Vsebina VIII. zvezka.

Stran
1.	Jurij baron Vega. Sestavil dr. Fr. L..........337
2.	Savel. Dramatičen prizor. Spisal A. M..........341
3.	Na Samovcu. Povest. Spisal Podgoričan.........345
4.	Daj mi pesmij! Zložil M. 0.............352
5.	Dvojni pokop. Zložil A. H.............353
6.	Medaljon. Spisal Ivan Zupanec .	........354
7.	Brata Filena. Zložil M. 0............359
8.	Izlet na Konjiško goro. Spisal M. Cilensek . .....360
9.	Nekaj slik iz tujine. Napisal Kosma.........365
10.	Tvar in lik. Spisal —č—. ...... ....	371
11.	„Ruska biblioteka" in naši prevodi slovanskih izvirnikov.
Spisal V. B. .......... . . .	375
12.	Doma in po svetu. Pregled prosvetnega gibanja narodov . . .	377
Češka akademija znanostij. —Avstrijski poljski vseučilišči. — »Školni
vystava Pražske malirške akademije.« — »Slovanstvo ve svych zpevech.«
13.	Porabne misli o slovenščini v govoru in pismu. Piše F. S.Lelcše 378
14.	Slovstvo . . ...........380
A.	Hrvaško in srbsko. Mrtvi kapitali. Pripoviest. Napisao Josip) Kozarac. — Život svetog Alojzija Gonzage. Preveo i popunio dr. Josip Lang. — Borba za život od Petra Despotoviča. —
B.	Češko slovstvo. Ottüv Slovnik Naučny. — Sebrane spisy Al. Jiräska. — Velkostatkäf. Spisal Fr. Ad. Šubert. — Obrazy z kul-turnich dejin češkych. — Dejiny Cech a Moravy nove doby. Spisal dr. Anton Rezek. — Nove češke pesmi. — Dejiny umen! vytvarnych. Sp. Tyrs in Mddl. — F. L. Vek. Spisal A. Jirasek. — Poetika. Spisal P. J. Vychodil. — Kneži katoličti o pisemnictvl novoč. za-sloužili, svazek I. — C. Poljsko slovstvo. Wierna Rözia. Povest. Spisal Karol Miarka. — Pamietnik niewolnika afrikänskiego. — D. Druga slovstva. Führer durch Bulgarien. Wörl. — Ein Spaziergang um die Welt. Spisal gr. AI. Hühner.
15.	Raznoterosti . .............383
Naše slike. — Spominska plošča dr. Janeza Bleiweisa. — »Matica Slovenska« in »Matica Hrvatska«. — Vuhred (Wuchern) . . 384
M 1 i
1.	Josip Ogriiiec................337
2.	Jurij baron Vega............ . .	339
3.	Dvojni pokop......................353
4.	Evropejska naselbina v južni Afriki........361
5.	Mehika .................367
(5. Ognjenik Jorullo...............368
7.	Žetev na otoku Cipru.............369
8.	Trst................ ....	370

Cena: Za celo leto S gld.; za pol leta 1 gld. 50 kr. Za več dijakov skupaj na l. 2 gld. 60 kr. Uredništvo in upravništvo je v Marija-nišču. Za ljubljanske naročnike posreduje iz prijaznosti „Katoliška
Bukvama."
Jurij baron Vega,
(Sestavil dr. Fr. L.)
o smo se učili v gimnaziji lo-	Rekel nam je, da je Vega napravil naj-
garitmov, povedal nam je pro-	boljše tabele logaritmov, da je bil pa
fesor matematike ime, ki je	ta slavni učenjak naš rojak. Odslej sem
zapisano kot naslov temu sestavku,	se še posebej zanimal za tega moža in
Josip Ogrinec.
bil jako srečen, ko sem dobil od pokojnega prof. Peternela njegovo podobo. Ko je začel naš list donašati slike, sklenil sem takoj, da objavim v njem tudi
„DOM IN SVET" 1891, štev. 8.
Vegovo sliko. Dober prijatelj jo je pre-risal, in tako jo vidi blagovoljni čitatelj na naslednjem listu. A kdo je bil Vega, kako je živel in kaj je storil?
22
Jernej Vega in njegova žena Helena iz Zagorice v Moravski župniji sta dobila dne 23. aprila leta 1754. sina, katerega so krstili za Jurija. Bil je njiju jedini sin, hčere pa sta imela tri. Ker je bil Jurij jako bistre glave, dala sta ga v Ljubljano v šolo, kjer je kazal nenavadno nadarjenost za računstvo. Njegov učitelj matematike, duhovnik Josip pl. Maffei, budil in razvijal je njegov nenavadni dar, česar se je Vega še pozneje hvaležno spominjal. L. 1775. je dovršil učenje na Ljubljanskem liceju in kot izvrsten matematik takoj dobil službo e. kr. brodarskega merivca (Navigations-Ingenieur) v notranji Avstriji. Ker je pa imel veliko veselja za vojaški stan, stopil je oktobra 1. 1780. v avstrijsko vojno, bil takoj učitelj matematike pri topničarjih in izdal leta 1782. prvi zvezek svojih »Matematičnih predavanj za top n i č ar s t v o«. A naslednje leto izda svoje logaritemske trigonometrij ske tabele, katere je preračunil na podlagi starejših del s pomočjo svojih učencev topničarjev. Ker je hotel, da bi se knjiga dovršila do najvišje popolnosti, obljubil je jeden zlat vsakomu, ki bi našel in mu naznanil v knjigi kako napako.
Odslej se je dvigal od stopinje do stopinje v vojaških časteh in jo bil 1. 1787. že stotnik. Tudi je izdal knjigo za knjigo, n. pr. 2. in 3. zvezek svojih »Matematičnih predavanje, »Praktični navod za metanje bomb«, dokler ga niso tedanji boji poklicali na drugo polje.
Vega je bil učenjak, pa nič manj ni bil tudi hraber vojak. Avstrija je bila takrat zapletena v turško vojsko. Vega je prosil rado volj no, da bi smel iti v vojsko. Odlikoval se je tukaj posebno pri obleganju Belgrada, o katerem pripoveduje tudi znana narodna pesem:
»Lavdon«. In rekel bi, da prav o Vegi velja, kar pravi pesem:
Cesarski bombe mečejo,
Se Turki 'z grada vlečejo,
zakaj prav Vega je bil pri največjih topovih in uravnaval jih tako, da so bombe dobro zadevale. A ni dolgo bival na jugu. Z delom vojne je moral proti severu, ker je žugal pruski kralj ob severni meji z vojsko.
A še večja slava ga je čakala v bojih s Francozi, ki so imeli takrat opraviti skoro s celim svetom. L. 1792. se je boril Vega, ki je bil tedaj že major, s Francozi; a ob jednem se je pridno bavil z matematiko. Bil je h krati jako pogumen, pa tudi umen. Trdno mesto Lauterburg je n. pr. pripravil do tega, da se je podalo, in potem je sam s svojimi vojaki vzdrževal v mestu lep red. Mnogo je dala Avstrijcem opraviti sredi Rena stoječa trdnjava Fort Louis. Bilo je jako težko uspešno jo prijeti, in zato je trpelo obleganje dokaj dolgo. Tu pa se ponudi Vega, da premaga trdnjavo v 24 urah, ako mu puste, da ravna s topničarstvom po svoji volji. Dovole mu in obljubijo celo red Marije Terezije. Vega prisili trdnjavo, cla se uda še poprej, nego v 24 urah, a reda Vega tedaj ni dobil.
Med bojnim hramom pa ni zanemarjal svojih vednostnih del. Pri njem ni obveljal pregovor: Inter arma musae silent. Zakaj 1. 1794. je izšlo v Lipskem njegovo veliko delo : »Thesaurus lo-garithmorum completus«. Po pravici se imenuje to delo velikansko. Knjiga je imela veliko folijantovo obliko in obsegala 713 str. Dasi tucli ni vsega izračunil sam, a sam je vse delo vodil in uredil.
Odlikoval se je v bojih Vega tucli naslednja leta, a posebno zaslugo za topni-čarstvo si je pridobil s tem, cla je iznašel
1. 1795. nove topiče, ki so metali bombe skoro dvakrat dalje, nego vsi tedanji topiči ali možnarji. Takoj so porabili v
naši vojni to iznajdbo, ki je pokazala svoj uspeli pri obleganju mesta Mann-heima. Tako silovito so letele bombe
na trdnjavo, da se je moralo mesto s posadko podati v kratkem času. Sedaj je dobil tudi v istini veliko vojaško odliko
za zasluge, namreč red Marije Terezije. Taka dela poleg vojaške hrabrosti so povzdignila Vego do slave in sreče.
22*
Še nekoliko časa se je bojeval s Francozi, po 1. 1797. pa ga ne nahajamo več v vojni vrsti. Izclal pa je v imenovanem letu svoje logaritemske tabele v 2. zboljšanem in predelanem na-tisku, ter objavil še nekatere manjše spise. Da je pisal v nemškem jeziku, ne moremo mu zameriti; da pa ni zanemarjal svoje domovine, to nam pričajo razni dokazi. Drugo izdajo svoje priročne logaritemske trigonometrijske knjige je posvetil svojemu ljubljanskemu učitelju v matematiki, Josipu Maffei-u, katerega je posebno spoštoval, kakor mu je bil tudi iz srca hvaležen. Najbolj pa je pokazal svojo ljubezen do ožje domovine s tem, da je posvetil 4. del svojih matematičnih predavanj kranjskim deželnim stanovom in v cle-clikaciji naravnost izrekel: »Vedno se spominjam svoje domovine in dobrot, katere sem prejel v njej po nauku in vzgoji.« Tudi je poslal po jeden izvod vseh svojih del deželnim stanovom, tej pošiljatvi pa pridejal pismo ter ponovil svojo zahvalo; posebej še omenja, cla je kot reven dijak dobival brezplačno hrano v neki zasebni hiši. Pač lep vzgled ponižnosti in hvaležnosti! Tucli je prj-dejal onemu pismu osem spričeval o svojem delovanju na bojnem polju. Iz teh spričeval vemo največ o njegovem življenju.
L. 1800. ga je doletela še večja odlika. Cesar Franc I. ga je povzdignil zaradi njegovih velikih zaslug v baron-ski stan. V njegovem grbu je goreča bomba sredi srčastega ščita. Deželni stanovi kranjski pa so ga izvolili za svojega uda, leta 1802. so ga povzdignili iz majorja v polkovniškega poročnika, kar je tucli zaslužil, saj je bil nad 20 let pri vojakih. Pa tudi v tujini je
bil Vega v najboljšem glasu. Več učenih zavodov ga je izvolilo za svojega člena.
Kar mahoma pa je Vega izginil v drugi polovici meseca septembra 1.1802. Devet dnij so ga neki iskali zaman, dne 26. septembra pa so ga našli mrtvega v Donavi; s tanko vrvico je bil privezan na neki kol. Grozna smrt! Mislili so izprva, da ga je kdo umoril iz zavisti. A 30 let pozneje se je zvedelo, da ga je neki mlinar umoril roparsko. In bil je takrat še mož v najboljših letih, še 49 let ni bil star. Kdo more umeti sklepe božje, ki so pripustili tak zločin! Tem bolj se nam vzbuja ne le spoštovanje, ampak tucli usmiljenje do velikega učenjaka-vojaka, čim bolj je obžalovanja vredna njegova smrt.
Vega je bil torej učenjak, s katerim se mi, njegovi rojaki, lahko ponašamo. Njegove knjige »Logarithm, trigon. Handbuch« imam pred seboj 60. izdajo, a ta je že iz 1. 1876. Njegovo ime je svetovno znano.
Vega je bil blagega značaja. Ožji njegovi rojaki pripovedujejo, da je nameraval vstanoviti dijaške vstanove za dijake svojega domačega kraja. Bil je vseskozi pravičen, dobrotnikom hvaležen, vsem prijazen.
Nacl vse druge vrline se blišči njegova pridnost. Kjerkoli je bil, delal je z neumorno vnetostjo, bavil se je s svojo matematiko v vojski in v miru.
Vega je zaslužil, da bi mu vsaj Kranjci, ako ne vsi Slovenci, postavili spodoben spomenik.
L. 1838. so objavila Izvestja kranjskega deželnega muzeja njegova spričevala o slavnih njegovih delih. Po teh je sestavil pokojni prof. M. Peternel njegov življenjepis: iz teh virov so povzete večinoma tucli te črtice.

Savel,
1> i* m aticen prizor.
(,Spisal A. M.)
OSEBE:
SAVEL, izraelski kralj.	DAVID.
JONATAN, njegov sin.	JARE, (
MIHOLA, njegova hči.	DAN, I V°J
Prizorišče: Jeruzalem. Čas: Po zmagi nad Filistejci. Dragoceno opravljena soba s slonokostenim prestolom.
Jonatan. David.
Jonatan.
Oko Jehove čuvaj nad teboj! Nikdar ne loči se od mene, David! Menjajva v znak zaveze srečne pasa!1)
David.
Ne, Jonatan! Saj ti si kraljev sin! Jonatan.
Kaj morem jaz za to? Kraljevo krono Za čustvo dam ljubezni plemenite. Oproda ti si, Savlov sin sem jaz, Oba pa v prsih nosiva srce.
David (odpaše se). Nadeni torej pas moj, Jonatan!
Jonatan.
In ti opaši z mojim svoja ledja! Skrivnost odslej iz src izgini nama! Ljubiva se pobratima do smrti, Darujva drug za drugega življenje, Tolaživa očeta v mračnih urah, Trpiva vsako dušno bol vzajemno, Domovju posvetiva meč in roko!
David.
Bodiva v dveh telesih jedna duša! (Ob-
jameta se).
1) Kadar so Izraelci sklepali večno prijateljstvo, menjali so poleg obleke in orožja zlasti pas. Ta šega še sedaj živi po jutrovih deželah.
Toda še nekaj me teži na skrivnem . .. Morda zavezo z mano, Jonatan, Nečastno za-te bo nazival dvor, Morda kraljeve sestre same tvoje Odvračale te bodo od — pastirja.
Jonatan.
Ne, David. Ne govori dlje tako! Velevati ne more čustvom srca Ni kralj, ni rodna sestra, ni dvorjan. A ti povspel se bodeš više, upaj ! In da še zveš, kako te čisla dvor, Zakrivati ne smem ti več nečesa: Ljubezni plamen si zanetil v srcu Miholi, sestri moji.
David (osupel).
Sanjaš-li?
Jonatan.
Razkriti tega sama ni ti mogla. David.
Verjeti ne bi mogel sami jaz.
Jonatan.
Želiš-li v družico si jo? Govori! David.
Kako ne cenim naj te redke sreče, Da v zakon me kraljičina želi! Toda goji na domu v Betlehemu
Moj oče bratov neženatih sedem; Kje naj za žene vsem dobi nagrade?
Jonatan.
Prosila s sestro bodeva očeta, Da s tabo zveze jo brez zaročnine.
David.
A, Jonatan, preprostemu oprodi Najlepše hčere dal ne bode kralj.
Jonatan.
Nestalne so v njegovem duhu misli: Kipeča danes čustva, mrzla jutri, A dober vendar je moj oče, David, In često se samo na videz srdi. Priljubil si se mu kot lastni sin. Junaške čine tvoje ost ognjena V njegovo je začrtala srce. Preverjen sem, da ti izpolni željo.
David.
Potem nevesto bodem zvesto ljubil, In tebi bom hvaležen vse življenje.
Prejšnja. Mihola.
Mihola.
Očeta je napadel hudi duh. Togote ogenj iz očij mu šviga, Na vsem telesu trepeta . . . Moj Bog! Povejta, kaj nam je storiti ž njim ? \
Jonatan.
Pripravi harfo, David, da zabrenkaš! Mihola.
Kako se smili mi nesrečni oče!
Jonatan.
Odkar besed proroka Samuela Poslušal ni in je zažgal Bogu Na žrtveniku v Galgali dari, Obhaja često tožnost ga moreča.
Mihola.
Nič več ne pride Samuel na dvor.
Izraelski ženin je moral za nevesto plačati nje očetu zaročnino (25 šeklov) ali v denarju ali v kaki vrednostni stvari, ali tudi z dejanjem.
Jonatan.
Prelomil drugič je ukaz njegov, Ko ni umoril vseh Amalečanov, Prihranil kralja Agaga za plen, Odbral ovac najlepših čredo za-se. Zapretil mu takrat je Samuel, Pobožni mož ramathaim-sofimski. In to očeta peče, to mori . . .
Mihola.
Izvestno pride sest na prestol svoj, Nadene na-se ves kraljevski kras. Omeči, David, žalostno mu dušo, Izvabi strunam naj milejšo pesem! Prav tu prihaja. — Strani! Ti po harfo!
Jonatan.
Resnično, oče že prihaja sem. (Zbeže).
Savel, pozneje vojaka.
Savel (sam). Molčite, besi! Kralj velim mogočni! Oblast imam, da lastni prestol starem, Da sto sovragov kletih v prah razmanem. Pred mene stopi, kdor je drzovit! — Vse tiho... sam, na celem dvoru sam ...
v
Se enkrat me obišči, Samuel, Na dvor sijajni k Savlu pridi, prorok! Ukazi, da se tebi pokori, Prekolne Agaga iz dna srca, Prekolne njega črede — jadni Savel! Nekdo me kliče: jadni Savel, čuj! Da, Savel sem. Na prestol zlati sedem, Zahtevam stražo . . . Jare, Dan, kje sta?
(Vojaka prideta). Položi krono zlato mi na glavo, Pokloni meni kralju se do tal 1
Jare (dene krono na glavo in poljubi Savlu noge). Poklanjam sužnik kralju se do tal.
Savel.
Tako! Ogrni s plaščem me kraljevim!
Dan (ogrne plašč in se jednako prikloni).
Ker mi veleva dika Izraela, Ležim na zemlji v prahu pred teboj.
Savel.
Svileni pas prinesi! Daj mi kopje! J are.
Kraljevo žezlo morda mesto kopja? Savel.
Ne žezla, kopje!
Dan (prinese kopje).
Slavnemu junaku.
Savel.
Kje je oproda moj, Jezajev sin? J are.
Mladenič rusolasi?
Savel.
Pojdi ponj!
Dan.
Prav kar prihaja z Jonatanom k tebi.
(Vojaka odideta).
Savel, Jonatan, David.
Jonatan.
Moj oče, ti si tožen zopet danes? Savel.
Zakaj si me zapustil, Jonatan ? Oropati me hočejo kraljestva. Ob meni stoj in varuj prestol moj!
Jonatan.
Tvoj ljubljenec, oproda David, oče, Prinesel harfo je s seboj. Povej, Naj zaigra-li, da te utolaži?
Savel.
Zapoje naj o slavnem boju pesem! Jonatan.
Uberi strune, David, in zapoj!
David (udari na strune). Pretresal Jabes je kardel Sovražnih krik in šum, Ob cestah plakal Izrael, Čakaj e resnih trum. Otrl si z lic, trpin, solze, Pozdravi v dalji se glase; Prihaja kralj. —
Preplašen je Amonij an Povesil ščit in mčč, Zapustil Gilead, iz ran Neštetih krvavčč. Raduj se Izraelov sin, Obhajaj zmage te spomin Iz tisoč src!
Zmagalno vojsko spremlja rod, Hiti pred mesto, vas. »Častimo te, nebes Gospod!« Odmeva cimbal glas. In kriki vro do sinjih dalj: »Prešla vi j en bodi Savel kralj, Rešitelj naš!«
Savel (razljučen).
Umri, klevetnik. Slavospeve častne Na cimbalah so pele tebi žene!
(Vrže kopje vanj; David se umakne, da se zasadi kopje v steno; nato popusti harfo in zbeži).
Jonatan (skoči k očetu). Za Boga, oče!
Savel.
Jare, Dan, vojaki! Hitite za begunom smelim z dvora!
(Jare in Dan prideta).
Jonatan.
Umiri se, moj oče! Jare, Dan, Ne poslušajta kralja v slepi jezi!
Savel.
Ha, kdo je kralj ? Hitita, kleta roba, Sicer umreti morata oba . . .
Jonatan (tiho).
Za njim hitita, a samo na videz!
(Odideta brzo).
Savel.
Privedita ga predme, da ga sodim! Jonatan.
O kdaj miru pri veje dih v srce? Savel.
Zvestobe ni na dvoru* več. Gorje mil
Jonatan.
Mi vsi podložniki smo vselej tvoji: Ce smo doma, če boj divja — vsegdar. Zvestoba naša ne umre nikoli. Mladenič tudi, ki bežati mora, Služabnik veren je in dika dvora. Ugasnil li ti je spomina žar
v
Ze toliko junaških del njegovih ? Premogel Golijatha je, orjaka, Časti ga duša v Izraelu vsaka, In hvala mu odmeva v vseh rodovih. A ti, o kralj, si pahnil ga od sebe, Ker sebe ni proslavljal — temveč tebe! ?
Savel (mirneje). Po srcu hruje in vrši mi strašno.
Prejšnja. Mihola.
Mihola (trka se na prsi),
Nesrečni David! Kaj si storil, oče? Pokliči ga nazaj!
Savel (mračno).
Mihola, idi!
Mihola.
Ne ganem od prestola se poprej, Dokler oprode k sebi ne pozoveš.
Savel.
Pustita me in pojdita od todi!
Jonatan (mehko). Tako podiš od sebe sina, oče ?
Mihola.
Ne bodi gluh za prošnjo svoje hčere! Mudi se še na dvoru David. Dej, Pokliči ga nazaj, sicer zbeži! Le težko zadržala sem ga tukaj.
Jonatan.
v	A •
Živeti meni moči ni brez njega!
Mihola (tiho). Goreče tudi jaz gä ljubim, oče.
Savel.
Naj pride. — — Novo pesem zaigraj, Da prepodi temine mi duha!
(Mihola odhiti. Savel dvigne skleneni roki nad glavo.)
Nesrečen je tvoj oče, Jonatan! —
Jonatan (milo). Počakaj, v pesmi skoro bol premine.
Prejšnja. Mihola. David.
David (pokloni se do tal). Ozri se name milostno, o kralj!
Jonatan.
Uberi strune in zapoj mu, David!
David (udari na strune). Ne zveni več slava Zmagavcu v bojih, Zmagavcu razveni V prsih tvojih! Močnejša je strast Od vojskinih trum, In slavnejši nje Zmagavec — razum.
(Savel jame plakati).
Jonatan.
V teh solzah si izplače vso gorest.
Mihola (oddahnivši se). Pomiril ga je spev mladeničev.
Savel.
Odpusti, David, mi!
David.
Odpusti, kralj, Da sem s popevko svojo te razsrdil.
Savel.
Pristopi bliže! Kaj želiš od mene Za strah in srd, ki nisi ju zaslužil? Kar le je v moji moči, vse izpolnim.
David (ozr& se na Miholo). Ne drznem si izreči svoje želje.
Jonatan. Dovoli, oče, da izrazim jaz Njegovo željo, željo svoje sestre: Mihola ljubi Davida — on njo.
Todä ubog je on, ubog mu oče . . . Pred tabo samim naj se zaročita!
Savel.
Odkup junakov bodi čin junaški! Ko prvič čete privrše sovražne, Pokaži hrabro dušo, krepko roko!
Mihola.
Moj oče! Zaročenec! Srečna jaz! David.
Življenje dam za kralja na bojišču.
Jonatan.
Upognita koleno na podnožnik!
Savel (slovesno).
Oproda, David, nisi več odslej; Objemi hčer kot vojvoda kraljev! Udana mi bodita iz srca, Tolažita me v žalosti ... in zdaj (razpne
roke)
Porosi vaju blagoslov neba!
(Zavesa pade.)
la Samovcu.
(Povest. — Spisal Podgoričan.)

