LETNIK II.	NOVEMBER	=	DECEM3ER	1930.	ŠTEVILKA	11.—12.
<
1
(
K jaselcam grem,	„]ezušček moj,
da TI povem!	Jaz sem ves Tvoji"
tas*4
Ilenry Bordenux:
Klemen in Julita.
i.
KLEMEN in Julita sta otroka drvarja An* zelma Bruna. Drvar Anzelm stanuje v revnem gnezdecu ob robu gozda. Ob robu gozda, s tem je o drvarju vse povedano. Čemu naj vam bolje označim ta gozd? Zgodba bi se nikakor ne spremenila.
Naš Anzelm je dober človek in ima le eno hibo. Prav gotovo boste mislili, da je pijanec. Ko rečemo o človeku, da ima le en nedostatek, si vedno mislimo, da ljubi steklenico. Pa ni tako: ko ni denarja, Anzelm ne pije nič dru* gega, nego samo vodo; če mu pa postrežejo z rdečim ali belim vinom, ga pije prav z vese* ljem, pa nikdar ne čez mero. Njegova hiba je, vam povem brez obotavljanja: da ne more od* reči nobene usluge. Če mu na primer rečejo, ko je končal svoje delo: »Tukaj blizu je vdo* va, ki nima nažaganih drv.« Pa gre in vdovi drva nažaga. Ali pa: »Soseda ima bolnega mo* ža in njeno seno ni še pokošeno.« Odgovoril bo: »Znam bolje rabiti sekiro nego koso.« Toda vendar bo šel kosit na sosedin travnik.
Življenje v družini je resno. Anzelm ne pride nikdar o pravem času k skledi. Njegova žena Lucina pa s tem ni zadovoljna. Klemen in Julita pa kričita, kdor more bolj, da ju je polna kuhinja.
»Kaj hočeš, predraga, da naj delam tam?«
»Neumen si, moj dragi.«
»Veš, revni so, Lucina.«
»Tudi mi nismo bogati, Anzelm.«
»Mogoče, da jim nisem napravil prav.«
»Morda pa si pametno napravil.«
Klemen in Julita pa ne vprašata po dru* gem kakor po jedeh.
Zdaj, na predbožični dan, gre Anzelm Brun z doma. Čez ramo ima obešeno nabru* seno sekiro, na hrbtu v vreči pa svoje kosilo: kruh, sir in majhno steklenico rdečega vina. Anzelm gre daleč. Lucina ga spremlja čez prag:
»Predvsem pa ne zabi na purana! Jutri je božič.«
»Ne, ne, Lucina, prav gotovo ne. Purana jemo le enkrat na leto. Ni božiča brez purana.«
»Tudi na igrače ne zabi, ki jih mora Jezu* šček prinesti Klemenu in Juliti.«
»Ne, ne, Lucina, prav gotovo ne. Saj ni bo*’ žiča brez otroškega veselja.«
Ko je nastal večer, se je Anzelm vrnil. Še vedno ima sekiro na ramenu, vreča na hrbtu pa je prazna. Kje so igrače in puran? Noč je že. Pozimi so dnevi tako kratki. Noč je že: ničesar ne bo.
»Anzelm, si ti? Ne ropotaj! Otroka sta tamkaj. Daj meni purana!«
»Lucina, nimam pri sebi ni koščka purana.«
»Zabil si nanj. In vendar je božič. Tako bomo letos brez purana. Kje so pa igrače, da jih hitro skrijem? Še nocoj moram ž njimi na* polniti cokle Klemenu in Juliti.«
»Ne jezi se nad mano, ne jezi se!«
»Anzelm, povej mi, kje so igrače?«
»Pojasnim ti. V dveh ali treh besedah.«
»Ne dveh ne treh besed ni treba. Anzelm: na otroka si pozabil.«
»Nisem zabil nanju.«
»Torej, daj mi igrače.«
»Nisem zabil nanju, Lucina, prisegam ti. Toda srečal sem Paolino.«
»Kaj mi mar tvoja Paolina.«
»Paolino, ki jo je mož zapustil.«
»Če mož zapusti ženo, je slab človek.«
»Štiri otroke ji je zapustil, štiri odprta usta.«
»Mi jih ne moremo rediti.«
»Vseh pet je bilo tam, štirje otroci in mati, pred prodajalno perutnine. Gledali so te lepe purane, tolste, blesteče in mastne, postavljene v bojno vrsto. Gledali so se in molčali, molčali in vzdihovali. »Oh, Paolina, odloči se!« — »Ni* česar nimamo jesti pri nas.« — »Nič jesti?« — »Že od včeraj ničesar ne.« — »Na božični dan je ves svet.« — »Ves svet, Anzelm, samo mi ne.« — Vzel sem ves svoj denar in ga dal ženi. Zdaj sem tu in me je nekoliko sram. Kaj! No* bene žal besede, nobene trde besede, nič jeze? Kako, da se ne jeziš nocoj? Jokala boš? Radi par lesenih igrač in purana?«
»Ne jočem radi tega.«
»Čemu pa?«
»Radi tvoje velike dobrote, neumnež, in radi uboge Paoline.«
>!c	#	#
Nastaja noč. Klemen in Julita ležita v gorki postelji in nočeta zaspati, dokler ne vi* dita malega Jezuščka, odkod pride. Skozi dim* nik, trdi Julita. Skozi vrata, proglaša Klemen. Saj mali Jezušček ni dimnikar.
V	veži ob vhodu in v kotu pri ognju An* zelm Brun in njegova žena ne najdeta pravih besedi. Lucina je po razburjenosti spet prišla k sebi. Saj se vedno brž pomiri. Dobrota je dobrota, ko si jo izkazal, si dobro posodil. En* krat na leto imaš stroške z malčki, enkrat na leto jim daš dober grižljaj, letos bo treba po* trpeti. Saj ste res nesrečni, Paolina, s svojimi štirimi otroci brez očeta, ampak, da rečem odkrito, dovolj so vam že dali, lahko beračite drugod. Tako globoko misli Lucina. Pa jo le preveč draži, koi vidi svojega moža, kako mir* no grebe po ognju, tako mirno, kakor da bi imel polne žepe denarja. To je človek, ki si ne dela nikakih skrbi. Morda misli, da se do*
bri Bog radi njega pomoti in osebno prinese purana, pečenega in še gorkega, z lepo praže* no kožo, in igrače za Klemena in Julito! Mož se veseli, se smeje in še zabava: človek bi se kar raztogotil.
»Tok, tok, tok!« Kdo trka na vrata? — Drvar in njegova žena se dvigneta istočasno. Kdo prihaja v tej pozni uri? Še pes ni zalajal tam zunaj. Klemen in Julita se vzbudita. Kle* men je imel prav. Klemen je mož in moški več vedo nego ženske.
»Tok, tok, tok! Kaj ni nikogar notri? Pa vstopim, ko nikdo ne odgovori.«
Kdo vstopi? Stric Tomaž je.
»Dober večer, dober večer vsei družbi!«
»Ah, ti si! Zanikernež grdi!«
Tomaž je Anzelmov brat, mlajši in vese* lejši človek. Stanuje onstran hriba; njegovi opravki niso preveč na dobrem glasu. Pred očmi orožnikov lovi divjačino, nastavlja pasti, ribari, naravnava zlomljene ude, pripravlja zdravilne čaje proti mrzlici in meče kocke za srečo: vse to je, se ve, v postavi prepovedano. Briga pa se Tomaž za postave! Nikakega ozira nima in se nikogar ne boji.
»Ravno prav si padel v hišo, revež!«
Tako je vzdihnila Lucina.
»Prav navpično sem padel. Saj je božič nocoj.«
»Ničesar ti ne moreva ponuditi. Prav ni* kake jedi.«
Lucina je visoke postave; zbegana je in pomilovanja vredna, nekako poražena. To= maž, ki jo gleda, udari v smeh:
»Ničesar, da bi ponudil? Pa tadc zajček, predraga, ta=le zajček, kaj mislite?«
In je potegnil za ušesa zajca iz lovske tor= be, zajca, ki ni storil nikomur nič žalega, ki s svojima prednjima tacama, nekoliko upognjenima, kaže, kakor bi hotel udarjati na boben in vabiti ves svet na pojedino. To je pač višek vljudnosti, vabiti goste, da vas pojedo.
Anzelm potiplje žival in oblastno izreče:
»Še leto nima, prav mehak bo pod zobmi.«
Lucina pa mrmra:
»Zajec ni bil še nikoli puran, puran za božič.«
»Eh, predraga, kako ste hudobni. Počakaj« te vendar malo! Vaš puran: no, glejte ga!«
In Tomaž počasi vleče iz globoke torbe, gotov svoje čarovnije, purico, lepo okroglo kakor krogla.
»Ukradli ste jo,« reče Lucina, »ne moremo je jesti.«
»Prehitro sodite, predraga. Ta purica je moja lastnina.«
»Vi je niste kupili.«
»Nikdar ne kupim ničesar.«
»Le glej dobro ti, drugi brat!«
»Neki kmet mi jo je ravnokar podaril.«
»Zakaj ti jo je podaril?«
»Tako neverjetna sta, kakor veliki sveti Tomaž, moj patron. Radi lisice, ki sem jo ubil. Pokradla mu je namreč vse piščance. Zato mi je dal kmet Lovrenc to purico v dar. Le mirno jo' specita!«
Anzelm se zmagoslavno krohoče. Nič si ni delal skrbi, kosilo je prišlo kar samo. Lucina pa še ne neha:
»Dobro, dobro, oskubila jo bom, ko bosta vidva zajca obirala. Ampak otroka bosta ven* dar le našla jutri svoji cokli prazni. Za otroka ne bo veselja.«
»Torej nista še ničesar dela notri?«
»Pojasnim ti,« reče Anzelm.
»Mi je že vse jasno, dragi brat! Daš temu. daš onemu: za tvoje otroke ne ostane ni= česar.«
»Le hitro, draga mamica: vi skrbite za pu= rico, jaz pa poskrbim za otroke.«
»Vaša torba je prazna.«
»Pa moje roke, Lucina, moje roke? Ali so tako za nič? Kako ste venadr vsi v stiskah, zadregah, skrbeh in vsi zrušeni in otrpli! Pe> lji me v svojo delavnico, Anzelm! Imaš kaj smrekovega ali orehovega lesa?«
»Mar ga drvar ne bo imel?«
»In žago, nože in obliče, kladivo in klešče?«
»Vse to imam.«
»Torej na delo, bratec!«
Iz delavnice se je vso noč razlegalo nabi* janje in ropot, da je človeka kar glušilo. Kle* men in Julita sta se parkrat vzbudila, ne da bi se zavedla. Ni li treba, da se tudi Jezušček sprejme z godbo? Nebeški orkester ni pač tako izučen. In angeli, nadangeli, kerubi in serafi — vštevši prestolov in oblasti — bi lah* ko imeli še vaje z goslimi ali s piščalmi, na* mesto da ropočejo po lesenem podu, ki tako škriplje!
III.
Proti jutru sta prišla Anzelm in Tomaž v kuhinjo s polnimi rokami predmetov, na ka* terih nisi na prvi pogled razločil nikakih oblik. Tudi Lucina ni stala križemrok: purica je oskubljena in raženj pripravljen. Zajca pa ne spoznaš več, tako je ves razsekan; zdaj čaka na juho. Rožmarin že razširja svoj duh. Duh po olju in vinu udarja pri vhodu nasproti.
»Kaj pa prinašata vidva?«
»Igrače za otroke.«
»Pokažita, pokažita! O, kako lep prašiček s štrlečimi ušesi in kratkimi nogami! Saj vle? če trebušček kar po tleh!«
»Ta prašič je vendar konj, predraga!«
»In ta pes z repčkom?«
»Ta pes je koštrun, predraga.«
»In ta kokoš z dolgim kljunom?«
»Ta kokoš je gos, predraga.«
»Pa tide dve krogli, druga nad drugo, z ro* kami in nogami?«
»To pa je lepa punčka. Spodnja krogla je trebuh, zgornja pa glava.«
»Glava, zares? Ste gotovi? Kje so pa oči, usta in nos?«
»Kako ste nepočakani! Dajte mi oglje!«
»Poglejte zdaj nos, usta in obe očesi, kako vas gledata!«
»Juliti ne boste mogli dopovedati, da je ta skaza punčka.«
»Oblecite ji srajčko! To se potem ne bo videlo. Bo tudi bolj dostojna.«
»Dobra misel! Oblečem jo.«
In Lucina reže in s škarjami striže blago, ga s šivanko šiva, Tomaž pa z lepilom in ob* lanci izdela punčki sijajno lasuljo.
Potem se skrivaj in brez čevljev podasta v sobo, kjer spita otroka. Napolnita cokli do vrha in se spet po prstih vrneta. Mali Jezu* šček je šel torej mimo.
»Ali si videla,« je rekel Anzclm svoji ženi. »Nikdar se ni treba vznemirjati.«
»Seveda, kaj pa, če bi stric Tomaž ne bil prišel in Jezuščka nadomestil?«
IV.
Klemen in Julita sta se vzbudila. Skoraj istočasno sta vstala in tekla k coklam.
»Ali je kaj, Klemen?«
»Veliko reči je, Julita.«
»Oh, kako lepa punčka, Klemen.«
»Poglej, Julita, tega konja!«
»Punčka ima modro obleko in kostanjeve lase.«
»Konj je dobro rejen in ušesi mu kar štrlita.«
»In ta lepi jarec!«
»Pa ta gos z ostrim kljunom!«
Niti enkrat se nista zmotila. Prav gotovo Lucina ni poznala nobene živali, niti ni videla še nobene punčke. Misli, da je konj prašič, koštrun pes in gos kokoš. Potem še, da je punčka le par krogel. K sreči imajo otroci boljše oči in ne delajo takih pogreškov.
»Mama, mama,« kliče Klemen. »Mali Je* zus pa je to noč le prišel!«
»Saj dobro vidiš, Klemen!«
»Slišal sem, kako je trkal.«
»Slišal si, kako je trkal?«
»Tok, tok, tok! in je vstopil in se smejal.«
»Če torej veš, kaj me pa sprašuješ?«
Tudi Julita noče biti zadnja. Če govori eden, tudi drugi ne more molčati.
»Ali je Jezušček takoi ropotal?«
»O kakšnem ropotu govoriš?«
Potem vpraša spet Klemen:
»Tisti ropot v delavnici. Prav dobro sva ga slišala.«
»Takrat bi morala spati!«
»Saj ves čas nisva mogla spati.«
Danes hočejo otroci vse znati. Treba je najti pojasnilo, prav bistroumno pojasnilo, ki varuje ta čudež. »Torej dobro,« pravi Lucina. »Poglejta: Jezušček je razdelil v mestu in na deželi že toliko igrač, da mu jih je le malo ostalo, ko je prišel sem do gozda. Zato je sto* pil v delavnico in tam sam napravil te reči, katere je vama del v cokli.«
»Pa jih zna napraviti?« reče Klemen.
»Saj je bil nekoč tesar s svetim Jožefom.«
»To je pa res, mama. Bil je tesar.«
V kotu na peči pa se je veseli Tomaž nagnil k ušesu Anzelma:
»Za hudiča so me že imeli, da bom pa kdaj še za ljubega Boga, pa nisem pričakoval!«
V.
V božični noči hoče Tomaž ves razveseljen in ogret spet čez hribe domov.
»Ostanite, ostanite, stric Tomaž! Purice še nismq vse snedli.«
»Ostanite, ostanite, stric Tomaž! Še je ne* kaj zajca.«
Pa ne posluša nikogar in je že na stezi. Kle* men in Julita ga še kličeta, njiju glasovi pa se že izgubljajo v temi. Oba ljubita strica To* maža, ker se stric vedno smeje.
Steza ni udobna in jo je težko najti. Tudi je že dobršen del dneva snežilo, na snegu pa je vse izenačeno. Stric Tomaž je pil rdeče vi* no. Pil ga je precej, zato ne stoji trdno na no* gah. Noč ga ujame, pa izgubi stezo: kaj bo počel? Nikdar več ne pride živ domov.
K sreči je na hribu zapuščena koča, ki služi pastirjem ob času nevihte in popotnikom, ki se izgube todi. Stric Tomaž se je spominja. Večkrat je že ležal v nji in tudi v neprijetni družbi. Tam bo počival: njegova rešitev je v nji. Spal bo v nji in počakal dne.
Zaspi. Ali spi zares? Če ni mrtev? Pred se* boj vidi vsa zlata vrata. Nebeška vrata so.
»Vstopiti hočem! Odprite, odprite mi vra* ta! Le hitro in brez obotavljanja!« — Vrata se odpro dn prikaže se mož, jezen in bradat, ki ravna ž njim, kakor s hudodelcem. »Pojdi od* tod, takoj se poberi! Kako se drzneš, se pri* kazati tukaj? Ti tat, divji lovec postopač, razuzdanec, lopov, zapravljivec, slabi plačnik, hudobni pravdar, burkež in porogljivec!« Sve* ti Peter zna v jezi dosti takih besedi. Ni mo* goče drugače, kakor da se človek umakne plohi takih*le psovk; seveda so vse — treba le priznati — pravično uporabljene, vendar pa ne zaslužijo, da se tako slovesno izpovejo. Resnično, nebes ni mogoče dobiti tako lahko,
kakor bi kdo mislil. Treba je marsikaj potr* peti, nikdo pa ne misli na to. Prepir je povzro* čil spotiko. Iz vseh kotov so pritekli svetniki v prazničnih oblekah in s kronami na glavah. Sveti Peter pa, da bi tako brez dvoma pokazal svojo moč, ga je še vedno zavračal: »Ven od tu, ven od tu. Hudiči te bodo raztrgali pri iz* hodu!« — »Dobro, dobro, pa gremo. Saj ni treba toliko šuma.« — Pa glej! Svetniki se raz* maknejo in spoštljivo napravijo krog. Gospod Jezus gre na obhod. Približa se tudi novodo* šlemu Tomažu in mu govori — sveti Peter pa še mrmra — sladke besede: »Le vstopi, prija« tel j, ti si tukaj doma!« — »O, Gospod, ali je to res?« — »Ali nisi bil nekega božičnega ve* cera moj namestnik pri Klemenu in Juliti? Ne morem te zatajiti.« — Sveti Peter je razumel ta namig in je obmolknil. »Gospod, Gospod, saj nisem pošten človek.« — »2e dobro! Vr* neš se na zemljo, dokler ne postaneš dober.«
Ko se Tomaž v koči prebudi, je že svetel dan. Mane si oči in se spomni sanj. Smeje se natiho, smeje se naglas in je le napol zadovoljen.
»Obljubil sem, da postanem pošten človek. Sitno je to, ampak zadosti jasno. Vem, kaj moram storiti. Zdaj razumeš, moj stari To* maž, kaj se pravi biti namestnik malega Jezusa!...«
(Prevedel Domen.)
Tone Kralj; Beg v Egipt (na sv. Višarjah).
Franc Rupnik:
Črni vrh nad Idrijo.
SAMOTNI črnovrški hribi in lahno va* lovite ravnine niso zadnja pokrajina naše dežele. Saj prihajajo meščani obču* dovat njih planinsko lepoto, utrujeni in sla^ botni iščejo zdravja in novih moči. Saj je tu* kaj narava zavrtala v zemljo poleg mnogih lukenj in breznov tudi 520 m globoko, menda najglobokejšo do sedaj izmerjeno jamo na svetu. Saj so iz teh hribov izšli mnogi možje, voditelji in dobrotniki ljudstva: duhovniki, učitelji, umetniki, znanstveniki, med temi dva kladivarja slovenske besede: Matej Cigale in dr. Frančišek Lampe.
Še nihče ni raziskal in nam podal zgodo* vine kraja in župnije črnovrške, zato posku* šam tukaj — kolikor mi je danega prostora — medlo orisati njeno preteklost.
Naselitev.
Kdaj so nastala na ozemlju črnovrške žup* nije prva človeška bivališča, odkod in kdo so bili prvi naselniki, nam zgodovina ne ve po* vedati. Ljudsko izročilo poroča, da je najsta* rejša naselbina v Trebčah. Pred davnimi sto* letji je bil iz Vipavske doline na sosednje tol* minsko in loško ozemlje edini prehod čez čr* novrško goro »po Taboru« in dalje »po Re* teji« v dolino Idrijce. Tako bi bilo mogoče, da bi postavili prva stanovališča naselniki od vi* pavske strani. Toda če upoštevamo trdo črno* vrško narečje, ki se popolnoma loči od meh* kega in blagoglasnega vipavskega, kaže, da se na črnovrškem ozemlju niso naseljevali ljudje iz Vipavske doline, ampak od severa in vzhoda sem, saj je črnovrško narečje čisto »rovtarsko«, kakor se govori po vsej pokrajini med Vipavo, Logatcem, Loko in Tolminskim. Značilna so tudi mnoga nemška osebna ime* na, zlasti po Zadlogu in Idrijskem logu, ki so stara in se zdijo imena prvih naselnikov na dotičnih mestih — navajajo jih prve krstne knjige n. pr. Mikuš, Lampe, Bizar (Wiser), Cigale (Cigule), Flander, Habe, Abraht, Aj* har, Košander, Štrancar, Paver, Plešnar, Ru* dolf, Rejnk (prej: Rink). Ti rodovi izhajajo od nemških naseljencev iz loške doline, ki so se preko Godoviča naselili na takrat še malo obdelani zadloški in idrijskološki ravnini. Da* nes je že večina teh osebnih priimkov izginila, ostala so le še hišna imena.
Z gostim bukovjem in smrečjem pokriti gorski vrhovi, ki se od daleč vidijo skrivnost* no temni, črni, so dali kraju ime: Črni vrh. S trudom in naporom so prvi naselniki trebili in lomili gozdove, odtod imena vasi Trebče in
Lome. Gozdovi so se vedno bol j umikali seno* žetim — »logovom«; še v prvih krstnih za* piskih (od 1. 1635.) najdemo včasih naznačen kraj rojstva kar splošno »iz Logov«, a so isto* časno že tudi ti Logovi natančneje označeni: Zadlog, Idrijski log, Mrzli log. (Oba zadnja pridevka sta jasna; Zadlog pa je nastal tako, da so imeli na zadloški ravnini najprej črno* vrški kmetje svoj »log« — saj ga imajo še da* nes — dalje za tem logom pa so se ustano« vili novi naselniki. »Griže« pomeni kamnit gozd, Predgriže so selo pred tem gozdom. Imena ostalih vasi se dajo lahko raztolmačiti.
Do 1. 1770. še niso hiš ločili po številkah. Takrat pa so vojaški častniki šteli ljudstvo po župnijah in hiše po številkah razdelili v sku* pine. Kjer so bile naselbine raztresene po sa* motah, so jih častniki precej poljubno zdru* ževali v oddelke. Tako so vsa gorska selišča od Špika do Tisovca združili pod imenom Mrzli log. Ker so gledali na župnije in ne na občine, so šteli tudi hiši pri Šinkovcu in Tr* šanu v Beli skupaj z Belo, čeprav sta spadali pod drugo občino in gosposko.
Svetni gospodar črnovrške občine je bila od davnih stoletij vipavska graščina, ki si je lastila gorsko pokrajino tja do globokih grap Belice, Idrijce in Zale ter gori v visoke vrhove Hrušice. Ko se je Idrija v začetku 17. stoletja osamosvojila od Tolmina, je sčasoma poku« pila širne trnovske gozdove in od vipavske gosposke tudi Belo in del Idrijskega loga.
Cerkvena zgodovina.
Kakor je politično in gospodarsko življe* nje črnovrških prebivalcev odviselo od vipav* ske graščine,, tako so njihove cerkvene zadeve do zadnjih desetletij urejevali vipavski žup* niki. Graščinske meje so bile tudi župnijske, razen v Beli, kjer je segala cerkvena oblast vse do Gorenje Idrijce (torej tudi na Šinkovca in Tršanovše). Tukaj na zahodu je vipavska župnija imela za sosedo najprej župnijo na Št. Viški gori, od 14. stol. dalje nekaj časa Cerkno, od 1. 1580. Spodnjo Idrijo in od 1882. mesto Idrija. Godoviško in hotedrško ozem* 1 je sta pripadali v začetku k župniji sv. Petra v Ljubljani, od 15. stol. dalje k Vrhniki in st** šele v 18. stoletju dobili svojega duhovnika. Tako je razumljivo, če najdemo v prvih krst* nih knjigah črnovrških prav veliko krstov za* znamovanih iz Godoviča, Medvedjega brda in »Gozda« (kar pomeni najbrže današnji Novi svet), ker so nosili raje v Črni vrh kot pa na daljno Vrhniko oziroma k vikarju v Logatec. Kako obširne so bile torej starodavne žup* nije, koliko napora in časa je moralo nekdaj žrtvovati verno ljudstvo, da je prišlo do žup* ne cerkve, do duhovnikov in službe božje.
Cerkev sv. Jošta. Kdaj se je sezidala v Čr* nem vrhu prva cerkev, ni znano. Slišal sem
celo ljudsko govorico, da je nekdaj cerkev stala v Trebčah, pa ne morem še soditi, kaj je podlaga tej govorici. Prvo poročilo o cer« kvi sv. Jošta najdemo v vizitacijskem zapis* niku (ob birmovanju) 1. 1570.; cerkev je stala torej že pred tem letom. Če sodimo po svet* niku sv. Joštu, bi mogli reči, da je nastala prva cerkev v 'Črnem vrhu od 13. do 15. sto* letja.
Sv. Jošt izhaja iz kneževskega rodu v Bre* taniji (v severozahodni Franciji). Odpovedal se je kneževski kroni, postal duhovnik in re* dovnik ter umrl okoli 1. 669. Njegovo češčenje se je kmalu razširilo po frankovskih in nem* ških deželah. Brižinski škofje, ki so 1. 973. po* stali lastniki Škofje Loke, selške in poljanske doline, in tam naseljevali trume nemških kmetov, pa tudi benediktinski menihi, ki so v 11. in 12. stoletju ustanovili po slovenskih deželah svoje samostane, so prinesli češčenje sv. Jošta tudi v naše kraje, in so nam iz 14. in 15. stol. znane njegove cerkve in kapele. Nek* daj so sv. Jošta zelo častili kot zavetnika proti živinski kugi, in po naših gorah in pla* ninah so se po nekod razvile sloveče božje poti. Slovenci imajo 16 njegovih cerkva: 9 v ljubljanski, 5 v mariborski, 1 v krški in 1 v goriški škofiji; ta zadnja je prav ob stari tol* minsko * škofjeloški meji (v župnjii Cerkno), dalje proti jugu pa nima sv. Jošt v goriški in tržaški škofiji nobene cerkve.
Sedanja cerkev v Črnem vrhu je nastala po večkratnih prezidavah. Prezbiterij (= prednji del) s tremi stranicami osmerokotnika kaže, da je bila ta cerkev prvotno zidana v gotskem slogu, ob popravljanju v 17. stol. pa so jo pre* delali v baročnem smislu. Zapisnik cerkvenih opravil v vipavski župniji iz srede 18. stoletja navaja obletnico posvečenja črnovrške cerkve na nedeljo po sv. Marjeti, na nedeljo po sv. Martinu pa staro posvečenje t. j. posvečenje prejšnje, morda prvotne cerkve. V avgustu 1791. so začeli znova popravljati cerkev. Te* daj so podrli velik del starega zidovja in zno* va sezidali, pri tem pa so cerkev toliko raz* širili, da so na vsaki strani prej enotne četve* rokotne ladje — tam kjer sta danes kapeli —• naredili 1 m globoko in 3.25' m široko vdolbino za stranska oltarja; ob enem pa so cerkev tudi mnogo zvišali. Delo se je zavleklo do je* seni 1. 1793. Zadnje prezidovanje in pove* Čanje cerkve se je izvršilo v letih 1873.—1875. Povečala se je cerkev tako, da sta se prizidali sedanji kapeli; tako je dobila stavba v tlorisu obliko križa, križišče pa je obokano s plitvo kupolo, kar dela cerkev prostorno in mo* gočno.
Prezbiterij je dolg 7.50 m, širok 6.20 m; ladja je dolga 18.17 m, široka 8.64 m; vsaka kapela je globoka 4.42 m in široka 9 m.
Oltarji. Do srede 18. stol. je imela cerkev | tri oltarje: velikega in dva stranska: Matere božje in sv. Uršule, ki sta stala spredaj v obeh kotih ladje. Med letom 1750. in 1758. pa so postavili še četrti oltar v čast sv. Valentinu ob steni sredi cerkve. Tako pa je ostalo samo do 1. 1791. ,ko se je moral oltar sv. Uršule umakniti in sta ostala stranska oltarja Matere božje in sv. Valentina.
Veliki oltar kaže, da je bil prvotno izdelan proti koncu 17. stoletja. Nameravali so ga popraviti ob zadnjem prezidovanju cerkve (1873.), ker je bil po škofovem poročilu pre« cej zanemarjen. Pa ljudstvo, ki je že veliko dalo za popravo cerkve, ni bilo voljno več žrtvovati. Šele I. 1891. ga je popravil kamno« sek Janez Vurnik iz Radovljice, več delov je nadomestil z novimi in nekaj dodal; napravil je tudi nov kip sv. Jošta. Istega leta so po* stavili tudi nova kipa sv. Štefana in sv. Aloj« zija. Tabernakelj je izdelal ljubljanski kam* nosek Alojzij Vodnik 1. 1893. za 550 gold.
