GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v Ljubljani
1938-39
DRAMA
CANKAR:
IZ HLAPCI
Din 2-50-
I
Priporoča se Vam
SLAVIM"
Jugoslovanska zavarovalna banka d. d. v Ljubljani za zavarovanje
proti oškodovanju vsled požara, eksplozije, kraje, toče, nesreč i. t. d. — na zgradbah, opremi, tvornicah, avtomobilih kot tudi na lastnem telesu in življenju
Podružnice: Beograd, Sarajevo, Zagreb, Osijek, Novi Sad, Split Glavni sedež: Ljubljana, Gosposka ni. 12
Telefon štev. »71 In 127«
__________________________________________________  i
Ludstia posojilnica v Ljubljani
registr. zadr. z neom. Jamstvom
Ljubljana, Miklošičeva c. št. 6, v lastni palači obrestuje hranilne vloge najugodneje.
Nove In stare vloge, ki so v celoti vsak čas razpoložljive
obrestuje po 4<>/0, proti odpovedi do 5°/0
Tovarna kranjskega lanenega oija in firneža
HROVAT & Komo.
LJUBLJANA
GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v ljubljani
1938/39	DRAMA	Štev.	12
HLAPCI
PREMIERA 2. FEBRUARJA 1939
Pred dvajsetimi leti se je slovenska drama naselila v lastno hišo. Lastna hiša pomeni za osrednje gledališko družino neskončno več kot '/cl katerokoli družino. Lastna hiša pomeni zanjo biti in obstajati, ^ato je ta dvajsetletnica za slovensko dramo praznik najsvetlejše Vrste, a ne samo zanjo, marveč je tak praznik za slovensko besedo ln z njo za vso našo kulturo. Na tisoče predstav je bilo odigranih v Drami v teh dvajsetih letih, na stotisoče gledalcev je v nji spremljalo ln doživljalo v tem času smiselno igro usod, ki so jih bili s strastjo ln mero zasnovali največji duhovi vseh narodov. V milijon srcih so °dtnevale misli genijev, ki so jih sprejela v naši besedi s tega odra. kakšno važno in sijajno žarišče duha in kulture!
V	proslavo svoje dvajsetletnice priredi Drama slovenski teden, tc‘den samih slovenskih odrskih del, ki se prične s Cankarjevo proslavo in s premiero njegovih »Hlapcev«. Cankar je največji slovenski dramatik. Proslava njegovega spomina in odkritje njegovega spomenika v veži Drame se globoko smiselno družita z jubilejem slo-Venske drame, ki ji je on poklonil najpomembnejše umotvore..
Uprava Narodnega gledališča in Ravnateljstvo Drame
89
Ost:
Mimogrede
(Par zapiskov ob dvajsetletnici Drame.)
Ako stopam ponoči mimo dramskega gledališča, mi seže v dušo vselej čuden, bolesten občutek. Ta občutek je prav gotovo izraz o minljivosti in tragiki gledališkega ustvarjanja. Morda pred dvemi urami so se v tej hiši odigravali svojevrstni dogodki. Morda so bili bridki in otožni, morda je pa smeh krivil dobrodušnega meščana . . ■ Zdaj, po preteku ur so okna črna, hodniki mračni .. .
Zgodilo se mi je, da sem moral sredi noči nazaj v teater .. . Preko odra . . . Ako obstojiš, človek božji, sredi tega mraka par minut, te objame pošastnost in naenkrat se pojavi verz: die Geister die du riefst. . .« Tu zastoče zategnjeno glas in tam spet poči energično in ukazno nekaj . .. Da, da, na odru se prične življenje vselej, ko se prižgo luči, potem se tajinstveno razbohoti — nato pa mora nazaj v 'zagonetno bisago Ciarlatana Cepionatta. . . Tam ječe potem usode — stokajo in se upirajo ukazu pozabljenja . . . To se ponavlja večer za večerom in je poslanstvo, naloga in prokletstvo igralčeve umetnosti.. .
Tako mine igralcu dan, tako mesec in sezona — tako je minilo dvajset let. . . Težko je pisati o tem poklicu, ki mu je dan ukaz, da njegova tvorba sproti poginja... Stoj, zdaj sem se domisli’1 Nekdo je povedal resnico o človeku: tako dolgo duša zlata, dokler ni na tem svetu pozabljen zvok tvojega glasu, dokler se ve, kakšen je bil odmev tvojega koraka in kak je bil stisk tvoje roke — tako dolgo, človek božji še nisi pozabljen . ..
