Leto I.
V Celji, dne 15. avgusta 1891
Štev. 8.
Domovina
Izhaja 1. in 3. soboto vsakega meseca. — Dopisi naj se izvolijo frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Za inserate se plačuje vsakokrat po 10 kr. od garmond-vrste. Velja do konca leta 1 goldinar. — Denar naj se pošilja: Upravništvu „Domovine" v Celji.
Kmetske zbornice.
V državnem zboru je predlagal letos eden najboljših slovenskih državnih poslancev preč. g. dr. Gregorec, da se izda postava, po kateri bi se ustanovile kmetske zbornice. Kaj in čemu bi bile take zbornice, hočemo v sledečem razložiti. V državi so različni stanovi. Največ moči, torej tudi največ pravic z ozirom na pospeševanje svojih stanovskih koristi ima uradniški stan, ki izpeljuje od cesarja dane postave, ki gleda po svojih najvišjih članih po ministrih, že pred na to, da vladar ne podpiše zakonov, kateri bi uradniškemu stanu škodovali. Uradniški stan je po svoji veliki množici najbolje v državi zavarovan, kar je čisto naravno. Vsaj on v nekem smislu predstavlja državo in vodi državo. V obče je pa to tudi dobro; kajti dobro plačan, dobro pred napadi drugih državljanov zavarovan državni uradnik tudi dobro za državo skrbi, zlasti v ustavni državi, kjer ga ljudski zastopi in javno mnenje po časopisih nadzoruje. — V dobrem stanji je tudi duhovniški stan. On ima še v marsičem prednost pred urad-ništvom. Dočim varuje uradnika poleg postave, če je treba tudi meč, ima duhovniški stan v prvi vrsti dolžnost opirati se še na večjo in to nevid-ljivo moč, pred katero strepeče tudi ostri meč in kateri se uklanj a država sama. Duhovniški stan ima že od vekov in vekov naloženo glavnico, ki mu nese lepe obresti — ima za pospeševanje svojega nauka in svojih koristi, katere zna po pravici in po potrebni previd-
nosti lepo združevati, na razpolaganje poleg vernih src in vnemajoče službe loožje še lečo in spovednico.
Učiteljskemu stanu se tudi ne gocli več tako slabo.- Prosto se giblje, ker tudi njega varuje šolska postava in mu daje precej prostosti in nekoliko boljše dohodke. Poleg tega brani svoje pravice, po uradnih in zasebnih učiteljskih društvih.
Težji položaj imata obrtni in trgovski stan. Ta dva se morata zelo boriti za vsakdanji kruh, od zora do mraka morata biti na nogah, delavna, varčna, prebrisana morata biti čez vse, sicer propadeta. Vendar nimata dovolj prednosti pred drugimi stanovi, če tudi ju hoče velikanska konkurenca (tekmovanje) uničiti. Prednosti obrtnikov, zlasti trgovcev so v tem, da sama sebi plačilo- za svoj trud odmerjata. Uradniku, učitelju in duhovniku je naprej odmerjeno dnevno, mesečno in letno plačilo; — če je pridnost teh še tako velika, plačilo ostane skoro v vseh slučajih jednako. Trgovec pa si zna s svojo pretkanostjo včasih v enem dnevu toliko zaslužiti kakor uradnik v celem mesecu. Vrh tega imata trgovec in obrtnik nekaj ustavnih pravic. Za svoje koristi se lahko potegneta v trgovskih in obrtnih zbornicah, za nju skrbe tudi dokaj ugodne trgovske in obrtne zbornice.
V najslabših razmerah živi skoro kmet, če ravno se on večkrat „temelj države" imenuje. On uživa najmanj pravic v državi. Vsi stanovi n. pr.
imajo direktno volilno pravico, kmetje nema. Vsem so po postavah dane v obrambo pravic razen občinski zastopov še drugi zastopi, n. pr. učitelji imajo svoje skupščine, obrtniki svoje zadruge, notarji in odvetniki svoje zbornice itd. — le kmet nima razen kmetijskih družeb ničesar. Kmetijske družbe so res zelo koristne, toda te pospešujejo le gospodarstvo in gospodarski napredek — za pravice kmetskega stanu se pa ne morejo veliko potegovati. In vendar bi kmetje zelo potrebovali zastopov, kjer bi se za svoje pravice potegniti mogli. Le pomislite, v kolikih nevarnostih je naš kmet. Vsi stanovi hočejo od njega živeti. Zdaj terja od njega uradnik, zdaj učitelj, pa zdaj zopet duhovnik, da stori ubogi kmet svoje dolžnosti nasproti državi, šoli in cerkvi. Malo izobraženemu kmetu naj bi bili znani obilni §§ v raznovrstnih starih in novih postavah. Pregovor: „ nevednost je najdražja reč na svetu" se navadno pri kmetu do pičice izpolnjuje, kajti baš on še le potem izve za ta in oni §, ko je moral globo plačati. Zlasti nasproti kmetu je ono postavno določilo zelo trdo, ki pravi, da »neznanje postav ne opravičuje." Pri omikanih stanovih naj velja to, vsaj omikanim ljudem (uradnikom, duhovnikom, županom, učiteljem) nove postave večkrat kar uradno dopošljejo in silijo te stanove naj bero in naj se seznanijo s postavo, sicer naj se jim po pravici kazen naloži. Toda vprašam: Kje naj pa kmet zve za postavo, s katero naj se okoristi ali s katero naj se škode obvaruje?
Tako bi se dalo navesti sto in
sto slučajev, v katerih bi bilo treba, da se ustanove za kmeta zastopi, ki bi se potegovali za kmetske pravice, za kmetske koristi.
Zavoljo tega je prav storil vrli slovensko-štajerski poslanec dr. Grego rec, da je s tovariši vred predlagal da se ustanove kmetske zbornice ali zadruge. Tudi kmetijsko ministerstvo se je že o tem posvetovalo, kakor je poročal kmetijski minister grof Fal-kenhain v državnem zboru. Izdeljujejo se baje v kmetijskem ministerstvu 'že načrti za tako postavo, po katerih bi se po okrajih ustanovile kmetijske zadruge, ki bi imele morebiti tudi nekoliko te naloge, katero zdaj posojilnice imajo, da pospešuje kredit kmetskemu ljudstvu in drugo.
