Knjiga 3
ŽIVhJENJE IN SVET
Št. 4.
Ljubljana, dne 25. januarja 1929
Leto Ш.
Dr. Maks Robič
G. E. Lessing, bojevnik za resnico, svobodo
in človečanstvo
(Ob 2001etnici njegovega rojstva)
Letos praznuje nemški narod 200-«etnico rojstva Q. E. Lessinga. enega svojih največjih, najvplivnejših in naj-simpatičnejših mož. Lessinga štejemo med glavne zastopnike one velike kul-
turne struje, ki jo imenujemo prosvet-ljenost in ki obvladuje vse XVIII. stoletje
Gotthold Efraim Lessing se je rodii dne 22. januarja 1729 v mestecu Ka-
£. Justin: Lesskiig (ksor«s)
mencu (nemški Kamenz) na ozemlju Lužiških Srbov, kjer ie bil njegov oče protestantski pastor. Njegovo ime se izvaja navadno od slovanskega Lesnik, vendar pa so bili njegovi predniki že davno ponemčeni Na srednji šoli v M šn.iu (nem. Meissen). ki je bila nekak samostanski internat, si je pridobil temel.iito znanje grškega in latinskega iezika ter slovstva. Jeseni leta 1746. se ie vpisal na vseučilišče v Lip-skem (nem. Leipzig), da bi po želji roditeljev študiral protestantsko bogoslovje. V prvih mesecih se je. kakor že prej na srednji šoli. z vso vnemo zaril v knjige, toda kmalu ie spoznal, »da ga knjige lahko sicer napravijo učenega. ne oa celega človeka.« kakor_ sam pravi. Zato ie začel opazovati živlie-nie samo ter ie rad m mnogo zahaial med tovariše novinarje in gledališke igralce, ohranil pa je vse življenje veliko zanimanje za verska in bogoslovna vorašan.ia. V tem času je nastalo lepo število nîeeovih pesmi in več osnutkov gledal:šk:h iger, a vse to je bilo boli povprečne vrednosti. Njegova veseloigra »Mladi učenjak« je 1. 1749. doživela celo lep uspeh na odru.
Toda že L 1748. najdemo mladega Lessinga v Berlinu, glavnem startu nemškega prosvetlienega pokreta. Živel je tu kot književnik in novinar. Berlin, tedaj še mesto s samo 100.Л00 prebivalci, ie ostal glavno torišče Les-singovega delovania vse njegovo življenje. Svobodni poklic, ki si ga je izbral. ie njegovemu, po neodvisnosti hrenenečemu značaju boli prijal. nesro poklic, ki so mu ga namenili roditelji. Za tako odločitev pa je bilo treba te-dai celo na Nemškem mnogo poguma, ker še ni bilo zadosti stalneea obrn-stva. na katero bi se mneel svoboden publicist naslaniati. V Berlinu ie na-s+iia ГПР^ ^rug'm1' snîsi veseloigra »Židi« (1749). v kateri se zavzema Lessing za versko strpnost nroti tedaj silno zatiranim Židom. V Berlinu ie prišel tudi v osebne stike z Voltaireom, glavnim nredstavn'krvm francoske pro-svetlienosti. ki ie bival tam kot gost pruskega kralia Friderika II.
Živahnega vrvenja v nastajajočem velemestu na se ie mladi novinar kmalu naveličal ker ni našel dovoli časa za resnp ïf-udi'e.	n' n;ko1i oou-
stil. ziato se je 1. 1751. umakn.i1 v mirno vseučiliščno mesto Wiittenberg in
se za celo leto poglobil v knjige. Iz tega leta so najvažnejši oni Less.ngovi spisi, v katerih se zavzema za nekatere obsojane može preteklosti, deloma celo proti Luthru. V vrsto teh spisov štejemo tudi začetek ostre, duhovite, a vendar stvarne in dostojne kritike tedaj veleuglednega pastorja Gotthol-da Langeja. ki je prevedel na nemški jezik rimskega pesnika Horaca. a pri tem zagrešil množico napak. S tem pogumnim nastopom je začel Lessing čistiti zadohlo ozračje v nemškem duhovnem življenju ko se ie vse vprek hvalilo, tudi slabo, kar je oviralo napredek. Sploh se vsi Lessingovi spisi odlikujejo do lepi. duhoviti in živahni pisavi, kar je pri nemških znanstvenikih sicer precej redek poiav.
Decembra 1. 1752. se je vrnil tedaj že slavni pisatelj v Berlin. Tudi tu borbenemu možu ni manjkalo književnih sporov, a kmalu je spoznal, da v književnosti — kakor povsod drugod — dejanje več zaleže kot vse modrovanje. Zato je po različnh nedovršenih osnutkih stopil 1. 1755. pred javnost z novo dramo »M i s s Sara S a m p -son«, v kateri ne nastopajo več veli-kaši preteklosti, ampak meščani sodobnosti; mesto verza pa vidimo prozo. Ta Lessingova drama, dasi danes že nekoliko zastarela, pomeni v nemški književnosti velik korak naprej. V Berlinu se je seznanil tudi z Nicolaiem, glavnim zastopnikom poljudnega pro-svetljenega p!sateljevanja med nemškimi prosvetljenci.
Istega leta vidimo našega pesnika zopet v Lipskem, naslednjega leta pa na potovanju po Nemškem in Nizozemskem. Sedemletna vojna ie to potovanje nel.iubo prekinila. Klinb vojnim časom se je Lessing v Lipskem. kamor se je vrnil s potovania. poglobil v Aristotelov nauk o pesništvu in v Sha-kespearea. snoval nove drame in do-vrš'l trpko tragediin v enem dejaniu »P h i I o t a s« s samimi moškimi vlogami. v kateri se žrtvuje ujeti kraljevič. da bi s svojo prostovolino smrtjo v ujetništvu koristil domovini pri sklepanju miru.
Naposled pa se je Lessingu zopet zbudilo hrepenenje po Berlinu, kamor je orispel v main 1. 1758. Izmed njegovih spisov te dobe ie omeniti zbirko basni, ki se odlikuipio po svoji kratko-sti in iedrnatosti. Zbirki ie dodal lepo razpravo o tej vrsti poučnega pesni-
-iva — sličrta razprava o epigramu (kratkem poučnem »napisu«) je izšla pozneje — in zlasti »Pisma, tikajoča se najnovejše književnosti«. V tem listu, ki ga je izdajal çkupno z nekaterimi prijatelji, je nastopil posebno ostro proti »književnemu papežu« Gottschedu, ker je ta preveč posnemal Francoze in tako ogražail nemško samobitnost v književnosti, zlasti gledališko. Tudi ta nastop proti mogočnemu možu nam kaže Lessingo-vo pogumnost.
Toda zopet je Lessinga mikalo ven, »da bi živel bolj med ljudmi kot med knjigami«, zato se je preselil jeseni 1. 1760. v Vratislavo (nem. Breslau), v neposredno bližino glavnega bojišča sedemletne vojne, kot vojaški uradnik; prišel je torej v popolnoma drugačno osredje. Kljub številnim poklicnim opravkom je tudi tu pridno študiral zlasti starinoslovje, cerkveno zgodovino, spise cerkvenih očetov in filozofijo. Marsikaj je zasnoval, dovršil pa ni nič pomembnejšega. Ta leta pomendjt) za Lessinga notranjo poglobitev in zbiranje sil.
Šele leta 1765. se je mogel osvoboditi vojaške službe in se vrniti v Berlin. Tam je dovršil velevažno razpravo •Laokoon ali o mejah slikarstva in pesništva«, ki je napravila konec mešanju slikarskega in pesniškega stila ter obsodila tedaj jako priljubljeno alegoriziranje v slikarstvu in oD'sovam'e v pesmštvu. Leta 1767. je izšla njegova vzorna veseloigra »M i n n a von Barnhel m«, ki spada še danes med najboljše nemške gledališke igre te vrste. Velik vpliv in pomen tega Lessinsrovega umotvora je v tem, da je vzel dejanje iz sodobnosti, iz sedemletne vojne. ki je močno okrepila nemško narodno zavest, in dal tako igri narodno ozadje.
V tei veseloigri slika pisatelj nasnrolje med ljubeznijo in častjo. Plemič Tellheim, ki je stopil v prusko vojsko kot major, si ie z velikodušnim dejanjem pridobil v sovražni deželi liubezen saksonske plemkinje Min-ne von Barnbelm. Ko pa je zaradi tega prišel po krivici v nemilost pri pruskem kralju in bil odpuščen, je mislil, da nima več pravice do bogate neveste. Toda ta potuje za njim v Berlin in ga pridobi zopet zase pod pretvezo, da ie tudi sama izgubila vse premoženje. Končno dobi maior zadoščenje od kralja in vse se dobro konča.
Še istega leta vidimo Lessinga v - Hamburgu. Tam se je mnogo trudil za «stvaritev nemškega narodnega gleda-
lišča in ie s svojim spisom »H a m b u r-ška dramaturgija« izvršil jako zaslužno delo za osvobod.tev nemškega gledališča od francoskega vpliva. Mnogo je pripomogel k poznejšemu razmahu nemške gledališke umetnosti, dasi je hamburško podjetje, za katero se je Lessing toliko trudil, kmalu propadlo. Prav tako je propadlo novo Lessingovo novinarsko podjetje in mu nakopalo dolgove, katerih se ni mogel znebiti nikoli več. V tem mestu ga je zadrževala tudi skrb za vdovo in otroke po njegovem nenadno umrlem prijatelju trgovcu Kônigu. Kljub temu pa je našel čas in razpoloženje za temeljit obračun z domišljavim in površnim, a. tedaj slavnim vseučiliškim profesorjem Christianom Adolfom Klotzem, ki je bil kritično napadel in smešil njegovega »Laokoonta«. V zvezi s tem sporom je nastal lepi krajši spis »Kako so stari oblikovali smrt«. V tem spisu je Lessing dokazal, da stari Grki in Rimljani niso upodabljali smrti v obliki okostnjaka, ampak kot lepega mladeniča - genija s povešeno bakljo. Spis je imel to zanimivo posledico, da so kmalu izginili kipi skeletov z nagrobnih spomenikov.
Tako je Lessing odpotoval šeJeL 1770. v samotni Wolfenbuttel. kamor je bil že pred letom imenovan za knjižničarja. To mesto je sprejel, da bi prišel naposled do stalnega zaslužka. Tam je začei takoj preiskovati knjižnico in objavljati rokopisne zaklade, ki jih je našel v nji. Dovršil je tudi že prej zasnovano dramo »Emilia G a lot t i«, v kateri je obdelal starorimsko pripovedko o Virginiju, ki je umoril svojo lepo hčer, da bi jo rešil pred zalezovanjem nekega mogočnika. To snov je prenesel_ v sodobnost, na dvor italiianske državice Guastalla. Ker pa je bilo takih manjših dvorov tudi na Nemškem mnogo in na marsikaterem izmed njih ni bilo vedno vse v redu. zato je šel kmalu po deželi klic: »Guastalla ie na Nemškem!« Tako ima ta žaloigra politično ozadje, silni odpor prosvetljene dobe proti absolutizmu.
L. 1775. je moral Lessing potovati v spremstvu domačega princa Leopolda Brunšviškega (nem. Braunsohweig) po Italiji, dasi mu do tega potovanja ravno v tem času ni bilo mnogo, saj se mu je tako šele 1. 1776. izpolnila davna želja, da se je poročil z vdovo svojega hamburškega prijatelja Koniga; toda po
komaj dobro leto trajajoči zakonski sreči mu je umrla ljubljena žena z novorojenim sinčkom vred. kar je zadalo Lessingu udarec, katerega ni mogel preboleti.
Zadnja leta se je čutil tudi duhovno osamljenega, kaiti na njegovi poti navzgor mu sodobniki in celo prijatelji niso mogli slediti. Da bi spravil v protestantsko bogoslovno vedo več življe-nia. ie priobčil iz zapuščine profesorja Reimara (Reimarus) odlomke ostre kritike krščanstva, zlasti nauka o razo-detiu in o čudežih Od teh »Fragmentov« (odlomkov) je izšel prvi že 1. 1774.. ostali štirje pa I. 1777. Lessing se z izvajanji pokojnega pisatelja ni pnoolnoma strn!al. ker ie v zadniib letih že v marsičem šel preko stališča, ki so ga zavzemali prosvetljenci. zato jih v snorih. ki jih je povzročila objava teh odlomkov, ni branil, ampak ie v svojih odgovorih očrtal svoje nazore o veri, коГког se mu ie zdelo potrebno. Ob tei priliki ie posebno izkupil glavni pastor Johann Melchior Ooeze. kateremu se ni boliše (тпЈЧо kakor nrej Laupeju in Klotzu. Pomen teh Lessin-govih polemičnih sp sov je v tem. da se ie zavzemal z moško besedo za najviše svetinje modernega človeštva: za svobodo znanosti, nršlienja in vesti, ter je nastopil proti veri v mrtve črke. Sovražnik krščanstva pa Lessing n! b:l in ga tudi ni nikoli sramotil, kakor nekateri drugi . osvetlienci. zlasti Voltaire. Bi! pa ie vsekakor proti premoči dtihov-ništva. Ko je hotel obračunati tudi s površnostjo nekaterih prosvetbencev, ga ie dala vlada pod cenzuro. Zato se je zopet zatekel h gledališču, »da bi poskusil, ali ga vsai na njegovi stari prižnici. v gledališču, hočejo pust'ti nemoten« pridigati«, kakor se je sam izrazil. Tako ie nastala dramatska pesnitev »N a t a n Mod ri«, ki je izšla spomladi 1. 1779.
Ta Lessmgova pesnitev ni samo najgloblja niegova umetnina, ampak je tudi nailepši sad vse prosvetljene dobe. Vrhunec drame, v kateri nastopajo pripadniki židovske, krščanske in mo-ha^^eda^ske vere in katere de'anie se vrši v Jeruzalemu za križarskih vojn, je prilika o treh prstanih, ki to pripo-veduie plemeniti starec Natan sultanu Saladinu. ko ga ie ta vprašal, katera izmed treh ver: židovske, krščanske, mohamedanske, je prava. Vsebina te prilike ie ta-le:
V davnih časih je živel kralj, ki je imel prstan neprecenljive vrednosti, ker je ta prstan imel moč, da je napravil Bogu in ljudem depadljivega kdor ga je nosil v tem zaupanju Ob smrli ga je zupustil svojemu najljubšemu sinu. ki go ie zopel predal svojemu najdnižjemu potomcu Tako ie šel prstan od roda do roda. dokler ni prišel v last kralju, ki je imel tri sinove, ki so mu bil) vsi enako dragi. Zalo je dal izgotoviti Se dva prstana, popolnoma enaka prvemu. Ko je zlatar izvršil svoio nalogo celo oče sam nI mogel več razločiti, kateri prstan i« prvotni in kateri sla posnetka. Vsakemu sinu da епега. Ko je kmalu nalo umrl ie nastal med brati spor. ker je vsak trdil, da ie njegov prstan pravi. Sodnik, h kateremu so se zatekli. je odločil, da je oče bržkone prvotni prstan izgubil zato naj bo vsak izmed treh bratov uverjen, da je niecov prstan pravi, vsak naj sledi svoji od predsodkov prosti liubez,ni. na) sluz! Bogu s krolkostjo, sprav. Ijivostjo in dobrodelnostjo in po stoietjib bodo dejanja pokazala, kateri prstan, to je: kalera vera je prava. V skladu s svojo dobo torej Lessing ne poudarja nauka, ampak de-jianja. tudi njemu je nravnost iedro vere.
To priliko je povzel Lessing iz »De-camerona« italijanskega pisatelia Boc-caccia, a io je nekoliko spremenil.
Po dovršitvi te pesnitve je bil Les-s'ng noln načrtov od katerih "a ie dovršil samo dva: »Frnst in Falk, razgovori dveh prostozidarjev» jz 1. 1778. in 1780.. v katerih zopet strogo razločtiie med ložo kot or-ganizaoî'o in med idejo samo. kakor je že prei razločeval med cerkvHo 'n vero. (Med prosfozidarie ie stnnil Les-s:ng šele 1. 1771.) V »V z <* o i i č ' o v e-škega rodu« iz 1. 1777. in 1780. pa vidimo Lesslngove nazore o zgodovini, pot°k zgodovine mu ie pot razvo'a in božie vzgoie. Poedine zgodovinske dobe in ni!'h nazori so stonm'e tega razvoja. primerne vsakokratnemu staniu in sili človeškega uma. V tem spisu $e priznava Less'ng tudi k domnevi o pre-selievaniu duš. to ie k domnevi, ki nravi. da priha'a človek večkrat na svet. Svoiih na;g!ob1i''h nrsli. namreč svoie-ga pante'zma. pa Lessing ni objavil, ker se mu niegova doba ni zdela zrela zanje 'n ker ni imel	čakati
Lessing je že več let bolehal. Najprej so ga začele zapuščati oči. kmalu pa so mu začele pešati vse telesne sile. Naposled se ie n'egovo zdravstveno stanie tako poslabšalo, da je sam zaslugi HHčaiočn se smrt. ki ie dne 15. februarja 1781 prezgodaj odpokli-cala tega neustrašenega bojevnika za resnico, svobodo in človečanstvo.
Medtem, ko je bi* Tevže sam doma, je stopil v hlev. Ob pogledu na kravi» co ga je znova objela žalost, ruval si je lase in klel svojo požrešnost in pi» janost, da ga je žival milo pogledo» vala. Nato si je predstavljal v duhu hčer pred graščakom in je videl nje» ?ovo lakomnost tako jasno, da je imel kravo za izgubljeno «Rajši nego te dam te ubijem!» je stokal. Ta misel se mu je tako zarila v možgane, da ie bil že prepričan, da hčerina prošnja nič ne bo pomacala. Vzel je sekiro in ubil kravo, slekel ji je kožo in jo raz» sekal na kose, rekoč: «Če prideš ponj, je ne dobiš, jaz jo bom vendarle imel. Če ne prideš, bo itak moja...»