To je tolažba! Majhna sicer, ker vemo, gledamo in vidimo Stance Rafaelove in Michelangelovo Sikstinsko kapelo, beremo »Orlanda furiosa« in Petrarcove stihe . . . Da, majhna tolažba — a dvajset let tudi ni doba, da bi človek segel globoko — samo mimogrede sem rekel...
90
Ko se je ustvarjalo slovensko povojno gledališče so pokale še Puške in iz idealnih stremljenj oživotvorjeni »Gled. konzorcij« je res po Gregorčičevsko: »raztresene sem ude zbral« iskal ljudi, člane, s°delujoče... V tem dejanju je velikanska zasluga, katere ceno uPam, da danes brez pridržkov vsi uvidimo in priznamo! — Dolgoletni intendant drmaskega društva F. Govekar je z agilnimi in tudi petičnimi člani konzorcija v najkrajšem času ukazal s Pepikom prvoto na čelu — igra naj se »Prodana nevesta«. — Skoraj bi uejal, da je bil prst usode, da se je osvojila hiša dramatičnega društva — za opero — saj je po vsej svoji baročnosti res namenjena Za luksus.
Prav je bilo tako! Slovenska beseda, ugnetena reva je ugotovila, “a je pozabljena, čeprav so švigali gori po Korotanu še vedno Projektili in jasno pričali, da je slovenska beseda živa in slovenska kn vroča ... — Presoditi vse, bi bilo težko — vendar iz nenada St: je pojavil izhod, dejstvo, da ima Ljubljana še eno hišo, ki je namenjena in sezidana za to, da domuje v njej — beseda!
Oj, tisti »Kaiser — Franz Joseph Jubilaumstheater«. Z njim >rna posebne zveze, posebne izkušnje ... Pa so ga zidali in iz tal so rasJe stene .. . Ko so bila ogrodja streh postavljena, sem šetal na skrivaj po njih — iz golega zanimanja, kako se gradi gledališče — ,Tlorda pa tudi pod pritiskom neznanih sil, ki so vedele že vse, kaj s^ bo zgodilo z menoj . .. Vse to je bilo sredi šolskih let, vse to je uo tedaj, ko smo na skrivaj v krčmi pri Mikužu pod Skrbinško-^itn vodstvom deklamirali mi vsi: Šesti in Taučarji in Peruzziji — Stritarjeve »Oreste« in Zupančičeve »Grobove«...
, Še en spomin imam s to hišico, s to našo »Dramo« . .. Pa je eta 1912 propadlo vse, kar se je imenovalo slovenske gledališče, Pa sem bil ravno prost dunajske šole in sem iskal pri židovskih aRenturah angažma... Pa dobim od agenture Weiss ponudbo za Llubljano »Direktion Richter Laibach — Klagenfurt« als Charak-tt-idarsteller und Bonvivant mit Operetten-Verpflichtung .. .« Ali 01 čudno? V skorajda rodno mesto bi naj šel kot novinec v prvi ^nSažma. . . Ampak tedaj je bil intendant prof. Kobal in pa prof. eisner — dramaturg pa O. Zupančič ... Tak je bil angažma člo-
9i
veka, ki je po tedanjih pojmih našega meščanstva storil harakiri, že samo zato, ker si je izbral poklic igralca, teatrskega človeka, o katerem je celo rajnki Pugelj povedal v neki noveli krilatico »K teatru gre, kajti tam je življenje posebne sorte, s posebno moralo . ..«
Leta so minila! Kot povsod, v vsakem poklicu postavlja življenje svoje neizprosne zakone, zahteve, pravice in krivice ... Vendar, kot dvajsetletni opazovalec in aktivni tvorec tega gledališča smem mirno in celo s ponosom ugotoviti: skoraj dvajset let je bilo gledališče v svoji notranjosti nedotaknjen objekt medsebojnega spoštovanja, uvaževanja in skupnega stremljenja . . . Bilo bi napak, ako bi ne priznal, da so se v teh dvajsetih letih pogosto križale konice rapirjev, da je marsikdaj udaril v ušesa ropot bojevitosti — ampak viteštva Drame nisem videl narušenega večkrat kot samo enkrat.. • Pa smo vsi ljudje in kar je v hiši — ne spada v zgodovino! . . • Hišni spori — dobri spori!