Res, skrajna potreba je, da se stori kaj za kmeta, ki je večen siromak. Če je n. pr. slaba letina, strada da je gorje! Če je dobra letina, pa nimajo pridelki nobene cene. Vrh tega določuje njegovim pridelkom veliki trgovec ceno, dočim prodaja kmetiču premeten trgovec v malem kraju svoje blago večkrat po ceni, katero določi še le potem, ko vidi kupca pred seboj. Nedolžnemu kmetiču proda včasih blago tako visoko, da ima 50 %, 100 % in več procentov dobička. Stalne cene, stalni tarifi bi bili velika dobrota kmetskemu stanu ki „gliha in gliha" pri kupovanji, nazadnje je vendarle opeharjen. Take in enake zadeve in sto drugih še bi bile hvaležen predmet za kmetske zbornice, katerih ustanovitev bi mi vladi in poslancem toplo priporočali.
Celjske
(Cesar v Celji). Iz prav zanesljivega vira se nam poroča: Njih Veličanstvo pripelje se v nedeljo 30. t. m. zjutraj v Celje, kjer bode na kolodvoru pozdravljen po žu-
novice.
panu. Potem se poda v prostore okrajnega glavarstva, od tod pa v nemško cerkev k tihi sv. maši. Potlej bodo sprejemi v hiši c. kr. okrajnega glavarstva: Duhovščina, pred-
stojniki uradov, občine, okraja itd. Od društev poklonil se bode samo odbor poddružnice „Rudečega križa", ker je Nj. Veličanstvo pokrovitelj. Presvetli cesar si utegne ogledati bolnišnico, cerkve, muzej, park itd. Zvečer bodeta mesto in stari grad razsvetljena. Ob enem serenada (petje). Volilo se je več odborov, tudi gospe so vmes, ki bodo delali priprave, zlasti za veselico v parku. Dobro bi bilo, ko bi tudi Slovenci zase na kak način skazali svojo udanost in ljubezen presvitlemu cesarju.
(Novo mašo) daroval je preč. g. Franc Višnar v nedeljo 9. avgusta v farni cerkvi v Celji. Cerkev je bila lepo ozaljšana, ljudstva pa natlačeno polna. Popoludne zbralo se je na domu novomašnika poleg starišev in sorodnikov precej znancev in prijateljev, ki so mlademu gospodu želeli mnogaja leta pri delu v vinogradu Gospodovem. — Čestitamo! —
(Meščanska šola) v Celji, ki je žalibog le nemška, nima več toliko učencev, kakor prej. Le nekaj čez tisoč, vmes skoro polovico Slovencev.
(Končana so našli.) Po preteku treh mesecev našli so neko truplo v Savi pri Brežicah, koje je bilo spoznano,' kot ono Končana. Sodnijska komisija odpeljala se je na lice mesta, da pregleda truplo. Našli so baje rane na glavi. Sodnijsko postopanje dognalo bode vso zadevo do konca. — „ Deutsche Wacht" ne more si kaj pri tem, da ne bi lagala in obrekovala slovenskih listov. Kdo je pisal in naravnost obsojal osebe, li ne „ Deutsche Wacht"? Državno pravdništvo je moralo poseči vmes, ker ni bilo nič dognanega, da se neresnica ne trosi med svet. Slovenci nimamo podlosti, trditi nekaj le za to, da bi škodovali bližnjemu, četudi je naš največji politični nasprotnik. A nasprotno je to težko potrditi. Mi ne bomo sodili in noben slovenski list, do danes še ni zapisal, kdo je zločinec, marveč poročali le, goli faktum, da so tega ali onega priprli. Želja naša je, da resnica pride na dan ter s tem konča vse nepotrebno govoričenje.
(„Vahtarca") zatekla se je zopet k „Freie Stimmen", listu, ki izhaja v Celovci, pa je pisan z istim gnevom in obrekovanjem Slovencev, kakor ona sama — da malo udrihne po koroški duhovščini in ondotnih narodnjakih. Mi bi svetovali, da se „vah-tarca" ne vtika v zadeve koroških Slovencev, ker naj se ne praska tam, koder je ne srbi in raje pometa pred svoji pragom. Če pa že hoče kaj govoriti, naj se prepriča na mestu sama in ne lovi Iažnjivih poročil v nezanesljivih listih.
(Utopa rešil je) na Bledu dr. Josip S e r n e c neko gospodično. Gostje hotela pri Mallner-ju čestitali so gospodu na junaškem činu, v katerem je tvegal svoje življenje. — Čestitamo!
(Umrla) je gospa Ana Riedl, katere prvi mož je bil Edvard Jeretin, posestnik tiskarne v Celji in sin znamenitega prvega lastnika tiskarne in domoljuba slovenskega, kakor smo mi že omenili večkrat v našem listu.
(Pri porotnih obravnavah) so bili obsojeni: Pet. Kranjec iz Ragoznice radi uboja na 4 leta ječe. Pastirk V. iz Dobrja radi tatvine na 3 leta, J. Kavčič iz Lasto-merja radi ropa na 12 let.
Spodnje-štajerske novice.
(Mil. knezoškof dr. M. Napotnik) prepričali so se lehko zopet, kako priljubljeni so v svoji škofiji. — V sredo dne 6. avgusta potovali so iz Št. Ilja, kjer so delili zakrament sv. birme na svoj dom v Konjice. Med potom bili so povsod udano pozdravljam. Posebno lep sprejem pa je bil v Vitanji. Slovenci in duhovščina sprejeli so jih ob meji. Tam pozdravil jih je tudi knez Hugo AVindischgratz, ki je prišel iz Konjic in dal na razpolago svojo kočijo vpreženo s štirimi konji. Peljala sta se kneza vkupno potem do Konjic. Ondi je pričakovalo mil. knezoškofa 80 belo oblečenih deklic, občinski zastop, inteligenca konjiška in mno-gobrojna množica ljudstva. Pozdrav je bil iskren in dostojen možu, na katerega smo vsi Slovenci lahko ponosni.