Kose mesa je znesel v klet. kjer sta stala dva čebriča Prvi je bil prazen, v drugem je ležalo nekaj tropin. V prazen čcbrič je polagal kos za kosom in jih solil.
Ko je položil zadnji kos v čebrič, sta nrišla mimo potepuha z Dobrove» ga. Kljukec je klical Tonco. ki je ni bi» lo doma, Rurkež pa je pogledal skozi ukence v klet.
«Kaj zijaš?» sa je vprašal Tevže. «Ali bi rad kradel»
«Če imaš kaj ukrasti, prav rad. Kaj je v čebriču?»
«Tropine, če ti ne smrdijo?»
«Če tako diše kot tvoje, bi ne rekel slabe besede radi njih.»
Potepuha sta odšla, po poti je dejal Burkež Kljukcu:
«Čuj! Zdi se mi, da je prj Tevžetu zlezla krava v čebriček.»
«Dobro znamenje za naju,» je dejal ta. «Ali bi dal glavo za to?»
«Glave ne. Svoje čeljusti, ki že dol» go niso žvečile mesa, bom dal še to noč ..» je odgovoril Burkež.
Tonca se je vrnila z grada. Ker ni imela razmršenih las, si je Tevže raz» lagal /se dobro. Celo smehljala se je. Bilo mu je žal, da je zaklal žival.
«Odpustil mi !e kravo,» je zinil, da bi preje uganil, preden ona izreče.
«Je,» je dejala Tonca,« in tudi ni, ka« kor se vzame.»
Povest o graščaku, ki
i
se je v past ujel
II. DEL
«Star sem, a tega ne razumem,» je dejal Tevže.
«Pusti nam kravo,» je zardela Ton» ca, «če mi sme nocoj trkati na okno..» Sedla je na klop.
«Prav je, kar sem naredili» je Tevže udaril z nogo ob tla.
«Joj, kaj ste naredili?»
«Kravo sem ubil in jo nasolil v če« brič.»
«Aloj Bog. ali je ni bilo škoda?» je hči sklenila roke.
«Ali tebe ni škoda, ženska maloprid» na?» se je razhudil oče. «Ti si mu rek» la, naj pride?»
«Radi krave,» je stokala hči. «Saj veste, da bi mu ne odprla...»
Tevže se je pomiril. Iz pomirjenja so se mu rodile jasnejše misli, posve» tilo se mu je: 'V past ga bom ujel.» In je dejal hčeri: «Naj pride Ti mu odpreš, nato vstopim jaz... Boš vide» la, s palico jih bo dobil in kravo mi bo pustil...»
Hči je pomišljala, ni si upala ugo« varjati.
Naredila se je noč, oče je šel iz hiše in se skril v senci dreves. Na vasi so pogasnilj zadnji ognji, pozni mesec je vstal, žabe so regljale. Tonca je ča» kala dolgo, srce ji je utripalo, graščak se ji je gnusil, vendar si je radi zarote na tiho očitala v svojem srcu. Ni ma» rala komu storiti žalega, četudi je to graščak.
Med razmišljanjem je zaslišala zu» naj korake, senca se je približala hiši, postala je in posluhn'la. nato se je drznila prestopiti in potrkati na okno.
«Vaša gnada.» je zajecljala Tonca in stopila v vežo.
«Kje je oče?» je vprašal v kmečke« ga fanta oblečeni graščak in gledal po stenah, ki so bile obsijane od mese» čine.
«Ni ga,» je odgovorila z negotovim glasom. «Sedite, vaša gnada. Tam je stol...»
«Ne bom sedel,» je dejal graščak, ki se ni čutil doceia varnega. «Ali si sama, rožica?»
Preteklo Je nekaj minut neumnih vprašanj in odgovorov, v katerih sta oba oklevala in se nečesa bala, graščak radi lahkote, s katero je prišel v hišo, Tonca radi strahu pred tem, kaj bo prišlo, kar so bili slišni koraki za hišo.
Merlin je postal nemiren. «Kdo je?»
Ženska je pač ženska od stvarjenja sveta, tudi Tonca ni bila drugačna, Iz neznanega vzroka se ji je graščak tako zasmilil, da ga je potegnila iz izbe v vežo, iz veže pa v klet. kjer sta stala v medli svetlobi dva čebriča in ga je skrila v prvega, ki je votlo bobnel ter jga pokrila z nečkami.
Medtem je oče vstopil v vežo.
«Kit ga imaš?» je vprašal hčer, ki se je baš namenila v izbo.
«Saj ga ni bilo.»
«Tako,» je povesil oče glavo in pri» stavil: «Mislil sem, da sem slišal pri« hajati človeka.»
«Morda so bili tatje,» je dejala hči, ki se je bala, da oče ne odkrije njeno laž.
«Saj res,» je dejal oče ves zaskrb« ljen «Kljukec in Burkež sta bila danes tu in sta najbrže izvohala, da je krava ubita in nasoljena Dobro bi bilo, če preneseva čebriček v izbo.»
«Tega ni treba,» je ugovarjala hči, «saj bi jih slišala.»
«Na varnem je le na varnem,» je potegnil oče hčer s seboj v klet in zgrabil za prvi čebrič: «Dvigniva!»
«Saj ni ta!» se je tresla hči, ki se je bala radi laži in radi graščaka.
«Kaj sanjaš! Saj čutim, da je teža v njem.» je dejal oče. «Oni drugi je sko» raj prazen »
Prenesla sta čebriček v izbo in legla na posteljo Oče je kmalu zasmrčal, hči pa ni mogla spati. Zdelo se ji je, da se \ čebričku nekaj premika. Nato je zaslišala hojo živali pred hišo in rahel ropot voza. ki se je ustavil.
«Oče!» se je zdrznila
Ta se je prebudi! iz spanja, zazijal In bil i hipu pokoncu,
«Kaj je?»
«Voz pred hišo», je dejala hči.
«Tatovi», je vzdihnil, stopil v vežo in nato v klet. V spanju je bi! pozabil, da sta prenesla čebrič v izbo.
Pred hišo sta spregovorili dve senci.
«V kleti sta bila dva čebriča, zdaj eden manjka.»
«Bržkone tisti, v katerem je bilo foeeo», je zaškripal drugi.
Tonca je posluhnila. V čebriču, ki je stal poleg postelje, se je nekaj zga« nilo.
«Dekle,» se je oglasil razločen glas, «če me rešiš brez sramote, ti pošljem zlato verižico v dar».
«Tiho. vaša gnada», je drhtela Ton* ca «sicer bo po vas ...»
Graščak je umolknil in se znovt pogreznil v mrak svojega čebriča.
Medtem je Tevže zavohal v čebrl« £u. k. je bil ostal v kleti, meso in se za* vzel: «Hudimana! Saj to je nernogoČel Kaj pa je v čebriču, ki sva ga nesla •% izbo?»
Mel si je oči. Preden je spoznal, ali spi ali bdi, se je Kljukec splazil v izbo k Tonci in ji zašepetal pritajeno in hlastno:
«Tonca! Jaz sem Kljukec. Vzamem te za ženo. če mi poveš, kje je čebri« ček z mesom.»
Tonca je pomislila, da je bolje, da pride graščak v roke tatov kot v oče« tove roke, ki bi tudi njo pretepel, zato je dejala:
«Tu poleg moje postelje. Naglo ga odnesite. da se oče ne povrne.»
Tatova sta odnesla čebrič. kar j» bile mogoče naglo.
Oč» je slišal ropot in stopil iz kleti v vežo Ker ni našel nikogar v veži, je šel v izbo in dejal hčeri:
«S-j se meso še vedno nahaja v kle» ti. Kaj pa je v čebriču, ki sva ga sem prinesla?»
«Kaj? Tropine že ne. Poglejte, da ga ni več. Ne mislite, da bi ga bili tatovi odnesli, če bi «e jim ne izplačalo . . •»
Medtem sta tatova naložila čebrič na voz Burkež je dejal Kljukcu: «Po« čakaj me malo; grem pozdravit Ton» co».
Stopil je v vežo in zadel ob burklje, da so padle po tleh Baš tisti hip je odgovoril Tevže na zadnje hčerine b<> sede: «Kako pa so ga odnesli, če si bi» la ti tu?» Ko je zaslišal ropot, je leteJ v vežo in pred hišo. Burkež se je bil skril v temo.
Ob vozu je stal Kljukec in je mislil, da se je vrnil njegov tovariš.
«Ali boš ti vozil?» ga je vpr"sal.
«Jaz», je odgovori Tevže s streme« njenim glasom, vzel vajeti, sedel na voz in pognal konja
«Po bližnjici te kmalu dohitim,» je de# jal Kljvkec in ostal zadaj.
Tevže si je mislil: «Zdaj sem na konju! Meso popeljem v Krmin in ga prodano, na ta način osle parim tatove
in tfrrfa. Še po 'onja in voz si ne bo» «ta upala priti.»
Kljukec je mislil, da se je odpeljal Burk-ž, zato je stopii za trenutek v izbo. lila sta tekmeca v ljubezni, nobe» den ni maral, da bi imel di ai ^adnjo besedo pri dekletu. Ko je Kljukec vstopil in videl v izbi človeka, je mis» lil, da je dobil pri Toncj očeta, zato je okamenel. Nič manj se ni prestrašil Kljukca Burkež, mislil je, da je Tevže, ekočil je in bil v trenutku pred hišo.
Tonca se je tresla. «Ne bodite hudi, oče,» je dejala, «saj nobenega teh, dveh ne vzamem.»
Kljukec je napol razumel in zavpil: «A, taka si, negodnica!» • Medtem je prišel Hurkež pred hišo In videl, da je voz izginil in ni ne du» ha n sluha o njem. Mislil je, da je tat osleparil tatu, kar se mu je že sto» krat primerilo, zato je v sveti jezi pla» nil v izbo, baš v trenutku, ko se je Kljukec zrepenčil nad ubogo Tonco. Ves skesan se je vrgel na kolena in dejal:
«Ne kregajte jo, oče! Oni me je osleparil, prisegam vam, da se pobolj» lam in vzamem vašo hčer za ženo.»
Tedaj je spoznal Kljukec svojega to» variša, zazijal, razpel roke in kriknil: «Kdo pa si ti?»
Tudi skozi Burkeževo glavo je šini» lo spoznanje.
«Ali mi nisi ti odpeljal voza?»
Če nekaj trenutkov zijanja je po» stalo vse jasno. Tonca ie ostala sama ч svojem začudenju. Kliukec in Bur» kež sta letela po bližnjici na cesto. Kljukec hitreie. ker je imel daljše no» ge. Ko je dohitel voz. na katerem je sedel Tevže, je popadel za vajeti in tavnil:
«Teci domov. Tevže! Burkež je pri tvo' hčeri... Tak oče sil»
Tevže ie vso pot trudno razmi.šHal, kaki, se bo to izteklo Klic ga je tako predramil in zmedel. da ie popustil Vaieti. skočil z vr>7a. jo udri v grmovje In letel po naib'ižji poti domov.
Kliukec ie sedel na voz in lagodno vozil misleč, da ga Burkež ne bo do» hitel, ko je že zaslišal zadaj na vozu zasoplieno hihitanie, ki ga ie tu pa tam pregluševal ropot voza. Kliukec se le ozrl. a ni nič videl, ker mu je bil čebrič na poti.
«Ali si ti, Burkež?»
«Mislil si, da boš opravil brei. me» ne.»
«Še ti ukradem meso, če se ml zljiM bi,» je dejal Kljukec.
«Ne več,» se je režal Burkež.
Medtem se je naredilo jutro. Zarja se je dvignila, ptice so začele peti, iz trave so vstajale meglice, rosa je ble» štela
Graščaku je postalo dolgčas in tes» no pri srcu. Res je, da naredi človek v pretirani bojazni pred sramoto najgo» rostasnejše stvari, da se skrije v čeber in se d" voziti od tatov po božjem sve» tu v upanju, da se ponudi ugodna pri* lika za rešitev. Polagoma se vrne za» vest, človek začne misliti, ugodne pri» like ni, izgine potrpežljivost, posebno če se vozi v tesnem čebriču na taki ci* jazi in po neravni poti. Ni čuda tedaj, če se je milostni gospod Merlin nave» ličal 'o obupa, se dvignil, zadel z glavo v eno izmed deščic, ki so pokri» vale čebrič, da je zropotala Kljukcu na glavo.
Ta je dremal, zdajci se je predramil, dvignil glavo in se ozrl.
«Burkež, miruj! Kaj uganjaš!»
Burkež je dremal na zadnjem koncu voza, stresal glavo in molčal ko grob.
Čez nekaj časa je padla nova dešči» ca Kljukcu na glavo; ta je postal srdi» tejši.
«Burkež, ne govorim ti za šalo! Do*
biš jih z bičem!»
Padla je tretja Ješčica, tedaj je planil Kljukec kvišku, se ozrl in — skoraj padel na cesto. Iz čebriča je gledala neznana glava, grda. nevoljna in sr» dita Predramil se je tudi Burkež in se ozrl. Zagledal je isto glavo od zadaj. Prikazen je bila tako nenadna, da po* tepuha za hip nista našla besede. Prvt se je zavedel Kljukec.
«Kdo pa si ti, suhota? Ej?»
«Ustavi konia,» je dejalo človeče.
«Ustavil ga bom,» je odgovoril Kliu» kec, «da te pretepem, kot zaslužiš Ča» kaj, da vidim, kaj je pod tvojimi no» garni.»
«Nekai tropin,» je dejal Burkež, ki je bil pogledal od zadaj v čebrič. «me« sa pa nič.»
«Torej ga je pojedel. Ker ба pojesti toliko ni mogel, ga je ukradel.» se ie penil Kljukec radi izgube, da so mu žile nabreknile obraz in je postajal rdeč ko puranov podbradnik. «Tat sila
«Ustavi konja!» ie vekal neznanec in hotel zlesti iz čebriča. «Nimam ve» selja. da bi se z vama pričkal.»
«Tudi jaz nimam veselja Grabi me, da bi ti zrahljal kosti, kar bom tudi
storil, pri svoji kosmati vesti ti to ob» ljubim.
«Pustita me in Boga zahvalita, da vaju drugačna kazen ne zadene,» se graščak še ni hotel izdati,
«Lepa je ta!» se je krohotal Burkež. «Meso je nama požrl, zdaj naj se ga še bojiva. Sesekljala te bova in te pro« dala za govedino. Oplazi ga z bičem!»
Kljukec ga je tako oplazil radi ihte po mesu, da je ta nemilo zavpil: «Ojoj! Če hočeta vedeti, jaz sem riterberški graščak.»
«Ha. ha, ha!» se je krohota! Burkež.
«In êe hočeš vedeti,» se je rogal Kljukec, «jaz sem goriški grof.»
«Potepin si,» je vpil Burkež nad Mer» linom «ki si polegal pri negodnici in te je pred očetom skrila v čebriček, meso si pa ukradel Hop po tebi!»
Graščak je zaman poizkušal dopo» vedati, kdo je, in ubežati iz čebriča. Bolj ko je dopovedoval, bolj sta se ona dva jezila in se krohotala Sled» njič so se spopadli. Po daljšem tepežu se je zgodilo, da je ležal Kljukec na graščakovem trebuhu in vpil Burkežu:
«Sleci hlače, da ga zveževa!»
Burkež je v naglici slekel hlače, jih zvjl ko trto, nato sta ga zvezala, da ni mogel brcati in ga potisnila nazaj v čebrič.
«To vama poplačam!» je vpil gra» ščak.
«Ho, ho, ho!» mu je odgovarjal Bur» kež.
«Na vislice prideta!»
«Za teboj,» je dejal Burkež. «Biri» čem te bova oddala. Če pa nisi tiho, ti zabijeva usta s travo!»
Graščak se je vdal v nemilo usodo in bi! tiho do Krmina...
Kadar človeka preganja usoda, ga preganja do konca. V Krminu je gra» ščak gledal milo na vse strani, da bi uzrl kakega znanca, ni ga bilo. Tako se je zgodilo, da je moral izpiti poln kelih sramote. Tatova sta pripeljala svoj plen na grajsko dvorišče in pove» dala bajko, kako "e je ta potepuh spla» zil v čebriček in jima pokradel meso. Čebriček so postavili na tla. Ta prizor s hlačami zvezanega tatu v čebriču je bil tako nenavaden, da se je kmalu na» bralo več radovedne gospode, ki je si» lila v ospredje.
Tedaj se je nekaj zgodilo, česar ple» meniti gospod Merlin Riterberški n: pozabil do svoje smrti. Ko je pogledal osramočen ok»og sebe in v tugi raz»
mišljal, kaj naj reče, da bo odnesel najmanjšo mero sramote, je zagledal v krogu gospode svojo plemenito že» no Lujtgardo. Po njenih strašnih očeh je videl, da ga je v hipu spoznala...
Dragi čitatelj, moje pero je prešib» ko, da bi opisalo prizor, ki se je ta hip nudil navzočnim očem, da o čuvstvih, ki so navdajale graščaka. niti ne govo» rim. Naj omenim le, da sta bila Kiju» kec in Burkež tako bistrovidna, da sta v hipu spoznala, da utegne ta potepuh v resnici biti kak graščak. Sedla sta na voz in jo popihala, Burkež celo brez hlač. Tudi ostala družba se je pod vtisom prizora na mestu razkadila. Kar se je potem zgodilo ni bil nemi prizor, a se je vršil med štirimi očmi brea prič, tako da nam nihče ni ohranil no ustnega ne pisanega poročila o njem.
Tevžeta smo zapustili, kako leti skozi grmovje proti svojemu domu. Ko je priletel v izbo. ie zarabil hčer za roko in jo stresel: «Negodnica! Kje je oni?»
