41033

V  ■);>!

Mladoslovenci

in

iifal o jp

leta

1873 in 1874.

Doklada k „Novicam“ in „Slovencu“.

V Ljubljani.

Založilo politično društvo „Slovenija“. — Tisk Blaznikov.

1874 .

41933

Predgovor.

Pred nami leži knjižica pod naslovom : „Slovenci in dr¬
žavni zbor leta 1873 in 1874. Vse za narod, omiko in svobodo.
Založil dr. Jože Vošnjak.“

Da jo je dr. Jože Vošnjak tudi spisal, to tako vemo, in
bi bilo nepotrebno dostaviti. Ker je v tej knjižici vsa „mlado-
slovenska" oziroma Vošnjakova politična modrost zapopadena,
vzeli smo jo vtej protiknjižici v pretres, da tako vsaj pri pa¬
metnih ljudeh celo „mladoslovensko“ muho z enim vdarcem
vbijemo.

Kajti kratkovidnost Vošnjakove politike je preočividna, da
bi trebalo mnogo besedi v njeno obsojo.

Pokazati in popraviti smo morali pa tudi mnogo tenden-
cijalnih laži, ki smo jih v knjižici našli.

S kolikor mogočno krojo bomo torej knjižico točko za
točko prebrali in v svoje misli prestavili.

'—03GOOS<b'

3

O predgovoru.

Precej Vošnjakov „predgovor" je poln neresničnostij. On
ne more skrivati svojih simpatij za to naše ustavaštvo. Mi Slo¬
venci pa le predobro vemo, kaj je ta ustava za nas vredna, in
koliko da imamo od nje pričakovati ozir naše narodnosti. To
nam potrdi tudi Vošnjak sam, ko nam pove, kako so njegovi
predlogi zapored zavrženi bili. Čehi so to že zdavnej spoznali,
za to od tega državnega zbora in od te ustave nočejo nič ve-
diti. Tudi mi Slovenci smo sodili nekdaj tako, le Vošnjak je
zdaj na enkrat iznašel, da je ustava zapopadek vsake sreče.
Kake razloge more Vošnjak imeti, da toliko gori in govori za
to ustavo? Ali ne vidi, da s tem le nemško stranko krepi in
opozicijo slabi! Ali so nam res Nemci bliže od Cehov, da prve
zoper druge podpiramo?

Na dalje Vošnjak trdi v predgovoru, da je njegova stranka
naslednica prvotne slovensko-narodne stranke,  in
da so se nekteri (tukaj misli na „Staroslovence“) zadnja leta
ločili (!) od te splošne rodoljubne stranke, podpiKani od s e b i č-
nih ljudi (!) Ali ni to smešno, da stari rodoljubi, kakor
dr. Bleivveis  in drugi so se ločili od Vošnjakove stranke!! Kje
je še Vošnjak bil, ko je že Bleivveis za narod delal, in zdaj
pride na dan, da so Vošnjakovci prvotni Slovenci! Naš spošto¬
vani dr. Blehveis nikoli ni svojih načel spremenil, in če je bil
prej tudi od sedanjih „mladih“ priznani vodja. Kdo se je potem
ločil od prvotne narodne stranke? Ubi logika! To velikansko
laž, da so „mladi“ nasledniki prvotne narodne stranke, moramo
vendar enkrat za vselej resno in odločno zavrniti. Prvotna slo¬
venska narodna stranka je bila narodna, — „mlada" stranka
je le novošegna liberalna, od narodnosti si je obdržala le jezik;
prvotna narodna stranka ni poznala surovega psovanja na du¬
hovnike, vsi stanovi so bili dragi v borbi za narodnost, kako
pa „tnlada" stranka? Prvotna narodna stranka je bila federa¬
listična, „mlada‘‘ stranka je pobegnila med centralistične usta-
vake! Prvotna narodna stranka je bila slovanska, težila je v
literaturi po vstvarjenji domačega slovstva v slovanskem duhu,
in v politiki je bila vzajemna z drugimi Slovani; „mlada“
stranka je vsa ponemčena: državopravni, verski, socijalni, filo-
zofični nazori njeni so vsi nemški,  vse njihovo početje je zo-
perno slovanskemu duhu, zato so tudi brez simpatij med Cehi
in Hrvati. Kako bi bilo tudi drugače mogoče. Za nas Slovane

1 *

4

nima druzega spasenja, ko federalizem, drugače se nam ni moč
svobodno razviti. Časi in skušnje bodo dokazali, kako nesrečna
misel je bila, zapustiti federalistični prapor. Slovenci! premislite
to, in ne poslušajte zapeljivih besedi ,,mladoslovenskih", kajti

f uigodilo se vam bo, da vas bodo slovansld bratje Čehi in Po-
jaki zmirjali z izdajalci! Pa ne samo na Čehih, na nas samih
doprinesemo samomor, ako gremo za Vošnjakom.

