Vinko Bitenc
Tejca in njena Velika noč
Ne vem, zakaj tako rad pišem o koroških bratih onslran Karavank. Nemara zato, ker sem že sam oku? sil vso grenkobo tistih dni, ko sem daleč proč od domovine, med samh mi tujimi tjudmi, sanjal o domačih krajih, prestaja! trpljenje in zaman koprnel po mili domači besedi.
Tako približno koprne bratje za mejaml in čakajo — vstajenja.
Naj vam torej povem zgodbo o Lužnikovi Tejci iz Ravnega.
Kot petleino punčko sta jo izros čila roditelja bogati gospe iz mesta, ki ni imela svojih ofrok in je Tejco vzela za si'ojo.
Hudo, silno budo je bilo materi in očeiu, toda kaj sta hotela?
Se pet siarejših bratcev in sestric je doma venomer prosilo kruha, ki ga jim mati mnogokrai ni mogla o</--rezati, zakaj beda je bila v biši.
Simon Lužnik je bil prevaljski vw dar. Zadnja leta je imel zelo skro* men zaslužek, ker je bilo dela v rudniku čedalje manj. Slednjič ga je zadela še nesreča, da je docela izs gubil delo.
Kaj naj stori, kako naj preživi ie--no in šest oirok? V tistem času se je pripeljala iz mesta imenitna go= spa. Ptavili so, da je zelo bogata, da nima otrok, pa bi rada posvojila kakšnega revnega otroka.
Tudi pri Lužniku se je oglasila gospa.
Tejca, ki je bila zelo srčkano det kletce, ji je bila takoj všeč. Toda oče in mati v začetku nista hotela nič slišafi o tem.
»Bo že kako,« je deja! Simon Lui* nik; »res je budo, hujše nam ne mot re biti, toda svojega otroka ne dam nikomur.«
Navsezadnje so se vendar tako sporazumeli, da bo gospa vzela de-kletce seboj, toda bvez vsakršnih obveznosti od strani roditeljev. Ka' darkoli bi hotela roditelja, bosta lahko vze]a otroka domov. In če bo Tejci dolg čas, jo bo gospa sama pripeljala dotnov na obisk.
Seveda je bilo dosti solza in žah' sti, ko so se domači poslavljali od Tejce. Očeia in mater je tolaiila misel, da je mesto, kjer bo živela Tejca, v bližini Ravnega, da se bo otroku dobro godilo in bo nemara še nekoč srečna dedičina bogafe gospe.
Le na eno nisfa pomislila rodite--Ija; na to namreč, da se bo otrok med tujimi Ijudmi — potujčil. Za-kai gospa — Matilda Repevschegg se je pisala — je bila tako imenitna, da ni hotela ali pa res ni razumela jezika domačinov.
Mali Lužnica je sicer omenila možu zastran tega, on pa je dejal:
»Ne boj se, žena; maiennega /e» zika oirok ne bo pozabih Če pa se kaj več nauči, tem boljše zanj.«
Tejca se je za čudo hitro privadU la v novem domu. Prve dni se ji je iožilo po tnamici, po očku, bratcih in sestricah. Kmalu pa se je viivela v druge razmere. Saj je imeta vsega v izobilju. Lepo je bila oblečena, be: lega, mlečnega kruha je imela v iz* obiJju, igrač pa toliko in takšnih,
k,ikršnih si je le poželela. Samo te= ga ni mogla douineti s svojo otro' ško pameijo, zakaj gospa, gospod in Lena ne govore tako, da bi jih razumela.
»Bim - bam < bim s bam so peli zvo* novi takrat, ko je Anka zletela med angelčke.«
Tisto noč se je Tejci sanjalo o sarnih angelčkih.  Se sama je  bila
Hlužkinja Lena je včasih nekoliko pokramljala s Tejco po domače, foda samo tedaj, kadar ni bilo go-spe ali gospoda v bližini. Drugače pa je govorila ptav tako tuje, ne> razumljive besede kakor gospa in gospod.
Takole zvečer, preden je Tejca zaspala, se je Lena čestokrat sklo* nila nad njeno posteljco in polglav no zapela:
«Ajaj, ajaj, punčka moja ...«
Potem je zašepetala:
"Ti si prav isk angelček, kakor je bila mo/a ^lnfca.<t
In Tejca je opazila pri tem solze v Leninih očeh.
