PottaiM »lača— t
Spad. ta abboa. postala. • II Oruppo 70 W
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . . L 1.750
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 83-177	Letna naročnina . .	
PODUREDNIŠTVO :	Letna inozemstvo . .	... L 4.500
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646	Poštno čekovni račun :	štev. 24/12410
i
HHk
Leto XXV. - Štev. 29 (1261)
Gorica - četrtek, 19. julija 1973 - Trst
Posamezna številka L 80
Mo Boni! - mridni MM Istre Neprijetni gost v Londonu
Vsak narod ima svoje velike može, ki so prispevali k njegovi duhovni ali kulturni zgradbi, včasih pa pripomogli tudi k njegovim političnim in gospodarskim uspehom. Take svoje dobrotnike narod tudi na primeren način časti in proslavlja. Ne-redkokrat pa šele zgodovina odkriva poznejšim rodovom te velikane, potem ko so bili dolga leta pozabljeni. Zlasti velja to za majhne narode, ki jim ni bilo vedno dano, da bi pravilno vrednotili dela svojih junakov in voditeljev ter jim dali v zgodovini mesto, ki so si ga v težkih okoliščinah zaslužili.
Morda se je tako zgodilo tudi duhovniku Franju Ravniku, ki je bil svojemu narodu v Istri buditelj in vzgojitelj, pa njegovo veličino šele današnji rod odkriva v vsej svoji pristnosti. Ko smo namreč tržaški Slovenci v nedeljo 8. julija proslavljali na Vejni slovanska apostola ter se veselili v svoji sredi prvega slovenskega novomašnika iz povojnega Kopra, so v Kortah na Koprskem (Dvori nad Izolo) proslavljali moža, ki je veliko prispeval k naši narodni rasti v drugi polovici preteklega stoletja. Umrl je namreč pred 90 leti kot župnik v Kortah in je tam tudi pokopan.
Slovesnost se je sicer vršila v cerkvi, vendar je izzvenela zelo prisrčno in ob lepi udeležbi domačega ljudstva, ki je lahko ponosno na takega svojega prednika, čeprav ni med Kortežani nobenega več med živimi, ki bi ga bil poznal. Kot slavnostni govornik je nastopil koprski prošt msgr.
I.eopold Jurca, ki je v daljšem, govoru predstavil Ravnika in v živih barvah orisal njegovo dobo, kakor bi nam hotel odkriti nov svet iz naše preteklosti. Sledila je priložnostna deklamacija, ki jo je za to priložnost pripravil istrski duhovnik Dominik Pegan. Vse je na koncu izzvenelo Bogu v zahvalo za take narodne dobrotnike in v prošnjo, da bi Previdnost sedanjemu rodu in še v bodoče pošiljala junaške in svete duhovnike.
KDO JE BIL FRANJO RAVNIK?
Rodil se je 4. novembra 1832 v Smukuču v župniji Breznica na Gorenjskem. Torej v tistem čudovitem kraju pod Karavankami, ki je dal slovenskemu narodu že vrsto velikih mož: to so pesnik France Prešeren, učenjak Matija Čop, pisatelja
F.	S. Finžgar in Janez Jalen, sloviti čebelar Janša, ljubljanska škofa Anton Bonaventura Jeglič in Anton Vovk. Zdi se, da bodo vsaj nekaterim letos v avgustu postavili primeren spomenik ob 200-letnici Čebelarja Janše.
šole je Ravnik obiskoval v Ljubljani, v Gorici in v Trstu. Svojo prvo duhovniško službo pa je nastopil leta 1855 kot kaplan v Bertonigli v Istri. Brez dvoma so ga v naše kraje pritegnile izredno težke raz-mere, v katerih je živelo naše ljudstvo v Istri, ki je bilo brez šol in zato brez do-hrnčega izobraženstva razen maloštevilnih duhovnikov. Zato pa so bili ti naši predniki izpostavljeni na milost in nemilost brezvestnemu tujcu, ki jih je zapisal narodni smrti in se tudi na vse načine prizadeval, da bi to dosegel.
V tej istrski župniji je Ravnik deloval Pet let in v tem času navezal stike s številnimi istrskimi in kvarnerskimi Hrvati. V letih 1860-1862 je že poučeval v osnovni Soli v Kastvu nad Reko, ki jo je sam organiziral in vodil, kar je bilo daljnosežnega pomena. Saj je lahko osebno vplival na življenjsko pot poznejših narodnih prvakov, kot sta bila Vjekoslav Spinčič in Matko Mandič, ki sta potem nadaljevala šolanje v hrvaškem jeziku na reškl gimnaziji.
Leta 1862 je bii premeščen v Koper kot stolni vikar in hkrati upravitelj cerkve sv. Basa (na današnjem Prešernovem trgu Pri mestnih vratih), kjer je koprskim in °koliškim Slovencem pridigal v sloven skem jeziku. Postal je tudi profesor s o-Venščine In hrvaščine na koprski gimnaziji, kjer je žel velike uspehe med tedanjo mladino. Vendar je ravno tu zadel
na zagrizen odpor italijanskega ravnatelja in profesorjev ter meščanov sploh. Kljub zastrupljenemu ozračju je na tem mestu vztrajal celih devet let, do jeseni 1871, ko je prosil za župnijo v Kortah nad Izolo. Tu je deloval še dvanajst let, ko ga je svojemu narodu iztrgala smrt, ko je bil star komaj 51 let.
IN KAKŠNE SO RAVNIKOVE ZASLUGE?
Predvsem na šolskem področju. Saj je skoraj na novo ustanavljal šole in sam poučeval. Tako v Bertonigli, Kastvu, Kopru in končno v Kortah.
Bil je pobudnik in duša prvih slovenskih čitalnic, ki so tako ugodno vplivale na družabno in kulturno rast širokih ljudskih množic. Tako je npr. sodeloval pri odprtju čitalnice v Boljuncu 15. maja 1870, kjer je z navdušeno besedo dokazoval, kako zaslužijo čitalnice za Cerkvijo in šolo prvo mesto pri delu ljudskega izobraževanja in narodnega prebujenja.
Odlikoval se je kot organizator prvih slovenskih taborov, ki so prav tako narodno in politično razgibali ljudi. Nastopil je na taboru v Sežani in krepko spodbujal k spoštovanju lastnega jezika. Še istega leta je govoril na prvem velikem taboru v Kubedu (slovenska Istra).
Seveda je narodnobuditeljsko delo nujno narekovalo tudi politično delovanje. Zato je Ravnik sprejel kandidaturo poslanca v deželni zbor v Poreču. In res je bil tudi izvoljen 6. oktobra 1869, ko je od 43 volivnih mož, ki so predstavljali prav-toliko podeželskih občin koprskega in piranskega okraja, kar 40 volilo za Ravnika. Kot zastopnik slovenske Istre v istrskem saboru je že v uvodnem govoru pogumno nastopil v domačem jeziku in krepko branil pravice svojega ljudstva.
Ves čas se je Ravnik udejstvoval tudi kot časnikar. Sodeloval je s škofoma Do-brilo in pozneje Legatom pri uredništvu prvega istrskega koledarja »Istran«, pozneje pa pri časopisu »Naša sloga« v Trstu. Dopisoval si je tudi z dr. Janezom Blei-vveisom, izdajateljem ljubljanskih »Novic«.
Morda je najbolj pravilno oceno o delu Franja Ravnika nehote podal ravno njegov politični nasprotnik, koprski glavar Ko-dermaz, ko je neposredno po znanem taboru v Kubedu pisal c. kr. namestniku v Trst sledeče poročilo: »Dejanski povzročitelj in duša vsega je bil Ravnik. Tega človeka opazujem že dalj časa. Ravnikova navzočnost v okraju z mešanim prebivalstvom se mi zdi zato nevarna in njegova premestitev izven Istre na območju tržaške škofije bi bila koristna z državnega in policijskega stališča...«. Nič čudnega zato, če je moral Ravnik zapustiti koprsko gimnazijo in se umakniti v samotne Dvore nad Izolo, kjer je 22. junija 1883 umrl.
SADOVI RAVNIKOVEGA DELA
Vendar njegovo delo ni bilo zastonj. Z njegovo smrtjo se je sicer nadaljevalo zapostavljanje, preganjanje in trpljenje našega ljudstva v Istri. A njegovemu zgledu so sledili drugi naši duhovniki in buditelji, ki so narodu ohranili zdrave korenine, iz katerih je vstal močan rod, kljub silovitim viharjem, ki mu niso prizanašali.
O Ravniku so veliko pisali že Hrvatje, ki so ga v svojem biografskem leksikonu uvrstili med »znamenite in zaslužne Hrvate«. S koliko večjo pravico ga smemo in moramo prištevati mi med »znamenite in zaslužne Slovence«, ker je pač »naše gore list«.
Govornik je na Ravnikovi komemoraciji zaključil svoje misli z ugotovitvijo, da so danes minili časi, ko so morali duhovniki poleg svojih poklicnih dolžnosti dušnega pastirstva opravljati še druge naloge s prosvetnega ali celo političnega področja. Vendar nam bodo podobni duhovniki še vedno krvavo potrebni, da narodu kažejo pot navzgor k duhovnim vrednotam. Prav gotovo pa Ravnika pri vsem njegovem prizadevanju ni nikoli vodilo sovraštvo do
Petdeset dni Hectorja Campore
Letos poteka 600 let, ko sta Anglija in Portugalska sklenili zavezniško pogodbo. Reči moramo, da sta to pogodbo kar resno vzeli m ves čas dolgih stoletij ni prišlo do kakih izrazitih nesoglasij. Portugalska je zvesto stala Angliji ob strani v raznih mednarodnih spopadih, Anglija pa je Portugalsko vedno politično, moralno in gospodarsko podpirala v njenih težavah, ki jih zadnje čase ne manjka.
Portugalska je namreč zašla v neke vrste slepo ulico. Medtem ko so se vse velike kolonialne sile : Anglija, Francija, Nizozemska, Italija in Belgija prostovoljno ali prisiljene odpovedale svojim kolonijam, jih Portugalska še vedno krčevito drži v svojih rokah. Še več: ta ozemlja je proglasila za del Portugalske, njene prebivalce pa za portugalske državljane.
Vse to bi še nekako šlo, če bi se črno prebivalstvo s tern strinjalo. Toda temu ni tako. Domačini si žele neodvisnosti. Tako so vzniknila razna osvobodilna gibanja, na katera so portugalske oblasti odgovorile z vojaško silo. Pri tem prihaja do pokolov in nasilij, ki se dajo težko opravičiti, saj so pri tem prizadeti predvsem civilisti.