Ne upamo si reči, če ravno nam pride tolikrat nehote na
misel, če vidimo, kako naši mladi nemško-liberalno stranko s
svojim izdajstvom na nami jačijo. Kako se ona hvali, da je
Slovence že zd-se pridobila in da bo že tudi Čehe itd.!

O kako boli narodnjaka v sreč, če bere po nemških čas¬
nikih, kako smo mi nesložni, kako so „mladoslovenci" ustavo-
verni in kako bodo kmalo „staroslovence“ vničili, potem bo
vendar enkrat konec vsega „slovenovanja“, saj „mladi" so tako po
vsem že Nemci, le toliko se jim bo dovolilo, da bodo smeli slo¬
venske plakate po oglih nabijati, in doma slovenski govoriti;
morda se jim prvo počasi še prepove.

Zares lepo je videti, kako „nova preša, deutsche Zeitung",
in drugi nemški listi našim „mladim" „Fleisscetelce“ delijo;
žalostno pa je videti, da se najdejo Slovenci, ki na hvalo ju¬
dovskih fantalinov in maloveljavnih dopisnikov, ki pišejo za kraj¬
carje, kaj držijo!

O spake „mladoslovenske“, kam nas bodete spravili! Na
konec predgovora pišeVošnjak: „z enim mahljejem se ne more
podreti staro drevo, torej tudi naši poslanci v malo mesecih niso
mogli vsega zboljšati, posebno ker so pred njimi drugi
precej skvarili;  na kolikor pa so imeli dobro voljo in
zmožnosti in tudi že nekaj vspeha (?) naj presodijo pazljivi
čitatelji sami."

Dobro, bomo presodili, saj ni tolikaj našteti; o volji in
zmožnosti ne govorimo, ako se na ta način upotrebuje, kajti ko
bi poslali angelja med nemško večino, ne bi vam trohice več
pribčril. če pa govori Vošnjak o vspehih, ga moramo že pra-
šati, kje so? Tistih 30.000 goldinarjev, ki so jih priberačili za
Dolence „ad captandam benevolentiam populi" ali je to za Slo¬
vence sploh kak narodnostni dobiček? Naj nam pokažejo kaj?
— Pa bodimo pravični, mogoče je, da Vošnjakovci po dolgem
beračenji, prilizovanji in hujskanji na farje itd. sčasom pri¬
dobijo toliko nemških simpatij, da nam Nemški liberalci vržejo
kako šolo, kakor se je Judežu vrglo trideset grošev. Več nam
nikedar ne dajo, tega smo preverjeni.

Zdaj prašamo Slovence, ali je vredno zavolj kake šole
(ki je pa še nimamo), zavolj kake železnice, zavolj kakih par

5

tisoč goldinarjev,^.ki so jih tako dolžni dati, ali je vredno izdati
slovanske brate Cehe in drugo opozicijo, ali je vredno, zapustiti
federalistično zastavo? Ne, nikdar ne. In dalje prašamo Slo¬
vence, ali je častno za nas, beračiti za to, kar nam gre po pravici ?

Imamo primero pri roki zaidejo „tnladoslovenske" politike,
malo robato, pa prav prikladno: ,,mladoslovenstvo“ je kakor
lovski pes : toliko teka, laja, grize po zverini, in za plačilo mu
vrže lovec kako kost, dobro divjačino pa sam poje. Tako ,,mla-
doslovenstvo" laja in grize po nas „staroslovencih i< , po ,,staro-
čehih", po ,.pravni stranki'*, in sploh po vseh nasprotnikih usta-
voverne stranke, in za plačilo ne dobi gotovo več, ko kako kost.

Oe se Vošnjak pritoži, da smo mu mi pokvarili  Dunaj¬
sko cesto, nam je res močno žal, kajti mi smo bili vedno od¬
ločni nasprotniki in bomo tudi ostali. Nemški ustavaki so nas
sovražili in nas še, in radi verjamemo, da so bili tudi nasproti
,,Vošnjakovcem" iz začetka nezaupni. Je pač križ: mi smo se
Nemcem zamerili, pa so nas Slovani hvalili; Vošnjakovei se ho¬
čejo Nemcem prikupiti in ob enem tudi Slovencem; ne vemo,
če bo šlo? Bo pa le težko kaj, Jože, težko! Malo idealizma in
naivnosti je dobro v mladih letih, to je res, pa se vsa po brit-
kih skušnjah izgubi ! Kdor verjame na pobratenje vseh narodov,
in na nemških ustavakah prijateljstvo za nas, naj verjame. Nam
vsaj se enako zdi: nemškega ustavaka z lepo ^spraviti k pravič¬
nosti, in volka pregovoriti, da gre k spovedi. Se ena lepa basen
nam pride na misel, ker govorimo že od poboljšanja volka. Vuk
Karadžič namreč pripoveduje, da je storil volk sveto obljubo,
da ne bo več mesa jedel, in da je šel v puščavo posvetiti se.
Na potu ga sreča gos, in jame od strahu pred njim sikati, ka¬
kor gosi navadno sikajo. Volk jo zagrabi in poje. Pred sodbo
poklican, zakaj je to storil, pravi: „čemu pa na svetnika siče!'*
— Nauk iz te basni se prav lahko najde: kdor hoče krivico
delati, lahko najde ničeve povode in vzroke k temu: prej so nas
nemški liberalci tlačili, češ, da smo klerikalci; ni skrbeti, da
bodo kak drug povod našli, kedar tega ne bodo več imeli.