III.
fako naglo mine čas pomladi! ^Hipoma izginjajo jasni dnevi v večnost, katera jih nikdar več ne vrne. Minevajo dnevi, minevajo tedni tem hitreje, čim lepši so.
Prišel je prošnji teden in praznik vnebohodov. Prej ta dan je omesila Samovčanka potvico, in dekle so vse lepo očedile v hiši in po dvoru, ker za praznik je bil napovedal Samovčan snubače.
Marsikatera deklica čaka željno, da bi prišel kak mladenič poprašat za njeno roko. Morda bi se bila tudi Anica snu-bačev veselila, ako bi ne bilo pri njej tako, kakor smo povedali. S tugo v srcu in skrbjo v glavi je zrla v bodočnost, zlasti v oni trenotek, ki bode odločil njeno srečo za vse svetno življenje.
Z Lovretom ni nič govorila, razven neke nedelje, ko je šla iz cerkve. Nista hotela ravnati proti prepovedi očetovi, nista ga hotela žaliti.
Anica je morala zaradi Lovreta požreti marsikatero grenko besedo. Oče je zvedel tudi od Pečarja, da Lovro na semanji večer ni prišel vprašat za voli, torej je bil prepričan, da se mu je lagal. S paznim očesom je čuval, da se ni Anica ni za trenotek oddaljila s Sa-movca., ali pa, da Lovro ni prišel blizu.
Samovčanka je bila izprva na strani moževi; ko je pa zapazila, daje prej vedno vesela Anica žalostna in otožna, da so njena prej tako cvetoča lica začela bledeti, ni mogla več zatajevati svojega skrbnega in ljubečega maternega srca in jela je tolažiti svojo ljubljeno hčerko. Samovčanki sami je bilo težko, ko je videla, da Anica pač ne bode ljubila svojega vsiljenega moža in bode zato nesrečna vse svoje življenje. Vedela pa je tudi, da ne more tega zabraniti, ker Samovčan se ni dal prav nič prepro-
v
siti. Časih je izkušala moža po ovinkih pregovoriti, da bi vsaj tako ne hitel z
možitvijo, naj bi odložil za dalj časa ali vsaj za jedno leto, a nič ni pomagalo. Mož je bil trden v svojem sklepu.
Na vnebohodov dan so se vračali ljudje od desete maše. Oni, ki so šli na Samovec, k Pečarju in v gornji konec
v
Robovja, šli so po stezi čez Cešice, ker je bila ta steza znatno krajša in lepša. Anica je šla sama. Na njenem obrazu je bivala otožnost in bolest, in srce ji je bilo polno tuge. Dohitel jo je Lovro — ali slučajno, ali z namenom, ne vemo. Anica se ga je nekoliko ustrašila, ker ni smela ž njim govoriti, a vendar bi mu bila rada nekaj povedala. Izprva sta molčala, nekoliko pred razpotjem pa, ko je šla njuna pot vsaksebi, de Anica: »Danes bodo prišli.«
»Kdo pride?« vpraša Lovro.
»Snubači«, reče zamolklo Anica.
v
»Snubači? — Ze sedaj?«
»Oče so dejali, da pridejo danes.«
»In kaj bodeš ti odgovorila?«
»Kaj naj odgovorim? Kaj morem reči? Ali se morem braniti?«
»Reci, da ga ne maraš!«
»Oh, kolikrat sem že povedala materi, da naj me nikar ne silijo vzeti moža, ki ga ne bodem mogla rada imeti, in mati so povedali očetu, a oče so bili vselej grozno hudi ter so dejali, da ga moram vzeti, naj ga imam rada ali ne. Ustavljati se ne morem in se tudi ne bodem, ker to, kar hočejo oče, mora se zgoditi na Samovcu.«
»Oh, uboga Anica!« vzkliknil je žalostno Lovro. »Nesrečen sem tudi gaz. Hotel sem . . .« beseda mu ni šla iz ust; po nekolikem premolku nadaljuje: »Sedaj je prepozno. Tvojega očeta bi ne mogel ganiti s prošnjami.«
»Ne, ne, mojega očeta ne omeče niti prošnje, niti solze: njega gane le denar, mnogo denarja!«
»Denar?«
»Da! denar. Zato je vesel prihodnjega zeta, ker neki prinese k hiši kak tisočak, saj drugače ga ne pozna nič, ne ve nič, ali je priden, ali bode dober gospodar, ali je pa morebiti zaprav-ljivec in slab človek. Oče meni, da je denar vse.«
»Denar?« ponovi Lovro in nekak up ga prešine, ko začuje, da denar še more ganiti Samovčana.
»Lovro, pa z Bogom!« de Anica in odhiti dalje po stezi navzgor.
»Drevi vendar pridem na Samovec!« zakliče za njo Lovro.
»Nikar!« odvrne hitro Anica; pa Lovro tega menda ni slišal, ker je hitel urnim korakom po stezi; po glavi mu je šumelo: denar, denar, denar!
»Kje naj dobim denarja?« na to vprašanje si je hotel odgovoriti. Mati njegova ni imela več nego kočo in morda še nekaj desetakov, a to mu ni zadoščalo za imovitega Samovčana.
Poslušal je časih pripovedke, kako je temu in onemu neizmerno denarja prinesel vrag v ris, da mu je pa človek moral zapisati svojo dušo in se tako večno pogubil. V ris ni hotel iti, da bi prodal svojo dušo, zakaj bil je še dober mladenič, ki je imel še živo vero v srcu. Vendar bi bil rad dobil denarja in tako postal, ako bi bilo mogoče srečen, da bi kdaj lahko stopil pred bogatega Samovčana.
Popoldne po nauku je šel nekoliko k materi. Ko je pa ta odšla k sv. Antonu v cerkev, kamor so hodile žene navadno ob nedeljah malo molit, šel je na vas. Krenil je pod Dolarjev kozolec, kjer je Postreljavec s Korena v senci marsikaj povedal. Ta je znal vedno kaj povedati, in pripovedoval je celo popoldne, ako ga je hotel kdo poslušati. Pripovedoval je, kaj je doživel na svojih ponočnih
lovih, kako je vodil grajske lovce za nos, kako je verigo pretrgal, ko ga je orožnik uklenil in je potem orožnika in še dva druga moža naklestil, ko so mu hoteli puško vzeti, in še več takega je povedal. To Lovreta baš ni zanimalo, ker je imel Postreljavec s Korena to slabo navado, da je jedno in isto reč rad pripovedoval večkrat.
»Hoj, ti Postreljavec, kaj boš vedno isto pravil!« dejal je mladi gospodar Gričar, ki je bil mnogokrat v denarni zadregi; »ti, ki praviš, da vse znaš in veš, povej nam rajši, kje je Magovec toliko denarja dobil, da je sedaj bogatejši od Judov, ki so v svoji lakomnosti še Jezusa prodali.«
»Ti, lakomnik grešni ti, ali se tudi tebi sline cede po tistem zakladu, ki ga je Magovec v kresni noči našel in odkopal ?«
»Kje ga je pa odkopal?« vpraša hlastno Lovro, ki je imel upanje, da se posreči tudi njemu kaj takega.
»Torej vam pa povem, če še ne veste. Na nekem travniku med Račno in Boštanjem leži blizu ceste velikanska skala, katero je nekdaj močna pastarica z Limberka prinesla, ter ji je tam raz glavo padla, ko se ji je oster trn zasadil v nogo, da ni mogla več pre-
v
stopiti. Pri tisti skali je bil nek Cušper-ski grof pred več sto leti zakopal ves svoj denar in vse dragocenosti, da bi mu jih ne ugrabili Turki, ki so bili prav takrat v deželi in so z mečem
v
in ognjem grozovito razsajali. Tudi Cu-šperku niso prizanesli. Razdejali so ga, grofa in vse ljudi pa pomorili. Zaklad bi bil moral segniti ali sprhneti, da ga ni Magovec spravil na beli dan.«
»Kako je pa zvedel, da je tam zaklad?« vpraša radovedni Lovro.
»Prav lahko: vedel je, kako denar cvete na kresno noč, in vrgel je pra-
protno seme na cvet, in zaklad se mu je odprl.«
»Kdaj pa cvete denar?«
»Na kresno noč med jednajsto in dvanajsto uro, pa le tak denar, ki je v zemlji zakopan.«
»Praprotno seme, praviš, da ima tako moč, da odpre zaklad?«
»Da! praprotno seme!«
»Kje je pa dobil Magovec praprotno seme? Jaz še nikdar nisem slišal ali videl, da bi cvetla praprot.«
»Jaz tudi še nisem videl praproti cvesti, ali berač Ožbalt, ki hodi križem sveta in marsikaj zve, česar mi ne zvemo, povedal je nekoč, da cvete praprot in naredi seme v jedni noči in v jednem dnevu; kmalu potem, ko je vzka-lila, da se pa seme takoj osuje in ga je težko, težko dobiti.«
Lovro je zvedel dovolj. Iskrica upanja ga je poživila. Morda se mu posreči dobiti praprotno seme in ž njim vzdigniti zaklad tolik, kolikor je vreden ves Samovec, potem se ga denarja lačni Samovčan pač ne bode branil za zeta.
Ko je Lovro pod Dolarjevim kozolcem poslušal Korenskega Postreljavca, imeli so na Samovcu snubače. Borovščak je bil prišel s sinom Dominkom ogledovat Samovec in Samovčanovo hčer. Všeč mu je bilo oboje, zakaj vse je bilo lepo in urejeno, posestvo je bilo veliko, nevesta pa tudi ni bila napačna, dasi je bila žalostna in pobita. Anici in Samovčanki pa ni Dominko kar nič ugajal. Postave je bil še precej čedne, ali obraz mu je bil bled in upadel, iz globoko udrtih očij, katere so senčile goste obrvi, žarela je strast. Glas je imel zoprn in votel, kar je pričalo kajpada le o razuzdanem življenju. Vselej, kadar je Anico nagovoril in ga je pogledala, zdrznila se je in bojazen jo je obšla pred njim. Čutila je, da
takega moža ne bode mogla rada imeti, ki se ga boji, pred čegar pogledom se stresne.
Vse drugače je sodil Samovčan. Njemu je bilo malo mar, da ni Dominko ves tak, kakor bi moral od svojega zeta zahtevati. Dovolj je bilo, da je imel denar, zaradi drugih stvari) se mu ni vzbujalo nezaupanje.
Pomagalo ni nič, da se je Anica branila možitve, in da je Samovčanka ugovarjala, češ, prezgodaj je. Po žetvi, ko bode storjeno večje delo, bode poroka in svatovanje, tako sta se za trdno zmenila Samovčan in Borovščak, in Anica je morala seči Dominku v roko, če tudi nerada.
Ko se je mračilo, vračala sta se Borovščak in sin, Aničin ženin, domov v Brlog.
Sklenena je bila zveza med Anico in Dominkom.
Lovro je danes težko pričakoval, da bi se stemnilo. Nemirno je stopical okoli doma in pogledoval gori na Samovec.
Komaj se je stemnilo, že je sopihal navkreber. Nekaj mu je sicer reklo v prsih, naj nikar ne gre, naj se uda prepovedi, a z druge strani ga je naganjala radovednost in razburjenost, naj le gre. Zmagala je strast. Lepa pot je bila v prijazni noči, a Lovretu je divjal vihar v srcu.
Vendar je tihota v prirodi mirila tudi njegovo srce. «Bodi še nocoj, da zvem, kako je, ako se potem tudi svet podere! Vse prenesem, a
Lovro se vzdrami, pogleda na nebo, pogleda v dolino, od koder se je culo petje. Tudi on je že mnogokrat pel, a takrat je bil še vesel, smehljal se mu je še ves svet, takrat še ni vedel, da sta na svetu tudi tuga in žalost. Vendar zavriska tudi sedaj, saj že dolgo ni vriskal, in razlegalo se je daleč na okrog.
Anica je čula vriskanje. Ravno se je spravljala k počitku, ko ji udari na ušesa znani glas iz bližine. »Gori gre!« mislila si je. »Kaj naj storim?«
Lovro je bil kmalu na vrtu in pod njenim oknom. Pobere nekaj drobnega peska in ga vrže v okno njene sobice. Anica je bila v hudi zadregi. Ali naj ne reče nič, ali naj izpregovori? Tudi sliši glas, ki jo kliče:
»Anica! Anica!«
To jo premaga, da stopi k oknu in reče:
»Beži, Lovro, vse je izgubljeno! Za Boga, prosim te, beži!«
»Kaj praviš ? Vse izgubljeno ? Ali ste se domenili?«
»Domenili. Dali me bodo Borovšča-kovemu Dominiku. Beži!« In Anica izgine.
Lovro še nekoliko postoji, kar začuje blizu sebe:
»Ho, ho, ponočnjak! Kaj si mislil, da bodeš ti njen ženin, ki se še ne upaš poštenim ljudem pred oči!« — in Samovčan stopi bliže izza hišnega ogla.
Lovro se zgane.
»Ilej, ti fant! Kako se pa drzneš laziti po noči okoli Samovca? Kaj si hotel ?«
Lovro ni mogel nič odvrniti. Zapeklo ga je v dno srca.
»Ali bodeš govoril, ti nepridiprav!
v
Cesa iščeš tod!« vpije Samovčan še glasneje in stopi še bliže njega.
»Ne vem, zakaj ste tako hudi na-me. Saj nekdaj sem vendar smel priti na Samovec«, odgovori Lovro.
»Ilej, ti, fant! Nekdaj je bilo nekdaj, sedaj ni več tako, in bolje bi bilo, da bi te nikdar ne bilo. A povej, česa iščeš, če ne te, kakor sem že star, premlatim kakor ajdov snop, da bodeš vedno pomnil, kdaj si bil poslednjič na Samovcu.«
»Ne vem, zakaj bi me pretepali. S čim sem to zaslužil ? Saj nisem nič slabega storil!«
»Kaj ni dovolj slabo, ako laziš okoli poštene hiše, ko te ni nihče klical, in mi tudi motiš mojo hčer?«
»Jaz nisem nikogar motil. Kar sem mislil, mislil sem vse pošteno.«
»Jaz bi pa ravno rad vedel, kaj si ti tako poštenega mislil.«
Lovro je molčal, ker težko je povedati kaj takega, o čemer se ve, da je brez uspeha.
»Vidiš, kakšna je tista tvoja poštena misel, da se je še povedati ne upaš!«
»Oče, bodite hudi ali ne, saj sami hočete, da naj govorim. Mislil sem kdaj snubiti vašo hčer, in to vendar ni kaj slabega.«
»Oj, ti preklicani štrkovec, kako si
v
predrzen! Cloveče, kdo pa si ti in od kod, da hočeš meni nič, tebi nič snubiti na Samovcu?«
»Vest mi pravi, da sem pošten človek, kot so drugi ljudje, in pa morda še boljši, kakor so nekateri drugi.«
»Ti, če si bil že kaj po svetu, moral si že slišati, da mora biti človek tudi poštenih, znanih starišev sin, sicer ne velja nič.«
»Kaj niso bili moji stariši pošteni?« vikne Lovro in kri mu zalije obraz.
»Ti, kdo pa je tvoj oče in kdo je tvoja mati?«
»Kaj ne poznate moje matere? Kdo more dvomiti nad njeno poštenostjo? Povejte mi ga, in jaz naučim tistega poštene ljudi drugače soditi! Ne mislite, da moja mati ni poštena zato, ker je revna!«
»Kdo je pa tvoj oče?«
»Moj oče je umrl.«
»Ali si ga poznal? Ti ga nisi poznal, in nihče ga ni poznal, kar biva ljudij v naši dolini. Bog ve, kdo je bil tvoj
oče. Dosti vreden ni, ako pahne od sebe svojega sina in svojo ženo, ako je sploh starka na Selišču tvoja rodna mati. Znabiti je pa le tvoja krušna mati, ki te je kje našla v travi, in ker si se ji smilil, pobrala te je, da bi te ne bilo hudega konec.«
»Samovčan, govorite drugače, sicer..!« vzklikne Lovro in stisne svoje pesti.
Dasi je bil mirne nravi, vendar so ga Samovčanove besede razdražile in razkačile. Vsakdo ljubi in spoštuje svoje stariše in se rad potegne za njih čast.
»Ne jadi se! Kaj mi pa moreš storiti? Kar si, pa si. Povedati ne moreš, kdo je tvoj oče, in reči ne moreš, da je bil pošten. Ko bi imel polne žepe zlatnikov, ne dobi moje hčere tak ničvredni pritepenec!«
»Nobene besede več!« zagrozi se Lovro.
»Oh, za Boga, prepirata se!« vikne Anica, ki se je bala tepeža in je prihitela iz svoje sobice; za njo je prišla Samovčanka, ki še ni vedela, kaj se zunaj godi. Posli so. se shajali iz vseh kotov, in kmalu je bil ves Samovec na nogah.
»Lovro, prosim te, pojdi domov! Zakaj ne slušaš ?«
»Tvoj oče nima srca!«
»Bodem videl, ali ga imaš ti!« de Samovčan in vzdigne nogo, da bi ga sunil. Lovro se mu umakne in hoče Samovčana udariti, a Anica stopi med oba razsrjena moža. »Oh, Lovro, nikar!« zaprosi milo.
»Spodite ga!« veli Samovčan svojim hlapcem.
»Mene ni treba poditi, saj grem sam rad, in nikdar več ne pridem na Samovec, dokler bivate vi tukaj. Anica,
v
z Bogom!« reče in hitro odide. Sel je naprej in naprej, a ni vedel, kam.
Samovčan seje sedaj znosil nad Anico.
»Oj, ti hinavka! Take reči počenjaš! S takimi ljudmi se ukvarjaš in ob takem času! In potem se za nje še poteguješ, ako jih podim!«
»Oče, ne sodite me napak!«
»Kako naj te bolje sodim, ako se s tako malovrednim človekom razgovar-jaš? Zakaj me pa ne poslušaš? Ali ne veš, kaj pravi četrta božja zapoved?«
»Oče, hotela sem slušati in tudi nisem rekla nič drugega, kakor da naj gre strani, ker se bodem morala možiti. Prav med tem pa ste vi prišli.«
»Zakaj ga že prej nisi zapodila, odgnala, oblila z vodo ?«
»Oče, vi ste sami često pohvalili Lovreta kot dobrega mladeniča, in jaz ga nisem mogla imeti za hudobneža. Jaz ne vem, zakaj bi ga sovražila.«
Samovčan je bil jako nejevoljen, ker je hči govorila resnico in ji ni mogel oporekati. Govoril je še marsikaj in se jezil, a ker so se drugi polagoma raz-gubili, šel je tudi on v hišo.
Ko je še nekoliko časa razgrajal po hiši, žugal Lovretu in Anici, šel je spat, da prespi jezo.
Lovro je drl s Samovca brez prave smeri kar naprej, ne da bi iskal steze. Po njem se je kar kuhalo sovraštvo do Samovčana, deloma zaradi sramote, ker ga je tako spodil, še več pa zato, ker ga je zbadal, da nima poštenega očeta, poštenih starišev. Svojega očeta Lovro res ni poznal in tucli ni vedel, kdo mu je oče, ker mu mati sama nikdar ni povedala, on pa tudi ni vprašal, misleč, da mu je oče umrl kot marsikomu, ko je bil še v zibeli. O poštenosti svojega očeta še nikdar ni dvomil, in tudi mu še nihče ni govoril nič slabega o njegovih stariših. Nocoj je prvič slišal od Samovčana, da morebiti nima očeta, ali pa prav malovrednega, in to očitanje ga je tako zbodlo, tako
užalilo, da je preklinjal vse ljudi, ves svet in uro svojega rojstva.
Ko sta se mu jeza in razburjenost nekoliko polegli ter je mogel trezneje premišljevati in presojati besede, sklenil je iti k materi ter jo poprašati natanko o svojem očetu, da bocle vsaj vedel drugič odgovoriti.
Na Selišču je bila že tema, ko je prišel tja Lovro. Mati je že spala in morebiti sanjala o svojem rojstvenem kraju, o veselju mladih dekliških let. Prestrašena je planila s svojega ležišča, ko jo je vzbudilo močno trkanje na okno. Močno se je začudila, ko se ji odzove Lovro. Tako pozno ni nikdar zahajal domov. Kaj se mu je pripetilo posebnega? Tako si je mislila žena in hitela odpirat vežna vrata. Počasi je upihala na oglju luč in prižgala oljnato svetilko , kakoršne so bile navadne po kmetskih hišah.
»Kaj te je pa privedlo sem tako pozno, da me budiš iz trdnega spanja?« vpraša mati.
»Nekaj posebnega.«
Mati je bila še bolj radovedna.
»Kaj se ti je pa zgodilo?«
»Mati, kje je moj oče?«
To nenavadno vprašanje o takem času, ko se ga je najmanj nadejala, osupnilo jo je in ji zaprlo sapo, da še takoj odgovoriti ni mogla.
»Mati, kje je moj oče ?« vpraša nestrpno Lovro drugič.
»Kje je tvoj oče? — Kako, da hočeš to prav sedaj zvedeti?«
»Dolžnost mi je vendar vprašati po očetu, ker mi niste hoteli sami dosedaj povedati, in ker sem čul baš nocoj, da sem sin malovrednega in nepoštenega očeta. Mati! ali res ni bil moj oče pošten?«
»Kdo je to dejal? Kdo si upa reči, da tvoj oče ni bil pošten ? Kaj vedo slabega o njem?«
»Teclaj moj oče je bil pošten človek, katerega se mi ni treba sramovati? A povejte vendar, kdo je bil?«
»Nocoj ne, drugikrat, nocoj ne, ker je tako pozno. Idi počivat, da bodeš jutri lože delal.«
»Mati, jaz ne grem od vas, dokler ne zvem, kdo je bil moj oče in kje je, ali je še živ, ali je že mrtev.«
»Povedala sem ti, da je bil tvoj oče dober človek, in to je dosti za nocoj; drugo ti povem drugič.
»Nocoj, nocoj!«
»Povedala sem ti dovolj.«
»To mi ne zadošča. Jaz moram vedeti, kdo je in kje je moj oče; prej _ ne grem k Pečarju. Grdo je za-me, da v tej dobi ne vem nič o svojem očetu, niti njegovega imena ne poznam.«
»Drugikrat, drugikrat!«
»Jaz hočem vedeti sedaj!« zavpije razdraženi Lovro ter udari ob črvivo mizo, da je takoj luč ugasnila.
»Razbojnik! vse bodeš razbil. Gotovo se ga je kje napil!« godrnjala je mati, ko je delala luč.
»Mati, povejte mi! »
»Nocoj ne, v nedeljo!«
»Jaz moram zvedeti nocoj, kdo je moj oče!« vzkrikne Lovro, vstane s sedeža ter pogleda mater tako grozeče, da se ga je skoro bala.
»Kako si silen!«
»Mati, jaz moram zvedeti, kdo je moj oče. Ako je bil tudi največji hudodelec, jaz hočem vedeti. Dosti bolji itak ni bil, ker se tako bojite resnico povedati!«
»Lovro, Lovro, tako govoriš o svojem očetu!«
»Ali naj jaz dobro govorim o njem, ko ves svet pravi, da je bil malovreden človek?«
Ženska je bridko vzdihnila in dejala: »Lovro, nikdo ne ve v tem kraju razven
mene, kdo je tvoj oče, ker nisem pripovedovala nikomur. Zamolčala sem tudi tebi, ker vem, da bi bil žalosten, ako bi vse zvedel, ker ni vse tako, kakor bi moralo biti. Zato me ne sili povedati to, ker s pripovestjo bi ti uničila vse tvoje veselje in morda tudi srečo srca.«
»Mati, govorite! Uničeno je že vse in nič več me ne more še bolj žalostiti.«
»Ti si nesrečen, moj sin, in mi tega nisi povedal?«
»Kaj bi vam pravil, ker mi pomagati ne morete!«
»Povej, povej, da bodem tudi jaz prenašala tvoje bolečine in skrbi!«
»Mati, tako težko pripovedujem!« »Povej mi, ti mi moraš povedat!, materi ne smeš zakrivati.«
Po nekolikem pomisleku pove Lovro materi vse od kraja do konca.