«Ali se vam sanja? Oba sta jo popi» hala.» je odgovorila hči.
T. ubogi tepec!» se je zgrabil oče za gLvo. «Ob meso sem!»
«Saj ni res,» je dejala Tonca. «Meso je v čebriču v kleti.»
«Kaj pa so tedaj odpeljali tatovi?»
«Graščaka, ki je bil skrit v čebru,» je odgovorila hči.
Očetu je bilo jasno. «Graščaku pri» voščim: zdaj ne bo hodil po kravo.»
Naslednjega dne si je Tevže izposo« dil denar, da bi si kupil novo živinče. Proti večeru je srečal graščaka. ki se je vračal s svojo ženo iz Krmina na grad... Ko ga je Merlin zagledal, je hotel pognati svojesa konja vanj. Grai ščakinja ga je zadržala...
«T-'ravo mi pošlji!» je vpil graščak v onemogli jezi.
Tevže se je globoko priklonil in de» jal: «Kadar mi vaša gnada pošlje če» brič nazaj.»
Graščak od tistega dne ni več ome»
njal krave ne Tevže čebriča. ★
To povest sem približno tako, kakor je zanisana, sliSal od možaka, ki ie pil in ve» seliafiil v gostilni na križpotiu poti » Medano in na Dobrovo R^a ve. če zcodbl ni kumoval kak tuj vir. Če je izvirna, j» moral biti mož potomec eneea izmed bur» kastih potepuhov. Vprašal ga nisem. (Pis.J
Ces.
Kako si urediš lasten kino?
Amater lahko sam snema filme — Projiciranje takih filmov na
platno
V pos'ednjih letih je fotografija silno napredovala. Sicer je še vedno sila drag sport, vendar vsakdo rad žrtvuje del svojih prihrankov, če le ima ka.i sn.isla Za lepo sliko. Posamezniki, zlasti pla-,iinci. izdelujejo povečane slike ki niso več fotografije, marveč so po sestavi pokrajine nekaj tako osebnega, da človeka na prvi mah zamika kakor da bi bila umetniška slika. Take vzorne fotografije reproducira baš »Zivijenje in svet« na svojih prilogah.
Vzporedno s fotografijo se je z enako velikimi koraki razširila kinemato-
KAMERA ZA SNEMANJE
Erafija. Redki, zelo redki so posnemale!, namreč oni, ki bi bili svoje filme snemali «ami. To je draga reč, ki zahteva tudi nekaj spretnosti in vpogleda. Sodobna tehnika se je potrudila, da sestavi aparate. ki bi ustrezali vsem pogojem, obenem pa bi bili majhni, priročni in enostavni. To ii ie tudi uspelo. Nekatere firme kot: Ica, Ernemann. Zeiss i. dr. so izdelale modele, ki so se sijaino obrusli. Aparati imajo velikost približno 20x 10 X20 cm in napravo, ki omogoča snemanje 25—50 m filma naenkrat. Oglejmo si .iekoliko tak proces.
Ko smo si izbrali primeren o-edmet '.znanci, tenis d rke ali karko'i). vtaknemo v prazen posnemalm aparat konzervi podobno pločevinasto škatlo, izvlečemo črn kos papirja, na -ig'ir koncu je v notranjosti škatle pri'epljetn film, ga zataknemo v zobato kolesj.;, zapremo in — pripravljeno je. Ce je 'uč dr.bra tn vse urejeno, pričnemo vrteti. Nič nas
ne spominja na fotografijo. N.hče ne stoji mirno, ljudje gredo sem in tja — le enakomerno klopotače aparata nas opozarja na to. da se z biskovito naglico snemajo posamezni gibi ла i' mu v velikosti 25X19 mm. in sicer po 5 do 10 v sekundi. Zanimivo je, da ie stroj tako izdelan, da se f.Im za vsak posnetek ustavi. Posebna naprava spusti namreč žarke iz objektiva in tako je slika končana. Objektiv zo.»et zasenči omenjena plošča, film se v po^ ■ ni teini pomakne za novih 19 mm napre. in obstoji; zdaj ga znova osvetle žarki in tako se snemanje z nepopisno naglico ponavlja. Poseben registrator na.n vedno kaže. koliko m filma smo že porabili. Vrti se enakomerno z roko: s posebnimi kolesci tako zvanega malteškega križa se film sunkovito pom.ka in za ;tira objektiv. Seveda se morajo robo«' vsake slike povsem ujemati z robovi nas ed-nje. sicer nastane tako zvano migi;ar.je ali — kot pravimo — »slike plešejo«. To. kaj pa. silno moti. Taki joiav-, so bili zlasti pri prvih začetkih, ko it bila pre-cizija zelo slaba. Danes izde'u ejo aparate. ki dajejo zanesljivo mirno sliko.
Ko smo tako napravili posnetek, s.ia-memo doma v temnici pri rdeči luči drugo kovinasto škatlo, v katero se je film navil, z aparata in jo pričnemo razvijati. Seveda ne vsako sličico za se, temveč ves trak hkrati. Imamo različne naprave za to. Najenostavnejši je pločevinast cilinder, ki teče na dveh oseh vodoravno in ki sega s spodnjim robom v skodelo z razvijalcem Film navijemo v obliki špirale na cilinder in vrtimo enakomerno in počasi, da ga obliva ne-nehoma vedno novi tok razvijača: ko je tako dovoli močno razvit, ga z valjem vred speremo v vodi in postavimo navpično v lonec z fiksirno konelio Ko je tam postal prozoren ga izpiramo na preišniem valiu še kaki 2 uri v vodi. potlej pa ga osušimo Film se pri tem ne more opraskati, ker je ves čas na istem cilindru.
To pa je šele negativ — prav kot pri ploščah. Treba ie vzeti enako do'g trak novega filma in kopirati v kopirni pripravi ali pa kar v samem aparatu. Raz-
vîjamo ga prav tako kot negativ. Zdaj imamo že kopijo, ki je pripravna za projiciranje. Mimogrede bodi omenjeno, da so iznašli sredstva oziroma razvijače, ki. namestu izvirnega negativa napravijo že na istem filmu pozitiv. tako da ni treba kopiranja in ponovnega razvija-ja. Seveda si potem ne moremo napraviti več kopij, kar pa za amaterja skoraj ne pride v poštev.
Zdaj pa reprodukcija. Nekatere firme so izdelale aparate, ki rabijo za snemanje in reproduciranje. a ž njimi lahko delamo le majhne povečave. Moramo torej imeti projekcijski aparat. Teh je mnogo. Od najenostavnejšega »Kinder-kino« do velikega kino-stroja je nebroj
DOMAČI KINO'APARAT Z ELEKTRIČNO INSTALACIJO
stopenj. Za resnega amaterja zadostuje srednje dober aparat, kot jih izdelujejo nemške in francoske firme pod nas'ovi: »Heimkino« in »Cinema chez soi«. To so projektorji, ki po preciznosti ne zaostajajo za najboljšimi, le da so boli enostavni. in predvsem manjši Najbolj znan je v tem pogledu »Ica« Monopol. Tudi mnoge druge marke so zelo razširjene Mehanizem projekcijskega aparata slič snema'nemu. samo da ni zaprt proti luči Aparat sestoji iz velike škatle za luč, ki je izdelana iz močne pločevine, iz mehanizma in dveh bobnov. Boben je maj-
hen valj, ki ima ob straneh dve pločevinasti plošči, da lahko nanj navijemo film. Amaterski aparati imajo po navadi bobne za 100—200 m filma, kar tvori nekako eno dejanje; večji aparati, ki teko znatno hitreje, imajo bobne, ki obsegajo do 600 m filma kot eno dejanje, kar je enako XU urnemu predvajanju. Seveda je tako velika dolžina filma mogoča le pri velikih aparatih, kjer je f.lro posnet tako. da se lahko projicira po» ljubno hitro, ne da bi se to preveč opazilo. Največja frekvenca te do 25 slik na sekundo; vse gre popolnoma precizno. vendar je taka hitrost le za izredne primere, ker bi aparat v dogled-nem času uničila. Normalno se projicira v kinematografih od 8—12 slik v sekundi, kar napravi slike pravilno živahne.
V škatli za luč je nameščena močna luč, ki je tem boljša, čim bolj ima žarišče v eni točki. Ob očnica je najmočnejša luč, kar jih poznamo in je dane» splošno v rabi v različnih oblikah. Vendar jo pri amaterjih tako zvane pro>ek-cijske polvatne žarnice vedno bolj izpodrivajo, ker z njim: ni nevarnosti ognja. Med lučjo in mehanizmom je vdelan v steno škatle kondenzor, t. j., dve zbiralni leči poljubnega premera od 8 do 15 cm, ki mečeta v obliki stožca zbrane žarke na tako zvano okence, ki se nahaja v srednji višini mehanizma. To okence je sestavljeno iz dveh kovinskih plošč, izmed katerih se ena odpira kot vratica. da med obe lahko vtaknemo film. Oba imata izrezano obliko 25 X 19 mm. da luč osvetli ravno eno sliko. Pred tem okencem je objektiv, ki meče žarke na platno.
Mehanizem večjih kinoaparatov je silno zap'eten in zgrajen predvsem na podlagi praktičnih preizkušenj. Vse osi oziroma vrtljivi deli so tako precizirani, da so slike na platnu mirne in skoro pozabimo. da je to hitra proiekcija zaporednih slik. Lahko ie mogoče, da je v osi aparata napaka za desetinko milimetra. pa že sHka »pleše«. Amaterski aparati so manj komplicirani, a nič man£ skrbno izdelani. Poleg mehamzma sta še dva kovinasta ročaja na aparatu, ki rabita za bobne. Eden je nameščen zgoraj. drugi spodaj. S prvega se film odvija; vleče ga prvo zobato kolesce mehanizma. Takoj nato gre film v okence Tam ga luč osvetli in objnktiv projicira na platno. Pod okencem je majhno zobno kolesce, ki film sunkoma, sliko za sli-
ko, vleče Iz okenca. To kolesce, čigar sunkovito gibanje upravlja tako zvani malteški križ. je v zvezi z zastiračem, ki zasenči objektiv v trenutku, ko kolesce potegne film za sličico naprej. Ko nato f.lm stoji, se zastirač odmakne. Ce si to hitro sledi, tedaj naše oko tega ne opazi na platnu, marveč imamo vtisk harmoničnega gibanja. Ko pride film izpod zobcev tega kolesca, mu je dana mala zanka, da se sunki umirijo, nato ga sprejmejo zobci novega kolesa, ki se vrti spet enakomerno ter ga pošilja na spodnji boben, ki je v zvezi z mehanizmom; le-ta film spet enakomerno na-vije. Novejši aparati so oskrbljeni tudi г napravo za uravnavanje slike, če je namreč film napačno z'epljen Tedai se pokaže na platnu »črta«, to je presledek med eno in drugo sliko. Poseben
vzvod dvigne os majhnega, sunkoma se
vrtečega kolesca /.a nekaj milimetrov, pa se diferenca izravna.
To je z nekaj besedami vsa tajnost živih slik. Prejšnje čase so se Uudje zelo pritoževali, da jih bole oči. dandanes ni več takih primerov; film te zaziba v fantazijo, nehote si sam igralec, in šele ko mine dejanje, vidiš, da sediš le v kinu.
Amaterstvo se pri nas hitro širi. Tudi nalašč za to izdelani filmi se že dobe na posodo. Ne manjka tudi takih, ki si kupijo le nekaj najpotrebnejših sestavnih delov in si ves aparat zgrade sami Mar-sikak dijak, ki bo kedaj inženjer. se tu nauči mnogo, predvsem pa to kar je v tehniki mnogo vredno — da sam do svoje kar najbolj racijonalno reši problem izrabe sile in prostora. .
VI. K.
V hudih dneh
Začetkoma padajo iz svinčeno sivega neba posamezne snežinke. Drobne plešoče zvezdice se debele in izpreminjajo v prave kosmulje. ki se kdaj pa kdaj zgoste. dokler ne nastane v ozračju pravi metež. Snežinke padajo lahno kakor dih, tako da najprej ne pokrijejo niti travice. Kopičijo se in kopičijo, naposled pa vse zagrne bela odeja, ki iz
nje štrli le še dolgo suho bilje. V teku nekai ur dobi priroda novo lice: videti le. kakor bi nastal nov svet. Človeka se lotevajo nekaki dremavi občutki. Mnogo bolj od ljudi pa občutijo to druga živa bitja; nekatera celo zaspe.
Srečna tista, ki j!h Je priroda obdarovala s takimi lastnostmi! Dočim ta bitja spe in prespe vse hude čase. oa mnoga druga, ko se prehude iz čudne snežne omotice, iz polsna. v katerega jih je zazibal snežni metež. strahoma zro v sicer belo. a za njih žalostno, orno bodočnost.
Skoraj dva dni in dve noči sneži neprenehoma. Burja se podi v divjem plesu, zdaj pa zdaj celo veselo zažvižga. Ko pa jo skuša izpodriniti njen nasprotnik jug. zavlada v vsei prirodi neskončna tišina.
Pod debelo snežno odejo spi nolie. sanja vasica, ječi gozd Prvotno kot dih lahne snežinke se čedalje, boli stiskajo in izpremene v težak tovor Goloroki listavci se jih malce otresejo, kosmati iglavci pa so stisnjeni drug k drugemu. V tesnem objemu šepečeta o bolečinah širokoveji bor in vitka jelka. Dod njima pa se krivé mlade smrečice Same se ne morejo otresti strašne teže ki jih pritiska in krivi. Če ne bo kmalu rešitve. bo prelomljeno deviško vitko de-belce.
Vse spi. nič se ne gane: že drugače miren gozd ie zda.i popolnoma izumrl Niti sledi ni videti. Snežni spanec objema gozdne prehiva'ce: še noben nI zapustil skrivališča, v katerem ga je zalotil metež. Le na sredi gozdne plane
— 10S —
je vendar videti, da je snežna gladina nekoliko pomendrana. V lahno razru-vanem snegu odseva iz slepilne beline rdečkastorjava lisa. Najprej se ti vidi, da je ta živobarvana lisa mrtva; potem pa se le premakne in orje sneg proti smrekovi gošči Lisico je glad prisilil, da gre lovit Ko je zamrznila zemlja in se zalezle miške, je zmrzina uničila sleherno sled. Lisica je morala nekaj s.ra-d.ati.. Novi sneg ii ie kaj dobrodošel. Zdaj se bo treba zadovoljiti s čimerkoli. da se le nekoliko napolni že kar zgubani želodček. Ko bodo ostali gozdni prebivalci zapustili skrivališča in si omagani iskali hrane, bo plena v izobilju in bo lahko bogato nadomestila, kar ji je primanjkovalo v hudih dneh.
Pod gostovejndmj smrekami jfe snežna plast tanjša. Tukaj opazi jasne odtiske majhnih tačic, ki pa takoj izginejo. Vidi se samo nekai skokov. Lisica tuhta, kje neiki bi bil plen. Pozna se ji. da je še mlada in da je to eden njenih prvih pohodov po snegu, sicer bi bila vedela, da povzročiteljica sledi — veverica — dremlje zvita v klopčič pod vrhom visoke smreke.
Lisica leze dalje, malce skoči, pa se zopet prihuli ali vtakne v sneg črni smrček. Nikjer ni sledi in tudi ne zavoha ničesar. Ker v gozdu nič ne najde, jo mahne na polje, kjer je danes podnevi tako mirno kot sicer ponoči. Zavije
jo k staremu skednju, ki ga je kaj rada posečala na prvih svojih roparskih pohodih. ko se je še zadovoljevala z drobnimi miškami. Odkar pa ji je uspel lov na večje živali, je skedenj zanemarila. Nu, danes bo vse dobro, samo da bo kaj pod zobe. Ali tudi tukaj io je čakalo presenečenje. Zunaj skednja ni nič. noter pa ne more. N.ti drobnih ptic ni pri skednju; snag jih je nagnal v sosedno vas. Po dolgem, skoraj celodnevnem pohodu opazi prva živa bitja. Na visokih jagnedih. ki kažejo smer zasneženi cesti, čepe leno kakor primrznjene črne-vrane, ki jih je bog ve odkod prignala pusta burja. Oprezno se prerije do ceste. Željno ogeduje vrane, ali kaj. ko revica ne ume plezati, vrane pa nočejo na tla. Poželjivo jih gleda, dasi ii v dobrih časih ne bi bilo mar za to črno pečenko. Tedai se začuje od daleč zvon-kljanje. Lisica se stisne v sneg. Po cesti prigazi vprega. Voznik, ki si je prvi upal na cesto, ko'ne in kriči na konja, ki ponovno izgreša smer zasnežene ceste. Še preden sani izginejo za bližnjim ovinkom, že počepajo vrane druga za drugo na cesto in pričnejo grebsti konjske odpadke..' Lisica ve, kaj ji je stori-riti: zarije se skoraj čisto v sneg. Vrane: ki so menda že bolj zvite in pazijive od zvitorepke, -jo opazijo. Pričnejo kričati in se zaletavati proti nji. nenehoma grqzec s trdimi dolgimi kljuni. Ena se ji je. bila zaletela v hrbet in izpulila šop dlake. Kaj je preostalo zvitorepki kot da kolikor se da hitro popiha v varno zavetje? . . .
Vrane io zasledujejo še do potoka, kjer se skrije v gosto vrbovje. Protf večeru neha snežiti. Na zahodu se pojavi krasno zimsko žarenje, proroko-vanje hudega mraza. Kaj je lisici mar za lepi večer, ko ima še vedno prazen želodec. Zimsko tišino prekine večerno zvonjenje, ki kmalu onemi v uspavajoči prirodi. Kar ni dal dan, pričakuje lisica od darežljive noči. Vse obleze, vse pretakne. Stka nad velikim tolmunom, kjer se nabira in zastaja povodenj in kjer rada obtiči kaka mrhovina. Ali tako je, kot bi se bilo vse zaroti'o zopef njo: nič ne zavoha. Tudi rib ni na spregled. menda jih je tak:sto objel zimski spanec. Tedajoi pa nekai premoti tišino.. Lisica obstoji in prisluškuje Ssdaj dobro razloči kvakanje rac. Glasovi prihajajo z jeza. k:er se cepi vaška struga. Lis-ca zopet kuje na'rte. Mora sf utešiti želodec, naj stane kar hoče.