Stranska oltarja so na novo postavili po razširjenju cerkve 1. 1793. Ko so jih ob zad« njem popravljanju prestavili v novi, sedanji kapeli, so jih prostoru primerno nekoliko raz« širili in zvišali; takrat so dobili nove tudi vse sedanje kipe. L. 1894. so oltarja zopet neko« liko popravili in osnažili. Vse';kipe je na novo pobarval in na vrhu oltarjev napravil nove reliefne podobe kipar Andrej Rovšek.
Kapela sv. Križa na pokopališču se je se* zidala v novem gotskem slogu 1. 1894. iz za« puščine črnovrškega rojaka Antona Lampeta, ki je umrl kot kurat na Gočah.
Naj dostavim še, kar je že 1. 1896. zapisal v Domu in svetu (str. 604) veliki črnovrški rojak dr. Franc Lampe: »Čakamo, kdaj bodo Črnovršci spravili izpred svoje cerkve oni tako nečedni kozolec, ki je napravljen doma« činom in tujcem v strašilo.« Črni vrh se mo« dernizira, postaja priljubljeno letovišče, oni kozolec pa še vedno straši, mi še vedno ča« kamo ...
Duhovnija. Leto 1635. se navaja kot leto ustanovitve črnovrške duhovni j e, seveda zato, ker se s tem letom pričnejo krstne knjige. A je gotovo, da je Črni vrh imel duhovnika že davno prej. Vizitacijski zapisnik iz 1. 1570. našteva cerkve v vipavski župniji, ki so imele sv. zakramente t. j. sv. krst in sv. Rešnje Telo, med temi najdemo tudi cerkev sv. Jošta. To« rej je bil že 1. 1570. nameščen pri cerkvi v Čr« nem vrhu duhovnik kot varuh sv. zakramen« tov. Kdaj pa je bila že prej ustanovljena du« hovnija, ni znano. Čeprav je imela cerkev svo« jega duhovnika, je vendar ostala še vedno podružnica vipavske župne cerkve in duhov« nik ni imel nobene samostojne oblasti, am« pak je bil le kaplan (ekspozit) vipavskega
Črni vrh nad Idrijo.
župnika, v njegovem imenu je opravljal vsa cerkvena in dušnopastirska opravila. Gra« ščina vipavska, ki je imela patronat nad črno« vrško cerkvijo, je predlagala župniku in škofu osebo duhovnikovo, po kaki večji zameri pa je zahteval tudi njegovo odstranitev. Zaradi vedno naraščajočega prebivalstva — sredi 18. stoletja se računa že okoli 1800 duš — je po« stala obširna in hribovita kaplanija pretežav« na za enega samega duhovnika, zato se je ustanovilo 1. 1745. še drugo kaplansko mesto. Duhovniška služba v Črnem vrhu je bila na glasu — kakor trdijo izjave duhovnikov in škofa samega — da je ena najtežavnejših v goriški škofiji. Duhovniki so tožili o slabih dohodkih; zato so se mnogi duhovniki branili tega mesta. Temu je veliko odpomogel dr. Blaž Korče, črnovrški rojak, ki je 1. 1741. za« pustil župnijo Hof na Nižjem Avstrijskem in se v pokoju naselil v svoji domačiji, kjer si je dal pri cerkvi sezidati novo hišo in je tam umrl 1. 1754. Pokopan je v cerkvi. V svoji opo« roki je določil potrebno glavnico za letnih 200 goldinarjev obresti in svojo hišo kot be« neficij (= duhovsko službeno mesto) v Čr« nem vrhu. Ker sta že dva duhovnika mogla opravljati vsa opravila, je goriški škof ta be« neficij z vsemi dohodki podelil obema ka« planoma in s tem veliko zboljšal njihove do« hodke. Hišo pri cerkvi je 1. 1760. kupil Jurij Plešnar za 100 goldinarjev in jo je šele 1. 1902. dobila duhovnija nazaj kot dar za novo žup« nišče.
Ko je cesar Jožef II. odpravil mnogo sa« mostanov, je njihovo premoženje zaplenil za verski zaklad in določil, naj se iz tega zaklada ustanavljajo potrebne nove duhovnije. Ta«
krat je predlagal vipavski župnik, naj se usta« novi duhovnija v Zadlogu za vasi: Zadlog, Bela in Mala gora, skupaj 525 duš. Vlada je ustanovitev tudi dovolila, niso pa znani vzro* ki, zakaj se ni izvršila. V neki listini se orne* nja tudi, naj bi se ustanovila nova kaplanija na Javorniku za Javornik, Vodice, Kanji dol in Strmico, kaj več mi pa o tem ni znano.
Potem ko je bila avstrijska vlada uredila deželne meje, je delala na to, da bi se tudi meje škofij izenačile z deželnimi mejami. Idrijska dekanija se je že 1. 1792. pridelila od goriške k ljubljanski škofiji. Z apostolskim pismom dne 27. julija 1830. pa je papež Pij VIII. odločil od goriške škofije vipavsko žup* ni j o z vsemi duhovni jami ter jo pridružil ljub* ljanski škofiji. Ko je leto 1848. prineslo kmeč* kemu stanu osvobojenje izpod graščinskega jarma, je naslednjega leta državna uprava od* cepila črnovrško ozemlje od vipavskega sod* nega okraja in ga priklopila k idrijskemu, cer* kvena oblast je pa 1. 1852. to duhovnijo pod* redila idrijski dekaniji. Deset let kasneje se je črnovrška kaplanija osamosvojila od oblasti vipavskega župnika in postala samostojen vi* karijat. Šele 16. decembra 1897. je ljubljansko škofij stvo z ustanovnim pismom povzdignilo Črni vrh v župnijo. In 31. oktobra 1899. je bil umeščen prvi župnik Ivan Abram, ki se je veliko trudil in mnogo žrtvoval za duševno izobrazbo in gospodarski procvit župnije. Dne
6.	oktobra 1924. je odšel prvi in do sedaj edini župnik praznovat svojo pet in dvajseto oblet* nico v večnost.
Črni vrh, vas med gorskimi gozdovi, bele hiše na ravnicah, skrita naselja, raztresena po samotah — to je zatišje, v katerem so rastli mnogi otroci, ki so z bistro umnostjo in želez* no voljo hribovcev dozoreli v velike, požrtvo* valne delavce za ,čast božjo in za ljudstvo, njihovi skrbi izročeno. Bog daj, da bi tudi v bodoče iz teh gozdnih višav prihajali možje vodniki.
Venceslav Sejavec:
Molitev.
Kaj je prispel do Tebe skozi črne dalje moj slabotni klic? Mogoče si, Dobrotni, uzrl mojo borbo in se nagnil boš do mene sam in mojo vero v Te podprl, da bom kot na perutnicah močnih ptic premagal vsepodirajoči tok nezafezenega sveta in kot jeklena ladja k Teib/ ,
priveslam . . .
O pridi k meni v mračni, strašni labirint in dobrohotno vzemi me v roko in nesi skozi vlažne hodnike k izhodu me, kjer rože Tvoje milostne dehte. Trpljenje oslepi je: nega v podzemni ječi — je bolečina, ki. razjeda moje ranjeno telo... O pridi, Odrešenje moje... Pred Teboj zidovi se, mrakovi voljno zrušijo in čeznje bela cesta
se odpre...
Narte Velikonja:
Božični spomini.
IMEL sem osem let in staro teto za varu* hinjo. Vsak dan mi je natanko in po* drobno ob vsaki priliki in nepriliki pripo* vedovala, kaj se spodobi ter prepovedovala, kar se ne spodobi.
Kako dostojen fant bi bil postal, če bi jo bil slušal!
Za božič se je tisto leto zgodilo nekaj po* sebnega. Gospa oskrbnikova nas je povabila na sv. večer k božičnemu drevescu. Če pra* vim: nas, mislim najprej sebe, potem sosedo* vega Petra in Manco in stričevega Naceta.
Teta nam je vsem pregledala roke ter od* krila, da smo umazani in da raste Nacetu repa iz ušes, da Mančini nohti žalujejo, da Peter nima več prstov temveč kremplje in — oh, kdo bi pravil o sebi.
Vabljeni smo bili ob šestih zvečer. Jaz sem imel v žepu dva robca, toda v obeh zavite če* pinje pisanega kozarca, ki se je prav ta dan ubii. Če smem, bom povedal, da je bilo to mo* ja davna, skrita želja. Tisti večer je bil mraz in zato so nam visele svečke pod nosom in smo jih lepo brisali z rokavom. Z rokavom od suknje, enkrat sem, enkrat tja, kolikor nismo posmrkali nazaj. Teta je temu pravila: sprav* Ijanje pod streho, da ne bo dež zmočil.
Peljali so nas v svetel salon, kjer smo ve* čerjali.
Oskrbnikovi so imeli tri otroke: Vilka. Herto in Piči. Starejša sta bila naše starosti in imela mesto tete guvernanto. Druge razlike ni bilo. Piči pa je šele shodila. Vilko in Herta sta nas gledala z viška, ko smo prišli. Moško smo prikorakali: jaz sem naprimer imel vsaj za dve zimi prevelike okovane čevlie, za dva širok klobuk na ušesa, v ušesu murčka in, ka* kor rečeno, svečke pod nosom.
Sedel sem poleg Herte, ki me je vprašala, ali me doma privezujejo za murčka. Predlagala je, da to takoj poizkusimo.
Zaraditega je bila karana ter se nakrem* žila rekoč, da se ne spodobi otroke karati pred tujimi ljudmi. Oče jo je vprašal, kdo jo je tega naučil in je odgovorila:
»Ti. papa! To si rekel včeraj mami!«
Tako zdaj sem to vedel tudi jaz. Tisti tuji ljudje smo bili mi. ki smo se čudili, da otroci očeta in mater tikajo.
»To ie po domače in nobel!« je pojasnila Herta. Vilko ni imel časa. ker je mašil v usta cmok za cmokom, ves v strahu, da bomo vse mi »požrli«, kakor je zašepetal Herti.
Hertine besede so se mi zdele sila imenitne in sklenil sem jih porabiti ob prvi priliki.
Morali smo počakati, da je Jezušček pri*
žgal lučke. Vilko je sicer trdil, da jih bo papa ter da se to vidi skozi ključavnico. In smoi res pokukali. Ker je nekaj zaropotalo, smo se naglo umaknili in Peter je prekucnil lonec z rožami.
Herta je škodoželjno plosknila z rokami.
»Ti si ubil vazo, to je imenitno!«
Potem je zazvonilo ter smo šli v sobo. V sobi je bila smrečica vsa v lučkah.
Z odprtimi usti smo zijali v ves ta blesk. Morali smo sesti, prinesli so nam še čaja in piškotov. Na ves glas so se mi smejali, ko sem dejal, da imam eno vazo čaja dovolj in da bi lahko nili kar nobel po domače vsi iz ene vaze.
»Ti si butelj!« se je krohotala Herta. Toliko, da ji nisem pripeljal zaušnice, vščipnil pa sem jo — in ko je zacvilila, so se še bolj smejali.
»Ti že pokažem!« je dejala.
Ko so začele svečke — one na drevesu! — dogorevati, so nam rekli, naj si vsak utrže kaj z drevesa za domov.
Kakor vihra smo planili na smrečico ter jo podrli na tla. Herta pa mi je nalašč podstavila nogo in na gladkem parketu sem zletel v kot pri omari. Čutil sem, da sem prevrnil neko po* sodo. Kadar sem hotel vstati, me je Herta sunila na tla. Pobiral sem se s tal in vsako« krat podrsal po neki lepki tekočini.
Medtem so drugi obirali smrečico. Piči se je raditega drla na vse grlo, ker jo je bil nekdo tudi udaril z vejo.
Nazadnje sem se le dvignil. Drevesce je ležalo čisto osmukano in obrano na tleh. Le samo še en rdečkast papir sem zapazil na njem. Planil sem k njemu ter hotel spraviti v žep. Toda papir se je prijel roke; ko sem za* čel trgati od prstov, so se mi papirčki lepili po obleki.
Herta se mi je smejala na glas ter cepetala z nogami.
»Le kar nobel, ti vaza ti, nerodna!«
Meni je postalo pri srcu hudo in zbežal sem proti domu brez vsake zahvale in še s hudo jezo v srcu povrhu.
Za voglom sem si v snegu odrgnil roke, da se je kri pokazala. S strahom sem zapazil, ka* ko se lepi obleka, kamor sem prijel.
Teta me je čakala in hotela vedeti vse po* natanko. Pripovedoval sem ji že o piškotih in čaju, ko je prišel za menoj Peter.
»No, ali si se zbal?« je vprašal.
»Nisem se, ne, toda sram me je bilo, ko ste tako nespodobn otrgali z drevesa! Ali niste slišali, kako se je Piči drla? Kakor razbojniki ste razcukali drevesce. In obnašali ste se ka* kor divjaki. Ti si pa celo vazo ubil!«
Peter je počasi mislil, in kadar je hotel kaj ziniti, sem mu naglo posegel v besedo.
Tako sem ga ugnal.
Zdaj sem moral teti povedati tudi to, kako so cefrali drevesce in kako ga jaz nisem, ker nisem hotel žaliti otro.k Da, »ker so se mi otroci smilili«, so bile moje točne besede.
Teta me je pohvalila, ker sem se tako spo* dobno vedel. Tisti večer sem bil pri njej v ča* sti in venomer je ponavljala, da se ko j vidi, kdo je dobro vzgojen in koga se prime lepa beseda in kdo je lahko komu za zgled.
»Da, naš Janez je lahko vsakomur za zgled. Da se le nisem zastonj trudila.«
Na račun tega zgleda sem dobil kos čo* kolade.
Toda drugo jutro je prišla oskrbnikova dekla in lepo povedala, kako je bilo vse to. Kako sem govoril in da se nisem nikoli useknii in da sem razmazal vse lepilo po sobi in da se sploh nisem prav obnašal in da mi zdaj pravi Herta »vaza nerodna«.
Teta je bila užaljena in huda ter mi pridi* gala, da sem lagal in da je to največja nespo* dobnost. Tako sem bil ob slavo in njeno lju* bežen. Žal ji je bilo, da sem čokolado že snedel.
K oskrbniku me niso' več spravili, če bi me bili vlekli s parom konj. In Herte nisem po* zabil.
Spomladi sem vlovil žabo ter jo v gneči iz šole domov spustil Herti v torbo, da jo je ne* sla domov.
Tak sem bil, ko sem bil majhen. Rad sem govoril o sebi samo lepe stvari. Leskovo olje je teta rabila, da bi me poboljšala. Mnogo ni pridobila; več bi ji bilo zaleglo, če bi bila le* skovke prodala za vitre.
Kajti, resnici na ljubo, še to storijco sen olepšal in tetina pridiga v resnici ni bila samo beseda, pravzaprav kos čokolade sem tudi do* stavil zaradi lepšega.
Oprtalj v Istri.
Prof. Rado Bednarik:
Prvi gorlski škofje.
Burni so početki goriške škofije. Na* stala je v sporih med dunajskim dvorom in beneško ljudovlado. Ustanovili so pa novo cerkveno pokrajino iz nujne potrebe.*
Že omenjeni politični spori med Avstrijo in Benetkami so bili krivi, da niso mogli oglejski očaki (patriarhi) izvrševati duhovne obla* sti v avstrijskem delu njih očakovine. Dunaj* ski dvor je 1. 1609. celo pod kaznijo prepove* dal vsem duhovnikom, naj ne hodijo pred očakov sodni stol v Oglej in pozneje v Videm. Avstrija je namreč trdila, da so vsi očaki odvisni od Benetk zlasti, ker so bili sinovi patri* cijskih rodbin. Preko duhovne gosposke da so torej beneški doži skušali tudi politično vpli* vati na avstrijske zemlje. Vedne cesarjeve pri* tožbe pri papežu so dosegle, da je dobil cer* kveno upravo avstrijskega dela očakovine pa* pežev nuncij na Dunaju. Ta je pošiljal k nam razne vizitatorje, a le od časa do časa.
Ker ni bilo prave cerkvene gosposke, je naravno, da je propadalo nravno življenje vernikov in tudi duhovništva ter da je seme luteranstva kaj dobro klilo.
Dolga pogajanja s sv. stolico za ustanovi* tev goriške škofije so bila zelo težavna. V Ri* mu so se močno upirali zatretju tisočletne oglejske očakovine. Poslaniki iz Benetk so vse sile napenjali. Prav tako pa tudi dunajski odposlanci, ki so še bolj strašno slikali žalost* no versko stanje naših krajev. Prizadevanje cesarice Marije Terezije sta izdatno podprla dva Goričana. Prvi je župnik Vid Gulin, ki je pastiroval v Henesbergu na Štajerskem; ta je zapustil 1. 1686. večino svojega premoženja za ustanovitev goriške škofije. Diugi je pa baron Avgust Codelli s pridevkom Fahnenfeld. Ta je bil v mladosti revež. Po stricu je pa dosti podedoval. Premoženje se mu je kopičilo in tako je lahko določil 40.000 goldinarjev (veli* kanska svota za tedanje čase) za bodočega goriškega škofa, ki bi imel iz obresti njegove in Gulinove glavnice po 4000 gld. dohodkov na leto. Razen tega je Codelli prepustil gori* škim škofom svojo palačo (sedanji nadškofij* ski dvor) s kapelo, pohištvom, vrtom in vino* gradom. Za prošta in dva kanonika je veliki dobrotnik goriške nadškofije zapustil drugih 40.000 goldinarjev.
*	V letošnjem Mohorjevem koledarju so te potrebe bolj na dolgo razložene v članku »Kriva vera na Go* riškem«.
Palača, grofov Kobencljev, potem baronov Codelli, zdaj nadškofijski dvorec.
Ko je bila dana gospodarska podlaga za ustanovitev škofije, se je papež Benedikt XIV. že na pol udal. L. 1749. je izdal papeško pismo (bulo), ki se pričenja z besedami »Omnium ecclesiarum«. V pismu se ustanavlja apostol* sko namestništvo (vikarijat) za avstrijske de> le očakovine. Benečani so zdaj upregli celo Angleže in francoskega kralja Ljudevita XV., da bi nastopil v Vatikanu za njih. Nazadnje sta se pa Avstrija in beneška ljudovlada le po* botali in predložili papežu predloge. 6. julija 1751. je izšlo papeško^ pismo »Iniuncta nobis«, ki govori o razdelitvi oglejske očakovine na goriško in videmsko nadškofijo. Naslednje leto 12. aprila (po zgodovinarju Grudnu 16.) je papež poslal bulo »Sacrosanctae militantis Ecclesiae . . .«, kjer se že določa popolna ured* ba goriške nadškofije. 12. april 1. 1752. je torej rojstni dan naše nadškofije. V spomin na ta dan so v Rimu in na Dunaju kovali spominske svetinje. V 178 letih obstoja je marsikaj uča* kala pod svojimi poglavarji. Sedanji knez in nadškof je 10. v vrsti goriških nadpastirjev.
Prvi pastir.
Za prvega goriškega nadškofa je cesarica Marija Terezija na pobudo ustanovnika Co* dellija imenovala grofa Karla Mihaela Attem* sa iz znane rodbine Attemsov. Študiral je bo* goslovje in pravne vede v Gradcu, Modeni in v Rimu. Brž je postal komaj 27 let star prošt
v Bettenbrunu na Švabskem. Vmes ga je pa papež že porabljal za važna odposlanstva. Kasneje je dobil kanonikat v Bazlu. Tu se je že odlikoval po veliki verski in dušnopastirski gorečnosti in je slovel kot učen mož. S težkim srcem je sprejel mesto apostolskega vikar« ja. Ko je že bil na potu v Gorico, se je hotel sredi pota vrniti, ker si je očital, da je nespo* soben za tako veliko čast in odgovornost.
30. julija 1. 1752. je bil novi nadškof slo« vesno ustoličen. Že v ustanovni listini, ki ob? sega 20 dolgih točk, je bila uredba nove nad* škofije točno' urejena. Kot podložni škofje se imenujejo tržaški, tridentinski, pičanski (Pi* čan ali Pedena je v južni Istri) in comski (iz mesta Como). V 4. paragrafu je nadškofu do* ločenih 6.600 goldinarjev na leto. Kapitelj je štel prošta, dekana, primicerija in 5 kanoni* kov. Prošt je imel 1000 goldinarjev na leto, kanoniki pa od 4 do 8 sto. Pri stolnici je bilo nameščenih tudi 6 lcorarjev in dva kaplana. Novo nadškofijo sta obsipala z darovi cesarica in papež. Marija Terezija je darovala veliko srebrno svetilko (ki so jo pa že pred sto leti ukradli), škofovsko palico in križ, 6 srebrnih svečnikov, monštranco, kelih s pateno in ci* borij. Papež je vsem stolnim kanonikom dal čast apostolskih protonotarjev in pravico, da smejo nositi škofovsko kapo (mitro) in po« sebno hermelin je odelo. Naslednje leto (1753.) je nadškof poslal v Oglei svoja odposlanca prošta grofa Edlinga in stolnega župnika Iv. Franca Madka, da dvigneta 26 svetinj, ki so jih prenesli v goriško stolnico. 27. septembra sta jih dvignila in podpisala predaj no listino vpričo' čč. gg. Val. Kumarja, Ant. Tomaja, Ant. Gostiše in Val. Gregorattija. V sloves* nem sprevodu, obdanem od vojakov z golimi meči, so nosili svetinje do Podgore, kjer jih je nadškof Attems slovesno sprejel.
Po vseh teh predpripravah je nadškof obiskal vso prostrano nadškofijo, ki je imela dekanije tudi po Koroškem (17), Kranjskem (26) in Štajerskem (10). V oktobru 1768. je pa sklical škofijsko sinodo. Navzočih je bilo 300 duhovnikov. Sklepe te sinode je objavil v 45 točkah. Dunajska vlada je pa marsikaterega teh sklepov spremenila ali črtala. Že tedaj se je začel kazati jožefinski duh, ki je Attemso* vega naslednika spravil v pregnanstvo.
Veliko delo je storil prvi goriški nadškof z ustanovitvijo semenišča 1. 1757. Svet in neko stavbišče je kupil od baronov Tacco za 13-000 goldinarjev. Prva voditelja sta bila bivši vipavski kaplan Martin Jebačin, podravnatelj pa Rihemberžan Jože Križman. Svoje srce za ljudske potrebe je Attems pokazal z ustano* vitvijo Monta (1. 1753.), čigar urade je name* stil kar v svoji palači. Ljudstvo je tu dobilo lahko denar po nizkih obrestih in ga niso več
Judje odirali. Ko je bila 1. 1764. velika dragi* nja in lakota, je škof prodal vso srebrnino, iz* praznil svoje kašče in hrame in dal lačnim. Če ni imel denarja za miloščino, je celo služab* nike prosil na posodo.
Za versko življenje duš je močno skrbel. Ustanovil je 40 novih kuracij in je posvetil dosti cerkva.
Cesarica je svetega moža visoko cenila.
7.	maja 1. 1766. je podelila njemu in vsem bo* dočim nadškofom naslov državnih knezov. Tudi pomagala mu je v bolezni iz cesarske blagajne. Podelila mu je tudi opatijo v To* polcsu na Madžarskem. Malo pred smrtjo je izdal še poslednje pastirsko pismo z očetovski* .ni opomini in je prosil ljudstvo, naj moli za srečno njegovo zadnjo uro. In res je par me* secev potem 15. februarja 1774. 62 let star iz* dihnil. Po smrti so zbrali vse njegovo premo* ženje, ki je znašalo — 25 goldinarjev.
Svet mož.
Za Attemsovega naslednika je cesarica imenovala stolnega dekana Rudolfa grofa Ed* linga. Po rodu je bil Goričan. Mati je bila Ko* bencljeva s Proseka. Študiral je v Rimu bogo* slovje in modroslovje. 25 let star je postal po tedanji navadi kanonik, stolni dekan, pomožni škof in 22. maja 1774. goriški knez in nadškof. Ker je papež Klement XIV. umrl, je naslednik Pij Vi. šele čez eno leto poslal papeško pismo o imenovanju. Nadškof Edling je tretje leto po nastopu obiskal v spremstvu kanonika Ga* ličiča, iz Sv. Križa vipavskega doma, vse fare.
Že se je pripravljal, da bo v miru skrbel za blagor izročene mu črede, kar razglasi cesar Jožef II. 13. oktobra 1. 1781. »tolerančni pa* tent«, ki je dovoljeval vsem veroizpovedim svobodo bogoslužja. Razen tega je pa svo* bodnomiselni cesar dajal škofom ukaze, ki so se celo zakristije in kora tikali, koliko sveč n. pr. sme goreti med sv. mašo itd. To vtiko* vanje Jožefa II. v zgolj cerkvena opravila ali takozvani »jožefinizem« je naletelo na nasprotje le pri treh avstrijskih cerkvenih knezih: pri dunajskem nadškofu kardinalu Migazziju, pri goriškem Edlingu in pri zagreb* škem škofu Esterhazyu. Edling sploh ni do* volil oznaniti raz prižnic »tolerančnega paten* ta« kot je bil Jožef II. ukazal. Zato ga je cesar pozval na Dunaj, da se opraviči. Nadškof pa je vladarju odvrnil, da v cerkvenih zadevah odločuje Cerkev, v svetnih pa vlada. Razka* čeno veličanstvo je zdaj ukazalo, da mora po* gumni nadškof poslati v Rim svoj odstop. Ob* nem mu določuje 10.000 goldinarjev letne pokojnine. Iz Rima pa je prišel odgovor, da mora Edling ostati na svojem mestu, ker se ni v ničemer pregrešil proti cerkvenim predpisom. Jožef II. je bil ves iz sebe. Blagovolil je v svoji
jezi, da se mu reven nadškof tako upira, priti sam v Gorico (10. marca 1. 1784.). Spal je v ho* telu »Baylon« tik današnjega »Monta«. V ško* f i j o je šel le toliko, da je ukazal vse nadško* fovo premoženje zapleniti. V Rimu je pa pa* peza obdelaval cesarjev zaupnik in poslanik kardinal Hržan, ki je ubogemu nadškofu celo preprečil zasebno avdijenco pri papežu. Pij VI. je zdaj sprejel na znanje Edlingov odstop. Izgnani, a neomahljivi nadškof je prosil, da bi smel ostati v Rimu kot navaden dušni pastir. Brž si je pridobil veliko spoštovanje pri 1 jud^ stvu. To pa zopet ni spadalo prav v cesarjeve račune, ki je preko Hržana toliko časa splet* karil v Vatikanu, da je moral Edling, star in betežen, z edinim služabnikom iskati zatočišča v lombardskem mestu Lodiju. Tu je spovedo; val in zbiral okrog sebe priprosto ljudstvo do svoje smrti 3. decembra 1. 1803.
Cesar škofuje.
V	zapuščeni nadškofiji so se kmalu poka* zali uspehi »jožefinizma«. Celo posamezni slu* čaji luteranstva so se zopet pojavili. 62*letni vikar Luka Šifer je n. pr. mislil, da stori všeč* no delo svetni cesarski gosposki, če se javno prizna za luteranca. Jožef II. je tudi dal za* preti centralno semenišče. V njem so se na* stanili vojaki. Jožefinski duh, ki je vse samo* stane smatral za zbirališče lenuhov, je 1. 1782. zapodil iz njih samostana vse klarisinje (13 po številu). Te so imele velik samostan v ulici svete Klare, kjer je danes vojaško okrožno poveljstvo. Redovnice so smele ali prestopiti v uršulinski samostan, ali pa iti domov z do* smrtno podporo 300 goldinarjev na leto. Vred* nost zatrtega samostana je znašala 100.000 gol* dinarjev. Enaka usoda kot klarisinje je zadela tudi redovnike reda manjših bratov. Njih sa* mostan je stal sredi današnjega trga sv. Antona. V zapuščeni samostan so se najprej na> selili s Sv. gore pregnani frančiškani, kajti to redovno naselbino, kakor tudi karmelitsko na Kostanjevici, je Jožef II. v imenu prosvetlje* nosti ukazal zatreti. Prizanesel ni niti ženski bolnišnici, ki je stala blizu današnje cerkvice Brezmadežne v ulici Garibaldi. Na Placuti so imeli po ustanovi barona Vida Delmestre usmiljeni bratje cerkev in vrsto hiš, kjer so imeli bolniške sobe. Še danes opaziš na neki hišici onkraj korenskega mosta kamenito vzbočnino Matere božje z napisom »Peccato* rum medicina«. Po ukazu Jožefa II. so se mo* rali usmiljeni bratje preseliti na Studenec v ulico Alvarez, kjer so še danes.