Toliko o Vošnjakovem „predgovoru“ v omenjenej knjižici.

0 „uvotiu.“

Tukaj razlaga Vošnjak svojo preljubijeno ustavo.

0 „politično gibanje in politične stranke med Slovenci 11 .

Pod tem napisom je nakopičenih mnogo laži. Vošnjak si
upa trditi, da je papeževa nezmotnost naredila razpor med nami

6

Slovenci, in tudi drugod! Liberalizem se je torej še le 1. 1870
rodil! Ali je mogoče, Slovence za take neumneže imeti, da bi
kaj tacega verjeli! Liberalizem se je rodil pred enim stoletjem
na Francoskem, kakor Vošnjak sam dobro ve. In ne papeževo
nezmotljivost samo, ampak krščanstvo sploh liberalizem izpojeda
in napada, tega nam ni treba tajiti. Hinavski liberalci si ne
upajo tega precej povedati, ampak začnejo najprvo na papeža
in na „farje“ zmirjati, in kedar so te pastirje ob veljavo spra¬
vili, potem jim je lahko, tudi vero iztrebiti iz src. „Vera ni v
nevarnosti" pravijo, ob enem pa razvijajo in razlagajo teorije
Damina, Vogta, Buehnerja in drugih, ki so krščanstvu ravno
nasprotni. Med tem ko vidimo, kako se po liberalnih mestih
ostudno brezverstvo, najsurovejši materijalizem širi, v tem hipu
se nam zagotovlja, da ,,vera ni v nevarnosti". Saj vendar
nismo tako zabiti!

Mi „staroslovenski“ posvetnjaki sicer nismo v prvi vrsti po¬
klicani, vero braniti; pa kedar vidimo, da se lepa vera naših
očetov na ljubo germansko - barbarskim teorijam izpodriva,
ni nam premišljevati dolgo, na ktero stran nam je stopiti. Ho¬
čemo se enkrat jasno izreči, v čem obstoji naše ultramontan-
stvo,  s ktero besedo se toliko zoper nas agituje.

Radi priznavamo, da bi se tudi v katoliški cerkvi marsikaj
dalo reformirati; nismo s tistimi, ki so zoper vede, zoper šole:
v „Novicah“ boste dostikrat brali izrek, ki ga ,,mladoslovenska“
knjižica citira: ,,Nevednost je najdraža stvar v deželi"; „Novice"
so vedno pisale za ustavno svobodo, ako je res svobodna, in ne
navidezna; ,,Novice" niso nikoli govorile za železen absolutizem,
kakor nam Vošnjak podtika. In kar se naših duhovnikov tiče,
mislimo, da velika večina, vsi tisti, ki so zares narodni, so bili
vedno za povzdigo našo in naše osvobodjenje, kar se brez du¬
ševnega razvitka, brez vednosti doseči ne more. Veliko število
slovenskih duhovnikov je uvrstenih med slavno vrsto naših pi¬
sateljev. Nasprotno pa, ko smo videli, kako so liberalni listi
bistvo krščansko izpodjedali, duhovnike preganjali, pravo z no¬
gami teptali, in pravico močnejšega kot edino pravo razglasili,
kako so celo slovenski listi začeli po duhovnikih udrihati, in
skušali ta častivreden stan, ki je bil zmirom zvest prijatelj na¬
šemu narodu, in ki ga je prvi zopet zbudil, ko so ta stan sku¬
šali ob vso spoštovanje spraviti, — kaj nam je bilo druzega
storiti, nego vstaviti se takemu početji. Ne tajimo, da se najde
sem ter tje kak duhoven, ki je nevreden svojega imena; pa ali
ni to v vsakem stanu? Ali moramo zavolj tega zavreči in skru¬
niti pustiti vero samo. Celo misli na to ali ono menj bistveno
reiormo, v ktere vtikati se nam sicer ne gre, moramo opustiti,

7

kedar vidimo, da je bistvo  v nevarnosti, in da bi tisti, ki bi
to ali ono grajal, le brezvercem orožje posodil za preganjanje
vere in duhovnov. Mi krščanstvo vedno še više cenimo (z Na¬
rodovo" dovolitvijo), nego nove teorije od opice kot naše Eve
i. t. d. Mi vidimo, kam brezverstvo pelje, in kak jsad po mestih
donaša, za to se ne bomo vklanjali novošegnemu liberalizmu.
Kdor vero spoštuje, spoštuje tudi njene učenike, on vč, da so
celo potreben stan; če nadalje pomislimo, da so naši duhovniki
skoraj sami trdni narodnjaki, on nam bo prav dal, da jih šte¬
jemo med nas, da jih spoštujemo in ne pustimo psovati in ob¬
rekovati. To je naše tolikanj razupito ultramontanstvo.