Že čuje močno pljuskanje. Race so očividno pr.šle do griž jaja. Zdaj ne bodo tako pozorne: že se je lisici nasmehnila sreča Urno skoči od vode za grmovje in se previdno prip'azi na kraj, kjer bo lahko opazovala račke. V meseč ni, ki se po dolgem času zopet razlije po mrzlem potoku, opazi troje divjih rac. Z do gimi vratovi stikajo po peščenih tleh potočka, ne opazivši nevarnosti, ki jim preti z obrežja. 2e se ena pomika proti obrežju: le nekaj metrov jo loči od lisice. Zvitorepka je potuhnjena k tlom: nalahno premika život, neslišno rije po snegu, pripravljaje «e na skok. Oči so ji nepremično uprte
v plen. V tem trenutku pa se raca okre-pe in sp'ava v drugo smer. Zdaj je lisici že dovolj: skoči, a zgreši. Na vodi nastane vrišč, vsa mokra pade lisica sredi potočka. V gobčku ji je ostalo nekaj peres pestro barvanega racaka. Kam sedaj? Sila kola lomi.
Zleze ob strugi proti vasi. Oblezla ie Že nekajkrat vso vas. a si ni upa'a vanjo. Vselej jo je zmotilo laian e vaških psov. ki niso mirovali vso dolgo noč. Cuj. nocoi pa je vse tiho kakor v grobu. Že iz radovednost; in da se ve v Lo-doče ravnati, si mora ogledati bivališče svojega nevarnega sovražnika Od st.u-ge poskoči na mostiček. Tu je lepa gaz. Ko si malce očedi moker kožušček, na katerem vjse pr:mrzm>ne kepice sn^ga. jo popelje pot'v vas. Kar nenadoma je
sredi hiš. Vse si ogleduje pazljivo in se čudi. kako da je vse tako mirno Vas spi, zimski spanec je objel tud. njo. 1'edajci se zdrzne: nekdo prihaja. Koraki se slišijo bliže in bliže. Lisica smukne za sosedno hišo in že se znajde na dvorišču. Iz hleva prihaja prijeten, gorak vonj. Najraje bi kar zlezla vanj: tu bo sigurno kaj za njo. A kaj pomaga, ko so tudi tu vrata zaprta. Sredi dvorišča ovoha kri. Sledi ji m že je na gnojišču. Nu, pa tu bo pojedina! Glej ostanke prašiča, ki so ga bili zaklali prejšnji dan. Komaj se prične mastiti. že jo zopet nekaj zmoti. Z dvorišča začuje čudno prhanje in pihanje. Stisne se k plotu in opazuje. Po dvorišču skačeta dve črni pošasti, čijih oči se svetijo še boli kakor ■njene. Ena se ii bliža. Plen ji gre kar sam v roke. Rep roparice se krčevito zvije, še trenutno se potuhne: tedai^pa zabobni votel udar šap. Strašen krik, ki pa takoj onemi. Topot ji je uspelo 'iz-borno.
Pred hlevom zaropota železna veriga. sultan plane kvišku, zalaja na'moč. a je tako presenečen, da ne more-ipo-grabiti roparice. ki ga spretno preskoči, držeč v ostrih zobeh pridno mačko, ki se zvija v zadnjih krčih.
Lisica beži kar jo nosijo noge. da odnese zdravo kožo. Ker ni vajena vasi, riteče zopet na sosedovo dvorišče. e>le ko preskoči plot je rešena iz čudnega, z gazmi zvezanega vaškega labirinta. Medtem ko odgovarjajo sultanu vaški kužoni, se lisica masti z izborno pečenko, ki ji menda med vsemi drugimi najbolj tekne.
ORIENTACIJA ČEBEL
" 'I ■ '
Po čem se ravnajo čebele, da najdejo pot iz čebelnjaka na trato in s trate v panj? Najnovejša raziskavanja so dogna» la, da se orijentirajo po solncu. Raziskova» lec je dal poloviti vse čebele, ki so bile na paši in jih je držal dobro uro v temnici Ko jih je izpustil, л odletele v smeri 15
stopinj na desno od prejšnje smeri _ za
toliko stopinj pa se je medtem pomaknilo solnce.
EDEN NAJVEČJIH VODOPADOV NA ZEMLJI
podoben slovečim • Niagarskim slapovom je v vzhodni Afriki. Tvori ga reka Kalam» bo v bl:žini južnega konca jezera Tanganji« ka. Voda pada v enem slapu 270 m glcw bok o. Za časa suše je reka jedva 9 m ši» roka, v deževni dobi se pa nje obseg po» deseteri
Ignofm
Zimsko solnce
V mirni, sinji vodi so se zrcalile ob» režne hiše, a solnce je že prešlo dve tretjini svojega zimskega loka. Rabsko
Erist išče se je pomaknilo v senco, uzija pomladi pa še ni izginila. Pri» hod z ladjo v primorsko mesto ima za človeka s kontinenta poseben čar. Če prideš v majhni, starinski, provin» cijalni Rab, se še stopnjuje prva opoj» nost. Videl sem morje iz Trsta, od Be= netk, v Splitu. Nisva si neznana. Bil sem v raznih primorskih krajih. In vendar se mi vsako novo potovanje z ladjo vidi čudovita avantura in vsak izstop v pristanišču ganljiv trenutek. Na molu je bila zbrana polovica me» ščanov. Pozneje sem sam izkusil, kaj pomeni za otočane prihod parnika. Ne vidiš nič novega, a sila rad opazuješ, kako ljudje izstopajo in vstopajo, ali kako velik ladijski žerjav naklada de» bele sode vina . . . Zvedavost majhne» ga pristaniškega mesta je silna in ven» dar nevsiljiva, skoro prikupna.
Ljudje so gledali: kdo prihaja po» zimi na Rab? Tujec? Kam pojde in koliko časa ostane?
Postrešček mi je prevzel prtljago; krenila sva po rabski glavni ulici. Oz» ka je, z oboki počez, gladko tlakovana. Stare hiše, častitljivi portali, otočani v narodni noši, domači trgovci na vra» tih svojih trgovin. Dolgočasje, provin» ca. Toda na vsem, kar vidiš, nekaj po» sebnega, mikavnega. Zadaj za mestom solnce. Nebo višnjevo. In — kar je pr= vo — občutek, da ni december. Svet brez megle in vlage. Ljudje brez pro» blemov. Čas ne hiti tako sunkoma in silovito; vsi hodijo počasi in nemarno. Ni avtomobilov in konjev (cel mesec nisem videl avtomobila in konja. Moj Bog, ali lahko človek živi brez tega? Lahko. Rab ima veliko oslov, ki so po* trpežljive in dobre živalce. Nehote mi» sliš na naše razmere.) V takem svetu si lahk< od poči ješ.
Sla sva s postreščkom skozi mestni
Eark; provincijalni* ponos bi mi bil mslu dvignil nos, ko sem ugledal spo» menik, ki ga je postavila občina »u znak haraosti« Slovencu Belji, ki je za» sadil ta krasni sozd nad mestom in racrjwn.
na Adriji
Pozneje mi je nekdo pravil, da je imel hude boje z domačini, ki njego» vega načrta niso razumeli. In vendar —. Zdaj je park ponos Raba in go» zdarju je plača — kamen. A tudi to je nekaj.
Pot je vodila navzdol po kameniti stezi. Skozi borovje se je videl sinji morski zaliv. Moj postrešček je bil sila zgovoren, domač.
Nenadoma je premeril kamenito ste» zo kakor je dolg in širok. Prtljaga se je jela kotaliti.
—	Ali je veliko vina na Rabu? — sem ga vprašal, ko se. je spravil po» konci.
Zasukal si je košate brke, skremžil satirsko lice in zapel pravi slavospev rabskemu vinu. Sladko je. Močno je. Poceni je. Šest dinarjev liter.
Ko sva bila v dolini pred »Jadra« nom«, se mu je obraz čedalje bolj ši» ril. Razumel sem ga.
—	Pa bodi za dva litra.
Nisem nestrpen, čeprav so mi pijanci zoprni.
Zakaj v dolini ob morju je bilo ve» selo. Vsa je bila poplavljena z večer» nim solncem. In mir, kakšen olimpijski miri
»Jadran« je okrevališče ljubljanske» ga Okrožnega urada za zavarovanje delavcev. Slovenska kolonija na dalmatinskem otoku. Prvo presenečenje! sluga — rabski domačin — je skuša! zavijati »po kranjsko«. Služkinja v rabski narodni noši ni hotela govoriti po svoje. Mešala je slovenske izraze. Evo, ekspanzija Slovencev!
Vse je bilo dobro. Večer me je na<« šel ob morju. Kako zgovorno so šepe» tali njegovi valovi z obrežnim kame* njem! Iz gozda je prihajal vonj zele/ nega borovja. Dišalo je morje, dišal je gozd. In solnce je tonilo za Lošinjem, »v deželi rimskega imperija«.
Ponoči je zašumela burja. Gozd in morje sta se zlivala v divji šumot. Tudi ti glasovi so se mi zdeli prijetni.
Življenje na otoku se je pričelo.
III.
V okrevališču je tako: upravitelj — inteligenten Slovenec, bivši častnik — ti venomer zabičuje, d-a moraš jesti.
,Vrednost pacijentov se meri vsak po* nedctjek po teži. Če se ne rediš — pojdi zbogom. Izborno, objektivno merilo. Kuhinja je dobra, miza obilno obložena. Snaga in red, socialna ena» kost. Skoro bi dejal: družina z 20 do 25 člani. Sam se čudiš, kako izginevajo razni predsodki in nezaupljivost.
Želel bi si n. pr. radio za puščobne dni in dolge večtre. Sploh malo več amerikanizacije, udobnosti in sanato» rijskih uredb in naprav. Malo manj — Dalmacije. Toda — zavod je socialen in ' \ vidiš, kaj znači bolniško /avaro» vanje. Kako bi si lahko privoščil kovač iz obmejne Mote toli dobro oskrbo na morju, kdo bi skrbel za njegovo zdrav» je, če nt bi bilo socialnega zavarova» nja? Velekapitalisti pravkar naskaku» jej > uredbo; ali pa pomisli kateri, da je le slučaj, če je on sam ne potre» buje. In logika slučaja je tade: danes zgoraj, jutri spodaj in narobe . . .
Še to je treba povedati, da je lega tega zavoda krasna. Imaš zavarovane izp ehod za čas burje in za *as juga. Gozd na hribu je rabskj biser Borov» je (pinus maritima) in večno zeleno hrastovje (Quercus ilex).
Pozimi si v zelenju. Solnca imaš več ko kje drugje v naši domovini. In vzlic temu - ni tega kar si si bil obetal. Decemberska narava je tu sila vihra» va in muhasta. Z eno besedo: ženska. Kolikokrat sem se spomnil besed sta« rega kneza Krsta Frankopana: »Ne vi« ruj Nimcu ko ni zimskom suncu.« Zim» ska temperatura na Rabu se suče med velikimi skrajnostmi; ima histerično nagle in čudne prehode 15. decembra so v zavetju, kjer je bilo gorkote čez 25 stopinj C. brenčale žuželke in se solnčili martinčki (le«ti na Rabu sploh ne nastopijo zimskega spanja), za ka» menjem so ležali pacienti v kopalnih oblekah. Nekaj korakov višje je padla temperatura par stopinj nad ničlo in ledena burja je prepihala človeka do kože. Tam kopalna obleka — tu kožuh. To so razlike ki jih vsak organizem ne uravna brez škode
V neki knjigi o Rabu sem čital, da je izmed bolezni, ki moré domačine, na prvem mestu ? dokaj visokim procen» tom pljučnica. (Na Rabu jo lepo ime» nujejo: bodice). Preostro podnebje, premočni vetrovi.
Z burjo se nekako sprijazniš, z ju» gom ne Divje se zaletava v okna. »tu» li, uli in tavuli«. kot bi rekel pokojni Miran Brankov; zbira temačne oblake in
nosi dež. Pod njegovim režimom si za« želiš burje, ki te osveži in razvedri Ta dva vetrova se pozimi borita za oblast na naši Adriji. In vendar — kadar na» stopi medvladje ali zapiha prikupni maestrale od zapada, je tu prekrasno. Takra. čutiš, kaj je Dalmacija v zim« skem solncu.
Rab sam šteje borih 800 prebivalcev. Skromen je, ali preteklost mu je boga« ta. Anglež Jackson je zapisal, da ai nikjer v Srcdozemju lepšega pogleda na oi„k kot je pogled na Rab z morja. Odsevi njegovih zidov in zvonikov, njegovih agav po kamenju, pomešani z barvo neba in z barvo morja, so pre« lestni. Dejal bi: mistični. Takt trenut» ke sem doživel samo v Veneciji In pri« mera z »jadransko kraljicoe se ne vsi» ljuj zaman: oo grški, rimski, staro» h.vatski in madžarski dobi so zasedli otok Benečani in zapustili v Rabu slcdo« ve svojega okusa in razkošja. Najlepše stavbarske umetnine so nastJe v nji» hovi dobi, pred 1. 1456. Mnoge stoje še dan s vsej svoji častitljivi starodav« nosti. Izprehodi po tesnih rabskih uli« cah so sila mikavni. Dolge, kamenite ulice s starimi portali, beneškimi in renesančnimi okni. Natovorjeni osli pred hišami Kmečki otočani — skoro gusarski obrazi — in umazana meščan» ska deca Zadaj kos morja. Po zidovju bršljin, tu in tam agave, oljke, smokve. Povsod veliko kamenja. Na vrhu hriba štiri cerkve, dva samostana, trgi, ki so tlakovan z nagrobnimi ploščami 4. I. P. (?equiescat in pace, počivaj v mi» ru) davnim rodovom tam. kjer bijejo ob ti. koraki sedanjega rodu. In od cerkva edinstven razgled na morje. Mnogo benečanskih levov, starih napi» sov in druge zgodovinske ropotiie Še izza časa velike azijske kuge 1 1456. si zazidana okna ii. duri nekaterih ki kljubujejo času. vetrovom in solncu in govore o zašlih stoletjih V cerkvi s--. Justina original Tizziana. Povsod, ka» mjr stopiš, vonj po morju, no jugu. — dih kamenja, parfum starine. In mno» go barv zlasti sinje v vseh odtenkih: nebo 'n morje To je <ab.
Bil sem v okolici, pri kolonih in ri« bičih ki jim še s. de na vratu stp ; pri» vilegi'i Še si trgajo od ust borne pri» delke in nosijo eso. vino. sadie, olje rabi m bogatašen in samortanom. V mai1 .i cerkvici sv Lurije sem čul peti kmečk JeV' i in deco dvaisetkiut Z"por ma. primitivno, starinsko, kot v sredniem veku:
Isuse srca blaga i poniznd, učini srce iojé j-dnako tvojemu.
Naglas na zadnjem samoglasniku. Naivna prošnja revnih ljudi, ki so vsi
Eonižnega srca. Še desetino dajejo,. a»lL
ovac se paso vse leto po bornih trav. nikih, med kršnim kamenjem, pod olj» kami in velikim brinjem. Na božični dan sem videl črede s pastirji v pokra» jini, ki me je spomnila Palestine, ka» kor jo opisuje Pierre Loti. Betlehem v prirodi. Doživljal sem sveto noč na morski obali v divni mesečini, ki je
POGLED K A MESTO RAB
In kaj naj rodi ta otok. ki je izmed severno dalmatinskih otokov najbolj zelen — zelen pozimi in poleti? Vino, smo! ve, oljčno olje, malo žita. Črede
srebrila morje. Posebno lepo Je pri sa» mostanu sv. Eufemije, tri četrt ure od mesta. Stare umetnine in rokopisi, vrt s pinjami, oranžami, citronami.evkalip»
— пз —
tom, sicer mnogo oljk, smokev, lovora in dišečega rožmarina. Pater pravi sin sv. iraiiCiSka: o bon»tonu nima bržčas niti pojma. Sicer je ondi vse starinsko, preprosto, naivno, dejal bi: v Giutto» v.m duhu. Spomnil sem se livnih Fie» sol nad Firenzo. O domačinih bi rekel, da se počasi vživljajo v položaj, k: so jim gn vsilile razmere. Dobivajo čut za potrebe tujskega prometa, dasi mislijo — na tihem in med seboj, nikar pred tujcem, — da so tujci le potrebno zlo, a da je najlepše, če so domačini sami med seboj. V mestu je še nekaj italija» našev. sicer je ves otok hrvatski Na» rečje je čakavsko in ikavsko; vp-ašu» jejo namreč »ča« namesto »šta« ali »kaj« in govore »lipo« namesto »lije» po«. Pod vplivom italijanščine izgovar» jajo slasti v mestu »s« in »c* namesto j>š« in »č«. To daje narečju posebno barvitost.