Tudi veliko število kapel in cerkev je dal Jožef 11. zr.preti. Goriško nadškofijo pa je za* radi Edlingovega upora hotel popolnoma po* nižati. Po njegovem prizadevanju je papež 8. marca 1788. ustanovil nadškofijo v Ljubljani;
Stara Placuta s cerkvijo in bolnišnico usmiljenih bratov.
škofiji v Trstu in v Pičanu je odpravil, gori* ško nadškofijo je spremenil v škofijo in pre* nesel njen sedež v Gradiško. Za škofa je pa pozval tržaškega škofa grofa Franca Filipa lnzaghija.
Inzaghi je bil štajerski plemič iz Gradca. Izšolal se je v Rimu v Germaniku. Potem je bil prošt na Moravskem in od 1. 1775. do 1788. škof v Trstu. Ko je novi škof prišel v Gradi* ško, je ostal v svoji prestolici komaj en dan. Našel ni niti pripravne cerkve, niti dostojne hiše zase in za kapitelj. Pobegnil je nazaj v Trst. V Gorico pa je že v juliju prišel po* znejši ljubljanski nadškof baron Brigido, ki je dal poklicati k sebi generalnega vikarja Matijo Godino in mu je javil, da je stolni kapitelj razpuščen. Kanoniki pa da smejo še do smrti vživati dohodke.
Tako je goriška nadškofija zaradi užalje* nega ponosa dunajskega cesarja trpela škodo in propadala.
Zopet v stari slavi.
Pa ni še zrastlo nobeno drevo do neba. Jožef II. je umrl in z njim tudi njegova cer* kvena politika. 2e 20. septembra 1791. je Pij
VI.	izdal novo papeževo pismo, da se sedež škofije nazaj prenese v Gorico. Škofje so imeli naziv »goriški ali gradiški«. Škof Inzaghi je prišel v Gorico. Bil je dober, a odjenljiv značaj, ki si ni upal prav moško nastopiti za pravice Cerkve in nadškofije. Vladal je do
pozne starosti; še ko je bil ves bolan je po* deljeval cerkvene redove kar v svoji bolniški sobi. Umrl je 1. 1816, 85 let ,star. Pokopali so ga na pokopališču v »brajdi Vaccano«.*)
Za Inzaghijem so posvetili za goriškega nadškofa Jožefa Walanda, doma z Gorenjske* ga. Njegova pastirska pisma pričajo, da je bil učena glava. Po duhu je bil malo jožefinist. Toda pobral je, kar je bilo v njem bolj do* brega zrna. Dejal je namreč, da naj se ljudstvu beseda božja v domačem jeziku deli. Zato je ločniški dekan in poznejši tržaški škof Leonardis upeljal furlanske litanije pri popoldanski službi božji.
Waland se je zlasti brigal za duhovski na« raščaj. Sam je hodil v semenišče, ki so je
1.	1819. vojaki izpraznili in vrnili prvotnemu namenu, pazit, kako se bogoslovci uče. Posve* til je 4 škofe, kar je le malo kateremu dode* ljeno.
Ko je Pij VII. na predlog cesarja Franca I. preurejeval ilirske škofije, je Walandu naro* čil, naj naredi načrt. Tako je 3. avgusta 1. 1830. Gorica zopet prišla do nadškofije s podreje* nimi škofijami v Ljubljani, Trstu, Poreču in na otoku Krku. V istem papeškem pismu ie tudi 16 far odtrganih od goriške nadškofije in prideljenih ljubljanski. Nadškof Waland je svojo cerkveno pokrajino znova lepo ure* dil. Duhovščino je z osebno priljudnostjo močno privezal na se. Vsak duhovnik, pa tudi najskromnejši gorski kaplan, je bil povabljen k škofovi mizi, če je prišel v mesto po> oprav; kih. 11. maja 1. 1834. je ta četrti goriški nad* pastir, pod čigar palico je nadškofija prebolela vse prejšnje udarce, umrl. Njegov na* slednik Lušin je dobil nazaj zcse in za nasledi nike tudi naslov »knez« (princeps Imperii), ki je še zmeraj visoko odlikovanje goriških nadškofov.
Z Lušinom začne mirna doba za našo nad* škofijo, doba, ki je tudi za poznejše čase božjo setev dobro ohranila.
*	Prvo staro goriško pokopališče je bilo na trgu sv. Antona, od tam so je prenesli k cerkvici sv. Janeza Krst* nika; od tu pa tja, kjer stoji danes cerkev sv. Antona (nova) v »brajdo Vaccano«.
M. Avsenak:
Pesem o sebi.
Po zarjah rdečih, po pasovih zelenih hodi večer.
Po zemlji gre težek, hladen vzdih:
Nebo, nebo.
Nebo pa je polno oči, mežikajočih v modrini solz.
Jaz pa sem jetnik, v modrozeleni ječi ujet, in edino okno v svet mi je molitev v nebo.
M. Avsenak:
Nebo.
V	Tvojemu nebu vedno, vedno se vijejo naše zgubljene roke, in vedno, vedno milosti iz dlani ti lijejo, lijejo, lijejo ...
Nihče ne ve. V tišini daje nebo. ko med nebom in zemljo srca se vijejo, k njim se ko strežnik spušča.
Še nje, ki v obupu te kolnejo, še nje blagoslovi, ko duše zemeljsko se smejejo, na daljna jih pota pozovi.
Nekdo bedi.
Težko je čez zemljo, težko je v nas.
Veselja ni...
Nek duh preži trenotke vse in krade nam mladost, Rogu pojeno.
Ne bomo mogli je nazaj prinesti. Nekdo bedi... Nekdo bedi!
Čuj, brat: skrivnostno daje nam roko. Moj Bog, moj Rog, le Tebe hočemo!!
Pismo materi.
Nič ne morem več zapeti kakor včeraj.
O, predaleč si odšla v daljavo, skrile so se tvoje bele roke, kakor takrat, ko smo deca bili sami, vpijem: vrni se nam, vrni, da spet vidimo ti bele roke.
Dalja je ko smrt oči globoke okrenila vame in me straši kakor takrat, ko smo deca bili sami, da ne morem več zapeti kakor včeraj.
Žena Marija.
Hvalo veliko ti pojemo,
Žena Marija,
pojemo vročo ti pesmico,
Žena Marija:
saj ti si naše duše rešila,
ko si brez madeža dete rodila.
Ti si blodeče obupa otela, ko si ljubila in nisi grešila — edina pred Rogom, kot solnce le ena, o Velika Zena,
2.ena Marija.
Grivški:
Nesrečni romar.
KAR nas je mladih Vipavcev, pravimo vsakemu možu stric in vsaki ženi teta, pa naj bo žlahtnik tudi šele po vino* ljubu Noetu.
Drejec tam v sivi hiši za bregom nam je bil stric, njegova Pepa pa teta. Vzela sta se v pozni pomladi in dala človeštvu edinega po* tomca Drejčka, ki je kmalu postal strahovalec in poglavar vseh paglavcev, kar jih je skakalo okoli Hublja. Pestovala1 in potem krotila ga je stara naglušna Neža, sestra Drejčkove ma* tere. Pepa je pa skrbela za mizo, na kateri se je zjutraj prikazal močnik z mlekom, opob dne se je pokadila 'skuhnja, zvečer pa zadišal rumen hlebec polente s prijetno cvrčečimi ocvirki in kislim mlekom. Pestrost so prina* šali v družino in skledo le veliki domači praz* niki, med katerimi se je rdeče bleščal god sv. Ane, potem Jernejevo pa oba Šmarna. Tedaj so romali v Log, zdaj Neža z Drejčkom ob roki, zdaj gospodar Drejec, zdaj brhka Pepa z Drejčkom. 1
Tistega leta, ko se je cika otelila in so pa* glavci groznega glavarja Drejčka premagali in mu izbili dva zoba, je gospodar Drejec po ko? silu vzel pipo iz ust pa odvažno zinil žen= skama:
»Na Veliki Šmaren pojdem v Log.«
Obema sta padli žlici iz rok, zakaj zmenili sta se že, da skupaj poromate tja in da bo Drejec za varuha.
»Na Jernejevo sta bili vedve, zdaj je vrsta na meni! Pa se ne vrnem praznih rok,« se je podobrikal.
Obraza sta se razjasnila, le radi lepšega sta obe vzdihnili.
Na Šmaren, še preden so se kure vzdra* mile, je Pepa zatlačila možu v žep veliko mo> drikasto ruto, v drugega pa svetogorski rožni* venec, mu nasula nekaj rahlih naukov, naj se radi šibkega želodca ogiblje gostilen in naj se pred nočjo vrne, mu uravnala suknjič in s predpasnikom otepla prah z nje, tožeč, da ni nobene krtače pri hiši. Drejec si je podvihal hlačnice, si zavihal brke in stopil črez prag. Pa se mu je med potjo utrnila maslena misel: »Srečen sem! V hiši je fantiček, v hlevu čvrst teliček, žena modra in skrbna, Neža pa pe= sterna, da malo takih!« In vso pot do velike ceste je sanjaril, kaj prinese domov, da bodo vse želje utešene. Malemu konja z uzdo, ženi krtačo in Neži — no, njej tople in obsežne copate! Kar smejalo se mu je in ni nič maral, da je moral skakati s poti v jarek, ko so drčali mimo vozovi in dvigali oblake Iprahu.
Iz Loga je zabrnel veliki zvon. Mogočno in doneče je vabil, slovesno in hrepeneče ozna*
njal romarjem, da so blizu cilja. Vozniki so pognali, trudni pešci pohiteli.
Sladki led.
Log! Kdo izmed Vipavcev ga ne pozna? Sredi turščice in plant zraste naenkrat velika cerkev, ki čepi kot koklja sredi stopnic.
Tistega leta, ko je Dre j če romal v Log, pa so začudeni romarji gledali zvedavo na čudno novost. Plešast dedec s sivo glavo in dolgimi brki je porival pred sabo bel voziček na dveh kolesih. Kričal je s tenkim glasom »slaaado= led« in prodajal na desno in levo lepo rumeno maslo v skopih porcijah. Pa se je Drejčku zdela ta stvar čudna in obenem vabljiva. Kar tri »porcijone« je kupil. »Kaj bi lizal, kar lahko ješ,« je brundal in stlačil celi porcij on v zaprašena usta. »Preteto maslo!« mu je ušlo. »Kako je zlodej mrzel!« In je izbruhal iz ust vse, kar je noter stlačil. Zaboleli so ga vsi zob« je od modrijana do podočnika. Škoda se mu je pa le zdelo ostalih dveh zavitih kosov. »Še že-lezo se ugreje in kamen, če ga daš v žep, pa bi se to hudičevo maslo ne!« tako je modroval in stlačil ledeno sladkost v hlačni žep.
Zazvonilo je z vsemi tremi. Ljudje so se usuli v cerkev, da se je napolnila zgoraj in spodaj. V tej gneči se je znašel tudi Drejče z dvema porcionoma sladkega ledu. »Ni spak, da bi se ne ugrel!« In res se je. Medtem, ko je stari pridigar lepo govoril o vinski trti in grozdju, ki se cedi, ko ga stiskajo, je začelo postajati v levi Drejčkovi hlačnici čudno mrzlo in mokrotno. Pa mu je pridiga tako uga= jala — zlasti oni del o sladkem moštu — znaku veselja, ki sledi stiskam in nadlogam — da je prenesel neugodje in stopical z leve na desno, ko domača cika v blatu. Čudno ga je gledala gosposka ženska z malim našemljenim smr« kovcem. Pa šc nahrulila ga je: »Vi, mož, ali imate ozebke, da se prestopate! Saj ni ledu!« »Je, je, baba,« si je mislil, »v hlačnici je, pa cedi se nizdolu, da kaplja na tla!« In res je na« stala pod Drejčetovo levo nogo lužica, da je postalo nerodno njemu, gosposki ženski in smrkavcu, ki je z nogo tacal po bajarčku. »Fej, Rudi! kaj si storil?« je zajedljivo zmerjala baba malega tacača! Dobra se je zdela ta zmota Drejčetu. Nasmejal se je in konjička bi kupil gosposkemu smrkavcu, ki je mesto njega trpel udarce in žalitve. Z mokrim že* pom in prepojeno hlačnico se je drenjal po maši proti stranskim vratom, ki se odpirajo z veliko kljuko. Da ne bi ljudje čutili mokrote — kaj bi si mislili — je tiščal roko v žepu, da se ni mogel drenjati in pehati. Močen val hru* meče množice ga je vlačil semtertja, dokler ni z levo hlačnico obvisel na kljuki. »Hoj, stojte! Počasi! Saj vidite, da sem obešen! Hoj!« Pa se nihče ni zmenil za Drejčeta, ki se
je obesil na kljuko in bi se tudi nihče najbrže ne, da se ni začela parati hlačnica in da niso začele lezti doli hlače. Dva mimodrseča sta ga prijela za mokre hlače in dvignila, da se je zakotalil med vrati in prifrčal pod zvonik, cL ni vedel ne kdaj, ne kako. Eden izmed dedcev, ki so ga sneli s kljuke, je celo zaklel: »Hudir!« je dejal. »Od sile se je zmočil, dedec nemar* ni!« Drejče si je s pasom nategnil hlače in se zaklel, da nikdar več ne kupi sladkega ledu in je zavil proti stojnicam, da bi nakupil, kar je obljubil Pepi, Drejčetu in stari naglušni Neži.
Vinski kanci.
Kupčija je šla naglo, ker je priganjala žeja. Kupil je točno po načrtu: ženi dve krtači in še sebi majhno zraven »za brke«, da bi mu v nedeljo lepše stale. Krtačarica mu je dopove* dovala, da je krtačica namenjena zobem, pa se je Drejče smejal češ: Ne boš me, coprnica, saj nisem deset let za luno, da bi ne vedel, kaj spada pod zobe! Tudi copate je kupil in še konjička na dolgi vrvici za Drejčeta, to figo zadolo, kot mu je dejal.
Med vriščem in truščem se je spomnil na ženin nauk. »Ogibaj se gostilen!« »Lahko njej,« je modroval, »ko ima doma mleko, za hišo vodo, v omari turščni kruh! A jaz — la* čen in žejen. Saj ni, da bi žrl in se nalival, eno mrvico štrukljev in en kanec vina pa tudi za* služim.« Opogumljen po tej srečni domnevi jo je zavil v eno izmed onih lesenih barak, ka* terih se težko izogne vipavski romar. V kotu pri dolgi leseni mizi je dobil sedež poleg Čuč* kovega Janeza, s katerim sta že mešetarila za cikine dvojčke. Od štirinogatih je prišel pola* goma pogovor na Pepo, Nežo in Drejčeta. Vmes pa so curljali v grlo vinski kanci. »Pa jim imam rad in sem jim nakupil vsakemu svoje« se je ogreval Drejče. Kancev je bilo vedno več in glas se je vzdignil Drejčetu na nenavadno višino. V navdušenju je razložil vse kupljene predmete na mizo: dve krtači, dve copati in enega konjička za Drejčeta. Pa je na vsa usta hvalil vse tri skupaj in vsa* kega posebej. Pri mizi pa so sedeli triie fantini in se poredno muzali Drejčetu. Vtak* nili so se v pogovor ter hvalili Drejčeta in njegove tri, dasi nobenega niso poznali. Bes seda da besedo, kanec prinese kanec, liter pa liter. In tako je šlo preko poldne, da se je solnce že naveličalo te komedije in zahajalo za gore. Drejče je pozabil na krtače in copate, prav nič ni mislil na nauke, ki mu jih je dala skrbna Pepa in je v navdušenju — zakimal, zadremal, zaspal in zasmrčal sredi krtač, ko* njička in copat. Sekundiral mu je mešetar Čučkov Janez.
Pomežikali so si fantini, zmaknili so z mize krtači in v papir zavili poleno. Mesto copat so
nagatili papirja in v papir polomljene orglice. Popili so vino in odšli ter skozi špranjo gle* dali, kaj bo počel Drejče. Prvi se je zbudil Čučkov Janez in sunil z roko spečega soseda. Vstala sta, spila še par kancev in v širokih za« vojih odkolovratila proti domu.
Zacoprani darovi.
Med potjo se je Drejče raznežil in v pretr* ganih stavkih bahal: »Llej, Janez! Kaj neseš ti domov? Figo zadolo neseš! In jaz? Za Pepo krtače, za'Nežo copate, za Drejčka pa konjič* ka. Hej, a?« »Arduš!« je jecljal mešetar. »Vsa* kemu svoje, kar mu gre!« »Kar mu gre!« je ponavljal Drejče in meril cesto od desne na levo, dokler nista prišla do križpota, kjer se je Čučkov Janez ločil v slikovitem zamahu.
Noč je legla in zavila v temo klanec, po ka* terem je ves blažen sopihal nacvrti romar. Sam s sabo je klepetal: »Pridem domov in po* rečem: Hej, Pepa, Neža, Drejče — figa zadola sem k meni, da vidite, kaj sem vam prinesel!«
Sprejela ga je na pragu žena in začela lita* nije, dolge in hude. Drejče pa je kolovratil po hiši, da je zbudil Drejčka na klopi in celo gluho Nežo za kotom. Začel je krik in padale so besede, da nas Bog varuj.« Drejče se je pa muzal, odvil papir in ga ponudil Pepi: »Na kr* tače, baba, da ne boš kričala!« In dal ji je pod nas poleno. Sveta jeza jo je popadla, da je zgrabila poleno in štela rebra po hrbtu nesreč* nega romarja. Drejče je v stiski iskal po žepih in izvlekel malo krtačico za zobe, katero so mu pobalini pustili. »Na, stara, vidiš!« In spet so se ponovile litanije z jokom: »Še za norca me ima, revo! Brez zob sem, pa mi prinese krtačico za zobe! Oh, sramota! Pijana klada! Spat se spravi! Ali je to božja pot! Doma bi ostal!«
Ko je videl zmoto, je odkrevsal k Neži in ji gugaje se izročil drugi zavitek. Spet smola! Mesto copat, so pogledale iz papirja stare, po* lomljene orglice. In na te naj gode gluha, sta* ra Neža. »Sram te bodi!« je javkala. »Tako star si, pa si že pamet izgubil!«
D rej ček — zadola figa — je s svojim ve* kajočim registrom podpiral bučni prizor. Da bi ga potolažil, je povlekel vrvico. »Lej, figa zadola, konjička!« Pobič je gledal in gledal, videl je dolgo vrvico, vso prašno — konjička pa ni bilo! Med potjo se je odtrgal in ostal bogzna kje na cesti.
»Zacoprali so me!« je kričal šel v hlev, se vlegel v svisli in zaspal med teličkoma, dvojč* koma. Drugi dan so sporazumno sklenili, da Drejče ne bo več romal v Log. In tega sklepa se mož trdno drži, ker si je v enem samem ro* manju zapravil ves kredit, ohranil pa zabav* ljivo prislovico: »Drejče, kolca vleče«, ki se še dandanes drži hiše.
Denarja ko listja.
Vesela povest iz ameriškega življenja.
Spisal Peter B. Kyne. — Prevedel France Magajna.
XI.
TAJNICA gospoda Absoloma Pika je vstopila v njegovo pisarnico in mu po« molila posetnico gospoda Elmerja But« tenvortha Svitala. Gospodar in uslužbenka sta se za trenutek spogledala in se nasmehnila.
»Oh, rojaki moji, kakšen padec bo tukaj!« je mrmral gospod Pik.
»Kolika nesreča!« je soglašala njegova taj' nica. »Pa tako ljubezniv mladenič je videti!«
»Je li kaj podoben svojemu stricu?«
»Ravno toliko kot je stolpna ura podobna žepni. Ali ga naj privedem sem?«
»I menda. Čim prej bo pogreb končan, tem bolje bo.«
Tajnica je odšla in minuto pozneje se je prikazal Elmer. Gospod Pik ga je toplo po« zdravil. Po kratkem razgovoru o vremenu in podobnih važnih stvareh, je Elmer omenil svojo zadevo in vprašal, v kakem stanju je dediščina.
»V najboljšem stanju je, gospod Svital. Vse malenkostne račune, ki so bili v breme zapuščine, smo že plačali; izjema so le tekoči mesečni stroški. Cenivci so svojo nalogo do« vršili in njihovo poročilo sem že predložil oblastvom. Preostaja nam še, da plačamo dr« žavne dohodninske davke ter poravnanje de« diščinskega davka; za tem so običajni stroški, ki jih moramo plačati zapuščinskemu sodišču, in naposled omenim tudi določeno pristoj« bino. ki gre meni kot izvrševavcu oporočnih določb. V ostalem bomo morali še plačati ma« lenkostne deleže, ki gredo drugim dedičem, in poravnati bomo morali oni stari dolg, ki ga v oporoki omenja vaš pokojni stric.«
»Menil sem, da ste tisti dolg že plačali. To bi morali storiti že zato, da ustavite porast obresti.«
»Ni bilo mogoče ,gospod Svital. Imetje ni imelo zato dovolj denarja.«
»Čudno! Po vaših prvih poročilih sem skle« pal, da imate v rokah znatno svoto v gotovini in poleg tega še za par sto tisoč dolarjev vred« nostnih papirjev, ki se lahko vnovčijo vsak trenutek. Če sem vas dobro razumel, je dolg znašal štirideset tisoč dolarjev.«
»Da; toliko znaša glavnica. Najbolje bo menda, če vam vso stvar razložim tako, kakor mi jo je razložil vaš pokojni stric tisti dan. ko je napravil oporoko.«
»Tako bo res najbolje.«
Odvetnik se je zravnal v svojem sedežu in začel govoriti. Polagoma, od besede do besede, je razkrival strmečemu Elmer ju presenetljivo
resnico. Ko je končal, je Elmer, onemel od za« čudenja, strmel predse, kakor da bi ga bil nekdo pravkar zabodel. Končno se mu je preko obraza razlil hudomušen smehljaj.
»O ti presneta reč!« je vzkliknil. »Štiri« deset tisočakov, obresti osemodstotne, ki se pripišejo h glavnici vsakih šest mesecev, pa nam po preteku dvainštiridesetih let... Tri sto zelenih maček, kaj je nastalo iz tega! Ve« rujte mi, gospod Pik, da se mi je vedno do« zdevalo, da ne bo z mojim milijonarstvom nič!« Elmer se je veselo nasmejal, da so mu stopile solze v oči.
»Zelo mi je žal za vas, gospod Svital. Uklo« niti se pač moramo dejstvom, kakršna so. Li« stina je neovržna in zgoditi se mora vse tako, kakor je želel vaš stric. Naj vam povem, da se je našla potomka pokojnega Benedikta Ca« therona, ki je svoje pravice neovržno doka« zala.« Odvetnik je ogledoval mladeniča s čud« no veselim usmevom na obrazu. »Ako želite, vam preskrbim njeno ime in naslov. Lahko jo greste posetit. Saj res; pojdite ji dvorit; ože« nite se z njo in ves denar bo ostal v družini!«
»Hvala lepa! Z vašim predlogom ne bo nič. Tam v Pilarcitosu živi neko dekle, ki ima iz« ključno pravico do mojega srca. Ne odpovem se ji za ves denar na svetu!«
»Čestitam vam zato, gospod Svital! Reči vam moram tudi, da nisem še nikoli poznal človeka, ki bi toliko izgubo pozdravil s smeh« ljajem. Dovolite mi, da vam izrazim radi tega svoje občudovanje.«
»Ne morem izgubiti, česar nisem nikoli imel, gospod Pik. Še mari mi ni, če so se po« rušili gradovi, ki sem jih zgradil v oblakih. Svojega strica bi objel pri tej priči, če bi bil še živ. Vsaj na svojo poslednjo uro je stara kost storil nekaj lepega in dostojnega. Zme« raj sem se bal, da je odpotoval pred večnega sodnika s knjigo življenja, v kateri ni bilo za« pisano ni eno dobro delo. Tako se bo pa le lahko skliceval na nekaj. Povejte mi, prosim vas, če je bila med njegovimi listinami za« dolžnica tega starega dolga.«
»Seveda je bila. Vaš stric ni nikoli ničesar uničil.«
»No, vidite! Tako ali tako bi se dolg moral poravnati. Ko bi jaz izvedel zanj, bi takoj su« mil, da ni bil še poravnan, kajti, če bi bilo na« sprotno res, bi našel med listinami pobotnico, v knjigah pa podatke, kdaj in kako je bil dolg poplačan. Dolžnost bi mi velevala, da po« iščem upnika oziroma njegove naslednike ter jim izplačam, kar je njihovega. Stričeva skrb je bila zategadelj nepotrebna.«
»Kako? Iz lastnega nagiba bi plačali ta dolg? In obresti?«
»Toda gospod Svital, pravkar sem vam ho« tel svetovati, da se začnete s sedanjo upnico
Tone Kralj: Začetek višarske
pogajati. Mislim, da bomo s pametnim po* stopanjem dosegli poravnavo za mnogo nižjo svoto. Upnici bomo natvezli, da obstaja de* diščina v glavnem iz zemljišč, ki se ne dajo z lahkoto zamenjati za denar, in zahtevali bomo od nje, da nam popusti pri obrestih. Ako tega ne bo hotela storiti, ji bomo vrinili mesto denarja nekoliko hektarjev takih zemljišč, ki so brez prave vrednosti, ki pa jih bodo naši cenivci pretirano visoko ocenili.«
Elmer je ves ogorčen dvignil roko. »Kar mi svetujete, gospod Pik, je sila umazano,« je de* jal hladno. »Da se v bodočih razgovorih iz* ogneva takim stvarem, bo dobro, če slišite sle* dečo resnico: vse nepoštenje in vsa umaza* nost naše rodbine je bila zbrana v mojem po* kojnem stricu Hiramu. Nimam namena, da bi se družil z vami niti ne s kom drugim zato, da oškodujem neko žensko. Pogodba je pogodba in po njenih določbah se bom ravnal, tudi če izgubim poslednji dolar od podedovanega mi* lijona.«
Gospod Pik je bil videti v zadregi. »Zgo* dilo se bo po vaši volji, gospod Svital,« je de* jal, »mene pa nikar ne obsojajte, če sem vam svetoval nekaj, kar vam ne ugaja. Prišel bo dan, ko me boste baš radi tega tem bolj ce* nili.« Skrivnostno se je nasmehnil kakor člo* vek, ki bi znal mnogo zanimivega povedati, pa noče.
»Mislim, da je odvetnikova dolžnost, ču* vati in braniti koristi svojih strank; vem tudi, da si ljudje še vedno niso edini v tem, kaj je ta reč, ki ji pravimo možato ravnanje. Naj to* rej ostane vaš nasvet v pozabljenju, da se le več ne ponovi.«
»Velja. Naj vam dam sedaj drug nasvet, ki bo nasprotje prvega. Vaš pokojni stric je imel nad četrt stoletja v službi nekega moža, ki mu je bil zaupni tajnik, hišnik in sluga — vse obenem. Ta človek se piše Bunker. Spada
božje poti (na sv. Višarjah).
v vrsto tistih majhnih ljudi, ki so plašni ka* kor miške in ki jih življenje vsak dan pretepa z bičem. Skratka, Bunker je bil pohleven, zvest, poslušen, delaven, razumen, uporabljiv človek z zajčjim pogumom. Prva njegova služba je bila ta, ki jo je imel pri vašem stricu in ki jo dejanski ima še danes, ker mi pomaga pri urejevanju zapuščinskih zadev.
»Ta človek je rano v svojem življenju na* pravil veliko napako: oženil se je na gole roke in si vzredil nekoliko otrok. Njegova služba mu je bila edini kruh in nikoli ni imel toliko poguma, da bi jo zapustil in si poiskal boljšo. Vašemu stricu se je najbrž dozdevalo, da se tudi nemogoče utegne zgoditi, da ga Bunker nekega dne zapusti, pa mu je ob neki priliki obljubil, da mu bo po svoji smrti zapustil sto tisoč dolarjev. To obljubo je večkrat ponovil, ko pa je končno prišel k meni delat oporoko, je Bunkerja ukanil. Zapustil mu je deset tisoč dolarjev in če bi se jaz ne bil ruval z njim, bi mu bil dal samo pet tisočakov. Umevno je, da je Bunker od tedaj ves potrt in nesrečen.« Pik je umolknil in se pomenljivo ozrl v El* mer j a.
»In vi mi nameravate predlagati, da pri* manjkljaj poravnam?« je vprašal Elmer.