O portugalskih grozovitostih se mnogo govori in piše, čeprav vso-ga ni moč preveriti. Eno je gotovo: portugalsko vojaštvo ne postopa v rokavicah z upornimi domačini. Obisk predsednika portugalske vlade Caetana v Londonu, ki je trajal od ponedeljka do četrtka tega tedna, je pa svetovno javnost še posebej razburil. Povod temu je bilo poročilo angleškega duhovnika Alfonsa Hastingsa o portugalskih grozovitostih v Mozambiku, ki ga je neposredno pred Cae-tanovim obiskom objavil ugledni londonski dnevnik »Times«.
HASTINGSOVO POROČILO
Kaj je vsebina Hastingsovega poročila? Sklicujoč se na vesti, ki sta mu jih posredovala španska misijonarja Alfonso Valverde in Martin Hernandez, so portugalski vojaški oddelki 16. decembra lani izvedli strahoten pokol v naselju Viri jam v koloniji Mozambik v Vzhodni Afriki. Pri tem so vojaški oddelki pobili nad 400 oseb, med njimi novorojenčke, nosečnice, otroke in stare ljudi.
Britanska javnost je na to poročilo silovito reagirala. Čutila se je prizadeta, saj je bilo to poroči-
lo objavljeno neposredno pred Cae-tanovim prihodom. Sprejemati človeka, ki je vsaj posredno odgovoren za ta divjaštva, gotovo ni častno.
Portugalska vlada se pa ni dala zbegati. Objavila je poročilo, da je vest izmišljena, da vasi Viri-jarn sploh ni in da se lahko časnikarji sami prepričajo, koliko so Hastingsove trditve resnične.
Tudi angleški ministrski predsednik Heath je bil mnenja, da zaradi takih vesti še ni treba obiska odpovedati. »Dokler naša zastopstva v Mozambiku — je dejal — o tem ničesar ne vedo, ne vem, zakaj bi morali verjeti časopisnim vestem.«
SKUPNI INTERESI
Tako je do obiska Caetana v Londonu kljub vsemu ogorčenju, deloma iskrenem, deloma uprizorjenem, prišlo. Anglija ima še vedno dosti interesov, da stoji Portugalski ob strani.
Portugalska predstavlja nujno potreben branik na jugozahodnem evropskem krilu Atlantskega oceana za vojaško zvezo NATO; v Afriki je neke vrste strateški ščit, ki loči belo Južno Afriko od neodvisnih afriških držav, v katerih pogosto prihaja do raznih revolucionarnih izbruhov; evropske zahodne države in ZDA imajo v portugalskih kolonijah neizčrpen vir surovin. V Angoli npr. pomagajo izkoriščati kavo Francozi, bombaž Belgijci, železo Nemci in Američani, nafto Belgijci, Francozi in Američani, sladkor Američani. V Mozambiku gradi pet zahodno-nemških, devet francoskih in dve južnoafriški podjetji enega največjih namakalnih jezov na svetu Cabora Bassa.
Tako bomo bolje razumeli, kako more Portugalska kljub silnim vojaškim stroškom naprej ohranjati svoje kolonije v Afriki, čeprav jo v Organizaciji združenih narodov od časa do časa obsodijo in zahtevajo od nje, da se odpove svojim prekomorskim posestvom.
Drugo vprašanje pa je, ali je portugalsko vztrajanje v Afriki na dolgo dobo še pametno. Da moralno že davno ni opravičljivo, je jasno. Vsiljevati drugorodcem svoj sistem in svojo oblast je proti pravičnosti in ljubezni, ki kaj slabo predstavlja Kristusov evangelij, katerega Portugalska uradno izpoveduje.
Besede in dejanje
Ko smo zadnji ponedeljek poslušali programski govor novega predsednika vlade Rumorja v senatu, smo zaman čakali, da se bo v govoru o deželah zaustavil tudi ob problemu slovenske manjšine v Italiji. Rumor je sicer ponovil obveznosti v zvezi z južnotirolsko manjšino, Slovence pa je sploh prezrl.
Pri tem nam prihaja v spomin nedavna obljuba drugega veljaka nove leve sredine, od katerega bi sicer še bolj pričakovali,
iiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiii
drugega naroda, pač pa edinole ljubezen do svojega zapuščenega in preziranega ljudstva v duhu in viziji Prešernove »Zdravljice«: »Žive naj vsi narodi, / ki hrepene dočakat dan, /ko, koder sonce hodi, / prepir iz sveta bo pregnan, / ko rojak, / prost bo vsak, / ne vrag, le sosed bo mejak!«
DR. ANGEL KOSMAČ
da bo v tem smislu vplival na vladni program. To je generalni tajnik PSI France-sco De Martino, ki je nekaj dni pred deželnimi volitvami v Trstu na volivnem shodu javno obljubil, da bo italijanska socialistična stranka postavila vprašanje zaščite slovenske manjšine kot eno ključnih vprašanj v razgovorih za sestavo nove vlade, če že ne kot pogoj za vstop vanjo. Ze ob argumetnih na dnevnem redu vladnih pogajanj ni bilo zaslediti nikjer zadeve zakonske zaščite naše manjšine. Tega nismo niti nikjer zasledili v vodilnih točkah socialističnega vladnega programa!
Zato lahko vprašamo tovariše socialiste in njihovega glavnega tajnika, kam so poskrili prej tako razbobnane obljube? Kaj bo sedaj ostalo od demagoških predvoliv-nih govorov in vab? Ali bodo nekateri slovenski volivci še naprej tako naivni in vztrajali z nesmiselnim podpiranjem PSI?
Upamo, da bodo volivne obljube v bodoče imele manj kredita...
Argentina je znova doživela svojo opereto. Komaj pred petdesetimi dnevi je pero-nist Hector Campora prevzel posle državnega predsednika, pa se je že moral umakniti s svojega položaja ter dati mesto svojemu »liderju«, voditelju justicializma generalu Peronu.
Camporov odstop je neposredno sprožil Jose Rucci, vodja mogočne Glavne delavske zveze, ki je napovedal splošno stavko, v kateri naj bi delavci izrekli svojo zahtevo po povratku Perona na oblast. Do stavke pa ni prišlo, ker je Campora nemudoma odstopil in z njim vsa vlada.
Začasni državni poglavar je postal predsednik poslanske zbornice Lastiri, ki je že napovedal nove predsedniške volitve, ki naj bi bile 2. septembra. Govori se, da bodo podpredsedniško mesto ponudili voditelju radikalov Rihardu Balbinu. Ce se to zgodi, bo lahko Peron prejel 80 % glasov, kar bi bila izredna volivna zmaga.
Camporov odstop je izsililo desno krilo peronistične stranke. Študentje, gverilske skupine in peronistična levica gledajo na ves potek z nezaupanjem, kajti vedno bolj postaja očito, da je Peron ostal desno usmerjen in da bo preprečil vsak odklon svoje stranke na levo. Tudi vojaški krogi so prišli do zaključka, da je Peron najboljše jamstvo za obstoječe stanje in bodo zato brez ugovora sprejeli njegovo kandidaturo.
Levica je že vrgla v svet krilatico, da jč odstop Campore organizirala CIA (ameriška obveščevalna služba), da je začasni predsednik države Lastiri njen agent kakor tudi njegov tast Jose Lopez Rega, minister za socialno skrbstvo, ki naj bi celo postal Peronov naslednik, če je to res, potem so v ZDA lahko zadovoljni: Argentina ne bo šla po poti čila v neki brezglavi socializem, ampak se bo držala srednje poti, kjer levica ne bo mogla vsiliti svoje volje.
In Peron? Poskrbel je svojemu ljudstvu po televiziji za enega tistih prizorov, ki so ga svoj čas napravili pri ljudskih množicah za polboga. Poln ganotja in solzami v očeh je dejal: »Sprejemam to silno žrtev v želji, da posvetim svoje zadnje sile usodi Argentine. Argentinec sem in kot tak hočem mir, harmonijo in red za svojo deželo.«
Dobre volje Peronu gotovo ne manjka. Toda položaj, v katerem se Argentina nahaja, ni rožnat. Silna inflacija, razrvano gospodarstvo, levičarska gverila, zapletena birokracija, vse to zahteva izrednih državniških sposobnosti. Kaj lahko se zgodi, da bo postal Peron prva žrtev lastne demagogije in lahkomiselnih obljub. Tedaj pa ga ne bodo več nagnali vojaki, ampak iste množice, ki ga zdaj obožujejo.
Brazilski škofje o narodnem gospodarstvu
V Braziliji so škofje v posebni spomenici odklonili gospodarski sistem, ki se naslanja na privatni domači in tuji kapital. Priporočajo večjo socializacijo proizvodnih sredstev in tako okrepitev narodnega gospodarstva, ki bo neodvisno od tujega kapitala. To spomenico je podpisalo 18 škofov, med njimi tudi znani nadškof iz Recifa Helder Camara.
Kaznovani duhovniki
V Španiji je bilo 11 duhovnikov klicanih pred »sodišče za javni red«, ker so v pridigah obsojali vlado zaradi zapostavljanja delavcev. Nadškof iz Pamplone pa ni hotel dati pristanka na to sojenje, kakor je to predvideno v določilih konkordata. Tudi v sosednji škofiji je bilo več duhovnikov obsojenih zaradi istega »prestopka« na visoke denarne kazni, Ker jih niso mogli plačati, so jih začasno zaprli v neki samostan.
NOVICE IZ JUGOSLAVIJE
Korumbajski Don Boško
Baraka, iz katere se je leta 1961 razvilo Don Boskovo mesto in katerega pobudnik je naš primorski rojak salezijanski misijonar Ernest Saksida
imenski niteri misitinsrki v sunis
iv.
DAN, O KATEREM NISEM NIKOLI SANJAL
To je bil dan, ko sem bil slovesno umeščen za župana v Don Boskovem mestu. Nad 1.600 tovarišev, od drugega razreda ljudske šole navzgor, je prejšnjo nedeljo v veliki večini glasovalo zame. Razdeljeni na tri stranke, ki so jih prostovoljci svobodno organizirali, so imeli meščani dva meseca na voljo, da so izbrali kandidate, ki tiaj v naslednjem obdobju prevzamejo vodstvo Don Boskovega mesta. Vršila se je živahna votivna propaganda po sestankih, zborovanjih in obhodih, v senci vsakovrstnih zastav, znakov in praporov. Vsaka stranka je imela priložnost, da je pokazala, kaj premore, kako misli uresničiti svoj prosvetni, verski in zabavni program, posebno pa, če ima za to res sposobne ljudi.
Poleg mene so na novo prevzeli službo trije podžupani in 18 svetovalcev. Mladi meščani so novim nameščencem ploskali, da se je vse treslo. Posebno gromko je bilo to ploskanje v vrstah stranke, kateri je pripadal novoizvoljeni kandidat.
