NEMŠKI INDUSTRIJSKI OBRATI V SLOVENIJI V LETIH 1938—1939 (Poskus splošnega orisa) TONE ZORN Delni pregled važnejših industrijskih in obrtno-industrijskih obratov, last domačih in tujih Nemcev v letih 1938—1939 na območju predvojne dravske banovine, izhaja iz dveh virov: po eni strani je to gradivo predvojne Zbornice za trgovino, obrt in industrijo (TOI) v Ljubljani, po drugi strani pa so to podatki povojnega Statističnega zavoda Slovenije. Pri prvi vrsti virov gre za popisne pole podjetij, shranjene v Arhivu Slovenije (arhiv Zbornice TOI, fascikli 309/1—309/13, skupaj 13 fasci- klov), pri drugi pa za interno publikacijo omenjenega zavoda »Rezultati industrijskega popisa federalne ljudske republike Slovenije v letu 1945« (Ljubljana 1946). Pregled, ki ga podajam, je nekoliko širši kot razprava Jožeta Soma »Razvoj industrije v Sloveniji med vojnama-« (Kronika št. 1/1959), predvsem pa se omejuje na sliko nemškega lastninskega kapitala tik pred drugo svetovno vojno pri nas. Posebnega pregleda, ki bi nadrobno opre- deljeval prikaz domačega in tujega kapitala, vloženega v predvojno industrijo Slovenije, ni. Nekaj globalnih podatkov o razmerju doma- čega in tujega kapitala vsebuje publikacija predvojnega ministrstva za trgovino in indu- strijo, »Statistika industrije kraljevine Jugo- slavije sa adresarom industrijskih preduzeča-« (Beograd 1941). Po tej statistiki je bilo leta 1939 na območju dravske banovine na podla- gi podatkov o lastništvu kapitala in narod- nostni sestavi podjetij naslednje število ugo- tovljenih firm (družb) in tovarn: 444 čisto jugoslovanskih firm in 619 tovarn 41 popolnoma tujih firm in 78 tovarn 37 pretežno jugoslovanskih firm in 98 tovarn 33 pretežno tujih firm in 66 tovarn 8 firm s pplovičnim deležem tujega in domačega kapitala (50 »/o : 50 "lo) in 13 tovarn 14 firm ni Dodatkov in 21 tovarn 577 firm (skupaj) isto (skupaj) 895 tovarn (str. 32) Pri odbiranju domačih in tujih firm ter tovarn so sestavljale! gornjega pregleda upo- števali ne le komercialno vodstvo podjetij (člane upravnih odborov in opolnomočence — prokuriste), ampak tudi tehnično varstvo tovarn (tehnične ravnatelje). Tako so v pre- gledu firme, ki so last jugoslovanskih držav- ljanov vključene v skupino deloma tujih pod- jetij, kolikor so bili v trgovskem ali tehničnem vodstvu tujci. Kot pretežno jugoslovanske firme oz. tovarne so bila miš- ljena tista podjetja, v katerih vodstvu so bili * Članek sloni na širši študiji, pripravljeni v okviru odbora za kolonizacijo jugoslovanskih po- krajin pri SAZU. pretežno jugoslo,vanski državljani. Omenjena publikacija podaja tudi sliko vloženega jugo- slovanskega in tujega kapitala na območju dravske banovine leta 1939. Nadrobnejši (čeprav ne popolni) pa so po- datki o tujem in domačem lastništvu indu- strijskih podjetij v omenjeni statastiki iz leta 1946. Po njih naj bi bilo v tistem času na območju Slovenije v predvojnih mejah 952 tovarn in rudarskih obratov z 88.374 delov- nimi mesti. Od tega sta bila 902 obrata s 65.714 delovnimi mesti v jugoslovanskih rokah, 24 tovarn s 4.109 delovnimi mesti je bilo v tujih rokah, 26 tovarn z 18.524 delov- nimi mesti pa je hilo mešanih. Vprašljivo pa je, ali je število 952 obratov dokončno, saj publikacija statističnega urada Slovenije opo- zarja, da je treba imeti povojni pregled »šele za prvo, osnovno sliko naše industrije.