»Tako je.«
»Čez ta most poj demo, ko pridemo do njega, in morda tega mostu niti ne bo. Mlad člo* vek sem še, pa je že dolgo, odkar sem odkril neko zanimivo resnico. Taki*le Bunkerji pre* jemajo od sveta natančno tisto, kar zaslužijo. Samo neozdravljiv bedak more več nego če* trt stoletja služiti takemu človeku kot je bil moj pokojni stric Hiram, ne da bi v vsem tem dolgem času spoznal, da je le*ta lakomnež, ki neprestano tuhta kako bi ukanil, oropal in iz* koristil druge ljudi. Bunker je bil mojemu stricu zelo koristen, kajti on kot slabič brez značaja, je ponižno vršil vsa tista skrita uma*
zana dela, ki mu jih jc bil ukazal izvršiti nje* gov gospodar. Je li tako ali ni?«
»Nu, v nekem oziru, gospod Svital, ste naj* brž pogodili resnico.«
»Pravo in pristno resnico! Kakšne sorte človek je Bunker, vem, preden ga vidim. Do takih ljudi kot je on nimam usmiljenja in ne ljubezni. Nisem niti prepričan, da mu storim dobro, če mu plačam, kar mu je bil moj stric obljubil. Če dobi slabič veliko denarja, zaide lahko v pogubo.«
»No, naj pa Bunker sam govori zase,« jc odločil končno Pik. »Naša glavna upnica hoče, naj ji svoj dolg izplačamo v denarju, ki ga pa nimamo, če ne prodamo nepremičnin. Te so stavbišča s starimi hišami in podobnimi po* slopji, ki so v neusmiljeno slabem stanju, pri* našajo pa v najemninah izborne dohodke.«
»Ali se te nepremičnine morejo prodati?«
»Za primerno ceno, seveda.«
»Veste kaj. Če čakamo, da jih prodamo za visoko ceno, lahko čakamo dolga leta, med* tem pa bodo od starega dolga tekle osem* odstotne obresti in se spajale vsakih šest me* secev z glavnico. Tako ravnanje bi bilo ne* smotreno, gospod Pik. Izposlujte pri sodišču, da se te nepremičnine prodajo na javni dražbi.«
»Izborno, gospod Svital! To bi vam tudi jaz svetoval. Vaša odločitev razodeva razum* nega moža.«
»Kaj ste napravili s tistim zasebnim banč* nim podjetjem — s tisto oderušnico ali kar je že bilo?«
»Prodal sem ga za lepo svoto denarja. Za* puščinsko sodišče je prodajo odobrilo.«
»Ko se vse imetje končno uredi, kaj me* nite, koliko bo znašal moj delež?«
»Ostalo vam bo, bi dejal, približno četrt milijona dolarjev.«
»No, v Pilarcitosu me bodo še vedno sma* trali za milijonarja. Vsi me oglašajo za takega in dokler bom redno plačeval svoje račune, bom tega lepega naslova vedno deležen. To mi bo seveda v korist. S kreditom grem lahko ravno tako daleč kot z gotovino. Le bolj po* časi bi potoval, to je vse.« Vstal je, da se po* slovi. »Grem malo pogledat v Njujork, da vi* dim, kakšna so velika gledališča od znotraj,« je pojasnil odvetniku. »Navzlic vaši pretres* ljivi novici si smem še vedno privoščiti neko* liko tednov zabave. Naposled je četrtinka mi* lijona mnogo boljša nego sunek v oko z za* ostreno palico. V Muscatinu ostanem neko* liko dni, da podpišem kake listine, če bo treba.«
Dobrovoljno je pozdravil in se poslovil. Brž ko so se vrata za njim zaprla, je gospod Pik pozvonil tajnici. »Vedno sem slišal pr a* viti,« ji je dejal, ko je vstopila, »da rastejo v
Kaliforniji same velike stvari: velika drevesa, velike buče, velika goveda in veliki bahači; ampak, če je Himer Svital vzorec kalifor* nijskih mož, bom rekel, da rastejo tam tudi največji ljudje na svetu! Ta fant se upa pre* jemati batine stoje!«
»Odpošljite, prosim, tole pismo gospodični Nelki Cathcart, pri Trgovski banki v Pilar* citosu, Kalifornija: »Draga gospodična Cath* cart! Solnce vaših oči je dospelo danes k meni. Brez odloga sem mu izprožil grozovito re* snico, najine skrivnosti pa mu nisem razodel. Milijonu in svojim sladkim sanjam se odpove s takim zadovoljstvom, kakor da se je bil pravkar iznebil milijona ponarejenih nemških mark in ne pristnih ameriških zlatnikov. Jaz bom na njegovi strani, pa naj počne, kar hoče. Mlad je še, a je mož, da mu ga ni para; če bo* ste dopustili, da vam uide, ne boste mogli iz* gube nikoli več nadomestiti. Svoje možgane uporablja izključno za mišljenje. Mesto Pilar* citos si sme čestitati, ker si je izbralo takega župana. Pazite, da ga politika ne pokvari! Vaš iskreno vdani.«
»Ko to pismo dokončate, napišite prošnjo zapuščinskemu sodišču, da nam dovoli pro* dajo vseh nepremičnin Butterworthovega imetja. Podpisala jo bosta gospoda Svital in Bunker. Izdelajte obenem prodajno dovolj e* nje, da ne bo zamude; sodišče ga bo podpi* salo in pritisnilo nanj pečat, pa bo vse teklo.
V	enem mesecu bo vsa dediščina razdeljena kakor določa oporoka, naš mladi Elmer pa se vrne domov, da dobi glavni dobitek tiste pri* jetne loterije, ki jo vodi mali poniglavi bogec Amorček.*) Dobil je zato, da je izgubil in sedaj je izgubil zato, da bo dobil. Nelka pa mora biti zares izredno dekle. Radovedna je, če bo Elmer odgovarjal Kiplingovemu pred* pisu za možatost. Se li spominjate tistih ver* zov, ki določajo, kdo je značaj:
Kdor upa srečati se s Srečo in Nesrečo
in biti v obraz obe.
Stavim, kar kdo hoče, da bo Elmer prebil preizkušnjo.«
Naslednji dan, ko se je Elmer zopet oglasil v uradu odvetnika Absoloma Pika, je naletel tam na Bunkerja. Gospod Pik je drugega dru* gemu predstavil. Elmer je pozdravil starega pisarja prijazno, a brez navdušenja in odvet* nik je hitro opazil, kako se trudi, da bi na Bunkerjevi osebnosti našel nekaj, kar bi ga sililo, da je napram staremu možu prijazen in dostojen.
Razgovarjali so se eno uro, nakar je Bun* ker odšel.
»Torej, kak utis je napravil Bunker na vas sedaj, ko ste ga videli in govorili z njim?«
•) bog ljubezni.
»Kradljiva človeška podganica je,« je od« govoril Elmer naravnost. »Niste li opazili, kako je vzel nase barvo svoje okolice? Kakor vsi slabiči, tako bi znal tudi on biti silno okru* ten. Razmišljal sem o njegovi stvari in sem se odločil, da mu devetdeset tisočakov ne bom podaril. Nisem dovolj bogat, da bi mogel de* liti miloščino v taki meri in če bom hotel kdaj koga obdariti, ne bom izbiral takih, ki so Bun« kerjevega kova. Možak mi je povedal, da mu je moj stric v začetku plačeval po petdeset do« larjev na mesec. Po desetih letih mu je plačo povišal na dve sto dolarjev mesečno. Tekom poslednjih desetih let pa je že dobival štiri sto dolarjev. Kot neznaten pisar je bil plačan bolje nego njegovi vrstniki. Jaz sem služil skozi deset let, pa nisem niti ob koncu službe prejemal dveh stotakov na mesec. Ne razu* mem, zakaj se potemtakem pritožuje.«
»Menil sem, da vas bo poskušal navrtati sedaj, pa ni ničesar zinil.«
»Nekam bal se me je. Najprej me je hotel presoditi in odkriti, če sem iz trdega ali meh« kega testa. Nocoj bo vso stvar na drobno pre« mislil, jutri me pa pride posetit v hotel, kjer stanujem.«
»Po čem sklepate, da se bo tako zgodilo?«
»Oh, v njegovih očeh sem opazil nekak po« potuhnjen usmev. Sicer bi storil tako' tudi jaz, če bi bil Bunker.«
Elmer je pogodil resnico. Naslednje jutro kmalu po zajtrku mu je Bunker telefoniral v sobo iz hotelske veže ter ga prosil za razgovor. Elmer je prošnji takoj ugodil in par minut pozneje je Bunker že stal pred njim, držeč klobuk v roki in nemirno stopicajoč z ene noge na drugo. Po dveh minutah je Elmer uvi« del, da je življenjske navade zelo težko pre« trgati in da Bunker ne bo sedel, dokler ne dobi dovoljenja.
»Sedite, prosim,« mu je rekel vljudno in mu pokazal stol. »Zdi se mi, da vas nekaj teži. Videti ste v majhni zadregi.«
»To je res, gospod Svital. Rad bi govoril z vami o neki zadevici, morda vam jo je že go« spod Pik omenil —«
»Da; nekaj mi je bil povedal. V mislih imate, kaj ne, prelomljeno obljubo mojega pokojnega strica? Obljubil vam je, da vam za pošteno in zvesto službo, ki je trajala nad če« trt stoletja, zapusti v oporoki sto tisoč dolar« jev. Mesto te svote vam je pa zapustil le deset tisoč in naravno je, da ste radi tega bolestno razočarani. Razumem vaše občutke.«
»Moje srce je strto,« je zajokal Bunker s tresočim glasom. »Po vseh teh dolgih letih ta« ko razočaranje! Strašni udarec je mojo ubogo ženoi potrl skoro do smrti.«
Elmer je pokimal. »Vendar morate pri« znati, gospod Bunker, da ste prejemali od mo«
jega pokojnega strica Hirama dokaj dobro plačo. Prepričani bodite, da je mnogo mož v vašem položaju, ki služijo mnogo manj, pa so le zadovoljni.«
»Da, a ne opravljajo takega dela kot sem ga moral jaz!« je vzkliknil Bunker strastno. »Za štiri sto dolarjev na mesec sem moral la« gati, slepariti in spletkariti za koristi svojega gospodarja; moral sem hruliti in strašiti ljudi ter jih izkoriščati, kjerkoli je bilo mogoče. Vse to sem moral vršiti za tistih borih štiri sto dolarjev. Pa bi moral dobivati štiri tisoč na mesec že zato, ker sem prebil po deset ur na dan v njegovi družbi.«
»Po svojih dolgih izkušnjah ste gotovo ve« deli, kakšne vrste človek je moj stric?«
»Oh, vedel sem prav dobro, kakšen je.«
»Zakaj ste mu potem verjeli, da vam bo po svoji smrti zapustil sto tisoč dolarjev?«
»Nisem pričakoval, da me bo opeharil, ko bo umiral. Kakor suženj sem mu služil. Oprav« ljal sem zanj taka dela, ki jih ni mogel zaupati nobenemu drugemu človeku.«
»To so bila razna umazana dela, kaj ne; razni podli opravki, o katerih ni smel nihče ničesar vedeti?«
»Da ta dela niso bila prijetna, vam lahko zatrdim, gospod Svital, toda moral sem jih vršiti.«
»Seveda so bila nepoštena?«
»Da.«
»Mislim, da vas razumem. Človek, ki hoče, da mu izvršim taka dela, me mora bogato plačati.«
»Tako je, da; ravno tako je! Vaš stric pa tega ni storil!« Bunker se je nepričakovano razsrdil ;in glas mu je od rastoče jeze postal hripav. »Prekleti pes me je na svojo posled« njo uro ukanil!«
»Sedaj pričakujete, da poravnam njegov dolg jaz; da vam bom, ko prejmem dediščino, podaril devetdeset tisoč dolarjev?«
»To boste z lahkoto storili, gospod. Jaz tu« di sem pomagal graditi bogastvo, ki ste ga podedovali.«
»Bojim se, da vam želje ne bom mogel iz: polniti, gospod Bunker. Ko bodo vsi dolgovi poplačani, mi bo od vsega bogastva morda ostalo jedva četrt milijona dolarjev. Gotovo ne pričakujete, da vam iz tega poklonim de« vetdeset tisočakov.«
»Zaslužil sem jih, zaslužil,« je ponavljal Bunker trmoglavo.
»Morda, morda. Mene pa prav nič ne mika, da bi nekoga za njegova umazana in nepošte« na dela nagradil z devetdesetimi tisočaki.«
»Tako! Menda pozabljate, gospod Svital, da boste sadove tistih umazanih in nepoštenih del odslej uživali vi.«
»Ne bo nič,« je izjavil Elmer na kratko.
»Izgubili boste na celi črti, gospod Bunker. Svoje karte ste neumno izigrali, mene pa ni volja, popravljati vašo zmoto. Nisem božično drevo, ki je obloženo z darili. Najin razgovor je končan in vi ste izgubili-«
Bunker; je ves drhteč od razburjenja vstal. Jasno je bilo, da se je možak za to priliko tako osrčil, kakor se ni bil osrčil še nikoli v svojem plazečem se življenju. »Gospod Svital! Bolje je dobiti pol hleba nego nič!« je napol kriknil. Meni boste izplačali obljubljenih devetdeset tisočakov ali pa poskrbim, da boste izgubili vse!«
»Halo, halo, kaj pa je to? Morda izsiljevanje? «
»Noj bo karkoli, mene prav nič ne briga. Devetdeset tisoč dolarjev hočem dohiti, dru* gače bo' padlo na vas nekaj težkega. Vse vaše bogastvo raztrgam na drobne koščke.«
»Ne bodite mi tako skrivnostni, gospod Bunker. Pojasnite mi raje, kako me držite na vrvici. Znabiti se bom premislil, ko mi bo vse jasno stalo pred očmi. Dokler tega ne storite, ne bo seveda nič. Kamnu se izognem šele te= daj, ko že leti proti meni.«
Bunker sc je približal in začel polglasno govoriti. »Za vašega strica sem dolgo vrsto let vodil dvojno knjigovodstvo. Eno je bilo samo zanj, drugo je pa bilo namenjeno davčnemu izterjevavcu. Vpisi v poslednjem so bili skozi in skozi lažnjivi. Izkazi v blagajniški knjigi so bili mnogo nižji kot bi morali biti. Debelo knjigo bi napolnil, če bi popisal vse sleparije, s katerimi je vaš stric varal davkarijo. Od 1. januarja 1913. je vaš pokojni stric z mojo pomočjo ukanil državo za več nego dve sto tisoč dolarjev na samih davkih. Vse to lahko neizpodbitno dokažem, kajti preden je bil vaš stric mrtev deset minut, sem knjige z resničnim knjigovodstvom imel že v svoji lasti, neprave so pa bile na njihovem mestu v blagajni. Kaj boste rekli na to, gospod Prebrisanec?«
»Pravim, da ste mnogo ostudnejša podga= na nego sem vas smatral v začetku. Torej, če vam ne plačam devetdesetih tisočakov, boste pri davčnemu uradu napravili ovadbo in jo podprli z dokazi, nakar bo davčni urad zaplenil dediščino in si vzel, kar mu pritiče.«
»Ne samo to, davčni urad bo zahteval tud; kazen,« je kričal Bunker. »Vašemu stricu ne more več do živega, zato bo kaznoval njegovo zapuščino z globo, ki bo dvakrat večja od izplačanih davkov.«
»Da bo davkarija poleg neplačanih davkov zahtevala tudi kazen, vem prav dobro. 1 udi jaz bi storil tako, če bi bil davčni izterjevavec. Veste, Bunker, kaj bi moral jaz sedaj storiti? Iti bi moral v davčni urad in vas ovaditi, na* kar bi vas prijeli za vrat in vtaknili radi ve* lesleparije v ječo.«
»Ne morete. Dokazati ne morete ničesar, knjige pa imam skrite v takem kraju, kjer jih ne bo mogel nihče najti. Bolje bo za vas, da sprejmete moj predlog. V tem slučaju bova dobila nekaj oba. Če nočete, boste dobili iz zapuščine toliko kot jaz, namreč — nič!«
»Pozabili ste, Bunker, da ste bili pri slepa--riji udeleženi. Po zakonu ste izvršili hudodelstvo, ker ste pomagali mojemu stricu slepariti državo.«
»Oh, to prav dobro vem. Vi pa najbrž ne veste, da bom oproščen vsega, če postanem državna priča. Davčni oblasti ovadim hudodel* stvo in vzdržim ovadbo s pričanjem, v zaliva? lo zato me davčna oblast odveže vsake krivde.« Bunker se je zbadljivo smehljal.
»Bunker, vi ste ostudni! Poberite se iz moje sobe in hitro! Ne maram sicer omadeževati svojih rok s tako mrhovino kot ste vi, toda če vas čez trideset sekund še vidim režati se proti meni, vas brcnem iz sobe. Izsmradi se, dehor, in izgini!«
Ko je Bunker odšel, je Elmer sedel k mizi in se zamislil. Da, da; če Bunker izpolni svojo grožnjo, bo on, Elmer, sedel v jako neprijetni kaši.	11 _1
»Ene stvari sem pa le gotov,« je pomislil in se mrko nasmehnil. »Ako bo izterjevavec dohodninskih davkov dobil vse, kar mu pri« tiče, bo ves ostanek zapuščine njegov, jaz bom pa ravno tako bogat kot sem bil, preden^ je dobri striček Hiram umrl — pa še brez službe sem po vrhu! No, pa to me ne skrbi; službo si kmalu poiščem. Mlad sem, zdrav in čvrst kakor jermen! Prav mari mi je, če me muha; sta gospa Sreča tako hudo mikasti, da bi mi le ne bilo treba predolgo čakati na Nelko. Dokler ne bom zopet na nogah, se ne morem oženiti z njo, kajti na dan najine poroke bo postala županova gospa, za županovo gospo se pa ne spodobi, da bi služila svoj kruh kot bančna uradnica!«
»Glej na! kmalu bi bil pozabil, da sem žu* pan! To je tudi služba, saj mi prinaša sto do* larjev na mesec. Preživljal sem se že z manj* Šimi dohodki. Elmer, ti staro jajce, nisi ne povsem v jarku! Še stojiš na lastnih nogah! Samo to je, ko se povrneš v Pilarcitos, boš pokazal, koliko smisla imaš za norčije. Do poslednje ure te bodo ljudje pestili s tvojim milijona rstvom!
»Tako je, vidiš, Elmerček moj zlati! Odslej ne bo prijetno živeti v Pilarcitosu, pa se boš tudi temu le privadil. Ostal boš tam zato, ker je tam Nelka, ker si mestni župan in ker si višješolski odbornik. To so tri stvari, ki se jim samo radi ljudskega smeha ne boš še odpove* dal. Če pobegnem drugam, bi bilo toliko, ka* kor da sem dvignil belo zastavo in po tej poti izgubim Nelko najlažje. Zdi se mi, da bom
Tone Kralj: Višarska Mat; božja (na sv. Višarjah).
kmalu zopet zapel tisto narodno pesem o jaz* becu!«
Sklenil je počakati, da vidi, kako se bodo dogodki razvijali.
»Najbolje bo, da obvestim o stvari gospo* da Pika,« si je dejal in se nemudoma napotil k odvetniku. Gospod Pik je poslušal nevera jetno povest z rastočo nejevoljo, ki se mu je neprikrivano razodela na obrazu.
»Priznati vam moram, da znate dobro presojati ljudi, gospod Svital,« mu je dejal, ko je Elmer končal. »Bunker je pristna človeška podgana. Moje mnenje je vsekakor, da vas je vodil za nos. Ako bi imel tako orožje v rokah, bi ga izkoristil že za časa življenja vašega strica. Kar pozabiva sedaj, da je Bunker sploh na svetu. Zanesite se name, da ga bom držal na vrvici; njegov delež bomo izplačali njemu zadnjemu. Ko bom prejel končni odlok za raz« delitev premoženja boste imeli v rokah svoj delež in tedaj bo prejel tudi Bunker svojega. Ako bo vložil tedaj ovadbo, ne bo napravil nobene škode, kajti do vaše lastnine država ne bo imela nobene pravice več.«
»Dobro, a jaz ne maram niti vinarja, če ni po vsej pravici moj, gospod Pik.«
»To je zelo lepo, gospod Svital. Vendar pa morate počakati, da se izkaže, kaj je vaše in kaj ni. Če vas poskuša neki izsiljevavec ope* hariti in vam grozi, se mu postavite po robu in se iz boja ne umaknite. Za sedaj pozabite na vse in se odpeljite v Novi Jork. pa bomo zadevo zaključili. Prepričan sem, da se ne bo ničesar zgodilo, dokler ne bo poslednji odlok za razdelitev posesti podpisan. Tedaj se bo zgodilo, če se bo sploh kdaj zgodilo. Nikakih zlih slutenj nimam, gospod Svital. Pomnite tudi, da je Bunker prekanjen strahopetec.«
»Morda ste pogodili resnico, gospod Pik, meni se pa še vedno zdi. da me ni vodil za nos, da zato nima dovolj poguma. Odkrito vam priznam, da se ga bojim.«
»Jaz se ga pa ne! Prvič, ko se prikaže tu, ga bom tako zmikastil, da bo sedel na tla. Vam že pismeno sporočim, kaj sem dosegel.«
Tako je Elmer z olajšanim srcem odpoto* val v Novi Jork. Pet tednov pozneje mu je pisal Pik, da so vse nepremičnine imetja nro* dane, da so poplačani vsi dolgovi in da je za« puščinsko sodišče že podpisalo končni odlok za razdelitev premoženja. Odvetnik je dodal še, da bo Elmerjev delež znašal približno dve sto in osemnajst tisoč dolarjev
Po prejemu teh vesti je Elmer brez za* držka odpotoval v Muscatine. Dan po svojem prihodu se je oglasil v Pikovi pisarni, da prejme svoj delež in da še isti dan ob štirih popoldne odpotuje domov v Pilarcitos.
Ko se je Elmer prikazal v zasebni pisar* nici, je bil gospod Pik krasno razpoložen. »Naš prijatelj Bunker ni doslej niti zacvilil!« je naznanil veselo in se s temi besedami do* teknil stvari, ki je bila Elmerju najbolj na srcu. »Neki dan sem ga prijel v škripce in ga navijal, da je bilo veselje, pa nisem mogel ni* česar izvleči iz njega. Nedoločno mi je pravil, kaj vse lahko naredi, če hoče; videti pa je bilo na njem, da ne bo storil ničesar. Samo za nos vas je vodil.«
»Je li prejel svoj delež, gospod Pik?«
»Da; pred desetimi minutami sem mu izro* čil njegov ček. Menil sem, da bo najbolje, če ga odslovim, preden pridete vi.« Odvetnik je odprl predal in vzel iz njega že napisani bančni ček in neko listino. »To je pobotnica, ki jo boste sedaj podpisali.« Elmer je listino pod* pisal in prejel ček, ki se je glasil za svoto 218.734 dolarjev in 22 stotink.
»Zdaj boste brez dvoma želeli pregledati moje račune,« je dejal odvetnik in razprostrl pred Ebnerjem končni izkaz zapuščine, ka* kršnega je bil že predložil zapuščinskemu so* dišču. »Tukaj vidite vrednostno oceno vsega imetja z inventarjem vred in tole so predpisa*
na jamstva, ki spremljajo poslednje zaključke računov. Ker me pride v teku desetih minut obiskat neka druga stranka, vas prosim, da vzamete listne s seboj v hotel in jih tam v miru pregledate. Spotoma se lahko ustavite v banki, da vam potrdi vrednost čeka.«
Elmer se je odvetniku iskreno zahvalil, zlo* žil listine in se poslovil. Prejeti ček je izdala Prva narodna banka ki je imela svoje urade v pritličju istega poslopja. Ko je Elmer dospel v pritličje, je krenil naravnost v banko in se približal uradniku za malim okencem.
Uradnik ga je vzel in izginil v notranjost svojega oddelka. Čez pet minut se je povrnil in vrnil ček — nepotrjen! »Obžalujem,« je dejal, »a tega čeka ne smemo vnovčiti niti potrditi. Krajevni izterjevavec dohodninskih davkov nam je to prepovedal.«
»Hvala lepa,« je dejal Elmer vljudno in od; korakal na cesto. Zunaj je krenil v hišni vhod in odšel po stopnicah proti uradu odvetnika Pika.
»V zmoti ste bili, gospod Pik.« je naznanil. »Bunker je svojo grožnjo uresničil! Zmeraj se mi je zdelo, da me tedaj ni varal. In kako zvito je uredil vse! (Kakor hitro je prejel svoj ček, je zdirjal v banko in ga zamenjal, preden mu je mogel davčni izterjevavec to preprečiti. Ves preostanek zapuščine je sedaj vezan in bo tako ostal, dokler knjig ne pregledajo državni iz* vedenci.«
»Sveti in poskakujoči Jehozafat!« je vzklik* nil Absolom Pik in planil na noge. »To vendar ni mogoče!«
»Na žalost je mogoče.«
»Tega vam ne verujem, gospod Svital.«
»Tedaj pojdite doli v banko in povprašajte tam kakega uradnika. Drage volje vam bo vse pojasnil. Meni je že pojasnil vse, kar sem želel vedeti-«
»Sveta nebesa! Pa tako brezbrižno govo* rite, kakor da ste pravkar potegnili iz žepa poslednjo smotko in opazili, da je papirnati obroček na njej pretrgan! Ali ste res brez vsakih čuvstev?«
»Ne vem,« je odvrnil Elmer trudno. »Pri* čakoval sem takega udarca, zato se menda ne vznemirjam preveč. Kaj bi mi pa neki jok in kletev pomagala?«
»Ti ostudni garjev pes!« je rohnel odvetnik in razburjeno stopical okoli po sobi. »Ti stru* pena, potuhnjena kača! «
Elmer je skomignil z rameni. »Nadejam se, da mi bo davkar vsaj toliko pustil, da popla* čam nekatere dolgove, ki sem jih bil napravil
V	poslednjih mesecih. Trgovski banki v Pilar* citosu dolgujem dvajset tisoč dolarjev. Če mi od podrtije toliko ostane, da poravnam ta dolg, bom lahko rekel, da sem ravno tam, kjer sem; bil v začetku. Ne bojte se! Svoja razoča*
ranja bom kmalu prebolel in čez par mesecev sc bom počutil ravno tako srečnega in zado* voljnega, kakor da bi ne bil nikoli milijonar.« Suho se je nasmehnil. »Glejte,« je dodal, »mi* lijonarstvu se še vedno nisem prav privadil! 'lrošenje denarja je lepa umetnost, ki se je še nisem naučil. Le potolažite se, Absolom. Če bi prejel vso dediščino in če bi se naučil živeti po milijonarsko, bi mi Bunkerjevo /e* janje prav gotovo strlo srce; danes pa se ne počutim slabo.«
»Gospod Svital, vi ste mož!« je vzkliknil Pik z glasom polnim občudovanja in pozval k sebi tajnico. »Prosim, zvežite me telefonično z ravnateljem davčnega urada.« ji je reki.
Skozi pet minut je tiščal slušalko na, ušesu in poslušal besede, ki mu jih je govoril ravna* telj. Končno je molče obesil slušalko na kavelj in sedel.
»Tepeni smo!« je dejal hripavo. »Tepeni do živih kosti!«
»Dobro, pa naj bomo tepeni,« je odvrnil Elmer mirno. »Samo to bi rad izvedel, kako smo bili tepeni.«
»To vam lahko pojasnim. Ko ste Bunkerju pokazali vrata, je odšel naravnost k davčnemu izterjevavcu in vložil proti vašemu stricu ovadbo, ki jo je podprl s knjigami in lastnim pričanjem. Cel zbor računskih strokovnjakov je skozi pet tednov računal, da dožene, za ko* liko je vaš pokojni stric opeharil državo na davkih. Za vsako prizadetih let so izračunali, koliko dohodninskega davka je vaš stric de* janski plačal in koliko bi bil moral plačati, če bi svojih dohodkov ne utajil. Razlike vseh let so končno sešteli in dobili svoto, ki jo vaš stric dolguje še danes državi. Ta svota pa znaša dve sto ena in trideset tisoč, devet sto in štiri dolarje ter osem stotink.«
»Ampak kako je neki mogel Bunker od: nesti svojih deset tisočakov?«
»Z davčnim uradom se je tako pogodil in slednji to hladnokrvno priznava. Preden je dal Bunker knjige iz rok, je zahteval od davč* nega urada jamstvo, da bo smel svoj dele/ prejeti neokrnjen. Davčni urad je uvidel, da bo imel korist in je na to pristal.«
Nekaj časa sta se moža molče gledala, po* tem pa je na Elmerjevem obrazu zaigral vesel smehljaj. »Povejte mi, gospod Pik, če ste si vzeli zaslužek, ki vam prtiče, že pred polo* mijo.«
Odvetnik je trudno odkimal.
»Potem se je izigrala ta burka na vaš račun,« je dejal Elmer in vstal. »Veste kaj na* pravite sedaj? Izterjevavca primite za lase in se začnite z njim pogajati. Vzemite mu knjige iz rok in preglejte, če so njegovi računi pra* vilni. Ako so, tedaj se pogodite z njim, kakor se vam zdi najbolje, in kar dobite, je vaše.
»Kar se mene tiče, se hočem za vsele j rešiti te prismodarije. Ne utegnem in nimam volje, da bi se še nadalje boril za kaj drugega kot za svoj vsakdanji kruh. In čim delj odlašam ta edino pravi boj, tem na slabšem sem. Itak sem ostal za procesijo za polnih osem mesecev. Presneto se bom moral podvizati, če jo ho> čem zopet dohiteti.« Stegnil je roko, da se po; slovi. »Pozdravljeni, gospod Pik! Odhajam.«
»Kam poj dete?«
»Nazaj v Pilarcitos.«
»Ampak mojih računov še vedno niste pregledali.«
»Ne zanimajo me več. Jih bo že pregledalo zapuščinsko sodišče; če jih bo ono odobrilo, so dobri tudi zame. Naš mali Elmerček pa mora zdaj bežati, ker se mu silno mudi. Adios!«
»Elmer, dragi moj fant, neizmerno mi je žal.« Globoko ginjeni odvetnik je povsem po* zabil nase in je nevede začel mladeniča tikati.