Pri umeščanju so bile navzoče najvišje cerkvene, civilne in vojaške oblasti. Župansko diplomo sem prejel iz rok našega škofa. Med tem je vojaška godba veselo svirala. Pri slovesnosti je bila navzoča tudi gospa, moja druga mama, ki še zdaj skrbi zame. že zdavnaj sem jo iskreno vzljubil. Bila je vsa srečna, ko je videla, kako vsi povzdigujejo tistega fanta, ki je bil kot otrok zmeraj bolan in ki ga je ona vzela za svojega, ker ga je prava mati zavrgla.
Ko so mi namignili, da naj kot župan spregovorim, mi je bilo kmalu jasno, da pred množico ponavljam več ali manj besede, ki nam jih naš misijonar oče Ernest neprestano ponavlja, besede, iz katerih zveni dobrota, spodbuda, ljubezen, prijateljstvo in duh prave družinske domačnosti.
To je bil zame dan največjega veselja, pa tudi dan največje zavzetosti v vsem mojem življenju: z vsem srcem sem želel delati za druge. V Don Boskovem mestu se je ta moja volja še okrepila in sedaj sem imel nič koliko priložnosti za to. Naslednji dan sem v spremstvu višjih nadzornikov obiskal vse razrede in kot župan odredil, da so v vsakem razredu izvolili razrednega nadzornika in njegovega namestnika.
Tako se je vodstvo Don Boskovega mesta obnavljalo. Tu je mladina sama odgovorna za redno in zadovoljivo poslovanje ustanove; vsi pomagajo, sodelujejo in se vadijo pri vodstvu občnih zadev. Tako bodo zrasli, da bodo tudi pozneje dobri in pametni vodniki v življenju, vsak v svojem okolju.
Pri tem družinski duh nič ne trpi. Kajti ne samo mi, ki smo pri krmilu, ampak tudi vsi drugi čutijo dolžnost, da pomagajo, podpirajo, popravljajo, opominjajo in posredujejo. Dom je namreč njihov in je vse njim prepuščeno.
BOG PLAČAJ!
Ko gledamo, kako so spričo tolike bede premnogi ljudje tako indiferentni in neobčutljivi, tisti, pravim, ki bi lahko pomagali a ne pomagajo, nas to v srce skeli in nas žali.
Ta neobčutljivost je kriva, da toliko revežev še naprej trpi; po sili se vdajajo napačni vdanosti in prihajajo do zaključka: »Bog tako hoče! Potrpimo! Bog je to dovolil!« In tako govorijo v lakoti, v preizkušnjah, ko jim tropski nalivi preplavljajo barake, ko jim jih viharji podirajo; tako govorijo v zapuščenosti, v pijanosti, in tako ponavljajo z umirajočim otrokom v naročju in v mrzlih nočeh, ko bedijo pri svojem mrliču.
Hvala torej vam, ki se spominjate in ki misijonarjev klic ne gre mimo vaših ušes! Hvala vsem, ki niste srečni, ker veste, da mi vsega potrebujemo! Hvala tudi vsem tistim, ki skrbijo za nas in nam tudi pošljejo, kar imajo odveč, in tako učijo tudi svoje otroke!
* * *
Če bi kdo želel kaj darovati za misijonarja in za njegovo ustanovo, posebno zdaj v svetem letu, lahko pošlje na uredništvo lista, ki bo rado posredovalo, da pride dar v prave roke.
Ako bi pa kdo rad stopil v tteposreden stik z misijonarjem, naj piše na naslov: Padre Ernesto Saksida, Citade Don Bosco, 79300 Corumba (Mato Grosso), Brazilija.
Konec
Priredil: Anton Vode SDB
Pokojni Frančiški Pintar v Števerjanu zapisal Jože Cukale D. J.
Draga mama! Gdč. Zora iz uredništva Katoliškega glasa mi je pred nekaj meseci zaupala Vaše ime. Ker ste hoteli ostati kakor brez imena, Vam nisem dopisoval. Izbrali ste Bengalijo in mene, da skupno gradimo iz Vašega bogastva.
Zdaj ste odšli. Pri Bogu pa ste postali lastnina vseh, zato mislim, da je najbolje, da Vam pišem kar na uredništvo, kamor ste pošiljali svojo pokojnino.
Nisem Vam mogel več reči: Bog povrni, razen v enem pismu. Tudi svoji materi nisem utegnil izreči te zadnje besede. To je pač ena stvari, katere mora vsak misijonar polagati na oltar, ker je to del njegovega poklica.
Odšli ste v mesecu juniju, ki je mesec Srca Gospodovega in to v soboto, teden pred praznikom Jezusovega Srca. Moja mama pa je umrla na petek v njegovi osmini. Pravijo, da na petek ali soboto navadno umirajo svetniki.
Draga mama! Vaše zadnje pismo je bilo namenjeno meni v Bengaliji. Čudovita oporoka. V njej je Vaš odgovor na klic tretjega sveta, ki je svet izkoriščanih in lačnih. Ko sem danes zjutraj prejel in prebral novice iz Goriške, se je razmaknila zavesa Vašega misijonskega apostolata. Za sebe ste obdržali le skromno vsoto, nam ste razdali vse. Tako delajo misijonarke, ki jim pomeni nase pozabljati — življenje. Spominjam se besed naše mame, ki je nekoč vsa srečna pripomnila, ko ji je moj mlajši brat-jurist prinašal svojo plačo: »Poglej no, ves denar mi prinese, še ogreje se ne pri njem.« Prav tako je dan po Vašem odhodu prišel na upravo Vaš sin Lojze z Vašim denarjem, pismom in naročilom: »Kar bo še denarja ostalo, pa dajte za slovenskega misijonarja Jožeta Cukale, ki je v Indiji.« Hvala Vam za tako tople pozdrave. In Lojzetu tudi.
In kam obračam Vaše darove? V odgovor pošiljam sliko našega farnega doma. V bengalščini nosi naslov: »Premanand Slo-venia niketan«, to je: »Slovenija - dom veselja«. A Vaši darovi niso le vzidani v stene. Nisem sicer mogel rešiti življenja Margareti, materi sedmero otrok, ki je pred dnevi umrla za tuberkulozo na kalkutski kliniki, pač pa sem sprejel tri njene fantiče na svoj dom, tako da imam kar osem fantov v svojem farovžu na prehrani in oskrbi. Brez Vas bi to bilo pretežko. Neki braminki hindujki so roparji ubili moža. Država ji obljublja izplačati povračilo šele čez dve leti. Medtem pa njeni otroci stojijo na moji verandi, tenki kot paličice da se vidi skoznje...
Zelo me je prizadelo, da je eden naših mladih napravil samomor, ko je zaradi revščine izpil strup in umrl, preden sem ga mogel doseči. Zaradi podobnih pretresov in napornega dela zadnjih mesecev me je pričela boleti glava in zdaj že drugi teden počivam v Kalkuti. Je že bolje, a vem, da mi ne boste zamerili, da nisem mogel dvigniti osebno Vaš zadnji in naj-iepši obrok 800 rupij. Poslati sem moral na pošto sestre.
Hvaležen sem Bogu, da mi je poslal v Vaši osebi tako dragocen dar. S svojim nesebičnim delom ste odprli pot novemu apostolatu slovenskih mater misijonark. V globoko tolažbo mi je tudi, da z Vašim
odhodom nismo izgubili. Nasprotno, vaš apostolat je začel dobivati pri Bogu novih razmerij. Jutri zjutraj pa Vas bom razveselil, da bom dvignil božje Telo nad Bengalijo za Vas in dvigajoč opojni kelih bom napil na življenje božjega kraljestva v Indiji, ki ste jo Vi tako ljubili. Za pozdrav Vam in vsem materam misijonarkam pa bom ponovil verz, ki sem ga zapisal ob smrti svoje matere: Vsak večer vasujem...«
»Zdaj spi. Ona spi, / saj v naročju Boga je. / Na večer vasujem pri mami. / Naj gosli ustavim, / da iz sladkega sna je / struna moja ne zdrami...«
Varnostna konferenca v finski prestolnici Helsinki, za katere sklicanje si je največ prizadevala Sovjetska zveza, je po petih dneh zasedanja končala svoje delo. Udeležilo se je je 35 evropskih držav (manjkala je samo Albanija), pa še ZDA in Kanada onstran Atlantika.
Na tej konferenci ni šlo za kako začrta-nje novih meja, temveč predvsem za sodelovanje med evropskimi državami, za odpoved sili, človečanske pravice, svobodo vere in vesti, enakopravnost, pravico do samoopredelitve, kulturno in informacijsko izmenjavo. Pri razpravah pa se je hitro izkazalo, da te besede na Zahodu in Vzhodu zelo različno pojmujejo.
Politični opazovalci so mnenja, da je s konferenco največ pridobila Sovjetska zveza. Utrdila je svoje osvojitve ob koncu zadnje svetovne vojne in si zagotovila absolutno premoč v Vzhodni Evropi. Sedaj se bo lahko bolj posvetila neljubemu kitajskemu svetu na Daljnem Vzhodu. Obenem upa Sovjetska zveza, da jo bodo bogate zahodnoevropske države odslej bolj podpirale v njenem gospodarstvu kakor tudi njej podložne države. Z dvigom blagostanja v komunističnih državah naj bi prebivalstvo pozabilo na utesnjeno svobodo, v kateri mora živeti. Drugače pa Sovjetska zveza ni ravno pripravljena na kaka popuščanja. V tem oziru je bil njen zunanji minister Gromiko zelo jasen. Dejal je: »Vedno bomo pohiteli na pomoč tja, kjer bo potrebno.«
Varnostna konferenca se bo letos v septembru nadaljevala v Ženevi, zaključila pa prihodnje leto v Helsinkih. Te slednje se bodo udeležili sami poglavarji držav. Tako sta se namreč dogovorila Nixon in Brežnjev pri svojem zadnjem srečanju. To pa tudi že pove, kje se porajajo pravzaprav sklepi in odločitve teh konferenc.
Olajšave pri kmečkih posojilih
Na podlagi navodil »zelenega načrta«, ki predvideva za države članice olajšave pri razvoju kmetijstva, jo te dni stopil v veljavo deželni zakon št. 33, ki predvideva prispevke na interese pri kmečkih posojilih.
Z razliko prejšnjih zakonov kmetovalec lahko prosi za posojilo neposredno na bančnem uradu. Po novem zakonu bodo bančni zavodi nudili posojila po znižani 3 % obrestni meri. Olajšava predvideva tudi znižanje kolka na menicah; ostaja pa
50-letnica prve in zadnje slovenske učiteljske mature v Tolminu
V četrtek 12. julija se je zbralo v Tolminu nad 80 starejših učiteljev in učiteljic, da bi skupno praznovali 50. obletnico prve in zadnje slovenske mature na tolminskem učiteljišču. Od vseh strani so prihiteli, iz Slovenije in zamejstva, da bi se po tolikih letih srečali s svojimi nekdanjimi sošolci, prijatelji, znanci. Učitelji-jubilanti, ki jih je bilo kar precej, so imeli na prsih pripet rdeč nagelj, kot se za tako priložnost spodobi, pa tudi zato, da so se razlikovali od drugih, ki so pozneje stopili na njihovo pot in kakor oni posvetili svoje življenje vzgoji mladine.