(Premembe pri č. duhovščini.) Premeščeni so č. gg. kaplani: V. Kolar od sv. Urbana pri Ptuji v Galicijo, M^Kralj^ od^ V§L_Nedeljj^^	i, Anton
Za vadil iz Smartna na Pohorji v Smarten pri Slov. Gradci. Na novo so dobili službe č. gg. bogoslovci: V. Vajskler v Leskovcu, J. Menhart pri Vel. Nedelji, A. Pintarič pri sv. Urbanu pri Ptuji, M. Lah v Šmartnu na Pohorji, M. Štrakl pri sv. Petru pri Radgoni, M.Škorjanecv Vojniku, F. Č a s e 1 j v Slivnici pri Celji, J. Kanski pri sv. Antonu v Slov. Goricah in F. Zdolšek pri Mariji Snežnici. Č. g. J. Kapler, kaplan v Sevnici, je premeščen v Stari trg; na njegovo mesto pride novomašnik č. g. J. Ozmec. Umrl je preč. g. Jože Altman, župnik v Studenicah.
(Premembe pri učitelj stvu.) G. G. Majcen imenovan je stalno c. kr. učiteljem na vadnici v Mariboru, g. Fistravec na Studencu pri M. pa podučiteljem ondi.
(Šolske novice.) Pri Kapeli pri Gornji Radgoni, kjer so zborovali letos že slo-
venski in nemški učitelji, bode letos 26. t. m. uradna učiteljska skupščina. — Ljutomersko učiteljsko društvo bode letos izdalo letopis vseh šol tega glavarstva. Uradna I učiteljska skupščina za slovensko Bistrico in sv. Lenart je bila 6. t. m. v Mariboru; za mariborski okraj bode še le čez mesec dni. — V učiteljskem tečaju na mariborski vi-norejski šoli, ki bode trajal ta mesec, je 22 učiteljev, med njimi večina Slovencev (med temi naši odlični šolniki: gg. Pra-protnik, Jarc V., Meglič i. dr.). Eden je došel celo s Kočevskega s pomočjo „šulfe-rajnove" podpore.
(Zdravnik dr. Selander) je premeščen iz Mozirja v Radgono.
(G. R. Dolinšek), davčni pristav, imenovan je davčnim preglednikom.
(G. dr. Jarc), novi dež. šolski nadzornik na Štajerskem, marljivo obiskuje slovenske in nemške šole pri nas ter gleda pravično na to, da slovenski otroci tudi v svojem jeziku to povedo, kar se večkrat iz nemških knjig nauče. Sam sicer ne zna čisto in popolno dobro našega jezika, a se ga uči.
(Pri Kapeli radgonski) se snuje bralno društvo, pri čemur se ondotna mlajša učitelja hvalevredno trudita. To je lepo. Na Murskem polji bode torej sleherna vas že imela bralno društvo.
(Na vinorejski šoli v Mariboru) je izpraznenih več ustanov.
(G. Freuensfeld), učitelj v Ljutomeru, izvrsten šolnik slovenski, dovršil je letos drugi tečaj na visoki učiteljski šoli (peda-gogij) na Dunaji, kjer je poslušal tudi več naukov na vseučilišči, s prav dobrim vspehom. Čestitamo njemu in Ljutomer-| čanom, ki so ga podpirali pri njegovem j znanstvenem naporu.
(Iz Ljutomera) nam je došla pritožba,
I	da se niti letos še ni pričelo z zidanjem novega šolskega poslopja, in da se je že za same črteže izdalo veliko preveč novcev.
(V Ormožu) je zborovalo društvo „Sloga", ki se je izreklo zoper ostudni prepir, ki ga imajo kranjski Slovenci. Ondi ■i je imela čitalnica 2. avg. lepo veselico in
II	podružnica sv. Cirila in Metoda občni zbor.
(V Št. Jurju) na južni železnici se otvori brzojavna postaja.
(Opravičena pritožba.) V štajerskem deželnem šolskem svetu sedi jeden jedini |j Slovenec, pa še ta se večkrat za Slovence važnih sej ne udeleži. Slabo!
(Mariborska čitalnica) se nič kaj ne giblje in ne razvija. Čujemo celo, da nekateri odlični Slovenci bolje podpirajo kazino, kakor čitalnico. V sedanji gostilnici slovenske čitalnice, ki nima niti slovenskega napisa, ne govori se slovenski. Sicer čujemo,
da se bode čitalnica drugam preselila. K razvitku naših čitalnic bi tudi to pripomoglo, ako bi čitalničarji svojega gostilničarja podpirali, in ne drugih.
(Zoper nekatere mariborske dijake) je bila preiskava v zadevi domoljubnih izrazov, pa se je baje pokazalo, da je v srcu in na jeziku slovenskih dijakov veliko večja ljubezen do države in cesarja, kakor pa pri nekaterih nemških, ki so bili zatoženi, da so sumljivi.
(Od „Sudmark-e"), tega velikonem-škega društva pričakuje pomoči neki nem-škutar na Vidmu. Temu društvu namreč naznanja domačije v svoji fari, ki so opešale in ki bi torej na prodaj bile. On misli, da bodo kar bogati Nemci prišli in dobro te kmetije plačali. Kaj še! Če bode sam ta nemškutar enkrat na boben prišel ne bo Nemca, ki bi njegov „Auwesen" kupil, marveč bodo le Slovenci njegovo propadlo gospodarstvo v red spraviti skušali. Iz Ljutomera čujemo tudi, da hoče „Sudmark" neko nemškutarsko krčmo podpirati, kar pa ne verjamemo.
(Železnica iz Radgone v Ljutomer) — piše nam popotnik, — sicer počasi in ne preveč ceno vozi v lepih vozovih po krasnem Murskem polji, pa vendar pripelje vedno kaj ljubih gostov. Med drugimi je bil Ljutomer ne davno pohodil šolski ravnatelj Lapajne iz Krškega, kojega so bili ljubeznivi ljutomerski Slovenci kaj lepo pozdravili.
(V spodnje-štajerskih vinogradih) se strupena rosa močno prikazuje. Škoduje pač letos mokrotno vreme in hlad; zato vina ne bode veliko dobrega, kakor ni žita dovelj.v
(Židinja) nemška iz Bukovine se baje ponuja za učiteljico slovenskim Ljutomer-čanom. Kaj še več!
(Na Slatini), v teh prekrasnih kopeljih na slovenski zemlji, bivata zdaj dva slovanska škofa: Jugoslovanski velikan Stross-mayr in nadškof iz Bara (Antivari). Slednji je iz reda frančiškanskega. Došli gost iz Slatine se je vrlo pohvalno izrazil o Slatini, le obžaloval je, da se nikjer na to ne ozira, da je Slatina na slovenskih tleh in da je obiskovana od toliko odličnih Slovanov.