« V njej so bile upoštevane a) vse tovarne, rud- niki, električne centrale in večje obrtne de- lavnice, ki so mogle pri normalnem delu zaposlovati 15 in več delovnih moči, b) vse tovarne, rudniki, električne centrale in večje obrtne delavnice, registrirane kot industrijska podjetja in c) vse električne centrale, ki so razpolagale z generatorji z 10 ali več KW moči. Največjo razliko med obema pregledoma v letih 1939 in 1945 pa pokaže primerjava vloge domačega in tujega oz. mešanega kapi- tala. Predvsem je leta 1945 viden številčni vzpon števila tovarn in rudnikov v jugoslo- vanskih rokah od 619 na 902 in to na račun tujih in mešanih podjetij (padec slednjih od 177 na 50, ali za 72,9 °/o). Spremembe obeh pokazateljev seveda pojasnjujejo sklepi dru- gega zasedanja AVNOJ, s katerimi je prišlo v jugoslovanske državne roke celotno nem- ško premoženje, tako domače kot tuje prove- nience (več o tem Branko Petranovič, »Po- litička i ekonomska osnova narodne vlasti u Jugoslaviji za vreme obnove«, Beograd 1969, str. 232 si.). — V pregledu se bomo omejili prav na ta podjetja, pri čemer so bili vključeni v danih mejah tudi tisti obrtni obrati, ki zaradi nakazanih kriterijev niso bili vključeni v statistiko Statističnega urada Slovenije. Podobno kot za pregled nemškega obrtnega kapitala (Kronika, št. 2/1970) v predvojni Sloveniji, velja tudi za pregled nemških industrijskih obratov ugotovitev, da so po- datki zbornice TOI na škodo teh obratov in nemškega kapitala in ne podajajo celotnostne slike. Poleg vprašljive kompletnosti tega gra- diva lahko ugotovimo, da posamezni nemški 34 lastniki niso navajali v anketnih polah zbor- nice svoje narodnosti ali pa so jo spreminjali. Podobno kot vrsta lastnikov obrtnih obratov je 1939 vnesel v anketno polo Žagar J. Matzelle iz Tabora (o. Crmošnjice) namesto nemške jugoslovansko narodnost. Solastnik moščanske kemične tovarne Jadran M. Zoiss se je označil leta 1938 za nemško govorečega Slovenca, se pa po razpadu Jugoslavije vklju- čil v takratno nacistično publicistiko (prim. koroško glasilo NSDAP Kärntner Grenzruf leta 1941). Istega leta kot Zoiss se je lastnica slamnikarskega podjetja v Domžalah Marta Oberwalder, po rodu Tirolka, izjavila za ju- goslovansko narodnost. Enako tudi velepo- sestnik in lastnik lesnoindustrijskega p»djetja v Železnikih, Gustav Egger, leta 1935. Takih primerov je še več, najzanimivejši pa je vsekakor solastnik znane mariborske tekstilne tovarne H. Hutter, drugače kočevarski Ne- mec, ki je leta 1940 navedel slovensko na- rodnost. Očitno najmočnejše središče nemškega kapitala je bil v času med obema svetovnima vojnama Maribor. V ilustracijo naj za- došča podatek, da je bilo vsaj 50 % ugotov- ljivih industrijskih podjetij v tem mestu last domačih ali tujih Nemcev (po statistiki iz leta 1945 vsaj 41). To dejstvo je bilo očitno tudi eno izmed izhodišč avstrijske publika- cije iz leta 1946 »Gebiets- und Wirtschait- sfragen der Untersteirmark«, s katero je avstrijska stran med drugim z gospodarskimi vzroki zahtevala priključitev če že ne vsega, pa vsaj precejšen del južnega dela Štajerske do tako imenovane »vitanjske« črte. Publika- cijo je pripravil neimenovani odbor »izveden- cev«, tiskala pa avstrijska državna tiskarna na Dunaju. — Po lastništvu so po pregleda- nem gradivu ugotovljiva nemška mariborska industrijska podjetja odpadala tako na jugo- slovanski nemški, kot tuji kapital ali držav- ljane. Med strokami je bila na prvem mestu tekstilna industrija, opazen pa je bil nemški kapital še v živilski industrija in v gradbe- ništvu. Za prikaz ekonomske moči maribor- skega nemštva tik pred drugo svetovno vojno (ne da bi upoštevali spremembe, nastale po letu 1918, vključujoč dotok tujega nemškega kapitala) naj služi dejstvo, da je imela večina podjetij, last domačih Nemcev, jugoslovan- skih državljanov, začetke pred letom 1918. Takih obratov naj bi bilo od 22 15, nasprotno pa je bila tekstilna