Srečanje učiteljev je bilo nadvse prisrčno. Niso jih odtujila leta in vse hudo, ki so ga ta leta vsakemu izmed njih prinesla. Ob tem srečanju so skušali pozabiti na vse in st priklicati v spomin samo svetle trenutke, saj so bila dijaška leta kljub preganjanju in krivicam, ki so jih pretrpeli, lepa in srečna.
Za zbirališče je bil določen prostor pred hotelom Krn. Po prvem veselem srečanju so si nekateri ogledali mestni muzej, nato pa so odšli vsi skupaj proti poslopju nekdanjega učiteljišča (bivši Gasilski dom). Medpotoma so se ustavili v ljudskem vrtu blizu nekdanje kaplanije, kjer je bila v pritličju nekaj časa pripravnica. V tem vrtu je po priložnostnih besedah prirediteljev vsa velika učiteljska družba zapela nekaj narodnih pesmi, ki so prisotne za trenutek ponesle daleč, v leta mladosti, da je bilo vsem toplo pri srcu.
Daljši postanek je bil ob poslopju nekdanjega učiteljišča, kjer so se zvrstili krajši govori, prepleteni z osebnimi spomini na lepo in težko mladost, ko je vsak, poln idealov, veroval v srečnejšo bodočnost.
Učitelji so se zatem podali v »Krn«, kjer so jim po zaslugi skrbnih organizatorjev pripravili kosilo. Tudi tu je bilo razpoloženje domače in prijetno, tudi tu je spregovoril ta in oni. Učiteljstvu sta prinesla pozdrave podpredsednik mestne občine in
še enkratni 0,10 % davek za F.I.G.
Deželni prispevek velja za posojila, ki ne bodo presegala roka 12 mesecev in bodo namenjena potrebam kmetovalcev pri u-pravi kmetije za pridelavo, uporabo in predelavo kmetijskih pridelkov.
Olajšave se lahko poslužijo neposredni obdelovalci, najemniki v kmetijstvu, spolovinarji in koloni. Prav tako velja olajšava za kmetijske konzorcije, zadruge in zadružne hleve. Zakon predvideva tudi posojila v naturalijah. Dežela je za kritje tega zakona v petletju 1973-77 namenila 200 milijonov lir letnega prispevka.
Vsako nadaljnje pojasnilo dobite pri Zvezi neposrednih obdelovalcev, Trst, ul. Roma 20 od 8,30 do 12. ure.
Zavrnitev nekaterih zmot
V petek 6. julija je vatikanski list »L’Os-servatore Romano« prinesel daljši dokument kongregacije za verski nauk, ki govori o Cerkvi in zavrača nekatere zmote, ki so se pojavile v zadnjem času. V dokumentu je poudarjeno, da je Kristus ustanovil eno samo Cerkev, poudarja se nezmotljivost cerkvenega učiteljstva in da more le posvečeni duhovnik opraviti sveto daritev. Dokument bo verjetno vzbudil precej pozornosti ne le med katoliškimi teologi, ampak tudi med ločenimi kristjani.
Dela v cerkvi božjega groba
Po dolgih razpravah in debatah so leta 1962 začeli z obnovitvenimi deli pri cerkvi božjega groba v Jeruzalemu. Dela dobro napredujejo, a danes še ni mogoče reči, kdaj bodo končana. Vsekakor sedaj ni več v cerkvi vseh tistih opornikov, ki so v notranjosti cerkve podpirali strop in na obiskovalca napravljale neprijeten vtis.
Neljube posledice mladostne lahkomiselnosti
Do nedavnega so bogoslovci iz afriških držav Zambije in Malavvija (nekdanja nemška kolonija Tanganika) skupno študirali v semenišču, ki je bilo na malavvij-ski strani ob meji med obema državama. Pa je nekdo od zambijskih bogoslovcev onečastil sliko malavvijskega predsednika iz protesta, da vzdržuje prijateljske odnose z rasistično Južno Afriko. Posledice te lahkomiselne akcije so bile hude: malavijske oblasti so poslale v Zambijo vseh 37 zambijskih bogoslovcev.
član učiteljskega zbora osemletke. V veliki jedilnici hotela je bilo kot v panju; smeha in šale ni manjkalo, pa tudi petja ne.
Po kosilu so se učitelji razšli: eni v Žabče in na Laz, drugi v Klanec in Gaso pa še kam, kjer so pač kot dijaki stanovali, da bi videli hišo in domače ljudi, ki so jim takrat nudili gostoljubje.
Naslednjega dne se je precejšnje število udeležencev odpeljalo z avtobusom na izlet po prekrasni Soški dolini. Ustavili so se najprej v Kobaridu ob spomeniku Simona Gregorčiča in zapeli nekaj njegovih najlepših pesmi. Tu, v Gregorčičevem planinskem raju, so te pesmi izzvenele posebno prisrčno. Tudi tu so se nekateri oglasili k besedi in povedali marsikaj zanimivega. Nato so učitelji nadaljevali pot in iz avtobusa občudovali lepoto tolminske deželice, ki se je kopala v poletnem soncu. Peljali so se do Vršiča in se na povratku ustavili v Logu pod Mangartom, kjer je bilo tudi pripravljeno ikosilo zanje. Dobre volje je bilo povsod na pretek.
Ko so si v Tolminu ob slovesu segli v roke, je iz njihovih oči sijalo veselje pa tudi tiha hvaležnost za lepe trenutke, ki so jih skupaj preživeli v prijaznem tolminskem svetu.
— lš —
Kulturno slavje v Čepovanu
V vrsti krajev na Goriškem, kjer postavlja že popularni Klub starih goriških študentov kulturna znamenja spomina vrednim goriškim rojakom, je sedaj doletela ta čast Čepovan, kjer bo ta Klub v nedeljo 22. julija ob 9. uri odkril spominsko ploščo trem Podgornikom domačinom na rojstni, nekdaj Podgornikovi hiši sredi vasi. So to:
Franc Podgornik (1864-1904), publicist, časnikar in urednik je pričel svoje poli-tično-kulturno poslanstvo v Gorici, urejeval list Sočo v letih 1880-1882, izdajal v Trstu revijo Slovanski svet (1888-1899), na Dunaju nemško pisani list Slavisches Echo (Slovanski odmev) 1899-1904 in sodeloval pri vseh tedanjih revijah in časopisih. Prežet s slovanskim, rusofilskim prevratnim duhom se je mnogo prizadeval za politično in kulturno zbližanje slovanskih narodov in celo za ustvarjanje enotnega slovanstva vsaj v znanstvene namene. Nagnjen k velikoslavjanstvu je težil po Ciril-metodijski cerkvi in cirilici, se navduševal za staroslovanski cerkveni jezik in petje v tem jeziku, za pravoslavje, vendar tudi za združitev kristjanov z Rimom. Zavračal je Marxoye nauke; je pa izdal brošuro Delavski prijatelj (1866). Tudi je naše lažje čtivo (npr. Martin Krpan) prevajal v ruščino in obratno. Mož je bil zelo prizadeven, vendar je z vsemi temi neizvedljivimi načrti brez vsake zgodovinske osnove zašel v slepo ulico in počasi še sam opustil vse to brezuspešno prizadevanje. Kljub vsemu ga prištevamo k velikim narodnim pobudnikom. Politično je slovenski narodni program v celoti podprl.
Karel Podgornik (1873-1962) je bil znan in iskren goriški politik, zagovornik pravic goriških Slovencev, predsednik Narodne prosvete, član Narodne napredne stranke in njenih organizacij, deželni poslanec v goriškem deželnem odboru. Ob razpadu Avstrije 1918 je prevzel vodstvo Narodnega sveta v Gorici, ki je obsegal vsa ob-lastva v Gorici in njeni deželi. Po italijanski zasedbi so ga poslali v vojno ujetništvo. Kasneje se je vrnil v Gorico. Leta 1921 izvoljeni na slovenski listi so šli kot slovenski poslanci v rimski parlament: Karel Podgornik, dr. Josip Vilfan, Virgilij šček in Josip Lavrenčič. Tudi v času druge svetovne vojne je Podgornik ostal na Goriškem. V Gorici so ga fašisti ponovno zaprli in mu prizadejali vsake vrste preganjanja. Končno se je zatekel v Solkan.
Inž. Anton Podgornik (1881-1964) je kot kmetijski strokovnjak poučeval najprej na deželni kmetijska šoli v Gorici in državnem agrarnem uradu od 1910 do 1914, zatem med vojno na Dunaju, po vojni 1918 spet v Gorici, nekaj časa je bil v italijanski internaciji, pozneje 1923 upokojen, od 1924 do 1927 je služboval pri Zadružni zvezi v Trstu, od 1927 do 1929 je bil ravnatelj kmetijske šole na Grmu pri Novem mestu, od 1929 do 1945 pa načelnik kmetijskega oddelka pri banski upravi v Ljubljani vse do upokojitve.
Na slovesnosti odkritja spominske pl0" šče bo Francu Podgorniku govoril Branko Marušič, ravnatelj goriškega muzeja, dr-Karla se bo spomnil dr. Jože Vilfan, državni poslanec, inž. Antonu pa bo spregovoril inž. Franci Adamič, univ. profesor biotehnične fakultete v Ljubljani. Nastopili bodo šolarji z deklamacijami.
Po odkritju bo sledil kmečki praznik 7 razstavo goveje živine. Obenem nastopij0 še domači gasilci .
Zaključena konferenca v Helsinkih
Sramotna naveživa grm Slivencen
Predlog za revizijo videmskega sporazuma
Opolnomočeni minister Renato Ferrara in veleposlanik Zvonko Perišič, ki predsedujeta italijansko-jugoslovanski mešani komisiji za izvajanje videmskega sporazuma, sta v sodelovanju z izvedenci z obeh strani proučila različna vprašanja, ki zadevajo izvajanje sporazuma in možnost, da bi ga na novo pregledali in bolje prilagodili potrebam zainteresiranih koristnikov. V uradnem poročilu je rečeno, da so srečanja potekala v prisrčnem vzdušju in da so služila kot priprava na plenarno sejo, ki bo proti koncu oktobra letos.
Še posebej so komisarji proučili poročilo o dejavnosti podkomisije za morebitna dopolnila in prilagoditve videmskega sporazuma. Novosti zadevajo valutna vprašanja, pomorske zveze in zavarovanje. Upoštevajoč porastek življenjskih stroškov bodo na plenarnem zasedanju predlagali povečanje valutnih zneskov, ki jih je moč prenesti čez mejo in istočasno tudi »od-klopitev« nekaterih postavk od minimalne vsote valute, 'ki jo potniki lahko vzamejo s seboj.
