Ciril Petrovec: Prve denarne ustanove za pod- poro učiteljskih pripravnikov in prvi pripravniški semenišči na Slovenskem Ustanovitcv Učiteljskega doma v Mariboru in Ljubljani me je opozorila, da sem začel pisati to razpravico. Zanimalo me je, odkod so izšlc prve inicijative za pripravniške učiteljske podporne ustanove. V 1. 1846. je bil Anton Martin Slomšek celjskj opat od 23. aprila do 15. junija, ko je postal labodski škof. V tem letu je ustatiovil tudi »Drobtinice«. Spisal jim je »Vabilo in prošnjo« v nemškem jeziku in oboje dal natisniti na koncu I. letnika te knjige. V njem pravi: »Čisti dohodek ie določen v korist učiteljske pripravnice v Celju.« Iz tega je razvidno, da je ta sklad Slomšek ali ustanovil, ali je pa žc preje obstojal, in ga je Slomšek s tem dobičkom podprl. Sklad je oskrboval Matija Vodušek, tedanji ravnatelj celjskc gkvnc šolc, ki ji je bila priključena tudi učiteljska pripravnica. Več o tem izvcmo iz SlomškoA-ih pisem, ki jih je objavil v arhivu za zgodovino in narodopisje kot svojo prilogo »Časioipis za zgodovino in narodopisje« v Mariboru v 1. 1931. in 1932. V svojem 5. pismu sprašuje Slomšek Voduška. zakaj mu jc poslal hranilno knjižico celjskega pripravniškega sklada? Zagotavlja ga, da mu jo bo kot pravemu očetu celjskih pripravnikov vrnil, nb prvem njegovem obisku s čistimi 90 gld. za pripravničarko Zotter. Podatke, ki sem jih prcjel iz Celja, mi je oskrbel znani zgodovinar in kurat v po- koju, tedaj pomožni uradnik v celjski opatiji g. Matija Ljubša. So zelo malenkostni, ali jih pa v Celju sploh ni. Odgovoril mi je namreč: »Kar se tiče podpornega fonda za učiteljiščnike, ni ne v Orožinovi kroniki ne druijod niti najmanjše opore. Gotovo ga je ravnatelj Vodušek za svoje kandidate zasebno nabiral in ga ko je za Slomškoim postal celjski opat. poslal škofu. da ta razpolaga z njim, oziroma ga izročil Voduškovemu nasledniku. O opatu Vodušku je treba opomniti, da je bil velik podpomik dijakov — posebno pa učiteljiščnikov. O tem zvemo več iz 1., 5., 6. in 7. štev. »Novic« v 1. 1847. Prva številka tega letnika prinaša »Odprto pisemce častitemu g. Vodušku c. kr. vodju nemških šol v Celju«, kjer mu sporoča, da je isti rodoljub, ki je lani »Novice« nekemu celj. šol. pripravniku podaril, — storil i&to tudi za 1. 1847., le na.j g. ravnatelj imenuje za to najvrednejšega. Ravnatelj Vodušek je ma to odgovoril v 5., 6. in 7. štev. »Novic« z dopisom: »Zahvala in prošnja«, kjer se najprej dobrotniku zahvaljuje in prosi za kakršenkoli dar, ker potreba je velika, ker se ljudje brigajo za vsakega dijaka bolj, kot za učit. pripravnika. Ta se mora tcdaj, ko se drugi dijaki uče, preživljati večinoma z inštrukcijami in je šc vesel, če jih dobi.« Svoj dopis sklene z besedami: »Naj bi se tedaj pred vsim za dobro izrejo in popolni izuk učiteljskih pripravnikov v dobro obravnavanih pripravnicah oskrbelo, naj bi se jim po izglcdu neprecenljivega Alojzcvša pomoge za živež v času šolskiga učenja podarile in naj bi se dohodki učitelju poboljšali in vse bo kmalu na boljše šlo.« V tem Voduškovem dopisu že zasledimo zaimisel pripravniškega scmenišča. Od sedaj dalje se v Slomškovih premih pripravniški sklad in pripravniško semenišče večkrat omenjata. V 17. pismu sporoča Slomšek VodLišku, da jc hranilne knjižice učiteljskih pripravnikov v Celju prevzel v varstvo kanonik Wiery. V tem je nastopilo 1848. leto. V »Novicah« se tega leta pojavi med drugimi dopisi tudi oni znanega dobrotnika ljubljanskih revežev dr. Jožefa Orla. Omenjam ga zato, ker zasledimo v mjem Voduškovo zamisel pripravniškega semenišča. Pravi namreč med drugim: »Kakor imamo duhovščnico in Alojzevše v LJLibljani. tako bi bilo potrebno, ko bi naš milostljivi knez (tu misli škofa Antona Wolfa) nekoliko tacih pripravnikov v Alojzeviše vzeti blagovolili. Lepšega daru bi svojemu narodu ne mogli podeliti.