Pavel Zdovc
Filozofska fakulteta na Dunaju
O VLOGI DIALEKTA PRI POUKU KNJIŽNEGA JEZIKA*
Sociologija izobraževanja, ki tematizira odnose med šolo in družbo, in sociolingvistika, ki raziskuje razmerje med jezikom in družbo, sta že dalj časa v polnem razmahu in se lahko sklicujeta na važna spoznanja in odkritja. To velja tudi za tisto smer sociolingvistike, ki se poglablja v razmerje jezik — družba z vidika socialnega okolja v okviru obsežnejše jezikovne skupnosti^. Vendar se
1 Predavanje v jezikoslovni in literarni sekciji 5. Koroških kulturnih dni v Celovcu 27. XII, 1973. ' Gl. B. Bernstein: Class, Codes and Controle. Volume I: Theoretical Studies towards a Sociology of Language. London 1971 (Primary Socialization, Language and Education. IV). — Familienerziehung, Sozialschicht und Schulung. Weinheim-Berlin-Basel 1971. (posebno P.-M. Reeder: Sprache, Sozialstatus und Schulerfolg.) — W. Pollak, Bildungsbarriere — Sprachbarriere. Die Zukunft. Sozialistische Zeitschrift für Politik, Wirtschaft und Kultur. 7/8 (april) 1972, 48—53. Upravičeno poudarja, da marsikatere trditve niso dovolj podprte z empirijo.
279
nova spoznanja in pobude doslej le pičlo odražajo v naši praksi, v organizaciji jezikovnega pouka in strokovno didaktičnega izobraževanja. Glede na manjšinske jezikovne skupnosti je problematika tako v socialnem kakor v jezikovnem pogledu še veliko bolj zapletena: Saj gre tu za jezikovno-socialne plasti (regionalni dialekt — zbornemu jeziku blizka oblika pogovornega jezika oz. knjižni ali pisni jezik) ne enega, marveč dveh jezikov in povrhu še v posebnih zgodovinsko, socioekonomsko in sociopsihološko pogojenih okoliščinah, ki določajo položaj in funkcijo jezika oz. zvrsti jezika^.
Kakršnokoli je vrednotenje regionalnega in socialnega dialekta, regionalne in socialne zvrsti jezika, neosporavano je dejstvo, da naj šola — tudi dvojezična — pripelje učenca do obvladanja knjižnega (govornega in pisnega) jezika kot splošne komunikacijske oblike (čeprav nekoliko regionalno obarvane). Mogoče manj splošno sprejeta je zahteva, da naj ta pouk gradi na učenčevem izhodiščnem jeziku, t. j. na domači dialektalni in socialni varianti slovenščine. Ta zahteva se opira na načelo, ki daje prednost tistim didaktičnim prijemom, kateri obetajo največjo realno učinkovitost v najkrajšem času. Uporabljivost dialekta kot pomožnega sredstva pri posredovanju standardnega, knjižnega jezika je v praksi odvisna od vrste pogojev, in sam način uporabe dialekta bo na raznih šolskih stopnjah od osnovne in višje do visoke šole kajpak različen. Ti pogoji zadevajo subjektivne in objektivne dejavnike učnega procesa: razmerje med učenci samimi kot skupino (razred), razmerje med učenci in učiteljem ter razmerje med dialektom (izhodiščem) in knjižnim jezikom (ciljem). Učinkovitost in smiselnost tega metodičnega prijema bo toliko prepričljivejša, kolikor večja je homogenost učencev glede domačega dialekta, kolikor temeljiteje ga učitelj pozna in kolikor obsežnejše in doslednejše so zakonitosti razmerja med dialektom in knjižnim jezikom.
Značilnost slovenskega življa na avstrijskem Koroškem je tudi danes še razmeroma močna socialna homogenost, nerazslojenost. V avstrijskem merilu znaša nižji sloj (kmetje in delavci, pomožni in priučeni) 60 % celotnega prebivalstva^, med Slovenci na Koroškem pa je ta odstotek nosilcev regionalnega dialekta mnogo višji'. Številčno močnemu nižjemu sloju stoji nasproti prav šibek srednji sloj (uradništvo, nastavljenci, izobraženci v prostih poklicih), pa tudi ta izvira pretežno neposredno iz nižjega sloja (prva generacija). Tako prihaja v šolo torej ogromna večina z dobrim znanjem domačega slovenskega govora (dialekta). Spajanje šolskih okolišev in razpuščanje posameznih šol na dvojezičnem in slovenskem jezikovnem področju je v tem pogledu treba zabeležiti kot negativen razvoj. Učiteljski kader je po svojem socialnem in jezikovnem poreklu danes prav tako v veliki večini identičen z veliko večino učencev, obvlada torej od mladih nog enega izmed lokalnih dialektov (govorov). Za učinkovitost pouka slovenščine je relevantno, če deluje učitelj v šolskih okoliših svojega domačega govora ali pa da si hitro in temeljito osvoji strukturo lokalnega govora svojega šolskega okoliša. Pravilna personalna politika šolskih oblasti upošteva — v okviru izvedljivosti — tudi takšne dejavnike.
