fCigler Robert. Odpravil se jc od nas eden, ki je bil od marljivih najmarljivejši, poslovil se jc nemu« doma in za vselej 18. t. m. in odrinil na Ljub* ljansko polje. Deževen popoldan, žalosten februarski popoldan se je dolgočasil prbti sv. Križu. Morda je tihi popotnik slutil kako težko je nam, ko se poslavljamo! Črna, vrsta pogrebcev, cvetje, venci, jok, ihtenje, žalostno petje, z vsem tem se on sam oddaljuje, poslavlja bd znane marljivo^ sti, ki jb je spremljal od rane mladosti do sive starosti, ko že počiva slehrna čcbelica in v miru uživa sadove, nabrane v vročem po=> letju, veseli pomladi; on ni počival, dbkler ga ni zmrvila srčna kap na smrtno posteljo. Vzbr« na čebelica, neumorni Robert, ki ga je to popoldne zagrnila črna ruša! Težkb je bilo slovo, bridka ločitev od sveže gomile, ki )O je še ta večer pobelil novi sneg. Nam ostane samo spomin, svetel spo* min in neminljivi vzbr marljivosti do kbnca. (Počivaj, Robert! To si zaslužil! Nas tolaži zavest, da se bomo vedno bzirali na Tvbjo pot, dokler bomo za Teboj, dokler ne krene nbga za Teboj na božjb njivo, kjer je tako mirnb, tako pokojno! Rojen Ljubljančan je napravil zrelostni izpit na učiteljišču leta 1884. v rbdnem mestu, kjer je še živela mati. Učiteljska pbt se mu je začela snovati v Retečah pri Škofji Loki. Borni učiteljski kruhek se mu je zdcl tako resen, da se ga je oklenil z vso mlado dušo. Ne muzik, ne pisatelj, ne sporijnik ni bil: za« dovoljeval se je z uspehom v. šoli in zunaj nje. Zato so ga poznali in spoštovali mladi in stari povsod, kjer se je udejstvoval s svojo pridnostjo in skromnostjo. Kmalu se je po« maknil ob Savi nižje k Sv. Jakobu, od tam pa na Vrhniko. Tam se je kmalu udomačil med veselimi Vrhničani kot čislan šolnik in družabnik. Vsi so ga cenili. Naveličan podrejene službe je z leti dbbil vodstvo večrazrednice na Višnji gbri. Na no« vem mestu se je še pbvečala njegova vztraj* na marljivost. Podžigala jo je skrb za malo družinico. Družico življenja si je Robert iz* bral v ugledni učiteljski bbftelji pok. tbvariša Marna, tedaj še na Preserju. Danes je sta* rejši sin Robert v državni službi. Milan pa (vedno bdličnjak) pravkar dbvršuje visoko« šolski študij. Poslednja postojanka v aktivni službi je čakala pokojnika na Igu (1913.—24.) pb smrti F. Ks. Trošta. Okolica blizu Ljubljane z vso raznoličnostjo in vabljivostjo je blagodejno vplivala na Roberta. Pridružila se je svetovna vojna, štiri sosednje šole v soseščmi dobre % ure: Ig, Iška vas, Tomišelj, Zelimlje in še Črnagbjev France na Barju, kambr se je pre« selil po Črnagojevi smrti tov. Grčar. Teden* ski sestanki v Mateni v družbi do 5 tovarišev so drug drugemu krepili značaje, stanovsko zavest in kresali dovtipe, da je često pomagal sam Skrjanec in z njimi prepeval mehke na« rodne pesme kot resničen škrjanec pod mi» lim nebom. Pbzabiti se ne sme dogodka, kako se je Robert srčno smejal in pripovedbval, da je nekega dne ugnal celo krajni šolski svet, ko so ga hoteli prepričati, da otroci znajo vsak dan manj, dasi so na Studencu 4 razredi in 1 paralelka. Cigler seže v miznico, potegne iz nje večji akt in pokaže navzočim šolskim svetni= kom: »To je uradno potrdilo, da je bil te dni na naši šoli okrajni šolski nadzornik R. in javno pohvalil vse učiteljstvo. Te dekrete imam še v rokah in ponudim Vam jih v pbgled, gospodje! iPohvaljen je vsak zase in vsaka zase, šolski upravitelj zase — ne zato, ker zna ta in oni ucitelj, učiteljica, marveč za to, ker so v naših razredih najlepše odgovarjali naši otroci. Prepričajte se, gospodje, prosim!« Navzoči župnik, pok. K. razvije in pogleda akt, pa kmalu ga položi pred šolskega predsed» nika. Ta se ga ne dotakne. Zupnik pa reče slovesno: »Prepričan sem, da sb otroci znali prav dobro in da je učiteljstvo zaslužilo za« hvalo, kakor jo je zaslužil tudi nadučitelj. Čestitam Vam gospbd nadučitelj m vsemu učiteljskemu zboru!« Tako sb se razpršile meglice, poslednje meglice na obzorju vzornega šblnika, zjasnilo se je večerno nebo. V miru in zadovoljstvu je čakal pokoj» nine, ki jo je dočakal celo preje nego se je nadejal. A ni se kesal. Njegova jeklena vztrajs na volja je delala čudeže, ko bi omagal mar* sikdo, bn ni. On ni počival, dokler ga ni zmrvila sama smrt. Pbčivaj, Robert! To si zaslužill Vsem Tvojim dragim kakor vsem nam, ki smo se s Teboj veselili, ostane vzor Tvoja marljivost — pot, ki se bomo vedno ozirali nanjo kot svetel pbmnik moža junaka, ki se ni uklonil pod težo življenja. Slava Tvojemu spominu do vekoV! Ft.