Evropa in nje ljudstva. Ljudstva v Evropi so vsled svojih prirodnih darov, vlastnih temu plemenu, dospela do najviše stopnje v omiki; da se je pa omika in vzobraženje tako naglo razširilo mej nje stanovalce, v to je tudi pripomogla členovitost Evropskih bregov, kakoršnih drugod ni. Na jugu in severu je mnogo poluotokov in morskih zalivov, v Evropi ste zgodovinsko važni morski ožini pri Gibraltarji in Carijgradu in vsled tega ima v primeri se svojo površino naj daljše obrežje. Kjer so pa morski bregovi zelo razviti, tam se Ijudstva gosto naseljujejo, a redko tam, kjer se tla vzdigujejo in se gorovje razprostira. Evropa pa ima mej vsemi deli sveta najnižjo prekomerno visokost, zarad tega je gosto naseljena; kjer je pa več ljudi skupaj, kjer ljudje drug z drugitn občujejo, tam se vzobraženje zviša. *) Slavnigrški ppsnik Ilomer (nekako 1. 1000. pr. Kr.) zložil jo pesni nIlijado" ia nOdisejo". V Ilijadi opcva desetletno borbo Grkov s Trojo (Ilion), v Odiseji pa za marsikojega grškoga jnnaka osodopolno vrnitev domov. Največ je pri tej vrnitvi pretrpel Ulizej (Odisej), in on je glavna oseba tega (drugega) speva. Potem pride pa ugodno podnebje: Kjer morje globoko sega v kopno zemljo, tara uravnava vreme (pomorsko obnebje) in razdeljuje gorkoto mej letne čase; za vznosnim poletjem pridejo voljne zime, in v Evropi je v tem oziru bolje, kakor drugod (v Aziji in Ameriki) pod jednako širjavo. V Evropi je vsled nje izobražbe padavina primerno razdeljena. Alpe in gorovje, ki se njim na vzhod raztezuje, loči Evropo v južno in severno, v pas, kjer v jeseni listje odpada, in v sredozemski pas, kjer grmovje vedno zeleni; na jednem stanujejo ljudstva, ki pivo vare in maslo uživajo, na drugem pa Ijudstva, ki grozdje tlačijo in oljko sade. Še le v vzhodnih krajih tega dela, na obrežji črnega morja in hvalinskega jezera, razvija se tretji pas, ob katerem je drugačuo življenje, to je pustinja. Taki prehodi iz obnebja v obnebje bili so povod, da so začeli ljudje med sabo občevati, ker sever in jug sta pridelke menjevala, in nenavadno je vselej Ijudi mikalo in vabilo. Ugodna členovitost v Evropi pa ni le pospešila občevanja materielnega blaga, marveč tudi viših darov, namreč misel in nazorov. Evropa je sicer dobila iz Azije svoje domače živali in koristne rastline, a pii nje ljudstvih, ki so bila arijskega pokolenja, razvila se je viša omika, in krščanstvo, ki je prišlo od Semitov v Aziji, se je v Evropi naj lepše razvilo. Od Riincev, ki so irneli najvišo državniško sposobnost in od Grkov širila se je omika na sever po Evropi. ,,Ko se je državna omika širila po severni Evropi, izpremenila se je tudi vrednost in znatnost členovitih krajev." ,,Ob rekah so vzrastla mesta, obrt in kupčija sta cvetela, in severno obiežje sredozeniskega morja je dobilo, kar poprej ni imelo v tej meri, obljudeno in obdelano zeniljo za soboj." Dežele in ljudstva ob srednjem morji pa so nehale biti vodje še le potem, ko je bila najdena pot po morji v Indijo in na zahod pot v Aineriko, in oceanski bregovi zadobili so večo vrednost. Visoko vzomiko, katero so dosegli evropska ljudstva, imajo se zahvaliti nekaj ugodni legi sveta, na katerem bivajo, nekaj pa sposobnostim, katere imajo v sebi. Ta ljudstva spadajo, izvzemši nekatera na vzhodu in jugo-vzhodu te zemeljske celine, k sredozemskemu plemenu, po nBlumenbach" kavkaškemu in mej tem k indoevropskemu ali indogrmanskemu plemenu. Od teh se ločijo Baski, ki so še dandanes v ljudopisji uganka; so pa ti potomci debla starih Iberov, Vasconov. Iberi so imeli v posest vso Španjsko in južno Francosko, pomešali so se pa s Kelti, izgubili so z jezikom tudi navodnost. Njih ostanek so Baski; imenujejo se Euscualduaac, jeziku svojerau pravijo Euscuara, dcželi pa Eusquerria. Obseg njih jezika se vedno skrčuje na Francoskem in Spanjskem, in zdaj stanujejo v francoskem okraji nBasses Pyrenees" in pa v španjskih deželah Guipuzcoa, Vizcaja, Alava in Navarra, okoli 550.000 duš. Indogrmanom tuje ljudstvo na evropskih tleh so tndi največ stanovalci v Kavkazu, nedoločeno je, kateremu ljudstvu bi se prištevali, tam je bila od pamtiveka največa zmes ljudstva; istotako so tudi ural-altajska ljudstva čudov, Laponcev, Vogulov, Samojedov. Ako pogledamo, kako se je širilo evropsko poglavitno deblo, Indogrmansko, najdemo zopet malo ljudstvo, ki se od njega razločuje, njegov jezik je mej drugimi jeziki prava uganka, to so: Albanezi; sami sebe imenujejo Škipetarje, in Turki, njih gospodarji jim pravijo Arnavtje. Stanujejo