155
Vstraniše.
Kadar se hiša zida, narmanjši reč, en kamenček veliko pomeni. Tako ima tudi rast in razpad kmetovanja svoj vzrok sploh v majhnih rečeh, Per dohrim kmetijstvi se narmanjši reč ne spregleda, nobena stvarca se v nemar ne pusti. Zato že prigovor uči, de gospodinja tri vogle derži, de si se ravno le z malimi opravki peča. Mi bo po tem takim kdo zameril, de od reči govorim, za ktero še ni lahko gospodarju v misel prišlo, se meniti? Saj še imena med Slovenci nima, tako malo se zmenijo za njo. Kdor jo imenuje, ji pravi po ptujih jezikih: Abtritt, Retirad, Privet; in če ji sekret reče, misli, de jo je imenoval po slovensko. Jas ji za to dobo vstraniše rečem zavoljo tega, ker se   vse v njo v stran spravlja, kar nikamur  dru-
fam ne kaže. Oznani kdo boljši ime v novicah, mi o všeč.
In to vstraniše, pravim ? de bi per vsaki hiši moralo biti: ni tako za nič, kakor marsikdo med kmeti misli. Sitno mi je reči, pa še sitneji se pre-bivavcam tacih hiš godi, kjer vstraniša nimajo. Kolikokrat mora človek, ki memo take hiše gre, obraz na drugo stran oberniti —! Pa tudi dober želodez mora imeti, ki se taki nesnažnosti bliža. Kako sitno je pa tudi to za domače ljudi, sosebno za take, ki bolehajo. Večkrat bi se kdo rad po-mudil per taki hiši, pa potreba ga sili, de odrine.
Ze poti okoli takih vasi, kjer vstraniš ni, so večkrat take, de ni izreči.
Razun nesnage in mnogotere sitnobe, je pa tudi še zguba per kmetovanji, ako je hiša brez vstraniša. Koliko se jih premrazi, ki hodijo na veter in dež k potrebi. Lahko, de še svinje včasi od tega zbolijo, ko okoli voglov takih nesnažnih hiš letajo; sosebno, ako je kak bolehen človek per potrebi bil. Mende tudi svinskimu želodcu vse ne tekne. In potem pride narboljši gnoj v nič. Vprašajte ka-kiga učeniga kmetovavca, in povedal vam *bo, kako visoko angležki kmetovavzi človeški gnoj cenijo, in kaj vse z njim počnejo, de jim več verze: vi ga pa puftite v nič priti, in večkrat slabejiga živin-skiga za dragi dnar kupite!
Naredi naj si tadaj vsak, kdor ga še nima, vstraniše blizo hiše, ako se da tako, de bo tudi ob dežju mogoče, do njega v suhim priti: tdde na takim mesti, de ne bodo zamogle svinje blizo. Zadej se naredi precej globoka jama, de se clo nič gnoja ne razgubi, in de ga dež ne odpelja. V to jamo se mečejo smeti, stare cunje, oglodane kosti, obnošeno usnje, in večkrat kako betvo listja ali slame: tako ti ne pride nikdar smrad v hišo, in kar hočeš nar-bolje pognojiti, s tem gnojem pognoji, in bo rastlo, de bo veselje.                                            —o —