Ker smo mi v prvi vrsti narodna stranka, dobro so nam
došli vsi sinovi Slovenije, ki so zvesti materi domovini, a črtimo
iz celega srca vse čine, ki nam narodni živelj zatirajo. Kdor je
naroden, je naš prijatelj, naj bo duhoven ali advokat, kmet
ali gospod.

Mi smo prava narodna stranka, in se ne damo slepiti z
lepimi paragrafi, ki se ne izvršujejo, ne z lepimi frazami, ki
se ne vtelesijo. Mi smo Slovani: v zvezi in vzajemnosti zbrati
vidimo našo moč.

Vošnjak pravi: klerikalna stranka (t.j. staroslovenci) hoče
ljudstvo v nevednosti ohraniti; rekli smo že zgoraj, da je to
perfidna laž in obtolcevanje. Resnica pa je, da vidimo rajši šolo
v rokah naših narodnih duhovnikov, nego v rokah nemškutarskih
liberalcev, in to za to, ker smo narodna stranka,  in se ni¬
kakor ne moremo navdušiti za brezverske šole, kakor jih na¬
svetuje novejši liberalizem.

Pa vrnimo se nazaj k Vošnjakovi trditvi, da je papeževa
nezmotnost kriva našega razcepa v dve stranki. Prašamo mi,
kak vpliv ima ta uk na nas Slovence? V čem nam škoduje.?
Ne moremo nič najti. To je bil Nemcem le povod za večo huj¬
skanje na duhovnike, v praksi nima to učenje nobenih nasled¬
kov. Za našo narodnost ne vidimo v tem nič tako nevarnega.
Mi vemo, papež nam ne bo nič hudega storil. Ko bile od Voš¬
njakovih prijateljev, prusakov, ravno tako zamogli reči!

Neresnica je, kar dalje Vošnjak pravi, da morajo vsled pa¬
peževe nezmotnosti vsi katoličani tudi v posvetnih  rečeh pa¬
peža ubogati. Mi in dr. Vošnjak vemo vsi dobro, da se pape¬
ževa nezmotnost le na učenje in razlaganje vere razteguje, ni¬
kakor pa na posvetne reči. Vkljub tej dogmi bi cerkev in dr¬
žava lahko mirno skupej živela, kakor se to godi na Francoskem,
v Belgiji, v Ameriki in drugod. Da je papeževa nezmotnost bog
ve kaka pošast, to so iznašli le Prusaki, in naši naivni ,,mladi"
jim to verjamejo. Prusaki so pa že prej bili v boju zoper kato-

8

lisko cerkev, ker jim je ta na poti, da ne morejo cele Nemčije
poprusiti, ker je južna katoliška.

Za to so se poprijeli papeževe nezmotnosti, da bi s tem
proti cerkvi rovali. Pa Prusi imajo vsaj ta uzrok, ker hrepenijo
po zedinjenji Nemčije in po okrepčanji svoje oblasti. Kake
uzroke pa imamo mi, zoper duhovenstvo divjati, ki z nami vred
stoji v boji za domovino, tega mi neverno, to je le Vošnjakova
skrivnost.-.Vošnjak duhovščini podtika, da hrepeni pooblasti nad
deželami in nad ljudstvi. Pa liberalci so v tej trditvi enaki volku,
ki je jagnje dolžil, da mu vodo kali, čeravno je jagnje spodaj
pilo in mu torej ni moglo vode kaliti. Le liberalci hrepenijo in
imajo oblast nad deželami in ljudstvi, in ker kujejo proti-krščan-
ske postave, brezverstvo podpirajo, in duhovnike preganjajo; —
ali bi se poslednji še braniti ne smeli? Ali ni njihova dolžnost,
braniti svojo vero ? Tudi nam Slovencem se očita, da kalimo
javni mir, kedar zahtevamo naše narodne pravice, in naši vred-
niki se zapirajo v temnice; ali smo za to pa tudi res taki hudob¬
neži? Se čuda, da Vošnjak tudi tega ne trdi, ker že v vsem
tako na besedo vse verjame Prusakom.

Zdaj pridemo še enkrat do tiste Vošnjakove laži, da so kle¬
rikalci zakrivili razpor med Slovenci.

