Ob materinem grobu   
jKFf*'rno 'n ''^10 ie ^''° na^ Lr°bovi. S počasnim, **!.?.?> skoro trudnim korakom so korakali ljudje po belih peščenih stczah in se pogovarjali s tihim za-molklim glasom ali pa molčali . . . Nekaj težkega, čud nega leže človeku na dušo, kadar hodi po kraljestvu neizprosne smrti in gleda gomile, kjer počivajo naši rajnki . . . ln tudi tistikrat so začutili ljudje to skriv-nostno tesnobo v svojih srcih, morda so jo začutili še bolj kot drugikrat, saj je bil dan posvečen spo-minu umrlih . . .
Hladen jesenski veter je zavel po vzduhu, da so se zgenile zelene, žalobne ciprese, da so zatrepetali in ugašali plamenčki belih svečic, ki so gorele na grobovih . . .
BOlejte,  atek,  lučke  bodo ugasnile mamici," jc zaklical mali Stanko in stegnil svoji drobni ročici,   da   ] obvaruje svetle plamenčke pred vetrom.                         I
nA, le pusti, Stanko! Ne bodo ugasnile," je dcjal    I dedek in je pogledal svojega vnučka.                            I
33   167   P3
nTako majhen še," je pomislil, ,pa že sirota. .. O ti ubogo dete!"
ln dobremu starcu se je storilo milo, da so mu zaigrale solze v starih očeh.
nAtek!" je spet dejal čez nekaj časa Stanko in je prijel dedka za roko, ,,atek, povejte no, ali so res djali mojo mamico v grob?"
,,Res, res, Stanko," je odgovoril dedek s tihim glasom, »tvojo dobro mamico so djali v grob."
,,Jej, atek! Kajne, da so bili hudi tisti možje, ki so vzeli mamico? O, ti grdi možje! . .. Vi ne veste, kako bi jaz rad videl svojo mamico. Da bi le enkrat prišli spet nazaj, pa bi jih poprosii, in bi ostali vedno pri nas. Pa bi bil zmerom pri njih in pri vas , . . Kajne, da bodo še prišli nazaj, kajne, atek ?" . . .
Nasmehljal se je starec nedolžnim otrokovim mislim in je pobožal malčka.
nSi že priden, Stanko, da imaš rad mamico. A Bogec jih ima še rajši in zato jih je vzel k sebi v nebesa. Vidiš, gori v nebesih so zdaj tvoja mamica in prosijo Boga, da bi še ti kdaj prišel k njim. Le priden bodi, pa boš videl enkrat mamico! . . . No, ali boš zmiraj priden?"
nBom, atek," veselo pritrdi Stanko, nvedno bom priden . . . Jej, to bo lepo tam v nebesih!" ...
In otroku je zadrhtelo srce samega veselja in hre-penenja po nebesih.
,,Kajne, atek," je povprašal, »pa vi boste šli (udi z menoj v nebesa?"
,,Bog  daj!"   je  dejal dedek in se zasmehljal . . .
Zavel je veter močneje čez tužne gomile, da sta se pripognili ob mramornatem spomeniku mladi, ze-leni cipresi, kakor bi holeli zašepetati malemu Stanku mamine pozdrave . . . Ugašali so svelli plamenčki belih svečic na grobu, a Stanko jih ni videl. Sanjal je o svoji dobri mamici, sanjal o lepih nebesih . . .
Vekomir  
Bilo je . .. o počitnicah!