Ko stopam mimo hiše, kateri pravimo danes vsi »Drama«, in ki je za obiskovalca gledališča pojem prijetnega, za bežnega pasa-žirja pa tramvajska nostaja — vemo vsi, da je to naše .. . Ob takih urah, ko me gledajo okna te hiše mrko in zaprto, se spomnim . • Spomnim se, da smo igrali devetnajstega leta Strindbergovega očeta s prijateljem Nacetom Borštnikom v glavni vlogi . . . Usoda je čudna . . . igral sem zdravnika in mu zatisnil oči. . . To je bila njegova poslednja predstava... Gospod Bog je režiral dalje...
Vidim moja homerska potepina Ločnika in Kuratova v Gals-worthejevi »Borbi« .. . Oba okrašena s prekrasnimi »pušelci« dobrega cvička. Kje sta?
Vidim genijalnega Borisa Fjodoriča Putjato, kako je pripovedoval zgodbo o sumljivi osebi in mrtvaške srage so mu stale r>3 čelu . . .
Vidim lahkomiselno »baletko« Železnika, kako je objemal v drugem aktu »Žene z zelenimi klobuki«, kot profesor — skelet. ■ •
92
Pa ga je vzelo ... In prijatelja, zvestega sodelavca Smerkola vidim, k* je poginil samo zato, da si je dal lahko sešiti elegantno plavo °bleko, da bo dostojen član našega gledališča...
Vse to gre mimo mojih misli, ako stopam ponoči mimo moje hise . . . Vse to, kar je že bilo — pa tudi to, kar še mora biti. . . Gledam naše nove »tiče«: Severja, Presetnika, Galeta in druge in Pravim si — ubogi teater: hotel bi imeti fante, ki kaj vedo in znajo, Pa jih imaš uklenjene v te stene . . . Vsaj tej sposobni mladosti daj Razmaha, tistega razmaha in tistih možnosti, ki jih mi nismo lrrieli. . . Zdaj naj se pojavijo štipendije, darovi za vse te, ki bodo v bodočih dvajsetih letih tvorili naš teater! V tem vidim najlepšo
Proslavo! . . .
Čiri/ Debevec:
Posebni pomen Cankarjeve dramatike za slovensko gledališče"'
Pred tremi leti smo tiho in komaj opazno — kakor je že naša stara priznana navada pri vseh naših velikih duhovih — prazno-šestdesetletnico rojstva našega največjega pisatelja Ivana Cankarja.
Dasiravno se je Cankar pri dvajsetih knjigah svojega zbranega te*a udejstvoval s pretežno večino v črtici, noveli in povesti, je vendarle kljub temu s svojimi sedmimi dramskimi spisi doi danes tudi naš najmočnejši predstavnik v dramski književnosti. Najmočnejši ne samo po umetniški vrednosti ali morda samo po številu, !^mveč tudi — kar je še zanimivejše — celo po gledališkem uspehu, k obenega slovenskega dramatika niso igrali v istem času še toliko-lat> bodisi na poklicnih, bodisi na diletantskih odrih; noben slo-Vcnski dramatik ni vzbujal v slovenskih režiserjih še toliko pri-
Ponatis članka, ki je v okrnjeni obliki izšel v »Slovencu« v decembru 193?
93
vlačnosti, prizadeval našim gledališkim oblikovalcem — bodisi režiserjem, igralcem ali inscenatorjem — še toliko dela, napora in veselja; noben izvirni dramatik vzdržema še ni toliko zaposleva! slovenske gledališke kritike in noben slovenski dramatik še ni toliko časa in tako močno razvnemal, vzpodbujal ali pa razburjal in razganjal našega gledališkega občinstva. Pri takem nenavadnem in znamenitem pojavu je vsekakor, zlasti za gledališko tvorno sodelujočega človeka, na vso moč mikavno, ogledati si pobližje in natančneje sestavine te znamenitosti in na ta način skušati — vsaj v glavnih obrisih — razodeti in dognati njihovo stvarno pomembnost za bistvo in razvoj slovenskega gledališča.