industrija, nastala po letu 1918, neposredno vezana na tuji nemški ka- pital različnega izvora. V tekstilni industriji je zaslediti najbolj pisano podobo, saj je ob domačih Nemcih nastopal tudi avstrijski in sudetsko-nemški kapital. — Med najstarej- šimi nemškimi mariborskimi podjetji nasta- limi še v 19. stoletju, naj opozorimo na mari- borsko livarno ter na tovarno brusov Swaty (zadnje podjetje je bilo osnovano leta 1879). Med večjimi industrijskimi podjetji iz tega časa je omeniti še z ljubljanskim Unionom združeno mariborsko pivovarno. Od tekstil- nih podjetij še iz časa pred letom 1918 je bila Hutterjeva tekstilna tovarna. Vrednost obrat- nega kapitala, vloženega v to tovarno, je znašala leta 1938 20 milijonov dinarjev, vred- nost strojev 42 in nepremičnin 22 milijonov. Tovarna je leta 1938 zaposlovala 1977 oseb, od tega 156 vajencev. Med nemškimi indu- strijskimi podjetji, osnovanimi v Mariboru v času med obema svetovnima vojnama (bUo jih je 19), je ob tekstilni industriji treba ome- niti predvsem kemično tovarno Zlatorog. Podjetje je bilo v jugoslovansko-nemških ro- kah (nemški solastnik je bü priseljen Nemec). Dalje so v gradivu zbornice TOI še podatki za 19 manjših obratov, last domačih in tujih Nemcev (med njimi je bUo tudi 12 Maribor- čanov). Na Maribor kot industrijsko središče se je v širši okolici navezovalo še 11 nemških indu- strijskih obratov. Največji med njimi je bila še pred letom 1918 osnovana tovarna dušika Ruše, d. d. Tovarna je imela leta 1939 512 zaposlenih, osnovna glavnica pa je znašala 20 milijonov dinarjev. Po lastniškem značaju naj bi bil vložen vanjo tuji in domači kapi- tal v razmerju 67 : 33 %. V upravnem odboru so bUi zastopani tako rajhovski kot avstrijski in sudetski Nemci. Kot močno središče nem- škega kapitala so v neposredni bližini Mari- bora izstopcile Hoče s tovarno za impregna- cijo lesa Guido Rutgers d. d., ustanovljeno leta 1906. Poleg sudetskega priseljenca, jugo- slovanskega državljana, sta bila med uprav- nimi svetniki tovarne še dva dunajska Nem- ca. V tovarni čokolade Sava d. z o. z. je bil v tem kraju ob domačem nemškem kapi- talu soudeležen tudi italijanski (razmerje 1,050.000 : 500.000 din). — Lastninsko so med nemška podjetja v širši mariborski okolici dalje odpadala po dostopnih podat- kih štiri na jugoslovanske državljane (opekama, mlinski obrat, tkalnica, mesna industrija), eno podjetje pa je bilo v domačih slovensko-nemških rokah (oljarna). Ostalo območje severovzhodne Slovenije. Ob Mariboru izstopa Ptuj kot dokajšnje, če- prav lokalno središče spodnještajerskega nem- štva. O nemški zemljiški posesti in trgovskem kapitalu v tem mestu opozarja dejstvo, da je bilo vsaj 40 % (od 23 manjših) industrijskih obratov last domačega, ptujskega nemštva, ki je leta 1918 prevzelo jugoslovansko držav- ljanstvo. Za Ptuj je tudi značilno, da začetki teh podjetij segajo v čas pred letom 1918; v tem se Ptuj tudi ločuje od Maribora, ki je beležil po tem letu močan dotok nemškega kapitala. Med nemškimi ptujskimi podjetji je bila tik pred drugo svetovno vojno usnjar- 35 na Paula Pericha, ustanovljena leta 1869. Le- ta 1939 je podjetje zaposlovalo 92 oseb, vred- nost obratnega kapitala je znašala 6 milijo- nov din; podobna je bila tudi vrednost ne- premičnin. Usnjarni so sledili obrati za pre- delavo alkoholnih pijač. Ob Omigovem trgo- vinskem podjetju je bila na prvem mestu Prva jugoslovanska alkoholna industrija, po- prej Simon Hutter, Söhne, Hutter & Elsbach z 800.000 din vloženega kapitala in s celotno vrednostjo podjetja 1,500.000 din. Na širšem območju severovzhodne Slove- nije je z območja Slovenskih goric treba omeniti tri podjetja