' J. Leiler (Untersuchungen zum deutsch-slowenischen Bilingualismus in Feistritz an der Gail in Kärnten. Feststellung des Phoneminventars der beiden Mundarten. Hausarbeit bei Prof. Peter Wiesinger. Wien 1973) rpr. razlikuje »Grundmundart«  (slovenski krajevni govor),  »Verkehrsniundart«  (nemški krajevni govor), »Verkehrssprache« (nadregionalni nemški govor) in »Standardsprache« (oba jezika v cerkveni rabi). * K. Grohmann, E. Hönigsberger: Bildungschancen der Bevölkerung in den Landbezirken. Wien 1971. ^ Prim. tudi podatke v letnih poročilih Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu.
280
Uporabljivost lokalnega govora kot pripomočka pri posredovanju norme knjižnega jezika je toliko tehtnejša, kolikor večje in trdnejše so zakonitosti razmerja med obema jezikovnima sistemoma. Metoda, ki se poslužuje kontrastov, sovpa-dov, analogij in sorazmernosti, se mora seveda v vsem strogo držati aktualne sinhronosti jezikovnih pojavov na obeh straneh. Saj bi še.tako sijajne zakonite vzporednosti na zgodovinsko-razvojnih ravneh pomenile nadomeščanje ene neznanke z drugo. Obseg uporabljivosti in smiselnosti te metode lahko določi šele praksa za vsak lokalni govor posebej^ Tu se bomo omejili na del sistema dolgih vokalov, in sicer na vokale srednje lege knjižnega jezika in njih ekvivalente v govorih podjunskega dialekta.
v slovenskem knjižnem jeziku in v njegovi osrednji pogovorni varianti je dejavna fonološko relevantna kvalitetna opozicija med dvema dolgima e-jevskima in dvema o-jevskima vokaloma. Njuno fonološko vrednost dokumentirajo minimalne opozicije, bodisi morfološke, bodisi leksikalne: 'te:lL — 'tt:h: (tele — tele), no:si — 'n.:):si (nosi — nosi). Pod Kopitarjevim vplivom je Metelko skušal uvesti za oba fonemska para posebna pisna znamenja, vendar se ta poskus ni uveljavil in je po uradni prepovedi za šole še pred sredino 19. stoletja popolnoma propadel. Z metelčico vred je bilo za dalj časa odrinjeno tudi pravorečno vprašanje vokalizma knjižne slovenščine. Čeprav je knjižni monoftongični vokalni sistem kljub tej dvojnosti veliko preprostejši od skoraj vseh koroških (v glavnem mo-noftongično — diftongičnih) sistemov, vlada pogosto tudi pri izobražencih precejšnja negotovost pri izreki dolgih e in o, kakor jo zahteva slovensko pravo-rečje. To pa tudi zavoljo tega, ker premalo izkoriščamo prednosti znanja enega izmed avtentičnih dialektov oz. lokalnih govorov.
KNE2A nad Velikovcem': šolski okoliši Djekše, Kneza, Krčanje, Šempeter na Vašinjah, Ruda in Srednja vas pa še Grebinj.
' Gl. J. Toporišič, Slovenski knjižni jezik 1. Maribor 1968 (posebno 11—20, 123 si.)
' Iz gradiva za Obščeslavjanskij lingvističeskij atlas 'govor vasi Kneza / Grafenbach nad Velikovcem). T. Logar, Govor vasi Kneza pri Djekšah na Koroškem. SR XVI (1968), 395—412.
281
Primeri:
V kneškem govoru se 'ia in knj. e ter 'U9 in knj. 6 tako rekoč popolnoma ujemata, v drugiii primerih dosega zakonitost' vzporednosti zelo visoko stopnjo. Viden razloček je korenski naglas v besednem tipu »drevo« (kneško drey). Druge razlike glede mesta naglasa zadevajo le manjše število besed.