»Nesrečni sin!« vzdihne žena, ko je končal.
»Nesrečen sem, nesrečen! Mati, sedaj pa še vi povejte o mojem očetu.«
»Bodi, povem ti vse, a ne zaničuj potem svojih starišev!«
Začela je pripovedovati:
»V tem kraju ni najina domačija, kar že morebiti veš. Doma sem iz prijaznega trga pod visokimi snežniki, kjer je tekla tudi tvoja zibelka, kjer si preživel svoja otročja leta. Jaz sem hči revnih starišev, ki so imeli zadolženo hišico konec trga. Imam še dve sestri in dva brata, ako še niso pomrli.«
»Bila sem nekdaj — kakor so mi rekli — čedna deklica. Pa prav to mi je bilo v nevarnost. Vendar sem se ogibala stanovitno slabih družb in to-varišije. Mladenič iz dobre in bogate hiše mi je obetal, cla me vzame za ženo. Bil je lepega vedenja in je imel tudi pravi namen, stopiti z menoj pred altar. Zal, žal, da sem bila premalo
previdna in nisem pomislila, kaj poreko njegovi stariši, oh, žal, da nisem poslušala svarjenja svoje vesti! Zakaj stariši njegovi ga kar nagloma prisilijo, da vzame drugo, bogato nevesto, jaz pa sem ostala v nesreči in sramoti, ki mi je kot grozna kazen ostala od prejšnjih nad. O koliko sem takrat prestala ! Oče in mati sta se hudovala, ljudje so me zasramovali in zaničevali ter kazali s prstom za menoj, kamor sem šla. Najbolj so me pa sovražili stariši in žena tvojega očeta. Po nekoliko grozno bridkih letih, katere sem preživela doma s teboj, sklenem preseliti se kam daleč od svojega rojstve-nega kraja. Povem to tudi tvojemu očetu. On je bil zadovoljen, in mi je dal denarja, kolikor je mogel, in prišla sem s teboj v ta kraj.«
»In še živi moj oče ?«
»Tega ne vem. Nikdar nisem vprašala nič o njem, in tudi on ne ve, kje sem, ker nisem nikdar sporočila domov o sebi. Za-me je mrtev, kakor sem jaz mrtva za svet, razven za-te.«
»Oh, nesrečen sem, nesrečen!«
»Sin, ne obupaj! Vem, da me Bog kaznuje in tudi tebe tepe zaradi mene, toda odpustil mi bode, saj je usmiljen. S potrpljenjem prenašajva nesrečo, prav s tem si od Boga izprosiva milost. Sin moj, utolaži se!«
»Oh, mati, najrajši bi nehal živeti!«
»Jaz nesrečnica! Oh, zakaj sem ti povedala ?«
»Mati ne tarnajte! Bolje, da ste mi povedali sedaj, kakor pozneje.«
»Kaj pa nameravaš sedaj?«
»Nič! vendar, ako mi ne bode obstati tu, pojclem v novi svet poskušat srečo!«
»Le pojdi spat in služi Pečarja pridno, kakor si ga doslej! Bog lahko vse prav obrne.«
»Oh, mati, pozabiti ne bodem mogel!«
»Moraš, pozabiti moraš in udati se. Ako ne gre, ne gre. Spomni se, da ne moremo zahtevati vedno tiste sreče,
v
katero si želimo. Ce ti ne dado Sa-movčanove, pustiti jo moraš in pozabiti. Ali si hočeš glavo razbiti, ali hočeš še bolj nesrečen biti ?«
»Oh, ako bi imel denar!«
»Denar, denar! Kar imam, vse ti dam, ako hočeš, a bojim se, da toliko ne bode zadoščalo!«
»Oh, mati! . . .«
»Idi počivat in pozabi vse. Lahko bodeš drugje srečnejši. Saj ni sreča samo na Samovcu. Sedaj pa lahko noč, Lovro.«
»Z Bogom, mati!«
v
Zena je navlašč hitreje končala razgovor, češ, polagoma ga bode pomiril in ozdravil čas, zdravnik za vse take rane. Zapahnila je duri, upihnila luč in zlezla na posteljo. Ker ni mogla takoj zaspati, molila je za srečo svojega sina, dokler ji nista ustnici obstali.
Lovro je šel na hlev, kjer je imel na senu svojo rjuho. Del je suknjo pod glavo in je kmalu zaspal. To je bilo najbolje tolažilo.	(Dalje.)
Daj mi pesmij!
V	svitu zore zlate Jutro se poraja,
V	tožnih mojih prsih Misel mnoga vstaja.
Čustva v duši skrita Vrö tni v harmonijo. Prešlih dnij spomini Z jutrom se mladijo .
L'JL
Daj mi pesmij zornih, Jutro pomladanje, Da spomine, čustva Nemo vlijem vanje!
M. O.

_Je hodi dalje, potnik, stoj! V soteski tam na rebri strmi Preži ti tolovaj pri grmi. Ob glavo in denar boš svoj; Ne hodi dalje, potnik moj!
A potnik stopa, nič sluteč, Po ozki stezi v nočni tmini, In že v soteske je ožini — Pa tolovaj zavzdigne meč — In zgrudi mož se krvaveč:
»Zakaj moriš me, oh, zakaj?« Pa v drugo ropar z jeklom mahne, In potnik dušo tu izdahne. — Pretiplje žepe tolovaj In hoče v goščo spet nazaj.
Pa čuj besede, groza, strah! »Umoril si me in oplenil, Zdaj glej, da bodeš v grob me denil, Sicer te strem kot solnčni prah!« Trepeče ropar zbegan, plah.
In tolovaj spusti se v breg. Pa kot nekdo noge bi vezal In bi život mu k tlem natezal, Kot bi primrznil v led in sneg, Zaman poskuša ropar beg.
In skloni se do črnih tal In z mečem reže grude zemlje, Z rokami jih iz jame jemlje. In meni že, da posihmal Grob truplu bo prostora dal.
Dovolj je dolg, dovolj širok, Morilec vanj polaga truplo. Pa kar zavpije mu osuplo: »Tako mi grebi grob globok, Morilec, kot si sam visok!«
Poklekne ropar spet plašno, In koplje, meč ob skale krha, Z rokami zemljo venkaj prha: Strahu trepeče mu telo, Duh zbegan, čelo je potno. —
In koplje, da zazna se dan; Že zadnjo prst iz jame prha, Kar truplo nanj zbobni od vrha — Za njim se vtrga groba stran — K pogrebu poje — nočni vran . .
A. II.
„DOM IN SVET" 1891, štev. 8.
23
iedaljon,
(.Spisal Ivan Zupanec.)
^lllfl^ilotožno done Bistriški zvonovi v jesensko jutro : pogreb je kovača Jožefa. Bridko se joče mlada vdova Mina, in ž njo se jokajo drugi pogrebci. Mihec, njen j edini otrok, se zakriva v materino krilo in tudi ihti, videč, da joče ljuba mati. Petletno revče ne ve, kaj je izgubilo.
Ko so ji zagrebli ljubljenega moža, poklekne Mina na grob in išče tolažbe v iskreni molitvi. Iz te jo prebudi dečkov glas: »Mama, mene zebe!«
Revče ni več mislilo, da so mu zagrebli nenadomestljivega očeta.
Mina vstane, obriše si rude če oči in prime sinčka za otrplo roko, da bi šla molit v cerkev, zakaj brila je mrzla sapa.
Iz žagrada pristopi k Mini gospod župnik in pravi: »Ne togujte, ljuba Mina, zakaj Bog vse prav stori. Vaš mož je rešen velikih muk dolge bolezni in sedaj se veseli v nebesih. Bog tudi vas in otroka ne zapusti, saj skrbi po očetovsko za vse svoje stvari; le nanj zaupajte! Dela imate dovolj, mladi ste in zdravi, sinček vam bode sedaj v tolažbo, na starost pa v podporo.«
»Moj Bog! Kakšna nesreča me je zadela, gospod župnik! Oh, da bi bil vsaj ta otrok večji, pa je izpolnil o kresu še le peto leto; kdaj bode še kaj ž njim! Da bi bil le priden in poslušen, jedino moje veselje je na tem svetu.«
Mina še izreče župniku srčno zahvalo in se poslovi od blagega moža.
Župnik odide v župnišče, Mina pa v cerkev. Tu moli dosti dolgo pred
oltarjem Matere Božje, potem gre po-tolažena domov.
»Mama«, vpraša jo Mihec, »mama: ali pridem tudi jaz k očetu v nebesa?«
»Tudi, tudi, ljubček moj; le priden bodi in slušaj mene!«
»Saj sem priden, mama.«
»Vidiš, tak moraš biti vedno.«
»Saj bodem, saj bodem, mama!«
Mihec poprašuje po poti še mnogo, in žalostna mati mu odgovarja.
Prideta do doma.
Z Jožefom sta bivala konec vasi v hiši, ki je last kranjske obrtne družbe. Ta ima v Bohinju troje fužin: na Bistrici, Pozabljenem in pri Stari Fužini. Jožef je delal s svojo ženo v žebljarnici na Bistrici, živila sta se pošteno s pičlim zaslužkom.
Ko vstopi Mina v svojo sobo, sede za mizo in vzame v naročje sinčka, ki kmalu sladko zaspi.
Mina se žalostna zamisli in vse njeno minulo življenje ji stopi živo pred oči.
Minin oče je bil bogat kmet. Dolgo ga že krije črna zemlja, še dalje njeno mater. Vse svoje imetje je zapustil jedi-nemu sinu Janezu, hčeri pa bore goldinarje, ker ni hotela vzeti bogatega vdovca in je rajša vzela ubogega kovača Jožefa. Vendar se Mina ni hudo-vala, da je dobila le ta znesek, marveč hvaležna je bila ter molila za pokojnika.
Z možem sta živela zadovoljno in v miru. Ko jima je dal Bog sinčka, bila sta presrečna. Letošnjo spomlad je pa Jožef hudo zbolel. Mina je pretrpela
veliko. Skoro vsa očetova zapuščina se je porabila v dolgi bolezni.
Sedaj ga je pa Bog poklical k sebi, in Mina je ostala sama z otrokom.
II.
Minulo je par let.
Mina dela še vedno v žebljarnici; s pičlim zaslužkom živi pošteno sebe in sinčka, ki je postal čvrst in brdak deček; opravil je že sveto obhajilo.
Gospod župnik ga je izučil za ministranta ; nihče ne zna tako lepo odgovarjati in pozvanjati pri sveti maši, kakor on. Povzdigne se kmalu na stopinjo »velikega« ali prvega ministranta.
v
Župnik ima rad umnega in krotkega dečka. Mati ponosno gleda na svojega jedinčka, kadar streže gospodu pri svetem opravilu; želi si večkrat, da bi tudi njen Mihec kdaj daroval Bogu pre-sveto daritev.
Po župnikovem prizadevanju se ustanovi tisti čas redna šola na Bistrici.
Mlad učitelj, Bistričan, se z velikim navdušenjem poprime svojega poklica. Ljudstvo z veseljem pošilja otroke v šolo. Ob nedeljah po krščanskem nauku poučuje učitelj tudi odrasle fante in še nekaj mož, ki se rajši uče, nego bi posejali po gostilnicah. — Sola je Mihčevo veselje. Učitelj ne more prehvaliti marljivega dečka.
»Skoda, da ni deček imovitih roditeljev«, reče nekega dne učitelj župniku, ko se sprehajata o mraku po polju.
»Res, škoda dečka, bistro glavico ima, priden dijak bi bil, sam sem že premišljeval.«
Blagemu župniku je ta misel ves večer na umu.
»Hm, hm, v Ljubljano ž njim! — Pa kje denarja? — Eh, bode se že naredilo, že, da bode prav. Počakaj mo!« Tako govori dobri gospod, domov idoč, sam s seboj.
»Reci, reci materi, naj pridejo v nedeljo k meni«, reče drugega dne po maši Mihcu, »pa ne pozabi!«
Mati radovedna čaka nedelje ter premišljuje, kaj hoče gospod govoriti ž njo.
V nedeljo po nauku pride Mina v župnišče in potrka rahlo na vrata pritlične sobe.
Ko se ji gospod odzove, vstopi Mina počasi in ga pozdravi.
»No, Mina, kako je, kako«, vpraša duhovnik, »kaj pa Mihec, je-li priden, kaj ne vrl deček?«
»Priden je, priden, gospod duhovni oče! Hvala Bogu, da mi je dal takega otroka.«
»To je prav, to. Kaj pa mislite ž njim?
v
Sedaj je star dvanajst let. Cas je, da si izvoli stan. Ali ste že kaj mislili na to?«
»Mislila sem, gospod: Ključarstva naj se izuči; to bode menda najbolje.«
Nato začne duhovnik razkladati vdovi, da je sklenil njenega sina poučevati in ga pripravljati za latinske šole; da mu hoče preskrbeti hrano pri dobrih ljudeh v Ljubljani; plačevati ji ne bo drugega, ko obleko in stanovanje, za druge potrebe bode pa skrbel sam.
S solzami zahvali dobra Mina blagega dobrotnika. Vesela gre domov in misel, da bo njen ljubljenec kdaj mašnik, dela jo presrečno. — Mihca je poučeval posebej že učitelj, zlasti v nemščini. Z župnikom pa se lotita tudi še latinščine.
Na Bistrico pride v počitnicah vodja Ljubljanske gimnazije, ogleda si jezero in krasni slap Savice. Ker sta z gospodom župnikom znanca, obljubi mu, da bode Mihec sprejet v prvo šolo, če napravi izpit.
III.
v
Cas ločitve je tu.
Mihec ga je pričakoval z veseljem, a se ga tudi bal. Mati ga je z žalostjo
23*
pričakovala; zakaj da bode izgubila svojega jedinčka za dalje časa, to ji je jako težilo srce. Mati je mati.
Mati in sin gresta k župniku.
Gospod da Mihcu obilo lepih naukov in dobrih svetov. Deček obljubi dobrotniku, da se bode vedno pridno učil in lepo vedel. Žalosten mu poljubi roko v slovo.
Voz je pripravljen.
Mati poljubi vroče svojega Mihca, Jokajoča se poslovita. Voznik požene, in voz izgine materi izpred očij.
»Srečno pot! Bog daj, da ti je v srečo! Bojevati se bodeš moral mnogo, vrli mladenič, predno dosežeš svoj namen. Mnogo mladeniče v zapravi svojo nedolžnost v mestih; doma bi je ne. Toda Mihec je vzrejen v strahu božjem, upajmo!«
Tako govori župnik, ko je Mihec odhajal.
Mihec, ali kakor ga kličejo sedaj, Ravnik, je sprejet v prvo šolo. Učiteljem se prikupi marljivi deček. Prestati pa mora obilo težav, kakor sploh dijaki neimovitih roditeljev.
Leto za letom nosi pridni dijak domov izvrstna spričevala, v veselje materi in dobrotniku župniku, ki ga vedno podpira. Dan njegovega prihoda je za Mino praznik. To je veselja! Srečna dijaška leta!
O počitnicah prehodi naš dijak ves divni Bohinj, zapisuje si narodne pripovedke, pesmi, običaje, redke besede in druge znamenitosti. Nabira rudnine in cvetlice ter išče starin na Ajdovskem Gradcu, Lepencah in Jereki. Za to ga je navdušil njegov dobrotnik. Tako mu minejo počitnice za počitnicami — le prehitro.
Leta potekajo hitro.
Mihec — kakor ga kliče mati še vedno — vstopi v osmo latinsko šolo.
Ker je izvrsten dijak, zasluži si po priporočilu profesorjev toliko, da ne potrebuje od matere nobene podpore. Najboljšo plačo ima v hiši bogatega trgovca, kateremu poučuje jedinega sinčka.
Vsi imajo radi prijaznega in marljivega domačega učitelja, posebno se zanima zanj trgovčeva jedinka — Ljudmila.
Tudi Miha vidi rad Ljudmilo. Izprva, ko jo je spoznal, ogibal se je je, kakor so mu velevali nauki iz nekdanjih dnij, a polagoma je iskal celo prilike, da bi jo videl.
Približa se matura, Miha jo naredi sicer dobro, a nekdanja pridnost je bila minula.
Svojemu dobrotniku in materi piše, da je prestal preskušnjo, in da pride
v
čez nekoliko dnij domov. Župniku ni všeč kratko in nekako hladno pismo. Mati se pa jako veseli, da je njen sin že tako blizu svojemu namenu — du-hovskemu stanu, čeprav ni pisal o tem ničesar.
Ljudmilina mati zapazi prepozno, da sta si učitelj in hči preveč zaupna. Razjari se jako, očetu pa ne pove ničesar, ker jo Ljudmila z obilnimi solzami preprosi. Miha pa si kuje v domišljiji najlepšo srečo in sanja o zlati bodočnosti. Zvezda. v teh sanjah mu je bila Ljudmila.
Tako je dal Miha slovo mislim o du-hovnišnici. Uboga Mina!
IV.
Miha si ne upa pred materine in do-brotnikove oči. Zato sprejme rad povabilo, cla ide s svojim gojencem na neko dolenjsko grajščino. Tu ostane vse počitnice.
Mati in dobrotnik ga težko pričakujeta domov. Namestu Mihe pa pride nekega dne pismo, v katerem piše, da
ne more iti v duhovnišnico, naj mu odpustita, za mater da bode že skrbel, ko se izšola.
Mater zadene ta novica kot strela z jasnega neba; župnik ne zine niti besedice. Hudo je pa obema.
Miha se vpiše na Dunaju v moclro-slovje.
Znano je. koliko morajo pretrpeti velikošolci, ki ne dobivajo ocl doma podpore.
Mihe pa ne zapusti sreča tudi na Dunaju ne. S poučevanjem si zaslužuje toliko, da ni treba stradati. Poučuje tudi v hiši višjega uradnika Jana Beneša,
v
rodom Ceha. Dvanajstletni Ladislav, jedini otrok, ljubi iskreno svojega učitelja, zato ceni tudi Beneš mladega Slovenca in ga raci podpira.
Miha navduši gospoda Beneša tako za slovensko zemljo, posebno za divno Gorenjsko, da sklene ta ob prvi priliki potovati na Slovensko.
Ker govore pri Beneševih češki, nauči se Miha v malem času tega lepega slovanskega jezika.
Z Ljudmilo si dopisujeta prvi čas reclno, na to pa prihajajo pisma iz Ljubljane čim dalje redkeje in naposled — izostanejo. Na mnoga pisma ne dobi nobenega odgovora več. Ker ni hotel, da bi kdo vedel o njegovih tajnostih, ni se upal pisati nikomur in ga vprašati o Ljudmili.
Nekega dne pa dobi tiskan list — poročno naznanilo:
Henrik S., trgovec, Ljudmila N. — poročena.
V Ljubljani, dne 5. maja 18 . .
Naslov njegov je bil pisan ocl neznane roke.
Miha čita in strmi. Pretresa ga po vseh udih. Prva njegova misel je, da bi poskočil v Donavo, vendar se takoj iz-pametuje, spomnivši se nesrečne matere.
Odslej se mu zdi, da je najnesrečnejši človek na svetu.
Zanemarja sebe in svoje gojence. Radi tega, in ker zboli Ladislav, odpovedo mu Beneševi.
To ga hudo zadene. Seclaj zanemarja še svoje učenje. Ker se brez dela ne da živeti, išče ga in ga dobi pri uredništvu nekega Dunajskega dnevnika. Vzamejo ga, ker je zmožen več slovanskih jezikov.
Peči ga začne vest, da je varal mater in svojega dobrotnika. Ker se udä pijači, pacla globlje in globlje.
V.
\
Bitnje, podružnica Bistriške fare, so oddaljene ocl Bistrice dobro četrt ure. Cerkev, posvečena Materi Božji, ima lep veliki altar iz leta 1668. Ob nedeljah po nauku hodi sem molit mnogo Bistričanov. Ker je cerkev važna zaradi nekaterih umetelniških starin, hodijo jo gledat celö tujci.
Neko nedeljo popoldne prideta v Bit-njiško cerkev gospod in gospa. Vsi ljudje so že odšli, le pri velikem oltarju kleči v molitev vtopljena žena. Cerkve-nik razkazuje tujcema znamenitosti cerkve. Sredi cerkve je v tleh plošča z napisom: »Allhier ruhen in Gott drei Brüder Locatelli . . .« Iz stare skrinje v žagradu izvleče cerkvenik stare plašče, štole, blazine, ploščke, vrčke in kadilnico. Zgovorni mož pripoveduje, cla je cerkev sezidana iz kamenja, iz katerega je bil Ajdovski Gradec. Tega so kristi-jani podrli in padlo jih je na obeh straneh do osemdeset tisoč.1)
x) Kakor je znano, dokazoval je dr. Mencinger, da Ajdovski Gradec je ustvarila Prešernova domišljija. Slikar Ladislav Benesch, rit-mojster v c. in kr. telesni straži, pa misli, da ni nemogoče, da bi bil nekdaj grad na hribu Gradišča, na levem bregu Savice pri Bitnjali. Meni je pisal: ». . . möchte ich nochmals Ihre
Tujca obdarujeta zgovornega cerkve-nika, molita nekaj časa in odideta.
Jedina žena, ki moli pri velikem oltarju, ostane v cerkvi. Ker se kmalu zmrači, vstane tudi žena, prekriža se in globoko vzdihne, oči ima objokane.
Mina je, mati nesrečnega Mihe. O Mihi ne ve ničesar; preteklo je že pol leta, kar ji je pisal poslednjikrat. Gospod župnik ni mogel zvedeti o njem drugega, kakor da je popustil učenje.
Ko stopi Mina iz cerkve na pokopališče, zagleda v travi bliščečo se reč; radovedna jo pobere. Lep zlat medaljon je. Izgubila ga je pač tuja gospa, misli si. A ker tujcev ni več, nese Mina najdeni medaljon gospodu župniku.
»Dragocen medaljon je. Dobili bodete lep dar!«
»O, kaj meni dar! Saj sem storila le svojo dolžnost. Z Bogom!« in Mina odide proti domu, ne da bi bila govorila o sinu z dobrim župnikom.
Drugi dan se predstavita tujca župniku : Jan Beneš, višji uradnik, s soprogo, z Dunaja.
Gospa pripoveduje, da je izgubila včeraj zlat medaljon, ki ga ji je kupil za god njen umrli jedinček Ladislav. Hranil je novce, ki jih je dobival od roditeljev in rodovincev ter ji kupil za god medaljon s svojo podobo. Kmalu na to je po kratki bolezni umrl. Zato ji je medaljon neprecenljive vrednosti.
Nepopisno se razveseli, ko ji župnik pove, da je že sinoči prinesla neka žena izgubljeno dragocenost.
»Saj sem rekel, da so Slovenci pošten narod«, pravi gospod Beneš, »vidiš, da sem govoril prav.«
Aufmerksamkeit auf das Gradische lenken, wo nach den Beobachtungen, die ich dort gemacht habe, gewiss interessante Funde für das Landes-Museum zu machen wären . . .« Jaz nisem preiskavah so-li drugi, ne vem.	Pis.
v
Župnik pelje tujca na vrt v hladnico. Veselo se pomenkujejo pri kozarcu vina. Gospa se posebno zanima za ženo, ki
>	v
je našla medaljon. Župnik ji pove usodo njenega sina.