»Nikar ne tratite sočutja na meni, gospod Pik. Eden izmed tistih ptičkov sem, ki sočutja nikoli ne marajo. Saj ni celo meni mnogo žal, da je prišlo do tega. Resnica je pač, da sem malce razočaran, a verujte mi, da ne radi sa* mega sebe. Z denarjem, ki mi ga je stric Hi* ram zapustil, bi lahko osrečil dekle, o kateri sem vam že pripovedoval. Radi nje edine želim, da bi se Bunker nikoli ne bil rodil. Čemu bi se neki sedaj cmeril! Ko bo davčni izterje* vavec dokazal svojo upravičenost, mu izročite ta listek in ga pozdravite v mojem imenu.« Elmer je položil na mizo bančni ček, ki mu ga je bil izročil pred borimi petnajstimi minus tami. »Zdravstvu j te, gospod Pik! Upam, da boste dobili, kar vam gre in za kar ste se trudili. Jaz ne dobim ničesar, pa se tudi trudil nisem. Pišite mi včasih in mi sporočite, kako se vam godi.«
Moža sta si toplo stisnila roke in se ločila. XII.
V	hotelu je Elmer pospravil svoje stvari in jih zložil v kovčeg. Telefoniral je v hotel* sko- vežo in zahteval račun.
Ob štirih popoldne je že sedel v vlaku, ki je sopihal proti zapadu. Tri dni pozneje je iz* stopil na postaji v Pilarcitosu in odšel peš proti svojemu domu.
Doma ga je prvi pozdravil njegov lovski psiček Pikec, ki je od velike radosti skakal kvišku in razigrano lajal. Za njim se je prika* zal na piano črnopolti sluga Jasper. Lenega je poklical k sebi in mu izplačal zaslužek do poslednjega dneva. »Nič več te ne bom potre-boval, Jasper,« je naznanil presenečemu črncu. »Žal mi je zate, ker si bil priden in zvest sluga, a ne premorem več toliko, da bi te odslej mogel plačevati. Nocoj bom večerjal v mestu.«
Zapustil je žalostnega Jasperja, ki je nemo
gledal za njim, ter odšel proti najbližnji tele* fonski hišici, da pozove Nelko.
»Elmer govori, Nelka. Doma sem, zopet doma in suh kot turški poper, želim, da se peljeva nocoj kam večerjat — morda bo to poslednjič — in povedal ti bom vse na drobno, kako je bilo. Še nikoli dragica, ni človek dobil toliko zaušnic kot sem jih dobil jaz v posled* njih dnevih, pa še vedno stojim na lastnih nogah in gledam predse s čistimi očmi. Stričevi milijoni so se raztopili kakor kepa slado* leda, ki jo postavimo na vročo peč. Nisi še sli= šala tako smešne zgodbe kot bo ta, Nelka! Pripravi se na smeh!«
»Oh, Elmer moj dragi! Tako mi je žal!« Nelkin glas je bil poln pridušenih solz.
»Ne, Nelka, prosim te lepo,« je prosil Eh mer ljubeče. »Ne žaluj radi mene, Morda po* zneje, ko bom začel zdihovati sam, a zdaj še ne! Tepen sem bil, a ne pobit. Še je v meni tople krvi in še si bom zavihal rokave! Poča* kaj nekoliko, pa boš sama videla.«
»Ali nisi obupal, Elmer? Daj, povej mi resnico!«
»Čemu naj bi obupal? Ako bi obupoval radi tega, ker nimam denarja, bi bil v grobu najmanj že deset let. Nič hudega mi ni, le suh sem tako, da rožljam, kadar hodim.«
»Strašno je res,« je dejala Nelka, »pa sem navzlic temu srečna. Elmer se je povrnil k meni in vse ostalo je brez pomena.«
»Vrnil sem se k tebi, nisem pa prišel pote,« je dejal Elmer grenko. »Podlo bi bilo, če bi zahteval, da greš delit z menoj uboštvo. Po* zabi, Nelka, da sem te snubil in mi odpusti.«
»O tem bova govorila pozneje,« je odvr* nila deklica mirno. »Oglasi se zvečer ob sedmih pri Tullijevih.«
Točno ob sedmih se je pred Tullijevo hišo ustavil razkošni novi avto, ki ga je Elmer no* coj poslednjikrat vodil. Nelka, ki je bila že pripravljena, je iskrečih oči priskakala po stopnicah in vsa razposajena splezala na meh* ki sedež k molčečemu mladeniču. Veliko vo* zilo se je zgenilo in odbrnelo po široki beli cesti proti gostilni Josipa Angellottija. In tam. mejtem ko sta večerjala, je Elmer pripovedo* val deklici čudovito zgodbo o bajnem milijo nu, ki se je razblinil v nič. Ko je končal, je Nelka nemirno zbadala namizni prt z vilicami in ga plašno vprašala, kaj misli sedaj početi.
»Kaj? Dela si moram poiskati, dela kakr* šnekoli vrste.«
»Toda, dragec, sedaj si v Pilarcitosu župan in višješolski odbornik. Morda se nameravaš vsemu teinu odpovedati in oditi drugam?«
»Ne. Doma bom ostal, če se bom le mogel pošteno preživljati. Če se odpovem županstvu in šolskemu odborništvu in odidem, bi vsak vedel, da sem se zbal in pobegnil.«
»Ali veš morda, kako zelo se ti bodo sedaj vsi smejali. Oh, niti slutiš ne, kako bridko je človeku, ki ga vse mesto zasmehuje!«
»O tem sem /e mnogo razmišljal, pa se ne bojim. S smehom me že ne bodo ugonobili.«
»Vendar boš hudo trpel. Nič več te ne bi obsojala, če bi zapustil mesto.«
»Ostanem, pa naj se zgodi karkoli. V svo* jem življenju sem popil že mnogo pelina in še se ga upam popiti.«
Nelkine rjave oči so ga gledale in se topile od nepopisne ljubezni.
»Elmer, ti moj edini!« je šepetala.
Te preproste besede, tako polne resnične* ga ganutja, so napolnile Ebnerjeve oči s sob zami.
»Nikar, Nelka, prosim te!« je prosil. »Lju* bim te bolj nego lastno življenje, toda, toda, Nelka — saj me razumeš, saj veš, kaj mi? slim, dragica? Ker te ljubim, ne bom nikoli dopustil, da se omožiš z nemaničem. Preden bom imel toliko denarja, da te dostojno oskr* bim, bom že stara puščoba — oh, prosim te, umej me, Nelka! Rad te imam in hrepenim po tebi, bil bi pa podel sebičnež, če bi te prosil, da me čakaj.«
»Prav dobro te razumem, Elmer. Ne pri* čakujem, da me prosiš čakanja, ker resnica je ta, da čakati prav nič več ne maram. Ko se omožim s teboj, hočem imeti sreče in radosti, ne pa križev in težav večnega uboštva. V ban* ki imam dobro službo in brž me odpelji od tu, ker bom menda začela jokati!«
Elmer je hitro poravnal račun in se odpe* ljal z deklico proti domu. Po petih miljah vož* nje sta dospela do prve obločnice, ki je raz« svetljevala cesto v predmestju Pilarcitosa in tu je deklica potegnila Elmerja rahlo za ro* kav.
»K luči zapelji, Elmer, in ustavi,« je uka* zala in Elmer jo je slušal. Tedaj je iz torbice potegnila šop listin, ki so bile popisane s pisal* nim strojem, in mu jih je dala v roko. »Čitaj!« je ukazala z glasom, ki je bil strašno srdit.
»Kaj je to, Nelka?«
»To so zaključni računi o zapuščini tvojega strica Hirarha, ki jih je gospod Absolom Pik predložil zapuščinskemu sodišču v odobritev. Tudi ti si prejel en izvod, a ker jih nisi utegnil prečitati, jih je odvetnik poslal po pošti meni, da ti jih ob priložnosti pokažem.«
»Kako pa — kako je to — jaz nisem vedel. Nelka, da te pozna!«
»Čitaj vendar, tepček! Nalašč se obotav* ljaš, ker bi rad videl, da znorim! Čitaj, pra* vini!«
In Elmer je čital! In medtem, ko ie čital, je končno 'izvedel čudovito novico, da sedi ob strani edine še živeče potomke Benedikta Ca? therona — one, ki je iz zapuščine Hirama But*
terwortha prejela svoto en milijon in osem in sedemdeset tisoč dolarjev! Resen in zelo dolg je bil Ebnerjev obraz, ko je upognil listine in jih vrnil.
»V tvoji sreči sem srečen tudi jaz, Nelka,« je dejal mirno. »Vredna si je v najpopolnejši meri. Bog naj te blagoslovi! Naj spremlja tvoje bogastvo nebeški blagoslov, da bi nikoli več ne občutila grenkosti uboštva!«
»Rekla sem ti že, da ne maram čakati, da postaneš stara puščoba in nikoli nisem izpre* govorila resničnejših besed! Oh, moj ljubi, vse sem vedela že od začetka! Vedela sem, kako malo ti bo ostalo, kadar bo poplačano vse — in ko sem s pomočjo gospoda Pika odkrila, da ti bo ostalo dve sto in osemnajst tisoč dolar* jev, sem želela videti, kako boš prenesel iz* gubo milijona. Domenila sem se z gospodom Pikom — odpusti mi, Elmer moj zlati! — da naj uredi tako, da boš mislil — oh, Elmer! Bunker te je ves čas vodil za nos! In tako se je gospod Pik dogovoril z bančnim uradni* kom, da ti vrne ček, češ, da je davčna oblast zaplenila preostanek dediščine in potem je gospod Pik navidezno telefoniral davčnemu izterjevavcu, ko si bil ti navzoč — in — in — Elmer, tukaj, glej, imaš svojih dve sto in osemnajst tisoč dolarjev in še nekaj čez! Oh, Elmer! tako dober, tako pogumen in tako vrl človek si in bolj te ljubim kot vse zaklade sveta — poljubi me, tepček, poljubi me, pra* vim! Vzemi me v naročje in mi povej, če me še imaš rad — mnogokrat mi povej, stokrat, tisočkrat in še in še in povej mi tudi, če mi od* pustiš! Od starega Anzela Moodija sem ku* pila njegov delež, ki ga ima v Trgovski banki, in odslej si ti bančni predsednik in nihče se ne bo smejal na tvoj račun. Oh, moj miljeni, ali res misliš, da bi tvoja Nelka kaj takega dopustila!«
»Nehaj!« je prosil. »Saj ne veš še vsega! Še se mi bodo smejali, še! Zato bo poskrbela Dorica Gejtvudova. Ničesar mi ne more do* kazati, pa me bo le razvpila iz samega mašče* vanja.«
»Ničesar ne bo storila. S pomočjo dikto* grafa sem si zabeležila ves pogovor, ki se je vršil tisti večer v tvoji hiši, ko te je prišla s Karelčkom iz Kolorada obiskat. Saj sem bila jaz tista, ki je poslala oba v hladilnico, kjer mirno premišljujeta, da je sreča vedno opo* teča. Ko bosta prišla na svetlo, jima preskr* bim vozne listke, da se odpeljeta iz države, in če tega ne bosta hotela storiti, jima preskrbim novih počitnic v državnih zaporih, ker sta te hotela z izsiljevanjem denarno oškodovati. Oh, jaz sem ju spoznala mnogo prej kot ti.«
»Zakaj si me tedaj pustila tako trpeti? Za* mi nisi takoj od začetka vsega povedala?« je vprašal presenečeni Elmer,
Nelka se je mehko smehljala. »Oh, mislila sem v svoji nespameti, da me boš veliko bolj ljubil, če ti dovolim nekoliko neomejene pro* stosti!«
Elmer je premaknil vzvod in avto se je za* čel pomikati naprej po cesti. Na prvem križ* potju je zavozil na stransko pot in ustavil v senci košatih evkaliptov. Mirno se je sklonil naprej in prekinil električni tok, da so ugas* nile luči.
»In sedaj,« je rekel z glasom, ki je bil čud* no resen, »bom poljubil najčudovitejše dekle na svetu! Potem se bova peljala naravnost v San Jose in prisilila okrajnega sodnika, da se izkobaca iz postelje in nama še nocoj izda poročno dovoljenje. Jutri greva k župniku nastavit oklice. Če hočeva namreč ostati v Pilarcitosu in si pošteno deliti srečo, nč smeva nič več odlašati. Oh, Nelka, dušica moja, kako me neki moreš tako ljubiti; mene, Neb ka, ki — ki — oh, kak nezaslišan jazbec sem bil zares!«
Nelkine roke so se ga oklenile okoli vratu. Pst! Tiho bodi! Nič več nočem slišati tiste na* rodne pesmi!« je šepetala. »Ti moj dragi, stari, tepček!«
KONEC.
Ur
Tone Kralj: Kronanje Marijino.
Sergej Sajaickij:
Zanimiva snov.
KER so bile vse mize zasedene, me je prosil za dovoljenje, da sme prisesti k moji mizi in v zahvalo zato se je po> nudil, da mi plača pivo.
Ozrl se je po pivnici.
Malo znanih obrazov, večinoma obličja obešnjakov. »Vi ste, saj dovolite, v službi ljudske prosvete?«
»Pisatelj sem.«
In kako čedno ste oblečeni! V mojih pred*
stavah je književnost vedno združena z raz* trganimi hlačami. Toda lahko, da so se časi premeniii. Najbrže prihajate semkaj, da na* berete vtise!«
»O ne, v tej vročini sem hotel popiti ste* klenico piva.«
»Seveda. Če se pomisli, da je dandanašnji pivnica torišče življenja. Toliko romantične pestrosti, da jo komaj utegneš ujeti na papir! Ampak! Hočete slišati resnično nenavadno zgodbo? Natakar, še dve pivi, — oprostite, to je moja zadeva, gostim Vas. Torej, izvolite pogledati tega lepega moža, ki ravnokar na* stopa na odru. Vse vam posnema. Od bren* Čanja samovarja pa do glasu vsakogar iz občinstva. Z njim se je pred kratkim pripetila nenavadna zgodba. Ko je program predstave potekel in se je pivnica skoro izpraznila, se mu je približal mož knežjega lica in mu po* nudil pivo ... »Zelo visoko cenim Vaša umet* nost,« mu pravi. Sedla sta. Pila. Kar pravi knez: »Ali hočete,« mu pravi, »zaslužiti sto zlatnikov? Ne bankovcev, ampak prave zlat* nike? Gre zato: Imam očeta. Ker je izgubil ljubljenega sina, je postal slaboumen. Ta mu je padel kot častnik bele vojske. Odkar je umrl moj brat, oče ne je in ne pije več in vedno čaka na revolucijo. Gotov je, da se mu sin potlej vrne.«
Umetnik se je začudil: »Kaj naj jaz pri tem . . .?«
»ZelO mnogo. Tik pred revolucijo je moj oče zakopal na svojem posestvu zaboj s tremi tisoči znanih »rumenih ptičkov«. Vemo, da jih je zagrebel pod neko lipo. Toda na vsaki stra> ni one ceste stoji po petdeset lip. Saj vendar ne gre, da bi porili ves park! Zdaj ic tam ko* muna. Stari pa noče nikomur nič izdati. »To,« pravi, »je za Petjo, po prevratu sc Petja po* vrne in dobi vse.« Zdaj poglejte to fotogra* fi jo!«
Umetnik je pogledal tja — to je bil prav on! Le brk in huzarske uniforme ni imel.
»Razumete, okoli česa se vrti? Oblečemo Vam stari huzarski kroj, malce si namažete lica in se prikažete očetu ... prej mu bomo
še povedali kaj o prevratu, da ga ne premočno pretrese. Lazite, kar hočete, potem pa speljite pogovor na denar. Tako kaj, da se denar po= trebuje za podporo prestola in domovine.«
Umetnik je napeto poslušal... ., sto ceki; nov pri tej rastoči draginji! Premišljeval je
—	ta reč ni pravdanska! Zahteval je dve sto. Složila sta se na sto petdeset.
Umetnik ni spal vso noč. On in žena sta preračunala te rumenjake v angleške funte, dolarje in rublje. Počečkala sta ves papir, kar ga je bilo pri hiši. Drugi dan je odšel. Izkuš; njavec prejšnjega dne in njegova žena sta ga sprejela z živim razburjenjem. Oblekli so ga v huzarski kroj, pripeli mu visok red z meči, mu prilepili brke in ga lepo počesali. Bil je pravi dvojnik padlega sina!
»Glas,« mu je dejal oni, »je bil prav tak kot moj, ali ga lahko posnamete?«
»No, kako da ne, vsakogar iz občinstva lahko posnamem.«
Staremu so že prejšnji večer nekaj namig; nili o dogodkih. Rekli so mu, da so v Moskvi nemiri. Vso noč se ni slekel, molil je. Zarana je poklical sina in snaho in jima pravil, kako je naskočil Plevno. Z mostovža je gledal proti Kremenu, ali ne že plapola tam trobojnica. Umetnik je čakal v sosednji sobi in sin se je podal k očetu. Skozi vrata je bilo slišati:
»Očka, ne vem, kako naj ti to povem!«
No, no, le!«
»Predobra novica je ...«
»Povej, povej!«
»Vlada je padla!«
»Ah!«
»Ne razburjaj se, očka! Petja .. .«
Tu, po besedah mojega umetnika, se je v sosednji sobi razlegal radosten krik. Stari je letal po sobi, pritrkovaje s palico ob tla.
»Kje je? Kje je?«
In v tem trenutku je snaha potisnila hu; zarja v sobo. Droban, neznaten, usmiljenja vreden starček mu je planil nasproti, se kar zaustavil in kriknil:
»Otroci, zahvalimo se Bogu!«
Padel je na kolena in vsi drugi z njim. Pa ni vzdržal in je začel objemati sina.
»Pet j iška se je vrnil, Pet j iška s svetinjo, poglejte: Vladimirov red z meči!«
V	tem hipu je pod okni zaigrala vojaška godba — internacijonalo!
Stari je odrevenel in se začel tresti. . . snaha je planila k vratom na mostovž in jih hotela zapreti. Toda pahnil jo je vstran in stekel na mostovž. Po cesti so se pomikale ko; ničaste kape z rdečo zvezdo.
Stari se je nagnil črez ograjo, se prevesil kakor lesena punčka in padel iz petega nad; stropja na tlak. Konji rdečih častnikov so se splašili....
Da, tako je! Vsak človek ima za sabo kaj čudnega, da bi bilo vredno, kot rečeno, steči domov in ga vreči na papir. Oprostite, grem za trenutek ven. Šibko srce ... od zaduhline se mi kar moti . . . Pazite na moj klobuk, pro--sim.«
Šel je ven. Godba] je zasvirala ples, spomnil sem se na neskončno nočno stepo. Po pivnici, je plavala zatohlica, podobna sivim dimnatim kačam. Ni se vrnil. Mojega klobuka ni bilo. Segel sem v prsni žep. Moja listnica je izgi; nila. Segel sem v drugega: ure tudi ni bilo več.
Ni mi vzel le časa, marveč tudi denar. Novi klobuk mi je zamenjal s starim.
Šest steklenic piva je čakalo na plačnika.
Romantična pestrost!
Po dveh dneh sem po pošti preje) moje listine.
Denar si je ohranil.
Za zanimivo snov.
(Preložil Gregor Hrastnik.)
Največje cerkve sveta.
ZAMISLIMO se za hip, kako bi bilo, če bi našim mestom odvzeli svetišča: kak; šno podobo bi kazale? V Trstu bi ne bilo več starodavnega v burji osivelega Sv. Justa, ki se razgleduje na morje, ne več morje, ne več mogočne cerkve sv. Antona, ki zapira Veliki kanal; kako pusta bi bila podoba Go; rice, ko bi ji odžagali vse zvonike, ki kličejo iz vsakdanjosti navzgor! Ostale bi palače bank, okajeni kolodvori, cementna rebrovja tržnic in vile, ki se jim že na licu vidi, da ho; čejo streči udobju posameznih bogatašev.
Cerkev pa je dom vseh, dom za berača in delavca in bogatina. Kakor prisrčen, večen ka; zalec se dvigajo stolpi iz vrvenja mest in iz vaškega dela proti nebesom. Med stenami
Bazilika sv, Petra v Rimu.
Bazilika sv. Pavla »fuori lc mura« v Rimu.
cerkva se vršijo najgloblja in najčistejša de* janja človeše duše. Svetišča so polna vzdihov ranjenih duš in polna veselega odrešenja, mol* čečih molitev celih rodov. V vernih dobah — in se ponekod še danes — so se združile vse upodabljajoče umetnosti, stavbarstvo, kipar* stvo, slikarstvo, da postavijo krasna svetišča. Kako so jih genijalni umetniki delali, nam živo predstavlja knez francoskih dramatikov Paul Claudel v srednjeveški drami »Oznanenje«. Mojster Peter, ki gradi katedralo sv. Justicije, pravi:
Zahvaljen Bog, ki me je postavil očeta cerkva; vlil'mi je uvidevnosti v srce in zmisel za trajni razseg!
Izobčil me je kot gobavca in takisto opro* stil vseh posvetnih skrbi,
da bi na francoskih tleh postavil deset pa* metnih devic, ki jim olje nikoli ne poide, in da bi oblikoval shrambo za molitve!
Peter Craonec ure, a deset devic, njegovih hčer,
kakor vdovin vrč,
v katerem se neprestano obnavlja moka ter posvečena merica olja in vina.
Cerkev sv. Križa na Nunbergu pri Frankfurtu oh Menu na Nemškem.
Tako so zrastle umetniško lepe cerkve, iz te žive vere so se dvignili velikanski hramovi krščanstva. Prvak med cerkvami je dom sv. Petra v Rimu, ki more sprejeti 54.000 ljudi. Koliko milijonov vernikov je že molilo v tem svetišču na grobu sv. Petra! V cerkvi sv. Pavla pred rimskimi vrati gre 36.000 ljudi; nekaj večja je stolnica v Milanu, zgrajena v got* skem slogu, ki obseže 37.000 ljudi. Sijajen cvet vzhodne umetnosti je Hagia Sofija v Cari* gradu, nekdaj stolnica carigrajskih patrijar* hov, zdaj mohamedanska mošeja; v krščan* skih časih je bilo v njej prostora za 23.000 ver* nikov. Stolnica v Kolinu sprejme v svoje ob* širne ladje 30.000 vernikov. V starodavni ba* ziliki sv. Ivana v Lateranu pa more stati 21.000 oseb. Stolnica v Ulmu na Nemškem, ki je bi* ser čistega gotskega sloga, ima prostora za 22.000 oseb. Marsikateri naših bravcev pa je že videl svetoštefansko cerkev na Dunaju, kjer se o praznikih zbere do 12.000 vernikov.
Te velikanske, umetniško dragocene cer* kve so zidala ljudstva z globokim navduše* njem in velikimi žrtvami. Kronist poroča, kako so zbirali sredstva za stavbo ulmske stol* nice. »Na stavbišču so postavili leseno hišico, kamor so meščani prinašali darove, obleko in zlatnino, kamene in opeko. Verniki so s konji in osebno opravljali roboto, tako da je pod
'-:nrr
Stolnica v Ulmu na Nemškem.
■
njih rokami delo rastlo in 1. 1488. ni stalo le prelepo svetišče s stolpom, marveč tudi že 52 oltarjev v njej.«
No,'tudi v sedanji dobi so marsikje zrastla svetišče, zgrajena v novem, sodobnem slogu, a umetniško prvovrstna. Slika cerkve sv. Križa kaže moderno cerkev ki stoji sredi in« dustrijskega velemesta, jasna, v stvarnih, močnih obrisih, plemenit izraz nove dobe, ki na poseben, samosvoj način ustvarja nove vrednote v čast božjo.
Stanko Križan:
Iz kraljestva povodnega moža.
TO je bilo tedaj, ko vsa moja učenost ni presegala »Začetnic«. Mlinar Pavlič je čistil rojo za svoj mlin. Pomagal si je prav izvirno. Nekje gori pod Lokavcem je zajezil potok, ki smo mu pravili Jelšček, in ga napeljal v strugo drugega potoka, kateremu smo rekali Vrnivec. Kar nas je tedaj bilo kratkih hlač, smo jih še nekoliko zavihali in hajdi v umazane tolmune in brezdna osušenega potoka po rake in jegulje, ki smo jim v naši vaški kranjičini rekali »ugarji«. Moja babica, ki je bila v mladih letih pri mojem stricu žup* niku Pečenku v Renčah večkrat v gosteh, je bila spretna kuharica povodnih živali. K njej smo se zatekli s plenom, ki smo ga nalovili v usahlem Jelščeku. Ker še nismo imeli po* kvarjenega okusa, nam je vse teknilo.
Vendar pa je preteklo še dosti vode po Jelščeku in babičin grob so gotovo že preko* pali, preden sem zvedel to, kar vam bom zdaj povedal o tej prečudni morski deklici, ki ji pravimo po slovensko jegulja, po vipavsko »ugur«, po goriško pa »vegur«.
O tej ribi so namreč naravoslovci dolgo ugibali, kako se neki plodi. Karkoli so jih po sladkih vodah polovili, so bile samice. Kolikor so jih pa morski ribiči v slani vodi ujeli, so bili samci. Čuden pojav, kaj ne?
Rešitev je pa ta: kakor so lastavice ptice selivke, tako so tudi jegulje ribe selivke. Ko postane jegulja samica v sladkih vodah stara od 3 do 7 let, — ta doba je odvisna od njenega razvoja, kateri pa zopet zavisi od slu* čajne hrane, na katero je naletela, — jo kar prevzame hrepenenje po potovanju proti morju. V temnih jesenskih nočeh se dvigne iz svojega potoka proti morju. Po poti sc njena družba vedno bolj množi. Potujejo samo v temnih nočeh. Njih brzina je kaj pičla. Pet* najst kilometrov na noč je že kaj posebnega. Iz potoka v potok nato v reko, iz reke v reko in končno v morje. Dolga in mučna pot jih
mnogo ugonobi. Toda glej, tam plavajo nove, nadomestne trume: ob izlivu rek v morje jih čakajo samci. Tako pomnožene nadaljujejo potovanje na globoko morje. Morje ima nanje poseben vpliv. Jegulja postane globokomor* ska riba. Njena barva postane temnejša in ko* vinasto svetla; glava se ji zaostri, in oči se ji nekoliko razširijo. Preden sc jegulje ustavijo in začno ploditi, jih navadno čaka še dolga pot. Ne ustavijo se dokler ne dosežejo mor* ske globine 1 (M)() metrov. Voda mora imeti povprečno 9 stopinj toplote in 3.52 odstotkov solnate primesi. Te pogoje najdejo šele v Atlantskem oceanu. Pomni torej, da je moral i naši', jegulja iz Koritnice pri Bovcu v Sočo in iz Soče v Adrijo, iz Adrije v Sredozemsko morje, odtod skozi Gibraltar morda celo v Ocean. Tam se šele odpočije in plodi. Zatorej je pač razumljivo, da zaplodi ena jegulja sa* mica do poldrugi milijon mladičev, ki se raz* vijejo iz jajček v male prozorne suličaste ri* bice. Stare jegu'jc pri tem zgube svoje živ* ljenje v globini morja in nikdar več ne dosežejo sladke vode. Mladiči pa se počasi razvijajo in dvigajo vedno višje proti mor* skem površju. Ko dosežejo popolno obliko jegulje so še vedno tako majhne kot naj* manjše gliste. Vendar se zberejo v velikanske vlake, na milijarde v tropu in začno novo p>)* tovanje proti sladkim vodam. Celi vlaki teh ribic se gnetejo proti obrežju. Ko se preblizu* jejo izlivom rek jih ribiči kar s škafi zajemajo in tedaj ni nič posebnega, čc jih en sam ribič v eni noči polovi po pet stotov.
Njihovo potovanje je seveda zelo dolgo* trajno. Največkrat pridejo do obrežja spom* ladi. Tiste jegulje, ki pridejo v Jadransko morje so že bolj razvite. Ker potrebujejo več časa, da dosežejo obrežje, se tudi nekoliko bolj razvijejo nego druge, ki uberejo bližjo pot. Ko priplava takle ribji vlak k ustju reke. ostanejo samci v morju, samice pa nadalju* jejo svojo pot po rekah navzgor. V strnjenih čredah se gnetejo po vodi naprej. Pri izlivu vsake nove vode v glavno reko se oddeli sku* pina od glavne ceste in jo ubere v novo smer. Jegulje se tako razlijejo po vodah dežele, kakor kri iz srca po človeških žilah. Ne ustrašijo se tudi najhujših slapov. Če tudi tisoči izgube življenje druge vendar zlezejo črez.