(Učiteljsko društvo v Gornjem Gradu) zboruje 18. t. m.
(Na Koroškem) pogosto zborujejo podružnice sv. Cirila in Metoda; slovenski časniki pa razkrivajo krivice, katere delajo šolske oblasti slovenskim šolam.
(Nemški napisi) trgovcev in obrtnikov v slovenskih krajih — piše nam popotnik — kažejo, kako malo ponosa imajo še naši domačini, n. pr. v dobro narodnih trgih, kakor Šmarje, Št. Jurij pri Celji itd. itd. itd.
(V Grobelnem) nad Št. Jurijem odpre se v kratkem železniška postajica; stavi se že potrebno poslopje.
(V Vojniku) treščilo je v podružno cerkev sv. Florijana. Strela prebila je streho zvonika in blisknila doli proti oboku cerkve. Poškodovala je mnogo v zvoniku in v cerkvi. Nesreča je občutna tembolj, ker so ravno popravili cerkev in zvonik, kar je stalo okolo 545 goldinarjev.
Druge slovenske novice.
(Deželnim glavarjem na Kranjskem)
bil je imenovan g. Oton Detela, dosedaj deželni odbornik. Želeti je, da bode vreden naslednik ranjega g. dr. Poklukarja.
(Deželnozborska volitev) v radovljiškem okraju dela precej hrupa, ker se za poslanstvo potegujeta dva enakozaslužna moža, kmetijski tajnik G. Pire in župnik Mesar.
(Slovenski gimnazijski dijaki), ki so
letos gimn. šolanje dovršili, imeli so v Ljubljani lep shod z besedo. Pri veselici dosegli so lep čisti dobiček, katerega darujejo družbi sv. Cirila in Metoda. Prav lepo je to, da se mladina, ki je up prihodnjosti spominja ob takih resnih prilikah naše šolske družbe.
(Kranjske Nemce) zopet na rokah nosijo. Za kacih 8 nemških šol na Kočevskem in za 3 v Ljubljani imenovana sta za šolska nadzornika 2 nemška profesorja. V vino-rejski šoli s slovenskim učnim jezikom je bil letos razpisan tečaj za nemške učitelje, pa se menda ni dovolj ukaželjnih učiteljev za ta nemški kmetijski poduk oglasilo.
(Vodnikove pesmi) je z nova založila družba sv. Cirila in Metoda. Dobro! To je potrebno. Izdajo uredil je gimn. ravnatelj Wiesthaler v Ljubljani.
(Letno poročilo štirirazrednice v Krškem) prinaša letopis te šole, šolarske de-larne g. Rozmana in obrtno-nadaljevalne šole. To šolsko poročilo kaže, kako so ti zavodi pod uzornim vodstvom in kako je priobče-vati uzorni šolski letopis, kakoršno je omenjeno poročilo. Čudimo se, da štajerske šole, ki so sicer kaj dobro urejene, ne priobčujejo tiskanih letopisov.
(Pri konecletnem sklepu meščanske šole) v Krškem peli so učenci lepo kopo mičnih pesmi pod vodstvom g. dr. Romiha. Navzočen je bil tudi gosp. okrajni glavar Weiglein, mož pravičen, nepristranski in šolskemu razvitku naklonjen.
(Mlad, pa velik rodoljub) je bil Fr. Kotnik na Vrhniki. Komaj 211etni visoko-šolec je zapustil v svoji oporoki 50.000 gld. za dobrodelne namene, zlasti za dijaške ustanove, za „Narodni dom" in za razna
druga narodna društva. Tudi njegov pokojni oče je bil velik Slovenec.
(Gospod Matija Kune), krojaški mojster v Ljubljani, otvoril je krojaško-obrtno učil išče v Ljubljani za pouk o prikroje-vanji moških in ženskih oblačil. Pouk za moške pričenja 15. dan, za dame pa 1. dan vsacega meseca. Natančneje naznanila tega učilišča dobiti je na zahtevanje zastonj. Pismenim vprašanjem priložiti je 5kr. marka za odgovor.
(Umrl je) v Ljubljani g. Luka RobiČ. Mož je bil blagega značaja in iskren Slovenec. Bil je tudi deželni poslanec, odbornik „Matice Slovenske" itd. — Blag mu spomin!
(Vojaka so bili napadli) v nedeljo, 2. t. m. poljanski fantje pri Krškem in ga močno ranili, da je takoj obležal, kakor mrtev. Isti dan so bili v Stari vasi na Murskem polji pijanci pobili Ferenčevega hlapca tako močno, da je umrl.
(Tatovi) v kapucinski cerkvi v Krškem so kradli na porcijunkolo kakor srake; došli so bili menda od daleč in bili zelo premeteni.
Druge avstrijske novice.
(Na Ogerskem) je trtna uš uničila že veliko veliko vinogradov. Zato prodajajo ogerski Židi največ umetno vino.
(V Pragi) je bil velik slovanski učiteljski shod. Od slovenskih učiteljev so se udeležili: gg. nadzornika Ž u m e r in B e z 1 a j, g. Rozman, učitelj v Krškem, in menda drugi še. v
(V Crnovicah) so carinski uradniki s trgovci veliko poneverili.
(V Bosni) se je otvorila železnica, ki veže to zemljo s Hercegovino. Nekaj bosen-skih vojakov domačinov je letos prvič stalno premeščenih v avstrijska mesta.
(Razstavo v Pragi) je z drugim posebnim vlakom obiskalo okoli 400 Hrvatov in Slovencev, med temi kacih 60 učiteljev, in sicer 12 slovenskih šolnikov.
(Razstava v Zagrebu), ki se je danes otvorila, je tudi prav velikanska, kakor poročajo časopisi.
Ogled po širokem svetu.
(Med Rusijo in Francijo) se je baje sklenila zveza, kar Nemce, ki imajo na desno in levo slabo vest, peče in skrbi.
(Iz Italije) se ljudje neprenehoma drugam preseljujejo, doma pa ostaja zmirom več neobdelane zemlje.
(Na Turškem) je semtertje veliko nezadovoljstvo in upor.
(Švicarska ljudovlada) je praznovala 6001etnico svojega obstanka.
(V Berolinu) so imele natakarice zbor	(Srbski kralj) je bil na Dunaji, kamor
in se pritoževale, da gospodarji ž njimi grdo je došel iz Rusije, ravnajo.