Pri tem poskusnem ugotavljanju se mi ne zdi preveč važno Cankarjeva dramska dela po imenih naštevati ali jih celo vsebinsko ali kakorkoli dramaturško opisovati in razlagati, ker računani s tem, da so vsaj po snovi in vsebinskem dogajanju vsakemu povprečnemu izobražencu kolikortoliko znana in vsaj površno, če ne natanko, prisotna.
Prav tako se mi ne zdi važno poudarjati dejstva, da je Cankar že s svojimi prvimi, četudi ibsenovsko in nietzschejansko vplivanimi dramami (»Jakob Ruda« 1901, »Kralj na Betajnovi« 19 in »Z** narodov blagor« 190) po pereči vsebini <^o umetniški zasnov • tehnični zgradbi, po izrazitosti značajev in zlasti po klenosti, polnosti i zgovornosti jezika visoko prekosil vse sodobne dramatike — Medveda, Vošnjaka, Kristana, Gangla — od katerih so g3 tudi po blagajniškem učinku samo znane Govekarjeve priredbe narodnih iger opazno nadkril jevale.
Prav tako se mi ne zdi potrebno še posebej naglašati oko!-nosti, da je Cankar s svojimi sedmimi dramskimi deli tudi p° številu najplodovitejši naš dramatik, in da so od teh (če izvzamemo morda edino šele po avtorjevi smrti natisnjene začetniške »Romantične duše«), vsa dramska dela, bodisi na poklicnih, bodisi pri diletantskih gledališčih stalno na repertoarju, od katerih se zlasti »Za narodov blagor«, »Kralj na Betajnovi«, »Pohujšanje v dolini šentflorjanski« in »Hlapci« vedno z nezmanjšanim zanimanjem in tudi vedno z uspehom in svojevrstnim učinkom uprizarjajo.
Ivan Cankar
95
V	okviru tega razpravljanja se mi tudi ne zdi notrebno ponavljati, da je Cankar — zlasti z analizo slovenske družbe in slovenske morale — tudi snovno načel in razkril čisto nove svetove in da je tudi oblikovno pokazal taka pota, kakršnih nihče od slovenskih dramatikov ne pred njim ne ob njem ni bil zmožen pokazati.
Namen pričujočega članka je predvsem ta, da poskusi z večjo ali manjšo srečo — razodeti, osvetliti in poudariti zlasti tiste sestavine Cankarjevega dramatičnega ustvarjanja, ki so po mojem mnenju največ doprinesle in še doprinašajo k ustanavljanju temelja in počasnemu oblikovanju tistega, česar danes seveda še nimamo v jasni podobi izklesanega, to je namreč: slovenskega igralskega ali bolje rečeno: slovenskega gledališko-uprizarjalnega sloga.
In s tega vidika se mi zdi, da se paznemu in prodirnemu raz-motrivanju kakor samo po sebi izločajo in izpostavljajo iz vsega bogatega Cankarjevega dramskega ustvarjanja zlasti tri dragocen'-lastnosti, ki bi jih zaradi jasnosti in enostavnosti imenoval: spoznanje, upor in hrepenenje.