»Mojega umrlega sina je poučeval visokošolec, modroslovec, doma tukaj v Bohinju, če se ne motim, na Bistrici«, omeni gospod Beneš.
»Prosim, kako se je pisal?« vpraša župnik.
»Mihael Ravnik.«
»Oh, ta je sin žene, ki je našla medaljon !«
»A-a-a! Da je tako zabredel — ta revež!«
»Naš Ladislav ga je imel tako rad«, pravi gospa.
»Dal sem mu slovo, ker je zanemarjal svoje dolžnosti in se odurno vedel. Zbolel mi je tudi moj ljubček
v
Ladislav in bil sem ves zmešan. Zal mi je za mladeniča. Prikupil se mi je. Skoda! Rad bi mu pomagal.«
»To bi vam bila mati hvaležna, cla ji pripravite sina na pravo pot. Bog ve, kje je sedaj in kaj počenja. Mati je včeraj gotovo molila zopet zanj. Neprenehoma moli zanj, kakor je Monika za svojega sina Avguština.«
»Rešiti ga moramo. Božji prst je, da je prav njegova mati našla medaljon«, pravi gospa Beneševa.
Gospod Beneš obljubi, da hoče poiskati Miho in ga pripraviti na vsak način na pravo pot.
»Povejte mu, prosim, če ga najdete, da sva mu odpustila oba, jaz in mati.
v
Ce nima veselja iti v duhovnišnico, naj se pa vsaj učenja poprime«, reče župnik.
Tujca se poslovita presrčno od prijaznega gospoda in obljubita, da najdeta in rešita izgubljenega sina.
VI.
Z velikim trudom najde gospod Beneš Miho. Izprva je kakor gluh za prigovarjanje. Ko mu pa začne gospod Beneš pripovedovati o nesrečni materi, ki moli noč in dan zanj — izgubljenega sina in o blagem dobrotniku, kateri mu je vse odpustil, in o njegovih otročjih letih, otaja se mu srce. Na vseučilišče ga ne veseli več. Izpolniti hoče materino vročo željo in stopiti v duhovnišnico, ako ne bode tu ovire. Darovati hoče vse svoje moči v duševno in telesno blaginjo svojega naroda ter se tudi pokoriti za svoje blodnje.
Vsprejmo ga v duhovnišnico.
Materino veselje se ne more popisati. Neizrekljivo je hvaležna Materi Božji, da jo je uslišala.
Zopet mine nekaj let.
Gospod Miha pastiruje na Dolenjskem. Mater ima pri sebi. Njegovega dobrotnika župnika že krije črna zemlja. Gospod Beneš je šel v pokoj in postal za
svoje zasluge vitez železne krone. Kupil si je na Kranjskem gradič in postal tako pravi vitez.
Z Miho sta mnogokrat skupaj; oba veže trdna vez prijateljstva in spoštovanja.
Se nekaj let, in Miha je župnik blizu Beneševih. Ves vnet za svoj poklic, stori mnogo za svojo župnijo. Sezida novo cerkev, ustanovi bralno društvo in knjižnico, pospešuje kmetijstvo in druge koristne naprave. Posebno rad podpira revne dijake.
Neke pomladi pride v njegovo župnijo strašna bolezen — črne koze.
v
Župnik je vedno na nogah, ker je skoro v vshki hiši bolnik. Naleze strašno bolezen in leže mlad v hladen grob. Mati ga ne preživi dolgo. Na župnikovem grobu je spomenik z napisom:
Tukaj počivajo v Gospodu častiti gospod
župnik Miha Ravnik „.........
Svojemu očetu postavili hvaležni šupljani.
.«Ste
Brata Filena.
ovolj smo Cirenejci bili
S Kartage sini bojev mi -Zdaj čas, da meče odložili In mirovno bi razsodili, Za kar doslej je tekla kri.
»Veljäj!« — In ljudstvi bojeviti
V prisego dvigneta roke; Želeči pravdo razsoditi, Junaki štirje ponositi
Pred bojne stopijo vrste. —
Junaka dva iz sebe vsaka, Izberi naša, vaša stran ; Razsodi spor naj hoja jaka: Na noge, tu in tam junaka, Potem praznuj se sprave dan!
Po nebu solnce žarno plava, Usodni svita tretji dan — Govori, Afrike puščava, Komü pripade večja slava, Kje tod bo meja, širna plan?
Ko v jutro tretje zor napoči, Zajedno naj hite iz mest; Kjer v pušči srečajo se vroči, Tam naj deželi meja loči — A vsak pogodbi bodi zvest !<
Kot veter iz Kartage mesta
Za sabo puščata zahod Filena brata, domu zvesta; Gori pod njima v pušči cesta, Gori nad njima nebni svod.
360
Brata Filena. — Izlet na Konjiško goro.
A Cirenejca tam v daljavi
Zaman korak spešita svoj . . . Zdaj hoje boj končan v puščavi, Korake štiri hip ustavi — Mejnik tu deželama stoj!
»Ne! Izdajalca prisodila
Kartagi nista slavnih mej! Da več sta zemlje prehodila, Pogodbo našo prelomila: Odšla sta iz Kartage prej!
A če izdaje nista kriva,
Pogodba druga skleni mir: Le-tu na mestu, kjer stojiva, Zagreheva naj vaju živa — Potem končan je naš prepir!«
»Kopljita urno grob, lažnika, Zavisti v vama tli gorest, Za dom ljubezen je velika: Kopljita urno grob, vojnika — Filenoma je čista vest!«
Na grobu trajnega spomina Stoletja stal je spomenik, Na njem: »Filena, vrla sina, Le-tu proslavlja domovina, Dve svetli Kartaginskih dik.«
31. O.
Izlet na Konjiško goro.
(Spisal 31.
^ jfil° je tia god sv. Petra in Pavla "F 1889. 1., ko sva se sešla s prijateljem vsak od svoje strani na Pragarskem, kakor sva se bila dogovorila. Najin pohod je veljal Konjiški gori, zato sva zdrdrala z vlakom do Poličan. Odtod pa sva pobirala stopinje proti zahodu kraj Dravinje, dokler ji ni postala najina družba predolgočasna. Nad Ločami naju je zapustila in se spustila v dolgem ovinku proti Konjicam, midva pa po lepem ravnem polju do Žic. Dan je bil krasen, kakoršnega si potnik le želeti more; nebo čisto ko ribje oko, in z nebeške modrine je sijalo solnce toli prijazno, da je navdajalo vsako stvarico z nepopisnim veseljem. Zato se je pa tudi razlegalo veselo ptičje petje iz vsakega grma, z vsakega drevesa; škrjanec jo je pa krožil v zraku, glasno prepevajoč hvalo stvarniku svojemu. Mnogoštevilne jate drobnega mr-
Oilenšek.)
česa so se podile po zraku in brnele okoli cvetek, iskajoč sladkega medu. Vse, vse je bilo prav praznično! In človek? Tudi on je odložil vsakdanje misli in se napotil v cerkev, pogovarjat se ondi z Gospodom svojim.
v
V Zičah sva krenila z glavne ceste na levo, zakaj hotela sva od južne strani na goro. Po lepi stranski cesti, vijoči se izprva po apnenih tleh, pozneje pa po sockinih plasteh, ki zaležejo mimo Frankolovega tjakaj do Dobrne mnogo površja, dospela sva polagoma precej
v
visoko v divno dolinico ob Zičenskem potoku, izviraj očem nad razvalinami Zajčjega samostana. Približno sredi te
v
dolinice stoji majhno selo Spitalič, kjer sva pri gostoljubnem župniku odložila za danes popotni les. Proti večeru sva si ogledala še razvaline in podrtine nekdanjega samostana Zajčjega in se potem pripravila za prihodnji dan.
Komaj se je jelo drugega dne voziti solnce po nebeškem oboku, korakala sva že po južnih obronkih znamenite Konjiške gore in vspenjala se vedno više in više. S sockinih plastij, ki jo obrobljajo na jugu, stopila sva na zilske skriljavce, dokler nisva dospela do poglavitnega gradiva — triasnega apnenca. Predno naju je objel temni gozd, prišla sva s poslednjim gorjanskim kmetom
v neprijazno dotiko. Nabirajoč raznovrstnih rastlin in drugih jednakih stvarij nisva se nadejala, da naju čaka pred hišo ploha nepotrebnih besedij. Škode mu nisva naredila nobene, zato sva ga na kratko zavrnila in šla mimo njega. Z neotesanim človekom ne moremo občevati, zatorej je najbolje, da se ne pogovarjaš ž njim. Dobro, da naletiš le redkokje na tako izjemo; naše ljudstvo
Evropejska naselbina v južni Afriki.
je v obče prav prijazno, in če te izprva tudi nekako od strani gleda, nič ne de, z dobro besedo je kmalu pridobiš. O tem sva se kar hitro prepričala. V gozdu so drvarili drvarji. Ondi je bilo potov na vse strani. Po kratkem razgovoru se takoj ponudi jeden, da naju privede do mesta, kjer nisva mogla več zaiti. Tako sva prišla po ovinkih na vrh.
Ko si postavil nogo na najvišje mesto kake gore, rad si oddahneš in počiješ,
da si nabereš novih močij, katerih ti bode treba, kadar se jameš pomikati navzdol. Tu, na tako vzvišenem prostoru izpremeniš se za kratek čas skoro popolnoma. Pozabljen ni samo ves trud in potne srage, ki so lile s tvojega čela, pozabljene so tudi vsakdanje skrbi, pozabljeno je vse, kar gomazi globoko doli pod teboj. Za vse to nimaš danes ne očesa, ne ušesa; misli ti uhajajo na vesoljstvo in kar strme občuduješ
velikanski svet, ki se razgrinja okoli tebe. Koliko bliže si tukaj stvarniku svojemu! Sveta tihota kraljuje tu v višavah in na tvoja ušesa ne done žalostni klici trpečega človeštva, ki se peha in trudi od zore do mraka, da ustreza potrebam vsakdanjega življenja. Kakor zamaknen sloniš ob najvišji skali, vtopljen v vzvišene misli. Pa, kaj je zaškrtnilo v globokem jarku? Morebiti se je zganil zmaj, ki neki prebiva v ti gori in zmezil velikansko skladovje! Ne, take neslanosti ne najdejo odmeva v izobraženem človeku, temveč pomilovalno se obrneš od onega, ki trdi, da se bliža čas, ko se bode zrušil železni oklep in iz pokline se prikazal nestvor, noseč nesrečo za seboj. Ne, bilo je nekaj prav navadnega. Lovec je lomastil za preplašeno zverjo in nehote stopil na rahlo pečino, ki je zropo-tala v prepad in skalila blagodejni mir v višavah. Od več stranij je odmeval jek, ali sedaj je zopet vse mirno. Solnce se ti prav prijazno smehlja, in ko je razpodilo meglo po dolinah in nižjem hribovju, začneš ogledovati bližnjo in daljšo okolico, dokler se ti odpira kaj novega sveta. Predno pa izpregovorimo katero o razgledu s Konjiške gore, moramo bralcu povedati, kje naj je išče.
Konjiška gora je kos Dravsko-Savskega pogorja, ki se pričenja ob deželni meji z goro Sv. Urše in skoro v ravni črti drži do hrvaške meje; razprostira se torej na jugu Pohorja in Ptujskega polja ter je na zahodu precej visoko in široko, na vzhodu pa ozko in se čim dalje tem bolj porazgublja v neznatno hribovje. To pogorje dela razvodje med Dravo in Savo, a vendar ne brez vsake izjeme. Tam, kjer je naslonjeno na
v
Pohorje, med Zrečami in St. lijem, izvirajo štiri najmočnejše rečice : Mislinja jo drvi proti severu-zahodu k Dravi,
Dravinja pa proti izhodu tudi k Dravi. Ako bi drugih ne bilo, bilo bi Dravsko-Savsko pogorje popolno razvodje, toda na Pohorju izvirate še Paka in Hudinja, ki tečete v Savo. Prva si je izkopala po divji »Hudi Luknji« svojo strugo in se izliva nad Braslovčami v Savinjo, druga je izdolbla gorovje po Socki (Soteski) in prihaja po Voglajni pod Celjem v Savinjo. Tretja globoka zareza v to gorovje je ondi, kjer se vije ob Tesnici med Stenico in Konjiško goro velika cesta od Zreč mimo Frankolo-vega do Vojnika. Na zapadni strani jo torej loči imenovana Tesnica od ostalega Dravsko-Savskega pogorja, na severni jo obroblja Dravinja, na jugo-
v
vzhodni pa Žičnica; samo na jugu je zvezana z dolgim, pa dosti nižjim Slemenom. Ker je na vse vetrove osebij ena od višjih pogorji, zato je pa razgled z nje tudi krasen. Pohorje leži kaj veličastno pred teboj! Polagoma se vzdi-guje vedno više in više in se razširi naposled v širok hrbet, ki ti zapre na to stran pogled. Na severo-vzhodu se razprostira široko Ptujsko polje in za njim vinorodne Slovenske gorice, s katerih se ti svetijo mnogoštevilne bele cerkvice. Ako se obrneš na nasprotno stran, opaziš srebern trak, ki je položen po Savinjski dolini. Bistra Savinja je, ki se je porodila v Solčavskih planinah in brzo hiti svoji materi v naročje. Njeno ozadje so Savinjski (Celjski) hribi, ki se v dolgi vrsti razprostirajo med rekama. Posamezne vrhove prav dobro razločiš, zlasti Gozdnik, Mrzlica in Reške planine podajajo se kaj dobro. Kamor se obrneš, povsod kaj novega, zanimivega.
Toda vse mine; na svetu nima nobena stvar obstanka. Tudi s prijateljem sva se morala ločiti od vrha in se po-
v
sloviti od mirnih višav. Cim niže, tem bujnejša je bila rast in marsikaj je bilo
tudi za najino pušico. Zlasti po gorskih senožetih sva se mudila, zakaj bil je najboljši čas za to. Polagoma sva šla niže in dospela na velik travnik. Na jedni strani je bila groblja, katero je bilo treba tudi ogledati in preiskati. Tovariš je nekoliko zaostal, klesajoč kamenje iz skale. Jaz stopim pred grobljo in jo ogledujem na vse strani. V tem hipu se strese suha bilka. Ker ni bilo vetra, ki bi jo zmezil, stopim pazno nekoliko bliže in ugledam ostudno kačo, ki se je leno prerivala po kamenju in drgnila se ob bilko — bil je velik modras. Takoj mignem prijatelju in mu pokažem dotično mesto. Hip pozneje se je zvijala grdoba pred nama, tako dobro jo je bil s kladivom pogodil. Pa ne mislite, da se je samo zvijala; to ji je bilo premalo. Približno ob sredi je bila tako prebita, da sta se konca le s kožo držala, ali vendar je hlastala z odprtim gobcem tako čudno in sekala vspenjajoč se tako okoli sebe, da jo je bilo grdo gledati. Pa bodisi žival tudi škodljiva ali nevarna, ni ti pravice, da jo mučiš brez vsake potrebe; zato sva jo hitro do dobrega potolkla.
Ta modras pa ni bil tak, kakoršen živi marsikje v ljudski domišljiji, — žival namreč kratkega pa precej debelega života z velikim grebenom na glavi, zelene barve in lazeča po štirih kratkih nogah. Ne, marveč najina kača je bil pravi modras, gadov sorodnik in njemu tudi prav podoben. Na dolgost meri modras navadno nekaj nad 60 cm., zelo redki so, ki bi merili jeden meter. Pokrit je z luskami, ki so naravnane v vrstah po životu od glave naprej po dolgem. Glava mu je zadej široka in nasajena na tankem vratu; usta se mu odpirajo jako široko. Njegova posebnost pa je kratek mehak rožiček, ki ga nosi na nosu. Barva je jako raz-
lična ; največkrat je rmenorjavkasta, pri nekaterih lepo rdečkasta. Nekateri so prav popolnoma sivi in večinoma svetli, drugi pa tudi temni. Po hrbtu od glave do konca repa se mu vleče črn, na obeh straneh široko nazobčan pas. Ob straneh je pas s temnimi črtami zarobljen, tako, da se prav živo meji od druge barve. Spodaj je rmenkast in posut s črnikastimi pičicami.
Iz zgornje čeljusti mu štrlita dva ostra, otla in nekoliko nazaj zakrivljena zoba. Z njima v zvezi je žleza, ležeča nekoliko zadej v glavi in napolnjena s strupom. Ako kača zazija, postavita se strupna zoba po koncu in sta pripravljena vsekati; kadar pa žrelo zapre, klecneta v kožnato gubo, ki visi ob njih. Ako hoče modras ugrizniti, zazija široko in tleskne z zoboma po stvari; zoba pritisneta na strupno žlezo in strup se vlije v rano po zobji votlini. Ker je zob jako krhek, odlomi se lahko, a to strupencu nič ne de, zakaj hitro priraste drugi, in če treba tudi tretji.
Kakor večina naših živalij, družijo se tudi modrasi zgodaj spomladi in sicer precej, ko izgine sneg. Otovre nahajamo po dva in dva; časih pa živita skupno še meseca velikega travna, ko je druženje že davno dokončano. Pozneje živijo po samem, in ako te jih sreča časih tudi več, ni to družinsko življenje, ampak ugaja jim kraj, ki je pripraven za lov in za življenje.
Velikega srpana zagledajo modraščki beli dan. Jedva je jajce izleženo, že izleze iz njega mladič, ki takoj pokaže, da je potomec gadje zalege. Komaj kakih 20 cm je dolg, pa že odpira žrelo in ka^e zobe. Kar prvo uro se jame učiti, česar mu bode treba, ako se bode hotel na lastno roko pošteno po gadov-sko preži viti. Po nekolikih urah sleče tudi obleko, katero je prinesel s seboj
in vrže lev od sebe, ravno kakor pozneje, ko postane starejši; dostikrat se precej oblevi, predno je uro star. Samica se ne zmeni za mladiče in ti ne drug za drugega, ampak oboroženi z nevarnima zoboma gredo že prvo uro po svetu, kamor vsak hoče.
Modras se drži navadno nižjih krajev, vendar ga nahajamo marsikje tudi po gorah. Najbolj mu ugaja peščeni svet, kjer je dosti kamenja; tudi v gozdu ga najdeš, da je le v solnčnem kraju. Po dnevu je ta žival lena in redkokdaj naletiš na njo okoli poldne na solncu. Zjutraj in proti večeru se pa rada greje in otovre prileze izpod skal in iz lukenj. Kakor druge ponočne živali, oživi tudi modras na večer in gre na lov. Tedaj ga lahko ujameš, ako zakuriš in čakaš, da pridejo od vseh stranij gledat v ogenj. Seveda mora biti tudi kraj po tem. Zimo prespi.
Modrasov strup je manjšim živalim smrt. Miši in majhne ptice poginejo v nekolikih trenotkih, večje n. pr. podgane, že ne tako naglo, vendar so izgubljene. Koza ali ovca, pa tudi krava dolgo časa boleha, vendar krava laže preboli. Našim nestrupenim kačam ne škoduje njegov strup nič; tako tudi krastačam ne. Te bolehajo sicer nekoliko dnij in se postijo, kmalu pa začnejo jesti in so popolnoma zdrave. Tudi jež se ga ne boji; nekako hladnokrvno se mu bliža in se ne brani njegovih zob. Kedar se mu pa dosti zdi, zmane ga in pohrusta, kolikor ga je v koži.
Strup dela modrasa strahovitega in nekako imenitnega. Nareja in zbira se mu ta rmenkasta tekočina brez vsega duha in skoraj tudi brez okusa v dveh žlezah, ki jih ima kača, kakor že vemo,
v glavi zadej ob straneh; zato ji je glava ondi tako široka. Nasledki mo-drasovega pika niso vselej jednaki. Star modras je nevarnejši od mladega, in tisti, ki že dolgo ni ugriznil, hujši od onega, ki si je morebiti malo preje strup izpraznil. V vročini deluje strup hitreje, kakor za hladnega dne. Mnogo je tudi na tem, kam se ti je zob zadri; ako je zadeta kaka večja žila, tedaj je nevarnost tudi večja.
Slabotni ljudje in otroci navadno ne prebolijo modrasovega pika; časih pobere celo krepkega moža. Kogar je zadela taka nesreča, naj nikdar ne opušča, kar hitro poklicati veščega zdravnika.
Niže in niže naju je vodila pot in ob razvalinah Zajčjega samostana sva bila zopet v dolinici. Kako je tukaj sedaj vse tiho! Le na pol podrto in razpadlo zidovje ti priča, da je bilo tu svoje dni drugačno življenje. Več stoletij so prebivali in delovali tu »beli« redovniki in bili seljanom dobri očetje. A prišlo je leto 1782. in ž njim konec uspešnemu delovanju v tem pozabljenem kotu. Po odhodu redovnikov se je iz-premenilo vse tako, da bi človek težko verjel. Vinogradi so opešali, ker ni bilo pridnih vinogradnikov, sadunosniki so se zarastli, ker nihče ni gojil in čedil drevja; v nekolikih letih je postala okolica zapuščena puščava, kakor je bila do leta 1165. Samostan je izginil in v žalostnem prepadu medli, sreča je kraj zapustila in ubožec se na razvalinah solzi. — To nama je dalo povoda, da sva medpotoma razpravljala o rečeh, ki niso človeku vsak dan na mislih, dokler se nisva v Poličanah izročila železnemu konju.
Suh
Nekaj slik iz tujine,
sSf&fe
HlR
(.Napisal Kozma.) (Konec.)
cqJ
t
lew-York! To sta gledala naša Evropejca prirodne in umetelne zanimivosti, katere ponuja že morska pot proti mestu! In tam v daljavi stavbe, »viseči most«, stolpi, kip »Slobode«, neizmerna vrsta hiš, kakor daleč nese oko! Zares, New-York je živa slika severne Amerike, da, prava Amerika na malem prostoru. Dasi sta poznala Pariz in videla London, vendar sta srečavala tukaj neprestano nove predmete in obstajala ob novih prizorih. Nad vse ja je zanimala krasna ulica, imenovana »Fifth-Avenue«, bodisi zaradi krasnih, bogatih stavb, bodisi zaradi umetnih malih vrtov pred njimi.
Rila je nedelja. Naša potnika sta poiskala katoliško stolnico v »Fifth-Avenue«, da bi bila pri božji službi. Cerkev je bila skoro polna in potnika sta zaradi tega res bolj opravljala svojo cerkveno dolžnost, nego pasla svojo radovednost, zakaj ni bilo prilično, da bi hodila po cerkvi tja in sem, kakor navadno delajo tujci. Videla sta le površno, da je cerkev krasna in to jima je bilo za sedaj dovolj. Gredoč iz cerkve zapazi naš Francoz prijazno lice moža, ki je bil tudi v cerkvi blizu njiju. Takoj ga nagovori francoski: »Ste-li vi Francoz, gospod?«
»Da, Francoz. In vi tudi, kaj ne?«
v
»Da, jaz tudi. Živela Francija!«
Petriča je veselila živahnost obeh Francozov in pa prijaznost novega znanca. Ko si pa dasta ona dva roke, pristopi tudi Slovenec in stisne roko Francozu-Američanu. — Kaj naravno je bilo, da se je takoj razpletel razgovor
o cerkvi in o verskih razmerah New-Yorških. Gospod Moulin se je čudil, da je bilo toliko ljudij v cerkvi in da so bili vsaj na videz pobožni.