Glede na pomorske zveze prevladuje stališče o potrebi po povečanju števila prog in pristajališč. Nadalje napovedujejo razširitev sporazuma na zavarovalnem področju, upoštevajoč povečanje motorizacije in avtomobilskega obmejnega prometa v obeh smereh. Morebitne bistvene novosti, ki naj bi jih vnesli v sporazum, pa zade. vajo poenostavitve v maloobmejnem prometu ter izboljšanje položaja na področju zdravstvenih izmenjav v smislu večjega medsebojnega sodelovanja.
Rajonske konzulte in gorske skupnosti
Izvršni odbor Slovenske skupnosti je posvetil zadnjo sejo, M je bila 11. julija, vprašanju rajonskih konzult ter gorsikih skupnosti. Glede krajevnih sosvetov je Slovenska skupnost obžalovala dejstvo, da ni doslej nobena italijanska stranka imenovala Slovenca za predsedniško mesto. To je vseikakor veliko zapostavljanje na račun slovenskega prebivalstva.
Izvršni odbor je v nadaljevanju svoje seje analiziral volitve za predsedniško mesto v svetoivanski konzulti. Na to mesto je bil določen predstavnik Slovenske skupnosti. Prišlo pa je do vse obsodbe vrednega dejanja, ki v marsičem spominja na rasistično zadržanje, saj so se predstavniki italijansikih strank, s častno izjemo PRI, združili proti predstavniku Slovenske skupnosti in tako preprečili izvolitev edinega slovenskega predsednika v občinskih konzultah.
Izvršni odbor Slovenske skupnosti je to dejanje obsodil in zahteval, da se 'konzul-ta čimprej sestane in izvoli slovenskega predsednika — predstavnika Slovenske skupnosti — na domenjeno mesto, Ce se to ne bo zgodilo, je poudaril izvršni odbor, bo predlagal svetu Slovenske skupnosti izglasovanje ustreznih političnih zaključkov.
Drugi del seje je izvršni odbor posvetil Vprašanju gorskih skupnosti in sklenil zahtevati na pristojnih mestih vključitev v gorske skupnosti tudi področje devinsko-nabrežinske občine (razen obmorskega pasu) ter celotno zgoniško občino, (ki sta po Prvotnem načrtu izključeni iz gorsikih skupnosti. V kratkem bo izvršni odbor imel sejo z SDZ iz Gorice, na kateri se bo zavzelo stališče do razsežnosti področij, ki naj bi spadale v posamezne gorske skupnosti.
Na Tržaškem se je vpisalo na slov. osnovne šole 1.325 otrok
Napredek in nazadovanje bi mogli oznaniti obračun, ki nam ga nudi 30. junija Zaključeno vpisovanje v slovenske osnovne šole na Tržaškem.
Napredek: skupno se je za novo šolsko leto 1973-74 vpisalo 1.325 otrok, lani 1.297,
Predlanskim 1.255.
Nazadovanje: nenehno pada število slovenskih otrok v prvi razred. V šolskem letu 1971-72 se jih je vpisalo 278, lam 262, letos komaj 251, kar je treba v prvi vrsti Pripisali upadanju rojstev po naših družinah.
Razveseljiva je ugotovitev, da sc je zvijalo število slovenskih učencev v samem Irstu in v njegovih predmestjih. I-ani je t»ilo na tem področju vpisanih 376 otrok, letos pa kar 402.
V dolinski občini je število slovanskih otrok padlo od 251 na 239, v zgoniški od 74 na 65. Tu je zaznati posebno občuten padec v prvem razredu, ki bo štel le 9 otrok. V Mavhinjah in Medji vasi (občina Devin-Nabrežina) pa za prvi razred ni bil vpisan niti en otrok!
Bolje je v repentaborski občini. Tu je število otrok naraslo od 39 na 57. Številčno najmočnejša osnovna šola bo letos na Opčinah.
Podroben pregled po posameznih šolah nudi sledeče številke:
V šoli pri Sv. Jaikobu je skupno vpisanih 49 učencev (v 1. razred 12); lani 39 (v
1.	razred 7).
V osnovni šoli »Dragotin Kette« v ul-sv. Frančiška skupno 32 (v 1. razred 3); lani 35 (v 1. razred 7).
Ulica Donadoni: 62 (10); lani 61 (13).
Sv. Ana: 31 (6); lani 29 (6).
Skedenj: 22 (5); lani 23 (4).
Sv. Ivan »Oton Župančič«: 75 (17); lani 67 (15).
Rojan: 56 (15); lani 45 (9).
Barkovlje: 43 (8); lani 42 (8).
Katinara »F. Milčinski«: 32 (6); lani 35 (8).
Opčine: 104 (27); lani 100 (21).
Bazovica »Primož Trubar«: 37 (8); lani 34 (6).
Padriče-Gropada »Karel Destovnik-Ka-juh«: 31 (4); lani 32 (7).
Repentabor »Alojz Gradnik«: 57 (6); lani 39 (3).
Prosek: 95 (22); lani 91 (15).
Sv. Križ »Albert Sirk«: 49 (5); lani 58 (12). Trebče: 39 (5); lani 41 (5).
Dolina: 58 (12); 68 (12).
Mačkolje: 34 (4); lani 35 (8).
Boljunec: 51 (13); lani 42 (8).
Domio in Ricmanje: 54 (13); lani 55 (7). Boršt: 26 (2); lani 33 (7).
Peseik: 7 (2); lani 8 (1).
Zavije: 9 (2); lani 10 (2).
Korošci-Sv. Barbara: 11 (3); lani 8 (3). Nabrežina: 55 (11); lani 54 (12). štivan: 11 (2); lani 13 (7).
Medja vas: 6 (0); lani 5 (0).
Devin: 15 (2); lani 16 (5).
Sesljan: 29 (6); lani 25 (7).
Cerovlje: 12 (5); lani 7 (1).
Mavhinje: 15 (0); lani 18 (3).
Slivno: 11 (1); lani 13 (4).
Šempolaj: 42 (5); lani 42 (8).
Salež-Zgonik: 52 (5); lani 62 (12). Gabrovec: 5 (2); lani 5 (3).
Briščki: 8 (2); lani 7 (6).
Zgonik
Krasen izlet smo doživeli v soboto in nedeljo 14. in 15. julija. Udeležilo se ga je 42 oseb, povečini člani cerkvenega zbora in mladina. Obiskali smo najprej ljubljanski grad. Občudovali smo potem Kob-letovo razstavo v Kostanjevici (pokrajinske slike ob Krki in o kmečkih uporih). Seveda smo med drugim obiskali v Zagrebu živalski vrt »Maksimir«, prespali pa v hotelu Slunjščica na strmini nad Korano v Slunju. Glavna točka izleta so bila Plit-vička jezera. Cele tri ure smo občudovali slapove, jezera, pokrajino, se slikali, vozili s čolnom, pa tudi peli in se kopali... Iz avtobusa smo še občudovali nadaljnja jezera ter prekrasne gozdove, ki so se pri dalmatinski obali umaknili izžgani pokrajini. Še znamenito kopališče Selce smo po vroči vožnji dodobra uporabili in se zvečer ustavili pri božjepotni cerkvi na Tr-satu, ikjer je bila sv. maša in temeljita razlaga svetišča in zgodovinskih podatkov, še dolgo se bomo razgovarjali o tem prelepem izletu.
V soboto, 21 julija bo v Saležu pri Zgoniku cerkveno praznovanje sv. Aleša. Zvečer ob 9. uri bo na dvorišču družine Škrk (Vončonovi) najprej sv. maša, 'ki jo bo daroval dekan msgr. Kretič iz Devina, prepeval pa bo znani mešani zbor iz Mač-kovelj skupaj z našim pod vodstvom g. Jakomina. Po maši bo delitev nagrad, narodne pesmi ter lep barvni film. Vabljeni vsi bližnji in po možnosti tudi daljni! »Za sveti Aleš — pridi v Salež«!
Teran in pršut v Repnu
V Repnu na Tržaškem je bila v dneh 6.,
7.	in 8. julija že enajsta razstava domačega terana, ki je tipično vino za repentabor-sko občino. Pokrajinska turistična ustanova je tudi takrat prevzela pokroviteljstvo. Ugodno vreme in vročina sta mnogo pomagala, da je starodavna bratovščina med teranom in pršutom zelo dobro uspela. Na
Med strankami tako imenovanega ustavnega loka je prišlo pred časom do sporazuma, po katerem so si vse stranke (razen neofašistov) razdelile po svoji vo-livni moči mesta v tržaških mestnih sosvetih ter istočasno tudi predsedniška mesta istih organov. Slovenski skupnosti je glede na volivno moč pripadlo eno predsedniško mesto.
V prejšnji mandatni dobi je Slovenska skupnost imela predsednika v konzulti zahodnega Krasa (Sv. Križ, Prosek, Konto-vel), zastopal jo je Marij Sedmak. Tokrat je Slovenska skupnost zahtevala predsedniško mesto pri Sv. Ivanu, ker je pač hotela biti prisotna v eni največjih mestnih četrti, kjer je Slovenska skupnost še vedno zelo številna.
Stranke tako imenovanega ustavnega loka so se sporazumele in mesto predsednika je Slovenski skupnosti pripadalo v svetoivanski konzulti. Vse v redu in prav: povsod je na podlagi tega sporazuma Slovenska skupnost glasovala za predsednike ostalih strank, čeprav jo je bolelo, da ni nikjer nobena italijanska stranka določila Slovenca za predsednika. Ne PCI ne PSI ne DC! Tako so ostali Slovenci povsod pred vrati kot manjvredni ljudje.
Toda zgodilo se je še nekaj hujšega,
razstavi je sodelovalo 16 pridelovalcev. Posebna strokovna komisija je ocenila vina in določila nagrajence. Prve tri nagrade prejmejo: Alojz Milič, Repen 49; Purič Roman, Repen 13 in Silvester Škabar, Repen 106.
Bazovica
Bazovica slavi opasilo sv. Marije Magdalene. V soboto zvečer ob 21. uri somaševanje; v nedeljo sv. maša ob 10.30. Zvečer v Slomškovem domu na prostem madžarski barvni film »Dečki iz ulice Paal«. V Domu bo odprta razstava starih razglednic in slik iz življenja naše župnije.
Kolonija SLOKAD-a v Dragi
68 deklic uživa svež zrak, mir in red v lepi Dragi. So to deklice iz mesta in skoraj vseh naših vasi v Bregu in na Krasu, od Mačkolj do Mavhinj. Tek je odličen tako pri malih iz vrtca kakor pri velikih iz srednje šole. Vreme ni bilo preveč naklonjeno, da bi redno vsak drugi dan bile deležne zdrave morske vode v Sesljanu. Upajo, da bodo v drugi polovici julija pogosteje šle na kopanje kakor v prvi polovici. Nestrpno čakajo dneva, ki je določen za kopanje v Gradežu, romanje na Barbano in ogled starodavnega Ogleja.
