Drevjoreja.
Koristnost ptujega ali inostranskega drevja.
Govorili smo mnogokrat v našem listu od drevjoreje, ter priporočali verlim kmetovavcem in posestnikom večjih zemljišč, da naj sadijo pa redijo koristnega drevja kolikor in kjer koli ga utegnejo, ker je zadnji čas, da veliki potrebi in potrati lesa v okom gremo, ter da zopet ponavljamo, kar vedno pokončujemo. Veseli nas tudi zvediti, da opominjanje naše ni bilo glas upijočega v pušavi, temoč da mnogo se-Ijanov in grajšakov je že poprijelo se potrebne drevjoreje, in da pridno sade pa rede koristnega drevja. Danes priporočamo nekaj drugega.
Ne le domače, tudi p tu je koristno drevje moramo saditi, ter si prizadevati, da posebno take drevesne plemena nasadimo ter jih udomačimo, ktere legi, podnebju in zemlji naše domovine se prilegajo. Kajti kakor namreč iz p tujih dežel bolje živinske plemena v svoje kraje si vpeljujemo, da ž njimi požlahnujemo domačo živino; kakor ptuje sočivje, zelinje in zernje sploh presajamo v svoje krajine pomenim memogrede le krompirja, ki je tudi nam došel od ptujine — iz Amerike čez veliko morje): tako je tudi treba, in bo koristilo na mnoge strani, če tudi ptuje ali inostranske drevesne plemena upeljemo v svoje krajine , ter jih nasadimo v domače gojzde, med domače drevje, ali pa po hribih, dolinah in goličavah sploh.
Je pa še drug uzrok, zakaj da je treba inostranskega drevja k nam upeljavati ter pri nas udomačiti. Zemlja naša (in evropejska sploh), obdelana že toliko pa toliko stoletij, je že sila izpraznjena in oslabljena; nobena človeška vednost ne more nji več poverniti, kar je zgubila, in leto za letom še zgubiva. In to velja posebno od ravnin, po kterih je rastel les, ali pa še raste. Ker se lesa dan današnji vedno več potrebuje, pa tudi nespametno in nepotrebno po-končuje, tako da ga je od dne do dne manj, uzročuje vedno eno plodjenje enakih drevesnih plemen na istih mestih tudi notrajne premembe v zemlji, po kterih se seme zveržuje, ter vedno slabeji les rodi.
Neobhodno potrebno je, da tudi o drevjoreji bi se upe-ljalo nekako dre v no kolobarenje ali verstenj e gojzd-nih sadežev, to je, da bi na mestih, po kterih smo kako (domače) drevje posekali, sadili drevje drugega plemena, ali pa, kar je bolje, sejali drevja inostranskega prikladne plemena. Ptuje drevje, posehno amerikansko, bi v naši zemlji še mnogo ugodnega redivnega soka dobivalo, ki našemu domačemu ne prilega se več, in tako bi se zemljišna moč hranila dalj časa, ktero bi zasajeno domače drevje izserkalo popolnoma. Dobiček bi bil tedaj dvojni o takem drevnem kolobarenji. To se da pa le po mnogih zarodih izpeljati. Mi moramo začeti inostransko drevje sejati; otroci pa potomci naši morajo slediti v tem, če hočemo mi, in če hočejo oni, da domovini naši prihaja iz takega početja zaželjena korist. Tudi ni dvomiti, da mešanje inostranskih drevnih plemen z našimi domačimi utegne dati priložnost k brezkončni rajdi naravskih križatev, ktere po več letih donašajo mnogo požlahnjenih pa različnih verst in podverst.
Ozirajmo se o tem po drugih evropejskih deželah, v ktere so že upeljali, in v kterih že redijo mnogo ptujega, posebno amerikanskega drevja, in to je v velik dobiček dežele. Se ve da kaj takega se ne more lotiti vsak prost kmetic; mi priporočamo to početje tudi le vlastnikom večjih zemljišč, grajšakom in bolj premožnim kmetovav-com sploh.
Govoriti hočemo tedaj od nekterih ptujih drevesnih plemen, ktere bi ugodne bile, da bi jih sejali v domovini svoji. Popisovali bomo manj važne le ob kratkem, bolj obširno pa imenitne drevne plemena. Večidel so v severni Ameriki doma; nektere plemena so pa udomačene tudi v drugih krajinah sveta, nektere se celo že po naših vertih in sadiščih nahajajo , postavimo: Japansko bogovsko drevo, Planera in mnogo drugih *).    (Dalje sledi.)
*) Ne bomo omenili v tem popisu sploh znane in prekoristne akacije, ktera je tudi drevo amerikanske zemlje, pa že od veliko let udomačena pri nas in povsod; povemo le, da že v majhnem Cel j i stoji pa raste čversto v dveh vertih veličastno Japanska drevo „Cesarska Pavlonija"; da ondi pred kolodvorom stoje krasne širokopernate „Bignonije Katalpe", ktere ravno zdaj (mesca julija) so polne sprelepega mirisnega cvetja.                       Pis.