Šentvid v Podjuni*-. šolski okollšl Semprimož, Skocijan, Žitara vas, bolj ali manj tudi Sinča vas, Dobrla vas in Galicija. Nekoliko drugačne razmere kakor v 2itari vasi so v sosednjem Sentlipšu.
Primeri: 'id — e 'e — e
liate siamane ste:la ze:le
leta
semena
stelja
zelje
'ua — Ö
o. — o
bü^x na püale dö:bar uö;la
bog
na polje
döber
volja
' Gl, gradivo v P, Zdovc, Die Mundart des südöstlichen Jauntales in Kärnten, Lautlehre und Akzent der »Poljanci«. Wien 1972,
282
e — e 'eä — e
lt:ča i zaČEiua j ceasta i leät I mkvia ¦ zeltna '
leča
začela
cesta
leto
metla
zelena
o; — oi
pD:t
tj:pa
roaža
saboata
djra
lenoba
pot
topa
roža
sobota
dobra
lenoba
Zahodna podjunščina je torej zelo podobna severni (razen nazalnih vokalov in kratko poudarjenega ä). V nasprotju s severno podjunščino pa zastopa 'e: tudi precej ozko omejeno število primerov z 'a: v knjižnem jeziku (m'L:ša — knj. maša). Glede naglasnega mesta so razmere spet skoraj identične z onimi knjižnega jezika. Poglavitni izjemi sta tipa »drevo« (dreu) in »nesi, nesite« (nes, neste).
VOGRCE pri Pliberku**: šolski okoliši Vogrče, Kazaze, Šmihel, Globasnica, Pli-berk, Humec (Božji grob) in z določenimi razločki še Smarjeta, Komelj ter občina Suha.
Primeri:
283
Tudi v vzhodni podjunščini so zakonitosti razmerij do knjižnega jezika obsežne in trdne. Kolikor pa razlike so, gre skoraj redno za drugo mesto naglasa: tip »drevo« (dreya), tip »nesi, nesite« (nesi, neste) (kračina!) in vrsta deležnikov na -1- v n. sg. in v vsem dl. in pl. (tip dL:uou, dioyuua — deuD:ua; deuo:ua, deuo:li; deuo:li, deuaue). Omejena je uporabljivost metode tudi glede 'a": in 'a:. Ce učenec že ve, kako se beseda piše ali pa če ima besedilo pred seboj, bo zadel kvaliteto vokala. Od svojega narečnega 'an; ali 'o: neposredno pa na ravni sinhronije nima poti do knjižno obvezne izreke:
Torej imamo dva modela (ugodnejši model I močno prevladuje);
Zaključek. Na vprašanje, ali pri nas dialekti lahko zavzamejo vidnejše mesto pri učenju in poučevanju knjižnega jezika, smemo odgovoriti pritrdilno. Tako subjektivni dejavniki (jezikovno izhodišče učencev in učiteljskih kadrov) kakor tudi objektivni (jezikovni) dejavniki narekujejo koristnost zavestne, metodične uporabe dialekta pri posredovanju knjižnega jezika. Primerjava na strogo sin-hroni ravni je glede dolgih vokalnih fonemov prikazala zelo obsežne zakonitosti med najbolj zaključenima zvrstema jezika, med lokalnim govorom in standardno slovenščino. Sistematično vključevanje dialekta obeta hitrejše napredovanje pri osvajanju knjižnega jezika, večjo storilnost v časovno dokaj ozko odmerjenem pouku slovenščine. Muzikalični akcent (intonacijski sistem), ki je živ in tvoren v vseh naših dialektih od Smohorja do Pliberka, bi bil končno vsaj posredno upoštevan v jezikovnem pouku^. Ta pot je naravnejša, bolj organična in blaži določene.zunanje pregrade med pojavnostima obeh glavnih zvrsti slovenskega jezika. Imela bi lahko pozitiven jezikovno-psihološki in pedagoški učinek na duševni in duhovni razvoj otrok in mladostnikov v naših konkretnih koroških razmerah.
» Prim. J. Toporišič, Slovenski knjižni jezik 1, str. 140 »»zato dolenjsko, gorenjsko, zgornjesoboško in koroško govoreči ostajajo brez pouka o svoji značilnosti naglaševanja, kar gotovo ni prav.«)
284