Kot potomci starih trgovcev imrjo kaj malo čuta za lepoto in nič preveč potreb po umetnosti. Njihove nove stavbe so večinoma neokusne. Rabski »prišleki« so mi pravili, da so domačini povsem amuzični. Ni jim mar za glas» bo. Zvonovi njihovih cerkva ne zvone uglašeno kot pri nas, marveč brez ubranosti, primitivno kot afriški tam* t .m. Zaneslo me je v župno cerkev; pe» li s^ starinsko hrvatsko božičnico: »Na tom mladom Ije^u veselimo se, mlado» ga kralja mi molimo.« Petje je bilo fak» šno, da sem pobegnil. Rajši imam bur» jo, da mi žvižsa okoli ušes. Zanimivej» ši so pogrebi. Pokopavali so mladeniča, po rodu iz Slovenije. Ugajala mi je ta» le simbolika: Mladenič in devojka sta šla za krsto ob' čena kot ženin in ne» vesta, ko stopata pred oltar. Za njima je šla devojka v globoko žalni obleki in nosila v rokah zlomljeno svečo B Ло oblečene deklice so spremljale rakev In nosile vence. V tem je neka i vedrine in jasnosti o smrti. Pri kmečkih робге» bih še baie tožijo »naricalike«. vaške žen;, ki jokajo in tarnajo ob grobu, iz» povarjajoč . stare mrtvaške formule. Žal da jih nisem videl in slišal.
Kazalo bi reči katero še o modernem Rabu. Le=ta je za me manj zrnimiv; kdor se pripravlja za leto.anie na Adriji. naj p'kar ne prezre Raba Red» ko kje je tako diven pesek na mor» ккет dnu kot pa nekaterih mestih pa* Rabu Čudovito le v zalivu, ki se ime» nuie Matovica. Sploh so izleti po mor» ju divni, !>meri n noge in pestre. Udob» nosti je tu več nego drugod, Hvzemji v
Dubrovniku. Največji in najmodernej« ši hut« 1 na naši jaaranski obali je zgra» dil lansko leto na Rabu domačin g. KuKulič. Razkošna palača spominja malo na Aleksandrov dom v Rog. Sla» tini, a je znatno večia, z vsem koi » fonom. Čehi imajo hotel ïPr !л« privkar pa ciograj 'jejo še enega tik ob i »rsj obali oli *j pristanisča. "dor lahk~ plača vaj 100 Din na osebo, do« bi na Rabu »predokus« po paradižu, ki ga č~ka na one.o svetu, če ga ne bo pregosto iskal na tem.
IV.
Rabske storije — »konec in kraj«.
Ubeglemu ptičj je hitro potekel me» sec, ed burjo in jugom, mrazom in gorkoto, za obloženo mizo in v siestah ob morski obali in zelenem gozdu. Na» počil je dan odhoda. Morje je bičal ne» srečni znanec »jugo«, da so dobivali valovi bele grive kot konji. Veljalo mu je zaupati borno imovino, ki se ime« nuje — jaz.
—	Nikar ne potujte v tem času, so mi pravili znanci.
—	Korajža velja — sem mislil in se spomnil Prešernove:
Kaj morju upat smemo, mornarji dobro vemo, dekletom kaj — Bog ve
Malce melodramatično s'ovo. potem pa osem ur na gugajoči se »Dravi« .lo Sušaka in prepir z morsko boleznijo, ki je ves čas »trkala na vrata«, a sem jih krepko zapahnil s praški našega Saraj» g Dušana, učinek praškov pa pod» pri z vztrainim ležanjem na klopi.
Kai je bilo dalje, ni več niti toliko zanin.ivo, kot prejšnje vrstice, ki so prosile čitatelja potrpežljivosti in do« bre volje.
SLADKORJA
porabi človeštvo vedno več. Statistika Ze» dinienih držav ameriških nam pove. da je 1. 1923 prišlo na vsakega prebivalca 40 kg. sladkorja, že naslednje leto pa 50 kg Vsak Američan porabi po teh računih dnevno 20 kock. Seveda statistika pove samo to, koliko sladkorja se porabi povprečno: sa» mo ob sebi se ume. da se bogatejši ljudje sladka io boij nego ubožni L 1926 so sned« li v Zedinien;b državah 491 milijonov kg sladkorja in bonbonov v vrednosti približ» no 20 milijard Din.
LJufiie. ki iščeio
O žrtvah morfija,
Mnogo stoletij se že govori o »izgubljenem raju«. Človek ie nekoč živel v nebeški brezskrbnosti. toda storil je usodni greh in bil izgnan iz paradiža. Vso zgodovino človeštva stare legende in bajke raznih narodov, verske knjige itd. preveva vera v izgubljeni raj na zemlji Hkrati z njo se poiavlia težnja, ,da bi človeštvo zopet našlo pot v to pravljično življenje da bi paradiž, ki si ga mnogi zamišliajo onstran groba, stopil na zemljo in združil vse ljudi v blaženosti in brezskrbnem ugodju Vera v tak zemeljski paradiž ie zašla celo v svet sociialnih naukov: tudi tu napovedujejo nekateri z domišljijo obdarjeni ljudie socialni Daradiž. ko bo vsem ljudem dobro, ko ne bo med niimi ne volkov ne ovac temveč bo človek človeku pravi brat. .
Toda o tem paradižu ne bomo govorili. Seznaniti hočemo čitatelje z drugim rajem, ki bi ga lahko imenovali »raj izgubljenih« namestu »izgubljenega raia«. Spustiti se moramo v nižino človeške moralne in telesne bede. k ljudem ki si v težnji, da vsai za trenutek poizkusijo nebeško blaženost in pozabo, po tiraniji svojih strasti jemljejo živl;enje — kos za kosom Taki izgubljeni ljudje so bili nekoč pri nas neznani: lahko smo veseli, da jih ie le malo v močviriu naših nastajajočih velemest. A da iih je nekaj pričuje že to, da večkrat uiamejo na naših meiah tihotapce s kokainom aH opijem.
Beseda je o kokainistih. morfinictih. uživalcih opija in drugih narkotičnih sredstev.
»Raj izgubljenih« uživa Kitajec, ki iz pipe z dolgo bambusovo cevjo srka sladki onij. pozna ga dama »iz velikega sveta«, ki si zaverovano kot pri najslajšem opravilu vbrizgava pod kožo mor-tlj: nožna ea nadalje velikomestna da-dama Iz polsveta. ki si otresa v šako snežnobel prašek kokaina in ga željno sprejema vase z razs'rienimi in zardelimi nosnicami IJsmil'ena sestra ki pritiska k licu bolnika ležečeea na kirur-govi mizi. z eterom namočeno nlatno. duševni delavec ki ti*;va v boru z nespečnostjo veronal — vsi ti ustvarjajo sebi ali drugim »paradiž na zem'iî«, kraj pozabe, ki jo zaman iščejo v Življenju.
rai na zemlji,
opija, kokaina
A to je hkrati tudi kraj groze in smrti. Drago, predrago se plačuje »zemeljski raj.«
Zanimivo bi bilo premotriti vprašanje, čemu hrepene ljudje po nekaki »nirvani« po popolni — četudi trenutni pozabi vsega, kar ie združeno z njihovim bistvom? Seveda bi morali v tem primeru razširiti vprašanje tudi na alkoholike. Zakaj se ljude opiiajo? Ni-li pijanost neko svojevrstno usrodie k; nas že spominja »paradiža izgubljenih«? Ali ljudje ne iščejo tudi v alkoholu pozabe in privida siečnih. vesple š:h dni? N: treba omenjati, da priroda trdi to bridko kaznuje. Pred njo ne moreš uteči ne da bi bil kaznovan. Zemeliski »raj« je izgubljen za večno; povratek se neizprosno maščuje.
*
V davnih časih ie izmislilo grško ba-jeslovje bajko o reki Lethi. vod pnzab-ljenja. v kateri izeubi izmučen človek misel in zavest O enako sladkih trenutkih. ko povsem otone možgani, duh In telo. prinovedu'е bajka o tajnostnih rožah otoka Lotosa.
Sodobna farmakopeja (lekarniška veda) pozna znatno več narkot;čn;h sredstev nego so iih imeli naši davni predniki, če so hoteli zadostiti bolezenskemu nagibu Pozabo nudijo hašiš, indijski durman — opij in iz njega se izdelujoči morfij z vsemi svojimi proizvodi: geroinom. pantoponom. limonalom in drugimi podobnimi preparati potem kloroform in uspavalna sredstva veronal. medinal hedonal itd Cela armada narkotičnih sredstev zamračuie zavest in čutila in daje pozabiti vse telesne in duševne bolesti.
Zdravniki so bili vsekakor zelo previdni pri predpisovanju narkotičnih sredstev V najnoveišem času oa so jim vsilile razmere odločen boi zoper nje, zato so taki recepti čedalie redkejši Tudi tu gre za oosledice svetovne vojne, ki je silno pomnožila število liudi. ki so se navadili narkotičnih strupov Po večini so se seznanili s tem ali onim sredstvom bivši voiaki ki so bili težko ranjeni in so fim zdravniki laišali bolečine z narkotičnimi sredstvi Uvažiti pa moramo tudi to da ie živčevie sedanjega rodu no krivdi težkih te'esnih in duševnih naporov v vojnem času tako
Izčrpano in oslabljeno, da so nekateri izmed teh strupov postali za mnoge trpine nepogrešljiya pomoč, »najslajša Uteha« v bednem življenju.
Samo ob sebi se ume. da si odgovorni krogi prizadevajo na vse načine, kako bi omejili to zlo. Zdravniki predpisujejo take recepte z največjo previdnostjo. Lekarne imajo najstrožje prepovedi o izdajanju narkotičnih sredstev in so podrejeni skrbni kontroli. V večini evropskih dežel morajo lekarnarji naznaniti oblastim vsako, tudi i.ajmanjšo dozo morfija ali kokaina, ki so jo komu izdali.
In vendar... Vzlic vsemu temu ni uspelo radikalno zajeziti zlorabe narkotičnih strupov. Najstrožjim zakonom in najbolj natančnemu in strogemu policijskemu nadzorstvu se smelo upira mogočna sila: potreba mnogih ljudi — v nekaterih primerih neodoljiva potreba — in silna strast, ki zahteva sladkega strupa.
Uživanje narkotičnih sredstev ne povzroča samo telesnih in nravnih posledic, marveč ga spremljajo tudi pojavi, ki za nje včasi nimamo niti pravega izraza. Ta sredstva ne učinkujejo na vsakcgar enako. Nekateri ljudje so celo neobčutljivi za dražljaje tega ali onega opojnega strupa. A takih izjem je malo. Večina ljudi občuti že pri prvi dozi nepopisno prijetno čuvstvo olajšanja, neko sladko odrevenelost, ki se razieze po vsem telesu in očisti zavest in duha vsega, kar iih teži in boli.
To prijetno čuvstvo postaja silnej-še, čim pogosteje jemlje, človek do.tično narkotično sredstvo. Vsaka nova pipa opija, vsaka nova injekcija morfija pomeni razkritje novih omam in blaženosti. Nastopi doba, ko se tak človek po. čuti kot se ni svoj živ dan,. Odkril se mu je dotlej neznani svet. k?i ga čedalje bolj mika in ki se spričo njega vidi vse. kar obstoji v tem (resničnem!) življenju, le prazen dim in puščoba. Vidi nadzemeljiski paradiž, kjer se blešče barve in lepote, kakor jih ni nikdar videl; daljne luči iz fantastičnega svete m.u pošiljajo jarke, zlate žarke, ploveči oblaki plamte in se prelivajo v prekrasnih barvah nalik opalu; slišijo se daljni klici, ki prehajate v melodije nepopisne sladkosti in lepote.
Vse to je zgolj omama — smrti. Za-strupljenec se tega ne zaveda. Možgane mu tako otope in čuti podlegajo pod vplivom strupa takim zmotam, da bol-
nik veruje v to, kar občuti v stanju opojnosti; zdi se mu, kot bi plaval v nebeškem eteru. Čudna, a prijetna sapa ga nosi po neskončnem prostoru, kjer žari na škrlatnem nebu tisoče raznobarvnih solne. Pred njim se odpirajo globine z nepopisnimi lepotami; blažen, da je v tem prelestnem svetu, pozabi zastrupljenec, kdo je, kaj in odkod.
Napil se je vode iz »svete Lethe, reke pozabljenja.« V resnici pa je pil opojno vino pogube in smrti.
Po omami nastopi prebujenje. Povra-tek iz namišljenega sveta v resnični svet. v pravo, stvarno življenje, polno tegobe in muk je združen s silnim glavobolom; vsi telesni udje so odreveneli in mišice tako slabe, da se vsak gib, vsaka kretnja pretvarja v muko. Nastopa to, kar Nemci dobro imenujejo »Kat-zenjammer*; večji ko je bil užitek v opojnosti, večje je zastrupljenčevo trpljenje po prebujenju.
Tega trpljenja ga lahko reši eno samo sredstvo — nova doza strupa.
Kakor da bi udaril s čarobno palico, prenehajo vse bolečine in muke; zopet se pojavi svet nepozabnih prividov in doživetij, za njim pa sladka niirvana — popolna nezavest.
Ni ovir, ki bi mogle narkomanu, t. j. človeku, ki se vdaja temu zlu, trajno preprečiti užiivanje pogubnega strupa. Vse bo storil, samo da zadosti strasti, ki ga grize v notranjosti in mu vzbuja želio. ki je silnejša od žeje v saharski puščavi.
Francozi imenujejo to «umetni paradiž». Nemcem se zdi pravilneje, če ga imenujejo »raj izgubljenih«, zakaj nad njegovim vhodom je zapisano kakor nad Dantejevim peklom:
— Pustite vsak up, vi, ki vstopate.
Za narkomana izgubi počasi vse drugo smisel in pomen: čuvstva in mišljenje, ljubezen in mržnja, čast in nečast. bogastvo in beda — vse mu je enakovredno. Nad temi razrušenimi altarji človeških osebnosti se dviga samo — strupeni dim prividov, blaznosti in smrti
Narkomane so jeli v novejšem času Šteti med neodgovorne, duševno manj vredne ljudi. Vzlic temu je znano, da nekateri državniki, zdravniki, umetnika itd. ne morejo živeti brez morfija, kokaina itd. Le-te bi težko uvrstili med neodgovorne ljudi.
Ne glede na sodbo javnega mnenja in sodišč pa je sigurno, da noben np.ste?.
než Iz »paradiža Izgubljenih« ne uteče — sodbi in obsodb prirode. Težka bolezen. popolna oslabelost in zgodnja smrt so plačilo za uživanje narkotičnih strupov.
Tem ljudem nI treba nebes onkraj groba, doživeli so jih že na zemlji. A ni jih tudi: strah pekla, ker so sami izkusili strašno trpljenje in padec v neskončno brezno.
čudeži moderne tehnike
Velikopotezen načrt francoskega učenjaka za ohladitev Sahare
Našim čitateljem bosta znana \t dnevnega časopisja imeni dveh francoskih učenjakov, čijih odkritja o porabnih možnustVh svetovnih morij so svojčas povzročila velikansko pozornost in zanimanje v znanstvenem svetu. Ta učenjaka sta Paul Boucherotin Oeorge Cl a u d e, ki sta te dni presenetila svet z novim in topot že praktičnim uspehom svojih proučavanj.
Boiicherot in Claude sta namreč svoje drti napravila v prirodoslovnem oddelku pariške Akademije poizkus, s katerim sta v prisotnosti skoraj vseh članov Akademije nazorno in. neizpodbitno dokazala, da še morejo razlike v temperaturi globljih in višjih vodnih plasti Oceana uporabiti za proizvodnjo elektrike. Svetovna morija obse.uajo namreč povsod in celo v tropičnih pasih neizmerne množine mrzle vode. Solnčni žarki sicer ogrejejo površino, toda v globlje plasti ne morejo prodreti. Tako je celo ob ekvatorju, kjer doseže vodna površina .približno 30° Celzija toplote, morje v globini 1000 metrov toplo le še 5° Celzija.
Pri svojem eksperimentu sta se Bou-cherot in' Claude poslužila miniaturne električne naprave, ki je pričala delovati potom racijonakie izrabe teh ogromnih razlik v temperaturi. Silno ma.fhna električna žarnica, ki je nenadno zaža-rela, je pričala, da se je učenjakoma posrečil dokaz.'da ie proizvodn a elektrike «nožna na podlagi njunih odkritij.
Učenjaka pa se nista zadovoljila s tem uspehom, ampak sta nadaljevala svoja proučavanja. In tako sta med pro-tičavanjem prišla do novega nezasldšne-ga načrta, ki temelji prav tako na praktični izrabi mrzlih vodnih množin svetovnih morij. Po njunem mnenju je s pomočjo tih vodnih množin možno znatno znižati temperaturo tropičnih pokrajin, s čimer bi dobil človek nove velikanske pokrajine za svoj delokrog.
Ko sta učenjaka objavila svoj načrt, so dvomili o možnosti njegovega praktičnega uresničenja skoraj vsi znanstve* niki. Splošno je prevladalo mnen e, da gre nedvomno le za duhovito utopijo, ki ne bo nikdar postala realnost.
OBOROŽEN ARABSKI PLEMIČ
Na nedavni seji Prirodoslovne družbe v Parizu pa je profesor Claude sporočit presenetljivo vest. da je na otoku Kuba že v delu nrva naprava ki bo po njegovem načrtu črpala iz globine Oceana mrzlo slano vodo in ki bo proizvajala mraz. Naprava more dobaviti vsako uro okoli sto tisoč kubičnih metrov vode $ 4° C ter more tekom d v a n a j s t u r.-nega dela proizvajati toliko mraza,
kakor ga vsebuje približno 1 20 mil i -jonov kg ledu. Claude je predložil družbi skice in fotografije svoje naprave ter je skromno omenil, da je vse to šele začetek, ki pa bo dokazal praktično izvedljivost in rentabilnost njegove ideje.
