0 možitvi trzaskih uciteljic. Poročilo v BTovarišu" v predzadnji številki o naslovni temi vsebuje nekoliko netočnosti. Tuvarišica Sabadinova je v kratkih besedah povedala približno to, kar smo čitali v 4. štev. BTovariša". Kekla je, da se ji vidi poniževalno in človeka nedostojno, ako se ji kratkomalo prepove, da ne sme razpolagati s svojo osebo, kakor ji je drago. Ees je, da je mnogo učiteljic med nami — in med njimi morda tudi ona sama — ki bi ne hotele nobenega, oziroma ne mogle dalje služiti v slučaiu možitre, ali mnogo jih je nied n.jimi, ki so res vse navdušene za učiteljski stan in ki bi se morda le nerade odpovedale učiteljevanju. In kakor rečeno, koliko je omoženih učiteljic, ki ne store svoje dolžnosti v šoli? V zadnjem času je slišala med u.iteljicami glasove, naj bi se me potezale za penzijo v razmerju s službenimi Ieti. Bes, to bi ne bilo slabo, in ako nam kaj takega dovole, bi bila tudi ona popolnoma zadovoljna, četudi nam ne dovole službovanja po poroki. Misli pa, da do tega ne pridemo nikdar. Sretuje in misli tedaj, da bi ne bilo taktičoo, postaviti se direktno proti zakonu, ker v slučaju, da uam nočejo dati penzije, bi nam ne hoteli uiti tega dovoliti, proti čemur bi se sedaj v svoji kratkovidnosti tako energično postavile. Morale bi si pustiti odprte vse poti in zahtevati, n a j rsaki učiteljici dajo na izbero, ali o 8 t a u e š e dalje učiteljica ali pa hoče itiv penzijo,oziroma ji dati odškodnino, ako sama to ž e 1 i. Na to je čitala tov. Gregoričeva svoj referat, ki smo ga čitali v BTovarišu". — E sklepu je predlagala približno tele resolucije: 1. Tržaške elovenske učiteljice se upirajo možitvi učiteljic, ker vedo, da bi ne mogle izvrševati dvojnega poklica kot učiteljice in matere. 2. Zahtevajo, naj bi se jim r slučaju možitve izplačevala penzija t razmerju s službenimi leti. 3. Ako pa slavni magistrat iz enega ali drugega vzroka preferira odprariti prepoved možitve, naj se jo odprari in to le onim u.iteljicam, ki bi ne hotele ali ne mogle služiti. Nakazalo in izplačevalo naj bi se jim v mesečnih obrokih določeno odškodnino, kar bi ne bila sicer pokojnina, ampak vendar nekaj podobnega. Vnela se je debata o prvi točki. Predlagalo se je, naj se prr_ točka popolnoma izpusti in stavile le drugi dve točki, ali pa vsaj besedilo p'rve točke tako prikroji, da bi kolikortoliko soglašalo 8 tretjo. V tem je bila pisateljiea teb vrstic odpoklicana in ko se je vrnila, se ji je reklo, da se le besedilo prve točke ublaži, s čemer da vse soglašajo. Fakt pa je, da se o stvari ni glasovalo, ampak to le tako površno sklenilo, ne da bi se vprašalo, ali je in koliko jih je drugačnega mnenja. Eazpravljalo se je tudi nekoliko o izpremembi načrta ročnih del in pa o uredbi strokovnih učiteljic v tem predmetu. Sklenilo pa se je s tem počakati, da vidimo kako stališče zarzemljejo o tem italijanske koleginje. Po sestanku so se pa hitro slišali glasovi nezadovoljnosti. Ta in ona ni bila zadovoljna s -klepi, ampak izrekla se je želja, naj bi se sklical nor sestanek, da se boljše razgovorimo. Mislim pa, da bi bilo dobro za sedaj počakati in videti, ali je kaj upanja sploh, da bi se sprejela druga točka. V slučaju, se o ne zgodi bo res treba novega sestanka in novih sklepov, ker bi pač ne bilo pametno, da bi same pomagale drugim — vezati sebi roke. Še nekaj besed o stvari. Vprašanje, ali naj se učiteljicam dovoli poroka ali ne, nas je našlo nepripravljene. Nobena ni o tem nikdar razmišljala. To vprašanje ni vzklilo iz nas in se polagoma razvilo. Moral je priti nekdo, ki nas je epomnil, m ko se nam je stavilo vprašanje. kaj bi bilo za šolo bolje, smo gledale druga drugo in nismo si bile na jasnera, kaj bi bilo za šolo bolje, kaj bi bilo za nas bolje in kaj pravzaprav hočemo. Vajene smo bile na dosedanjo prakso, da se nam zdi nemogoče, da bi bilo odslej drugače. Ees bi bilo pač še najbolje, ako bi se nam dala penzija. Da bi se pa to uresničilo, se niti ne upam misliti. Ees je sieer, da je v marsičem Trst dežela posebnosti, a bojim se, da v tem slučaju ne bo. Ako pa bi nam ne hoteli dati penzije, moramo gledati, da nam kolikortoliko pustijo prosto roko, da ostanemo namreč v službi tudi po slučajni možitvi, ako je kateri to pogodu. In 6e je med nami edino ena, ki bi kdaj to izkoristila že zaradi te edine moramo zahtevati prostost v tem oziru. Seveda one, ki nočejo to izkoristiti, bi dobile odškodnino, kakor je bila doslej v navadi. Zahtevati bi morale vsekakor, dabisetudinadalje izplačevala odškodnina onim, kibinehoteleslužiti dalje. Že zavest, da smem kolikortoliko storiti, kar sama hočem, je tako prijetna in povzdiguje človeka. Eako je potem za posamezno družino bolje, ne sraemo me odločevati za vse, ampak vsaka učiteljica naj s svojim možem po svojem razumu to uravna. Tudi bi bilo nekolegialno in indirektno denunciranje omoženih učiteljic, ki bi se jina nekako očitalo, da ne opravljajo avojih dolžnosti kot u.iteljice (kot soproge in matere so odgovorne le svoji vesti in svojemu možu) ako bi 8e postavile proti poroki. Pa še nekaj! Omožena učiteljica, ki bi ne mogla dalje poučevati ter bi opešala morda fizično in moralno, bi prišla tako po najbolj naravnem potu do penzije, za katero se bomo sedaj, bojim se, zaman potegovale. — Govore, da bi učiteljico, ki bi še dalje ostala v službi, nihčs ne poročil iz ljubezni, ampak iz koristolovstva. Dvomim jako, da bi učiteljico, ki bi mesečno dobivala 80—90 K ia več penzije, poročil vsak iz gole ljubezni ? Ali o tem pozneje, ako bo potreba. Tržačanka.