-----   249    -----
Pomorska bitka pri Visu
20. julija 1866.
Boj pri Visu, v kterem je avstrijsko brodovje tako slavno zmoglo, da prva zmaga ta ostane zapisana v zlati knjigi povestnice avstrijske, bil je že v več časnikih popisan, al tako živo, tako na drobno, da človek skor vidi, kaj in kako se je vse vršilo, še nikjer tako, kakor v tem popisu, ki nam ga je poslal častiti rojdk naš, kteri je sam stal v vrsti junakov, ki so 20. julija poslavili pomorstvo avstrijsko, pa poleg tega tudi ime slovansko. Ta tako živi vojni popis prebirajo smo še le prav čutili krepkost Kose-skove pesmi, ko pravi:
v
Cujte bor! vojaške roje! Krogla žvižga, boben poje! Vse vali se v sip in prah. Udri, udri, mah na mah! Kjer zadene, iskra sine, Sest jih pade, kjer porine, Kdo je mar? Ta pogumni korenine Je slavenski oratar!
V svesti^ smo si, da vsi domoljubni bralci bodo tudi tako čutili z nami. Iz srca smo hvaležni iskrenemu domoljubu, da na morji — brž po krvavi bitki — se je spomnil domovine svoje in poslal popis domač domačim! Mi pa mu za ljubav to izrekamo srčno hvalo in „slava"!    Tako-le se glasi ta popis:
19. julija proti poldn6 smo izvedeli, da je italijansko brodovje (italijanske vojne ladije) pod admiralom Persanom dalmatinski otok V is (Lisa) napadlo in da bombe meče v mesto. »Naprej zognjem! dvignite mačke (sidra)!" — tako je bilo povelje in ob poli eni bile so vse ladije napravljene na odhod in zunaj bro-dišča Fasanskega. Pod klicem „hurrah", ki se je daleč
razlegal krog in krog, so hitele vse ladije v redu mimo admiralove oklepnice »nadvojvoda Ferdinand Maks" imenovane, tu se postavile v napadni okljuk (AngrifiV winkel) in potem nemudoma se podale v tek proti Višu: v prvi vrsti 7 oklepnic (Panzerfregatten) z za-stavonosno ladijo na čelu, v drugi vrsti 5 lesenih fregat in ena korveta z linijsko ladijo „Cesar" na čelu, v 3. vrsti pa mnogo topovskih ladij in nekoliko parobrodov; razun parobrodov so vse ladije bile oklepnice (z debelimi železnimi ploščami okovane ladije). Na ladijah pa so častniki (oficirji) in vojaki vsi vsi hrepeneli le po tem, da se brž brž udarimo z Italijanom. Med vojaki (mornarji) so večidel Dalmatincj, Hrvatje ali Istrijani, morski pešci in topničarji pa Cehi, Poljaci in mnogo Slovencev — vsi polni zaupanja v slavnoskušenega svojega voditelja kontre-admirala Tegethofa.