Vidiki, ki se odpirajo po Claudeovem odkritju so eni naivažneiših in najdale-kosežnejših v zgodovini tehnike. Po učeniakovih računih bi bilo možno tekom desetih let zgraditi take naprave na ohrežj h tromčtrh pokrajin in v tolikem številu, da bi zadostovale za radikalno spremembo obneb-nih razmer v tropičnih d e ž e -i a h. Tako bi se doseglo obPudenje teh pokrajin, kar bi že v d v e h 1 e t i h obrestovalo denar, uporabljen za zgradbo
omenjenih naprav. Treba bi bilo zgraditi električne centrale, ki bi po svoji vna-njii o bik i služile onim umetnim plavajočim otokom, ki iih namerava zgraditi in-ženjer Armstrong za pristajanje preko-oceanskih letal. Zadostovalo bi. da bi cevi segale le do 500 metrov v morsko globino. Skozi te cevi — vsaka cev bi imela premer enega metra — bi se mogla zsesati vs;iko uro tolikšna množina vode iz globine, da bi odgovarjala pri-bižno 50 vagonom ledu. Profesor Claude meni, da bi bilo možno po njegovem načrtu v treh letih spremeniti največjo niiš":avo na zemlji. Saharo v pokraii,no, kjer bi se razcvetelo osveženo življenje človeštva.
ARABSKA PLEMK1NJ l IGRA NA «GOSLI»
MEHANIČEN ČLOVEK
V Ameriki, na Angleškem in v Nemčiji se govori o mehanizmu, ki naj do neke me» re nadomesti človeško osebo. Zdi se, da imeten, mehanično ustvarjen človek ni več domislek razgretih glav, marveč da bo v bodočnosti tak avtomat res pomagal pra» vemu, živemu človeku. V kuhinjah je že
................................
upeljana telefonska naprava, ki na klic sa< ma regulira električri štedilnik, odmeri ko« ličino moke. vode in drugih za pripravo hrane potrebnih si ovi. Na klic se zapro ali odpro duri; za tehnična dela imamo ара.та» te, ki sami izvrše potrebne račune in kal» kul ici j" itd. Vse to so zanimivi mehanizmi, ki nadomeščajo kos človeškega dela. Tudi razni večji stroji (tekstilni, tiskarmški itd.)
opravljajo to, kair so delale nekoč izključno človeške roke. Tako se bo nemara posre» čilo sestaviti človeku podoben mehanizem, ki se bo gibal; opravljal več del mehanič» nega in celo «duševnega» značaja (n. pr. ra» čunstvo) A tudi ta mehanični človek bo eamo stroj to nič več, to se pravi: docela nesamostojen mehanizem, ki bo zavisel od inteligentne volje ži.ega človeka Tudi v bodočnosti ne bodo mogoči mehanizmi, ki bi se sami razvijali, sami menjali svoje de»
lo aH bi Iznašli nove Izdelke. Stroju bo vsekdar manjkala duševnost in iznajdlji« vost To ima edino»le človeški organizem, njegova živa snov z ogromno zapletenostjo svoje organizacije^ človeku ni uspelo, da bt bil umetno izde'al najenostavnejšo živt bakterijo ali menjačico (amoebo), tem manj ho lahko kedai usfvanl umetnega človeka, ki bi imel mehanizem namesto živčevja z njegovimi možgani, mozgom in čutili.	(«Vesmir»)
Sibirski
Sibirija, zelo mrzla dežela. Ima prav kot najbolj vroči kraji Afrike svoje puščave
Tu se ni treba boriti zoper vročino in vroč veter, ki ustavlja dih vsakemu organskemu bitju. V njenih nepreglednih stepah ki se izgubljajo pogledu, vlada mrzel veter, ki reže v obraz, kakor ostrina noža in ki češče iznenadi in zakoplje v strašnih snežnih vrtincih cele obitelji. blodeče po teh krajih. Kadar pa človeku nebo in vreme ni sovražno, naleti na krdela grabežljivih in lačnih volkov, svojih neizprosnih sovražnikov.
Ci m hujša je zima, tem težje najdejo volkovi hrano. Vzlic temu pa ta zverina. ki je najbolj divja in najhujši preganjalec človeka, živi v stepah, kjer je živo bitje tako redko. To je čudno in zanimivo lik ran. Tudj v libijski puščavi naletiš večkrat na leva, njegov brlog je v teh puščavah edino prebivališče. ki ga je mogoče najti.
Volkovi leže podnevi v svojih brlogih, zakaj svetlobe se ogibajo kakor netopirji in sove. Ponoči gredo v krdelih na lov. Dolgo blodijo po gladkih in zmrz-lih stepah. S pevešenimi gobci vohajo po zraku, z očmi b'iskajočimi se. iščejo žrtev, željni pokolja. krvi in mesa. Oorje onemu, ki jih sreča! Tedaj se dogajajo pretresljivi prizori. Njihovo togotno zavijanje odmeva daleč po stepah. Človek se reši le tedaj, če je močan in pogumen in če ne izgubi prisotnosti duha.
Volkovi se približujejo v dolgih skokih. Sani tečejo z veliko nagi co po zasneženem potu; njihov vodnik, hottč uteči pogubi, strahovito biča konje, ki jih skorai ni treba goniti, saj sami v smrtnem strahu beže na vso moč.
volkovi
Dirjajo, prav za prav požirajo pot, a volkovi so z vsakim skokom, z vsakim zamahom bliže in bliže. Razdalja med njimi in preganjanci postaja čedalje manjša: mogoče je prešteti minute, ki preostajajo do končne katastrofe.
Ali preganjanci se ne dado obvlada» ti. Pogumno čakajo, da se odprta žre-la volkov skoraj dotikajo njihovih sani. Tedaj, bodisi s streli bodisi s sekirami, ubijejo najpogumnejšega izmed lačnega krdela Ostali volkovi nehajo z vrtoglavo gonjo, se obrnejo in se vržejo na ubitega tovariša da si renčeč in grizeč se razdele njegove ostanke. L udje izrabijo ta trenutek nadaljujejo svoj beg in razdalja med lačnim krdelom in begunci je vedno večja.
Ker so volkovi prava šiba božja v teh stepah, so postavljene na glavnih sibirskih cestah postaje ali zavetišča. To so pokrite hišice za vse vrste popotnikov. Nahajajo se na večjih razdaljah, a posejane so po vsej Sibiriji. Čeprav jih ne srečuieš pogosto, so vendar preprečile že mnogo nesreč.
A popotniki, ki so jih iznenadili lačni volkovi, dobro vedo, da zalezovanja nI konec. Krdelo stalno narašča. Volkovi prihite od vseh strani, ker jih zvabi tulenie tovarišev Skupno navalijo na človeka Od 10 aH 12. ki i,'h ie blo v začetku, utegne narasti v kratkem času strahotno krdelo več sto pobesnelih zverin. V takem primeru skušajo po» potnikj pridobiti čas tako da pobijejo in ran;jo čim več volkov " in hite naprej. dokler ne opazijo zavetišča Zdaj preganjanci urno zapeljejo sani in preplašene konje v pregrajo iz močnih ko-iov, jo zapro, nato urno izprežejo konje in se zatečejo v pokrite prostore kjer so izven vsake nevarnosti.
Čim so volkovi požrli trupla svojih tovarišev do ooslednjega koščka, nadaljujejo še besneje kakor prej svojo gonjo. A kmalu opazijo prevaro. Po vonju zaznavajo, da jim je zaželjeni plen ušel, vendar pa še ne izgube na-de. da ga ne bi dobili. Zato jamejo drzno oblegati zavetišče. Najprej obidejo ograjo, da se prepričajo, so li vsi koli trdni in če ni nade, skušajo prodreti skozi katerokoli odprtino v ograji.
Ko vidijo, da tudi to ne gre, prično s pogledi meriti njeno višino. Najpredrz-nejši skuša preskočiti visoko ograjo, zaleti se ln skoči, a ograja je previsoka — pade nazaj med krikom in vikom pobesnelih zveri, ki spremljajo v onemogli jezi te poizkuse z zategnjenim tulenjem. Tako čakajo, da bi oblegan-ci zapustili zavetišče. Njihov živalski
nagon ni tako dober, da bi razumeli, da
čakajo zastonj. A lačen volk se ne utrudi. Venomer obkrožujejo zavetišče, da bi le morda našli kako odprtino v ograji. Medtem mine noč in na obzorju se pokažejo prvi glasniki jutra. Ob zori prikipi razburjenje volkov do vrha. Zaletavajo se v ograjo in skušajo z zobmi, ki so ostrejši od noža, pregrizti poedine kole. Iz te žive kopice se sliši pravi koncert ostrih in besnih krikov, ki bi prestrašil tudi najhrabrejšega. Čim se začne daniti, postaja število volkov čedalje manjše; kmalu se razgubi na vse strani. Zdaj zveri ne napadajo več besno in kruto; poparjene, z gobcem po tleh. se umikajo po pusti poljani, kakor psi. ki se vračajo z dolgega in napornega lova. Dan, porajajoča se svetloba, to ie prineslo popotnikom rešitev.
Vranica - rezervno skladišče krvi v našem
telesu
Ali poznate vranico?
Tudi ljudje, ki so se v šolah učili o ustroju in organih človeškega telesa, so v zadregi, če jih kdo vpraša, kakšne naloge opravlja v človeškem telesu vranica. Na izpitu je vprašal profesor mladega meddcinca, kako deluje vranica. Pripravnik za zdravniški poklic je prebledel od zadrege in je odvrnil, da je vedel a je žail pozabil. Profesor ga je bil ošvrknil šegavo: »Nesrečnež, vi ste edini, ki je sploh vedel, pa še vi ste pozabili.«
Sicer na je bila vranica dolgo časa skrivnosten organ. Opazili so, da je obložena z neizmerno množino rdečih krvnih telesc, vmes pa so našli tudi
vlaikenca mišičevja. Zakaj to, Je bilo dokaj časa nejasno. Prvotno so mislili, da je vranica žleza, imeli so tudi druge razlage, a nobena ni mogla dolgo držati. Ni preostajalo drugega, kot opazovati organ in z poizkusi dognati njegovo mesto v celotnem gospodarstvu človeškega telesa. Tako je nastalo naslednje mnenje:
Vranica ni nič drugega kot neke vrste pokopališče za nešteta krvna telesca, ki se vsak dan iziločajo kot neuporabna ali izrabljena. Vranica jih mora uničiti in dokončno izločiti.
Takšen odgovor je dosihmal odlično rešil vprašanje, na katerega bi po zgornji anekdoti lahko odgovoril samo
en medîclnec. pa Je 5e ta pozabil, čemu
je vranica v telesu.
Najnovejša raziskavama pa so odkrila nov, dalekosežnejši pomen vranice.
Znani angleški fiziolog Barcroff sklepa na osnovi mnogih opazovanj in poizkusov. da ima vranica važnejšo nalogo v telesu: ureja namreč količino ali obseg krvi v telesu. S tem odkr tjem se ni izpremenilo prejšnje mnenje o vranici. Ta organ je zares nekako »pokopališče krvnih telesc«. A mimo tega ima še nalogo, ki jo je bil odkril učeni Barcroft.
Ta učenjak je potoval po tropičnih deželah visoko do večnih ledenikov And Na potovanju je vsak dan meril, koliko krvi imajo niegovi spremljevalci. Količina krvi v človeku se dâ določiti približno tako-!e:
Dotičnik mora vdihavati ogljenčev oksid, plin. ki se kemično spaja s krvnim barvilom. Nato se mu odvzame nekaj krvi. Če vemo. koliko og'jenčevega oksida ie vdihala ta oseba n izmerimo količino ogljenčevega oksida, ki se nahaja v odvzeti krvi, lahko rečemo: v tej krvi je n. pr. tisočinka vdihanega ogljenčevega oksida Potemtakem se je ves plin razdelil na tisočkrat več.o količino. Ali z drugimi besedami: v vsem telesu je tisočkrat toliko krvi kot iznaša odvzeta količina.
Tako so torei opazili Barcroft In njegovi spremljevalci, da se količina njihove krvi, ki so jo vsak dan merili, izpre-minja po tem. kakšna je temperatura: če je le-ta padala,, se je manjšal tudi volumen krvi, oziroma je rastel. če je rasla temperatura. To so dognali tudi sicer: zadostuje, da vstopiš v vročo sobo in že se količina krvi dvigne.
Prav za prav je čisto umljivo, zakaj se v višii temperaturi poviša količina krožeče krvi. Žile, zlasti pa kožne žilice, se pod vplivom gorkote razširijo, zato mora priteči več krvi. Vprašanje je le: kje neki vzame telo v vsej naglici več krvi?
Ne moremo si misliti, da bi se ta kri takoi izdelala: tako hitro ne deluje tovarna za krvna telesca v našem organizmu. Tudi ne smemo pozabiti, da se količina krvi nrav tak^ na?!n zmarnša. kot se je povečala. Barcroft je začel razmišljati, ali ni kje v telesu rezervoar krvi. ki v danem trenutku izbrzga zahtevano količino ali pa odvisno kri sprejme vase?!
Kje bi bilo to skrivnostno skladišče?
Učenjak je pomislil to-le: Količina krvi v telesu se dožene tako, da izmerimo ogljenčev oksid, ki ga je kri sprejela vase. Če pa ie kri v rezervi, mora biti na zelo skritem mestu, kamor ne more plin prodreti: nekje ob krvnem toka utegne biti tih zaliv, kjer so krvna telesca zavarovana pred izpremembami, ki i'm ie podvržen ves krvni tok.
Barcroft se je spomnil vranice. In — ni se zmotil.
Dokazano je. da so številna krvna telesca, ki jih vidimo v vranici, zares neporabljena: poizkusi z živalmi so pokazali. da ie vnnica — če žival miruje — brez ogljenčevega oksida, ki ga ie med noizkusom vdiha'a in ki si ie osvojil vso ostalo kri. Oksid prodre šeJe pozneie v vranico in ostane v nji deïj časa nego drugod: zopet dokaz, da vranica ni neposredno podrejena krvnemu krogotoku. Potemtakem ie tista rezerva rdečih krvnih telesc shranjena v vranici za slučaje, ko rabi organ zem več krvi. To se ie dokazalo tudi s poizkusom zastrupljeni z monoksidom: kri v krvnem krogotoku je imela odgovarjajočo količino oksida, dočim ga v vranici ni bilo, ker leži izven krvnega »obrata.«
To pa velja zgolj za mirujočo žival Brž ko se žival nekoliko gibl'e. stopi vran:čna kri v krogotok. To pričuie. da gibanje telesa zahteva večjo količino krvi nego m rovanje. zato jame vranica takoj delovati: shramba z rezervno zalogo se odpre in telo vzame to. kaf rabi. Če vemo. kako majhna je vranica, se nam ne vidi verj,etno. da bi bil ta organ toli pomemben. Č'oveška vranica namreč ne telita po smrti več od 120— 270 gramov. Barcroft pa ie hotel dognati. koliko tehta vran ca v živem telesu. Zasnoval je način, ki naj bi m» razkril to tajno.
Z dokaj preprosto operacijo je pritrdil na robove vranice kovinske spone, ki naj bi omogočile, da se z Rontgeno-vo osvetljavo dožene deanska lega i>n obseg tega sicer nevidnega organa. S posnetki od strani in od zadaj se je res dognala velikost, posredno pa tudi teža vranice. Zanimivo ie prim°r:ati številke, ki jih je dobil Barcroft pri razn b živa ih. Vranica žive mačke ie tehtala 24.5 gramov, mrtve pa 8.8 grama.
Nadaljnji poizkusi so dokazali, kake pomembna ie <a »banka za rdeča krvna telesca« pri izgubi krvi. Barcroft je vzel
mački izvestno količino krvi in potem Izračunal težo vranice. Dognal ie, da je postala vranica za pet šestin lažja. Potemtakem je vranica telesu takoj nadomestila to. kar je bilo izgubilo. Če prenesemo to na človeka, dobimo naslednji rezultat: Človek lahko izgubi J00 kubičnih centimetrov ali eno de-setinko litra krvi. ne da bi se zmamšala količina organ zmu potrebne krožeče krvi: to izgubo nemudoma poravna vranica.
Zanimiv ie tudi ta-le poizkus: Živali, ki so iim z operacHo izrezali vranico — (car jim ob normalnih okoliščinah ne ograža življenja — so manj časa nego normalne živali vzdržale zastrtlpl.ien.ie Z ogl,ienčev!m monoksidom Mariikala jim je vranična rezerva krvi. ki bi nadomestila zastrupliena krvna telesca.
To ie samo del Barcroftovih raziskavam: na tem mestu se nismn mogli dotakniti niti vseh na.ivažneiš:h izsledkov. Že iz tega. kar smo povedali, lahko posnamemo nekatere zanimivosti o skrivnostih našega organizma:
Predvsem vidimo, da količina krvi v Človeku ni stalna in neizpremenljiva, marveč se izpreminja z zalogo v vranici. Take izpremembe se dogajajo vsak dan: naj se le izpremeni temperatura, ali se razširijo oziroma skrčijo žile, da. pri vsakem delu. ki zahteva povprečno dihanje, dalje pri vsaker» poškodovanju, ki je združeno z izaubo krvi — se odpre krvno skladišče v vranici in volumen krvi se poviša alJ zniža.
Že po tem lahko presodimo važnost tega organa za vzdrževanje človeškega zdravja; poslej bomo njegovo vlogo id nslogo lažje razumeli. Vranica lahko dO neke mere filtrira kri. ko spre;ema vase krvna telesca; s svojim mišičevjem pa to picčiščeno kri izlije v žile, kadar tako veleva interes organizma. Potemtakem ie vranica regulator krvi in prav lo daje temu organu veliko važnost Zanimanje za njo tedai ni omejeno zgolj na o?/i krog raziskovalcev in strokovnjakov.
Po dr. B. Wiesnerju 1—us.
»»»»«♦♦♦♦♦««♦»«♦♦«♦♦»♦♦♦♦♦»♦t........»«t»
Fr. Ž.
Nevarne grožnje
Beležke o kranjskem tepežu
človek ima dar jezika. Ako ga ne bi imel bi marsikaj bilo drugače — v nekem delu bolje, v drugem slabše. Pa ko ga ima. ga tudi uporabna in mu dar jezika služi pri vsaki stvari. Tudi pri tepežu. Del sovražnosti se opravi že kar z jezikom, zlasti se rad vrši začetek te-jježa v govorjeni obliki.