Kdor je kdajkoli količkaj pozorneje prebiral Cankarjeve drame, ali kdor jih je kdajkoli — četudi s površnim zanimanjem — gledal na odru, ta je moral na prvi pogled opaziti, da je redkokomu med našimi pisatelji (in tudi med našimi kritiki) dana sposobnost, s tako brezobzirno roko posegati v najbolj skrite in temne kotičke slovenske zatohle družbe in njene tipične predstavnike s tako žarko lučjo od vseh strani neusmiljeno osvetljevati. Ta nenavadna kritična darovitost spoznanja jc tista, ki je. Cankarju omogočala, da j; pričaral pred nas vso gnilobo ozračja, v katerem je rasla, v katerem je dihala in diha povečini še naša malomeščanska družba-Kakor v snopu žarometov stoje pred nami ti napol demonični, napol strahopetni mogotci, se pehajo pred nami ti napol groteskno zveriženi ter skoraj ogabni, napol usmiljenja vredni ničvrednež? in siromaki. Kakor veliki, neznani čarovnik prijema Cankar s tem svojim vseprodirnim spoznanjem kakor s kleščami cepetajoče le-pove in omahljivce za vrat ter naravnost s strahotno neizprosnostjo razpostavlja in razvija pred našimi očmi to skorajda pošastno, tako klaverno in pretresljivo odurno procesijo. Nihče rt'
znal tako točno pogoditi tvorcev in predstavnikov slovenskega družabnega okolja, nihče tako kruto nanizati vseh jagod na videz tako pisanega, v bistvu pa vendar tako strašno črnega našega družabnega venca. Spomnimo se samo grozotne nasilnosti oblastnega niorilca, kralja na Betajnovi, Kantorja; spomnimo trde, kot živ ultimatum učinkujoče postave inkvizitorskega dogmatika župnika u »Hlapcev«; spomnimo samo političnih koristolovcev in koritar-)ev doktorja Grozda in dr. Grudna iz »Narodovega blagra«; spomnimo se nadalje zahrbtne, potuhnjene in lokave propalosti učitelja Romarja, rodoljubarske copate župana iz »Pohujšanja«, rafinirane 'n erotično osoljene premetenosti Grudnovke; z resnobo zakrinkane, a v resnici od zadržane pohote drhteče matere županje in od Pozeljivosti cmokajočega cerkovnika iz »Pohujšanja«; nadalje jezikave klepetulje Mrtnoljevke; kot jegulja gibčnega prilizuna žur-nalista Siratke, svetohlinske navihanke Minke in obeh pijanskih Jenuhov in postopačev Dacarja in Piska. Spomnimo se v isti vrsti Se nekoliko svetlejših, četudi prav nič koristnejših primerkov, kakor s°'- sicer pošteni, a vendarle s samim seboj zadovoljni filister Ber-n°t (Kralj na Betajnovi); naivni in v jedru nedolžni brezmadežnik “Viligoj in pa — ne navsezadnje — morda najboljši med njimi: dosledni in srčnodobri, pa vendar tako mirno vdani, odvisni in na Vso moč preplašeni družinski oče učiteljček Hvastja. V tej — ponekod skoraj gogoljsko režeči se galeriji nam je Cankar kakor v Panoptikumu izpostavil celo vrsto naših najštevilejših človeških ti-®°v, in s tem tudi v podobi živih odrskih likov največ pripomogel J^v doganjanju našega malomeščanskega okolja in našega malomeščanskega značaja.
,Ob nevarljivem spoznanju tega lažnega mogočnjaštva, vnebo-vP>jočega in do neba smrdečega frazerstva, prihuljenega svetohlinca, podkupljivega vohunstva in nalezljivega klečeplaziva pa je začutil Cankar v sebi brezdanjo, vse bistvo prevzemajočo, nad Vsem nizkim svetom zgražajočo se ogorčenost in uvor. Iz tega neizrnernega čustva upora so se rodili iz užaljenega srca tudi s srčno Rrv)0 napojeni vsi tipični Cankarjevi (ali, če hočemo, v vseh glavnih P°tezah tudi tipično slovenski) uporniki in junaki. Skladno z de-lanskim stanjem v življenju je ta vrsta po številu seveda izdatno
97
manjša. Tudi besedna zgovornost in splošna dejavnost teh Cankarjevih likov je v tradicionalnem junaškem smislu nekoliko skopa, skoraj bi rekel, nekoliko resignativna in morda tupatam celo fatalistična. Skoraj v vseh njegovih dramah srečavamo vedno eno ir. istega čudno zaznamovanega in v jedru vedno osamljenega človeka, ki se vsej tej nizkotni sredini zoperstavlja, ki se temu navzdol drvečemu toku kakorkoli že upira, se brani, celo naskakuje, dokler naposled le ali: nasilno umrje, ali se umakne ali pa do smrti izmučen omahne. Tako vidimo najprej v »Narodovem blagru« vase zaprtega, oprezujočega, naklepe snujočega, in trpko ujedljivega žurnalista Ščuko, ki ponižan, zaradi »potrebne klofute« zaveže svojemu delodajalcu čevelj, kmalu nato pa z novimi ljudmi istemu mogotcu razbije na domu vse šipe; vidimo faliranega študenta, ponosnega vagabunda Maksa Krneča, ki se upira grabežljivemu nasilju in ki grize neutrudoma razbojniško kantorsko vest in ne odneha prej, dokler ga Kantor ne ubije in tako ne spravi enkrat za vselej s poti; vidimo umetnika Petra, ki se s staro, nezaceljeno rano in s trpkim humorjem najprej nad grešnimi prebivalci šentflorjanske doline maščuje, potem pa se naveličan in od studa pre-gažen od pijane druhali z Jacinto neznanokam umakne; in vidimo naposled še pogumnega, ne kompromisnega borca učitelja Jermana, ki se upira, postavlja po robu vsemu, kar hoče nasilno uklc-pati duha in kar hoče svobodnega človeka ponižati na stopnjo hlapca in sužnja, dokler tudi njega nasprotnikova premoč ne pritira do samomora, nred katerim ga rešita samo klica matere in dekleta.