Ravnateljica kolonije Novela Kralj pridno spodbuja kolonistke k tekmovanju v igrah, risanju, pospravljanju in držanju reda v hiši. Pripravila jih je v osmih dneh za nastop na radiu Trst A. Tako so starši lahko poslušali svoje hčerke že prejšnjo nedeljo in jih spet bodo lahko slišali ta petek ob 19.10.
Preteklo nedeljo so deklice imele številne obiske mamic, očetov in sorodnikov, ki so se gnani od ljubezni hoteli prepričati o zdravju in veselju svojih otrok. Travnik, gozdič, dvorišče so bili polni veselih obrazov. Za veselje in kratek čas je vodstvo kolonije poskrbelo s tem, da je gostom ansambel Kondor iz Bazovice igral vesele in poskočne pesmi.
Prihodnjo nedeljo bodo pa deklice same razveselile svoje starše z zaključno prireditvijo, ki bo na travniku ob 17. uri.
Prvo nedeljo so imele sv. mašo kar na prostem, preteklo nedeljo pa so se opogumile in šle k maši na Pesek v cerkev, ki jo je tako lepo poslikal Tone Kralj.
26. julija bodo že doma. 27. julija zvečer jih bodo zamenjali dečki.
•kar resnično spominja na rasizem! Ko bi morali predstavniki italijanskih strank glasovati za Slovenca, ki naj bi postal predsednik v svetoivanski konzulti, so pokazali svoje pravo lice. Iskali so vse mogoče vzroke, da bi opravičili svoje dejanje, ki je bilo izključno uperjeno proti kandidaturi Slovenca na predsedniško mesto v mestni četrti. In tako je prišlo do prav zanimivega konkubinata, ki je združil v istih načrtih demokristjane, fašiste in komuniste!
In tu se ponavlja zgodovina, ki nam je vsem Slovencem še preveč znana! Toda Slovenska skupnost ni popustila: dala je za javnost izjavo, v kateri je zelo ostro obsodila to dejanje in zahtevala, da predsednik demokristjan, ki je bil izvoljen v svetoivanski konzulti z glasovi DC, PCI in MSI odstopi (PRI je glasovala za določenega kandidata Slovenske skupnosti, medtem ko so se liberalci vzdržali), kar se bo tudi zgodilo.
Na njegovo mesto bo izvoljen Slovenec, predstavnik Slovenske skupnosti, edini rajonski predsednik v Trstu. Ce se to ne bo zgodilo, potem bo Slovenska skupnost potegnila ustrezne politične zaključke, kar je jasno povedala v svojem posebnem komunikeju.
Za Katoliški dom: N. N. 3.500; Marijina družba, Gorica, 10.000; N. N. 2.000; N. N. 2.000; N. N. 2.000; N. N. 1.000; N. N.
1.000; N. N. 1.000; N. N. 2.000; N. N. 1.000 lir.
Za slovenske misijonarje: O. C. 30.000; P. K. v spomin na pok. Lizo Kozman
5.000	lir.
Za Zavod sv. Družine: Jože Simčič 2.000 lir.
Ob srebrnem mašniškem jubileju župnika Antona Prinčiča v števerjanu daruje Fr. Terpin za števerjansko cerkev 25.000 lir.
Za cerkev na Peči: Gina Cantoni Harvey v spomin na Sidonijo Ferullo 10.000 lir.
Širite »Katoliški glas"
Za Slomškov dom v Bazovici: Ema Križ-mančič 5.000, ob zlati poroki Jože in Štefanija Marc 15.000, matere osnovnošolskih otrok iz Gropade in Padrič 3.000, ob srebrni poroki Jože in Ivanka Grgič iz Padrič 3.000, ob poroki Radivoj in Bogomila Jurkovič iz Padrič 10.000, ob krstu Tamare Ražem-Cač 18.000, Barija Brce 1.500, družina Križmančič 3.000 lir.
Za Marijanišče: Antonija Sinoj 3.000 lir.
Za misijonarja štanta: tri Barkovljanke
11.000	lir.
Za obnovo rojanske cerkve: Marija Žagar namesto cvetja na grob svaka Franca Zejn 10.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: dr. Mario Gregorič ob krstu sinčka Jana 10.000; družina Petrachi ob krstu sinčka Klavdija 3.000; družina Škabar ob odprtju prenovljene trgovine 12.000; Leopolda Vremec 2.000; Lojzka Španger-Sosič 5.000; Zmaga Sosič-Malalan v spomin moža Lučkota 3.400; El-da Veljaik-Doles ob krstu sinčka Davida 5.000; Josipina Pregelj-Sosič 10.000; družina Vallani v spomin moža in očeta Aleksandra 10.000; Karl Huchler 2.200; Solagna-Danielut ob poroki 20.000; N. N. 5.100 lir.
Za cerkvico na Banah: družina Franko in Leone ob prvi obletnici smrti Marije Ban 3.000 lir.
Za cerkev v Sv. Križu: namesto cvetja na grob predrage mame daruje Vanda Pasquini 5.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Bralci pišejo
Rodovitni in nerodovitni kraji
B. D. v zadnji številki Katoliškega glasa vprašuje, kako naj si razlagamo, da med primorskimi Slovenci v Italiji skoro nimamo več duhovniških in redovniških poklicev. En razlog je tudi naslednji. Glede poklicev imamo rodovitne in nerodovitne kraje. Zimno je, da imajo v nekaterih župnijah izredno veliko število poklicev, v drugih manj, v tretjih pa skoro nobenega. To so dejstva, ki jih potrjujejo statistike. Statistika pa pravi, da so vsi slovenski kraji, ki so ostali pod Italijo, bili zmeraj zelo nerodovitni glede poklicev. Ce vzamemo v poštev npr. zadnjih 60 let, to je po končani prvi svetovni vojni, dobimo naslednjo podobo:
Na Goriškem: Steverjan 1 duhovnik; Pevma 0; štmaver 0; Podgora I; Standrei 1, Sovodnje 1; Rupa-Peč 1 (toda pozneje je izstopil); Gabrje 0; Vrh 0; Dol 0; Doberdob 0; Gorica (mesto) vsaj pet, toda vsi so izšli iz družin, ki so se v tnesto priselile z dežele; pravega meščana med njimi ni.
Kras: Devin 0; Štivan 0; Nabrežina 2; Šempolaj 0. Tukaj niso všteti nekateri redovniki, ker o njih nimam podatkov.
Tržaška okolica: Glede Trsta in okolice nimam točnih podatkov, koliko izmed 35 slovenskih duhovnikov, ki delujejo v tržaški škfiji, je bilo rojenih v Trstu oziroma v vaseh, ki so sedaj pod Italijo. Mislim, da približno ena tretjina, dve tretjini pa sta bili rojeni in sta zrastli drugje.
Statistika torej potrjuje, da je bilo obrobno slovensko ozemlje, ki je sedaj pod Italijo, v zadnjih 60 letih precej neplodo-vito glede duhovniških in redovnih poklicev; nikoli ni bilo samozadostno, tudi v časih, ko je bilo sicer izredno veliko poklicev. Zakaj je bilo in je še zmeraj tako »neplodovito«, je pa vprašanje, ki bi zahtevalo posebnega razmišljanja.
Nakazano dejstvo pa nas ne sme voditi v pesimizem in k črnogledim prerokbam, češ da bomo čez toliko in toliko let Slovenci v tržaški in goriški škofiji brez svojih duhovnikov. Vsak živ organizem si pomaga, da ne umre; tudi slovenska krščanska skupnost v obeh cnnenjenih škofijah je tak živ organizem. Zato si bo z božjo pomočjo znala pomagati, kadar bo sila velika.
K. H.
Še vedno 4 milijone sužnjev
Družba za človečanske pravice v Ameriki je statistično ugotovila, da je danes še najmanj štiri milijone sužnjev v pravem pomenu besede: da so brez človečanskih pravic in jih kupujejo na sejmih. Največ jih je v arabskih sultanatih; nalovijo jih v zapadnih in srednjih predelih Afrike ter jih prodajajo v arabske dežele. Pa tudi v Latinski Ameriki še mnogokje vladajo suženjske metode, ko velekapital baranta z velikimi zemljišči skupno z delovno silo. Teh nesrečnežev je torej še na milijone kljub večini držav, ki so podpisale listino o človečanskih pravicah.
★
LJUBLJANSKA TV
Spored od 22. do 28. julija 1973
Nedelja: 8.50 Neznani leteči predmeti. 9.40 Po domače. 10.55 Otroška matineja.
11.50 Le vkup, le vkup uboga gmajna. 15.25 Po domače. 16.10 Atletika. 17.50 »Na svoji zemlji«, slovenski film. 20.35 Pomlad v svobodi. 21.35 Dobre stare melodije.
Ponedeljek: 16.10 Atletika SZ : ZDA. 18.30 Pustite jih živeti. 20.35 »Allegro con brio«. Drama. 21.40 Video kasete.
Torek: 16.00 Atletika SZ : ZDA. 18.35 Od zore do mraka. 18.55 Naše želve in kuščarice. 19.15 S kamero po svetu. 20.35 Vojna in mir.
Sreda: 18.30 Mačkon in njegov trop, 18.55 Na sedmi stezi. 20.35 »Nori podvig«, film. 22.15 Glasbeni nokturno: Chopin.
Četrtek: 18.55 Neznani leteči predmeti. 20.25 Kam in kako na oddih. 20.40 Četrtkovi razgledi. 21.30 Prigode dobrega vojaka Švejka.
Petek: 18.30 Veseli tobogan: Fiesa. 18.55 Doktor na pohodu. 19.20 Plavanje. 20.35 »Divja reka«, film. 22.20 XXI. stoletje.
Sobota: 17.30 Folklorna oddaja. 18.15 Risanka. 20.30 Mikis Teodorakis - glasbena oddaja. 21.30 šerif v New Yorku.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: Trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 12% davek IVA.
Odgovorni urednik : msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Deklice počitniške kolonije SLOKAD-a v Dragi
DAROVI
EKUMENSKO POTOVANJE V BOLGARIJO
Vpisovanje za romanje, ki bo od 10. do 19. septembra, se nepreklicno zaključi 31. julija. Zato morebitni interesenti pohitite z vpisom! Za Tržaško sprejema prijave dr. Angel Kosmač, župnik v Ricmanjih, za Goriško Artur Koshuta, ul. Mameli 8, Gorica.
Cena potovanja je 80.000 lir, ki jo je treba v celoti poravnati do 31. avgusta. V primeru odpovedi izgubi priglašenec 10.000 lir kot vpisnino. Pri sedanjem nihanju valut si vodstvo romanja pridržuje pravico, da zahteva od udeležencev morebitno razliko zaradi valutnih tečajev.