„Narod sam dobro ve, da je bila iz začetka polovica nje¬
govih naročnikov duhovskega stanu, dokler je bil namreč samo
naroden  list in je vero pri miru pustil. Pa kar na enkrat se
je začelo šuntanje zoper ,,farje“, kakor v Dunajskih liberalnih listih;
narodni duhovniki so bili naenkrat ljudje brez vsake vrednosti, naj¬
bolj nevarni stan v deželi, in zapopadek vsake hudobije. Ali je
potem čudo, če so duhovniki zapored odvrnili se od takega lista ?
Kdo je potem takem kriv razpora ? Se ve da, Vošnjak je nedolžen!

Smešno jetrdenje, dajeZwerger pritisnil na naše duhovne.
Nobeden drag jih ne pritiska, ko vi, gospodine Vošnjak, v vaših
žalostnih listih, ker ne morete enega na dan spraviti brez psovk
na vašo častivredno, narodno duhovščino.

Povejte nam vendar prave vzroke za vaše početje, kajti
da so navedeni povodi prazni, to vsak lahko potipa.

0 volitvah v državni zbor leta 1873.

Res škandalozne so bile zadnje volitve na Slovenskem.
Naši bralci se spominjajo, kako smo mi slogo naglašali, pa brez
vspeha. Povsod so postavili „mladi“ svoje kandidate našim na¬
sproti, da so potem nemškutarji zmagali. Izpodrivali so slavnega
federalista Hohenvvarta in so svoje privržence a la Razlag (? )
vsiljevali, da so nas potem na Dunaji izdali in z Nemci potegnili.

9

Vošnjak se ve da pravi, da smo zopet mi krivi nesloge,
ker nismo stopili v njegov centralni volilni odbor. Kdo pa je
Vošnjaku dal privilegij, centralne volilne odbore sklicevati, in
tam svoje kandidate proglašat'. Mislimo, da so še drugi, starejši
rodoljubi, kakor je Vošnjak, kterim se bolj pristuje, take odbore
snovati, nego njemu. Potem, ko nas je celo leto v svojih listih
grdil in napadal, hoče, da mi stopimo v njegov odbor in sprej¬
memo kandidate iz njegovih rok. S tisto, če ne večo pravico,
smemo mi prašati: zakaj pa vi niste k nam prišli ?

Sicer pa vsak ve, koliko je bilo Vošnjakovcem na poraz-
umljenji ležeče, če pomisli, da našega kandidata še potem niso
hoteli v Ljubljani voliti, ko se je dr. Razlag kandidaturi že od¬
povedal bil!

Le nikar torej te hinavske nedolžnosti, Vošnjak, mi že
vemo, kaj imamo na vas; ravno zadnje volitve so vas pokazale
v pravi luči. Kaj pa da v svoji knjižici nič ne omenite od zveze,
ki ste jo sklenili z nemčurji v Brežicah in v Oelji ? Vendar ste
nehvaležni, da nič ne omenite od svojih prijateljev, ki so vam
pomagali do poslanskega sedeža!

Da so tudi Razlagu v Postojni uradniki in nemčurji po¬
magali, je znano- Ni toraj čudo, da ste postali tako „ustavoverni <£ .

Le tako naprej!

Politične stranke v državnem zboru.

V tem oddelku šteje Vošnjak 9 slovenskih poslancev.

Kako je to, da svoje frakcije posebej ne omenja, ali zakaj
jih med ustavoverce ne šteje? Saj so se vendar popolnem ločili
od opozicije in pridružili nemškim liberalcem. Zakaj se tukaj
med tistih devet Slovencev skrivate? Ali vas je morda vendar
sram, naštevati se med vrsto ustavovercev ? Lahko bi vas bilo sram !

Dalje.

Knjižica našteva dalje „delokrog deželnih zborov, držav¬
nega zbora in delegacij", potem prinese cesarjev prestolni govor.
Za tem dr. Razlagov govor v adresni debati. Najprvo da Razlag
brco svojemu protikandidatu llohemvartu, češ, če prav nisem
tako velik, ko ti, pa sem liberalen, in ta lastnost vse druge na¬
domesti. Sicer je govor idealistično nadahnjen in govorjen samo
z a volj govorjenja, kajti Razlag govori, na zadnje pa pove, da ne
stavi nobenega predloga. Govoril je v adresni debati tudi dr.
Vošnjak in sicer zoper nemško nasilje; pa besede sole — besede.

10

O pesniku Orfeju se pripoveduje, da je šel v gozd med
divje zverine in jih omamil s svojim petjem. Tega pesnika ima
menda Vošnjak pred očmi, kedar gre v državni zbor ustavover-
cem od pobratenja narodov peti, a žalibog brez — Orfejevega
vspeha!

Našteva knjižica dalje več gospodarstvenih in vojaških
stvari, pri kterih so se Vošnjakovei udeležili razgovorov.