v rokah lastnikov nemške narodnosti. Prvo je bila tovarna lepenke v Ceršaku, last slovenskih in avstrijskih dru- žabnikov (razmerje kapitala 85 : 15 °/o). Dru- go podjetje je büa leta 1917 osnovana usnjar- na v Št. Lenartu v Slovenskih goricah: leta 1938 je zaposlovala 13 oseb. Lastnik je bil po rodu ptujski Nemec. Tretje je bilo mlinarsko podjetje v Kozjaku (p. Zg. Sv. Kungota) nemškega priseljenca iz Krakova (leta 1938 je prijavil rajhovsko državljanstvo, pred tem pa je bil očitno avstrijski državljan). V Kri- ževcih pri Ljutomeru in v Ormožu sta bili dve opekami, last domačih Nemcev. Ob Mariboru je do leta 1945 nastopalo kot relativno močno ekonomsko središče spodnje- štajerskega nemškega kapitala Celje. Poleg tega je büo še nekaj manjših središč, kot Slovenj Gradec, Slovenske Konjice, Šoštanj, Šmarje pri Jelšah, v celoti območje za katero si je prizadevala avstrijska stran tudi po letu 1945, pri čemer se je naslanjala — kot opo- zarja uvod v omenjeno avstrijsko publika- cijo iz leta 1946 — predvsem na nekdanjo gospodarsko moč spodnještajerskega (in dru- gega) nemštva. Južno vozlišče teh zahtev pa je bilo Celje. Tik pred dmgo svetovno vojno je bilo od nekako 51 industrijskih obratov v tem mestu (vsaj) 12 v celoti ah deloma v nemških rokah (skoraj tretjina). V nasprotju z Mariborom je bila v Celju v nemških rokah predvsem kovinska industrija. Za šest takih podjetij podatki zbomice TOI kažejo, da so bila usta- novljena v času med obema svetovnima voj- nama. Podobno kot v Mariboru je bil v celj- skih industrijskih podjetjih zastopan pred- vsem kapital nejugoslovanskih Nemcev. Za tekstuno industrijo (leta 1929 ustanovljena tovarna Bergmann in drug) je ugotovljiv nemško-sudetski kapital. Vse kaže, da je od tujega kapitala prevladoval v Celju predvsem avstrijski. Zasledimo tudi povezovanje tujega nemškega kapitala z jugoslovanskim (npr. zlatarna Pachiaff, Knez & Co.). Z izjemo lastnika celjske opekarne in Westnove tovarne emajlirane posode, ki sta po letu 1918 obdržala tuje državljanstvo, so lastniki vseh dmgih, pred letom 1917 ustanovljenih industrijskih podjetij, prevzeli jugoslovansko državljanstvo. Med celjskimi podjetji je bUa največja omenjena tovarna Avgusta Westna, ustanovljena leta 1894. V letih 1938/39 je tovarna zaposlovala 1226 oseb (od tega 164 vajencev); delniška glavnica je znašala 25 milijonov dinarjev. Po narodnosti je bU Westen rajhovski priseljenec v Celje. Med devetimi podjetji, lasti nemških last- nikov v neposredni okolici Celja in Savinjske doline, je bila na prvem mestu železama Store s 50 milijoni vloženega kapitala in s 324 zaposlenimi. Tovarna, osnovana leta 1845, je bila v avstrijsko-norveških rokah. Opozoriti je treba dalje še na tekstilno tovamo v Pre- boldu, vključeno v nemški Mautnov koncern. Na območju med Celjem in Savo je bilo v nemških rokah šest večjih industrijskih podjetij. Največja med njimi je vsekakor bila hrastniška kemična tovarna, osnovana sredi 19. stoletja in z delniško glavnico 5 ter obrat- nim kapitalom 15 milijonov. Podjetje je zaposlovalo 164 oseb, po lastništvu pa je bila v nemško-slovenskih rokah (slovenski dru- žabnik je bil Avgust Praprotnik). Omeniti je treba tudi tovamo papirja Piatnik v Radečah. Tovarna je büa vpisana v register industrij- skih podjetij kot trgovska družba, ustanov- ljena leta 1907. Osnovna glavnica je znašala 9 milijonov din; zaposlenih je bilo 175 oseb. Popolnoma v nemških rokah je bila sevniška kopitarna z 2,500.000 din vloženega in 5 mili- jonov obratnega kapitala. Od 14 industrijskih podjetij na območju Slovenskih Konjic je bUo v nemških rokah 6. Večina (5) jih je bila osnovana še pred