« V 1. 1848. piše Slomšek Vodušku radi knjige »Mali Blaže«, ki jo je spisal celjski učitelj Janez Kranjc in namenil njen čisti dobiček pripravniškemu skladu. Prosil ga je, naj se z ravnateljem celjske pripravnice pogaja radi odstopa založniške pravice in s pisateljem pa radi skrajšanja knjige. V 49. pismu omenja Slomšek Vodušku, da je pripravniški sklad v Celju prejel zopet 100 tjld. Važno jc 55. Slomškovo pismo Vodušku pisano 1. 1851., kjer se zavzema 1. zato. naj država plača poročene učitelje tako, da bodo mogli stanu primerno živeti, ali naj pa prepusti šolstvo kakemu meniškemu redu. 2. V tem pismu graja vlado. ki dopušča v Celju učit. pripravnico z dvoletno v Mariboru pa z enoletno učno dabo. Tako, da je Maribor odvzemal Celju vse učit. pripravnike. V tem odstavku pravi tudi Slomšck: »Pred takozvanimi pripravniškimi semenišči — reši nas o Gospod. Uvidevam, da je potreba osnovno šolstvo podpirati. spoznavam svojo dolžnost in bi bil pripravljem po svo.jih majhnih močeh se žrtvovati, vendar, če naj ne nudi osnovna šola cerkvi boljše bodočnosti, kot na novo organizirane gimnazijc. potem hranimo svoje moči za cericvene zavode. — Iz vsega si nasvct lahko sam posnameš. Sklad za učiteljske pripravnike je na razpolago. V tem pismu je Slomšek pokazal, da ni bil Voduškovega in Rudmaševega mnenja, ki sta se O'ba za taka semeniišča zavzemala, Slomšek je bil pa inaravnost proti — zakaj. Besede: ». .. potem hranimo moči za verske zavode,« so nam pojasnilo. Slomšek je doživel reformo srednjih šol, ki sta io izvršila ministerjalni svetnik Franc Exner in po njem iz Berlina poklicani rektor Bonitz — po revoluciji 1. 1848. Slomšek je opazil. da sta reformatorja skušala spraviti srednjo šolo kolikor mogoče izpod duhovniškega nadzorstva, a država naj bi prevzcla tudi učit. pripravnice in ljudske šole. Bil pa ni potovičar. Zamislil si je učiteljišče s semeniščem, za nčiteljske pripravnikc — oboje združeno pod enim vodstvom in v enem postopju, kot cerkveni zavod z enotno vzgojo. Zato se mu je zdelo semenišče samo brez isitočasnega učiteljišča ne.potrebno. Precej samosto.inosti je pa pokazal opat Vodušek, ki je ustanovil v Celju tako setnenišče. Enako je storil tudi Simon Rudmaš, ki je bil iz Trsta imenovan za deželnega šolskega svetovalca za Koroško v Celovec. O teh, dveh semeniščih sta poročala avstrijska učit. časopisa: »Der osterreichische Schulfreund« i>n »Der bsterreichische Schulbote« iz 1. 1852. Celovški Einspielerjev »Šolski Prijatelj«. naš prvi učiteljski časopis, je isto leto priobčil dobesedtio njuno prestavo v slovenščini na str. 312., kjer pravi, da je opat Vodušck v Celju v opatiji (župnišču) »posebno izbo napravil u kateri stoje tri postelje, omarji in mize, zraven še tudi en klavir. Ta izba je pripravljena vsako leto za tri šolskc pripravnike.« Tuka.j dobivajo jesti, drva in sveče ter živijo vsak dan po šolskih postavah, ki so posebej zanje narejeLie. Glej malo semenišče za šolske pripravnike! — Tudi tu v Celovcu so čast. gospod Rudmaš 'nekaj tacega napravili, oa več cd tega v svojem času.