Ker je naša knjižica le političnemu pojasnenji namenjena,
se v te stvari ne bomo spuščali.

Konfesijonalne postave.

Po pruskem izgledu zagovarjajo tudi Avstrijski ustavoverci
vsegamogočnost države iz tega povoda, ker imajo oni državno
moč v rokah. Verske druščine in vse različne narode skušajo
vkleniti v železne okove svoje ustave. V tem smislu so narejene
tudi konfesijonalne postave. Duhovniki so bili poprej precej ne¬
odvisen stan, država jim je imela prav malo ukazovati. Ravno
zato so tudi duhovniki naše slovenske težnje naj lože podpirali,
ker jim država ni mogla do živega. Mi Slovenci hrepenimo po
samodoločbi naših zadev, zato so naše težnje in ustavoverska
vsegamogočnost dva ravno nasprotna pola. Nas so toraj najlože
podpirali in še podpirajo neodvisni stanovi. Konfesijonalne postave
pa, za ktere so naši „mladoslovenci“ glasovali, težijo po tem, na¬
rediti iz neodvisnih duhovnikov — c. k. duhovnike. So paragrafi
v teh postavah, ki dajo Nemcem moč v roke, nastavljati le take
duhovnike, ki so jim ljubi in zabraniti narodnim duhovske službe;
kajti zahtevajo ti paragrafi neomadeževano „državljansko” ob¬
našanje. Ce vlada hoče, odbacne tako lahko vsacega narodnega
duhovnika, ker se narodno mišljenje lahko kot „državi nevarno”
tolmači. Pfeifer je sicer proti temu govoril, nazadnje so pa ven¬
dar vsi štirje „mladoslovenski“ vitezi žalostne podobe za te po¬
stave glasovali, ter tako pomagali naše spone kovati, ker so iz¬
ročili sovražnikom en važen faktor, ki je nas do zdaj vedno krepke
podpiral. Srce mora narodnjaka boleti, kedar vidi tako početje,
pa še bolj, če vidi, da najdejo taki ljudje med nami še privržencev!

Izgovarjajo se sicer na Rusine. Tudi Rusini so svoje slo¬
vanske brate izdali in pobegnili pod nemški prapor; pa njim ni
toliko zameriti, če premislimo njihovo položje. Oni so tlačeni od
Poljakov; ker so pa Poljaki v opoziciji proti centralistim, rabijo
poslednji Rusine proti Poljakom.

Naravno je, da iščejo Rusini svoje zaveznike med sovraž¬
niki Poljakov. Nasprotno pa se Rusini vsled geografične lege
nimajo bati ponemčevanja, in za to se lahko brez skrbi izročijo

11

varstvu centralistov, ki jim morajo za to podporo narodnostne
koncesije delati. Ni sicer lepo od Rusinov, da so tako egoistični,
da zavolj malostnih koncesij vse druge slovanske brate izdajajo
in centralistično moč krepijo, in to se bo na njili gotovo še ma¬
ščevalo ; pa v velikem delu so tega krivi Poljaki, ki so proti
Rusinom krivični. Ni torej dvombe, da imajo Rusini svoje tehtne
vzroke, podpirati ustavoverce.

Zdaj pa prašamo, ali je naše slovensko stanje podobno
stanju Rusinov?

Nikdar nikakor ne.

Pametni bralci naj sami sodijo, koliko imamo mi vzroka,
ustavo in z njo centralistično stranko podpirati.

Mi ne moremo nič druzega reči, ko to : bore narod, čigar
osoda je izročena tako „razsvitljenim“ glavam.

Šolstvo.

Tukaj se baha Vošnjak, kako sta z Razlagom za slovenske
šole govorila,  mi pravimo govorila,  le škoda, da mi od
lepih govorov nimamo nobene koristi. Berač, ki prosi, vsaj sold
dobi, Vošnjakovci za svoje lepe govore še tega niso dobili. Kakor
se nam stvari vidijo, bodo še lahko dostikrat lepo govorili, in
naj govorijo, če jim to veselje dela, a mi nimamo nič od tega.
S tistimi 30.000 gld. se pa ni treba preveč bahati, kajti za to ni
trebalo slovenskih poslancev, izprosili bi jih bili tudi nemšku¬
tarji, že za to, da bi dolenjsko ljudstvo zase pridobili. Druzega
pa nimajo pokazati.

Najlepši venec*)

pa si je zaslužil dr. Razlag o priložnosti, ko je govoril za med¬
narodno univerziteto v Ljubljani. Mož sliši tako rad, če ga kdo
hvali, posebno pa mu dobro de, če ga kak svetovni list h la
„Neue freie Presse‘‘ pohvali, in v poželenji po tej hvali vrgel je
nemškemu molohu naše težnje po avtonomiji,  ki smo jih
toliko utemeljevali in naglaševali skozi vsa leta, vrgel mu jih je
v žrelo in popolnoma stopil pod centralistično streho. On namreč
od besede do besede govori: „Di'žava je naše skupno zavetje (?)
njena moč je naša moč, njena slabost bi bila naša onemoglost.
Malostni duhovi v malih deželah, polni osebne domišljavosti in
samoprida, zlorabili bi ono oblast, ki bi jo v roke dobili, in uže

*)  Baš iz kopriv.