»O pobožnosti ne morem soditi«, odvrne novi znanec, »zakaj to je notranja in zasebna stvar. A kar se tiče obiskovanja cerkva in verstva v obče, moram hvaliti tukajšnje prebivalstvo.«
»A jaz sem mislil prav narobe«, reče Petrič, »v tako velikem in nemirnem mestu zdi se, da mora človek izgubiti vse versko prepričanje. Mislil pa sem tako zlasti zaradi mnogih različnih ver, ki se tukaj dotikajo. Kjer je toliko ver, tam se posamezna nekako odbrusi in skrha; namesto gorečnosti se vseli mlačnost tudi v dobra srca.«
»Motite se«, pravi novi znanec, »vidi se vam, da ste tujec. Veliko mesto samo po sebi nikakor ne uničuje vere, New-York vam to priča. Prav nasprotni pojav opažam, odkar živim v tem neizmernem gibanju in valovanju ljudij. Prav tu, kjer ni nikakega pokoja, ni-kakega obstanka, čutimo, kako je vse minljivo. Prav tu, kjer je danes človek bogat, ä jutri berač, pa tudi narobe, tu, kjer se ne moremo zanašati na nobeno stvar, tu čutimo svojo slabost in potrebo, da se izročamo višjemu, močnejšemu bitju. Kako neznosno bi bilo, ako bi ne imeli take podpore in za-slombe! Kdo bi mogel še mirno živeti, kdo, ki pozna svet in njegove težnje, ki pa bi ne imel trdne vere v božjo previdnost in dobroto ! Grem v kavarno in čitam v časopisih o žalostnih dogodkih in groznih zlodejstvih; hodim
po ulicah in sem priča mnogih nesreč, ki se zgode. Ali bi ne moral neprenehoma trepetati tudi sam, ako bi ne vedel, da čuje nad nami močna roka in da gleda za nami oko božje? Tako pa sem z močno vero v svojem srcu miren in udan v voljo božjo, naj se zgodi, karkoli.«
»Priznavam rad, da je tako«, odvrne Moulin. »Toda, ako vas take misli potrjujejo v veri, ne vem, zakaj bi imeli v Evropi manj verskega duha, kakor ga imate v Ameriki. Nezgod je tudi pri nas obilo in bodočnost jako nejasna. In vendar se zdi, da je pri nas v nekaterih mestih vera že pri kraju.«
»Res, tako je; as tem me spominjate še drugega vzroka, ki podpira pri nas vero, in nekega vzroka, ki jo pri vas podira. Večkrat ste že slišali, da je Američan ,praktičen1, to je, zdrav in trezen um ima in sodi vse naravnost, kakor je. On se loti in drži tega, kar mu res kaj obeta, kar je vredno truda in dela. Američan pozna dobro neizmerni pomen vere, ve, kako je koristna in potrebna za družinsko življenje, pa tudi za državo. Zaradi tega jo vsaj ceni, ako bi je tudi kdo ne imel sam. Tudi je slobodoljuben, da nikomur ne krati tega, česar nima sam, a imajo drugi. Kako je pa v Evropi ? Tam se zdi, kakor da nekateri nimajo drugega dela in drugega zanimanja, nego, da podirajo pri drugih versko prepričanje, iz-podkopujejo nekdanje trdne nazore. O, jaz poznam ljudi te vrste! Večinoma so slabega značaja; vednosti nimajo velike, ali vsaj temeljite ne, godi se jim dobro, bodisi, da so denarja po kom podedovali, ali pa, da so se srečno splazili v dobre službe. Taki torej, lahko-živci, ki niso nikdar čutili, kaj je peza življenja, ki niso nikdar prav premislili, čemu so na svetu: taki razdirajo z
vzgledom in z besedo pri drugih vero in s tem tolažijo svojo razdejano vest. Američan se trudi in peha, da kaj zasluži, on misli, kako bi iznašel kaj novega, kako bi porabil prirodne sile: on nima časa, da bi koval naklepe, kako bi se bojeval najuspešneje proti verskim nazorom in verskim oznanjevalcem.«
»Tako je«, zakliče Francoz ves vnet, ker mu je Američan govoril tako iz srca. »Prav tako je pri nas. Koliko dela še imamo ! Trebalo bi, da gojimo temeljito in resnobno vede, trebalo bi, da storimo več za lepe umetelnosti, za prave vzore lepote, bodisi v slikarstvu, ali v glasbi, ali v poeziji; a deloma jih pri nas zanemarjajo, deloma jih pa vlačijo v strankarstvo. Naši zbori in shodi vednostni in umetelniški, kakor tudi v obče prosvetni, so slabi, mrzli in dolgočasni : a shodi, v katerih se kujejo naklepi zoper nasprotnike, zoper stare narodne nazore, narodovo vero, ti so živahni, mnogobrojni. Da, da, res je tako. Pri nas res ne vemo, kaj bi delali pametnega.«
Gospod Petrič je gledal Moulina, kakor bi se čudil. Ko poneha poslednji govoriti, reče Slovenec:
»Kaj, pri vas je tako ? Menil sem, da govorite o naši domovini. Da, da! Tout comme chez nous. Res, vi Francozi ste ,1a grande nation1, tega ne taji nihče. Toda, kaj bi še-le bili, ako bi bili Francozi jedini, ako bi pustili narodu vero in mu ne kratili njegove navdušenosti za najlepše in najvišje vzore! Kako bi tudi mi Slovenci napredovali, ako bi delali na trdni podlagi prve narodove svetinje, sv. vere, in porabili vse moči svoje, da se dvignemo više in više. Ako smo tudi mal narod, jedinost in vstrajnost bi nas krepila; ako tudi nimamo med narodi velike vloge — kakor pravijo — politične, a
imamo lahko veljavo v prosveti, v vedi in umetelnosti.«
Taki pogovori so do cela sprijaznili novega znanca z našima prišlecema. Novi znanec je bil Francoz po rodu in jako spreten kipar v New-Yorku. Naša znanca, oba vneta za lepo umetelnost, sta preživela prijetne ure v veliki ume-
v
telniški delavnici njegovi. — Citatelju se zde besede naših znancev o svoji domovini nekoliko trde. A pomisliti moramo, da sta bila oba v domovini žaljena in jim je zato ostala v srcu nekaka trpkost in nevolja.
Jako dobro je delo življenje v velikem mestu Moulinu in Petriču. Pozabila sta ne-prijetnostij v domovini in bila vesela, da
tu nahajata marsikaj, česar sta si želela preje. Slobo-da, enakopravnost, spoštovanje svojega bližnjega, ne-utrudljiva delavnost, to jima je jako ugajalo, dasi se nekaterikrat nista mogla sprijazniti z onim nepokojnim dirjanjem in pehanjem, katero sta videla povsod po mestu.
Dve leti sta se mudila v Severni Ameriki. Našla sta mnogo rojakov, mudila se pri njih pa tudi poprijela se dela, kjer sta mogla in znala. Dospevša v St,. Francisco skleneta, da se popeljeta v San Blas in od todi po železnici v Mehiko. To mesto sta poznala iz raznih povestij in dežela Mehičanska
jima je bila nekako priljubljena ali vsaj zanimiva od mladosti.
Kako je zanimiva bodisi dežela, bodisi mesto, prepričala sta se že z železnice. Ta se vije prav v bližini mesta po močvirju, ki ne kaže nikake lepote. Tem lepše pa je veliko mesto samo. Nacl hišami se vzdiguje namreč veliko stolpov in kupol, kar daje mestu jako veličastno lice. Ulice so ravne in široke, prihajajo od štirih stranij sveta in se družijo vse na »Velikem Trgu«. Dasi so hiše večinoma lepe, vendar sta potnika
'1
Mehika.
na vse pozabila, ko sta prišla na Veliki Trg in zagledala velikanske tukajšnje stavbe, krasno in veliko stolnico z dvema stolpoma, palačo nekdanjega kraljevega namestnika ali sedaj predsednika, in pa »Časa d' Estado«.
Mnogo časa sta potrebovala, da sta si ogledala razne cerkve, palače, samostane in naprave. Nista si mogla kaj, da ne bi tu pa tam ne strmela nad tem, kar je napravilo katoliško mišljenje Mehičanov. Tu je res vse veliko, bogato. In vendar —! Kaj bi si bila tajila,
da to sicer katoliško mesto zakriva, pa tudi očitno kaže mnogo nenravnosti. In gospoda Moulina je prevzela pravična jeza, da je vskliknil:
v
»Ze vidim, za kaj se brigajo osreče-valci narodov: za-se ali morebiti za zunanji blišč, nikakor pa ne za pravo srečo narodovo. Oni, ki mu govore o slobodi in napredku, imajo zlate besede
za malenkostne stvari: a za to, kar je prvo in poglavitno, nravnost in krepost — za to se ne brigajo. Pri nas preganjajo redovnike in brzdajo vsakega, ki kaže naravnost svoje versko prepričanje: a za nravnost narodovo, ki je prva podlaga njegove sreče, ne briga se nihče. O nravnost francoska!« Moulin si zakrije obraz in molči.
v
»Zal, da hodijo tudi pri nas nekateri po vaši poti, gospod Moulin«, pritegne Petrič. »Za koliko rečij se trudijo oni, ki pravijo, da ljubijo narod: a kdo se briga za nravnost? Bodi kdo tudi ne-nraven, naj zametuje in prelamlja zakon poštenosti, da je le prijatelj nekaterih prvakov, vse mu odpuščajo in ga imajo za vrlega moža. Naj se narod pogreza v pregreho, naj se širi razbrzdanost,
naj se trga sveta vez zakonska, naj se množi oni nesrečni del človeštva, ki je sebi v nesrečo in drugim v nevarnost, nič ne dene, za to ni treba skrbeti. Ni čuda, da se je pokvarila nrav Mehičanov v vednih bojih. Onim možem, ki so se pulili za vlado, ali izpodbijali zakonito vlado, ni bilo za srečo države, ni bilo za naravni zakon.« — Jako je vleklo naša znanca, da bi si ogledala divno
Ognjenik Jorullo.
prirodo Mehičansko. Ni je skoro dežele na svetu, ki bi bila tako rodovitna, tako bogata, tako raznovrstna, kakor je Mehika. Pod zemljo je bogata ruda, nad zemljo obilna rast; krasne planjave in čudovite gore, nad njimi pa divno nebo: to je priroda Mehičanska. Sla sta do Chalcoskega jezera, od koder sta videla v ozadju visoki ognjenik Po-pokatepetl (5500 m). Jezero je zanimalo
naša potnika zaradi plavajočih vrtov (chinampas), ki so sestavljeni na dnu iz raznih hlodov, korenin in vej, zvezani pa z raznim bičevjem in drugim močnim rastlinjem. Na taki podlagi je dovolj prsti, da se razvija iz nje bujna rast. Vračajoča se proti morju sta si še ogledala sloveči, pa tudi strašni ognjenik Jorullo.
Na lepem in rodovitnem, nekoliko hribovitem kraju se dviga ta ognjenik,
1300 m visok. Gledala sta potnika, kako se je veličastno dvigal dim proti nebu, a občutila tudi nekoliko strahu, spominjaj oča se njegove preteklosti. Jorullo namreč ni star več nego 132 let. L. 1759. je dolgo časa vznemirjal tamošnje prebivalce potres; dne 29. septembra pa se je vzdignila zemska površina in — nova gora je bila rojena. A strašno divji je bil ta novorojenec, zakaj nje-
,,D0M IN SVET", štev. 8.
govo bljuvanje je razdejalo takrat vso okolico.
»Kako srečni bi bili lahko ljudje v' tej rajski deželi! Zakaj niso, kaj mislite, gospod Petriche ?«
»Za rajsko življenje ne zadošča samo rajska dežela, ampak treba je tudi rajskih ljudij. Da, ljudje, ljudje! In ako so ljudje dobri, tudi iz puščave si ustvarijo raj.«
24
Zamišljena sta potovala naša znanca do obrežja. V Acapulcu sta čakala ladij e, ki ju je odpeljala na Kitajsko in dalje v Indijo. V Bombaju se pa ločita. Slovenec sklene, da gre po Rudečem morju v Egipet in v Palestino, Francoz pa hoče obkrožiti Afriko in iti tudi nekoliko v notranje kraje tega temnega sveta.
Idimo najprej s Slovencem ! Dobil je velik angleški parnik, ki je posredoval tudi pošto med Indijo in Evropo. Vozil se je skozi Adensko morsko ožino, vozil po Rudečem morju, na katerem ga je
zajel silovit vihar. Ni prej, ni poznej ni Petrič nič jednakega doživel. Mislil je zato, da ne bode več videl domovine, kar mu je vendar težko delo. A vihar utihne in brez druge nezgode pride Petrič do Sueza, odkoder jo mahne v večji karavani na konjih v Kajiro. Predolgo bi bilo popisovati vse vtiske, ki so iznenajali našega potnika v Egiptu, dasi ni bil novinec v potovanju, vsa čustva, ki so mu polnila srce v sveti deželi, vso navdušenost, ki ga je ogrevala po grških otokih: na Cipru, Samosu
Tr
in Chiosu, v mestih Smirni in'Carigradu, kakor tudi Atenah : vse to je predolgo za jeden spis. Zlasti ga je zanimal otok Ciper, in sladka kapljica ciperska, katero hvali celo sv. pismo, bila mu je prav po godu. Naposled zagleda — domači Trst; po petih dolgih letih mu je izginil srd in zacvetla mu je ljubezen do domovine, ker seje prepričal, da je marsikje mnogo dobrega, pa nikjer ni brez zla, težav in hudobij. Potrpeti je treba povsodi. A sedaj je stal tudi na višjem stališču, mož svetovno olikan, ki se ni
st.
dal ostrašiti od vsakega pritlikavca in šopirncga kričača. Tako je vendar le dosegel na potovanju, česar je iskal.
Tudi Francozu je bila sreča mila. Dospel je v Kaplandijo in tu ostal dalj časa na suhi zemlji, jednako tudi pozneje v Senegambiji, francoski naselbini, kjer jo preživel pri svojih rojakih lepe dno ve.
Prišedši v domovino, našel je vse drugače, kakor je bilo ob njegovem odhodu. Vlada se je bila že park rat premenila, nanj so bili do cela pozabili,
in ko je sedaj pripovedoval ter tucli pisal o svojem potovanju, bil je mahoma sloveč mož: list, v katerem je objavljal svoje dogodivščine, dobil je nagloma 10.000 naročnikov več, založnik njegov je obogatel, in on sam je bil zmagovit kandidat pri naslednjih volitvah. Imel ni malo upanja, da bi se povzdignil celo do ministra. Tako
se lahko in hitro zasučejo stvari na Francoskem. In naš Moulin je dejal pozneje večkrat: »Saj vendar niso tako slabi ljudje ti Francozi.« — Oba naša potnika sta se za nekaj let obiskala in bila izredno vesela. Potrdila sta pa oba resničen rek, da se človek še le v tujini nauči: domovino ljubiti prav in modro.
Tvar in lik.
(Spisal —c-(Konec.)

mm
T i|poslej smo govorili o živih stvareh,
fj pri katerih je dvojstvo očivestno.
Pa mi, kakor pravi Aristotel,
moramo pričenjati z znanimi
rečmi in prehajati do manj znanih. Vi
bi pa radi poiskali prvin tudi neživim
telesom. Rad vam ugodim in ljubo mi
je to, ker se mi zdi, da ste nekoliko
v zadregi. Vi bi morda pristali na to,
da je ptica, da je rastlina iz tvari in
lika, le vse nekako čudno se vam zdi . v vse, novo in nedoumno. Ze beseda lik!
Resnica je, da nas spominja nekaterih delovniških stvarij, a pomisliti vam je, koliko drugim besedam bi se tako godilo, ko bi jim stikali po krstnem listu ali celo rodovniku! Ne tako! Beseda lik, dasi je morda z drugimi vsed-njimi besedami v sorodu, vendar sama ni vsednja. Znači nam to, kar daje stvarem lice in lični obraz, no vnanjega, marveč bitni, notranji obraz. Grki so ga imenovali jj.ostooc, celo nekateri-krat pesniški ib {telov. Pomislite, nekaj božjega! Lik je nekako ostvarjena božja ideja, lik daje stvarem božjo podobo, znak božje lepote. Kar se pa tiče ne-doumnosti, tega se ne strašite! Vi niste prvi in ne poslednji, ki jim ne gre prav hitro na um, kaj sta pač tvar in lik. Davno pred nami je razmišljal sv. Av-
guštin o isti stvari. In mislite-li, da je kar na hip vse umel? Tudi njega so učili, da je tvar po sebi le zmožnost brez biti in dejavnosti, a kako se mu je godilo? Le čujte, kako toži! »Grde in strašne like sem ji dajal, a like vendar, in to sem imenoval nelično. Pa bilo je brezlično le glede na stvari, ki imajo lepe like. In dejali so mi: Še oni lik odpojmi, potem bodeš dobil kaj brezličnega! In nisem mogel: prej se mi je zdelo, da ni onega, kar naj bi bilo brez vsega lika, kakor da bi si mislil nekaj med vličenim (ostvarjenim, ličnim) in ničem, ni ostvarjeno, ni nič, brezlično, skoro nič.« In kdo mislite da je poučil sv. Avguština, kdo mu je razsvetlil duha? Zopet nam sam tako lepo pripoveduje: »Ali nisi ti, Gospod, učil te duše, ki se ti odkriva? Ali me nisi ti, Gospod, učil, da ni bilo niti nečesa, niti barve, ni podobe, ni telesa, ni duha, predno nisi obličil in razločil tiste nelične tvari? Vendar ni bilo po vse nič; bila je neka neličnost brez vsakega bitnega obraza.« 2) »In če ti vse spozna moj glas in moje pero, kar si mi razkril o tem vprašanju, kdo izmed
') Augustinus: Confessionum lib. XII. c. 5.
2) Ib. c. 4.
372
TVAR IN LIK.
bralcev me bode pač še umel? Ipak radi tega moje srce ne preneha dajati ti čast in hvalospev o tem, česar ni moči povedati.« ')
Vendar nam neče jemati poguma, sam nam kaže pot, po kateri je prišel do spoznanja tvari. »Obrnil sem se k telesom samim in globlje sem pogledal v njih pretvornost, zaradi katere nehajo biti, kar so bila, in začenjajo biti, kar niso bila.« »Pretvornost«, pravi dalje, »pretvornost pretvornih stvarij, ona je zmožna vseh likov, ki se pretvarjajo v nje pretvorne stvari. In ta — kaj je? Mar-li duh, ali telo? mar bitni obraz
1	v
duha ali telesa ? Ce bi se moglo reči: nekaj nič, kar je in ni, rekel bi ji tako; vendar je bila že karkoli, da prejme te vidne in zložene obraze.« 2j
Uprav to pa je pot, po kateri je hodil Aristotel. »Bitni vznik in raztvor so vir, ki o njem pridemo do spoznanja prve tvari.« 3)
Toda, rekli bodete, vprašanje je, ali se res kako bitje rodi? Mnogi vsaj za-nikujejo to in trde, da so vse premene v prirodi nebitne.
Pustimo za čas to vprašanje, in pre-mišljujmo nekaj drugega. Dejali smo,
1)	Ib. c. 5.
2)	Ib. »Mutabilitas enim rerum mutabilium ipsa capax est formarum omnium, in quas mu-tantur res mutabiles. Et haec quid est? numquid animus? numquid corpus? numquid species animi vel corporis? Si dici posset: nihil aliquid. quod est et non est, hoc earn dicerem; et tamen iam utcumque erat, ut species caperet istas visibiles et compositas«. Iz prej omenjenega: »ali me nisi ti, Gospod, učil, da ni bila ni nekaj, ni . . . p redno nisi obličil . . . tvari«, sklepal bi kdo, da tvar lahko sama za-se biva. Vendar ni misliti tako. Sv. Avguštin I. super genes, sam izreka, da je umeti predstvo le — naturae ordine, a ne predstvo časa. Cf. St. Thom. de po-tentia qu. IV. art. 2. — Cf. Aristot. »uXy] . . . vjv ouSotote avsu xa&ouc oicv T£ stvac, ouBe aveu fxop^Yjc.« de gener. et corrupt, lib. I. c. 5.
3)	». . . Natura, quae primo subiicitur muta-tioni, i. e. materia prima, non potest sciri per se ipsam . . . sed scitur secundum analogiam, i. e. sec. proportionem. Sic enim cognoscimus, quod lignum est aliquid praeter formam scamni et lecti: quia quandoque est sub una forma, quandoque sub alia.« St. Thom. in II. Physic, lect. 13. — »Generatio et corruptio substantialis sunt principium veniendi in cognitionem ma-teriae primae.« St. Thom. in VIII. lib. Metaph. lect. 1.
da je rastlina, žival, človek eno bitje, t. j. da ima eno bit. Tako govori obča človeška pamet, tako tudi trdni razlogi. Z druge strani pa je tudi do cela resnično, da se ptica redi in raste. Sedaj pa poglejmo kako-li?
Ptica pobira semenca, želodček ja raz-tvarja, semenje se prelikuje in prilikuje. Tako pravi prirodoslovec. Mi pa še dostavljamo : Semence je izgubilo svojo bit, svoj bitni obraz. Bilo je semence, recimo rastlinica, sedaj ni več semence, ni več rastlinica. Sedaj je del ptice, deležno njenega življenja in čutenja. Premenilo se je semence. In kaj je to? Morda se je premenilo v nič? To ne, sicer bi se ptica ne redila, če nečemo pritrditi abotni misli, da bi Bog ustvarjal meso. Ne, ni se izgubilo, ni prešlo v nič, prešlo je v ptico. Ipak je nekaj izgubilo. Bilo je semence, sedaj ni več semence. Torej je izgubilo to, kar daje semencu, da je semence. In zopet je nekaj pridobilo. Postalo je meso, udeležilo se je živalske biti. Pridobilo je potemtakem nekaj, kar dela, da je meso — meso in sicer živo. Kaj pa je tisto, kar je prešlo iz semenca v ptico? Semence ni, ker je potem meso; meso ni, ker je bilo v semencu. Ni semence, ni meso, in vendar je lahko i semence i meso. Nedoločeno je torej, a vendar določno, ker je enkrat semence, potem meso. Določno je, in vendar ne samo od onega »nekaj«, sicer bi bilo ali samo semence ali samo meso. Nedoločeno je, a določno, trpno, v zmožnosti je, da postane to ali ono. Ni rastlinica, ni žival, nič ni od vsega kar je, in zopet tudi ni samo nič, sicer bi ne moglo bitiv kaj, ker »iz nič ni nič«.
Ce to premislimo, spoznamo, da sta v semencu dve prvini. Ena je tista, ki prehaja pri pretvorbah iz stvari v stvar, ki je v zmožnosti, da postane karkoli, ki je po sebi torej nedoločena, a določna. In to smo imenovali tvar.1)
*) Aristotel.: VII. Metaph. c. 3.: A£'(<>) o' uäy;v yj y.aiv auty)v |xr^s t!, ts tuogov, jirpz aAAo ;j,yj§£v a£v£-ai5 ok wpioxat to ov. St. Thomas, de spir. creat. art. 1.: »Id communiter materia prima dicitur, quod est in genere substantia© ut potentia quaedam, intellecta praeter omnem
Druga prvina pa določuje tvar in ji daje, da je semence ali meso ali kaj drugega določenega, daje ji bitni obraz, lik njen je.1) Tvar ostaja ista. Liki se preminjajo. Semence se je raztvorilo, izgubilo je svoj lik, in po raznih prehodnih stanjih je začelo bivati pod likom mesa, kot del pod likom ptice.
klimo še niže. Tudi rastlina ima eno bit. O tem moremo še menj dvomiti, nego-li o eni biti v ptici. Povedali smo že, kake čudne posledice bi morali proizvajati iz nasprotnega mnenja. Poleg tega pa vidimo, da je vse delovanje v rastlinah prepuščeno tvarinskim močem. Životna moč jih rabi kot orodje, daje jim smer in enoto. Da pa more to učinjati, premeniti jih mora v viru in korenu, dati mora snovi tako bit, da sledi iz nje v rastlini sicer tvarno, a često delovanju nežive snovi oprečno delovanje.