« V Slomškovih pismih se amenja sklad za celjske učit. pripr. v 67. pismu. kjer pravi Slomšek, cfa nima »proti vporabi pripr. s'klada za plačo organistu ničesar, vendar se mora staviti v pogoj in izgovoriti le kot renumeracija za glasbeni pouk učiteljskih pripravnikov«. — Iz tega je razvidno, da Vodušek v letu 1852., ko je bilo to pismo pisano, ali ni za pripr. sklad ničesar potreboval, ali ga je pa vzdrževal res iz svojih sredstev in je zato prepustil obresti sklada za drug namen. O tem skladu govori še 81. Slomškovo ptemo. datirano z 19. nov. 1854., kjer omenja, da »se pravkar najvneteje deluje za Drobtinice v korist celjskih pripravniških šol« — in pa 85., kjer pravi, da prevzame »uredništvo Drobtinic dekan Stojan v korist duržbe sv. Mohorja; vsled tega se zaključujejo tozadevni zneski za pripravniški sklad v Celju, kar bo toliko nnanj bolestno, ker tam nikakih pripravnikov >ni.« S tem ie prenehal pripravniški ,s!klad kot čisti dobiček Drobtinic. Slomšek ga je nakladal od 1. 1846., ko je izšel prvi letnik Drobtinic, pa do 1. 1855.. ko je ta znesek začela prejemati Družba sv. Mohorja m je njih' uredništvo prevzel braslovški dekan Stojan. Slomšek je vedel, da mora ppstati celjska učiteljska pripravnica eno~, ali pa mariborska dvoletna, da bosta obe mogli uspcvati. Ta'ko je mariborska kot enoletna v letu 1855. celjski odvzela vse pripravnike. Celjska pripravnica je pbstojala še do nove šolske reforme, ko jc država tudi liudsko šolstvo odvzela duhovniškemu nadzorstvu. Kaj sc je zgodilo s celjskim pripriv. skladom in Vo- duškovim semeniščem, o tem nisem mogel dobili podatkov. Drugo učiteljsko semenišče je ustanovil že omenjeni šolski svetovalec za Koroško Simon Rudmaš, ki ga omenja »Šolski Prijatelj« za leto 1852. že pri -poročilu o Voduškovem priprav. semenišču. V 5. številki iz 1. 1852. poroča isti list o Rudmaševem semenišču v Celovcu, da »imajo tam lepo število učiteljskih priipravnikovr V I. letniku jih je 13, v II. pa 8, vseh skupaj 21 nadepolnih mladeničev. Živijo po posebnih postavah, 'ki so zares modro in primerno sestavljene. Ni treba v misel vzeti, kateri gosod se je že lani in letos zopet za pravega očeta učiteljskih pripravnikov skazal — — —« Imenuje Simona Rudmaša. To semenišče omenja Šolski Prijatelj še večkrat. Iz tu omenjenega dopisa spoznavamo, da je Rudmaš ustanovil 1. 1851. celovško pripr. semenišče in ga vzdrževal še v 1. 1852. V 1. 1853. pa omenja Šolski Prijatelj na str. 351. in 352. na novo izišlo Rudmaševo knjigo: »Beitrage aus der allgemeinen Unterrichtsund Erziehungslehre zu dem in den k. k. Schulen vorgeschriebenen Methodenbuche« in pristavlja, da namorava Rudmaš iz izkupička za to knjigo u.stanoviti sklad za revne učit. pripravnike v Cekvvcu. Knjiga stane 20 kr. in se povsod dobiva. zato naj jo vsi prijatli šol in revnih pripravnikov kupijo. Saj je presvetli škof Adalbert Lidmansky v ta namen daroval 20 fl. srebra. Zanimivo je, kako so iz tega Rudmaševega sklada rasle vedno nove inicijative za učiteljske gospodarske ustanove. Na str. 71. poroča Šolski Prijatelj o Rudmaševem skladu za šol. pripravnikp pa že pristavlja, zlasti pa da bi sinove bornih učiteljev podpirali. Istega leta prinaša Šolski Prijatelj zopet poročilo o Rudmaševem skladu na str. 158. in 159. izpod peresa nekega C, ki pa predlaga tako razši- ritev priprav. sklada, da bi vanj plačevall vsi učitelji ljubljanske škofi.je, ki bi si tako ustanovili svo.j