Vabilo v Katoliškem glasu, naj gredo v nedeljo 15. julija na novo mašo v štivan, ni ostalo brez odziva. Verniki so napolnili dokaj veliko štivansko cerkev in še zunaj so ljudje stali. Bili so domačini iz devinske župnije, pa tudi iz sosednih kraških vasi od Dola in Doberdoba do Nabrežine in Opčin. Prišel je tudi domači župan dr. Drago Legiša, pokrajinska svetovalka gdč. Marija Ferletičeva in še razne druge ugledne osebnosti.
Popoldne je bilo soparno, grozil je dež, ki je v Gorici tudi padal, v Štivanu ga pa ni bilo. Cerkev sv. Ivana na rahli vzpetini nad pokrajinsko cesto Gorica-Trst je bila okusno okrašena za to priložnost, tudi slavolok je stal in pozdravljal novega mašnika Borisa Kretiča. Kljub soparici je bilo v cenkvi še kar prijetno, saj je prostorna in se postavlja z lepimi slikami umetnika Avgusta Černigoja. Po prvi svetovni vojni so jo znova pozidali tudi v spomin na ogromno število vojakov, tako italijanskih kot avstrijskih, tki so na tem področju izgubili svoja mlada življenja. Zadnjo nedeljo je pa tam okrog bilo veselo in lepo.
G. novomašnik je v spremstvu belooble-čenih deklic, strežnikov in osmih duhovnikov stopil v cerkev, kjer ga je zbor pozdravil z vedno lepo pesmijo Novi mašnik, bod’ pozdravljen. Sledila je sv. maša, pri kateri je novomašnik pokazal, da je izredno dober pevec in da bo tudi dober govorniik. Pri maši je moški zbor »Fantje izpod Grmade« pel slovensko mašo skladatelja Ivana Arha v čast sv. Jožefa Delavca. Med posameznimi deli maše je pa izvajal tudi razne slovenske nabožne pesmi. Tudi to pot so »Fantje izpod Grmade« izpričali, da se človek nanje lahko zanese, da bodo dobro peli, pa naj bo to svetna ali nabožna pesem. Pomagale so jim tudi dekleta iz Devina, ki so tako na začetku kot ob koncu maše med ofrom tudi za-
Dejavnost goriškega občinskega odbora
Poletni čas je na splošno doba oddiha ali vsaj doba manj zahtevnega dela, a to ne velja vedno za politike in javne upravitelje. V prejšnji številki smo poročali o seji goriškega pokrajinskega sveta in o krizi, ki je nastala v pokrajinski upravi zaradi izstopa socialistov iz večine; danes moramo povedati, da je v dveh zadnjih tednih opravil precej dela tudi goriški občinski svet.
Precejšen del predzadnje seje so goriški svetovalci posvetili dnevnemu redu o razlaščanjih, ki ga je prof. Bratina v imenu svetovalske skupine Slovenske demokratske zveze predložil že meseca marca. Tu naj še omenimo, da je vodstvo SDZ imelo zaradi tega vprašanja več stikov s tukajšnjimi odgovornimi krogi, ker se pač zaveda, da je njegova pravilna rešitev bistvene važnosti za naš nadaljnji obstoj in razvoj.
Kdor želi, da bo njegov otrok čutil slovensko in živel v duhu naših krščanskih izročil, naj nemudoma vpiše svojega sina (do 12. leta) ali hčerko v novi ZAVOD SV. DRUŽINE v Gorici!
Na isti seji je predstavnik SDZ izročil županu interpelacijo, s katero vprašuje, ali je občinski odbor že kaj sklenil o dvojezičnih tablah v slovenskih predelih občine, ko obstaja vendar deželni zakon, po katerem je krajevnim upravam dana možnost, da zaprosijo povračilo stroškov za tisk in razne napise v jeziku narodnih manjšin.
Na zadnji seji pa je goriški občinski svet moral poleg drugega povedati, v katero področje gorskih skupnosti naj spada gričevnati del naše občine. Šestnajst svetovalcev (komunisti, liberalci, misovci, republikanec in nekateri demokristjani) se je izreklo za briško področje od Gorice do Dolenj, medtem ko jih je bilo dvanajst z.a briško-ikraško področje, ki naj sega od Krmina do Doline. Za to področje sta s socialisti in večino demokristjanov glasovala tudi prof. Bratina in dr. Paulin, ker sta upoštevala, da so tako rešitev predlagale vse tri slovenske občine na Goriškem. Gre seveda le za mnenja, končno in odločilno besedo bo o stvari imel deželni odbor.
pele nekaj pesmi.
Novomašniku sta stala ob strani stric msgr. Ivan Kretič in pa msgr. Franc Močnik, ki je med mašo tudi govoril. Poudaril je, da je duhovnik najprej dobrotnik ljudstva kakor je bil Kristus, ki je povsod delil dobrote. Duhovnik pa mora deliti predvsem duhovne dobrote, ker za to je v prvi vrsti postavljen, te dobrote pa so opravljanje daritve sv. maše in delitev svetih zakramentov. Drugo poslanstvo duhovnikovo je, da oznanja božjemu ljudstvu večne resnice, kakor je rekel sv. Pavel: »Poslal me je oznanjevat evangelij...« Ostala dejavnost duhovnikova mora ostati podrejena temu glavnemu poslanstvu in mu nikdar ne sme nasprotovati.
Seveda ni mogel pridigar mimo dejstva novih poklicev, ki je posebno pri nas tako občuteno. Zato je opozoril tudi na to in posebno poudaril, naj družine ne nasprotujejo otrokom, če se želijo Bogu posvetiti.
Maša se je po pridigi nadaljevala in znova je prišlo do izraza, kako pametne so bile nove liturgične reforme, ko lahko tudi pri najbolj slovesnih mašah pobožno in aktivno sodeluje vse ljudstvo. Ob koncu se je novomašnik vsem zahvalil, posebno Devinčanom, med katerimi je kot študent in bogoslovec preživel marsikake lepe počitniške dneve, ko je bil pri stricu-dekanu v Devinu.
Za ponovitev nove maše preteklo nedeljo v štivanu moramo biti hvaležni najprej Bogu, ki je poklical mladega Borisa v svojo službo, potem novomašniku, njegovim staršem, ki so bili pri maši navzoči, novomašnikovemu stricu dekanu msgr. Ivanu Kretiču, ki je slavje tako lepo pripravil in vsem drugim, ki so k temu pripomogli.
Bog nam daj učakati še nadaljnja novo-mašniška slavja.
Obisk afriškega škofa
V torek 10. julija se je ustavil na krajšem obisku v Tržiču msgr. Cezar Marija Gatimu, škof iz Nyerija v afriški državi Kenija. Hotel je pozdraviti svojega zvestega sodelavca zdravnika dr. Ponteja, ki vodi naj večjo bolnišnico v njegovi škofiji ter se trenutno mudi v Italiji na oddihu.
Msgr. Gatimu je svoj postanek v Tržiču izrabil tudi za obisk Gorice, kjer se je srečal z goriškim nadškofom msgr. Cocoli-nom. G. nadškof je bil obiska zelo vesel in je poklonil svojemu afriškemu sobratu dva zvonova za dve cerkvi, ki sta v gradnji v škofiji Nyeri. Msgr. Gatimu je bil daru zelo vesel in je msgr. Cocolina povabil, naj pride zvonova blagoslovit, ko bosta postavljena na svoje mesto.
Preseženo število 500
Za prihodnje šolsko leto se je na Goriškem vpisal 501 učenec, kar je 23 več kot lani. Najbolj se je povečalo število učencev v goriški občini, še posebej v mestnem središču. Posamezne šole bodo takole obiskovane:
Gorica, ul. Croce: letos 93 (prvi razred 27), lani 84 (21).
Gorica, ul. Randaccio: letos 41 (6), lani 39 (8).
Štandrež: 54 (15); lani 43 (10).
Podgora: 22 (4); lani 19 (5).
Pevma: 18 (3); lani 19 (5).
Štmaver: 10 (1); lani 8 (0).
Števerjan: 43 (7); lani 48 (9). V to šolo hodijo sedaj tudi otroci z Valerišča in Jazbin.
Plešivo: 5 (2); lani 4 (0).
Škrlj e vo: 1 (0); lani 2 (0).
Doberdob: 74 (15); lani 69 (17).
Jamlje: 23 (3); lani 23 (4).
Dol: 18 (5); lani 15 (2).
Sovodnje: 46 (7); lani 49 (10). V to šolo bodo letos hodili tudi otroci iz Gabrij.
Rupa: 33 (8); lani 31 (6).
Vrh: 20 (2); lani 25 (4).
Sv. gora 1973
O Sv. gori se vse premalo govori ter piše in na žalost naši zamejski ljudje na Sv. goro premalo romajo. Ne vem, vsepovsod nas vodijo romanja, od Fatime, Lurda, Lisieuxa do Palestine in Zagorska pri Moskvi, le o romanjih na Sv. goro ni kaj prida slišati. Ali ne pomeni to vrzel v naši skrbi za vernike? Saj gotovo ni nobene božje poti, ki bi bila v preteklosti
tako združena z verskim življenje naših primorskih ljudi kot je ravno Sv. gora.
Med tistimi, ki so ostali zvesti častilci svetogorske Matere božje, so Marijine družbenice iz Gorice. Od leta 1956, to je praktično odkar se je odprla italijansko-jugoslovanska meja, redno vsako leto romajo na Sv. goro v mesecu juniju, navadno na praznik sv. Petra in Pavla. Tudi letos je bilo tako. Ob 10. uri, po jugoslovanskem času, so imele svojo mašo, pri kateri je zbor Marijine družbe z velikim navdušenjem prepeval. Popoldne so si ogledale še Lipico in njene znamenite konje, nazaj grede pa so imele kratko pobožnost na Vejni, kjer so zaključile lepi praznik.
Lahko omenimo še, da je v ponedeljek
2.	julija imel na Sv. gori zlato mašo msgr. Viktor Kos, ki je prav na isti dan pred petdesetimi leti oprarvil v Marijinem svetišču svojo prvo mašno daritev. Svečanosti se je udeležilo okrog 30 duhovnikov, od katerih jih je 18 somaševalo s slavljencem.
Na Sv. gori je letos tudi za človeške po-
Končujejo se zadnja dela v novem ZAVODU SV. DRUŽINE v ul. Don Bosco 66 v Gorici. Zato velja za vse: v novem šolskem letu bodo slovenski starši poslali svoje otroke v ta novi, moderno opremljeni vzgojni zavod!
trebe bolje poskrbljeno. Žičnica vozi med tednom vsake pol ure od 9. ure zjutraj do
5.	ure popoldne; ob nedeljah pa začne voziti ob .8. uri in vozi nepretrgoma, če so romarji. Vožnja stane 12 novih din. Na gori je letos stalno odprto gostišče v prostorih nekdanje romarske hiše, to je na poti od žičnice v cerkev. Gostišče je v privatnih rokah in zato človeka lepo postrežejo. Tudi cene niso pretirane.