Dopisi.
Iz Ljubljane. (Šolska letina.) Ljubljana se je precej izpraznila, odkar so šli dijaki na počitnice, kajti biva jih ogromno število v Ljubljani, in to se koj pozna, če odide več kakor 1000 ljudi iz mesta. Z dijaki odidejo kam na kmete tudi nekateri profesorji, učitelji, stariš.i, sorodniki itd. S šolsko letino smo, kolikor se od daleč presoditi more, v obče zadovoljni. Občinstvo in tiste stariše, kateri nimajo otrčk po šolah, seznanijo šolski letopisi, kako so šole urejene in kako napredujejo. Kolikor je nam došlo teh letopisov v roke, moramo se pohvalno izraziti o notranji uredbi ljubljanskih šol, toliko srednjih, kolikor ljudskih šol. V tako dobro urejenih učilnicah se morejo otroci res veliko naučiti, in denar, obilni denar, ki se za šole potrosi, ni zavržen. Pri pregledovanji šolskih letopisov, zapazil sem, vendar nekatere nedostatke v narodnem obziru, katerih ne morem za-molčati, n. pr. Letopis višje gimnazije, ki je po svoji osnovi nemško-slovenska, je še zmirom čisto nemški, še celo uvodni članek je nemški, čeravno je velika večina dijakov slovenske narodnosti. Ljubljanska realka je še zmirom popolnoma nemška, dasiravno ima v nižjih štirih razredih paralelke, katere bi lehko slovenske bile. Pred lanskim je deželni zbor željo izrazil, da bi se kaj slovenščine v realko vpeljalo, pa na to se vlada kar nič ni ozirala. Na realki je seveda večina dijakov slovenske narodnosti, vendar je tudi njen letopis še zmirom popolnoma nemški. Letos je celo profesor Leveč, ta vzorni slovenski pisatelj, in šolnik, nemško razpravo priobčil. Vprašam: Kdo bode pa slovenske razprave pisal, če bodo Slovenci nemške? Ali je mar od nemških profesorjev pričakovati, da bodo slovenski pisali?! V Ljubljani je zdaj nižja slovenska gimnazija pod vodstvom direktorja Wies-thalerja. Od vodstva tega zavoda smo pričakovali, da nam priobči lep letopis v slovenskem jeziku, ker je pač zavod slovenski — a to ravnateljstvo pa ni nikakoršnega poročila izdalo. Sicer dvomimo, da bi dandanes vsaj to ravnateljstvo v imenu svoje šole slovenski uradovalo, kajti ni dolgo temu, ko berem razglas tega slovenskega zavoda v „L. Zeitg." v nemškem jeziku. V obče namreč v Ljubljani s slovenščino še tudi po ljudskih šolah, razen po slo-
venskih deških, počasi napreduje. V osem-razredni dekliški šoli pri sv. Jakobu, kjer bi moralo vse slovensko biti, rabijo se še v višjih razredih še zmirom nekatere nemške knjige, in šolski nadzornik Leveč, ki ni prenapet Slovenec (pri uradni učiteljski skupščini kaj rad nemški govori), moral je očitno karati učiteljice, da ne govore pravilne slovenščine.
Premehke so naše šolske gosposke v marsikaterem obziru. Kako bi mogle sicer trpeti, da se slovenski otroci sprejemajo v nemške šole, kjer se radi neznanja jezika trpinčijo oni in učitelji. Tako berem, da je bilo v tisti mestni deški šoli, katere so se Slovenci toliko časa brez vspeha branili, le 30 nemško govorečih, 118 pa slovensko-nemških otrok, to se pravi, po domače, ti otroci (118!) govore doma slovenski v šoli jih pa učitelji nauče: „Miza — Tisch, riba — Fisch, kaša — Brein, lustig sein".
Iz Gradca. Velikansko se razvija Gradec. V desetih letih se je pomnožilo mesto za 10.000 ljudi in broji zdaj 110.000 stanovalcev. Nastale so nove ulice in deloma novi okraji. Zidajo se nove hiše in palače, podirajo in predelujejo stare in tako nastanejo nekaj nove, nekaj prenovljene ulice in mestni deli; n. pr. nekdanji botaniški vrt skoro sredi mesta je izginil in se prestavil v bližino Hilmskega ribnjaka. Na tem mestu se že dvigajo, ali se bodo zidale nove krasne stavbe. Od novejših in najnovejših javnih stavb naj omenjam: poštno poslopje, redko prikazen v Avstriji in Nemčiji, tehniško šolo, vekovito in prekrasno stavbo s čudovito lepimi dvoranami (sednica, avla), nova cerkev srca Jezusa, skoro nedosegljivo lepa hiša božja v goriškem slogu. Že poprej postavljena poslopja mikajo še vedno človeka, n. pr. obrtna dvorana, stolp nad Hilmom in druga, da jih pogleda. Iz temelja se dvigajo še le pričete stavbe: muzej, ju-stična palača in dr. Dočim je nova državna gimnazija še le dovršena, postavi se letos temelj novemu vseučilišču. Gradec ponuja domačinom in tujcem veliko zabave in pre-membe po mnogih šetališčih v mestnem parku, na gradu, ob Hilmu, na ljudskem vrtu itd. V mestu so po najnovejšem dragem okusu urejene gostilne in kavarne (Tonethof), obilo spomenikov slavnih mož itd. Od dnevnih dogodeb naj omenjam
zbora planinskega društva prve dni mino-lega tedna. To nemško-avstrijsko društvo skrbi za pota in pripravnosti po nemških in naših gorah, deia pa' sicer precej nepotrebnega hrupa. V čast udeležencem je bilo mesto ozalšano z zastavami, med katerimi je bilo mnogo takih, katerih zvesti Avstrijec, zlasti Slovenec ne vidi rad. Od udeležencev so bili mnogi došli v narodnih, starih nemških planinskih nošah, ki se včasih lepo podajajo, včasih pa spominjajo le na pastirsko življenje na gorah, in bolj primerno bi bilo, da bi se obrabljeni in raztrgani plašči nosili na paši in pri molži v planšarskih hišah nego pri svečanostih. Sicer pravi pregovor: „vsake oči imajo svojega malarja" in tako tem nemškim
Planincem nikakor ne zavidamo, če se jim clopade gola kolena kazati in jodlati. — V Gradci živi veliko Slovencev, seveda skoro vsi v službah, javnih in privatnih, ali kot obrtniki itd. Ali javiti se dosta ne morejo, ne smejo, ne upajo. Le akademiško društvo „Triglav" stopi včasi v javnost. Velika dobrota bila bi za graške Slovence kakošna čitalnica ali slično društvo. V obče bi dobro bilo, da bi se večkrat v družbi in pri prometu v Gradci čula slovenska beseda — toda graški Slovenci se menda pred nestrpnimi Nemci manj upajo svojo narodnost kazati, kakor n. pr. tržaški in goriški. Preveč se poizgublja slovenski element v hrumečem, po vsakdanjem kruhu hrepenečem velikem mestu. Slovenci pač niso Čehi!