Pri tem so te kot niti drobne jeguljice zelo vztrajne. Dokaz je veliki slap pri Schafhau* senu na Renu. Jegulje premagajo in pridejo tako do Bodenskega jezera. Moderno ribo* gojstvo jim dandanes pomaga z umetnimi prehodi, da premagajo te težave.
Približno štiri leta ostanejo jegulje v sladki vodi. AAed tem časom samo žro in spe. Po tej dobi so popolnoma dorasle in gredo spet tja.
odkoder so prišle, zaplode mladiče, a se same nikdar več ne vrnejo. Njihova zibelka in grob je Ocean.
Četudi v prejšnjih časih niso vedeli, kako se jegulja razvija, vendar so ribiči vedeli z d potovanja jegulje. Že iz prastarih časov sc je v mestecu Comacchio ob izlivu Pada v morje razvila pravcata industrija z jeguljo. Že v davnini so tamkaj po lagunah in ob Padovem izlivu zgradili vrsto zatvornic in kanalov. Ko se bliža vlak mladih jegulj, jih z lučjo in dru* gimi sredstvi zvabijo v kanale in umetne tolmune in ko so jegulje že tam, jim zapro vse izhode. Jegulje so v ječi; ko se razvijajo, jih polove. Tako pridelajo vsako leto okrog 5 milijonov kilogramov jeguljinega mesa, ki ga v konservah razpošiljajo po vsem svetu. Vse mesto živi od te obrti.
Kako bi bila debelo gledala moja babica, ko bi ji bil te stvari povedal, ko sem ji nosil jegulje iz Jelščeka. Ker so na jegulje dobre za usta in želodec bi bila vendar le rekla: »Naj bo kakor praviš samo glej, da namesto je« gulje ne uloviš modrasa.«
Izbruh svetovne voj rt e.
AVSTRIJSKI poslanik v Beogradu baron Giesl je oddal ultimatum 23. julija ob 6. uri zvečer in zahteval odgovor v teku
48 ur.
Srbski zunanji minister Nikola Pašič je ravnokar prirejal v notranjosti dežele volilne shode, v Beogradu ga je nadomeščal finančni minister Paču.
»Dvomim,« — je Paču rekel Gieslu — »da bo mogoče sklicati v taki naglici polno sejo vlade, ker je del ministrov na potovanju.«
»V dobi železnic in brzojava« se je na« smehnil Giesl — »se da to brez posebne težave izpeljati, če vpoštevamo obseg kraljevine.«
Vtis ultimatuma na srbsko javnost je bii strašen. V Beogradu je nastala nepopisna zmešnjava, vlada je poklicala brzojavno Pas šiča v prestolico. Dospel je drugo jutro in začel takoj posvetovanja, ki so trajala do ve* čera brez odločitve. Anglija je svetovala po svojem poslaniku, naj Srbi sprejmejo čim več zahtev avstrijskega ultimatuma, Francija pa, na Srbija skuša pridobiti časa in predlaga ev« ropske velesile za razsodnike. Najhujše je bilo, da je velika Rusija molčala.
Tako je pretekloi prvih 24 ur. Drugi dan je bilo razpoloženje v Beogradu še vedno, temno, zakaj car ni bil še izrekel svoje bes sede. Pašič je svetoval zato, naj Srbija popu«
šča do skrajne meje in reši za vsako ceno mir. Dežela se je v zadnjih dveh balkanskih vojnah gospodarsko izčrpala, ljudstvo si želi počitka. Nova vojna bi lahko uničila državo in vladarsko hišo.
V	svojem odgovoru je Srbija sprejela skoro vse avstrijske točke med njimi tudi po« nižujočo zahtevo, naj kralj Peter obsodi v dnevnem povelju na vojsko velesrbsko pro« pagando. Da bi pa avstrijski uradniki vodili v Srbiji preiskavo, tega niso mogli sprejeti, češ da je proti kazenskim zakonom in proti srbski ustavi.
Medtem ko so v ministrskem svetu pisali odgovor, se je raznesla po mestu lažniva vest, da je ruski car poslal odrešilno brzojavko, s katero obljublja Srbiji pomoč. Kakor bi trenil, se je razpoloženje spremenilo. Na ulicah so se zbirale množice in šle demonstrirat pred angleško, francosko, italijansko in rusko po* slaništvo, vpijoč »Dol z Avstrijo!« Kaj kmalu se je pa izkazalo, da je vest o carjevi brzo« javki brez podlage, v mestu je zavladala zopet velika potrtost.
Giesl zahteva potne liste.
Kralj Peter je podpisal za vsak slučaj ob
1.	uri popoldne ukaz o splošni mobilizaciji. Možje in fantje, ki so se komaj oddahnili od balkanskih vojn, so morali zopet pod orožje. Na postaji so sestavili naglo dvorni vlak, v katerega so spravili zlato Narodne banke ter najvažnejše državne spise. Ob 3. uri popoldne se je odpeljala vladarska družina v notranjost dežele in njej so sledili kmalu tudi člani vlade, zakaj Beograd je ležal tik avstrijske meje in so ga mogli sovražni topovi že v par dneh obstreljevati.
Tačas jc avstrijski poslanik baron Giesl urejeval v stanovanju prtljago in se priprav« ljal na odhod, saj je trdno pričakoval, da bo srbska vlada ultimatum odklonila. Par minut pred 6. uro je prišel Pašič peš v avstrijsko poslaništvo in izročil odgovor. Giesl jc pre= letel v naglici spis in bil brž na jasnem, kaj mu je storiti. Srbi so sprejeli sicer skoro vse zahteve avstrijske vlade, a k sreči ne vseh! Zato je Giesl poslal nemudoma Pašiču pri« pravljeno naznanilo, da so med Avstro«Ogr« sko in Srbijo diplomatični odnošaji pretrgani. Taka so bila Berchtoldcva navodila. Pol ure za tem se je Giesl z vsem osobjem peljal že na železnici proti Dunaju.
Na ulicah k postaji je videl Giesl prve slike bližajoče se vojne. Vojaštvo z godbo na čelu je zapuščalo mesto, da se umakne v smer proti Nišu, iz prestolnice so vozili municijo, prikazale so se prve skupine sanitejccv z zdravniškimi pripomočki za ranjence.
To je bilo prvo znamenje krvavih grozot, ki jih je imela prinesti človeštvu svetovna vojna.
Vtis v Evropi.
Vest o avstrijskem ultimatumu je padla med evropska ljudstva kakor strela z jasnega. Bankirji in industrijalci so prekinjali svoje do« puste in hiteli domov, med generali in diplo* mati je završelo, ministri in vladarji so se zbi* rali naglo na posvetovanja, zakaj Ipoložaj je bil skrajno napet in usoden.
Posebno hudo je zavrelo med delavstvom. Po dunajskem Ringu so korakale tisočglave množice in burno protestirale proti vojni. So* cialistična »Arbeiterzeitung« je pisala tiste dni: »V vsaki točki ultimatuma grofa Berch* tolda se lesketa kri, in sicer kri, ki naj se pre* lije za stvar, za katero so bili dani vsi pogoji častne in mirne rešitve ... V imenu trpečih in bednih odvračamo odgovornost za nesrečo na tiste, ki so se odločili za ta korak« ...
Še odločneje je odmevalo iz industrijskih središč Nemčije. Vodstvo nemške socialne de* mokracije je priobčilo proglas, kjer je bilo res čeno: »Niti ene kaplje krvi enega nemškega vojaka ne smemo žrtvovati oblastiželjnosti avstrijskih mogočnjakov! Vsepovsod naj doni v ušesa oblastnikov klic: ,Mi nočemo vojne!’ Živelo vesoljno bratstvo narodov!«
Temu pozivu se je odzvalo delavstvo iz 32 industrijskih mest Nemčije in priredilo velika zborovanja proti vojni. Shodi pod milim ne* bom so bili zabranjeni. Ko so v Berlinu de* lavci kljub prepovedi šli demonstrirat na ulico so jih orožniki na konju surovo razgnali. Vi« ljem II. je bil radi delavskih demonstracij zelo razburjen: »Tega ne smemo trpeti!« — je rekel. »Če se to ponovi, proglasim obsedno sta* nje in dam vse voditelje brez izjeme tutti quanti zapreti.«
Med tem so se že pojavljale na cestah prve skupine ljudi, ki so zahtevale vojno in vpile: Doli s Srbijo!, ne da bi jim orožniki storili kaj hudega.
Proroški glas.
V	istem času so šumele nepregledne mno« žice delavcev tudi v Parizu in protestirale pred zunanjim ministrstvom proti vojni. Fran* coski socialisti so bili še odločnejši nego njih nemški tovariši: predlagali so, naj se proglasi v vseh evropskih deželah splošna stavka. Na občnem zboru stranke so namreč izjavili: »Da se vojna prepreči in prisilijo vlade na razso* dišče, smatramo med vsemi sredstvi za naj* pripravnejše splošno stavko po vseh prizade* tih deželah.«
Ko pa stavke ni hotelo biti, se je začelo tudi v Franciji razpoloženje polagoma spre*
minjati. Socialistični časnikar Herve je tožil: »Kje so naše lepe sanje o mednarodni splošni stavki proti vojni? Sanjali smo, da vodimo narode proti vladam, toda naše peruti so uda* rile ob trdo resničnost in se polomile, padli smo na zemljo, vsak na svojo rodno grudo, misleč samo na eno, da jo v tem trenutku bra* nimo kakor naši očetje pred surovim nava* lom sovražnikov« .. .
Proti vojni pa niso nastopili v prvih dneh samo socialistični delavci Evrope, temveč tudi ugledni možje iz meščanskih vrst. Tako je na* pisal berlinski zdravnik Artur Bernstein pro* roški članek, ki ga cenzura tedaj ni dovolila natisniti. »Vojni hujskači se motijo« — je re* kel. »Prvič ugotavljam, da trozveza ne obstoji. Italija se ne vdeleži vojne, na noben način pa ne z nami. Če pojde v vonj o, se postavi na stran antante. Drugič: Anglija ne ostane nev* tralna, temveč bo pomagala Franciji ... Če stopi Anglija v boj proti nam, bo proti nam sploh ves angleški svet, v prvi vrsti Amerika. Tretjič: Japonska ne bo napadla Rusije, pač pa po vsej priliki nas .. . Avstro * Ogrska vztraja lahko gospodarsko 3 do 5 let, nam ne more nič dati. V Rusiji zbruhne revolucija kvečjemu tedaj, ko bodo Rusi poraženi... Nemčija bo vodila vojno za goli nič. — En milijon mrličev, 2 milijona pohabljencev in 50 milijard dolgov, to bo uspeh te sveže in vesele vojne!«
Pri zelenih mizah.
Najbolj miroljubna izmed vseh evropskih vlad je bila angleška. Kaj je brigala navad* nega Angleža Srbija in njen spor z Avstrijo? Zunanji minister Edvard Grey je bil po svo* jem osebnem prepričanju odločen nasprotnik vojne, uverjen je bil, da more Anglija napre* dovati samo v miru. Razen tega Edvard Grey ni posebno ljubil Srbije. Avstrijski ultimat je angleškega zunanjega ministra kljub temu zelo razsrdil. »Ta listina« — je rekel avstrij* skemu poslaniku grofu Mensdorffu — »pre* kaša vse, kar sem videl enakih stvari. . . To je najstrašnejši dokument, kar jih je katera dr* žava naslovila kedaj kaki drugi neodvisni dr* žavi.«
Nemškemu poslaniku Lihnovskemu je po* vedal svoje mnenje o vojni s temi*le bese* dami: »Naj zmaga v tej voj ni'kdorkoli, eno je gotovo: Evropa se bo popolnoma izčrpala in obubožala, industrija in trgovina bosta uniče* ni, radi brezposelnosti bodo nastala revolucio* narna gibanja.« Da se prepreči vojna, je pred* lagal, naj se Nemčija, Anglija, Francija in Ita* lija združijo in skupno posredujejo med Av* strijo in Rusijo. Tako je bilo stališče Anglije.
Avstrijski ultimat je vplival neprijetno tudi v Petrogradu. Generali in državniki so
smatrali, da Rusija ni še pripravljena na voj* no. Na seji ministrskega sveta, ki je trajala 5 ur, so sklenili prositi Avstrijo, naj podaljša rok ultimatuma, da se lahko v miru preučijo avstrijske zahteve. Nato je imel zunanji mi* nister Sazonov buren razgovor z avstrijskim poslanikom.
»Vi hočete vojno« — mu je rekel — »in ste podrli za seboj vse mostove.«
»Mi smo najmiroljubnejša država na sve* tu,«'— se je branil Avstrijec — »braniti mo* ramo pa našo deželo pred revolucijo in našo vladarsko družino pred bombami!«
»Miroljubni? Vi zažigate Evropo!«
»Sijajno delo!«
Drugi dan se je vršil v carskem dvoru »Krasnojem selu« posvet ministrov pod pred* sedstvom Nikolaja II. Pred sejo je dospela z Dunaja brzojavka, da Avstro*Ogrska ne mara pod nobenim pogojem podaljšati roka ultimatumu. Ta vest je silno ogorčila vse pri* šotne. Po daljšem posvetovanju so sklenili sle* deče: če bo Avstro*Ogrska napadla Srbijo, je treba mobilizirati 13. armadnih 'zborov. Izvr* šitev tega sklepa je odvisna od zunanjega mi* nistra Šazonova, ki naj določi po prilikah sam dan mobilizacije.
V	Petrogradu so gledali na položaj s skrbjo in se bali najhujšega.
Čisto drugačno je bilo mišljenje v Berlinu. Viljem II. je dobil besedilo srbskega odgo* vora v roke 24 ur kasneje, nego bi mu ga bili lahko poslali z Dunaja. To se je zgodilo po nemarnosti nemškega poslanika na avstrij* skem dvoru in pa po zvitem načrtu grofa Berchtolda. Tako je minil dragoceni dan, ki bi bil zadostoval, da Viljem prepreči avstrij* sko vojno napoved. Ko je drugo jutro prečital srbski odgovor, se ni mogel načuditi: Srbija se je uklonila avstrijskim zahtevam! Zadovolj* no se je oddahnil in bil dobre volje. O Paši* čevem odgovoru je sodil tako*le: »Sijajno delo za rok samih 48 ur! To je več, nego smo mogli pričakovati. Velik moralni uspeh Dunaja! S tem odpade tudi vsak vzrok za vojno in Giesl bi bil lahko mirno ostal v Beogradu. Na to bi ne bil jaz nikoli zaukazal mobiliza* cije!«
Viljem je bil prepričan, da je vojna po* stala nepotrebna in dal zato svojemu posla* niku brzojavni nalog, naj dela pri zavezniku za mir. Istočasno je naznanil načelnik vlade Bethmann*Hollweg velesilam, da »se Nemčija trudi vztrajno« pregovoriti Avstrijo, da bi pri* volila »v odkrit razgovor s Petrogradom«.
Toda Viljemovo spoznanje je prišlo pre* pozno! Grof Berchtold in tovariši se niso dali več ustaviti.
Prva vojna napoved.
Berchtold se je bil odločil, da napove Srbiji vojno in se trudil prepričati o tej potrebi sivo* lasega, oklevajočega Franca Jožefa. Da bi iz* silil podpis, se je poslužil celo laži. Dne 27. julija je predložil cesarju pismeno poročilo, kjer je bilo rečeno, da je »srbsko vojaštvo obstreljevalo včeraj pri Temes*Kabmu naše čete in ko so te odgovorile, se je razvila večja praska. S tem so se sovražnosti v resnici /e pričele.«
Ko je Franc Jožef to prebral, je opustil vse pomisleke in podpisal vojno napoved. Ob koncu listine je stal stavek, da mora avstrijski cesar seči po orožju tudi radi tega, ker so »srbske čete napadle pri Temes * Kabinu že oddelek c. in kr. vojske.« Teh lažnivih besed pa niso brali ne avstrijski narodi in ne ino* zemstvo, zakaj grof Berchtold jih je črtal brž nato iz napovedi in se opravičil po dveh dneh pri cesarju s tem le izgovorom: Ker so se vesti o boju pri Temes*Kubinu izkazale za ne* resnične, sem si dovolil izločiti iz vojne na* povedi Srbiji stavek o napadu. Berchtoldu je bilo pač glavno, da doseže od Franca Jožefa podpis. Pri zasledovanju tega namena se ni obotavljal prevariti svojega cesarja.
Vojno napoved je poslal v Beograd 28. julija ob 11. zjutraj, in sicer brzojavno preko Bukarešte. Zgodovinska listina se je glasila tako*le:
»Ker ni kr. srbska vlada odgovorila po* voljno na noto, ki jo je izročil avstro*ogrski poslanik v Beogradu 23. julija 1914., je c. in kr. vlada prisiljena poskrbeti sama za obrambo svojih pravic in interesov ter se zateči v ta namen k sili orožja. Avstro*Ogrska se smatra zato od tega trenutka dalje v vojnem stanju s Srbijo.
Avstro*ogrski minister zunanjih zadev grof B e r c h t o 1 d.«
Avstrijska trma.
To usodno listino je Berchtold odposlal v Beograd, čeprav je imel dovolj prilike porav* nati spor z mirnimi sredstvi. Toda on je od* klonil dosledno vsako posredovanje in silil slepo na nasilen obračun s sosedom. Najprej so Rusi, kakor smo že omenili, predlagali, naj Avstrija podaljša rok ultimatumu. Berchtold je ponudbo odbil. Nato je angleški zunanji minister lord Grey predlagal, naj se spor reši na zborovanju evropskih velesil. Prosil je tudi nemško vlado, naj v tem smislu pritiska na Avstrijo. V Berlinu so odgovorili, da ne more* jo zavezniku metati polen med noge in so za* vrgli tako angleški posredovalni načrt. Tretji predlog so naredili zopet Rusi: prosili so Av* strijo, naj sprejme direktne »razgovore« s Pe* trogradom. Berchtold je tudi »razgovore« od*
ločno zavrgel, berlinska vlada je pa izjavila, da ne more »na noben način pritiskati na Avstrijo«. Ko je Srbija spoznala, da na Dunaju niso zadovoljni z njenim odgovorom, in vi; dela, da ji radi tega napovedujejo vojno, je dala javiti Avstriji, da je pripravljena sprejeti če treba vse točke ultimatuma. Berchtold se* daj niti s tem ni bil več zadovoljen in odgovor ril, da bi morala Avstriji po vojni napovedi staviti sploh nove pogoje.
Berlinskim diplomatom so se odprle oči šele 27. julija, ko je nemški poslanik v Londonu knez Lichno\vsky poslal vladi brzojavko z opominom take*le vsebine: »Če pride v danih okoliščinah do vojne, bomo imeli Anglijo proti sebi!« Bethmann*Holl\vegu se je začelo svitati, da je nevarno slediti slepo Berchtoldu. Angleži so bili naredili sedaj predlog, naj se začnejo pogajanja velesil na podlagi srbskega odgovora. Bethmann, ki ga je brzojavka Lich-nowskega vznemirila, je poslal zato svojemu poslaniku na Dunaju navodilo, da »ni mogoče tudi tega angleškega predloga kar vnaprej od* biti«, ker bi nas sicer smatral »ves svet za po* glavitne vojne hujskače. Mi ne moremo od* kloniti vloge posredovalca«.
Tudi Viljem II. sam se je prepričal, že ko je prebral srbski odgovor, da je treba sveto* vati Avstriji zmernost in ukazal, kakor smo gori omenili, svojemu zastopniku na Dunaju, naj »dela za mir«.
Vsi ti zapozneli nasveti so na bili zaman, zakaj Berchtold je drugi dan napovedal žc Srbiji vojno.
Rusija kliče pod orož je.
Po avstrijski vojni napovedi so se združili vsi napori posredovalcev na to, da bi ne na* stala iz srbsko*avstrijskega spora evropska vojna, in da bi zadržali kljub napovedi Av= strijo pred vpadom v Srbijo. Radi varnosti je ruska vlada sklenila, da mobilizira vojaštvo v južnovzhodnih deželah države, in sicer v okra* jih Moskva, Kijev, Odesa in Kazan. Zunanji minister Sazonov je zagotovil takoj avstrij* skega poslanika, da mobilizacija ni naperjena proti avstro*ogrski monarhiji. »Danes bomo odredili delno mobilizacijo,« mu je rekel — »toda te čete niso namenjene, da vas napa* dejo. Stale bodo pripravljene s puško ob boku. To delamo samo iz previdnosti, saj nas je Av* strija itak že pretekla in izvrši lahko mobili* zacijo hitreje od nas.«
—	»To bo- napravilo kljub temu pri nas naj* globlji vtis.«
Ko sta se tako razgovarjala, zabrni telefon. Sazonov seže po slušalki in izzve, da Avstrijci obstreljujejo Beograd. Vzkipel je od jeze in bruhnil v poslanika:
»Car ima popolnoma prav! Vi hočete s po*
gajanji pridobiti samo časa in obstreljujete medtem nezavarovano mesto! Čemu naj bi se še razgovarjali, ako se tako obnašate?«
Se isti dan, to je 29. julija, je petrograjsku vlada sklenila in razglasila mobilizacijo proti Avstriji. Da pomiri Berlin, je car dal takoj obvestiti nemškega poslanika, da to ni sovraž* no dejanje proti Nemčiji. Zvečer je dobil Ni* kolaj II. od Viljema brzojavko, kjer zastavlja nemški cesar svojo častno besedo, da ohrani mir, ako Nikolaj prekliče mobilizacijo. Car je pozval nemudoma na telefon vojnega mini* stra Suhomlinova in ga vprašal, ali se ne bi dala mobilizacija še ustaviti.
»Nemogoče. Mobilizacija se ne da zadrže* vati in pognati spet naprej kakor voz . ..«
Drugi dan popoldne je stal zunanji mini* ster Sazonov iznova pred carjem in čital novo brzojavko Viljema II.: Če Rusija mobilizira proti Avstriji, nemški cesar ne more več po* sredovati za mir.
Sazonov je položil papir na mizo in rekel: »Vojni se ne moremo več izogniti. V teh oko* liščinah mislim, da se Vaše Veličanstvo ne sme več obotavljati in mora podpisati ukaz o splošni mobilizaciji.«
Car je bledel in okleval: »Pomislite na od* govornost, ki jo jemljem nase z Vašim nasve* tom. Pomislite, da pošljemo tisoče in tisoče ljudi v smrt!«
—	»Ne vest Vašega Veličanstva in ne moja vest si ne bosta imela kaj očitati, če se vname vojna. Odslej je treba misliti samo na varnost države. Vojna bo izbruhnila itak ob uri, ki jo je določila Nemčija.«
Car se je po enournem prigovarjanju vdal in podpisal.
Avstrija naj propade častno.
Angleži tudi po izbruhu avstrijsko*srbske vojne še niso obupavali in predlagali 29. julija Avstriji, naj se zadovolji z zasedbo Beograda ter začne nato pogajanja z velesilami, v prvi vrsti z Rusijo. Ta angleški predlog je bil Berchtoldu skrajno neprijeten in zato je od* lašal namenoma z odgovorom. To je delal radi tega, ker si je domišljal, da se Anglija ne bo mešala v vojno, in da so tudi ruske grožnje le prazne besede. V Berlinu so pa 30. julija že vedeli, da je položaj čisto drugačen, in sveto* vali Avstriji, naj odgovori povoljno. Zvečer je prestrašeni Bethmann*Hollweg brzojavil na Dunaj ta opomin: »Pripravljeni smo sicer iz* polniti našo zavezniško dolžnost, protivimo se pa, da bi nas Dunaj lahkomiselno in brez ozira na naše nasvete potegnil v svetovni požar!«
Pametne besede, ki bi bile pred par dnevi še rešile Evropo, a so prihajale sedaj prepo* zno. Ko jih je Berchtold slišal, je postal sicer bled in molčeč, ustrašil se je, da bo moral usta*
viti vojno proti Srbiji, toda njegov strah je bil neopravičen. Zakaj isti dan so dobili v Berlina premoč generali in začeli ukazovati na mestu ministrov. General Moltke je brzojavil na Dunaj, da »nujno svetuje« splošno mobiliza* cijo. S tem je bil seveda prejšni Bethmannov opomin preklican in Berchtold je dobil zopet proste roke. Najbolj se je veselil brzojavke načelnik avstrijskega generalnega štaba baron Hotzendorf, ki je itak nameraval predlagati Francu Jožefu, naj razširi dosedanjo delno mobilizacijo proti Srbiji na vse oborožene sile monarhije.
Vesel se je podal k sivolasemu cesarju in mu predložil pripravljeni odlok v podpis. Franc Jožef je podpisal s težkim srcem. To dokazujejo žalostne besede, ki jih je sprego* voril par dni za tem istemu generalu Hotzen* dorfu: »Če že mora monarhija propasti, naj propade vsaj častno!«
Avstrijska splošna mobilizacija se je izvr* šila par ur za rusko, in sicer ne da bi bili znali na Dunaju, kaj so sklenili Rusi v Petrogradu.
Nemčija napove Rusiji vojno.
Ko je Viljem II. zvedel, da Rusi mobilizirajo in da bo najbrž tudi Anglija stopila v vojno, ga je prevzel obup:
»Slavna obkolitev Nemčije je postala torej kljub naporom naše politike neizpodbitna res* niča. To je sijajen uspeh, ki mora vzbujati ob* čudovanje tudi pri tistih, ki so radi nje po? gubljeni. Edvard VII. (pokojni angleški kralj ur.) je celo po smrti močnejši od, mene, ki ži= vim! In mi smo šli na lim, upajoč, da s tem Anglijo pomirimo. Sedaj je treba vse te splet; ke brezobzirno razkrinkati. Naši konzuli v Turčiji in v Indiji morajo razvneti ves moha* medanski svet k divjemu uporu proti temu ob; sovraženemu, lažnivemu, brezvestnemu naro* du kramarjev. Če že izkrvavimo, naj Anglija zgubi vsaj Indijo.«
Dne 31. julija so poslali Rusom ultimatum, kjer so zahtevali, naj car prekliče v teku 12 ur mobilizacijo, ker bi Nemčija morala sicer podvzeti potrebne protiukrepe. Istočasno je imel Viljem II. s svojega gradu v Berlinu prvi vojni govor. Ker se Rusi utlimatumu niso uklo* nili, je nemški poslanik v Petrogradu grof Pourtalčs napovedal Rusiji 1. avgusta vojno in zahteval potne liste.
Opolnoči istega dne je dobil car Nikolaj nenadoma zopet brzojavko Viljema II., ki ga roti, naj Rusi ne prekoračijo nemške meje. Carju se je zbudilo v srcu upanje, da se je Vis ljem premislil in dal poklicati ob 4. uri zjutraj na telefon nemškega poslanika.
»Kako se sklada brzojavka z Vašo vojno napovedjo?« — ga je vprašal Sazonov.
—	»Žal mi je, da Vam ne morem dati po* jasnila. Sicer Vas pa moram prositi, da se obr* nete na ameriškega poslanika, ki je prevzel zaščito naših koristi. V 4 urah se odpeljemo.«
S temi besedami je grof Pourtales obesil slušalko na telefon in uničil poslednji up na mirno poravnavo.
Vojna s Francijo in Belgijo.
V	istem času kakor v Petrograd je poslala nemška vlada, ultimatum tudi v Pariz ter za* htevala, od Francije, naj v teku 18 ur izjavi, ali misli ostati v rusko*nemški vojni nevtralna. Ker ni dala pariška vlada zadovoljivega od* govora, je Viljem napovedal tudi Franciji voj* no ter ukazal četam, naj začnejo prodirati.
Nemški generalni štab je že v mirnem času bil mnenja, da je treba v slučaju vojne vdreti v Belgijo, zakaj le če se Francija s te strani na? pade, je Nemčiji zagotovljena hitra in popoh na zmaga. Vpad v Belgijo pa ni bila tako eno> stavna zadeva, kakor so si domišljali nemški generali. Belgija je bila kakor Švica nevtralna država, za nedotakljivost njenega ozemlja so jamčile velesile, med njimi tudi Nemčija, An« glija in Francija.
Zato so Angleži zahtevali že 21. julija od Francozov in Nemcev, naj se uradno obveže* jo, da ne bodo v slučaju vojne pod nobeno pretvezo prekoračili belgijske meje, temveč spoštovali svoje podpise. Toda dočim je Fran* cija dala takoj zahtevano izjavo, so se Nemci sumljivo izogibali jasnemu odgovoru ter pre* plašili tako vso belgijsko javnost.
Nad deželo je ležala temna grožnja, ki ni dala ljudem več mirno spati. Kako opravičen je bil ta strah, se je izkazalo, ko je nemški poslanik izročil belgijski vladi že prej pri* pravi j eni ultimatum, kjer ji naznanja, da je Nemčija prisiljena vkorakati v Belgijo, da prehiti Francoze, ki imajo enake načrte. Če ostane Belgija v blagohotni nevtralnosti, se bo po vojni njeno ozemlje povečalo na račun Francije in Nemčija ji povrne vso škodo. Ako pa belgijska vlada ne sprejme te po* nudbe, ji mora Nemčija napovedati vojno. Za odgovor imajo Belgijci 24 ur časa.