v Albaniji ob adriatskein morji od Škutari do Janine; na vzhodu jim je meja gorovje Pindus. Bliže v rodu in jeziku so si druga indogrmanska Ijudstva, ki stanujejo v Evropi. Grki ali Heleni, ki so zelo poruešaui se Slavjani, pa so vender po šegi in noši potomci starih Grkov in daleč segajo preko rneje zdanje grške države. Romanska ljudstva, zmes starih Rinicev in drugih ljudstev. Po rimskih zmagah in naselbinah se je razširil latinski jezik na vse strani iz Laškega, omejil ali spodrinil je keltski jezik po gorcnjem Laškem, Galskem in Španjskem in ilirski jezik ob jadranskem morji, in se je razširil do Dunava. Ko je rimsko cesarstvo razpalo in latinščimi, ki so jo govorili oinikanci, ni imela zaslombe, nastal je po Laškein iz Ijudskega narečja nov jezik, ki je jemal tudi besede iz tujih jezikov. Na latinski podlagi so tudi drugi grmanski jeziki, ki so nastali iz grmanskih in keltskib narečij, uamreč: Provenijalski (Langae d'oc) in katalonski, francoski (Langue d'ovil) na severnem Francoskem, španjski in portugiški na pirenejskem poluotoku, rbatoroinanski (Chunviilsch, Ladinisch) v južni Švajci in sosednih deželah, rumunski jezik, ki se govori v Rumuniji, na Ogerskem in Erdeljskem. Vsa ta romanska ljudstva so zelo raznovrstna zmes ljudstev. ¦— Francozi so potomci Keltov (Galov), Grmanov, Rimcev, na jugu pa Ibrcev; Talijani so nastali iz Rinicev in Grmanov, Rumunci so potomci Trakov (Slovanov?) in Rimcev; po Španjolih in Portugizib se pretaka ibrska, keltska, romanska nekaj tudi grmanska in arabska kri. Grana slovanskerau deblu najbliža so Litvani in Porusi, zdaj po večetn urarši po bregovih vzbodncga morja; Litvanov ni ravno ninogo (3 milj.); po državi in oraiki so odvisni od Rusov in Nemcev. Slovani so na vzhodu in jugo-zahodu v Evropi, njiin se prištevajo Rusi, Bolgari, Srbi, Hrvatje, Slovenci, Poljaki, Čehi, Slovaki na Ogerskem, Srbi pod Saksonsko vlado in drugi. Tudi Slovani so se v teku stoletij pomešali z drugiiui narodi, s katerimi so prišli v dotiko, tako na vzhodu s Čudi, na zahodu pa z Nemci in Talijani; razloček je ta, da so na vzhodu tal pridobivali, na zabodu pa izgubljevali. Grmanskemu plemenu se prištevajo Nemci, Škandinavci in Angleži. Škandinavci prebivajo po Švedskem, Norveškem, po danskih otocih, na poluotoku Jiitlandskem, po severnem Schleswigu notri do Flensburga. Po starih Norinanih je prišel star jczik Škandinavcev v Izland, kjer se je ohranil do današnjega dne v svoji izvirni čistoti z bogato zbirko pravljic. Norveško, dansko in švedsko narečje izvira iz staro-nordskega jezika, a vzobražena jezika sta le švedski in danski. Nemci ali Grmani v ožjem ponienu prebivajo v sredi Evrope, ki razpade v severno in južno polovico. Prva obsega Dolenje Nemce z Nizozemci, Friži in Flamingi v Belgiji, zabodna meja proti Francoskemu (jeziku) je pri Diinkirchen. Južna polovica obsega Gorenje Nenoško (Hochdeutsch); to narečje je postalo književni jezik. Od 7. do 12. stoletja se inienuje stara gorenja nemščina, od 12. stoletja do verskega razkola (naopačno reformacija) srednja gorenja nemščina; zdanji nemški jezik se imenuje nova gorenja nemščina. Tretja veja Grmanov se izločuje od Nizonemcev, z imenom Sasov. V 5. stoletji prestopili so Sasi v Britanijo, kjer so podjarmili Kelte; iz pomešanja obeh narodov nastalo je anglo-saško narečje, in ko so Normani v 11. stoletji, prišedši iz Francoske Normandije, deželo podjarmili, nastalo je zdanje angleško narečje. Grniani so se dalje ko vsako drugo Ijudstvo, razširili po vesoljnem svetu iz svoje prvotne domačije; Nemce nahajamo daleč po vzhodni Evropi in severni Araeriki; v južni Afriki,- v Avstraliji preoblada angleški jezik, ki je mej vsemi jeziki najbolj razširjen po svetu. Poslednje indogrmansko ljudstvo, katerega naj omenimo, so Kelti; ohranili so se malo številni v najskrajnem zahodu v Evropi. V starih časih jih nahajamo na Španjskem, v Galiji, Belgiji, v Britaniji, na gornjem Laškem, vŠvajci, v Tirolih, na srednjem Dunavu in kakor Galate v Mali Aziji. Daudanes so se Kelti vtopili po večem v Romanih in Grraanih; pri Romanib je posebno veliko keltiške krvi. Nevzblodeni ostanki Keltov so dandanes le še na zahodnem Irskem, po Škotskem višavji, na otoku Man, v Valeš-kem in v Bretaniji. Izvzemši Vales, kjer se jezik lika, keltsko zelo pojenjuje, ter se vtaplja v angleški ali francoaki jezik. Razločuje se dvoje keltsko narečje: Kvmriško, ki se govorf t Vales in Bretaniji, in gnelsko, ki se govori po Škotskem, na otoku Man in na Irskem.