Res je sicer, da kažejo vsi ti Cankarjevi uporniki in junaki vs-znake tudi tipično slovenskega upornika in junaštva, to se pravi, da so bolj hamletovski kakor pa recimo fortinbrasovski, da so usmerjeni bolj trpno premišljevalno kakor pa tvorno dejavno. Ob teh postavah se človeku včasih skoraj zazdi, kakor da Slovenci morda sploh nismo zmožni zares pravega, vsaj v sporočenem smislu pojmovanega uporništva in junaštva. — Nehote se nam zdi, da so vsi ti naši junaki tako ranjeni, utrujeni in zadeti in nekje no srcu prav za prav tako mehki in nežni, da jim za aktivno junaštvo primanjkuje potrebne fizične sile in napadalne moči, tako, da se upirajo
98
Oton Župančič, upravnik Narodnega gledališča v Ljubljani.
99
prav za prav lc bolj z duhovno močjo in da je njihovo junaštvo vse bolj odpornega in obrambnega, kakor pa prodirajočega in naskakovalnega značaja. Čeprav je vse to resnica, vsebujejo vendar vse te Cankarjeve uporniške podobe toliko iskrene in plemenite duševne moči, toliko vzvišene, vse visoko presegajoče etične sile, toliko v spoznanju, borbi in bolečini grenko prekaljene kreposti, da stoje vsi ti mrki in tožni junaki kljub vsemu svojemu oklevanju (Ščuka), kljub svoji telesni smrti (Maks Krneč), kljub skoraj paničnemu umiku, ki meji v skoraj na beg (umetnik Peter) in kljub svojemu do smrti potrtemu opešanju (Jerman), vendarle pred nami kot večni, nemo trobentajoči opomini in spomeniki poltenosti, moralične odgovornosti in vesti, torej samih značajnih po tez, ki jih ravno v našem slovenskem, bodisi splošno družabnem, bodisi kulturnem, posebno pa v našem umetniškem življenju, neprestano tako kruto in — kakor vse kaže — vedno z večjo nujnostjo potrebujemo.
In tako se nam ob glodajočem spoznanju tega našega kalnega strupenega in zadušnega moralnega ozračja, ob tem krvavečem, upehanem in skorajda onemoglem uporu proti vsemu nečloveškemu nasilnemu oblastništvu in filistrskem samozadovoljstvu izvije tretja ,osn|ovna poteza Cankarjeve dramatike, in sicer: hrepenenje po ljubezni in dobroti, hrepenenje po neskončni in nedosegljivi lepoti.