Za poduk in kratek čas.
K.aj so pisale „Celjske Slovenske novine" 1. 1848 in 1849.
(Dalje.)
Izhajale so vsako soboto. Urednik jim je bil profesor Valentin Konšak, ki še zdaj v Ljubljani, kjer je veliko let služil, v pokoju živi. Tiskar in založnik je bil Janez Jeretin. List je stal po pošti 1 gld. 40 kr. za prvo polletje. Popir in tisk sta bila dokaj lična, jezik za tiste čase dovolj pravilen in precej gladek. Oblika lista je bila prvo leto skoro tako velika,, kakor je naša »Domovina". Do 14. številke so obdržale ime »Celjske Slovenske novine", s 15. številko se pa imenujejo samo »Celske Novine". V 25. številki naznanijo, da se bodo imenovale z novim letom »Štajerske slovenske novine", in ko izide s 27. številko prvi broj novega letnika v večji obliki prinesle so seboj naslov »Slovenske novine" in začele izhajati vsak četrtek.
Duh, v katerem so bile te »Celjske novine" pisane, je v obče takošen, kakoršen prešinja še dandanes vse prave Slovence. V srečni mogočni Avstriji je ta list želel imeti srečne Slovence, ki naj bi bivali v zjedinjeni Sloveniji, uživali svobodo svojega jezika, ki naj bi bil vpeljan v vse šole, v vse urade, v vse zastope i. t. d.
List je bil v obče tako pisan, kakor drugi takratni slovenski listi. Saj se je vjemal s pisavo vseh drugih listov, zato je tudi prav pogostoma kaj ponatisnil iz vseh prej naštetih slovenskih listov, zdaj kaj političnega, zdaj kaj podučljivega. Prave Slovence, ki so bili pripravljeni slovenski govoriti in pisati, potegovati se za slovenske pravice, je vedno hvalil. Grajal pa je nem-
škutarje. t. j. tiste slovenske spodnještajerske odlične može, ki so se zagovarjali le po nemških listih in se premalo na narodno stališče postavljali. Radikalen je bil list precej, kajti ostro je oštel nekatere poslance, ki so šli v nemški Frankfurt slepe muhe lovit ali, ki so v Gradcu, na Dunaji in v Kromerižu molče sedeli.
Zlasti niso »Celjske novine" kmečkim poslancem prizanašale, ko so imele prepričanje, da neizobražen kmetski poslanec na zboru svojim volilcem kar nič koristiti ne more. Večkrat so pa prav podučljivo govorile kmetom, ki so bili takrat po navidezno dani svobodi tako zapeljani, da so mislili, da ne bode treba ne graščakom, ne cesarskim gosposkam, ne duhovnikom in učiteljem ničesar plačevati. Te so »Celjske novine" lepo podučevale, rekoč: -Če niste letos (1848) ničesar plačale namesto tlake in desetin, ker niso še davki v denarji odločeni, hranite novce, da boste bodoče leto ložje plačali". Svarile so »Novice" pred punti in tepeži, ki so se takrat večkrat pripetili, kajti marsikateri kmet je svobodo tako razumel, kakor da ne bode treba več nikoga ubogati, nikomu nič dati. Če so torej kje kmetje nekako prostovoljno še fajmoštrom desetino plačali, bili so očitno pohvaljeni v časopisih.
Govoril je list dosta o razpravah v deželnem zboru štajerskem, v državnih zborih, o premikanji in zmagah naših in sovražnih čet, o slovstvu, šolstvu, narodnih zborih i. t. d. Prinašal je list novice o domačih zadevah in dogodkih v Celji i. t. d.
Pisal je seveda največ urednik sam, a imel je tudi jako odlične sodelavce, med
njimi dr. Štef. Kočevarja, dr. Šubica, nekega Škrebeta. Pod izmišljenimi imeni so pa tudi drugi Slovenci sodelovali, menda Miklošič, Trstenjak, Macun i. t. d. Več pisateljev nismo mogli določiti.
List se je držal poldrugo leto, dokler je trajala svoboda tiska. Radi pomanjkanja naročnikov ni prenehal, o tem nikjer ne toži. Domoljubi zunaj Celja, zlasti domoljubi v Gradci, ki so takrat imeli veliko besedo v svojem politiškem društvu Slovenija", svetovali so uredniku Konšeku, naj list še izdaja, naj se peča zlasti s šolstvom, pa tudi politike naj ne opušča. Toda urednik odgovori koncem 1. 1849. v listu, da so „Slovenske novine" v „zadnjem sopljeju; brez kavcije si ne upamo dalje pisati, kavcije pa nemarno". Iz tega sklepamo mi, da je vlada terjala za slučaj, če se kdo preveč v politiko vtika, da položi kavcijo.
„Slovenske novine" so nehale koncem 1. 1849. izhajati, pa prinesle vabilo tiskar-jevo na nov list „Slovenska Čbela", ki bode izhajal 1. 1850. pod uredništvom J. Drobniča. A ta list je imel še krajše življenje, izhajal je le nekaj mesecev, in potlej se ni — kolikor je nam znano — 41 let v Celji, čeravno je bila ondi neprenehoma tiskarna*), noben slovenski list tiskal, dokler se ni nova tiskarna ustanovila.
Predno na drobno naštevamo, kaj so „Slovenske novine" pisale, naj povemo še o tiskarju Jeretinu Janezu, da je bil tudi on odločen Slovenec, kajti tiskal in zalagal je tudi slovenske knjige ter bil duša pri vseh slovenskih veselicah in gledaliških igrah, katere so imeli celjski Slovenci 1. 1848., 1.849., 1850. in 1851. v ondotnem gledališči. Tudi eden (dva je imel) njegovih sinov, Edvard, je bil dober Slovenec; bil je slikar in tiskar.