20. julija zjutraj bilo je južno vreme s silnim dežjem; morje je gnalo valove. Ob 8. uri smo zagledali Viš; v napadnem okljuku proti otoku jadraje smo zavoljo še zmiraj oblačnega vremena še le proti 10. uri zagledali sovražnikovo brodovje. Tikama nad otokom je stalo na boj pripravljeno, kajti italijanski vohuni (špijoni) so mu iz Istre o pravem času glas dali, da smo mi od Fasane odrinili. Našteli smo italijanskega brodovja 28 ladij, med kterimi gotovo najmanj 11, morebiti pa cel6 14 oklepnic, in med temi najnovejega na Angležkem narejenega velik&na „Affondatore" (to je potapljavca, ker potaplja druge ladije), ki ga Italijani „Strašnega" zovejo in po 3 do 6 centov težke bombe meče. ,,Evo na boj!" — bilo nam je prvo znamenje, in zdajci sepomikujete naše in sovražnikove ladije čedalje bliže, na čelu vsakemu brodovju je bila admiralova ladija, in v tem hipu smo bili le za streljaj saksebi, — vse omolkne; čujejo se le nekteri strašivni klici! Iz blizo 50 dimnikov pa se valijo strašni oblaki črnega dima proti nebu, da je obzor temen krog in krog. — 50 minut čez 10. uro vstreli sovražnik prvikrat iz admiralove ladije, in brž sledi strel za strelom. Mi pa smo še zmiraj mirovali in v napadnem okljuku krmili proti sovražniku. Ko smo dospeli daljavo , od ktere strel gotovo zadene, nam doide znamenje: „Primi te vraga!", in zdaj začne se bor; krogle žvižgajo, bombe grmijo, tak je vojni roj, da ne d& se popisati; ne vidi se druzega kot dim smodnika in oglja, vmes pa se topovske strele bliskajo. In že po malo minutah se nam razpne znamenje: „V dno prederite vraga!" Zdajci pa se z V30 silo in strašno hitrostjo (13 morskih milj v eni uri) zalotimo na sovražne ladije, prederemo njegovo vrstvo in zdaj na levo zdaj na desno po vsej širjavi streljaje delamo veliko škodo vražjemu brodovju. Zaženemo se na admiralovo ladijo, al neka oklepnica nam zastavi pot; skušamo jo pogrezniti; trčimo skup, pa odletimo saksebi in zadenemo sovražnika le v zadnji del, vendar tako dobro, da mu polomimo več plošč na železni oklepnici, in to ga primora, da hitro beži. V tem boji dobimo prvo znamenje zmage: trobojno zastavo italijansko (belo-zeleno-rudečo), ktero so mimogrede naši mornarji strgali s fregate. Vsa razkačena je dirjala naša admiralova ladija naprej; v tem hipu pa. se zaleti druga sovražna v nas pod desnim okljukom takt)-le: >; grozovita je bila zdaj nevarnost; sovražnik nas je hotel v dno potopiti, mi pa njega; ali on ali mi — to je bila zdaj pravda. Strašno se zaletimo skup — grozen tresk na tresk; vse pada v ladii na tla, veliko se jih rani — mi smo sovražnikovo ladijo v bok (Bauch) zadeli; kakor dva elastična balona odskočite ladiji druga od druge. Sovražnikova ladija nam le za trenutek pokaže vdrto stran s polomljenimi oklepnimi ploščami, se nagne na levo (backbord) proti nam, tako, da so na desni strani (steuerbordseits) pripeti čolni se prekucnili.
-----   250   -----
Strašno vpitje! pri strelnih linah na desni strani se prikažejo črne  glave — in v manj kot v dveh minutah potem,  ko   smo vkup   trčili,   ni   bilo ne sledu ne tiru več od ene največih in najkrasnejših dveh oklepnih italijanskih ladij, ktere moč je bila tolika kot moč 1000 konj, in ki je imela 700 vojakov — ladija „Re d' Italija" (italijanski kralj) imenovana, utonila je! Lelesovje in kakih 200 mornarjev je plavalo po morji ter vpilo po pomoči in rešitvi. Admiral ji ukaže, naj brž Čoln denemo na morje; al v tem hipu pridrvite dve sovražni ladiji na nas.    Naprej   z  vso  silo   smo sopet  na  desno in   levo ogenj metaje udarili na tretjo oklepno fregato ,   vendar je   nismo  mogli  utopiti,   kajti  na   okljuku   (Winkel), pod k ter i m  se vojna ladija zaleti v ladijo, je vse ležeče.    