V nedeljo 7. julija popoldne je novi videmski nadškof msgr. Alfredo Battisti prvič obiskal Sv. Višarje. Z žičnico, ki je potegnila romarje in nedeljske izletnike kvišku kmalu po poltretji uri, se je pripeljalo z uglednim romarjem okrog deset duhovnikov iz bližnjih in oddaljenejših duhovnij tega predela videmske nadškofije. Verniki, ki jih spričo sončnega popoldneva ni bilo malo na Višarjah, so jim sledili v božjepotno cerkev, kjer se je ob štirih začela sv. maša.
Med dvanajstimi duhovniki, ki so z nadškofom somaševali, naj omenimo trbiškega dekana, žabniškega župnika Marija Černeta, v čigar pristojnost spadajo Sv. Višarje, in patra Avguština Plazzotta, ki v župnikovem imenu neposredno upravlja romarsko svetišče.
Bogoslužju božje besede, ki so jo nekateri somašujoči duhovniki brali v italijanskem, furlanskem, nemškem in slovenskem jeziku, je sledil nagovor, v katerem je novi videmski nadškof podčrtal evropsko razsežnost višarske božje poti, na stičišču treh različnih narodov in kultur ter povabil navzoče romarje, naj z njim molijo za mir in bratsko slogo med narodi, zlasti med sosedi, ki se na Sv. Višarjah vsako leto srečujejo v pobožni molitvi in češče-nju skupne nebeške Matere.
»Tu ni razlike med Italijanom, Nemcem in Slovencem — vsi so namreč eno samo božje ljudstvo, ki se v bratski medsebojni ljubezni Bogu zahvaljuje za obilne milosti, ki jih je deležno po priprošnji nebeške Matere,« je poudaril nadpastir in obenem izrazil željo, da bi narodne manjšine uživale vse pravice, ki jim jih zagotavljata ustava in zakonodaja držav, v katerih živijo.
Naj za kroniko zabeležimo, da so žabni-ški pevci ob škofovem vstopu v cerkev pod vodstvom s. Celine Petrig navdušeno zapeli Marija skoz življenje in Veš, o Marija, katerima je za posamezne mašne dele sledil spored italijanskih pesmi, ki jih je enoglasno izvajal otroški zbor trbiške župnije ob spremljavi iste organistke. Izredno slovesnost so zaključile še ena nemška in dve slovenski Marijini pesmi, ki so jih prav tako občuteno zapeli Zabničani.
Slovenski romairji, ki smo bili navzoči pri pridigi in mašni daritvi, smo nadškofovo misel o polnem priznavanju pravic narodnim manjšinam vzeli z zadovoljstvom na znanje in jo po »Katoliškem glasu« sporočamo vsej slovenski javnosti z željo, da bi novi videmski cerkveni nadpastir že v bližnji bodočnosti nudil svetni oblasti lep zgled s tem, da bo župnijam v Beneški Sloveniji oskrbel domače dušne pastirje, ki obvladajo slovenski jezik, a delujejo žal po furlanskih župnijah, ker jim po vsej verjetnosti še ni bila dana možnost, da bi služili ljudstvu, iz katerega so izšli.
Na Sv. gori je med tednom vsak dan sv. maša ob 10. uri po jugoslovanskem času, ob nedeljah pa ob 9. in 10. uri ter še popoldne ob 4. uri. Če so večje romarske skupine, so maše tudi izven teh ur. Cesta je od Prevala do vrha dovolj dobro prevozna za vsako motorno vozilo.
Maturantski izidi na Goriškem
Letošnje mature so pri kraju. Na klasičnem liceju v Gorici so dosegli zrelost vsi štirje kandidati, in sicer: Harjet Dornik, Diego Marvin, Marko Rojec in Mar-janka Srebernič.
Na učiteljišču so polagali usposobi j enost-ni izpit trije kandidati in ga vsi srečno prestali. Ti so: Tamara Cont, Danila Flo-renin in Karel Nanut.
Vsem maturantom naše iskrene čestitke in voščila.
Letošnji novomašniki v Avstriji
Avstrija ima letos 80 novomašnikov. Od teh je 46 svetnih duhovnikov, 34 pa redovnih. Devet novomašnikov je študiralo v zavodu za pozne poklice. Salzburg in Linz imata po 10 novomašnikov, Graz 9, St. Polten 5, Dunaj in Voralberg po 4, Celovec in Innsbruck po 2. V celovški škofiji letos ni nobenega slovenskega no-vomašnika. Lani sta bila dva.
G.	nadškofu se za lepe misli in napotke, izrečene v nedeljo 8. julija 1973 na Svetih Višarjah, iskreno zahvaljujemo in mu v njegovi vzvišeni skrbi želimo obilo uspeha tudi v zadevah, ki se tičejo osnovnih pravic naših bratov v Slovenski Benečiji.
Slovenski romar
Slovenska skupnost in SDZ za slovenske pravice v deželi
Slovenska skupnost v Trstu in SDZ iz Gorice sta poslali deželnim tajnikom strank leve sredine KD, PSI, PSDI in PRI spomenico z zahtevami za uresničitev pravic slovenske manjšine v deželi. Svoje zahteve sta slovenski politični predstavništvi poslali v zvezi z bližnjo sestavo bodočega deželnega odbora in v okviru odnosov liste Siovenske skupnosti do nove deželne vlade.
Med programskimi točkami Slovenske skupnosti in SDZ naj v izvlečku omenimo:
1. Deželni svet naj odobri zakonski predlog za globalno zaščito slovenske manjšine, ki ga je predložil svetovalec dr. Štoka na osnovi čl. 26 deželnega statuta.
2. Deželni svet naj spremeni zakon o gorskih skupnostih tako, da bo dovoljeval tudi uporabo slovenščine v novih skupnostih.
3. Ustanovi naj se poseben urad za vprašanja slovenske manjšine.
4. V uradu za zemljiške knjige je treba zaposliti zadostno število uradnikov, ki dobro poznajo slovenski jezik.
5. Dežela bo namestila osebje s popolnim obvladanjem slovenščine, in to z javnimi natečaji.
6. V okviru šolskih gradenj bo dežela dala svoj doprinos h gradnji novih šolskih poslopij, še posebej v goriški pokrajini.
7. Dežela naj se izogiba razlastitev, ki niso nujno potrebne za splošni napredek.
8. Deželni odbor bo pospešil vsestranski razvoj Beneške Slovenije s posebnim ozirom na slovensko prebivalstvo.
9. Dežela bo podprla kulturne, športne, gospodarske, sindikalne, verske, dobrodelne in podobne organizacije slovenske manjšine.
10. Odobri naj se deželni zakon o topo-nomastiki, ki bo upošteval potrebe slovenskega prebivalstva.
11. V raznih komisijah je treba zagotoviti prisotnost predstavnikov slovenske manjšine.
Od sprejetja teh točk, ki so bistvene za interese slovenske manjšine v deželi Fur-lanija-Julijska Benečija, odvisi, kakšno bo zadržanje predstavnika Slovenske skupnosti v deželnem svetu do nove deželne vlade.
Deželni svet se bo sestal prihodnji ponedeljek za izvolitev predsednika deželne vlade in deželnih odbornikov.
Zasedanje kongregacije za evangelizacijo
Vodstvo Kongregacije za evangelizacijo se je pred kratkim sestalo na letno zasedanje. Predvsem so razpravljali o sredstvih, ki so jih zbrale papeške misijonske družbe in o potrebah misijonskih dežel. Pomoč naj bi se povečala od deset do dvajset odstotkov. Zmanjšalo se je število gojencev v malih semeniščih, ker so se škofje odločili, da bodo sprejemali odrasle in zrele kandidate za duhovništvo. Povečalo pa se je število bogoslovcev. Preteklo leto se je znatno zvišalo število novomašnikov.
RADIO
H ▼ A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 22. do 28. julija 1973
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Komorna glasba F. J. Hay-dna. 11.15 Mladinski oder: »Oliver Twist«.
12.00	Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 15.45 »Upor«. Enodejanka. 16.15 Filmska glasba. 18.00 Glasba na temo. 18.45 Jazzovski koncert. 20.45 Pratika. 22.10 Sodobna glasba.
Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slov. tiska v Italiji. 18.30 Karajan podaja Beethovna in Brahmsa. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slov, razgledi.
Torek: 11.35 Pratika. 17.00 Za mlade po-slušavce. 18.30 Komorni koncert. 18.50 Poje Ima Sumac. 19.00 Odmevi kmečkih puntov. 19.20 Za najmlajše. 20.35 M. Bugamelli: »Vodnjak«, opera enodejanka. 21.25 Znane melodije.
Sreda: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Koncert. 19.10 Higiena in zdravje. 19.20 Zbori in folklora. 20.35 Simfonični koncert. 21.10 Za vašo knjižno polico. 21.40 Melodije v polmraku.
četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 V ljudskem tonu. 19.10 Govorimo o ekologiji. 20.35 »Sence na ljubezni«. Rad. drama. 21.15 Operetna fantazija. 21.45 Skladbe davnih dob.
Petek: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Simfonične skladbe deželnih avtorjev. 19.10 Na počitnice. 19.25 Zbori in folklora. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Koncert.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Koncertisti naše dežele. 19.10 Aleš Lokar: »Tržačan v Ameriki«. 19.20 Revija zborovskega petja. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Na počitnice. 21.05 Zabavna glasba. 21.30 Vaše popevke.
OBVESTILA
Otroški zbor z Vrha bo nastopil na radiu Trst A v četrtek 26. julija ob 19,25. Ne zamudite tega nastopa! Zbor bo odpel vrsto pesmi pod vodstvom J. Pavletiča.
Dušnopaslirski tečaj slovenskih zamejskih in izseljenskih duhovnikov bo letos od ponedeljka 20. avgusta zvečer do srede 22. avgusta opoldne v Trstu: Kraj tečaja: dom duhovnih vaj »Le Beatitudini« na cesti med Opčinami in Trstom.
SLOKAD vabi starše deklic, ki so v koloniji v Dragi, naj prisluhnejo radijski oddaji v petek 20. julija ob 19,10 in jih vabi na zaključno prireditev, ki bo v nedeljo 22. julija ob 17. uri v koloniji v Dragi.
ZAHVALA
Globoko ganjeni nad dokazi sočutja ob smrti našega dragega
Milana Pisk
se vsem iskreno zahvaljujemo.
žena In družin®
Sovodnje, 14. julija 1973
K. H.
Videmski nadškof na Sv. Višarjah