Pri naštevanji vsebine „ Slovenskih novin" ozirali se bodemo največ na takratne slovensko-štajerske dogodbe, osebe in razmere.
V 1. štev. pripoveduje o štajerskem dež. zboru, našteva poslance, med drugimi Slo-
*) Po Janezu Jeretinu je priSla tiskarna v last sinu Edvardu, od tega jo je dobila njegova vdova, ki jo je prodala RakuSu; a zdaj jo ima Rakuševa vdova, ki zalaga (najbrže s tujo pomočjo) listič, ki pridno Slovence črni in obira.
vence: Dr. Jan. Gottweisa (Ljutomerčan), Dr. Št. Kočevar, V. Gurnik (Celjana), Fran. Ž u ž a (od mest izvoljeni) in več kmet-skih slov. poslancev (Kreft, Zupane).
O štajerskem zboru pripoveduje, da bode svoje obravnave razglašal v nemškem in slovenskem jeziku. V isti številki pripoveduje, da so bili za državni zbor izvoljeni: Zupane (Št. Jur), Sturm (Konjice), Gurnik (poštar v Celji) in v Sevnici (dr. A. Smrekar iz Gradca).	!
V	2. štev. vabi naročnike in pozivlje mladenče, da se dajo kot „prostovoljni strelci" vpisati, prinaša poročilo o graškem dež. zboru, novico z Dunaja, da bodo kmetje vse natorne davke v denarji plačali, poroča o nekem Mareku, ki je bil v Sevnici za frankfurtarski zbor voljen, kako je ta otrobe ondi vezal, prinaša pesem deželnega poslanca Rop o t ar j a iz Velenja v proslavo cesarja Ferdinanda.
V	3. štev. izraža dopisnik veselje, da knjigar Gaj ger veliko slovenskih knjig med rojake spravi, hvali tiskarja Jeretina, in to, da se bodo „Drobtinice" mesto v Gradci v Celji tiskale in spodbuja k temu, da bi se šole in uradi poslovenili. V tej številki poroča, da so delavci „mačkino muziko" naredili pekom, ko so slab in lehak kruh pekli, ter da sta v Konjicah dva graščinska gozdna čuvaja kaplana zmerjala, ker ta ni hotel otroka gozdarjevega na domu krstiti.
V	4. štev. se menda sam urednik pritožuje, da ima svet Slovence za panslaviste, ker se za svojo slovenščino potegujejo. Sicer pa ima v tej številki večjidel ponatise iz „Vedeža" in „Slovenije" ter pismo nekega M. (menda Mikuš).
V	štev. 5 slavi pod naslovom „Dunajske reči" ustajo 13. sušca, (češ ta dan je bil „rojstva god avstrijanskega polka" (naroda), tiskovno svobodo, narodno stražo, ustavo, pravi, da dunajsko ljudstvo ljubi cesarja, pa tudi svobodo. V tej številki naznanja oglas novega ministerstva in ogovor nadvojvode Ivana, ki je namesto cesarja odprl državni zbor.
V	tem nagovoru pravi nadvojvoda med drugim: „Vse narodnosti avstrijanskega cesarstva stoje srcu njih Veličanstva enako blizo."
(Dalje prihodnjič.)
Razne	stvari.
(Gospodarski opravki meseca av-	z vitrijolom. Kletarstvo: V kleti je za
gusta.) Vinarstvo: Prikrajšajo še trtam	vino najnevarnejši čas, ker je v njih velika
vršički, ako niso spodnji listi suhi, in delo	toplota; vino rado cikasto postane ali dobi
v vinogradu je pri kraju, razen če se škropi	neprijeten okus. Poljedelstvo: Za setev
omlati najboljše žito, ostalo kmalu prodaj. Žetev se nadaljuje; strnišča se preorjejo. Detelja se spravlja domov. Sadjarstvo: Med Mašama je najboljši čas, da se z očesom cepi ali okulira. Trakovi se čez dva tedna odvežejo. Jabolka, hruške in slive se trgajo. Vrtnarstvo: Zelje, zelena repa se okopava, in pleje; še se more grah sejati in zimska salata. Čebelarst vo: Močni panji se z drugimi združujejo.
(Konj in bicikel.) Zanimive poskušnje imeli so v Berolinu. Vodja vojaške telovadnice odločil je v to svrho več častnikov, ki pohajajo vojaško telovadbo. Imeli so na konji in na biciklu donašati poročila iz raznih krajev v Berolin. Proge so bile dolge po 37 in 50 kilometrov. Jezdeci prišli so splošno prvi, a le malo prej nego biciklisti. Na naj-daljih progah po 50 km. jezdila sta dva konjiška častnika proti trem biciklistom, katerih jednemu se je stroj polomil mej potom. Ostala dva prevozila sta progo v 210 in 215 minutah. Konjika prišla sta 7 minut pred prvim kolesarjem. Jezdila sta samo 15 minut v koraku.
(Učno izpričevalo kralja.) Srbski uradni list objavlja učno izpričevalo kralja Aleksandra, ki je od 1. do 20. julija delal letne izpite s prav izvrstnim uspehom. Predmeti so bili: Veronauk, geometrija in algebra, fizika in kemija, zgodovina srbska, nauk o orožji, taktika, splošna zgodovina. latinski, nemškvi, francoski in angleški jezik.
(Cetrtakov) ali „firarjev" ne bomo več imeli. Kar pride tega bakrenega denarja v cesarske blagajnice, obdrže ga te vsled dobljenega naročila. Če se bode pa takov denar zopet nov izdal, ne ve se.
(Očenaš v 300 jezikih.) Ruski listi se čudijo, da se toliko govori o tipografičnem delu, ki je izšlo v Londonu, namreč „Očenaš v 300 jezikih". Že 1. 1870. izšlo je jed-nako in še bolj popolno delo v Peterburgu pod naslovom: „Vzgledi tipov tipografije in črkolivnice cesarske akademije znanosti." V tem delu bil je tiskan Očenaš v 325 je-zicih in v tisku za slepce. L. 1871. je izšel še dodatek — očenaš v še 31 druzih je-zicih, katero delo so ruski listi označili kot pravo čudo tipografične umetnosti.
Smešnice.