Stavec.

12

se je misel sprožila, da bi mnogi razumnih iz tacih dežel moral
izseliti se, ker ne bi v tacih malih deželah več živeti mogel, ako
bi se pravo in svoboda z nogami teptala, da se umazani samo-
pridnosti streže. Zato se bojimo take a v t o n om ij e (?) ki bi na
take države kot Bukovino, Solnograd, Koroško, Kranjsko itd.
prenašati ne imela moči. Tam bi se ljudstvu ne metalo kostij,
ki jih je lev popustil, nego duševno ukovan bi se narod popu¬
stil duševno in materijalno lakoto trpeti. Za to smo proti raz¬
deljen]  u (!)  države, in jaz mislim, da so nas ne samo prag¬
matična sankcija nego i poznejše stiske v eno državo zedinile,
in da nas bode svobodna (?) ustavna država isto tako zedinjene
našla v dobrih, kakor prej v slabih dnevih."

Izvrstno, gospod doktor! Te besede bi bile Dežmana vredne,
in kakor vidimo, postajate mu vedno bolj nevaren tekmec. Brez
dvombe ste pod tistimi malostnimi, samo pridnimi  duhovi,
polnimi domišljavosti,  — nas  mislili, ki bi po vaših mislih
vas ,,razumnika" precej iz dežele pregnali, ko bi oblast v roke
zadobili. Mi vam tega ne moremo zameriti, kajti res nezaslišano
je, kako vas mi preganjamo: celo v državni zbor vas nismo ho¬
teli voliti, to je res hujši, ko inkvizicija za tacega,,razumnika"!

In ker se bojite, da bi vi ne imeli večine za se¬
boj v zedinjeni Sloveniji, zato rajši vidite, daje
ni nikoli; in protest ujete zoper tako avtonomijo, v
kterej bi vi inVošnjak ne imela prve besede!  Lep
domoljub! Potem si pa še upa o malostnih, domišljavih in samo-
pridnih duhovih govoriti.

Ob enem pa je ta izjava tiho priznanje in spoznanje, da
si „mladi“ ne upajo nikoli večine na Slovenskem pridobiti, i n
da j ih zdaj le nemčurska pomoč po konci drži.  To
je istina, da brž, ko mi dobimo avtonomijo, skrči se ,,mladoslo-
venstvo" v smešno majhno koterijo. Zato pa tudi nočejo
nič več od federalizma in avtonomije slišati, ker
bi bili potem odtrgani od s voj ih liberalni h p rij a-
teljev na Nemškem, na k ter e se sedaj naslanjajo.
Ali je pa to tudi domoljubje, to presoditi, prepustimo pravičnim
čitateljem. In stranka s takim domoljubjem je že čez vse sloven¬
ske kraje razširjena! Ne bi mogli verjeti, ko bi faktično ne bilo !

Ktere kosti Razlag misli, o kterih pripoveduje, da se nam
mečejo, in kijih je lev popustil, ga ne moremo prav umeti: ali
misli konfesijonalne postave, ktere so se nam po prigovarjanji
„maloslovencev“ vrgle, ali misli liberalne fraze, ki se nam me¬
čejo v požir, kajti da že vselej vse obglodane pridejo k nam,
to je istina: kedar jih nobeden več ne mara, se nam vržejo; za
to mislimo, da so to tiste kosti. A mi nismo zadovoljni s kostmi,

13

in hočemo mesd. Naj liberalci kosti le sami obdržijo, ko so že
meso pojedli, ali pa naj jih vržejo „mladoslovencem“, ki so jih
tako lačni. Nam pa le dajte avtonomijo, mi ne bomo „duševne
in materijalne lakote trpeli'*, ampak priredili si bomo mesa in
pridelali kruha.