In zopet se tudi rastlina redi in hrani, tudi rastlina raste. Iz zemlje in zraka pije in srče nežive snovi ter jih sebi prilikuje, spaja jih s svojo bitjo. Potemtakem pa tudi mrtva snov sestoji iz dveh prvin: iz tvari in lika.
Tu vidite, kam vodi ona pot, ki je po njej razsvitljen od večne luči hodil sv. Avguštin, pot, ki jo je umeril vzorni Platon, utrl globokoumni Stagirčan in zravnal angeljski učitelj. Tu vidite.
Ne moremo si kaj, da ne bi segli po dolgem molku možu v besedo. Dolgo smo se čudili, a sedaj se ne moremo več vzdržati. Zavzeti pravimo :v I, vse to smo pa že nekje brali! Čakajte, kje? Podamo mu izpisek iz latinske knjige.
Mož se zadovoljno nasmehne in prijazno reče: I, kaj pa, to je dokaz an-geljskega učitelja v komentarju o me-
speciem et formam, et etiam praeter privatio-nem; quae tarnen est susceptiva et formarum et privationum.«
St. Thorn, in libr. II. de Anima lect. 1.: »Materia quidem est, quae secundum se non est hoc aliquid, sed in potentia tantum, ut sit hoc aliquid. Forma autem est, secundum quam iam est hoc aliquid in actu . . . Est ergo differentia inter materiam et formam, quod materia est ens in potentia, forma autem est entelecheia (šv:eAs-/sca), id est actus, quo scilicet materia fit actu, unde ipsum compositum est ens actu.«
tafiziki Aristotelovi.1) Znan mi je, znan. »Treba je dejati v podstav in podmet...« Le pozorno ga še enkrat potem preberite, videli bodete, da uči prav isto, le kratko in jedrno, da je treba dostikrat eno razstavko tehtovito razmišljati in razglabljati, predno prodrete v globino njegovih mislij. Le še nekaj vam moram pojasniti. Tam govori o končnikih (terminih) in pa o odsostvu (priva-ciji). Vzemimo zopet semence, ki se mu je premeniti v del ptice. V semencu sta tvar in lik. Tvar bode i po razkroji)i in pretvoru ostala in se utelovila ptici. Lik semenca ne tako. Lik semenca je marveč to, kar mora semence izgubiti, da prejme lik ptice. Naravno je, da semence ne more še biti meso, če hoče postati meso. Zato pa tvar še ne sme imeti lika ptice. To odsotnost lika v stvari, z bližno zmožnostjo prejet,iv ga, imenujemo — (privatio) odsostvo. Ce to poštevamo pri vzniku, pravimo lahko, da sodelujejo pri vzniku tri prvine. Skupni podklad —tvar2), lik končnik, po katerem teži pretvor, in pa odsostvo3) tega lika v stvari, ki se raztvori in pretvori. Očivestno pa je tudi, da sta samo tvar in lik prvini, iz katerih je telo. Odsostvo je le umski različno v stvari in je le postranska, pritična prvina na-rajajočega se telesa, prvina v nastajanju, a ne v biti.
Tako nam je clognana stvar, iz česa je telo.
O, sveti Avguštin, vzdihnemo mi o besedi »dognana stvar«, o, sv. Avguštin, kako prav si rekel: Kdo bode umel ?
Ne tako, prijatelji, tolaži nas učeni mož. Stvar ni tako silno necloumna. Saj ste že pač čuli, kaj je rekel Kant? Po njegovem mnenju sicer ne moremo spoznati bistva teles, a vsekako je treba
!) In VIII. Metaph. lect. 1.
2)	"Ecu 0£ 'jatj !J.aA'.GT0< |J.£V "/.al VJJp'MC to uTroy.eqj.svcv ^evscswc zal <p9-opaq oey.Tr/.ov. Aristot. de gener. corrupt. I. 5.
3)	. . Privatio . . . non est aliqua apti-tudo ad formam, vel inchoatio formae, vel ali-quod prineipium imperfectum activum . . . sed ipsa carentia formae vel contrarium formae, quod subiecto accidit.« St.Thom. in lib. II. Phys. lect. 13. — »Privatio nihil aliud est quam absentia formae, quae est nata inesse.« St. Th. in I. de coelo. lect. 6.
dveh sil, da si razložimo razsežnost
'	v
teles: odbojne in privlačne sile. Ce bi ne bilo privlačne, razpršili bi se delki; da ni odbojne, spojili bi se delki v točko. Dobro! pravimo. Izvestno, dveh prvin je treba. Ena prvina mora biti vir razsežnosti in delov, druga vir enote in dejavnosti. Samo to nam oprosti, da * popustimo tvoje sile, in denemo v pod-stav prave podstatne prvine, kakor smo jih našli v razmišljanju. Sila namreč brez podmcta se nam zdi — nestvor, in prave razsežnosti, ne samo umišljene, kakoršno bi razložile sile, potreba nam je enako.1)
Ako vam torej pravi prirodoslovec: Evo prvin! ter vam računi množino atomkov v enem delku vode, recite mu: Ako ti je do tega, le imenuj atome prvine, a nam se zdi, da imajo atomi še vse v sebi, kar tvori bistvo telesa
'	v
— tvar in silo. Ce je sila samo nekaj pritičnega, odkod ima tvar enoto? Od kod dejavnost in sicer določeno, stalno dejavnost? Ce pa je ona sila bistvena tvari, tako da brez nje bivati ne more, to ta sila ni nič drugega nego-li — lik, imenujte jo tako ali tako! 2)
Toda poglejmo v potrdilo še v samo neživo stvarstvo. Vi bi mi namreč lahko rekli: Vse tvoje umovanje se opira na podstav, da je ptica enotno bitje. Kaj pa, ko bi to ne bilo res?
Recimo, da ni res. Poglejmo, kako so si med seboj nežive snovi. Mislim namreč kemijske spojine. Znano vam je, da se elementi spajajo in družijo v nove sestavine, ki v njih imajo povse nova in drugačna svojstva. Odkod so ta svojstva ? Ločbarji pravijo: iz vzajemnega reda atomov. Da si moremo to vsaj nekoliko razložiti, reči moramo, da se ne premeni samo lega atomov, sicer bi se način delovanja nikakor ne premenil. Treba je, da atomi drug na drugega preminjajoč delujejo, da se sile zravnavajo. Toda tudi te sile so samo nebistveno premenjene, potemtakem ne more iz njih slediti bistveno različno delovanje. In da po resnici sledi, tega nikdo ne zanikuje. Torej morajo ele-
*) Cf. Liberatore: Instit. Philosoph, vol. II. c. II. pars. 1. pag. 111.
2) lb. pag. 112.
menti v spojini dobiti po vzajemnem delovanju in vplivu bistveno razne sile od prejšnjih. Vse to moramo razbrati po goli, naravni poslednosti. Sedaj pa vprašajmo: ali so sile elementov z njih bistvom v nujni zvezi ali ne? Recimo, da niso. Kaj sledi iz tega? Ce je to res, to ni nujno treba, da imajo vodik in dušik, kisik in zelenec (solik) uprav ta svojstva in ne drugih. In ker poznamo elemente le po svojstvih, naravno je, da nikdar ne moremo reči: ta element je vodik. Toda še nekaj drugega bi sledilo, nekaj, na kar bi pa naši kemiki ni kratko ni malo ne mogli pristati. Ce so sile samo nebistvene pri-tike in torej ne izvirajo nujno iz bistva elementov, ni nobenega vzroka, zakaj dobi razkrojina uprav prejšnja svojstva, sile, ki jih je vsak element imel pred spojitvijo, zakaj na primer po razkrojbi vode vedno dobimo kisik in vodik. Nobenega vzroka bi ne bilo za to, ako bi ne bila svojstva in sila le posledica bistva, z bistvom v nujni zvezi. A zopet če je to res, to je prav tako resnica, da se mora premeniti bistvo, če se bistveno premene sile. To pa ni nič drugega, nego-li reči: Spojine niso goli skupki, v njih ne ostajajo elementi nepreme-njeni v svoji biti, marveč spojine nastajajo po bitni pretvorbi elementov.1) Potemtakem pa je izvestno, da so tudi elementi iz tvari in lika, ker si brez tvari in lika kot dveh podstatnih prvin, dveh sopodstatij, bitne pretvorbe nikakor ne moremo misliti, kamo-li da bi jo razložili! Bitni vznik ni samo nestvor, kakor si mnogi mislijo, marveč je veliko dejstvo, brez katerega bi vsa priroda bila gol stroj, in sicer stroj, ki sam sebe prenavlja in presnavlja, stroj — nestvor! Ce pa vznika ne moremo tajiti pri mrtvih snoveh, družečih se v nove spojine, kako-li bi ga zanikavali pri živstvu, pri rastlinah in živalih ? Recimo tudi, da bi ptica ne imela ene biti — samo denimo, recimo! — izvestno je, da se hrani. Izvestno je, da ima snov v ptici bistveno različno delovanje. Ali naj še povemo, da je to premena in sicer bitna premena? Ali naj
*) Cf. De San: I. Cosmologia, I. pag. 185.
še enkrat ponovimo, da je za bitno pre-treba dveh prvin? Ene, ki ostaja in prehaja iz stvari v stvar, ki je vir pre-snavljanju — tvari; in druge, ki mrtvo, golo tvar brez lica in biti utvarja in ostvarja — lika. To je ono čudežno dvojstvo čutnega vesmira, spajajoče se v še čudeznejšo enoto, dvojstvo, ki smo o njem rekli, da je nosi v sebi tudi drobni delek kamenca, ki mirno leži v hladni zemlji. Mirno leži. A prišle bodo studene kaplje, prepereli delki se bodo ločili, slabotna koreninica se bode pri-vila do njih, posrkala prijajoče raztaljene sokove, raztvarjala jih bode in pretvarjala, stari liki bodo izginili, delki se utelovili rastlinici, služili bodo životni sili in nje smotru. Po stebelcu jih bode morda poslala sila vodnica v lepi cvet, ali v plodnični prekat. S semencem bode odpadla tvar. In zopet bode pričela novo življenje v semencu, v rastlinici. Z rastlinico bode prišla v živalsko telo, deležna bode čutenja. In iz živali se popne morda še više, z mesom pride v telo najvišjega čutnega bitja, njemu se priliči in njemu služi. Morda bode sprejemala vtiske ter tako delovala v službi našega uma, naše duše. A prišel bode čas, telo bode zapuščeno, deli se bodo razkrajali in po dolgem času tvar pride zopet v zemljo z istim likom. A zakaj z istim likom po dolgem obtoku, vprašali me bodete morda? . . .
Dovolj! Ako me počastite kdaj s svojo prisotnostjo, pogovarjali se bo-demo dalje. A sedaj smo pri kraju. Telo je iz tvari in lika. Vem pač, da se vam bode to in ono zdelo — čudno. Tudi težkoče vam bodo ovirale pot A ne strašite se! Trezno razmišljajte s sv. Avguštinom: »Et intendi in ipsa corpora, eorumque mutabilitatem altius inspexi, qua desinunt esse quod fuerant, et incipiunt esse quod non erant: eundemque transitum, de forma in formam, per informe quiddam fieri suspicatus sum, non per omnino nihil: s e d n o s s e c u p i e b a m , non suspi-cari!«1) Le zaupajte! Ta sestav so ni rodil v eni glavi, enem duhu, in naj si je duh samega Aristotela! Podstav mu je obče človeško naziranje o vzniku in pretvorbi, le utrdil, razmotril ga je duh razboritih in razsodnih modrecev. Podklad, pravim, mu je obče naziranje, ono naziranje, ki je je tako lepo, tako globokoumno ostvaril pesnik, ki poje:
V delavnico sem tvojo zrl, In videl vedno sem vrtenje, Prelivajoče se življenje, Prerojevanje, prenavljanje, Iz bitja v bitje presnavljanje: Nikjer je stalne ni stvari, A prali noben se ne zgubi!
*) L. confessionum 1. c.
„Ruska biblioteka" in naši prevodi slovanskih izvirnikov.
(,Spisal V. B.)

||pflagovo]jni čitatclji naj nam opro--p ste, da smo jih toliko časa mu-i dili s pripovedanjem epizode iz najnovejšega našega slovstva; a epizoda ta je prezanimiva in menim, kolikor toliko v zvezi z našim predmetom, h kateremu se takoj povrnemo. — Stritarja smemo namreč zlasti za-
(Konec.)
hvaliti, da se ponašamo s tolikim številom piscev in pesnikov, ki vsi hočejo biti »izvirni«. A izvirne njih povesti so medle, brez soka in mozga; glavna naloga v njih je prisojena grajščakom, ki vedno cigarete vijejo, in njih guvernantam, a občevalni jezik teh oseb ni morda slovenski, niti nemški, temveč
tisti tajnostni cvetlični jezik — »Blumensprache« : čustva in misli izražajo po korčkih, vijolicah itd. Takih medlih, brezbarvnih, »mlitavih« povestij, a tudi mnogo boljših najdemo v vsakem ilu-strovanem nemškem listu na izbiro. — Ugovarjalo se mi bode: boljše nekaj, nego nič, boljše take srednje mere povesti pisati, nego roke križem držati. Da ros! A še boljše bi bilo —- in tako jaz sodim —- da nam bi taki pisatelji, ki vsekakor čutijo potrebo, »nekaj dati od sebe«, rajši prevajali iz slovanskih literatur. Res se bodo morali odreči slavi, biti izvirnimi pisatelji, a v svesti si smejo biti, da bodo koristili narodu neizmerno več, in mislim, da ta zavest tudi nekaj velja, morda več, nego ona domnevana slava.
Isto svetujemo, samo še bolj resno, mladim našim pesnikom. Naj se kanijo dvomljive tiste slave, da so njih pesniški poskusi neusmiljeno, a pravično razparajo na zadnji strani »Zvonovi« najrajši — prevajajo. Kako treba prevajati, o tem smo govorili že v začetku tega spisa. A kaj naj prevajajo? Na to pre-važno vprašanje nimam za sedaj boljšega odgovora, nego: prevajajte vi, ki čutite v sebi zmožnosti dovolj pa tudi vstrajnosti, prevajajte — srbske narodne pesmi; le-te so neizčrpni vrelec prave poezije, in sicer prave slovenske poezije. »Ženske pesme« so vir duhteče, nežne lirike, a z »junačkimi pesmami« primerjati se sme samo Homer. Ves svet so jim divi. A mi se sramujmo, da jih poznamo tako malo! Res, cla je srbski jezik našemu jako soroden, in Grimm, naznanjajoč Vukovo zbirko v »Göttinger gelehrte Anzeigen« (5. Nov. 1823), je že menil: »Der Russe kann sich ohne Mühe hineinlesen, noch leichter wohl der Krainer.« A faktum je, da, če so tudi jako majhne težkoče, ki nam ovirajo gladko čitanje srbskega izvirnika, te težkoče malokateri izmed nas premaga: »vis inertiae«. Ta zakon ne
velja samo o materiji, ampak tucli o duhu.
Mladi pesniki! Idite torej nabirat cvetja na bujno polje narodne poezije srbske; krasne kite nam ga lahko naberete, in dolgo časa nas bodete lahko preskrbovali z najdičnejšimi pirulii in božičnimi da rili, za katera vam bode moral biti narod desetkrat hvaležnejši, nego za najbolj trebušnate zvezke medlih, »izvirnih« pesmij, ki razodevajo vse prej, nego slovenski duh in značaj.
V čem tiči torej neizmerni pomen prevodnega slovstva za Slovence? V tem, daje prevodno slovstvo pri sedanjih naših razmerah j edini dotok, po katerem se oživlja in okreplja otrplo slovensko mišljenje, jeclina pot, po kateri se more čvrstiti in množiti slabo naše znanje pravega slovenskega življa in značaja. Skratka, prevodno slovstvo je do sedaj pri nas jedino sredstvo, da prodere pojem o slovenskem prerojenju, o slovenski — »renesans i« ]) tucli v širje kroge narodove.
Ako te vrstice pribore umnemu in razboritemu prevajanju slovanskih izvirnikov nekaj več veljave in ugleda, nego ga je imelo doslej, dosegle so popolnoma svoj namen.
Ad vocem »renesanca« — po domače »preporod«, t. j. idealni preporod slovenskega naroda — dalo bi se napisati mnogo zanimivega; za sedaj zadostuj, da opozorim čitateljstvo na poglavje »Renaissance« v Pypina in Spasoviča povestnici slovanskih literatur, v Pechovem nemškem prevodu (Leipzig, Brockhaus, 1880 do 1884) v drugem oddelku drugega zvezka, str. 431—466). — Zajedno naj tu popravim pomoto v svojem sestavku (gl. 7. št. »Dom in Svet«-a str. 332 b); ondu omenjenemu bavarskemu pisatelju Schmidtu ni ime Hermann, ampak Maksimilijan, ki je sedaj dvorni svetnik v Monakovem ter je pred več nego dvajset leti zaslovel po svojih »Hochlandsgeschichten«. V 8. letošnji številki »Wiener Literatur-Zeitung« je čitati, da je le-ta Maks. Schmidt ravnokar zopet dal na svetlo »Hochwaldsgeschichten aus dem bayerischböhmischen Grenzgebirge (2 Theile in einem Bande. Jena, Costenoble).«
Doma in po svetu.
Pregled prosvetnega gibanja narodov.

Češka akademija znanostij.
£si veliki narodi na visoki sto-4 pinji prosvete si osnujejo neko ognjišče in središče, kjer se ^ zbira cvet narodov, učenjaki iz raznih strok vede in umetelnosti, z dvojnim namenom: prosveto narodno dalje in više razvijati in vse nove pridobitve zopet narodu v korist in slavo obračati.
Za take ustanove in naprave skrbe deželne vlade. Cehi pa so iz svoje moči poskrbeli za to preimenitno napravo. Blagi rodoljub češki Hlavka je podaril veliko denarja v ta namen in žrtvuje tudi še svoje moči kot predsednik novo osnovane »češke akademije znanostij«. Cesar je počastil akademijo jako, ker je poklical njenega predsednika v gosposko zbornico.
Velika slavnost se je vršila v Pragi meseca maja. Nadvojvoda Karol Ludovik, zaščitnik »češke akademije«, je prišel 14. maja v Prago, otvoril 15. maja češko razstavo, 18. maja pav češko akademijo.
Castitamo bratom Cehom.
Avstrijski poljski vseučilišči.
Poljaki so mnogobrojen narod, ki šteje nad 10 milijonov duš, a žal, da so razcepljeni med tri države in niso vsi združeni pod enim gospodarjem. Poljsko ime je slavno na polju vede in prosvete, in Poljaki se trudijo močno, da jim ne usahnejo viri kulture in omike. Mnogo ustanov in naprav podpira njihovo delovanje in slavne visoke šole odgajajo ljudstvu vodnike in uče-nike na polju napredka gmotnega in duševnega. Avstrijski Poljaki imajo dve vseučilišči: Krakovsko in Lvov-sko. Prvo je že starodavna ustanova iz slavnih časov jagelonskih ter nosi ime »jagelonskega vseučilišča«. Vse četiri
oddelke ima in mnogo slavnih profesorjev poučuje na njem.
Lvovsko vseučilišče pa je novejše dobe; 1. 1784. ustanovljeno in 1. 1817. prenovljeno, je dobro preskrbljeno z veliko biblijoteko in z dragocenimi zbirkami, a imelo je doslej le tri oddelke (bogoslovni, pravoslovni, modroslovni) brez medicinskega, katerega pa dobi sedaj po cesarski obljubi v prestolnem govoru. Znanstveno življenje je živahno, zložno delujejo Poljaki z Rusini, kar dobro vpliva tudi na prijazne razmere obeh narodov po deželi. — Mi Slovenci iz srca privoščimo severnim bratom to lepo pridobitev, ob jednem pa se nadejamo, da nas ne bodo pozabili Poljaki in Rusini, kadar bodemo mi Slovenci stopili pred državni zbor s prošnjo, da se tudi v Ljubljani ustanovi visoka šola za Slovence.	Dr. j. j.
„Školni vystava Pražske malirške akademije"
Dne 23. decembra 1. 1890. so odprli v Rudolfišču v Pragi razstavo del gojencev Praške slikarske akademije. V jedni sobani so bile razstavljene študije glav, risanih po živem modelu s svinčnikom, ogljem, kredo in tudi oljnatimi barvami. To so večinoma dela »novincev«, katerih nekateri so pokazali veliko nadarjenost. — V drugi sobani so bile razstavljene slike krajev in niso zaostajale za prejšnjimi. V oddelku, kjer so bile razstavljene mnogovrstne lastne kompozicije, prevladujejo, motivi slovanski — dobro znamenje za slovansko umetnost.
V kiparskem oddelku vabita ogledo-valca dva izvrstna doprsnika, katera je izdelal g. Bilek. Skoda, da Praška akademija nima posebne kiparske šole, zato se morajo kiparji dovrševati drugodi.
Praška akademija šteje 79 učencev; 25 obiskuje šolo g. prof. Fr. Sequensi,
378
POKABNE MISLI O SLOVENŠČINI V GOVOKU IN PISMU.
41 šolo prof. M. Pirnerja in 13 šolo g. J. Mafäka. Častna darila je dobilo 32 gojencev in sicer za oljnate slike, študije po prirodi, kompozicije in risarije.
Razdelili so 1400 gld. Posebno odlikovan je bil g. Jan BIlek, kateri je dobil ustanovo nekega prijatelja umetelnosti, da more svoje študije nadaljevati v Parizu.
„Slovanstvo ve svych zpevech"
Ludovik Kuba, znan po vsem sedanjem slovanskem svetu zaradi pridnega nabiranja slovanskih pesnij, izdal je dosedaj z imenovanim naslovom blizu 1200 pesnij v 53 - snopičih, in sicer narodne: češke in šleske, moravske, slovaške, poljske, lužiške, maloruske,
velkoruske, beloruske, slovenske in črnogorske. Pesmi je nabral sam. Popotoval je že 1. 1888. po Kranjskem in Primorskem, 1.1889. po Koroškem, Štajerskem, Hrvaškem in Slavonskem, 1. 1890. pa po Črnigori in Dalmaciji. Za letos je bil namenjen v Bosno in Hercegovino, 1. 1892. med Ogerske Srbe in kraljev-stvo Srbsko, 1. 1893. v Istrijo, na Hr-vaško-Primorsko in Dalmatinske otoke, 1. 1894. na Bolgarsko in v Makedonijo. Izmed nabranih pesmij je izdal le peti del. Drugo ima prihranjeno v svojih zapisnikih. Zraven tega prinaša s svojega popotovanja bogate etnografske zapiske o godbi. Ludovik Kuba je bil rojen 16. aprila 1. 1863. v Podebradih na Češkem in je po svojem stanu učitelj.
Fr. L-
-r.
Porabne misli o slovenščini v govoru in pismu.
(Pi.sc Fr. S. Lekše.) (Dalje.)