Gotovo poznamo vsi tiste tihe, blede in skoraj že bolne Cankarjeve postave, ki strmijo, daleč stran od posvetnega hrupa in vika, z zamaknjenimi očmi v nejasne, neznane daljave in sanjajo in sanjarijo o prelestni Jacinti, o tajinstveno mili, kot pomlad valujoči in žametno božajoči kraljični Lepi Vidi, tej tako »daljni in tuji španski kraljični«, ki je kakor čudežna roža iz tujih dežel, kakor dobra usmiljena vila iz čarobnih bajk, kakor svetal polnočen gost od onkraj morja in onkraj zvezd . . .« In tako se tudi predstavljajo ti sanjači — bolj duhovi kot ljudje iz mesa in krvi, — ki so od samega blaznega hrepenenja že skoro do smrti bolni in ki vsekakor od samega lepovidstva sploh niso sposobni živeti resničnega in pravega človeškega življenja. Tak je kakor okrhnjen drevesni list na valu plavajoči, od smrti zaznamovani pesnik Poljanec; tak jo grenkobni in samomorilsko navdahnjenji zapit pisar Mrva; tak
■ioo
)e nemirni romar in večni popotnik Damjan; tak tudi mladi, otroško zanosni in s sončnim sijem obžarjeni fant Dioniz. Vsi ti fantje, 0 katerih pravi Poljanec sam, da so bili »slabi in plahi, razjedeni °d trepetajočega hrepenenja«, vsi ti bledi in bolni fantje so videli »rozo čudotvorno«, videli so jo v »sanjah, daljnožarkih«, vsi so se dvignili in šli na pot. In ko »oslepele so oči, noge so ob kantonih ze omahovale«, jim je samo še hrepenenje kazalo pot, ki je šlo pred njimi kakor »božji plamen skozi noč«. In ko so se utrujeni »zgrudili ob cesarski cesti« in so v svoji srčni stiski zarotili Boga »Daj 0 Bog, o daj nam sanj« se je čudežno izpolnilo, za kar so prosili: *in nebesa so jim dala sanje . . .«
Morda ni Cankar nikjer drugod tako zgovorno in tako prepričevalno pokazal svoje in sploh umetnikove usode, njegove obsojenosti in njegovega poslanstva.
v »In nebesa dala so mu sanje.« Sanje, ki pravega umetnika sploh sele usposabljajo, da ustvarja predmete po svoji podobi in da na ta način svet okrog sebe vedno znova razgiblje, pretresa in preoblikuje.
Na podlagi pravkar opisanih temeljnih vsebinskih lastnosti Cankarjeve dramatike in na podlagi njegovega brezprimernega, sočnega, Po lepoti in plastičnosti edinstvenega jezika, pa se bo tekom časa zacelo razvijati tisto, kar je za vsako gledališko kulturo najbolj dragoceno, to je: naš lastni slovenski, samobitni, gledališko igralski l*raz. In iz tega izraza, zraslem iz spoznanja, upora in hrepenenja v Pravilnem zajemanju, podajanju in dojemanju bo zrasel polagoma J-ndi naš pravi in nepotvorjeni gledališki slog, to se pravi slog, ki “o po svoji umetniški vrednosti na mednarodni višini, ki se bo pa P° svojih značilnih narodnih potezah vendarle bistveno razlikoval °d gledališkega izraza in sloga drugorodnega slovanskega ali neslovanskega gledališkega udejstvovanja.
In ravno v tem ustvarjanju in oblikovanju našega lastnega gledališkega sloga po pravkar opisanih značilnostih, tiči po mojem mnenju najvažnejša in zgodovinska pomembnost Cankarjeve dramatike za slovensko narodno gledališče.
IOI
Pregled 20 letnega dela
V sezoni 1918-19 je bilo uprizorjenih 37 del z 224 predstavami; med temi 13 slovenskih del z 69 predstavami.
V sezoni 1919-20 je bilo uprizorjenih 33 del z 281 predstavami; med temi 6 slovenskih del s 30 predstavami.
V sezoni 1920-21 je bilo uprizorjenih 27 del 7. 213 predstavami; med temi 3 slovenskih del s 43 predstavami.
V sezoni 1921-22 je bilo uprizorjenih 28 del z 237 predstavami; med temi 4 slovenska dela s 36 predstavami.
V sezoni 1922-23 je bilo uprizorjenih 33 del z 223 predstavami; med temi 7 slovenskih del z 41 predstavami.
V sezoni 1923-24 je bilo uprizorjenih 28 del z 227 predstavami, med temi 3 slovenskih del z 39 predstavami.
V sezoni 1924-23 je bilo uprizorjenih 27 del z 213 predstavami; med temi 7 slovenskih del z 72 predstavami.
V sezoni 1923-26 je bilo uprizorjenih 2f del z 213 predstavami; med temi 8 slovenskih del s 73 predstavami.
V sezoni 1926-27 je bilo uprizorjenih 26 del z 180 predstavami; med temi 3 slovenskih del s 23 predstavami.
V sezoni 1927-28 je bilo uprizorjenih 28 del s 197 predstavami; med temi 6 slovenskih del s 43 predstavami.
V sezoni 1928-29 je bilo uprizorjenih 33 del z 223 predstavami; med temi 9 slovenskih del z 37 predstavami.