Sicer ni baš neobhodno treba, da je prej kai besedi. N. pr. so šli od polnoč-nice fantje no gazi drug za drugim. Pa Je bil edpn take sorte, da je kar v žepu odnrl nož in z птт zamahnil nazaj. Ni Vedel, kateri izmed fantov stopa za fl'im. niti se ni ozrl N ti ni mogel vedeti. ali bo imel srečo, da ?a bo zadel — kogarkoli in kam. ali ara pa ne ho. Zamahnil je na sleno srečo in brez besede. pa mu je bi'a sreča mila: baš v vrat ga ie zadel !n se je zadeti zgrudil takisto brez besede.
Tudi prinovednj°jo o nekaterih, ki se na'r>rei stepo, notem šele skregajo.
Toda naravno in ob čnmo teče stvar tako. da so najprej besede, ix>tem delanja.
Človek je izobražena zver in preden kaj stori, rad poprej razvije svoj program in z izbrano besedo opozori širši ali ožji krog naroda, kakšne da goji načrte in namene. Ob tem morebiti malo več obliubi. nego se potem zarodi: tods je to običajno pri vseh programih.
Taki obeti pred teoežem se imenujejo grožnje. Nekai takih groženj sem si zabeležil:
»Ubil te bom!« — Kratke, jasne in jedrnate so te besede 'n baš zato učinkovite Ako so vezan» s noarojem afl z dostavkom, izgube dokai svoje učinkovitosti. N. pr. sem si zabeležil par takih inač:c ki iih kvari dostavek: »Ubil bi te. če hi imel ca it!»
»Ubil bi te. če bi bilo muje vredno!« in nq »Malo te bom ubil!«
Take grožnje kakršne so zadnje tri, so bo'i ?a'jive kakor grozeče.
»Te hom z vilami predrl «
»Te bom s s°kiro mesekal.«
»Se bova že še srečala nocoi v kaki ozki easci.« (s čimer je nikro namenjeno. da je nasprotnik strahopeten zajec.
ld bi jo drugače popihal ali se skril, ako mu tega ne bo preprečila obljubljena ozka gasca).
»Boš moral grevengo moliti!« (prijazen migljaj na bližnjo zadnjo uro).
»Kar škaf pripravi za kri in žakelj za kosti!«
»Ti bom že pomagal!«
»Hudič, ti me še ne poznaš!«
»Še nocoj boš videi hudiča! Potil se boš pred menoj!«
»Z nožem te bom nasadil!«
»Kje je fovč — mu bom glavo odrezal. Še nocoj mora vsa vas crkniti«
»Boš že videl, kaj sem.«
»Posodo prinesi. ti bom čreva izpustil!«
»Ti bom vetra dal!« (namreč, da boš bežal z razpetimi jadri).
»Venkaj pridi, vampež! Te bom razparal!«
»Dajte ga ven iz hiše. da ga bom razreza! na drobne kosce, na same pangeljce! Za Štefan vina dam, če ga date ven.«
»Te bom z nožem očofal!«
»O praznikih bom ob ričetu. ti boš pa na britofu imel potice!«
»Tale bo pel še nocoj!« (zasadi nož v mizo).
»Še nocoj boš mrzel!«
»Krvavi pot boš potil!«
»Tako te bom pretepel, da te še mati ne bo spoznala!«
»Ti bom kosti zdrobil, da te še za en noht ne bo ostalo!«
»Te bo slana vzela!«
»•Namajali vas bomo!«
»Čakaj kje imam nož — eden bo nocoj crknil!«
»Tako te bom stepel kakor črnega bika!«
»Pojdi seim. te bom zaklal!«
Grožjam ni treba, da so izrečene naravnost. Nego razodeva namen straho-vanja v zadostni meri tudi oni, ki le vobče namiguje, da je že tri zaklal, sedem let sedel v Gradiški in da še ni konec vseh dni. — Taka grožnja pa lahko tudi zgreši svoj namen in se je zgodilo, da je krčmar nanjo odgovoril z obljubo, vse snesti na salati. kar Jih je in jih še bo zaklal oni.
Za grožnjo sledniič nekateri še štejejo. ako kdo »fikse« (to so krucifiksi) »preganja« in »madone«.
Kakor že rečeno:- grožnje so le neobvezen program. Odrekati pa jim nikakor ni stvarnega pomena. Včasl se nasprotna stran zboji razodetega pro-
grama, najsi je neobvezen, in se umakne — umikajočega se sovražnika je pa laže premagati, kakor onega, ki se postavi v bran.
Lahko se pa tudi zgodi, da grozeča beseda nasprotnika zavede, da nepremišljen sam zamahne prvi S to svojtf nepremišljenostjo pa neznansko ustreže grozeči stranki, ki se sedaj upravičeno šteje za napadeno, kar ji daje po božjih in človeških zakonih pravico, da napad vrne. Kajti med temeljne pravne pojme na kmetih spada, da je »prva« sicer prepovedana, »druga« pa ni. Baš iz tega razloga si bojevite strani druga drugi rade ponujajo čast začetka: »Udari, če imaš korajžo!« — »Pa ti udari, če jo imaš!«
Še to neprecenljivo korist imajo grozilne besede, da ustvarjajo potrebno razpoloženje. Brez razpoloženja ni pričakovati, da se tepež lepo in temeljito razvije. Poleg pijače in harmonik je baš možata beseda tista, ki iz nje vzklije junaška borbenost
Nekateri se tik pred tepežem še tako spravljajo v potrebno bojevitost, da pri* čno odskakovati od tal. Poizkusil sem sam in se mi zdi. da resnično pomaga; kar zavrelo mi je in bi bil morebiti resnično katerega udaril, ako bi bili pri rokah in bi se pustili,
♦«»♦»♦»K.........................
Ï zakotjih zapadnega Turkestana
Med največjimi radostmi ki }h lah-ko uživa po spoznavanju stremeči človek. ie radost, ki jo občuti, ko raziskuje neznane spomenike davnih časov ta ljudi. Uživa njih lepoto, ki je mi videl še nohen izmed njegovih sodobnikov in gleda, kako se tu zrcalijo dinastije, vojne, stare kulture. Odkriva z njihove preteklosti tančico za tančico.
Redke so že dežele, kier bi lahko raziskovalec pričakoval takih radosti. Med te danes že osamele pokrajine sveta šteiemo zapadni de! Turkestana, ki ie razdeljen na štiri sovjetske republike. Tu so sloveča zgodovinska tla. ki so iih osvojili aH so Po niih hrepeneli Aleksander Veliki, perznjski vladarji im islamski mogočniki. Ko je vlada! v Samarkand,u velrki zavojevalec Tamerlan. je bila ta dežela osrčje islamskega sveta. Današnie razmere v Aziji ne izključujejo možnosti, da bo v bodočnosti snet to, kar je bila. V zanadnem Turkestanu stoje stotine spomenikov islamske zgodovine: ti spomeniki so številnejši in odličnejša nego v Perziji. Zakladov, ki jih varuje zemlia. ne bodo dvignili celi rodovi starinoslovcev.
Samarkand, Buhara in ozemlje za-padno od Amur-Darje. so mi bilr znani, zato ie bi! moj najvažneiši cili Ferga-ma. To srečno podolie. dežela ob zgornji Svr-Darji in njenih pritokih, meji že na Kitajsko. Od nje jo ločijo zgolj ogromni grebeni Altajskega pogorja. B la ie od pamtiveka posredovalec med Kitajsko in islamskim svetom. Ozemlje samo. ki je neskončno bogato in zaradi umnega namakanja cvetoče, pač eno največjih pridelovališč bombaža na svetu, me je uprav izzivalo. A bilo mi je jasno, da na ravnini, kjer veletok kulture vse izravnava, ne bom naše! nič novega, zato sem se obrnil k podnožju gorovja. Izhodišče mi je bil Andišan. Ogromen bazar tega mesta štejem med najbogatejše, kar sem jih videl kdaj na vzhodu. Pèlne ceste blaga, svile, sadja, mesa. dišav in krasne keramike, ki jo tu izdeluje obrtnik-lončar. Ogromna skladišča riža. bombaža, olja. Ulice s pletenim usnjem, pisanimi lesenim! sedli, stisnjenimi odejami, ki se za nje pogaiaio oogorski Kirg zi. sedeč na svodih konjih. Pestre gruče ljudi v bogatih plaščih in pisanih turbanih. med njimi gorci kitajskega tipa, neokusno zastrte
ženske, dečki, ki kricé prodajajo kruh in sadje, pojoči derviši in berači. Nekje nam pokažejo Kašgar-serail. kjer so naseljeni Kitajci. Tu teko preko vodnih strug, zavarovanih s strehami iz ločja, temne oeste s čajamami. iz katerih se razlega žgolenje gorskih ptičev.
Nagloma ugasne pestra slika, zakaj naš voz ie zapustil rusko četrt Ankiša-na. ki je takisto dokaj velika. Vsena-okrog se razprostira rumeni, žareči pesek. Tu in tam — a poredkoma — vidiš ob cesti čaiarne. kier si popotnik tohko pogasi žejo s skodelico vrelega zelenega čaja in nakrmi konje. Nato vod: pot preko izsušene struge proti podnožu go-ra. Tu ie vse zeleno, zakaj ob podnožvu se zbirajo obilne vode. Vzdolž ob tem pasu prispemo v Oš. Prastaro kulturno mesto. Mohamedan-ci veiujejo. da ie strma pečina Takt-i-Sulelrr.en. ki naliči s svoirma dvema sedloma ogromnemu dvoinemu prestolu. prestol kralja Salomona. Semkaj, na skrajni konec Islamskega sveta, so preložili stolico «eospoda duhov». Cesta z majhnimi svetišči na obeh straneh vodi v višavo, kjer romarji kar gomaze. Moški, ženske in otroci pohite zlasti v večernem hladu na grič. Ta pisana čreda fanatičnih Mohamedovih vernikov se udeležuje čudovitih, bržčas prastarih obredov, ki se vrše samo v tem Čudodelnem kraju Najčudovitejši izmed obredov je ta. da molilec kleCé polaga hlebčke v okrogle luknjice, se sklanja nad n.rmi z glavo in jih zopet sprejema. r>otem ko jih ie duhoven blagoslovil. Maihno svetišče na vrhuncu, ki so nas v njem sprejeli duhovni s presno vodo, nudi prelesten razgled daleč po deželi. Odtod vidiš mično mesto, ki se slikovito kopiči na obeh straneh reke, po kater' so na koleh postavliene ča-jarne; vidiš mrgoleči bazar pod njim, kupole mošej med rumenimi hišami iz blata, ki leže kot v zelenih vrtovih: vidiš žolte gore. ki pošastno pusto omejujejo obzorje in nad katerimi se že dvigajo v zrak beli snežniki Pamira.
Nekaj dni kasneje smo prispeli po mnogih neuspešnih potih v Urgen. ki nas je veselo presenetil. Že pot tja je pomembna. Na polovični višini široke, sedaj docela izsušene struge teče stara
— m —
vojna cesta iz glavne doline Fergane tja do gorskega vznožja. Skupina porušenih budističnih spomenikov Kaže vhod. Trikrat se zožuje dolina in tvori majhne oaze Oindi, kjer se lahko zbira voda Trikrat vodi pot preko sedel, ki lih venčaio majhna svetišča. Cesta med strmimi pečinami je grozna, žareča in prašna Debela peščena plast se žgoče ' vlega na kožo in obraz. Mimogrede opazimo preprost rudmk in nekaj njemu podobnih šotorov, ki so jih postavili potujoči Kirgizi ob vodi. Tu in tam ie kak dvorec iz gline. Pozno ponoči smo dospeli v Urgen in prekoračili siromašni bazar kjer so se v svitu majhnih oljnatih svetilik luščile iz teme neznane postave Komaj smo bili — utrujeni do smrti — zaspali, kar nas pre-d uni potres. Potresi so tu kaj pogosti Jutranji svit nam je pokazal razvaline. ki so iih zanustili notresi prejšnrh let. Opazili oa smo tudi. da smo prišli v sila zanimivo mesto.
GrČ s trdnjavo se vriva v dolino i<n jo popolnoma zapira Kdor je gospodoval nad to točko, ie imel v rokah vso kitajsko 1'govino Fereane. Zato je moralo tuka.i vladati neizmerno bogastvo, preden ie Džingis kan opnstošil deželo, б^ danes stoji v Urgenu ena nailenš-h stavbnih skunin islamskega srednjega veka: tri bogate grobnice na zelenem hrbu. ki sega daleč v dolmo. in sredi bazara nrcmen minaret O.obnice so z urretrostno-zgodovinsVeea stališča zelo važne, sa* so naiboli zgodnji fin stavb te vrste, ki ga nahaiamo zgolj pri Turkih Indije im Prednie AzMe. drugod na nik;er v islamskem svetu. Irra-.lo izrazitf ргогеПд ;n - kar ie zlast' zanimivo — kažejo noooln razvoj od strogo sm^trenega do ornamertfalno prostega Č;sta ooe^a f^ori najstarejše pročelie. naira7košneiš; traktni okras razčlenia naimlaišo fronto V notranjosti se bočiio v'soke kupole na ' grobovi kraliev ki so tu ookonani Caste iih kot svetnike Islam ne razločuje svetnikov od iunaknv: vsi slavni in mogočni Ijudie so predmet čaščenia Tihi molil-ci k'eče pred temi pročelii Nepozabni mi bodo večeri, ki sem iih preb h med učemrm duhovni teh grobnic ko so nri resnem razgovoru krožile čašice s čaje-" r>d roke do roke.
Takih zakotii ie v Fergani mnogo, fzle* proti severu nod gorska vznožja kaže. kako se nadaliuie urgenski slog. Do£m ie dežela iz žarečega peščenca, ki so vanj ostro vrezane ozke doline,
leži mestece Kasan v čudovitem zelenju, ki je polno žuborečih studencev. Tu so skrite tajnosti. Pred samim mestecem je kraj, kjer je stalo nekoč mesto oboževalcev ognia; to mesto se je danes že izpremenilo v puščavo. Tik tega kraja je v predmestju pokopališče prvih prerokovih pristašev, ki so z ognjem in mečem podvrgli to deželo islamu. V mestu so štirje mogočni spomeniki v obliki nagrobnih stolpov; portai ima napis, ki omenja sred no 14. stoletja in neko sibirsko dinastijo. Oboje ie važno, predvsem datum, ki d ika-zu.ie, da Džingis-kan ni mogel povsem uničiti prvotnih kultur v tei deželi; v pustinji so se ohranili njih sledovi.
Dan poti proti vzhodu stoji v ka-meniti puščavi samoten -spomer/k. mogočni nagrobni stolp šaha Fasila. Na zunaj vpliva preteče, nalik egiptski piramidi. Tembolj me ie presenetila notranjost. Vse od tal do kupole je okrašeno. Da. okrasje ie imelo oživet' mrtvo gmoto! Tisoči oblik, ki „:e nikjer ne ponavljajo, dasi iih preveva isti ritem, pričuieio o živi domišljiji teh strog'h upodablialcev. Tako se je zaokrožila kulturna slika dežele. In naiprej po pustih poteh, nato po prijaznih bombažnih
nasadih sem se vrn!! v Fergano. +
Počival sem v Samarkandu. Najsi je še tako poevropljen. ie v sijaju spomenikov, ki jih je dal postaviti v svoji prestolnici Timur. eno na.ikrasnejšib vzhodnih mest. A vedel sem. da je imel Timur še drugo nresto'nico. svoje rojstno mesto Keš. Tu ie zgradil krasno palačo. ki io le čudovito opisal španski p'emic. dospevši nekoč kot poslan k na njegov dvor. Dokler nisem vide! tfga mesta, nisem pozna! Turkestana. Pot t'a ni bila preveč lahka. S'cer leži ta kra.i le dva dni iužno od Samarkan-da in ga loči od niega le nizke gorsko sleme, a not so ogražali islamski pravoverni fanatiku, ki so sovražili novo vlado, zlasti pa nie kulturna stremlie* nia Leto prej so vznemiriali. najbližjo samarkandsko okolico, sedai pa so jih pregnali v gorovje Tu so imeli dobra skrivalšča in bili še vedno nevarni. Pred njimi so me svarili že v Taškentu. Kliub temu sem tvegal potovanje in — vse ie bilo dobro. Seveda ie bil kraj poln vojaštva, tudi prenočišče smo morali deliti s štirimi možmi, kar nam .ie dalo občutek večje varnosti. Mesto samo ie tako lepo, da je odtehtalo vse neugodaastl
Nikjer v Turkestanu nisem našel poljedelstva tako nedotaknjenega ko tu. Hiše — tujcu vsekdar zaprte — so zgrajene popolnoma navznotraj. Noša je tradicijonalna — dolga srajca, ki vse sramežljivo zakriva in dolge hlače; na glavi majhna pisana čepica. Kdor se hoče hocjato obteči. si ovije krog glave turban in se odene s pisanim Iielotom, vrhnjo suknjo. Ta noša ie lepa. a lepota je. kaj pa da. tiste vrste, ki se je povsem naravno razvila iz preprostosti. Ne pozna gumbov in sponk, ki so se že vrinile po večjih mest:h. temveč se vse prevezuje in vozlja. Čepice in trakovi so čudovito lepo pleteni. Trgovec čepi v odprti bazarski lopi med samimi majhnimi umetninami. Tudi keramika kaže izvrsten okus. ki ima plemenito poreklo. Krožniki in čaše za čaj so z velikimi krožnimi okraski prerisani rjavo in rumeno.