»Kaj smo mogli drugega pričakovati!« — se je razsrdil belgijski zunanji minister. »Nemčija, ki je pravila, da je naša prija* teljica, zahteva danes od nas sramotno de* janje!«
Ministri so ultimatum enoglasno odklo* nil in na nočni seji sklenili, da se uprejo Nemcem s silo.
Francija je ponudila Belgijcem takoj obo* roženo pomoč, ki so jo pa v Bruslju začetko* ma odklonili, češ da ne smejo dati Nemcem prilike, da se pred svetom izgovarjajo na Francoze.
Istočasno je belgijski kralj Albert brzo* javil v London in prosil Angleže za posredo* vanje. Njegov klic ni ostal brez odmeva.
Anglija se je odločila.
Angleška vlada je še 31. julija izjavljala, da se ne mara vdeležiti vojne, in razburila s tem svoje francoske in ruske prijatelje. Dne 1. avgusta je lord Grey vztrajal še ved* no na svojem in povedal to zopet francoske* mu poslaniku. »Tega poročila ne maram po* slati v Pariz!« — je vzkipel Francoz. »Jeza in ogorčenje bi se polastila naših. Moj narod bi rekel, da ste nas izdali! Nemško brodovje sme potemtakem zapluti v Kanal (La Manš ur.) in napasti našo nezavarovano obalo!«
Drugi dan zjutraj je angleška vlada skle* nila, da bo branila francosko obrežje pred morebitnim nemškim napadom in mobilizi* rala svoje vojno brodovje. To je bilo vse, kar so Angleži storili v korist francoskim prija* teljem. Toda tudi ta sklep ni bil vsem mi* nistrom po volji, zakaj štirje so v znak pro* testa odstopili.
Anglija je bila pač demokratična država, kjer je o miru in vojni odločalo ljudstvo. Na Angleškem je bilo popolnoma nemogoče, da bi sklepalo o vojni par ljudi, kakor se je zgo* dilo v Avstriji, Nemčiji in Rusiji. Vojak je bil na Angleškem, kdor se je prostovoljno javil, in noben zakon ni mogel poklicati vseh državljanov prisilno pod orožje. To so si mo* rali držati angleški ministri stalno pred očmi, ko so se pogajali s tujimi državniki. Za vojno napoved je bilo potrebno odobrenje parla* menta, kjer so poslanci glasovali po svoji vednosti in vesti. Dokler je večina zbornice bila nasprotna, nista mogla ne vlada in ne kralj nič ukreniti.
Angleška javnost se je odločila za vojno šele v trenutku, ko so Nemci udrli v Belgijo. Lord Grev je obrazložil poslancem, da je častna dolžnost Anglije izpolniti svoje med* narodne obveze in braniti neodvisnost Belgije, za kar je glasovala tudi opozicija. S tem je bi* la usoda Avstrije in Nemčije zapečatena.
Polom diplomaci je.
Ni pa bilo dovolj, da so Nemci in Avstrijci imeli proti sebi Rusijo, Francijo in angleško svetovno carstvo! Viljem je doživel v tistih dneh še druga razočaranja.
Romunija, tajna članica trozveze, je sedaj nenadoma odpovedala in izjavila zavezniko* ma, da jima ne more pomagati. Edino, kar je romunski kralj naredil, je bila obljuba, ki je pozneje ni držal: »Dokler sem jaz kralj,« je rekel — »se ne bo Romunija nikoli vojskovala proti Avstriji.«
Drugo razočaranje je čakalo Viljema z Grčijo. Njegova sestra je bila poročena s kra* Ijem Konstantinom in imela velik vpliv na svojega moža. Viljem je bil zastran tega pre* pričan, da bo Grčija potegnila z osrednjima velesilama, in začel pritiskati na Konstantina z brzojavnimi pozivi. »Zdi se mi samo po sebi umljivo,« — mu je pisal — »da Te bo že s po* min na Tvojega po morilčevi roki umrlega očeta odvrnil od zavezništva s srbskimi za* hrbtnimi morilci.« Toda vsi pozivi in vse grož? nje niso nič pomagale. Grčija je ostala nev* tralna.
Italija je že takoj poi ultimatumu Srbiji iz* javila jasno in odločno, da je trozveza bila ustanovljena v skupno obrambo, ne pa za na* padalno politiko na Balkanu. Kako moreta pri* čakovati Avstrija in Nemčija od Italije, da se udeleži napada proti Srbiji? Saj je prej nista niti vprašali za nasvet, čeprav zavezniška po* godba to predpisuje. Italija ostane nevtralna.
Ti dogodki so Viljema silno razdražili: »Zavezniki odpadajo od nas kakor gnila ja* bolka! Popolni polom nemške, oziroma av* strijske diplomacije. To bi bili morali in mogli preprečiti.«
V	takih okoliščinah je izbruhnila največja vojna zgodovine, katere človeštvo še dolgo ne bo pozabilo. Tudi med našim ljudstvom in v naši deželi je zapustila globoke in žalostne sle* dove. Saj je ni med nami skoro družine, kjer ne objokujejo očeta, sina, moža ali ženina, ki ga je vojna umorila.
KONEC.
Slavko Savirtšek:
Ognjena kača.
ODKAR je tovarniškemu delavcu Rutarju umrlo triletno dete Jekica — žena je ob porodu darovala lastno življenje za otrokovo — je postajal vse bolj zamišljen in sam zase. Grizlo je v njem očitanje, da je sam kriv detetove smrti, ker ga ni poslal k morju, kakor je bil nasvetoval zdravnik. Računal je in menda bi bil z majhnim predujmom zmo* gel. A nikakor se ni mogel ločiti od otroka, ki mu je bil več ko življenje. In še to: ni maral verjeti, da bi mu moglo umreti edinče, da bi smrt mogla ugasiti te žive, svetlomodre očke in bi se zaprle za vedno. Vse je poskušal, ku= poval zdravila, potrosil pol plače za zdravnike in že se je videlo, da se v mali, bledi, jetični obrazek vrača kri in zdravje. Toda nekega večera, ko se je vrnil iz tovarne domov, je dete pridušeno klicalo »ata«, zaprlo očke, da
jih je isti hip še zadnjikrat široko odprlo, po* gledalo očeta s pogledom, ki mu je šel do kosti, in jih zaprlo za vedno. Rutarju se je tisti trenutek zavrtelo pred očmi, ognjena kača je zaplesala vrtinčasti ples pred njim in skoro je obnorel v silni bolečini.
Delal je v martinovih pečeh. Zdaj po smrti otrokovi si je zamišljen in raztresen ter ne* pazljiv prebiral delo sam, menjavali so mu ga mojstri in ga premeščali iz oddelka v oddelek, dokler ga niso namestili v žičarni na posel, ki zahteva pozornosti in pazljivosti kot malo* kateri.
Z železnimi, dolgimi kleščami je dan za dnem, uro za uro lovil železno razbeljeno kačo, ki je zvihrala močna in debela iz stroja, se vrgla na tla in se v teku zvijala proti dru* gemu stroju. Tek ji je bilo treba uravnavati s kleščami, jo speljati do drugega stroja z manjšo odprtino, ujeti jo s kleščami in utak* niti v zijočo razpoko, odkoder je planila za polovico tanjša v smeri tretjega stroja in tako dalje in dalje, dokler se ni, ko je bruhnila iz zadnjega stroja, ohladila v hladilniku in se tenka ali debela navijala na veliko kolo, od* koder je povita v velike kolobarje odšla v za* logo.
Med drugim in tretjim strojem so s kle* ščami v rokah postavili Rutarja in mu natan* ko obrazložili njegov opravek. Sprva je šlo težko, bilo je treba spretnosti in pazljivosti. Ognjena kača je bila zahrbtna, rada je osle* pila delavčeve oči, mu spolzela iz klešč, opla* zila mu noge in jih opalila do kosti. Tla, po* krita z debelo pločevino, so bila vroča in raz* greta, skozi lesene podplate je pripekalo prav do kosti. Ognjeni sij zvijajočega se živega že* leza je jemal vid, mnogi delavec je opešal na očeh in moral rano v pokoj s pičlo pokojnino.
Rutarja je ta posel zajemal samo par dni. Kmalu mu je delo postalo mehanično; skoro brezbrižno in brezskrbno je odpravljal br* zeče, bleščeče železo v stroj. Prebrzo je spet padel nazaj v prejšnjo čemernost. Sodelavci so se ga izogibali, ker jim niti odzdravljal ni več.
Kakor vsak dan je tudi oni četrtek gnal ognjeno kačo iz stroja v stroj. Živa, živa se je vila pred njim in bežala pred njegovimi kleščami. Tistikrat je Rutar kar nenadoma prebledel in kot šiba vztrepetal.
»Kje sem nekdaj že videl prav tako ognje* no kačo?« je zvrtelo vanj vprašanje. Vrtelo in vrtelo je dalje, toda Rutar ni našel odgo* vora. Otresal je z glavo, preganjal misel, ki pa se mu je kakor nalašč naravnost zazrla v možgane, neutrudno in ostro pikala v srce ter vstajala vsak dan znova v njem, vsak dan bolj živa, bolj iskajoča.
Pred njo ni imel miru niti ponoči. Vstajal je zjutraj trudnejši kot je legel zvečer, iz oči so mu gledale neprespane noči, bledel je in hujšal. A uganiti ni mogel, zakaj mu je misel na ognjeno kačo tako tesna, zakaj spomin nanjo tako žgoč in odkod!
»Zakaj me baš ta misel tako preganja?« se je čudil sam v sebi in nehote dalje iskal, pa jo spet podil stran. Ni šla. Znova in znova se mu je povračala, vse misli so se mu sukale samo ob tej ognjeni kači, ki ji je slične iskal v grenkem spominu.
Tiste čase je mnogo zahajal na grob male Jekice. Strmel je na črno rušo, pokrito z ro* žami, svetlim poljskim cvetjem, ki so je na* trgale njegove trepetajoče roke, in je molčal vase. In nekega jutra je zopet pred odhodom na delo prinesel na grob polno naročje cvetja, pokril ž njim ves grob, se naslonil na pre* prosti križ, sklenil roke kakor k molitvi in zastrmel predse. Misel mu je poiskala nazaj, v svetle, še žive otrokove očke. Kakor lil j v vetru se je zganil, se v bolečini zvil in strašno mu je, kakor ob smrti otrokovi, zaplesala pred očmi ognjena kača. Isti hip je vstala v njem še misel na drugo, železno ognjeno ka* čo, ki jo dan za dnem podi iz stroja v stroj. Našel je, kar so mu misli ugibale vsak tre* nutek, zdajci je vedel, kje je videl ognjeno kačo. Vsa kri je zledenela v njem.
Planil je k izhodu, zakoprnel, da prične delo in more primerjati živo kri z ono iz spo* mina. Kakor gladni na kos belega kruha se je vrgel z železnimi kleščami nad vijoče se žareče železo, ki se mu je zagnalo nasproti iz stroja. Ni mogel najti s kleščami konce, ni je mogel uravnati. Zvijala se mu je, plazila se ob stroju, se zasukala nazaj, spet se po* gnala naravnost nanj, a ni je mogel zgrabiti, dokler niso ustavili obrata. Šele tedaj je z drhtečimi rokami zgrabil opolzki, žehteči trak in ga uravnal v stroj. V opomin ga je paznik ukoril. Ko so stroji spet pričeli teči ter ves dan in še drugi, je stal paznik v nje* govi bližini ter z budnim očesom motril Ru* tarjevo dejanje in vedenje.
»Kača!«
Prve čase je hrepeneče pričakoval, kdaj se odpro mala vratiča in plane iž njih ognjena zver ter se skotali po pločevinastem podu. Počasi je šel s kleščami za njo, jo božal s kle* ščami po ognjevitem hrbtu kakor dete in jo previdno pretikal v stroj. Zrl je za njo, do* kler se niso zaprla vratiča in je pričela igra znova. Zdaj je strastno ljubil ognjeni trak, sladki spomin na presladko dete.
Okrenil se je.
»Kača!!«
Pričel je trepetati pred njo. Mrzlično jo je čakal, prežal najo s kleščami v rokah, ka* kor bi jo hotel smrtno udariti baš na glavo, brž, ko se bo hotela pognati iz železnih vra* tic proti njemu. Besno jo je lovil, s kleščami pritiskal vanjo in od besa škripal z zobmi. Često je bil s kleščami po njej, da so ognjene iveri sršele okoli. Kaznovali so ga zato, pla= čati je moral škodo na tvari. Pa kak hip jo je bolj sovražil. Prebridek spomin mu je bila na prebridko uro otrokove smrti.
»Rutar, kaj ti je, se ti je zmešalo?« ga je večkrat zbodel paznik, in inženirju dejal, da z delavcem ne more biti vse v redu. Motrila sta ga oba in spraševala, ali Rutar je samo nemo, z vročičnimi očmi strmel zdaj v tega, zdaj v onega. Stala sta pred uganko, ki je nista mo-gla razvozljati.
Delavec je črtil ognjeno kačo vsak dan huje in kakor da strupena teče skozi njega samega, mu pije kri in pali mozeg, se je mu« čil in bledel; oči pa so mu gorele, kakor da sta se žar in sij napol tekočega razbeljenega železa prelila vanje.
Pričel se je bati. Stopil je k inženirju in ga poprosil:
»Gospod, dajte mi drugo delo!«
»Zakaj?«
»Ne vem, bojim se.«
»Saj nisi baba!«
»Nisem! Ali bojim se kače kakor vraga!«
»Kakšne kače?«
»Razbeljene žice, ki jo ravnam. Kakor ognjena kača in vrti se mi v glavi, ko jo gle= dam!«
»Zazdaj nimam druzega posla zate! Do* zdaj smo te že izmenjavali in ti izbirali delo!«
Inženir mu je obrnil hrbet, Rutar pa se je skrivljen povrnil na posel.
Spati že davno ni mogel več. Zaplalo mu je v glavi, tako da je oči zaprl, ognjeno je zaplesalo pred njim, se previjalo in kotalilo, se vilo v zvitek, se spet odmikavalo, se pe= halo in gnalo dalje, vse dalje, prav notri v srce, kjer se je zvilo spet v klopčič, zapeklo in žgalo kot živi ogenj, razjedalo ko strup.
Rutar je spet poskuil in poprosil:
»Gospod inženir, za božjo voljo, dajte me drugam!«
»Zdaj celo nalašč ne! Ta bi bila lepa, da bi si delavec izbiral delo po svojih muhah!«
Šel je in pazniku naročil, naj ostro nadzo= ruje delavca in naj ga ob prvi priliki, ko ne bo dovolj pazljiv, predloži za odpust. Paznik je Rutarja opozoril, naj se oprime svojega posla, obenem pa mu priporočal, naj bolj pazi nase. Videl je njegove trepetajoče roke,
opazoval bliskavico v sovražnih pogledih na ognjeno zver in strah ga je postajalo delav* čevih razpaljenih, vsak dan globje udrtih oči.
V	Rutarju je pričelo goreti blazno sovra« štvo do vseh ljudi in stvari, a ognjeno kačo je klel, da bi se bil zgrozil, kdor bi ga bil slišal.
»Ka—ča!«
Samo sikal je še, ni mogel več govoriti v strupeni mržnji. Miže je iskal za ognjenim trakom, ker so ga pekle oči, ako je gledal za njim. Leden znoj mu je stopil na čelo, ko je s kleščami ujel zver in kakor da jo davi, davi, je stiskal ročaje in jo tiščal v stroj, ki je žrl, žrl kakor brez dna.
Propadal je duševno in telesno. Spal ni, je= del malo in često se mu je sredi dela zatemnilo pred očmi, da se je opotekel ter zgrešil železo. Po trikrat, štirikrat je segel po njem, preden ga je ujel in preteknil. Paznik je videl vse to in opozoril inženirja. A ta se je vselej raz« ljutil:
»Norec je! Pustite me v miru ž njim, če ne ga naženem!«
Paznik ni črhnil besede več, a vsak dan je z večjim strahom opazoval delavčeve trepe-tajoče roke, njegov omahujoči korak in kri« leče kretnje, v oči pa si mu že davno več ni upal pogledati.
Tisti ponedeljek je prišel Rutar na delo iz= redno razburjen. Vso noč ni zatisnil očesa, ognjena kača je plesala pred njim, kakor hi« tro je spustil veko na oko. Bal se je postelje in je bežal od doma. Dobršen del noči je presedel na otrokovem grobu in misli v njem niso bile več jasne. Ko je pri vratarju oddal karto, se je kot pijan opotekel v žičarno, vrgel nase delavno obleko in komaj so pričeli stroji dr* drati, se je pričel tresti po vsem telesu. Hrušč in trušč strojev mu je razbijal v glavi, da je butalo v njej in je kri besno divjala po žilah. Še preden so se odprla vratiča v stroju, je za= plesala pred njim ognjena kača, dvakrat je segel s kleščami za njo, ki je še ni bilo, in šele, ko je resnično siknila iz stroja, je spoznal, da je lovil samo privid.
Zazeblo ga je v srce, ko se je je dotaknil s kleščami. Kakor da je prijel žarečo zver z go* limi rokami, je spustil klešče, se naslonil na stroj in za hip izgubil zavest. Snet se je zma= gal, si šel z roko preko oči in prijel klešče. Ko= maj, komaj je ujel železo, držal klešče daleč od sebe in trepetaje pretikal. Ko je bilo mimo, se je oddahnil in odleglo mu je. A se je vilo in spet vilo mimo njega; zaprl je oči, a še vedno se je vilo in motalo naprej. Stiskal je zobe, tiščal pesti, da so ga bolele vse mišice in skoro glasno je kriknil, ko so se spet odprla vratiča in je kača planila proti njemu.
»Jekica!« je nenadoma zrastlo v njem. SoL-
ze so mu zalile oči, ni razločil več dobro. Z muko in naj večjim naporom je ujel železo in pretaknil. V njem je bilo kakor v tistem tre-nutku, ko je izdihnil otrok. Videl je živo=mrt* vo dete pred seboj, stresel se, sunil v plazeče se železo in iztrgal se mu je bridek krik.
Izteklo je žareče železo. Vratiča so se znova odprla. V Rutarjevih očeh je blazno zagorelo, v telesu je začutil sam led. Kakor zver na plen, je planil z odprtimi kleščami na ognjeno železo in se opotekel nadnje kakor pijan.
»Kača, kača!« je kričal glasno, divje, da je krik prevpil besno ropotanje strojev.
»Na—a—a!« je udaril z vso ihto v vijoče se železo in še in še, da se je okrog njega iskrilo kakor plamteča griva. Paznik je videl blazno početje in stekel, da z znamenjem za? ustavi stroje.
Rutarju je zaplesala ognjena kača prav v očeh. Krčevito je stisnil ustnice, bela pena je brizgnila iz njih na razbeljeni trak, da je za= cvrčalo, zakrilil je z rokami, omahnil nazaj,
izpustil klešče, nato pa se zvalil naprej in pas del z obrazom baš na ognjeno kačo. Strašen krik je zadušil ropot strojev, ki so se isti hip ustavili.
Ko so nezavestnega Rutarja dvignili, so vi* deli, da je ležal z očmi na ognjeni kači, ki mu je izpila življenje iž njih. Rana v obrazu je bila grozna; ognjena kača ga je izgrizla do kosti.
Dvignili so ga v nosilnico in odnesli v to* varniško bolnišnico, kjer je pričel besneti in divjati, še preden ga je mogel zdravnik obs vezati. Oblekli so ga v prisilni jopič, dva delavca sta z največjim naporom obdržala glavo, da so ga mogli za silo obvezati. Kričal je, da se je razlegalo daleč okrog. Iz njegovih krikov ie bilo razločiti samo dve besedi:
»Kača!« divje, besno.
»Jekica!« mehko, vroče, strastno.
Odpeljali so ga v blaznico še isti dan. Usmilila pa se ga je smrt in ga rešila duševne muke, še preden so mu mogli pričeti zdraviti slepe oči.
Tone Kralj: Na Golgoti (na sv. Višarjah).
ODPADKI.
Čc jc Amerikanec sit svojega avtomobila, ker je za« starci po obliki ali ne gre več kot ura, sc pelje z njim nekam dz mesta in ga kar zavali v obcestni jarek. 1 aki pokvarjeni in zapuščeni avtomobili so po ameriških ce« stah v napotje rednemu prometu in oblasti iščejo poti, kako bi prišle v okom teinu zlu. Radi pokvarjenih in za* puščenih avtomobilov pa so se v Ameriki tudi razvili novi »poklici«: mnogi se polastijo zapuščenega avtomo« bila in ga oddajo avtomobilskim tvornicam proti mali odškodnini. Tako plača Ford po 20 dolarjev ali približno 380 lir za vsak tak avtomobil, če ima še cel magnet. Ford je tudi zgradil posebno tvornico, kjer delavci lc razdira* jo avtomobile: dobre dele očistijo in porabijo za izde« lavo' novih avtomobilov, koščke razbitega stekla spravijo v topilnicoi za steklo, nerabne kose železa v topilnico za železo, koščke usnja porabijo pri vodnih napravah itd. Nič se nc zavrže, vse sc porabi.
Tako kot dela Ford s starimi avtomobili in uporabi vsak del, tako delajo z različnimi odpadki tudi v naših mestih in večkrat pride cunjar tudi v podeželsko občino.
Cunjarji in cunjaricc pobirajo cunje, kosti, staro že* lezo, papir, steklo itd. ter zmečejo vse na svoj voziček. Za vse, kar smo izročili cunjarju, dobimo lc kakšno boro lirico, cunjar pa od tega živi. Pelje namreč vso, kar je nabral, k podjetniku, ki sc s tem peča, torej k »velccu* njarju«. Tu vse dobro preberejo in odberejo:	papir in
cunje kupijo papirnice, tkalnice in tvornice za umetna gnojila; tovarna za klej kupi kosti; staro železo in razne kovinaste predmete kupi livarnica, ki kovine raztopi in prelije v novo in svetlo železo ali drugo kovino.
Cunje.
Najslabše cunjc porabijo za gnojilo, boljše pa raz« krtačijo s posebnimi stroji in jih same ali z novo volno ali bombažem predelajo v sukno, ki ga lc dober pozna« valeč loči od pristnega.
Najčudovitejše izpremembe pa so deležne bombaža« ste in platnene cunje. Kdo bi verjel, da je bil lep, bel pisemski papir pred časom umazana bombažasta in plat« nena cunja? In vendar jc tako. Tudi sc nam zdi zelo malo verjetno, ko nam kdo pove, da za to delo ni treba posebnega truda. Najvcčjc delo je, ko jc treba osnažiti cunje in jih zdrobiti v tekočo in redko kašo, kar se zgodi v posebnih kuhalnih posodah. Ko je v kuhalni posodi napravljena kaša iz cunj, ji dodajo klora, da uniči uma« zanost in barve, potem pridenejo kleja, da sc vlakna sprimejo. Čc hočejo napraviti barvast papir, dodajo še zaželeno barvo. Tako prirejeno kašo iz cunj speljejo na žičasta sita, kjer se voda odteče in kaša osuši. S po« sebnimi pripravami sc papir še zgladi in zlika.
Star papir.
Nič manj važen odpadek, ki ga jc mogoče predelati in vnovič rabiti, je tudi papir. Velike tovarne za pride« lovanje papirja stolčejo in razkrtačijo papir v mehko, drobno brozgo, ki jo potem vlijejo v razne oblike, ga prepoje z oljem in klejem ter ga puste, da se posuši. Po« sušena gmota je tako trda, da lahko iz nje izrežejo skle« dicc, škatlje, punčke, okvirje, razne igrače, konjičke itd. Vse to jo močno in trdno kot iz lesa. Največ cenenih igrač po sejmih in trgovinah je nastalo iz takih papirna« tih ostankov.
Kosti.
Tudi kosti, ki bi sicer brez koristi ležale okoli, jc vredno zbirati. Iz boljših kosti izdelujejo gumbe. Vsa« kovrstne kosti pa uporabijo v sladkornih tvornicah za či« ščcnjc sladkorja. Znano jc, da ima koščeno oglje last« nost, da odvzame tekočinam vsakršno barvo. Dokler je sladkor še tekoč: je umazan, temnorjave ali rumenkaste barve. Sladkorno brozgo napeljejo v posebne kotle, ki so napolnjeni s koščenim ogljem. Kosti namreč žgo, da sc izpremene v oglje, ki ga zdrobe in skozi to oglje v prahu pretakajo temnorjavo sladkorno brozgo, ki je ob
izst.pu iz kotla že popolnoma čista. Nato sladkorno te» kocino segrejejo, voda izhlapi, sladkor pa se sesede na dno in strne v kristale. Koščeno oglje rabijo tudi pri iz* delovanju čistila za čevlje.
Zaklane živali.
Meso zaklanih živali pojemo, iz kož se izdeluje us« nje, uporabi pa se tudi vse ostalo. Za izdelavo nekaterih strun soi ovčja čreva edina snov. Kite in hrustanci so za izdelavo kleja prav dragocena surovina. Kar strojar nas strže od kože kot neporabno, daje še 40 odstotkov kleja, goveji parklji in odpadki od kože pa celo 60 odstotkov. Prav tako so uporabni parklji od drobnice, drobne kosti, že davno zavržene zajčje kože in drugi podobni odpadki, ki dajejo do 42 odstotkov kleja (lima).
Kosci usnja.
Kosci usnja, ki padejo s čevljarske mizice, se zde po* polnama nerabni, a se kljub temu še koristno uporablja* jo. Če taki kosci preperijo in razpadejo, delujejo kot gnojilo. Dobri koščki služijo za preobleko gumbov, za prožne zagvozde v pipah, za vmesne kose pri raznih strojih, itd. Kolikokrat iščeš po hiši košček usnja, za do* mačo uporabo, a ga ne najdeš, ker ga ob času nisi shra* nil. Zelo drobne usnjene odpadke rabijo za pridelavo modrega barvila, s katerim je barvana vse modro blago naših predpasnikov in kril.
Zaključek.
Tudi žaganje zadnji čas vedno bolj izrabljajo kot kurivo v trajna gorljivih pečeh. Preostanke pri predelavi in čiščenju olja, žlindro velikih kurilnic za premog — lesni pepel je dobro gnojilo — celo smetišča porabljamo danes kot umetno gnojilo, seveda odpadke prej primerno predelamo in pravilno mešamo.
V	vseh naših krajih se za vse te »malenkosti« še ni zbudilo obrtno zanimanje v taki meri, kakor po drugih deželah in državah. Resnica pa je, da nobena stvar, tudi najneznatnejša, ni brez koristi. In kadar bomo prišli do tega spoznanja, da se bomo priučili, gospodarsko izkori* ščati vse malenkosti, se bo dvignilo tudi naše blago* stanje.
KUPČIJA Z MEDOM V TRSTU.
Marsikateri čebelar nam je zameril, ko smo pisali, da sc na svetovnem trgu prodaja med po okoli 300 lir za kvintal. Rekli smo takrat, da je tako nizka cena po* sledica krize, pod katero ječi gospodarstvo skoraj vsega sveta. Da bodo čebelarji in čitatelji imeli nekaj pojma o trgovini z medom, priobčujemo tu glede tržaškega trga medu par podatkov za 1. 1929.
Med v Trstu.
Lansko leto je prišlo v Trst 1627 kvintalov medu, in sicer 1282 kvintalov po morju in 345 kvintalov po suhem. Od omenjeno količine je bilo 400 kvintalov medu iz Ita* lije, 492 kvintalov iz Rusije, skoraj ves ostali pa iz Amerike.
Ves med pa ni bil oddan v Trstu. 'Prst je namreč važna luka, skozi katero gre mnogo blaga v Avstrijo, Ju* goslavijo, Ogrsko, Češko in v Nemčijo; skozi Trst gre tudi mnogo blaga za notranjost italijanske države. Lan* sko leto je šlo iz Trsta v Avstrijo 289 kvintalov medu,
malenkost tudi na Poljsko in v Jugoslavijo. V Trstu je ostalo 1334 kvintalov medu, ki je bil prodan v Trstu sa» mem ali v notranjosti kraljestva.
Ameriški med.
Ameriškega medu je prišlo lansko leto v Trst nad 700 kvintalov. Razlikovati moramo tu predvsem kalifor* nijski meo, ki je večinama deteljni. Prodajajo ga največ pod imenom »alfalfa«, ki je neka ameriška detelja, še najbolj podobna naši lucerni ali večni detelji. Med »alfalfa« je bel in zela sladek. Prodajajo ga v zabojih, v katerih sta dve kanglji po 25 in pol kg. Cena mu je danes brez carine od 350 do 400 lir.
Poleg kalifornijskega medu je prišel lansko leto v Trst tudi med iz Havajskih otokov, iz Meksike, iz sred* njeameriških otokov (Haiti, Kuba) in iz Južne Amerike, predvsem iz Čilo. Cone tega medu so različne. Med iz otokov Haiti in Kube se dobi tudi po 150 do 250 lir kvin* tal, a ta med ni za na mizo. Najdražji ameriški med je pomarančni, ki pa je za izvoz predrag. Ostali dobri ame* riški med stane 400 do 500 lir za kvintal.