Radi bi odgovorili Razlagu tudi na zadnji stavek, kjer o
združenji naše države govori, pa peljalo bi nas predaleč nazaj
v zgodovino, ki bi se morala in puncto „združenja“ pri Karlu
Velikemu pričeti, ki nam je samostojnost za vselej vzel, in nas
„združil" vsled „stiske“, pa drugačne „stiske“, kakor si jih Raz¬
lag misli. — Samostojnost ali avtonomija je toraj malim deželam
škodljiva. Danci, kterih ni več ko en milijon, se morajo brž brž
z Nemčijo združiti; ravno jtako morajo storiti Holandci; Portu-
giži se morajo združiti s Španijo, Grki s Turško itd. Kajti v
teh malih deželah so — po Razlagovi teoriji — „malostni, do¬
mišljavi, samopridni duhovi, ki razumnike iz dežele tirajo! “

Srbija! le brž se vdaj Turku, kajti ti si majhna dežela, in
v takih se svoboda z nogami tepta! — Ali pa morda Razlagov
izrek velja samo za Avstrijo, ali so samo v Avstriji po malih
deželah tisti malostni duhovi? — Zares, kaj bolj obsurdnega se
ne more trditi. Ravno nasprotno vidimo, da se dosti¬
krat v velikih državah svoboda z nogami tepta  (ka¬
kor n. pr. zdaj v Nemčiji), in da se morajo svobod¬
njaki po malih državicah (kakor Švica, Belgija)
skrivati.

Ali imajo samo male dežele žalosten privilegij, da se na¬
hajajo v njih „malostni“ duhovi, velike dežele pa imajo same
žrtvoljubne, velike može? In če v velikih državah sami izvrstni
možje vladajo, kako je to, da morejo v malih deželah najbolj
ničvredni, sebični in domišljavi duhovi do krmila priti? — To
je kazenje resnice, brez vsake podlage; resnica je to: v velikih
kakor v majhnih državah se zbirajo v obče najboljši možje za
vladarje ljudstva, in najmanjša država ima lahko boljšo vlado,
kakor največa. Kar velja od državne samostojnosti, to velja tudi
od avtonomije.

Iz vsega je razvidno, da je Razlag le na Slovence mislil,,
ko je to rekel, kar smo precej vganili. Pa on prečrno vidi, če
misli, da bi mu v „Sloveniji“ pred nami kar obstati ne bilo. Mi
živimo z nemškutarji že toliko let toliko dostojno, kar se le more,
in tudi Razlagu se ni treba bati, da bi ga iztirali; pač pa se bo
on sam iztiral iz potitičnega polja, če bo tako veternato naprej
delal, kakor do sedaj.

Dobro, da se je Razlag tako jasno izrazil, zdaj vsaj vemo,
pri čem da smo. Slovence paprašamo, če bočejo še dalje takim

16

ker so začeli lomiti vzajemnost slovanske opozicije; zdaj beremo
v nemških listih vsak dan dopise iz Ljubljane, v kterih se z
veseljem pripoveduje, kako nas „maloslovenci“ stiskajo, in kako
bo kmalo vsa klerikalna (beri: narodna) stranka vničena! Le to
daje .,mladim" nekaj veljave, ker prvič slovensko stranko sla¬
bijo, drugič pa zato, ker so prvi med avstrijskimi Slovani, ki
so se centralizmu in liberalizmu popolnojna zapisali, in Nemci
zdaj upajo, da se bodo tudi osamljeni Cehi in Poljaki morali
vdati. Zato so jim naši maloslovenci  dobro došli!

Zares, Vošnjakov boben nas bo še pri vsih Slo¬
vanih smešne storil. Slovanom se bomo zamerili,
Nemcem pa se vendar prikupili ne bomo.

Razun Vošnjaka se dozdaj še noben Slovan za to „ustavo"
ni navduševal. Celo mladočehi, ki so v marsikterih drugih rečeh
našim „mladičem“ podobni, niso se spozabili tako daleč, da bi
se brezpogojno ,,ustavoverstvu" izročili, ampak d rž 6 se še trdno
češkega prava. Zares sveta jeza mora človeka razgreti, če vidi,
kako je začelo med nami pod imenom „liberalnega rodoljubja"
najostudnejše klečeplazstvo  pred Prusjaki in najgrše izdaj¬
stvo"  cveteti in šopiriti se.

Mi ne moremo nič druzega dostaviti, ko to, da je sveta
dolžnost vsacega rodoljuba, z vsemi močmi ustaviti se takemu
početji, in ne nehati poprej, da bo ta za nas sramotna, pogubljiva,
katilinska stranka slovenskih Brankovičev popolnoma uničena.

Naša edino prava politika je ta: doma združiti še v eno
samo, veliko narodno  stranko, potem v trdno zvezo stopiti s
češko opozicijo. Združeni Čehi in Slovenci imajo nalog, prego¬
voriti Rusine in Poljake, da se spravijo; da Rusini zapuste cen¬
traliste in Poljaki svoje oportunstvo, in potem naj se Poljaki in
Rusini pridružijo češko-slovenski zvezi. Brez dvombe bodo pri¬
stopili tudi Dalmatinci, Tirolci in morda tudi Italjani. Ta velika
stranka se zedini v enem programu, in za trdno izreče: nobeden
se ne sme spraviti sam za se in druge zapustiti, vsi za enega
in eden za vse!

Ako bi se to posrečilo, je zmaga naša gotova, pa tudi
samo tako, na noben drug način nam ni spasa, ne pomoči.

*

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000247480