V tej okol;ci stari spomeniki ne učinkujejo tuje. Še danes stoji tukaj Timur-jev grad. kakor da bi ta še vedno gospodoval deželi. Ohranjena je glavna zgradba, ogromna dvorana, ki jo omejujeta na vnanii strani dva stolpa; vse stene so okrašene s pisan'mi glazura-mi. Kadar se ta grad bleščeče svetlika od daljnih ledenikov Hindukuša. je videti kot pravljTčni grad. A stavba je dooela logična v svojem stopnjevanju. Od vnanje fronte do skrainega notranjega prehoda, ki je v njem stal Timur-jev prestol, so okraski vedno pestrejši, vedno sijajnejši. V čudovitem stopnjevanju vodijo od trga. kjer so ob svečanih sprejemih postajale vrste slonov in
trabantov, ob obeh stolpnih prol'el'ih do srca stavbe, do kneževe stolice. Ta zgradba ima za islamski vzhod enak pomen kot Alhambre v Španiji za za-pad. Po lepoti okrasja in tektoniki stavbe skoro da prekaša maursko stav» barsko mojstrovino.
Kako bi pač bilo drugače, zakaj Ti-murjeva moč ie bila brezmejna. Vemo, da je ta vladar iz vseh dežela, ki .iih je osvojil — in ble so to vse zapadno azijske države, vštevši severno Indijo in Sirijo — privedel s seboj umetnike in obrtnike, da mu okrase megnve no-tran.ieaz;'ske prestolnice. Tako so nastale bleščeče stavbe v Samarkandu, tako ie zgradil tu, v svojem rojstnem kraju, grad in še več grobne. Pod kupolo ene izmed teh počiva Timurjeva družina, oče in sin: druga varuje truplo češčenega svetnika Značilno ie. da ima vnanjost trdn;avs'kega stolpa. Tudi mo-šeie ie daial Timur graditi v obliki trdnjav z dvema krlnima stolpoma. Mo-šeja v Kašu je stopila v krog spomenikov pozneje: zgradil io je Timurjev vnuk. Niena sprejemna vrata očitujejo še vedno veličino čuta za obliko.
Tako ie nredočila naša ekskurzija v Kaš vso zgodovinsko pomembnost tega dela Turkestana. Pokazala mi je drugi cvet. ki je pognal iz potrebe po razkošju najbrezobzirneišega azrjskega sa-mosilnika. kar i'h je kedaj živelo. A baš Timurjeva brezobzirnost, ki je oplenila vse dežele, da olepša svojo lastno, je povzdignila Turkestan do edmstvene umetniške dežele na svetu. (Po «Die Koralle».)
MODA IN ŽIVALSTVO
Zvezda pariških zabavišč Mistinguette je porabila samo za svoj kostum 450 kož raj» čic, mninakovsko gledališče je opremilo svoje plesalke s kostumi iz kož aligatorjev. 500 teh živali je moralo poginiti, da so do» bili kostume, na katerih si pase oči vsega sita gospoda Če bi se take luksuzne pred» stave često uprizarjale, bi bile morale ne» katere živali že v. doglednem časiu popol» nom a izginiti.
TUDI MIŠI KRADEJO
Redkokoinur je znano, da imajo miši po* sebne simpatije do predmetov, ki blešče. Tatinski nagib te živalce ie bil dobro znan starim Egipčanom, zakaj nje ime poteka iz njihovega jezika in je pomenilo tatu. R. F V poroča v «fVesmiru». da so mu nekaj časa redno izginjala jajca v kurniku. Pod kurnikom je imel skladišče premoga.
Ko je bila zaloga izčrpana, je dal odstra* niti tramovie in deske, na katerih je ležal premog. Zelo ga je presenetilo, ko je na» šel pod deskami celo zalogo ukradenih jajc. Kdo naj doume skrivnost, zakaj so miši prenesle jajca tako rekoč iz prvega nadstropja v pritličje? Da bi iih snedle? Prav gotovo ne, kajti jajca so bila cela. Kdo ve. kakšni neumni nagoni so skriti v miših? Stari Indijci so poznali to lastnost, zato so zapustili bajko, da je miš duša po» kojnega človeka, lu je bil v življenju tat.
REJA BOBROV V EVROPI
Uspehi, ki so jih dosegli rejci srebrnih in modrih lisic, živali z dragoceno knžuhovino, so napotili k poizkusom z drugimi živalmi te vrste, me<1 njimi tudi z bohrom. V Ame>-riki ga že rede v farmah. Zastopnik teh farm namerava upeljati rejo bobrov tudi v Evropi Vsekakor bi bobroreja prinašala lepe
dobičke: kože so dragocene, mladiči imajo takisto visoko ceno, vrhu tega pa bi bobri čistili rejcem ribnike, ker žro zelo nadležne vodne in obrežne rastline. Bober ne daje posebnih skrbi in se poleti zadovoljuje s hrano, ki jo sam najde, le za zimo mu je treba preskrbeti skorje Seveda so za rejo bobrov najpripravnejše posebne farme, ki morajo biti dobro ograjene. Posebno je treba
«♦♦♦♦»«♦♦m ♦«♦♦♦»♦«♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»«»♦«♦♦♦♦♦♦<
zavarovati drevje, pa tudi ribnikove nasipe, zakaj bober je cel »inženjer« in rad pobegne po rovih ali prekopih. Ameriški bobe» vrže 2—8 mladičev na leto. Njegova koža stane 150—600 nemških mark. Za rejo je potrebna dobra pasuna; evropski bober je slabo rodoviten in tudi njegova kožuhovina ni prvovrstna. Vsekakor bo Nemčija prva poizkusila s takimi farmami.
»♦♦♦♦«##«♦«♦»♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦« «»M« «MO «»♦»♦!
Leni i
Edita je bila prelena, da bi se vadila na klaivir. Raje je delala kaj drugega. Nu, v šoli je bila vzlic temu marljiva in tudi doma kakor se spodobi; samo klavir ji ni šel. Mati si tega ni znala tolmačiti: učiteljica je bila dobra in dete muzikalično. Roditelja sta si mnogo prizadevala, da bi llletno dekletce pripravila h klavirju. Zlasti oče kar pričakati ni mogel, kdaj mu bo hčerka mogla zaigrati priljubljene Wagnerjeve skladbe.
Edita sama ni vedela, zakaj ne mara klavirja. »Ne maram igrati in čim bolj me oče in mati silita, tem bolj se mi upira. Saj mi je žal.« In začela je jokati. Nazadnje sem odkril prhvi vzrok. Takrat, ko je Edita praznovala svoj 6. rojstni dan, bi morala nekaj zaigrati pred povabljenimi gosti; pa ni hotela. Zvečer je bila tepena in je jokala. Oče ji je pozneje očital, da ga je blamirala. Samo postavil bi se bil rad z njo.
Ko sem spoznal očeta, sem izprevi-del, da ima dekletce prav. Težko sein ga pregovoril, naj hčerke ne sili k igranju. Kmalu nato se je dekle s pridnostjo lotilo klavirja, sprva je igrala saimo »meni na ljubo«, kakor je dejala, a danes, ko ji je 18 let. igra tudi očetu priljubljenega VVagnerja.
Kurt je bil prelen, da bi delal domače naloge. Da bi kedaj pospravil svojo obleko, se mu pa vobče ni dalo. Stal in gibal se je silno zanikrno in pri hoji se mu niti nog ni ljubilo privzdigovati dovolj visoko tako. da je vedno drsal. O tem, kaj je pravi čas, pa se ie videlo, kakor da. sploh nima pojma Njegova mati mi je pripovedovala, da je dečka od vsega poče>tka navajala k strogemu redu, zlasti še, ker je videla, da od očeta ne bo ničesar pridobil, kajti v njegovi rodbini, da red ni bil v navadi. Mož je v nje-
nem prizadevanju res ni podpiral in vedno zabavljal čez njeno »marajo do reda«. Imenoval jo je »vražja metla« in to še takrat, kadar je bil najbolj prijazen z njo. Dejal je, da je red morda dober za ženske, a fanta ne bi maral takšnega, ki bi se neprestano tresel zanj in pred njim.
Oče in mati nista malo osupnila, ko sem jima razodel, da bom dečkovo lenobo začel preganjati pri njih dveh. Spočetka sta trdovratno ugovarjala, ko sem jima dokazoval, da njun zakon ne šepa v malenkostih, kakor si nemara domišljata, marveč v prav važnih rečeh. Živela sta drug poleg drugega, mesto drug z drugim. Vsak pa j» hotel pritegniti otroka na svojo stran in mu vcepiti svoje nazore.
Vzlic vsemu temu pa sta bila do-vze.na za pametne besede in iz mojih naukov sta se marsičesa naučila. Na ta način se je spet povrnila harmonija v njun zakon. Deček, ki se z njim. med tem nisem mnogo ukvarjal, je postal kar sarn od sebe marljiv in reden, kolikor seve se more zahtevati od 15-letnega fanta.
Marto sem spoznal, ko ji je bilo 17 let. S petim letom je izgubila očeta, v 13. pa ji je umrla še mati. Od tedaj naprej je živela pri sorodnikih. Nekoč me je obiskal njen stric, da bi me povprašal, v kakšno vzgojevališče naj bi poslal dekle, ki je tako leno. da so jo že izključili iz šole. ker ni delala nalog, a se je vedno pričkala zaradi tega. Domači učitelji pri njej niso mogli ničesar opraviti: nekateri so odšli sami, druge pa je Marta spodila. Neki zdravnik je celo domneval, da bo Marta postala slaboumna, kar pa se mi ni zdelo verjetno, ker je bila vsa generacija duševno povsem normalna.
Marta me je radevolje obiskala in naglo sem ugotovil, da ni tako vobče
lena, kakor so jo razkričali Strastno je gojila sport Dokler je živela njena ma.ii — silno pobožna žena — se je morala hčeika odreči vsemu, kar je le dišalo po posvetnem. Ko Ji je tedaj omenila neka pmateliica, da bo na ta način popolnoma upropastila svoje telo, je začela Marta skrivaj gojiti telovadbo Tudi pri stricu in te;i ni našla razumevanja za tele>no kulturo, oba sta dejala, da se to za ženske ne spodobi. To nerazumevanje njenih teženj jo je napravilo trmasto in v tem je zabredla tako daleč, da sama ni več našla poti nazaj.
izposloval sem. da se je Marta preselila v drugo mesto, k povsem tuji rodbini, kjer se je v neki privatni šoli tako marljivo učila, da je v kratkem nadomelstila vse, kar ie bila poprej zamudila Danes je Marta poročena, in prepričan sem, da njeni otroci ne bodo lenuhi.
Kaj neki je. sodeč po vsem tem, lenoba? Splošno domnevajo, da je to pomanjkanje dobre volje, zakaj volja se še sedai smatra za svobodno silo, ki vlada nad vsem duševnim življenjem. Psihologija oa je dognala, da o vseh naših sklepih in dejanjih odloča veliko število duševnih in telesnih vplivov, doživljajev ter podedovanih lastnosti, ki vsi podzavestno vplivajo na odločitev.
Sodeč po izkušnjah, ki sem si jih nabral z vzgojo mnogih lenih otrok, bi lahko dejal, da tisto skupino vplivov, ki jih imenujemo volja, pri otrocih v pretežni meri tvorijo čuvstva, zakaj vsi leni otroci imajo neko voljo, če njih lenoba ne izvira baš iz kake duševne ali telesne bolezni, zakaj mnogokrat je treba trdnejše volje, da se neke stvari ne naredi, nikoli ne naredi, kakor pa, da se je človek loti. Otroci tudi niso nikoli vobče leni. Nekaj vsak rad dela, samo navadno ne tistga, kar bi drugi radi To se pravi, da leni otroci ne preneso ukazov tistega, ki so mu podložni: ubogajo le same sebe. Oni so kakor deteta, ki so precej prosta v svojih dejaniih in ki še ne čutijo, da človeka začno z leti oklepati obziri in dolžnosti do drugih Zaradi tega pomeni za večino otrok baš šola prvi korak v »resnost življenja« in tedaj jih je treba najbolj ljubiti in najskrbneje negovati, zakaj le na ta način jih je moči pripraviti k temu. da priznajo starejšim neko pravico, da smejo od
njih nekaj zahtevati. Nekomu na ljubo narede otroci marsikaj, česai sicer ce delajo radi
Pri lenih otrocih pa je čut ljubezni in zaupanja do onih. ki so jim podložni, slabo razvit, ah oa sploh okrnjen Lene otroke vežeio le rahle vezi z okolico. Vzroki so različni Nemara so z otrokom grdo ravnali v mladosti, mogoče pa je tudi. da so ga preveč obsipali z ljubeznijo. V obeh primerih se otrok odruji svojim starišem ali učiteljem in postane sam svoj.
Take otroke ie moči na dva načini pripraviti k pridnosti in poslušnosti. Nekateri poskušajo s silo. Otroke zmerjajo, pretepajo, zapirajo in iih puste stradati V nekaterih primerih se otroci res ukloniio; nekateri iz strahu, drugi iz razumnosti Toda taka utepe-na poslušnost navadno splahni takoi, ko preneha pritisk Pdino pravilna pot je. da si pridobiš otrokovo liubezen in zaupljivost, da nikoli ne zahtevaš cd njega ničesar, kar presega njegove zmožnosti in njegovo dovzetnost S tem pa je treba začeti zgodaj, tako rekoč prvi dan otrokovega življenja.
Vzgoja otrok bi morala napredovati v tr: li stopnjah. Najprej se mora otroku pustiti, da dela vse. česar se mu hoče. Nato ga ie treba naučiti, da bo vsako stvar delal nekomu drugemu na ljubo. Nazadnje pa mora otrok doumeti, da dela zato, ker to terja od njega življenje.
Vzgoja k delu je v prvi vrsti vzgoja: čuvstva ljubezni in spoštovanja do bližnjega. Na lenobo otrok vplivaio seve tudi druge okoliščine, ki simo jih že poprej omenili. Vzlic temu pa ji le v največji meri krivo pomanjkanje čuv-stvovanja do bližnjega — do vzgojitelja. O tem zlasti pričajo slabotni, bo-lehni in zapuščeni ter zlorabljeni otroci, ki za človeka, katerega vzljubijo, store vse. in mu že iz oči berejo vsako željo: ki gredo zanj v ogenj, kakor pravimo.
Tako dete je bila Marinka, ki je po enajstih letih bede: osirotela, bolna, zanemarjena in zapuščena, krut lažniv-ka in tatica končno našla skrbne roditelje Marinka tudi pozneje ni ozdravela. Š^radanje in bolezen, ki jih je pretrpela v mladosti, so ii izpodkopali zdravje in ko je komaj začela resnično živeti, se le ie lotila jetika. Ko io je bolezen že priklenila na posteljico, se
je še naučila plesti. in je na skrivaj delala, kadar je le mogla. Nekega jutra so jo v posteljici našli mrtvo. V
mrzlih ročicah ie še držala skoro dokončano ogrinjačo. ki jo je hotela pokloniti svoji dobri rednici za božič.
Thea Reimann
Ogledalo
Nekoč ie živel trgovec, ta ie odpotoval na seiem v bližnje mesto, oddaljeno tri dni hoda Preden se ie podal na pot. ie rekel svoji ženi:
—	Imei se dobro, draea Krizantema! Ko se vrnem kai želiš da ti podarim?
—	Ah dragi mož^ček. ie odgovorila žena, prinesi mi glavnik.
In mož ie rekel:
—	Qlavnik? Oorie! Kako nai si to zapomnim? Moja glava ie polna trgovskih skrbi
In žena ie rekla:
—	Poelei luno. liubček! Ona ti kaže obliko glavmka
Trgovec ie pogledal luno. ki ie bila zares podobna vjtk; vzbočeni obliki glavnka
Tr dni 'e Potoval trgovec do bližnieea mesta In tri dni se )p zamudil tam po svoiih poslih Ko ie b!l opravil vse se ie spomnil svoje žene litthke Krizanteme Ni se pa mogel ve^ spomniti, česa li ie zaželela.
Stopil ie k trgovcu in rekel:
—	Oui me nbliubil sem svoji ženi da Ji Prinesem darilo Toda pozabil sem. kai ie želela Rekla ie da me bo spnrnnfl na njeno želio pogled n? luno ki mi bo pokarala obliko zaželiene stvari.
Trgovec ie ogledoval luno. ki na ie med trm spremenila svnio obliko ter ie sličila lepi okrogli plošči
In treovec ie rekel:
—	Poglei kako le okrogla! Qotovo are za kai okroglega Ootovo ie to ogledalo
—	Ogledalo prav zares! ie pritrdil mož. Se nikolj v svojem življenju ni imela ог1е-dala.
In kupil ie ogledalo, ter se odpravil na pot domov.
Tri dni ie potoval trgovec do svojega rodnega mesta.
Na vratih ga ie pričakovala žena in vprašala •
—	Dragi kai si prinesel? Menda nisj pozabil. česa sem si želela.
In mož ie odgovoril:
—	Nikakor ne! ter ji ie izročil zavito oa-ledaio
Vesela ie šla žena v hišo. odvila ogledalo in ga dr/ala v roki Se nikdar ni videla nobenega ogledala Radovedna ie oo-gledala vani ter se prestrašila svoie lastne slike
—	Oj. ol! ie vzdihovala, dragi moi mož, ti si si kupil drugo ženo! In raziokala se je do dna svoieea sladkega srca
Njeno vzdihavartie je privabilo njene mater
—	Mati. mati. ie plakala pridi in poglel moio nesrečo! Moi dragi mož ie pripeljal s seboi drugo ženo...
In mati ie pogledala v ogledalo in rekla»
—	Zakai vendar iočeš? Zaradi te stare ženske...
O O O
Današnja umetniška priloga
«Begunjščica Stolom» po originalu g. prof. Janka Ravnika n".m odkriva ve'i*r4tni zimski mir v naših Karavankf'i.
«ŽIVLJENJE IN SVET» stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din. mesečno S Din — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi. Ljubljana. Knafljeva ul. 5. i Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir. polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol dolarja.
na 'pto.
Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij .Adolf Ribnikar. — Za »Narodno tiskarno d. d.« kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani
t