Glavni trg za ameriški med je London, za njim pa Hamburg. V Trst je začel prihajati ameriški med 1. 1925., največ pa ga je prišlo 1. 1928. Trenutno se nahaja v trža* ški prosti luki okoli 500 kvintalov ameriškega medu.
Ruski med.
Med je star znanec Slovanov, ki so posebno v prej* šnjih časih radi srkali medico. Tudi boljševiki se zani* majo za čebelarstvo in tako so izkrcali lani v Trstu 492 kvintalov medu. Med je bil lep in dober, večinoma lipov. Prodaja je posredoval ruski konzul v Trstu, ki je pri začetku zahteval 800 lir za kvintal, končno pa prodal ves med v Milanu po 200 do 300 lir za kvintal. Torej so sc tudi tu Rusi poslužili »dumpinga«, to je trgovine za vsa* ko ceno, kot delajo z lesom, žitom in mnogimi drugimi predmeti.
Zaključek.
Taka je trgovina z medom v Trstu, v naši domači hiši. Inozemski med je poceni, četudi je obremenjen s 110 lirami carine pri kvintalu. Kako naj potem naš če* belar proda svoj med po ceni, ki bi mu krila stroške? Skoraj izključeno' je, da bi mogel naš med na inozemske trge, ker je fnedrag in ne more konkurirati z inozem* skim, ki preplavlja vse države, kjer ga mnogo uživajo (predvsem Nemčijo). Zato je upravičeno stremljenje naših in splošno vseh italijanskih čebelarjev, da naj sc carina na med zviša, četudi no itako visoko kot je v Švici, kjer plača kvintal medu 445 lir carine, pač pa vsaj tako visoko kot v Nemčiji, kjer znaša carina 319 lir.
STOLETNICA ČILSKEGA SOLITRA.
Leta 1830., tore ravno pred 100 leti, so prvič začeli rabiti čilski soliter za gnojitev, 15 let prej so ga pa že rabili za izdelavo smodnika. Čilski soliter je odkril češki zdravnik Tadej Henke, ki je bil strokovnjak v kemiji in fiziki ter se je pečal poleg tega še s poljedelstvom. Na pobudo in s podporo cesarja Jožefa II. je prepotoval vso Južno Ameriko. V severnem delu države Čile je odkril č>lski soliter, ki je bil glavno dušično gnojilo do naših dni, dokler niso začeli v tvornicah vezati z apnom du* šika iz zraku, kjer so ga neizčrpne množine.
R. Ii.:
BREZ SLEDU ...
Nekje sredi oceana vstane vihar in butne ponosno ladjo v morske globine. Nihče ne zve, kje in kako je prišlo ob živij e* nje toliko in toliko ljudi. — Raziskovalec gre v pragozdove in 'se ne vrne več. Nihče ne pozna njegovega konca. — Čez noč zginejo ljudje, ki so stali na vidnih mestih. Zgodovina pozna več takih slučajev, ko so zgodovinske osebnosti zginile brez sledu.
L. 1825. je umrl Aleksander I., car vseh Ru* sov. (Pokopali so ga v Moskvi v carski grob* nici. Že čez par let so se pojavile govorice, da so ga v Sibiriji videli. Ta čudni slučaj je po* jasnil veliki knez Nikolaj Mihajlovič v »Res vue Historique«. (Zgodovinski časopis) 1. 1907. Car sploh ni umrl. Namesto njega so poko* pali njegovega ponesrečenega tajnika Masko* va. Car je pa zginil ;v Sibirijo, ne da bi za to vedel niti njegov brat in naslednik Nikolaj. Morda je Aleksandra gnala v sibirske stepe neutešena ljubezen do pruske kraljice Lujize, morda kaj drugega, Eog ve? Sprva so carja poznali nekateri sibirski pregnanci pod ime* nom »puščavnik Fedor Kuzmič«. Pozneje je puščavnik Kuzmič šel k nekemu trgovcu v Tomsk. Od ondi je zginil in ni več sledu za mogočnim carjem, zmagovalcem Napoleona, in ni več sledu za njegovim grobom.----------
Med Nemčijo in Francijo je izbruhnila voj* na. Francoski maršal Bazaine se je moral pred prodirajočimi nemškimi polki umakniti v trd* njavo Metz. Brez vsake potrebe se je tu udal. Prišel je pred vojno sodišče, ki ga je obsodilo na smrt, a mu je dalo možnost, da je skrivaj pobegnil na Špansko. Bil je še vedno zelo bo* gat in je živel v Madridu. Ko je pa fanatičen
Francoz nanj streljal, je maršal Bazaine, ki je sanjal, da se bo z nemško pomočjo polastil francoske krone, zginil. Čez dolgo let so ga še videli nekje lačnega in raztrganega, potem je zginil za vedno.------
Nadvojvoda Ivan Nepomuk, sin Leopolda
II., velikega vojvode Toskanskega, je s cesar* jevičem Rudolfom koval tajne načrte. Skoraj bi se mu bilo posrečilo. Ko je cesarjevič v Ma* yerlingu žalostno končal, tudi za nadvojvodo Ivana ni bilo več mesta na dvoru. Šel je na morje pod imenom Ivan Orth. Eno leto potem je svet zadnjič slišal o 36 letnem kapitanu ja* drnice »Santa Marguerita« Ivanu Orthu. Zgi* nil je brez sledu. Nekateri zgodovinarji me* nijo, da se je pogreznil z ladjo vred pri 'rtiču Hooru na koncu Južne Amerike. Drugi pa pi* šejo, da je umrl kot puščavnik na nekem ško* lju sredi oceana.
V	svetovni vojni si je dobil veliko slavo ruski general Kutjepov. Toda niso ga naredile slavnega njegove vojaške časti, marveč nje* gov zagonetni rop iz Pariza. Kutjepov je car* ske generale in častnike v inozemstvu never* jetno sijajno organiziral. Moskovski samo* držci so se zbali Kutjepove moči in so skle* nili, da mora izginiti. Ko se je general vračal z nekega posveta domov, so ga neznanci vrgli v avto in oddrdrali baje proti severni iran* coski obali, kjer je boljševiški parnik že čakal z zakurjenimi kotli. Pariška policija je poslala najboljše moči za gereralovimi sledovi, časo* pisi so cele strani pisali o skrivnostnem ropu carskega generala, toda Kutjepov je izginil brez sledu . . .
Devet in trideset letalcev je že poskušalo premagati zračne daljave med Evropo in Ameriko preko Atlantskega oceana. V maju 1. 1927. sta poskušala dvomljivo srečo tudi le*
talca Coli in Nungesser. Do cilja nista dospe* la. Nobena ladja ni mogla najti morda kje na valovih'ostankov razbitega letala. Ko sta se srčna letalca dvignila nad pariško meglo, sta človeškim očem zginila. Najbrže za vedno.
Še nam je vsem živo v spominu zmagovalec tečajev Roald Amundsen. Na svojih drznih odkritjih ni izginil brez sledu, šele ko je po* nesrečenemu letalcu Nobilu hotel na pomoč, se je narava maščevala.
Kje so zopet tisti sedmeri junaki, ki jih je trup zrakoplova »Italia« odnesel s seboj?
Morda se bo kdaj pozneje zvedelo za vse te ljudi, ki ni več o njih sledu.
Tudi taki slučaji so nam znani. 11. julija 1897. se je dvignil na polet proti tečaju Šved Salomon Andree. Zaupal se je lahkemu ba* Ionu »Orlu«. Petdeset golobov je vzel s sabo, da bodo prenašali domov njegova poročila. •— Brezžični brzojav tedaj še ni bil znan. -— Po 46 urah vožnje je prifrčal domov en golob z Andreejevim pismom. To je bilo zadnje uče* n jakovo sporočilo. Mornarji, ki so se vračali s severa, so pravili, da so videli balon sredi morskih valov; ruski izgnanci na Sahalinu so baje slišali pokanje pušk vrhu plavajočih le* denikov, celo Indijanci v Patagoniji na jugu Amerike so baje videli Andreejev balon vi* soko pod nebom. Čez par mesecev so vse go* vorice o junaškem učenjaku potihnile. Šele letos, torej po triintridesetih letih, so našli v severnem ledovju ostanke Andreejeve od* prave.
Toda ta je le en slučaj; večina nenadoma izginulih pa gre v večnost brez pogreba in groba.
Fridolin Žolna:
IJVE S PALICO.
NA SVOJEM.
Ljubezen hodi svoja pota, pa se je bil fant iz kajže priženil na lepo domačijo, nič ni bil prinesel s seboj, kas kor obleko na životu in lep pisan kožuh, ki ga je bil po> dedoval za rajnkim stricem.
Mlada žena je bila razvajena in mogočna, in dasi je rada: imela svojega moža, vendar ji ni šlo od srca, da bi mu dala besedo pri gospodarstvu. Nego se je godilo, najprej bolj redko, potem pa večkrat in večkrat, da g.i je ošabno zavračala: »Kaj si prinesel k hiši? Na mojem si in boš pokoren meni!«
Mladi mož se je naveličal tega zaničevanja. Pa ko so je nekega večera truden vrnil s polja in je žena zopet pričela svoje litanije: »Kaj si prinesel k hiši? Na mojem si in boš pokoren meni!« je s kljuke snel kožuh rajnkega strica in ga vrgel po tleh. Ženo pa je podrl na kožuh: »Pasja vera, zdaj si pa ti na mojem, zdaj boš ti poslu* šala mene!«
In ji jo razkladal svoje litanije in jih je razkladal z bunkami, da je črno dobila kožo tudi tam, koder je
solnce ni obsijalo', pa mu je vendar prijazno odgovar* jala, kakor se spodobi pri litanijah.
Nekaterim to pomaga, nekaterim to.
»HEJ, VI!«
Razni kraji imajo razne šege, pa je bila v nekaterih vaseh tam onkraj Gorjancev taka navada, da so žene vikale svoje može, kakor so rekle, da so jih »spoštovale«.
Pa si je bil tudi kajžar Jaka izbral ženo iz takega kraja in mu je bila drugače po volji, le ne njena navada, da ga je vikala. Odvaditi si pa vikanja ni dala, češ: »Pri nas doma vse tako govore in drugače tudi ni spodobno.«
Kajžar Jaka je šel v hosto v dolino, da z-a zimo pripravi drva. Cepil jih je in cepil od ranega jutra, pa. je bil pozabil vzeti s seboj malico, in je cepil brez malice. Ko je solnce prišlo na opoldan, je bil pošteno lačen, komaj jo čakal, da ga žena pokliče k južini.
Južina je bila kuhana, pa je žena stopila pred kajžo in zaklicala doli v dolino: »Hoj, Vi! Hej, Vi!« 1 oda njen glas je bil prešibek, mož se ji ni oglasi), čula je le njegovo sekiro.
Pa je šla, odkoder je pela sekira, in je postajala in klicala: »Hej, Vi! Hoj, Vi!«
Mož je bil nasajen že od lakote, še bolj ga je dražilo njeno »spoštovanje«. Pa ko je žena prišla čisto blizu in ga pozvala: »Hej, Vi! Hodite k južini!« je jc ujel z le* vico, v desnici j e vihtel bukovo gorjačo in je pričel in izpraševal ženo, kakor učitelj izprašuje v 'šoli:	»Povej,
kdo sem jaz? Povoj, kako se mi pravi?« Vsako vpra* šanje je podčrtal z gorjačo.
Pa je žena bila razumna, hitro je našla pravi odgo* vor: »Ajaj, ti si moj mož! Ajaj, preljubi moj Jaka!«
NOV NAROD
je odkril švedski raziskovalec Nordenskiold leta 1927. v iztočni Boliviji. Ta narod se imenuje Kvurugvaj, kar pomeni »močvirni polž«. Zelo so zaostali. Ogenj vžigajo tako, da v kosu lesa izdolbejo jamico, v kateri potom vrtijo drugi kos lesa, dolder ne začnejo pa* dati iskre, kar traja navadno nad eno uro. Zato pazijo, da jim ogenj na ognjišču nikoli ne ugasne. Žene živijo ločene od moških. Okoli vratu nosijo vrvico, na kateri so nanizani živalski zobovi, v lase pa si. z voskom prilep* Ijajo perje malih ptic pevk. Kvurugvajci se preživljajo z lovom na divjačino.
VREDNOST ŽENE.
Pri mnogih nekulturnih narodih velja še običaj, da mladeniči kupujejo dekleta, ko se poročc. V srednji Afriki obstoji neke vrste borza za trgovino z ženami in na njej je navadna cena za ženo dvajset železnih krogel ali pet železnih sulic. V južnem Kongu zahteva oče za hčer omot sukanca in dvanajst igel. So* mali zahtevajo za dekle že več, dve junici. Pri Papuancih mora mladenič, ki hoče dobiti hčer za ženo, služiti nje* nemu očetu eno leto za hlapca. Na otoku Samoa zahte* vajo za dekle kruh ali pa eno prase. Na otoku Fidži po* nujajo lepo dekle za lovsko puško.
Ameriški Indijanci stavijo dekleta na prodaj za 5 do 10 konjev in sodček žganja. V Indiji in Arabiji dajo žena tudi na obroke; ec mož ne točno odplačuje, mu že* nin oče ženo odvzame. Taki običaji so združeni s pas ganstvom, Šele krščanstvo je ženo povzdignilo in jo na* pravilo možu za družico, — in kamor pride, zatira med naredi to sramotno trgovanje z ženami in pridobiva ženi pravo dostojanstvo.
R. B.:
INDIJA.
Dosti smo brali zadnje čase o Indiji, njenem tihem, zdaj tudi krvavem odporu proti angleškim izkoriščen val ceni.
Prav je, da si ustvarimo vsaj površno sliko o veliki Indiji, angleškem cesarstvu od 1. 1876. dalje.
Indija obsega 4,675.000 štirijaških kilometrov. Na tem velikem prostranstvu živi 320 milijonov ljudi. Tod je človeštvo najgosteje naseljeno.
Večina Indijcev je kmetov. Le 33 milijonov prebi* \ alcev se bavi s trgovino in industrijo. V Indiji govore 30 različnih jezikov. Najbolj je v navadi zapadno indija sko narečje, ki ga govori 97 milijonov ljudi in pa ben* galščina, ki je materni jezik 50 milijonov. Angleščino govori dva milijona ljudi in pol. Pravih Angležev pa jc v Indiji komaj 308 tisoč.
Velika večina (216 milijonov) Indijcev je bramanske vere, budistov je 11 milijonov, muslimanov pa 68 mili« jenov.. Kristijanov jc blizu pet milijonov, katoliško vero pa priznavata dva milijona.
Indijsko cesarstvo sc deli v dva dela: v Britansko Indijo in v Indijske države. Na čelu Britanske Indije jc državni tajnik za Indijo, ki stoluje v Londonu in je član angleške vlade. Pod tem državnim tajnikom jc indijski podkralj, ki prebiva v Indiji. Državni tajnik za Indijo, podpiran od odbora 8 ali 12 članov, izkušenih v indijskih vprašanjih, se bavi večinoma s finančnimi vprašanji, ki se tičejo Indije. Civilno in vojaške upravo pa vodi pod* kralj (ta naslov nosi od 1. 1858.), ki ima svojo prestol* nico' v Novem Delhiju.
Podkralj ima ministre, ki jih imenuje angleški kralj. Zakonodajni svet tvorita dve zbornici: državni svet in poslanska zbornca. V prvem sedi 60 mož, 33 izvoljenih in 27 imenovanih. Poslancev je 145; 104 volijo, 41 jih p i imenuje vlada.
Podkralj ima precejšnjo oblast. Vendar morajo imeti njegovi ukrepi potrdilo krone in londonskih zbornic.
Britanska Indija je razdeljena na 15 upravnih po« krajin. Te sc dele na divizije in te zopet na okrožja. Po* krajine upravlja guverner, ki ima za pomoč poseben sve* tovalni odbor in pa ministre.
Razen Britanske Indije je v Indiji še cela vrsta In* dijskih držav. Vpliv Anglije na te kneževine je pri vsaki različen. Indijski knezi ne morejo napovedovati vojne ali sklepati miru, tudi poslanikov ne smejo nastavljati. Če hočejo vzeti v službo kakšnega Evropca kot višjega uradnika, mora to dovoliti indijska vlada. V ostalem pa imajo ti indijski maharadže precejšnjo samostojnost. Tudi nekaj vojaštva vzdržujejo za parade. Nekateri plačujejo Angliji davek. Vseh različnih indijskih prin*
cev prve vrste (ki imajo pravico do pozdrava s topov* skimi streli) je 119, drugovrstnih jc pa kar 441. L 1921. to vsi maharadže vstopili v zbornico princev, da se po* menkujejo o predlogih za v Londjn. Prinčevski zbornici načeluje maharadža iz Patiale.
NOVE; KNJIGE.
Matasu — egiptovska povest. Izdala književna založ* ba Sigma v Gorici 1930. Silno napet in poln dejanj jo ta roman izj sivih davnin starega Egipta. Življenje v deželi faraonov ob Nilu je prav živo naslikano. Vmes sc pa plete ljubezenska zgodba dveh mladih sre, ki se po stra* hovitih zaprekah vendarle najdejo. — Knjiga jc zabavno branje za zimske večere.
MOHORJEVKE ZA L. 1931. so izšle. Pet knjig zanimivega branja, ki nam bo krajšalo čas v zimskih dnevih. Letošnjih knjig smo lahko zelo veseli, ker nam nudijo res mnogo lepega in koristnega.
Koledar je dobil novo naslovno sliko, namreč sv. Mo* horja, delo Jos. Manesa. Pri opremi je sodeloval tudi Fr Gorše. Vsebina je raznovrstna. Po običajnih kole* darskih straneh najdeš seznam krstnih imen. Sledi kra* tek opis posameznih evropskih držav in vest o dveh po* rokah v kraljevi hiši. Potem je urednik dal besedo ša* ljivcu Milčinskemu, ki ga vedno bereš z užitkom, ker pove marsikakc- življenjsko resnico, zagrnjeno v smeh in hudomušnost. Med 13 priobčenimi sličicami je komaj ena, o kateri bi rekel, da jc za spoznanje šibkejša kot druge. Par člankov je posvečenih posebnostim naše zem* lje. Poučiš sc o Ogleju in njegovi nekdanji slavi in moči, Ivan Jožetov objavlja nekaj narodnega blaga s Krasa, prof. Bednarik poroča o luteranstvu na Goriškem, o istrski preteklosti pa govori pisec članka »Na Koprščini pred 230 leti«. Tone Knapov, ki že nekaj časa sem prav srečno in živahno opisuje prizore iz življenja znanih in neznanih živali, je to pot opisal medveda in mladiče. S fem pa vsebina še dolgo ni izčrpana. Omenil nisem še prevodov (Martini:	Hudournik,	Lagcrlof: Legenda o
ptičjem gnezdu, Bordeaux: Pot v Rosclandc itd.). Za ctroke pa bedo Kunčičevi »Sveži kolački« pravi ocvirki. Iz koledarja boš tudi zvedel, kaj jc po svetu novega v cerkvenem življenju, in mnogo drugih koristnih in ša* ljivih stvari. Letošnji koledar je tudi bogato ilustriran.
Narte Velikonja: Sirote. V tej povesti je pisatelj opisal zgodbo, ki sc je v naših kmetskih občinah penav* ljala neštetokrat. Tudi pisatelji (n. pr. Cankar) so jo že obravnavali. Jedro takih povesti je nesoglasje med po* zitivnim zakonom, ki pošilja onemogle ljudi in sirote v domačo občino, in med kmetsko pravno zavestjo, po kateri bi moral za onemogle skrbeti kraj, kjer so pustili svoje mlade moči. Zgodba je po navadi takšna: Mlad človek gre po svetu, hrepeneč po boljšem življenju, sc poroči, ima otroke. Zadene ga nesreča. Otroci ostanejo brez očeta; nikogar ni, ki naj skrbi zanje. Oblast jih pošlje v domačo občino njihovega očeta, kjer niso bili še nikdar. Sami se ne počutijo dobro, ker so vajeni dni* gačnega življenja, in ljudje jih smatrajo za nadlego. Iz tega se rodi trpljenje. Velikonja jc v ta problem vpletel županjo, ki ni imela otrok. Ta jc dosegla, da so vse štiri sirote prišle v županovo hišo, kjer jim je bilo življenje
lepo. Prihod, življenje in trpljenje sirot je narisano zelo krepko. Povestica človeka zgrabi, da ne odloži knjigo, dokler jo ni prebral.
Drugo povest je napisal Slavko Savinšek. Iz naslova »Delavci« spoznaš takoj, da je vzeta iz delavskega živs Ijenja. Učil se je Savinšek pri Finžgarju (Iz modernega sveta); nima pa tistega izraza in zmožnosti sporejanja dogodkov, ki pri Finžgarju povzročita, da povest rad bes reš kljub temu, da je v celoti zgrešena, ker razmero med delavci idealizira. Savinšek sc jc takšnim očitkom skušal ogniti, a ne vedno z uspehom. Posameznih dogodkov ne zna vezati v pravo* razmerje^ Dve stavki v kratkem času sc mi zdita psihološko nemogoči, če pomislimo, da je bila prva zlomljena. Če bi bilo narobe, bi se ne čudil. Sploh Savinšek svoje čisto osebne predstave projicira v stvarni svet življenja, ki je pred nami, da ga vidimo in sodoživljamo ter radi tega vemo, kakšno je. Dobra stran Savinškova pa je živahno pripovedovanje in zmiscl za napeto prizore. Nekatera mesta so v tem oziru zelo do» lira, n. pr. obisk kaplana Bevka v delavskih hišah.
Posebna knjiga je »Mati uči otroka moliti«, katoro je spisal prof. Terčelj. Zbral je najpotrebnejše in naj* važnejše molitve in dogodke iz sv. pisma, ki jih mora znati vsak kristjan. V tej knjigi najdeš tudi pouk o sv. zakramentih. Knjigo, ki je cerkveno priporočena, je prav okusno ilustriral Josip Srebrnič.
Dr. Jos. Bitežnik: Nove postave. Lansko leto je pri nas stopilo1 v veljavo italijansko civilno pravo. Preji smo se ravnali po avstrijskem. Civilno1 pravo zadeva vsakega človeka, ker mu meri pravice in dolžnosti. Ako ne po» znaš vsaj najvažnejših poglavij, si vedno v nevarnosti, da boš imel škodo. Kor jo novo pravo precej različno od prejšnjega, je bila izdaja poljudne knjige o tem pred=
metu zelo umestna. Dr. Bitežnik je svojo nalogo zelo dobro rešil. Če listaš po knjigi, vidiš, da so vse težje umljive točke pojasnjene z vzgledi. S to knjigo je pi« satclj obvaroval ljudstvo velike gmotne škode. Tudi pravna zavest se bo* dvignila.	a.	k.
ZA SMEH.
Vljudna. — Stara pometačica vstopi v sobo gospoda vladnega svetnika: »Bom tu malo pomela. Oni naj se pa ne dajo motiti, naj kar mirno naprej vladajo.«
Iz šole. — Učitelj: »No, Pepček boš kmalu pri kraju s tvojimi oslarijami? Potem pričnem jaz.«
Pijanec., ki je omahnil na kažipot ob cesti: »Zjutraj je kazalo na desno v črniče, na levo' v Batuje. Popoldne so deli že dve tabli za v črniče, dve za v Batuje. Zdaj se pa tablice kar vrte. Še domov ne najdem.«
Vzgojevališče. — Sosedovo Tončko so poslali v nek mestni zavod, da bi jo vzgojili v fino gospodično.
Nekega dne joi sreča na ulici sosedov Francelj, ki je bil kaprol pri vojakih: »He, Tončiča, tudi ti tu? Se učiš kuhati, jc=li?«
»En d ..., fine oliko se! učim,, da veš!«
Glavno. — Nocoj pridejo gostje, Mina. Glejte, da boste pazili.« — »Oh, ježeš, kar 'brez skrbi bodite, niti eden mi ne uide brez napitnine «
Se razume. — Trgovčev sinko priteče prvič iz šole: »Mama, mama, na vratih je napisano prvi razred, pa so le lesene klopi notri.«
Varčne gospodinje. — »Moja žena je res varčna. To blazino na divanu je sešila iz lanske plesne toalete.« — »To ni niči Moja žena je pa iz ene blazine sešila dve plesni toaleti.
UGANKE.
Urejuje Peter Butkovič — Domen, Raunizza (Gorizia).
1.	KRIŽ.
(Fr. Novak.)
			a			soglasnik
		a	a	a		rudnina
	a	a	a	a	c	kraj v Sloveniji
c	č	č	d	e	e e	del noge
	e	g	i	i	i	denarna enota
		i	i	i		žonsko ime
		k	k	1		mesto v Italiji
		1	1	m		član družine
		m	m	m		reka v Bosni
		n	n	n		rastlina
		n	n	n		žensko ime
	n	o	0	0	0	mesto v Porenju
0	0	P	r	r	s s	moško ime
š	t	t	t	u	v z	Z pokrovitelj
Po sredi navzdol dobiš naslov povesti.
2. KRALJEVA POT.
(Jan. Ložar, Ljubljana.)
13	1	16	8	1	12	2	1	9
11	13	6	16	14	14 15		1	14
11 | 8		11	12	16	4	3	10	12
5	14	12	»	14	16	3	4	7
13	1	11	6	4	15	14	16	12
Ključ: 2, 13, 4, 14, 15 = drevo,
8, 9, 6, 11 = zagozda,
5, 16, 1, 13 = otok v Jadr. morju,
3, 12, 10	hiša,
7, 12, 3 = halogen.
3. URA ZA VREME.
(Janez Ložar, Ljubljana.)
4. KRIŽANIČA.
(f Miklavič Oskar.)
Vodoravne vrste: 1. svetopisemska oseba — 2. oseb* no stanje — 3. barva —, 4. glas — 5. prislov — 6. vreča
—- 7. predlog — 8. pri množenju —- 9. v telovadnici — 10. predlog — 11. reka v Nemčiji —i 12. vrste pesmi — 13. reka — 14. čin —- 15. m. ime —■ 16. prebivavec — 17. stavba — 18. ime rimskega kralja — 19. v cerkvi —• 20— 21. sl. pesnika — 22. pri kartah — 23. predlog — 24. pi* satelj —- 25. ruski pisatelj — 26. oseba — 27. priimek —
28.	čez vodo — 29. posoda — 30. v računstvu — 31. zdra» vilo — 32. rostlina — 33. ga želi vsak — 34. ptič — 35.
pri vozu — 36. medmet — 37. predlog — 38. glagol — 39. lastnost — 40. veznik — 41. število — 42. oče — 43. za moko — 44. posoda.
Navpične vrste:	1.	turški	dostojanstvenik	— 45. it.
pesnik ■— 31. v gledališču — 46. pri obleki — 47. glagol v pret. času — 29. del spovedi — 48. medmet — 49. uče* nje •— 50. zaimek •— 39. veznik —- 51. čas — 52. glagol 2 os. mn. — 53. dek> — 36 v vodi — 54. ptič — 55. nas rod ■—• 56. reka v It. —• 57. vladar —■ 58. na glavi — 59—
27.	sl. pisatelja — 60. predlog —-.61. nikalnica — 62. pe» snik —• 63. pisatelj — 64. zver — 21. duhovnik starega veka — 65. v časti pri Rimljanih — 6. nemški poveljnik —■ 66. števnik — 3. čin —• 67. ga, spoštujemo — 68. v go« zdu — 69. pri stavbah — 70. medmet — 14. iz njih je slika — 71. žival —• 72. veznik —- 10. čas — 73. grški bog
-	74. prislov -— 75. svetop. oseba — 76. na postelji — 77. lastnost.
Vse ugankarsko gradivo sprejema samo urednik ugank Domen. Rešitve pošljite do 10. januarja.
REŠITEV UGANK V 10. ŠTEVILKI.
1. Kaj je to?
1. Mlinska kamena.
2. Jožef iz Arimateje, ki je prosil za Jezusovo telo.
2. Č r k o v n i c a.
				N	0	H	T			
				A	L	E	M			
				N	0	L	A			
				E	D	1	L			
S	I	T	0	N	1	V	S	1	G! L	A !
A	P	N	0	A	K	D	A	K	L 1 E	T
D	0	R	Š	N	N	E	D	N	E j V	A
i A	J	D	A	E	L	J	A	L	E 1 C	A
				V	L	O	M			
				D	R	E	N			
				E J	M A	I M	R B			
NI VSAK. DAN NEDELJA.
V	prvo vrsto 5. kvadrata pride 1. črka 1. besede ostalih kvadratov, v drugo vrsto 1. črka 2. besede itd.
3.	Izločevalnica.
TIHA VODA MOSTOVE PODIRA.
Odgovorni urednik dr. Engelbert Besednjak. Tiskala Katoliška tiskarna v Gorici. (Za tiskarno odgovoren Ludovik Špacapan.)
C- ' , S- .
' e^c stCuMA.L