Ker so se   tudi vse   nase   druge   ladije  borile z sovražnikom in so storile kar koli je   bilo mogoče,  je bilo   s silnim zaletom našim sovražnikovo brodovje vse zmešano, njegova vrsta popolnoma predrta in brodovje deloma ločeno; al kmalu se združi na mestu, kjer smo mi pred  začetkom bitve bili,   mi pa smo se pomaknili na   njih   mesto   kraj morja.    Prekrenivši prednjo stran hotli smo zopet napasti sovražnika,  al ker ste mu dve ladiji goreli, se je umaknil, in po sila grozni bitvi, ki je trajala poldrugo uro, je nastopil počitek. Proti dvema popoldne je,  kakor je bilo videti,   sovražnik  hotel se nekoliko maščevati nad nami;  poslal nam je „Affonda-tora" naproti, ki je po 2 do 3 cente težke bombe metal; brž ko ne je mislil, da smo veliko zgubo trpeli in smo zato poparjeni.    Ko pa vidi,   da se brodovje   naše  brž vzdigne in mu gre" naproti, "se vrne z vsemi svojimi la-dijami   ter  gre   proti   otoku  sv. Andreja. — 20 minut čez 3. uro popoldne  smo še  zmiraj pazili,   kako se je sovražnikovo brodovje nazaj pomikalo.   In zdaj se nam prikaže   druga  grozovita   dogodba.    Kakih   6   morskih milj daleč   od  nas   se  mahoma vzdigne dimno valovje proti nebu; kmalu potem slišimo pok na pok, in oklepna fregata „Principe Carignano",   ktero  so dopoldne naše granate zažgale, se je razpršila v zrak! In zmiraj dalje in dalje se je pomikalo italijansko brodovje proti jugozahodu, mi pa smo priplavali v ladjostajo v Vi s (kjer je posadka  hrabrih graničanov Ličanov) z  neskončnim veseljem od ondašnjih prebivalcev (okoli 6000) sprejeti in kot rešitelji slovesno pozdravljam.
Smrt so storili na naših ladijah: poveljnik oklep-nice „Drache" kapitan baron Moli, poveljnik fregate „Novara" kapitan Erik of Klint, zastavnik Proch in še kakih 30 vojakov; kakih 70 do 80 je bilo ranjenih, večidel lahko ranjenih. Med našimi ladijami je linijska ladija „Kaiser" največ trpela; tri sovražne oklepnice so jo naenkrat napadle, in kmalu bi jo bile z vsemi 900 možmi pogreznile na dno morja. Tudi ostale ladije so precej trpele, vendar nobena ni bila tako poškodovana , da ne bi bila za vojsko pripravna; v 14 dneh se morejo vse do dobrega popraviti.
Italijanom pa smo že na bojišču ubili gotovo 150 mož , in zgubili so dve najlepših oklepnih freg&t. Višanje so nam 21. julija pripovedovali, da se je ob 11. uri ponoči Lahonom v sredi morja še ena ladija razletela ; to je morala tista biti, kteraje od nas zapaljena pobegnila iz bojišča.
Ponoči je tudi 16 mož iz ladije „Re d' Italia", ktero smo v dno potopili, priplavalo na kopno (suho). Le sami ti so si življenje oteli (plavali so neki 19 ur v eno mer po morji). Povedali so, da se je admiral italijanskega brodovja Persano le pol ure pred potopom svoje ladije podal na drugo ladijo; sin njegov pa je ostal in z vsemi druzimi utonil, in da tudi vojna kaša s 7 milijoni frankov je bila v potopljeni ladii. Ako se tej zgubi prišteva še škoda potopljenih dveh fregat z 2 milijonoma gold. in z ostalo drugo škodo,  se vidi,  da
smo sovražniku s to zmago vsekali tudi veliko denarno rano.
Vojaki, ki so bili priča, so mi v Visu pripovedovali, da so kmetje v Visu, ko so videli, da se naše ladije proti sovražniku pomikajo, na neki griček priso-pli, kamor se je bila Viška posadka umaknila; tu so na kolena padli in z povzdignjenimi rokami Boga milosti prosili za nas, kterih na3 je bilo veliko manj kakor sovražnika.
21. julija popoldne je v Visu bil pogreb umrlih ; na večer smo zapustili Vis in danes zvečer smo zopet bili v Fasani.
Mnogo bi Vam imel še povedati, al mudi se, da to pisemce oddam. Le to še rečem, da je brodovje naše ta dan čuda čuda veliko dovršilo , in ta pot za osobito avstrijske in še posebej za jugoslovanske interese. Mi smo gospodarji sinje Adrije; Italijana menda ne bode več, zato tisočerni živio in slava našemu Tegethofu!
Na morji 22. julija 1866.                  Umekov G.