prvo svetovno vojno, pa tudi lastniki so bOi v ve- čini domači Nemci. Največje, leta 1894 usta- novljeno podjetje je bila usnjarna L. Laurich; leta 1939 je tovama zaposlovala 171 oseb in imela 9 milijonov osnovnega in 15 milijonov obratnega kapitala. Kot področje z relativno močnim nemškim kapitalom se kaže leta 1939 Slovenj Gradec z Mežiško dolino. Na prvem mestu je tu treba omeniti guštanjsko železarno (d. d.), last grofovske nemške rodbine Thurn-Valsassina. Leta 1939 je tovarna zaposlovala 431 oseb ter imela 12 milijonov vložene delniške glavnice, k temu pa se je pridružUa še gozdna vele- posest te rodbine, skupaj z večjim žagarskim obratom. Z izjemo enega člana rodbine, ki je obdržal avstrijsko državljanstvo, so vsi drugi člani prevzeli jugoslovansko državljanstvo. V Slovenj Gradcu so pripadala domačim in tujim Nemcem štiri industrijska podjetja, med njimi tovarna kos in usnjama. Na področju Mislinjske doline je treba opo- zoriti dalje na žagarski obrat nemškega pri- seljenca, avstrijskega državljana v Mislinji., 36 Njegov obrat je zaposloval 142 oseb ter imel za dobra dva milijona vložene glavnice. Dru- go večje podjetje je bila usnjama Franza Woschnagga in sinovi d. d. v Šoštanju, osno- vana leta 1778, in s 333 uslužbenimi. Osnovna glavnica je znašala 12 in vrednost obratnega kapitala 20 milijonov dinarjev. Največje in najvažnejše podjetje v nejugo^ slovanskih nemških rokah je bila na področju zgornje dravske doline hidrocentrala Fala. Od 50.000 akcij lastnice elektrarne je odpadlo 43.750 na tuje in 6.250 na domače akcionarje. Last domačih Nemcev je bila leta 1750 osno- vana usnjarna v Marenbergu. Sodeč po po- datkih zbornice TOI, je bila železarna na Muti, d. d., vsaj deloma v avstrijskih rokah (9 %), ostali kapital pa je bil last domačih Nemcev. Omeniti je še dve podjetji: tovarno kos in srpov Henrik Kieffer (tovarna je biLa v lasti domačih, deloma pa tudi avstrijskih in rajhovskih Nemcev; razmerje domačega in tujega kapitala je znašalo 60 : 40 %, celotna vsota pa je bila 2,500.000 din), drugo podjetje pa je bilo lesno podjetje Avgusta Löschniga mlajšega. Številčno najmočnejše središče nemških industrijskih obratov na Kranjskem je bila Ljubljana. Po pregledani dokumentaciji TOI je bilo (deloma ali v celoti) v domačih ali tujih nemških rokah vsaj 27 industrijskih podjetij (11 %). Na enem prvih mest je bila po vloženem kapitalu pivovarna Union d. d. z 224 zaposlenimi ter 24 milijoni vloženega kapitala. Med drugimi podjetji, lasti različne- ga nemškega kapitala na območju Ljubljane, pa izstopajo tik pred drugo svetovno vojno obrati kovinske, oblačune in usnjarske indu- strije. Po času osnovanja je bila večina teh obratov ustanovljena šele po prvi svetovni vojni. Po pregledani dokumentaciji je bilo devet nemških industrijskih podjetij osnova- nih še v času avstroogrske monarhije, nepo- sredno po prvi svetovni vojni štiri, medtem ko odpade ostalih 12 podjetij na desetletje 1930—40 (za dve podjetji ni podatkov). Med večjimi podjetji iz časa pred letom 1918 je treba opozoriti ob omenjeni pivovarni Union na tovarno kleja, posredni lasti enega naj- večjih industrijskih koncemov berlinske akcijske družbe za kemične proizvode (Jože Som, Kartelizacija stare jugoslovanske indu- strije kleja. Zgodovinski časopis, 1960). Leta 1906 osnovana kemična tovama v Ljubljani je bila v delni lasti italijanskih in rajhovskih državljanov. Leta 1931 je tovama imela devet in pol milijona vloženega kapitala. Med večji- mi industrijskimi podjetji je bila še tovama Satumus d. d., osnovana leta 1924. Leta 1939 je zaposlovala 464 delavcev ter imela tri mi- lijone din delniške glavnice. Po