102
V sezoni 1929-30 je bilo uprizorjenih 27 del z 205 predstavami; Med temi 5 slovenskih del z 31 predstavami.
V sezoni 1930-31 je bilo uprizorjenih 27 del z 204 predstavami; Med temi 6 slovenskih del z 42 predstavami.
V sezoni 1931-32 je bilo uprizorjenih 27 del z 201 predstavo; Med temi 6 slovenskih del s 40 predstavami.
V sezoni 1932-33 je bilo uprizorjenih 33 del z 231 predstavami; Med temi 6 slovenskih del z 58 predstavami.
V sezoni 1933-34 le bilo uprizorjenih 35 del z 252 predstavami; Med temi 6 slovenskih del s 47 predstavami.
V sezoni 1934-35 )e bilo uprizorjenih 29 del z 222 predstavami; Med temi 9 slovenskih del s 64 predstavami.
V sezoni 1935-36 je bilo uprizorjenih 29 del z 238 predstavami; Med temi 4 slovenska dela s	38 predstavami.
V sezoni 1936-37 je bilo	uprizorjenih 28 del	z	219	predstavami;
Med temi 5 slovenskih del s 33 predstavami.
V sezoni 1937-38 je bilo uprizorjenih 26 del z 221 predstavami; Med temi 6 slovenskih del z	42 predstavami.
Do 1 y januarja je bilo	letos uprizorjenih	/;	del	z	89	predsta-
vami; med temi j slovenskih del s 27 predstavami.
Od 29. septembra 1918 do 15. januarja 1939 je bilo uprizorjenih 592 del s 4.521 predstavami; med temi 133 slovenskih del z 970 predstavami
(Iz arhiv d Drame.)
103
VZPORED SLOVENSKEGA TEDNA
Četrtek 2. februarja ob 11. uri:
ODKRITJE CANKARJEVEGA SPOMENIKA IN AKADEMIJA
Četrtek 2. februarja ob 20. uri:
Cankar: HLAPCI (Premiera)
Petek j. februarja ob 15. uri:
Finžgar: VERIGA (Dijaška predstava)
Sobota 4. februarja ob 20. uri:
Zupančič: VERONIKA DESEN1ŠKA
Nedelja 5. februarja ob /j. uri:
Goli a: DOBRUD2A 1916
Nedelja j. februarja ob 20. uri:
Cajnkar: POTOPLJENI SVET
Ponedeljek 6. februarja ob /j. uri:
G o 1 i a : SNEGULJČICA (Šolarska oredstava)
Torek 7. februarja ob 20. uri:
Cankar: KRALJ NA BETAJNOVI
(Gostovanje Mariborskega Nar. gledališča)
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik: Josip Vidmar. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarn* Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
NAUMANN
čokolado in kekse od tvrdke
c&*
$tadišie št. 10
Telefon H. ZZ-6S
Ce še niste, oglasite se na
Miklošičevi c. 30. Tel. 44-42
in ostali boste naš stalni odjemalec.
Titi sfe že pofzusifi 6on6one,
Župnik Nadučitelj Jerman | Komar Hvastja J Lojzka I Geni
Minka I Zdravnik
učitelji
učiteljice
Drama v l>ot
Skrbinšek
Gregorin
C. Debev«c
Potokar
Lipah
M. Boltafl,, M. DandjJ
Gabrijele11
Gale
Scen1
of
Cankar.
šS
• : :: : tat*, ’ Španova hči .
Režiser: Ciril Debevec
Murgelj Presetnik V. Juvanova
i?larjer’ kovač
>Sek
matl................................Rakarjeva
e^ovrr................Ccsar
zena ac ' P'janec . k
•......................P. Juvanova
.......................Plut
met •....................................Sever
anz.
Blagajna se odpre ob pol 20.
Konec ob 23
Z najfepšimi modefi in naj'6ofjšim defom 1
mmJ se priporoča
DAMSKA KONFEKCIJA
A. PAULIN
LJUBLJANA.
Šelenburgova ulica št. 1
 \____________________________________
Knjigarna Kleinmavr & Bamberg
najstarejša v Jugoslaviji, priporoča svojo bogato zalogo strokovnih in zabavnih knjig v vseh jezikih *
Ljubljana, Miklošičeva cesta št. 16