15.	„Otlločiven, a, o" je bolje pisati v pomenu, da je kaj važno, kakor »merodajen«, kar je prestava nemške besede »massgebend«. »Massgebender Ort« je mesto, katero daje naredbe, določbe za koga ali za kaj. Ni treba nam torej vsega »meriti«. — Takisto ne treba nam tudi »nadri« — »nadriučenja-kov« J) hrvaških, ker imamo dovolj slovenskih
16.	„slutvo-učenjakovt. j. le po imenu. Erjavec jo je nekje med preprostim ljudstvom našel in zabeležil. Miklosich 2) piše o tej besedi . . .»slü 1 . . . slutvo in slutvo gospodar, dem namen nach herr.«
17.	„Začeti, začnem, jeti, ja-mem," rabimo v slovenščini prepogo-stokrat. Po mojih mislih je »jela« nepotreben v stavku: »Ko so stara ljud-
»Ljubljanski Zvon« 1890, str. 496, 497. 2) Miki. Etymol. Wort. str. 308.
stva poleg lovskega in nomadnega ali pastirskega življenja jela poprijemati se bolj in bolj poljedelstva, jela so tudi bolje opazovati posebne prikazni na nebu.«1) Ta stavek bi tako-le zapisali: »Ko so se stara ljudstva poleg lovskega in nomadnega ali pastirskega življenja poprijemala bolj in bolj poljedelstva, opažala so tudi bolje prikazni na nebu.« Takisto tudi ne: »Skoro za vasjo se prično tla dvigati«2), ampak: »Skoro za vasjo se dvigajo tla«. Zakaj Slovenec izražuje ta in podobna rekla z nedovrš-nimi in opetovalnimi glagoli. Zato ne: »Začelo se je svitati«, ampak »svita se«; ne: »Začelo je padati«, ampak »pada«. Takšnih vzgledov bi lahko povedali še mnogo.
18. „Breg, obrežje" nam. »obala«. Gestade, Küste. Novejši Slovenci pišejo
»Ljubljanski Zvon« 1891, str. 79.
2) Ibid. str. 461.
radi besedo »obala«. Kako jo treba na-glašati? Ali se govori kje med Slovenci? Kakor mi kaže Miklosieh1), imajo in poznajo to besedo samo Srbi: »obala s. ufer«. Pustimo bratu njegovo, in mi imejmo svoje!
19.	„Soseb", besedica je sicer znana, vendar jo omenjam. Zakaj dolžen sem odgovor uredniku nekega lista,2) Pišočemu za neki list so mi črtali rečeno besedico ter jo zamenjali z besebo »p o-sebno«, češ ta je jedino prava in ne »soseb, sosebno«. Vendar je tudi poslednja pristna domačinka, skoro jedina v navadi in rabi našim prednikom. Priča naj njeno pristnost to-le: Miklosieh3) piše: »svti: der stamm des reflexiven pronomens erscheint in den slav. sprachen in dreifacher Form . . . II. Der dem sebe, soboja zu gründe liegende stamm erscheint, meist mit dem vokal o, in zahlreichen bildungen: nslov. zoseb besonders . ! .« — Trub. Psalt. Predg. 4., 9., 10. str.: »Kai ei pag Bug ftakim Peifmi inu Spetiem . . . vuzhil inu pomenil . . . Guishnu drufiga nikar, famuzh de ta praua shiua Cerkou, ta Gmaina Boshya, inu vlak Kerfzhenik fufeb ima peiti . . . Oni fe ne fanashaio na veliko Goffufzhino . . . temuzh le na tiga prauiga shyuiga Boga . . . inu de on nih ne fapufti onih nadlugah, fufeb na tei Smerti.« »Soseb (fufeb) piše vedno tudi Dalm. ter mi za to ne treba praviti več vzgledov. Samo to še opomnim, da ta beseda še živi med preprostim narodom, kakor piše J. Navratil4): ,Soseb' ^suseb1) živi še med Belimi Kranjci«.
20.	„Najsi" Rajni Levstik je grajal pri nas udomačen »ako ravno«, rekoč — nemčizna je. Namesto nje, če me spomin ne moti, rekel je pisati »da-si, da-si tudi«. Naši predniki so pa za
x) Etymol. Wörterb. der slav. Spr. str. 218.
2) Mimogrede omenjam, da ne mislim lista »Dom in Svet«-a.	Pis.
8) Etymol. Wörth, str. 331.
4) »Letopis Matice Slovenske« leta 1871., str. 156.
sedanji »altoravno« le pisali »najsi«, kar kažejo ti-le vzgledi iz Dalmatina in Truberja: Dalm. Predg. »Inu najfi zhafi tucli veffelje umejs pride, taku vfaj tuiftu dolgu neterpy . . . Kakor tudi ta Svety Prerok inu Kraji David, najsi ga fvetu PifmU hvali, de je ft uril kar je Gofpodu Bodu dopadlu.« »Najsi tedaj ty fveti Ozhaki v' starim Teftamenti Nefo dozhakali Criftufeviga rojstva na ta Svejt, taku fo ony vfaj to oblubo Boshjo od njega imeli . . . Trub. Psal. str. 139. 11'tretimu, pravi, Naj li fo goftu inu groslmu greshyli, vini Bug nei nee cilu pogubil . . . Ps. LXXVI . . . Ty kir fo mozhniga ferza fo obrupani, ffel nih fen, Inu nih roke, nai fi fo vfi Mosche te Voiske bili, neifo nifhter dobyli. Oba dva rečena naša prednika pišeta različno ; jaz bi bil za to, da pišemo: »najsi«, kakor pišemo »dasi«.
21. „Gospa", „žena" Mnogokrat posnemamo Nemce dosti nespametno. Tako smo se tudi od Nemcev naučili rabiti mesto besede »žena« — gospa. Najsi je Nemcu »Weib« »minorum gentium creatura«, mislim, da je bila vedno v čislih Slovencem »žena«. Kajpada dandanes se ravnajo tudi Slovenci večinoma po oni stari: »Vsaka bi rada ,fraval b'la, tenka kakor mravlja« in nekaterniki nemajo »žen«, ampak le »gospe« — Herrinnen. To je pa napačno. Francoz, ki si je vzgojil kralja vseh jezikov in tudi v »olikanosti in vljudnosti« ne zaostaja za nobenim narodom, pravi le »ma femme, moja žena«, čeprav ima za nemški izraz »Frau« te-le besede: »femme, epouse, madamo, mai-tresse«,1) katera poslednja ne pomeni to Francozu, kar Nemcu. Lah pravi: »mia moglie« — ne »Signora« ; in Anglež veli: »my wife« (čitaj: »maj uajf«), dasi ima: 2) »lady, madam, mistress, woman«.	(Dalje.)
*) Glej: »Französische Synonynik«, Dr. K. Meurer, str. 48.
2) »Englische Synonymik« istega, str. 51.
j^RVAŠKO IN SRBSKO SLOVSTVO.
(Spisal dr. Fr. L.)
Mrtvi kapitali.« Pripoviest. Napisao Josip Kozarac. U Zagrebu. Knjižara Dioničke tiskare.
1890.	8°. Str. 142. Cena 50 kr. — Ni napačna povest, dejal sem, odloživši knjigo iz rok. Kajpada ni v njej nič posebnega, nenavadnega in novega, a vendar se človek zanima za usodo teh tako različnih značajev. In prav različne značaje je združil pisatelj v svoji povesti. V Matkovičevi • družini sta si mož in žena jako nepodobna, in tudi otroci so se obrnili na različne strani. Najbolj nas zanimata obe hčerki: Anka in Nela. Anka je blaga, mirna, pa krepka deklica, pravi otrok tihe prirode; Nela je pa živahna, ničemerna, vedno hrepeneča po zabavah. Brez posebnih težav dobi Anka moža po svojem srcu, vrlega Lešiča, umnega gospodarja, a Nela, kateri se je poprej vse klanjalo in laskalo, dobi sicer poštenega uradnika za moža, a ta je imel zaradi žene bridke ure in pa dolgove. Jednaka sta bila tudi dva Matko-viceva sinova različna: Lujo je bil lahkomišljen, slabo se učil in mnogo denarja zapravil, Vinko se je pa navduševal za kulturno-tehnična dela, kakor njegov svak Lešič, ter v tej stroki dobro napredoval. — S tem osebjem nam razkriva pisatelj, kje so »mrtvi kapitali«, t. j. neporabljeni zakladi narodnega bogastva in narodove sreče: te zaklade, katere zakriva priroda, treba je s pridnostjo, umnostjo in uporabljevanjem novejših iznajdeb pridobivati. Pisatelj biča razvade mestnega življenja in slika vabljivo življenje in delovanje na deželi. — Dasi je tu pa tam kaj manj umestnih stvarij, neresničnih trditev in tudi predolgih opisov, vendar je v obče smer povesti dobra, duh še dovolj krepak, podlaga krščanska in narodna. Da bi le nazori o svetu, življenju in o veri bili še bolj zreli in jasni! Veseli pa nas, da kaže tu gosp. Kozarac vzvišene ideje o namenu poezije.
»Život svetog Alojzija Gonzage« uzora i zaštitnika krščanske mladeži. Talijanski napisao V. Cepari, Isusovac. Za proslavo tristo-godišnjice blažene smrti Alojzijeve preveo i popunio dr. Josip Lang, duhovnik milosrdnica. Odobrila duhovna oblast u Zagrebu. U Zagrebu.
1891.	Tisak i naklada Scholza i Kralja (A. Scholz). 12°. Str. XVI + 416. Cena broširani knjigi 15 kr., trdno vezani v platno 25 kr. — Ako dodam temu, kar sem izpisal iz naslova, da ima knjiga 7 slik in na koncu dve uglasbeni pesmi o sv. Alojziju, moram reči, da je cena tej knjigi res »nezaslišana«. Ta se je pa mogla določiti tako nizko zato, ker je neki »plemeniti muž svojim obilatim darom pritekao u pomoč«,
da bi se mogla ta knjiga podati po neznatni ceni. Ne vem, kaj bi rekel v hvalo knjige: ali, da je podala najboljši Alojzijev življenjepis, ali da je prevod lep, gladek in umeven, ali da je oblika lepa in ukusna. Vse to se druži, zato moremo imenovati to knjigo res krasen dar, ki sta ga poklonila prelagatelj in neznani dobrotnik hrvaškemu narodu. Dasi naznanjamo knjigo še le po prazniku sv. Alojzija, vendar jo tudi sedaj Slovencem najtopleje priporočamo: naj ne zamude prilike, da si naročijo lahko umevno in ceno hrvaško knjigo. Dobiva se pri založniku v Zagrebu (Margaretska ulica 6.) in sicer je najbolje naročiti več izvodov skupaj. Omenjam le, da stanejo enake knjige v nemškem jeziku, katere pri nas tako radi kupujejo, vsaj petkrat toliko.
»Borba za život.« Nekoliko lepih lističa iz »Gorskog Vijenca« P. P. Njegoša od Petra Despotoviča. Pančevo. Naklada brace Jovano-viča. 1891. 12°. Str. 83. Cena 40 kr. (V cirilici). — Težko je prav označiti namen te knjižice. A mislim, da nismo slabo zadeli, ako pravimo, da ima spis namen, ne samo nekaj lepih lističev iz »Gorskega Vijenca« podati, ampak tudi pokazati, kako izraža ta pesniški proizvod Darvvi-novo načelo: Borba za život — življenje. Zaradi tega pač govori naš pisatelj v začetku o Darwinu in njegovih imenitnih naukih; zato pravi, da so vsi veliki geniji slutili in deloma učili isti nauk, kot Darwin (n. pr. Göthe); zato razkazuje, kako opeva P. P. Njeguš ta boj narodov za svoj obstanek. Petar Petrovič-Njeguš, ki je bolj znan z imenom vladike Bada, dal je 1. 1847. na Dunaju tiskati znameniti spev: »Gorski Vijenac«, ki je »kamen dragi« v književnosti srbski. Pisatelj naš ne razkazuje tega umotvora čisto objektivno, ampak po svojih modroslovnih nazorih, in zato se nam zdi, da je tu pa tam marsikaj po svoje zasukal. Kakor se to delo ne odlikuje po posebno novih mislih, tako tudi ne moremo odobravati namena: razkazovanje Darwinove podmene na takem vzgledu. Ali bi se ne bil pesnik sam takemu početju upiral? V obče sodimo, da hocli srbsko modroslovje po čudni in nevarni poti. Vsaj ta knjižica priča, da je pisatelju v modroslovju marsikaj nejasno. Te hibe ne more poravnati dovolj lep jezik in navdušena beseda. — Ako bi nam kak prijatelj našega lista opisal znanstveno in verstveno stanje pri Srbih, bili bi mu jako hvaležni.
pEŠKO SLOVSTVO.
»Ottüv Slovnik Naučn^«, ki izhaja v Pragi v bukvami J. Otta, namerava biti češkemu narodu popolna enciklopedija politične
in kulturne zgodovine češke, zraven tega tudi rodoslovja (genealogije) in mestopisja (topografije) vseh dežel kronovine češke. Pa tudi na druge slovanske narode se skrbno ozira. Zastopani so namreč v njem vsi slovanski narodi z življenjepisi, zgodovinskimi in zemljepisnimi doneski. Delo izhaja v posameznih snopičih po 36 kr. Jako rabno je za vsakega omikanca; celo kmet in rokodelec nahaja v njem pouka za svojo stroko. Zato je kulturni pomen tega dela za češki narod velik, ž njim se bode splošna omika celega naroda povzdignila na višjo stopinjo. — Ako pregledujemo kazalo vseh sotrud-nikov slovnikovih, nahajamo v njem imena mož res osivelih v vedi, celo vrsto pisateljev na slovstvenem polju zaslužnih in celo legijo novih nadepolnih močij. Seveda, kakor ni nobeno človeško delo popolno, tako tudi ni »Ottüv Slovnik«. Dosedaj so izšli trije deli. in sicer šteje prvi del 1000 stranij (7 gld. 20 kr.), drugi del 1141 (9 gld.) in tretji 950 stranij (7 gld. 20 kr.) z mnogimi prilogami in podobami.
»Sebrane spisy Al. J iräska.« Po raznih časopisih raztreseni spisi najboljšega češkega novelista Al. Jiräska izhajajo sedaj v posameznih zvezkih. Slovenci so že brali nekoliko o tem pisatelju v »Spomeniku slovanske vzajemnosti« leta 1886. Dodati nam ni treba nič drugega, kakor, da spisi Jiräskovi so prešinjeni z ljubeznijo do domovine in da se odlikujejo z nežnostjo v pisavi in gorečnostjo za zgodovino češkega naroda.
Dosedaj je izšlo 47 snopičev (ä 15 kr.) in sicer v 5 delih: I. del »Malomčstske historije«; II. »Vek«; III. »Za boure a klidu«; IV. »Skaläci«; V. »Poklad«.
»Velkostatkaf« (Veleposestnik), drama v treh dejanjih. Spisal Fr. Ad. Š über t. Jako zanimivo in lepo delo! Snov je povzeta iz modernega življenja češkega, iz 1. 1872., iz časa, ko je tako imenovano društvo (banka) »chabrus« v svoje zanjke lovilo vse češke veleposestnike. Banka je hotela z zvijačo in spletkami prisiliti češke veleposestnike, da bi prodali svoja posestva in izgubili svojo veljavo.
Kdor je padel v roke »chabrusa«, ta je moral ali izdati svojo narodnost in skrbeti za svojo lastno gmotno brambo, ali darovati se v korist narodni stvari in sebe pa družino gmotno uničiti.
In v takih kritičnih okoliščinah je bil junak drame, Dr. Svoboda, profesor na Dunaju, rodom Ceh, ki je imel na Češkem veliko posestvo. — Tehnična stran tega dela je gladka in prijetna in kaže izkušenega in izurjenega dramatika; posamezni prizori so polni dramatične živosti. Osebe so naslikane živo in nekako vzorno. Samo v drugem dejanju je razgovor, recimo — dija-lektični boj o narodnosti, humanizmu itd. med junakom te drame in njegovo soprogo neumesten, ker v jednakem kritičnem položaju se nihče ne razgovarja o takih rečeh. Konec je nekoliko nedosleden. V prvih dveh dejanjih se kaže junak kot velikan, plemenitega značaja, ki se ne da upogniti z nobeno stisko in nevarnostjo, a namah opeša in išče, izgubivši imetje, radi očitanja nesrečne družine, tolažbo in mir žal — v smrti,
obupu! Drama »Velkostatkaf« je bila igrana v »Narodnem gledališču češkem« v Pragi z velikim uspehom.
»Obrazy z kulturnich dejin češkvch.«
I. del. — To delo Josipa Svatka moremo priporočati vsakomu, ki se hoče poučiti o napredku češke kulturne zgodovine v tem stoletju. Pisatelj je nabiral trideset let tvarino po različnih bele-trističnih in političnih čeških časopisih. In ker je imel zarad osebnih razmer priliko, da je preiskoval arhiv c. k. namestništva češkega pa tudi druge praške arhive (mestni in muzejski), zato je njegovo delo, kolikor možno, tudi popolno. Pisano je povsem v prijetnem, lahko umevnem narodnem zlogu. V celem spisu (v I. delu) se kaže temeljito znanje vseh kulturnih razmer in pojavov. Ž njim v jedni in tisti stroki, pa po drugem potu, delujeta dr. Sigismund Winter in dr. C. Zibrt. — Prvi del je razdeljen v 10 oddelkov in šteje 318 stranij.
»Dejiny Čech a Moravy nove doby.«
Spisal dr. Anton Rezek, profesor na c. kr. češki univerzi v Pragi. 1891. — To delo pripoveduje zgodbe češkega naroda od smrti češkega kralja Ferdinanda II. do sedanjega časa. Delo se odlikuje posebno s tem, da se pisatelj nič ne ozira na svojo domovinsko ljubezen in na svoje lastne nazore, ampak odkritosrčno pripoveduje resnico.
Ta hvalevredna nesebična lastnost zgodovinarja dr. Rezka se kaže že v prvem njegovem delu: »Deje Čech a Moravy za Ferdinanda III. až do konce tficetilete välky (1637—1648).«
Nove češke pesmi. V kratkem času se je prikazalo na površju češke poezije mnogo proizvodov. Znani jako plodoviti pesnik Jaroslav Vrchlicky je izdal v najnovejšem času: »Fresky a Gobeliny«, »Chyt«, »Po ukončeni prekladu Goethova Fausta«, »Chazel«, »Niobe«, »Andel smrti«, »Houslistka«, »JarnI symfonie«, »Trišt«. Čitatelji naši so že večkrat slišali o njegovih pesmih. Tudi tukaj velja o nekaterih, kar je bilo zapisano v 2. št. tega letnika: »Vrchlickega pevanje je često frazovito in bombastično.«
Drobne pesmi so izdali češki pesniki: Bohdan Kaminski, K. Kučera, Fr. Kvapil in drugi.
Posebno pozornost čitateljev obrača na se zbirka pesmij Josefa K. u chare z naslovom »Cestou životem«. Milo, prijetno je človeku, ako te pesmice prebira. Pevec se spominja svojih srečnih otroških dnij v revni, preprosti, osameli rodni koči. Spominja se, kako je bil zadovoljen pri svojih ljubih stariših. Zimski čas, kadar je bila kočica in vsa okolica zametena s snegom, vstaja mu v spominu. Takrat ni bilo naše življenje prepreženo z oblaki skrbij, naš obzor ni segal daleč, pa vendar smo bili tako srečni, mirni.
»Dejiny umeni vytvarnych« (zgodovina utvorne umetelnosti). Izšel je te zgodovine prvi del in sicer »Stara doba«. Delo je pričel dr. Miroslav Tyrš —, žal, ni ga končal, ker je prezgodaj umrl. Dela se je lotil in je z velikim uspehom nadaljeval Karol B. Mädl. V prvem zvezku popisuje utvorno umetelnost v Egiptu in sicer pod
naslovi: »Pyramidy a Mastaby«, »Hroby skalni«, »Chräm nove riše«, »Typus chrämu a jeho vzrüst«, »Dvory a sine«, »Pilif a sloup«, »Zed a pylon«, »Obelisk«, »Ornament«, »Paläc a düm«.
Iz celega prvega dela se razvidi, da je pisatelj dobro razumel svoj jako težavni predmet. Pravilni, jasni, obče umevni zlog čitatelju pomaga, da lože umeva bolj nenavadne izraze in težavno estetično teorijo. Pisatelj piše kratko, zanimivo, popolnoma stvarno in podaja prepričevalne dokaze in opravičene nazore. K besedi se druži tudi marsikatera lepa slika. Zunanjost knjige je elegantna.
»F. L. Vek«. Podoba iz časa češkega narodnega prebujenja. Spisal Alojzij Jiräsek. — Celi spis podaja nam (ob kratkem) duševni prevrat in izvod celega češkega naroda v poslednji tretjini prejšnjega stoletja. F. L. Včk predstavlja nekako ves narod češki. On je sin revnega trgovca iz Dobruške, okrog katerega se sučejo v lepi zvezi vse slovstvene in umetelne moči onega časa: Vaclav Tham, profesor jezuit Stanislav Vydra, Volfgang Amadeus, Mozart in drugi. F. L. Vek, takrat dijak, je prišel do glavnega vira vsega duševnega prizadevanja in delovanja, kateremu je bila Praga središče.
Objava tolerančnega patenta, odprava jezuitskega reda, začetek in uravnava prostozidarstva na Češkem, začetek novega slovstvenega delovanja, prve gledališčne igre, zmaga umetelnosti Mozartove, narodna zavest omikanih krogov čeških —: to vse podaja pisatelj Alojzij Jiräsek svojim čitateljem v lepi pisavi in obliki. Idilsko in tudi žalostno življenje junakov nas vodi v Prago. Tako nahajamo v knjigi jako zanim-ljiva poročila o javnem in zasebnem, družinskem in narodnem življenju na Češkem, posebno pa V Pragi.	Fr. Lakmajer.
»Poetika.« Spisal P. J. Vychodil O. S. B. Del l. V Brnu 1890. Tisek in zaloga pap. tiskarne rajgrad. bened. Cena 60 kr. — Pisatelj P. J. Vychodil je strokovnjak v estetiki in se peča posebno z literarno kritiko. V ta namen izdaja letos že osmo leto časopis: »Hlidka literarni«, kjer se ocenjujejo novo izhajajoči spisi čeških in zraven tudi drugih bolj slovečih slovanskih pisateljev na estetični in znanstveni podlagi. — Spis: »Poetika«, ima namen, da razjasni este-tične pojme in pravila. Estetični termini se rabijo pogostoma brez pravega pomena, posebno takrat, kadar rabimo tuje izraze. Poetika gleda posebno na potrebe dijakov, ako ravno se vedno ozira na olikano občinstvo sploh. Ker pa mnogi zamenjavajo pojem umetelnosti in estetike, določuje se kolikor mogoče natančno razloček med vednostnim nazorom in estetičnim. — Cela knjiga, ki je prvi del večjega spisa, deli se v uvod in dva glavna dela. Uvod pojasnjuje bistvo, namen in razmerje estetike do drugih ved in slednjič metodo, katero rabi. V prvem delu pa govori pisatelj o temeljnih pojmih estetičnih, pred vsem o estetičnem zaznavanju, o estetičnih lastnostih, o lepoti, komiki, resničnosti, vznesenosti, ljubeznivosti, v vzajemnem razmerju teh lastnostij,
o podmetih, na katerih se nahajajo, in slednjič o idealu. Estetične lastnosti se najbolj kažejo na izdelkih lepih umetnij, zato nam kaže pisatelj h koncu prvega dela bistvo in pomen lepe umetnosti, ki je spretnost, ustvarjati dela, katera za svoj namen potrebujejo estetičnih pred-nostij in zlasti kolikor mogoče največje lepote. Estetične prednosti jim namreč dajejo estetično vrednost, ki v nas provzročuje občutek prijetnosti in veselja; v oni krasoti vidimo posebno jasno njihovo notranjo popolnost in veselimo se je. Pisatelj izpodbija napačni nauk, da je umetelnost sama sebi namen. Ta nauk hoče reči, da umetelnost deluje samo zato, da deluje; pa ta trditev je očividno neresnična, ker nobena duševna delavnost človekova ne ravna tako, da bi ne hotela doseči s svojim delovanjem nekaj dobrega; celo igra, najnižja stopinja tiste delavnosti, namerava pridobiti nekaj dobrega, n. pr. okrepčanje, tem bolj torej važna delavnost, kakoršna je umetelniška. Oni stavek pa tudi pomenja, da umetelnost in torej tudi posamezna umetelna dela so samo za to, da so; to pa nasprotuje splošnji izkušnji, ki uči, da dela umetelniška so občna last za občni užitek; vselej ima vsaj umetelnik od njih užitek in umotvori nimajo veljave, dokler jih ni sprejelo občinstvo. In slednjič hoče oni stavek naznaniti, da je umetelnost za to, da bi ustvarjala umetelniška dela brez ozira, ali so komu všeč, ali ne; a umetelno delo, katero nikomur ne ugaja, ravno zato ni umetelno. Namen umetelnosti je ustvarjati dela. katera s svojimi estetičnimi prednostmi in najbolj z lepoto provzročujejo v nas prijetno duševno stanje. — V drugem delu govori pisatelj o pesništvu, ki je pravi predmet poetike, in sicer najprej o pesništvu v obče, o pesniškem delu, o pesniški tvarini in slednjič o notranji pesniški obliki in lastnostih, katere mora imeti.