»Kje pa je zdaj tisti vaš angeh ček?« se je Tejca z nedolžnimi očmi ozrla v služkinjo.
»Umrčkala je Anka, zdaj je pa angelček,«   se   je   smehljala Lena.
med njimi, z Anko sta se igrali, majhne svilene peroti sta imeli in sta letali nad cvetočimi travniki...
Tejca je bila bistre glave in se je kmalu priučila tuji govorici. Sčaso' ma je razumela skoraj vse, kar ji je gospa go»'on7a.
Ob nedeljah sta se vozili z gospo na obisk v Ravno. Tejcina rodtfelja sta bila silno vesela, da se vsaj ene= mu njunemu otroku iako dobro go= di. Tejca je prinašala seboj igrače in slaščice ter iih delila rtied svoje bratce in sestrice, ki so skoraj za* vistno strmeti v svojo gosposko, srečno sestrico.
A ngelčkov pa Tejca ni mogla po= zabiii. »Veš, mamica,« je pravila, *naša Lena je imela punčko, ki je odšla med angelčke. Ali ti poznaš angelčke?«
»Sevecfa jih poznam,« je maii po' božala Tejco.
171
»Ko boš o veliki noči prišla do*       Slednjič je Lena prav trdno zu=
mov, jih bova šti gledat v cerkev,    dremala. Tejca je knjigo pobrala in
k božjemu gtobu.«                             jo položila na mizo.
"}oj, to bo lepo!« je Tejca zaplo:       Bilo je ie pozno popoldne. .Sonce
skala z ročicami. Od lakrat je mk    se je nagibalo, skozi kuhinjsko oh
sliia samo na angelčke in na veliko    no   so   posijali   poslednji  njegovi
noč, ki se je res ie urno približevala.    žarki, ki so se bili prikradll izza
Pa še na nekaj je Tejca večkrai    oblakov.
mislila; na svojo mamico. Čim več>       »Zdaj pa grem k mamici, nngeU
krat s/a ? gospo prišfj na obisk, iem    ike gledai,« se je nenadno domislila,
teže se je Tejca spet ločila od do-    Tejca.
mačih, posebno od mamice,  fci je       Vzela je svojo košarico, jo na*
znula tako Ijubeče govoriti z njo    polnila s pirhi in pomarančami, ki,
kakor  nobeden, ne gospa, ne go-    ]ih je imela spravljene v' predalu,
spod, niti Lena ne.                             in tiho, po prstih odšla \t kuhinje,
Žc sfcora; leto dni je bila Tejca v       Mrzel veter ji je pretresel tete*
mestu. Polagoma se je  naveličala    sce, ko je brez plaščka in razoglava
i&rač, lepih oblekc, slaščic in drw    stopila na ulico.
gih dobtih sivari. V njenem drob-        Razgledala se je   naokrog,   nato
nem srčku se je pričelo vzbujaii —    pa j0  mahnila naravnost v smeci
domoiožje. Bolj tiha je postata in    proti Ravnemu. Pot ji je bila precej
gospo je včasih zaskrbelo,   ker  je    znana, saj sta z gospo ze neštetot
menila, rfa je ofrok kaj bolan.           krat hodili ali pa se vozili tod na
iVa velikonočno nedeljo sia se go-    izprehod.
spod in gospa nekam odpeljala in       Tejca je zašla na stezo. ki je vo<
Lena je osiala s Tejco sama doma.    dila preko polja. V daljavi, ob pa<
Tisto leto je bila velika noč zelo    robku gozda, je čepela vas. To ie
zgodaj. Hladni pomladni veirovi so    bilo Ravno.
brili  pod  nebom   in podiH oblake       Tejca je kmalu začutila mokroto
sein in tja. Po poljih in senožetih    v tenkih čeveljikih, ker so se ji pri
v okolici mesta, po skritih jasah je    hoji   nožice   vdirale  v   razmočenn
tu pa tam .še leisl sneg.                      zemljo. Nekajkrat je  morala  celo
Zalo sta Lena in Tejca vse po=    prekoračiti liso snega, ki ji je r.a--
poldne sedeli v kuhinji in se pomerv    prla pot. Zeblo jo je, vsa je trepefa:
kovali o tem in onem.                         la in že ni več čutila drobnih prst'
Tejca je izpraševala Leno o an-    kov, ki so se krčevito oklepali ko--
gelčkih, hotela je vedefi, kje so in    šarice.
kdaj jih bo videla.                                 Toda   hrepenenje   po   domačih.