podatku iz le- ta 1932 so bili med upravnimi svetniki trije tujci: dva rajhovska Nemca in en Holandec. Podobno kot pomeni prelomnico v rasti nemških trgovskih in obrtnih obratov v Ljub- ljani leto 1930, velja to dejstvo tudi za indu- strijske obrate, last različnega nemškega ka- pitala. Po panogah sta dva taka ustanovljena industrijska obrata odpadla na tekstilno industrijo, eden pa gradbeništvo, ostalo pa so bila kovinska podjetja. Od 12 po letu 1930 ustanovljenih industrijskih podjetij so bila tri v rokah avstrijskega, dva rajhovskega in eno sudetskega kapitala, eno podjetje pa je bilo mešano, v nemško-slovenskih rokah. V celoti je bilo last Nemcev jugoslovanskih državljanov pet industrijskih obratov, ostali pa so bili po značaju lastništva mešani (tako avstri j sko-j ugoslo vanski, raj hovsko-j ugoslo- vanski, avstrijsko-rajhovski (2) i. p.). V širši ljubljanski okolici izstopajo kot kraji z močnejšim nemškim kapitalom Dom- žale. Skoraj vsa ugotovljiva industrijska podjetja z nemškim kapitalom so bila v tem kraju osnovana šele v času med obema sve- tovnima vojnama. Med panogami je bilo na prvem mestu slamnikarstvo; poleg avstrij- skega, jugoslovansko-nemškega, zasledimo v tej panogi dejavnosti tudi sudetski kapital. — Po kapitalu mešano industrijsko podjetje je bila jarška industrija tekstUnih izdelkov; leta 1938 je tovama zaposlovala 564 oseb ter imela 10 milijonov din vložene delniške glavnice. Razmerje domačega in tujega (su- detskega) kapitala je znašalo 51 : 49 °/o. Litijska tekstilna tovarna je bila tako kot tekstilna tovama v Preboldu v lasti omenje- nega Mautnovega koncema, medtem, ko je bUa škofjeloška predilnica (d. z. o. z. osnovana leta 1933) v rokah nemško-slovenskega kapi- tala. Med tremi lastniki te tovarne je bil ob dveh Slovencih še priseljeni poljsko-šlezijski Nemec. V obeh največjih industrijskih obratih v Sloveniji, v Kranjski industrijski družbi in v Trboveljski premogokopni družbi, so bili na vseh vodilnih mestih zaposleni Nemci. Leta 1922 osnovana tovama verig d. d. v Lescah pri Bledu je očitno imela vložen domač nemški kapital. Od drugih gorenjskih industrijskih podjetij je bila kranjska tovama gumijevih izdelkov Semperit v Kranju last avstrijskega kapitala. Leta 1938 je tovama zaposlovala 549 oseb. V Tržiču je bil poleg Bornove veleposesti — nemški kapital vložen v vsaj tri industrijska podjetja: v bombažno predilnico in tkalnico (vložen avstrijski, švicarski in britanski ka- pital), tovamo pohištva Aman (last dveh pri- seljenih rajhovskih Nemcev) ter čevljama MaUey-Demberger. Nekaj nemškega kapitala je bilo vloženo tudi na področju Vrhnike, Borovnice in Cerknice ter Novega mesta. Od 14 tovarn lesne stroke na območju kočevskega okraja je 37 hilo v nemških rokah kakih 10, navezovala pa so se na lastnike iz vrst tamkajšnje nem- ške manjšine. Med temi podjetji je bila na prvem mestu šumska industrija Karla Auer- sperga v Kočevju. V celoti nas pregledano gradivo TOI kljub vsem pomanjkljivostim opozarja na raznolič- nost nemškega kapitala pred drugo svetovno vojno pri nas. Kaže pa tudi, da je le del tega kapitala odpadel na nemško manjšino na Slovenskem. Kot močni središči tega kapitala izstopata Maribor in Ljubljana, kažejo pa se še nekatera središča, kot so Ptuj, Celje, Slo- venske Konjice in Kočevsko, kjer najdemo (z delno izjemo Celja) predvsem domači nem- ški kapital. Zanimivo prepletanje in razno- ličnost nemškega kapitala (domači, rajhovski, avstrijski, sudetski) zgovorno pričata o gospo- darskih potencialih nemštva na Slovenskem, dejstvo, ki kaže na nujnost preučitve vsakega teh kapitalov posebej ter njihovo medsebojno povezanost. 38