Delo kaže v celoti globokega misleca in estetika, zdi se mi pa, da bi spis bil bolj umljiv, ako bi pisatelj navajal več praktičnih vzgledov in na nje oprl svoje nauke. Jezik je čist in jasen. V nadaljnih oddelkih bode pisatelj govoril o vnanji obliki, o raznih vrstah pesništva, o pesniku in občinstvu. Knjiga bo zanimala posebno onega, ki se peča s kritikovanjem pesniških ali sploh leposlovnih spisov.
Vaclav F—r.
»Kneži katoličti o pisemnictvi novoč. zasloužili«, svazek I. 8°. str. 232. Cena 1 gld. 50 kr. Nakl. dr. Fr. Bačkovsky. Praga 1891. — Prvi zvezek tega važnega dela obsega 17 življenjepisov z 8 portreti. Pričenja z Gelaz. Dobnerjem in končava z Antoninom Marekom. Obširen in zanimiv je življenjepis poslednjega, kakor tudi življenjepis Dobrowskega. Knjiga je pisana v zabavno-poučni namen ter jo je jako prijetno čitati. V teh življenjepisih se divno zrcali zgodovina novočeške književnosti, in kaže se, kako so si prav duhovniki pridobili neumrljivih zaslug ob preporodu češkega naroda, stoječi vedno v prvih vrstah.
Pozdravljamo z veseljem to podjetje in je priporočamo.	stj. z—c.
j^OLJSKO SLOVSTVO.
»Wierna Rözia czyli zwyci^stwo wiary katolickiej. Powiesc z obecnego czasu tlömaczyl Karol Miarka. Wydanie drugie. Bytom G. Sz. Nakladem i drukiem wydawnictwa Katolika. 1889. — Lepa povest uči, da ni dobro, ako se katoličanke može z drugoverci. Kako naj sta jedina, ako se oba držita svojih verskih načel? Naša povest nam res kaže, kako je verna Roža spreobrnila svojega luteranskega moža k pravi veri in kako je potem še le prišla prava sreča in zadovoljnost v družino, a to je bil sad velikanskega truda. V desetih drugih slučajih ne bi se to zgodilo. Knjiga je pisana za ljudstvo, tudi izobraženim Slovencem, ki se pečajo s poljščino, ugajala bi prav dobro. Dr. j.j.
»Pamietnik nie wolnika afrikänskiego«,
X. Daniela Sorur Pharim Den. Wydanie vzdo-bione 10 rycinami. W Krakowie, w drukarni »Czasu« Fr. Kluczyckiego in spolki. 1891. 8°. Str. 75. — Ta jako lepo natisnena in z izbornimi ilustracijami okrašena knjiga popisuje življenje znanega zamorskega duhovnika in misijonarja, p. Daniela. Ne samo življenjepis mora čitatelja zanimati, ampak tudi narodopisni podatki o srednjeafričanskih narodih, zlasti o »Dinka«-zamorcih, izmed katerih je tudi junak tega popisa. Posebno hvale vredna je knjiga zaradi slik, ki najbolje pojasnjuje popisovanje. — Spisal je knjižico o. X. M. Czerminski, J. dr., zaslužni poljski pisatelj.	Dr. F. L.
PrUGA SLOVSTVA.
»Führer durch Bulgarien« in Wort und Bild. Mit 25 Illustrationen und einer Karte der Balkan-Staaten. 1889. Würzburg-Wien. Verlag von Leo Wörl. 12°. Str. 61. Cena vez. 1 gld. 20 kr. — Ne samo potovalcem v vzhodnje dežele, marveč v obče prijateljem narodopisja bode prijetna in zanimiva ta drobna, a lepa knjiga. Za Slovana je Bolgarija s svojo zgodovino in svojim jezikom dvakrat zanimiva. Po kratkem časoslovnem zgodovinskem pregledu dobimo v knjigi natančne statistične podatke, potem pa nas spremlja knjiga kot vodnik po bolgarskih železničnih potih: 1. iz Pirota v Sofijo, Plovdiv in Drinopolje; 2. iz Plovdiva v Tir-
novo, Semenli - Jamboly - Burgas -Varno-Ruščuk. Ob koncu nahajamo pregled bolgarskega vojaštva, denarja, zunanjih zastopnikov, kupčijstva in prometa. Nad vse pa se odlikuje 25 svetlo-pisanih slik, ki nam živo in izborno predočujejo bolgarske noše, obraze in najvažnejše stavbe. Zato je knjiga prav tako za čitatelja poučna, kakor potovalca. Pridejana je knjigi tudi karta balkanskih dežel, katera naj bi se v 2. izdaji nadomestila z boljšo.
»Ein Spaziergang um die Welt« von
Alexander Graf von Hübner, vorm. k. k. österreichischer Botschafter in Paris und am päpstlichen Hofe. Leipzig. Heinrich Schmidt & Carl Günther. — To »klasično« delo, kakor je mnogi imenujejo, izhaja sedaj v 3. neizpremenjeni izdaji. Večkrat sem že nameraval in želel izpre-govoriti o tem slavnem delu našega slavnega državnika, grofa Hübnerja. Nam Slovencem je prepotrebno, da se ozremo tem širše po svetu, Čim ožja je naša domovina. O ko bi mogel sam pisati tako delo, pisati, kakor bi videl s svojimi očmi, prehodivši dežele in mesta od kraja do kraja zemlje, prebrodivši vsa morja! A ker more kaj takega le malokdo, torej je toliko vrednejše truda, ako čitamo poročila odličnega in jako omikanega moža, kateremu so bili vsi prostori odprti in vsi pomočki na izbiro, kar si jih more želeti popotnik.
Za danes omenjamo samo površno, da je delo v velikem (folio-) formatu in da obsega v
2.	izdaji 462 stranij na lepem, močnem in gladkem papirju. Velikih slik na celi strani je 88, manjših med tiskom 229. A vse so jasne, umetelno dovršene. Mnogo jih je narejenih po pisateljevih črticah. Vendar je cena primerno nizka in sieer 12 gld. nevezani knjigi, vezani v jednem zvezku 16 gld. 80 kr., v treh zvezkih pa 21 gld 60 kr. Obdelujejo pa ti zvezki: 1. Severno Ameriko (pot skozi Zjedinjene države). 2. Japonsko in
3.	Kitajsko cesarstvo — seveda le v obliki potopisa; vendar pa seza pisatelj prav mnogokrat globlje v notranje razmere, kakor tudi v zgodovino. Poleg tega omenjamo, da ima pisatelj tudi za katoliško vero gorko srce, dasi tega vedno ne povdarja.
Ob tej priliki naznanjamo, da bodemo to vrsto slovstva, bodisi v katerem koli jeziku — natančno opazovali in o tem poročali čitateljem, ker se nam zdi jako imenitno.
Raznoterosti,
Naše slike.
1. Josip Ogrinec. Našim čitateljem se zdi morebiti čudno, da jim podajemo zopet sliko Ogrinčevo. Vzrok je pa ta-le: Sorodnik pokojnega pisatelja nam je postregel z dvema fotografijama, katerih jedna kaže Ogrinca, kakor je
narisan (kajpada večji) v štev. 4. v našem listu, druga pa v doprsni sliki. Dasi je slika cele postave mična, vendar ne more, ako je majhna, jasno izražati obraza, tem manj, ker mora od risarja pa do čitatelja napraviti dosti dolgo pot, na kateri je v velikih nevarnostih. Tako tudi slika v 4. štev. ne izraža jasno obraza, dasi
ga je gosp. risar v svoji prvotni sliki dobro pogodil. Zato smo želeli podati čitateljem tudi prijazni, dobro zadeti obraz našega Ogrinca, da ga tem bolje spoznajo. Upam, da nam tega nihče ne zameri.
2. Jurij baron Vega. Naša slika na str. 340. je posneta prav po jeklorezu, kateri je bil narejen na Dunaju 1. 1802. in po katerem je narejena tudi kamnotiskana slika v »Izvestjih kranjskega muzeja« 1. 1838. Zaradi tega naj se čita-telji ne izpodtikajo nad neslovenskim podpisom. Rajši smo natančni, kakor da bi si po krivici prisvajali izvirnost. — Morebiti bodemo o Vegi, ki se pravo za pravo piše po rodbini Veha (Vecha je v krstnih bukvah), pisali še kaj več, kadar nanese prilika. Za danes omenjamo samo še to, kar nam je sporočil dobri prijatelj, da je čital 1. 1846. vodja Likawetz na zboru zgodovinskega društva spis Kajetana Huber-ja, kape-lana v Kranju, s katerim se je spodbujalo občinstvo, naj postavi Vegi spomenik. Društveni odbor je sklenil to stvar vzeti v roke. Pozneje (1848) so hoteli mesto tega napraviti Vegovo štipendijo.
8. Dvojni pokop. Sliko razlaga pesem. Risar si je mislil dogodbo v starejših časih, katerim je zato tudi obleka obeh mož primerna. Zdela se je nam pesem tako lepa, da smo ji dali narediti ilustracijo.
4.	Evropejska naselbina v južni Afriki. Za
Afriko se zanima dandanes vsa Evropa. Naselbine se razvijajo zlasti v južni in zapadni Afriki. Malo naselbino nam kaže naša mala slika. Sicer pa bodemo v tem listu še mnogo pisali o Afriki.
5.	Mehika. O tem mestu govori že popis »Nekaj slik«, torej nam ni treba tukaj še več povedati.
6.	Ognjenik Joruih). Ta ognjenik je izmed najzanimivejših v novem svetu. Humboldt ga je natanko preiskal in tudi zgodovino njegovo, zlasti pa njegov postanek, popisal.
7.	Žetev na otoku Cipru. Divni Ciper ni navduševal samo pesnikov, da so ga opevali, (zlasti pa njegovo »žlahtno kapljico«, ki spada med najboljša vina cele zemlje), ampak tudi slikarje in risarje. Zdela se nam je slika lepa dovolj, da jo podamo čitateljem.
8.	Trst. Ta slika ni nič posebnega: kaže nam Trst, kakoršen je bil pred kakimi 10 leti. Potrudili se bodemo, da podamo o priliki čitateljem lepšo in večjo sliko in sicer sedanjega Trsta.
Spominska plošča dr. Janez Bleiweisa. Dne
12. t. m. je odkrilo »Pisateljsko društvo« z drugimi slovenskimi društvi vred spominsko ploščo na hiši pokojnega dr. Jan. Bleiweisa, pred škofijo, štev. l6. »Pisateljsko društvo« je dalo vzidati ploščo, in priredilo veliko slovesnost, pri kateri je primerno, jedrnato, pa tudi navdušeno govoril gospod notar Luka Svetec, dober prijatelj pokojniku. Omenjal je zasluge Bleiweisove za slovstvo, omenjal njegovo vsestransko veljavo, njegove odlike, katerim se druži tudi ta, da se odkrije sedaj spominska plošča. Ker so njegov govor objavili drugi listi,
ni ga treba nam; opomnimo le, da ni sestavljen manj umno, kakor resnično. Spomeniška plošča ima napis:
V tej hiši je živel
Dr. Janez Bleiweis
vitez Trsteniški
in dne 29. novembra 1881 umrl.
Pisateljsko društvo.
12/7 1891.
»Matica Slovenska« in »Matica Hrvatska«.
Prva je imela svoj redni veliki (26.) zbor dne i. julija. Predsednik, gosp. prof. Marn, je omenjal v svojem govoru napredovanja »Matice Slovenske«, ki se kaže vsestransko. Gosp. tajnik je poročal o delovanju odborovem v preteklem društvenem letu. Na novo sta bila letos v odbor voljena: gg. dr. Fr. Detela in dr. J. Starč. Zborovalo se je j ako mirno. Skleneno je, da se »Slovenska Beseda« čisto opusti. Za predsednika je bil izvoljen 8. julija g. prof. Marn.
»Matica Hrvatska« je zborovala dne 14. junija. Prof. Tade Smičiklas, predsednik tega cvetočega društva, se je spominjal raznih dogodkov, ki so od poslednjega zbora bili važni za »Matico«. Tajnik društveni, g. Iv. Kostrevčič, vseučiliščni biblijotekar, je čital potem svoje izvestje o Matičinem delovanju, katero mora pač zadovoljiti vsakega rodoljuba Najzanimivejše je, da so se knjige za 1. 1890. v 7800 odtiskih v šestih tednih do cela razpečale med društvene člene. —- Danes ne moramo več poročati. Tudi mi kličemo s tajnikom: »Matica Hrvatska« neki još dugo živi i cvate i uspieva!
Vuhred (Wuchern). Od kod se izvaja to ime župnije in občine tik Drave na koroški železnici ? Precej zanesljivo se da to dognati, ako se oziramo na cerkev v tem kraju pozidano in sv. Lovrencu posvečeno. Ker je več cerkev temu sv. mučencu posvečenih, n. pr. sv. Lovrenc v Puščavi, v Slov. Goricah, na Dravskem polju, reklo se je v začetku bržkone v tem kraju: sv. Lovrenc v Pohorju (im Bachern). Ce kdo namreč z Marenberškega polja na levi strani Drave ogleduje kraj, ki je na desni strani Drave, vidi, da se cerkev sv. Lovrenca z vasjo vred nahaja v ravnini celo blizu Pohorja, tako da jo od vzhodne, južne in zahodne strani obdaja visoko gorovje, Pogorje ali Pohorje; torej je cerkev kakor tudi vas zares v Pohorju.
Znano je, da Slovenci dežele, kjer so se Madjari naselili, imenujejo ogerske ali vogerske, t. j. pogor-ske dežele, in bržčas se je s trdo črko »p« tudi pri tem kraju nekaj enakega zgodilo, ter se izgovarjalo: sv. Lovrenc v Ohorju, za tem v Oherju, Ohreju, nadalje v Ohredi in v Uhredi, naposled pa v Vuhredi. Saj se tudi v matičnih knjigah zabeleženo najde ime: Vohred in Vuhred.
Prav isto se kaže tudi pri nemškem imenu tega kraja, ker se Pohorje v nemščini piše: Pachern, pa tudi Bachern. Znano pa je v obče, da se že v pisavi črki »B« in »W«, potem »a« in »o«, kakor tudi »o« in »u« mnogokrat zamenjujeta, posebno v izgovarjanju, tako da je iz »St. Lorenzen im Bachern« nastalo »St, Lorenzen im Bochern«, potem »Wochern« in naposled »Wuchern«. Tako je v poročni knjigi leta 1788. na prvi strani zapisan kraj, od koder sta zaročenca: »Wochern«.	j. č.
Izdaje in urejuje dr. Fr. Lampe.
Tiska »Katoliška Tiskarna«.
Zanimivosti.
Grof Lev Tolstoj o ljubezni. Izmed najtežavnejših nalog za urednika leposlovnega lista je, da prav sodi o takih lepih proizvodih, zlasti povestih, katerim je predmet ljubezen med dvema mladima osebama različnega spola. Z jeclne strani se lahko razvidi, da sloni taka ljubezen na prirodnem zakonu, torej na božji naredbi. Z druge strani pa uči izkušnja, da mnogi leposlovni spisi te vrste jako škodujejo nravnosti in na-pravljajo veliko zla. Zaradi tega nahajamo med prijatelji slovstva in med ljudmi v obče (tudi med pisatelji) razne nazore in težnje. Nekaterim ni nikdar dovolj take snovi, in ni jim lahko taka hrana dovolj krepka. Ako ne plava vsa povest v taki ljubezni, kakor kmečki štruklji na maslu, pa ne velja nič: zdi se jim suha in dolgočasna. Ako se ne popisujejo prizori, kako sta govorila sedeča skupaj, treba si je pomagati vsaj z »vzdihujočimi« pismi. -— Z druge strani pa se oglašajo jako tudi nasprotniki take vrste spisov in imajo vse brez izjeme za pohujšljive. Po njih misli bi se beseda ljubezen še imenovati ne smela.
No, pri vsem tem je sreča ta, cla je stvar sama na sebi ložja in umevnejša, nego si jo mislijo in delajo ljudje. Naši stari naročniki se še spominjajo, da smo bili pričeli pred par leti spis, v katerem smo nameravali pojasniti to vprašanje. Razne ovire so nas takrat zadržavale, da nismo spisa nadaljevali. Morebiti je bilo to tudi najboljše, zakaj težko bi bili takrat koga prepričali.
Treba bode pa vendar pojasniti prej ali slej stališče svoje v tem vprašanju, zakaj le predobro čutimo, da glede na to vprašanje stavijo naš list pocl naj-ostrejši nož nemile kritike. Nekdo nam je povedal naravnost in nenaravnost, da smo tesnosrčni, omejeni, da torej
nismo za beletristiko, ker ne pišemo in ne damo pisati o ljubezni odkrito, golo in pogostno. Drugi so se hudo vali nad našimi kritikami, ker smo nekoliko stvarij opomnili o tej točki. Tretji so nas prijemali v pismih itd. A tudi z druge strani slišimo nekaterikrat ostro sodbo in vsaj nekoliko graje. Tako imamo pač dovolj prilike, da slišimo razloge za in proti in se poučimo temeljito o tej stvari. Da bi si dali arsi go-rečniki obeh nazorov dopovedati, da je treba povsod prav razločevati, ako hoče kdo prav soditi! Vselej smo bili in smo zoper polzko opisovanje raznih stvarij, katere so po nravstvenih zakonih prepovedane ali čednosti nevarne. A nikakor nečemo pisateljem braniti, da ne bi poštenih razmer opisovali tako, kakor zahteva olika in modra previdnost,
Pa, skoro da smo seg*li predaleč. Nečemo razkazovati svojih nazorov, marveč nazore pisatelja, ki ima tudi pri zagovornikih velike slobode veljavo, in ta je ruski pisatelj Tolstoj. Ako mi zapišemo kako besedo, ki priporoča nravnost, očitajo nam omejenost. Dobro, kaj bodete pa očitali ruskemu pisatelju, ki biča neusmiljeno one spise, one razmere, one namene itd., ki se ne vjemajo z zakonom prave čistosti? Kaj pa pravite na to, da razlaga Tolstoj v najožjem zmislu one besede svetega pisma, ki se glase: »Jaz pa vam povem, da vsak, kateri ženo pogleda, da jo poželi, je prešestoval ž njo v svojem srcu?« Nikakor se ne strinjam z razlaganjem, katero nam podaje Tolstoj, še manj odobrujem njegove verske nazore v obče, a vredno truda je vendar slišati odkrite besede tega duhovitega pisatelja, s katerimi šiba sedanje nazore in razmere glede na »ljubezen«. Po-slušajmo:
»Vino, ženska, petje! pravijo pesniki v svojih pesmih ... E kaj, poglejte vendar vso poezijo, vse slikarstvo in kiparstvo : od Puškina in od golih kipov Venere in Phryne počenši, vidite, da je ženska samo za zabavo.« — »Pomislite le: Od zgodnje mladosti nič drugega kakor lišpanje, ples, igranje, čitanje pesmij in zaljubljenih povestij, petje, obiskovanja gledališča ... Ni se treba čuditi nravni sprijenosti med ženskami naših omikanih krogov, marveč čuditi se moramo, da je je tako malo.« (Kaj je torej krivo
v
nravne sprijenosti?) »Ženske vedo prav dobro, da tudi najbolj vzorna, tudi »poetična« ljubezen ni odvisna od nravnih prednostij, ampak od čutnih razmer, tudi od las, od barve in kroja obleke. Vprašajte tako žensko, kaj bi videla rajša: ali, da jo obdolže laži, krutosti ali celo kakega slabega dejanja, ali pa, da se pokaže ljudem v nelepi obleki! Vsaka hoče rajša prvo.« (Torej je naša olika tako daleč zašla, da se ženske bolj sramujejo nekoliko slabe obleke, kakor pa grdega dejanja. Ali ne izvira ta žalosten pojav tucli od tod, da se v pesniških proizvodih telesne stvarij, te-
v
lesna lepota vedno popisuje?) »Ženske znajo s takimi pomočki delovati na moškega, da ne more niti star mož mirno občevati ž njimi. Ogledite si le naše
v
veselice in plese! Ženska ve povsodi, kaj more. In ko se je približal mlad mož taki ženski, izgubljen je, kakor pod vejami strupenega drevesa. Poprej mi je bilo vedno težko in neprijetno, ako sem videl nališpano žensko, ali pa kako našo gospo napravljeno za na ples : a sedaj mi je to naravnost strašno, v tem se mi zdi, da je nekaj ljudem nevarnega, protipostavnega, in jaz bi takoj klical stražnika in zahteval brambo proti nevarnosti, zahteval, da naj nevarno osebo odženejo. In to ni nikakor šala. Prepričan sem, da pride čas — in pride morda prav kmalu —, v katerem boclo
ljudje to izprevideli in se čudili, kako je moglo biti kdaj kaj takega dovoljeno.« (Ali se pa ne boclo tucli čudili, kako je moglo biti dovoljeno, take knjige prodajati, s katerimi se v mladini budi sama čutnost?) — »Treba je, da drugače sodimo o ljubezni. Treba je možke in ženske tako vzgojiti, da ne boclo imeli take ljubezni za nekaj poetičnega, vzvišenega . . . Ne sme se prelamljanje zakonske zvestobe proslavljati v povestih, pesmih, igrah.«
»V naši družbi so povzdignili ljubo-vanje med mladimi osebami — kar je samo čutno — do nekakega višjega, pesniškega namena, človeškega delovanja, kar potrjuje vsa umetelnost in poezija naše družbe . . . Zaradi tega se potratijo najboljše moči ne samo v nerodovitnem, ampak v škodljivem delu. Iz tega moremo sklepati, da ne smemo več verjeti, da je čutna ljubav kaj posebno vzvišenega, ampak spoznati moramo, da za človeka dostojno delo je truditi se za človeštvo, za domovino, vednost ali umetnost (da ne govorim o delu za Boga) . . . Zaljubljenje (kolikor se tudi trudijo v vezani in nevezani besedi, da bi dokazali nasprotno) ne olajša nikdar dosege vzvišenega namena, ampak jo vselej ovira« . . .
Te stavke smo podali v prostem prevodu, ker drugače bi se ne dali ločiti iz zveze in bi ne bili umevni. Iz tega lahko razvidijo naši pisatelji, kakor čitatelji, kaj trdi Tolstoj: Oni predmet, ki ga nekateri tako hvalijo, ni pač najbolj vzvišena stvar in vrhunec človeške plemenitosti, ampak mnogokrat narobe.
Mi ne dostavljamo tem odlomkom
v
ničesar. Želimo pa, da bi naši leposlovci bolj mislili, potem se utegnejo naposled le preveriti, da je nad »ljubeznijo« še marsikaj lepega in vzvišenega, kar naj bi spoznala in v lepi obliki človeštvu pokazala umetelnost.