(Vaje vojakov zdravstvenega oddelka). Pri teh vajah so se morali nekateri vojaki kot ranjeni in pobiti na tla vleči, drugi so jih pa pobirali. Neki vojak se vleže na tla, kakor je bil dolg in širok. Ko ga pride drug pobirat, poprijel se je močno visoke trave z rokami, da ga tovariš ni mogel vzdigniti. Zato pride častnik k njemu
in ga s sabljo dregne. Zdaj še le po konci skoči, pozdravi po vojaški: „Melde ge-horsamst, dass ich todt bin", in se zopet po travi stegne.
(Zdravnik in brodnik.) Brodnik je terjal od zdravnika 2 gld., da ga prepelje v čolnu čez reko. To se je zdravniku preveč zdelo. Brodnik pa vpraša zdravnika: Koliko pa Vi računite, če takega gospoda, kakor ste Vi, na „oni sv6t" pomagate prestaviti?! Čul sem, da ste včasih že 100 gld. računili.
(Gost in natakar.) Gost: Tukaj imate pitnico (trinkgeld); zdaj mi priporočite to, kar bi bilo za-me najboljše. Natakar: Idite v drugo gostilnico.
(Policijski uradnik in zaprti pijanec.) Uradnik: Kje ste se ga tako zelo nalezli? Pijanec: A vi bi to radi vedeli, da bi ga še vi pod klobuk dobili.
(Izgovor žganjepivca.) Prijatelj žga-njepivcu: Kaj bode iz tebe, vedno le žganje na žganje, alkohol na alkohol, sam špirit pač piješ! ? Žganjepivec: Pomisli, žabe, krastače, ribe, kače, gaščarice shranjujejo v vinskem cvetu, da ne segnijejo. Zakaj bi jaz svojega želodca tudi ne ohranil?
Javna zahvala.
Podpisani se zahvaljuje banki „Slaviji" za takojšno popolno izplačanje zavarovanja po požaru provzročene škode, in priporoča to narodno zavarovalnico svojim sorojakom najtopleje.	Josip Plausteiner,
posestnik v Šibeniku, pošta St. Jurij p. j. železnici.
„Naš Dom."
Zbirka povesti, pesmi, narodnega blaga in zanimivosti.
Izhaja v mesečnih snopičih po 20 kr. — Naročnina do konca leta 1 gld. 20 kr. s poštnino vred. Naročnina naj se pošilja gosp. Dragotinu Hribarju v Celje. — Posamezni zvezki po 20 kr.
z mešanim blagom
V prodaj alnico sprejmem takoj
učenca,
kateri je 14—15 let star in vsaj ljudsko šolo dovršil.	Franz Sušnik,
trgovec v Bučah (Fautsch, (17) 1	Post Wind. Landsberg.)
Najboljše sredstvo proti želodčnim boleznim	(18) t_2
Plzenska pivina grenčica,
izdelek tvrdke H. in F. Finger v Plznu. Dobiti je v Celji pri J. Matiču.
84
Tri dijake
boljših hiš, sprejme odlična rodbina na hrano in stanovanje. — Več pove uredništvo na-
(13) 1-1
artin Košir,
šega lista.
Zaloga popirja, pisalnega in risalnega orodja
Dragotin Hribar-j a
V Celji,
priporoča gospodom trgovcem in prodajalcem
za prihodnje šolsko leto: Zvezke, Hardtmuthove in druge razne svinčnike, najboljša peresa, črnilo, plošče (tablice) od kamena in popirja, črtalnike, kredo, brisalke, gobe, ravnila, torbice, peresnike, pušce in škatlje, žepne nože, šolske knjige. Potem vsakovrstni popir za pisanje, zavijanje, barvani, svilnati, pivni popir itd.; zavitke vseh velikosti in kakovosti, trgovske knjige i. t. d., i. t. d.
po najnižih cenah.
Uzorci in cene pošljejo se takoj na zahtevanje.
Nadejaje se obilih naročil, priporoča se
z velespoštovanjem
Dragotin Hribar.
IVAN KAPUS,
narodni brivec (11) 1 Graške ulice štev. 1. v Celji.
Priporočam se visokočastiti duhovščini, gospodom učiteljem, trgovcem in si. občinstvu = za vsa v mojo stroko spadajoča dela. — °j| Zagotavljam dobro, hitro in ceno postrežbo
m
Martin Kovač,
sobni slikar in pleskar
v Celji, Nova ulica 18.
priporoča se čast. občinstvu za izvrševanje vsakojakih v njegovo stroko spada-jočih del.
Prevzeti mu je moči tudi najobširneje naročila ter je urno in ceno izvrševati.
Priporoča se tudi za slikanje napisov na hiše, deske i. t. d. po najnovejšem ukusu, trajno in ceno.	(14) 1
m
M
m
i I
narodni urar (15) 1—2
v Celji, Gospodske ulice (Herrengasse) štev. 6
priporoča se velečastiti duhovščini in slav. občinstvu za popravo vsakovrstnih žepnih in stenskih ur. Ceno in dobro popravljam tudi ure v zvonikih, itd. Priporoča dobre nove ure po najnižjih cenah in sprejema vsa v njegovo stroko spadajoča dela.
ste. eja zja. /sfei /to /to /to /to /to /fe /to /to 2 i i j * x 1 r 111 i js *-> -'jfggls
PT^ Vizitnice "p
j ako elegantne priporoča po nizki ceni
Društvena tiskarna D. Hribar t Celji.
M	Zaloga špecerijskega blaga		f
Milan Hočevar			
		Celje, Graška cesta, 3 i|i§|i	

Velika zaloga vsakovrstne kave, sladkorja, čokolade, kakao, riža, finega olja, vinskega kisa, raznovrstnega čaja, pravega ruma, sli-vovke sremske, kranjskega brinovca, kognac, vinskega žganja, najboljša štajerska in avstrijska vina v butiljkah, malaga, madeira, sheri in raznega šampanjca, svinjske masti, masla, švicarskega in par-mazanskega sira, ogrskih salam, sardel, sardin, makaron, južnega sadja, sliv, lešnikov, najboljše moke, vsakovrstnih popolnoma zanesljivih semen i. t. d., i. t. d., i. t. d.
Raznovrstne mineralne vode.
Zagotavljam zanesljivo in najcenejšo postrežbo vkljub vsaki konkurenci.