sklad, iz njegovih obresti pa da.jali pokojnino onemoglim učiteljem in n.jih vdovam in sirotam. Tu predlaSa plačevanje članarine po 3 gld. letno. Na ta poziv je obširno odgovoril urednik Šolskega Prijatelja Andrej Etospieler sam na str. 175. in 176. z dopisom, ki je predlagal ustavitev pokojninskega in vdovskega društva za vse slov. dežele. Odziva nanj seveda ni bilo. Šele na str. 224. je dopi«, ki žigosa to učiteljsko brezbrižnost, ki je pa razumljiva, če pomislimo, da je učiteljstvo ureditcv vseh teh vprašanj pričakovalo od državne uprave. Z objavo konkordata 5. novembra 1855. 1. so padle vse te nade učiteljstva v nič. Šoliskj Prijatelj prinaša v tem letu še dva izkaza denarnih darov za Rudmašev sklad v '30. številki 108 fl 20 kr, v 34. pa s prejšnjimi vred 180 fl. 49 kr. Več o njem ta list ne poroča. Obstojal je še nadalje, ker ga omenja še Učiteljski tovariš v 1861. 1. in 1863 1. Kaj pa Ljubljana?! Tam je bil tedaj deželni šol. svetovalec tlr. Franc Močnik, znameniti matematik in pedagog. Pojasnilo nam podaja Šolski Prijatelj 1852. 1., ko prinaša dopis posnet po Zg. Danici, kjer poroča, da je mmistrstvo nauka naznanilo tukajšnjemu poglavarstvu, da štipendij, zaprošenih že dvakrat, sedaj še ne more deliti, pač pa je pripravljeno na nasvet dežel. šol. uradnije dvema ubožnima pripravnikoma kako pomoč podeliti. Šolski Prijatelj 1. 1854. nas pouči na 312. strani, da je ta podpora znašala 200 gld. na leto. — Da so pa tudi v Ljubljani mislili na pripr. semenišče. o tem čitamo že v dopisu dr. Orla, ki je mislil. naj bi bilo to semenišče v Alojzevišču skupno z gimnazijci. Seveda ni uspcl. Da so pa mislili tudi na samostojno pripravniško semenišoe, izvemo iz oporoke prof. in znanega slovničarja Fr. Metelka. Ta je v svoji oporoki zapustil učit. pripr. oziroma učiteljem dve ustanovi: 1.) 15 gld vsako Ieto šol. služniku ali preparandu, ki pri kršč. nauku rokodel. učence verdeva (menda v red deva). Ta je za nas važen le kot podfcora učit. priprav. 2.) 6000 gld. za 6 daril po 50 gld. na leto 6 učiteljem ljudskih šol na kmetih, ki se lepo obnašajo in so marljivi v svojcm poklicu, pa še posebno pridno obdelujejo slovenščino in sadjerejo v šoli. Ako bi se utegnilo kdaj napraviti slovensko učiteljsko semenišče, se mora od te vsote polovica tega kapitala obrniti. (»Učit. tov.« I. let. str. 29—31.) Zakaj slovensko? Ali za vse slovenske deželc, ali zato, če se ustanovi v Ljubljani tudi neraško semenišče? Povedano ni, verjetneje je pa prvo. Pripravniška semenišča nv druge omenjene ustanove so zasnove razmer takratnih časov. Bila so zamisel duhovščine, k} je tedaj vodila še vse ljudsko šolstvo. Nastala so v času. ko ie država odrekla za avstr. ljudsikošolsko učiteljstvo vsak prispevek in je le-to svoje dohodke dobivalo še nadalje večinoma iz cerkvenih služb. S tu navedenimii gospodarskimi usitanovami jc hotela duhovščina učiteljstvu tedaj le pomagati in mu tudi je. Saj je bilo vdovsko društvo za Kranjsko ustanovljeno 1860 1. V vseh teh zasnovah pa lahko gledamo že v preteklosti začetne inicijative naših sedanjih učiteliskih gosipodkrskih ustanov, nastalib iz naših lastnih sredstev, ki jih tedanje učiteljstvo še ni zmoglo. Učiteljski dom v Mariboru in pred kratkim kupljeni učiteljski koinvikt v Ljubljani pa pbtrjujeta resnico Einšpielerjevega že tedaj tolikokrat učiteljstvu citiranega pregovora, ki se glasi: »Človek sam je posekan hrast, toda sve se može, ak' se sile bratski slože«.