MALA TRILOGIJA OPAZOVANJA
Nataša Kastelic
I
zdaj   še
Smejem se
z usti okroglega obzorja
zemlja je Svet
in je vendar jabolko
nekje v meni
kjer ni premalo imeti premalo
kjer so se pomešale
velike in majhne stvari
Med lica obzorja
se je skotalil posmeh
pest gub
mi bo vrgel v obraz
čez leta in leta
Resno preresno
tebi posebej
sebi posebej
morda tudi vsem
ki utripljejo prazni preprazni
877
Nataša Kastelic
878
ki zamenjujejo leta in leta za zdaj
in ne za nikoli več
(za nikoli več dam kraljestvo
zdaj še
morda bo drugače
čez leta in leta)
se smejem
z usti okroglega obzorja
zemlja je jabolko
nekje v meni
rdeče od sramu
ki ga ne morem nikomur priznati
nekomu pa vendar
nekomu
ki ga zmeraj zamudim
II
samo  za včasih
Samo za včasih ne za vsak dan
so nekatera srečanja nekateri prihodi nekatere pravice in potem obljube dolgovi
ki so podobe srečanj
podobe prihodov
podobe pravic
in obljub in dolgov
obešene v vetru
hitečem bežečem prestrašenem
zasledovanim
in zadolženim pri vseh
Mala trilogija opazovanja
879
Veliko
kot na rokah kadar so tople
pred uporom bežečih prestrašenih
zadolženih pri vseh
veliko je
pričakovanj
zamujanj in potovanj mimo
in mimo
Samo za včasih
ne za vsak dan
je tisto o reki o morju o jezeru
tisto o duši o posmehovanju
tisto o misli na pesem pod uličnim tlakom
mogoče pod stoli in pod kolesi
in nekje daleč
nekje daleč kjer ne vem ah je še svet
III
ni   še  nazadnje
Potem si pravim da ni še nazadnje
Vmes bo še
otrok
in starec
na njegovih kolenih
saj bo čisto lahek
ko bo vse povedal
ko ga bo vse naučil
Vmes bo še
gostoljubje
s košarami težkih
zaradi ponavljanja
Nataša Kastelic
880
razmazanih rokovanj saj bodo še v navadi med shajanjem med razhajanjem
Vmes bo še
vse kar je leta in leta enako
zaradi skrivnosti
da nas je nekdo naučil
plesti rešetke
gledati z lovkami
bati se z mirnim telesom
Potem si pravim da ni še nazadnje da je še dosti vsega vredno zamuditi