»Jutri jih  boš videta, Tejca, ko    ielja, da bi videla velikonočne am
pojdeš v Ravno,« je odgovorila Le-    gelčke. ie bila iolikšna. da ie Teh"
na, ki se ji je ves čas dremalo. Knji*    Pozabila na vse težave. Ma je nw
ga, ki jo je driala v naročju, ji je    Prej in v mraku dospela v vas,
že nekajktat zdrknila na tta in jo       »Za božjo voljo — Tejca!« se j<-'
je Tejca vedno znova pobirala.          presirašila mati, ko je ob durih za--
172
¦ji.Jala svojega otroka, vsega trepet /iročega in premraženega. Planila /   k Tejci in jo vzela v naročje.
"Kaj pa se je zgodilo? Govori. Tcjca, oirok moj!«
.-Sesrečni otrok,« je oče pofaoža/ Tejco! »zakaj pa si prišla sama, pa zdaj v tem mrzlem vetru?«
Tejca je bruhnila v jok. Zobje so ji šklepetali. ko je nato pomirjena dejalti:
»Gospe ni doma, prišla sem gle-dai angelčke in iolc sem vam pri-nesht.«
Pomolila je bratcem in sestricam, ki so se začudeno drenjali okrog Tejce, košarico s pirhi in pomaran--čami.
»Moj Bog, saj si vsa Matna in mokra. Brž v posteljo, da se ne prei hladiS.« je zaskrbelo mater. Sezula je Tejci čeveljčke, ki so bili na de> belo obloženi s prsljo in vsi premO' čeni. Sožice so ji bile višnjevkaste in mrzfe ko led.
Cez eno uro sta pridrveli s kočijo sluikinja Lena in gospa, fei se je bila medtem vrnila.
»Ali je Tejca pri vas?« je vsa v skrbeh vprašala.
"Da, doma je,« je žalostno od-rrnila Lužnica. »V postelji leži, mraz jo irese, bojim se najhujšega.«
/-ena je presunljivo zajokala.
V si so se zbrali okrog postelje, kjer /e ležala Tejca z zaprtimi očnti kakor bi spala. Droben obrazek je bil ves rdeč od vročice. ki jo je ku> hata. ,Veenafcomer no, hitro je sopla. zdaj pa zdaj je pogledala okoii sto' ječe in spet zaprla oči.
Gospa je bri poslala po zdran nika.
»Otrok se je močno prehladil,« je ugotovil zdravnik z resnim obrat zom. »Pljučnica je neizogibna; mo' goče jo otrok preboli, če ne...«
A Tejca ni prebolela bolezni. Ze tisti dan po praznikih je izdihnila svojo mlado nedolžno dušico. Pre-. den je umrla, se je dvignila v po< stelji, zgrabila ihfečo mamico za roko in se blaženo nasmehnila.
"lej, mamica, angelčki prihajajo, tudi Anka je med njimi! Smehljajo se mi, k sebi me vabijo. Polne roke cvetlic imajo in zlatih pirhov. Kajne. mamica, (o so velikonočni angelčki? Jaz ... grem ... z njimi.. mamica...
Glava ji je omahnila na blazine, s smehljajem na ustnicah je Tejca za vedno zaspala.
Grenka žalost se je naselila pri Lužniko\nh.
Tudi gospa Matilda je bila m>* ufolažljiva in je še tisfo uro odpu-stila služkinjo I.eno zaradi »malo--marnosti v sluzbi«.
Ko se je mati v neizmerni bolesti sklanjala nad mrtvo hčerkico, je vzdihnila:
»Srce mi krvavi po tebi, Tejca. Toda če pomislim, da bi se bila kdaj v življenju odtujila materi in bi ne* mara celo zasovražila njen jezik, je skoraj boljše, da si odšla med angelčke. Odšla si taka, kakršna si bila: 5e vsa   moja, vsa naša ...«
To so bile besede Tejcine matere, ene izmed mnogih, ki čakajo fam za Karavankami velike noči, vstaje: nja...
173