UDK 316 .6:316.344
Vojko Antončič
Katja Boh
PREMISE ZA RAZISKOVANJE KVALITETE
ŽIVLJENJA
V tem članku opisujemo konceptualno ozadje naše raziskave o kvaliteti življenja .
Kvaliteto življenja obravnavamo kot koncept za proučevanje in evalviranje družbene
blaginje. Lahko se jo meri z evalvacijskim ali z deskriptivnim anketnim instrumentom .
Anketni instrument, ki ga uporabljamo v naši raziskavi, je pretežno deskriptiven . Opiramo
ga na Titmussov koncept, to je koncept, ki ga označujemo z izrazom "razpolaganje z
resursi" ali z izrazom "dostop do resursov
In this article we are dealing with the conceptual basis of the quality oflife research
conducted by our institute. The quality oflife is regarded as a concept for analysing and
evaluating the social welfare. It can be measured either by an evaluative or by a descriptive
survey device. In our res arch mostly descriptive items are usedTh  designof surv y
device is based on tlre concept of command over resources introduced by Richard Titmuss .
družbena blaginja, socialni indikatorj i, kvaliteta življenja, osnovne človeške potrebe,
resursi
l . UVOD
Slovenija seje znašla v težavnem položaju . Dogodki zadnjih let so dokončno razbljnili
še zadnje iluzije o njenj gospodarski razvitosti in učinkovitosti njenih socialnih institucij .
Gmotni položaj prebivalstva je čedalje slabši in potrebno je takojšnje ukrepanje . Ukrepanje
brez potrebnih informacjj pa je neplodno in nemogoče . Zato so potrebne raziskave, pri
katerjh se zbirajo podatki, ki so lahko izhodišče pri odločanju o trenutnih ukrepih in
dolgoročnejših smereh razvoja . Podatki, ki se zbirajo po utečeni statistični metodologiji
za politično odločanje, še zdaleč niso zadostni . Potrebujemo poglobljene informacije .
Pokazati moramo na dolgoročnejše trende in razvojne cikluse . Še prav posebno pa je
pomembno vedeti, kako se te spremembe med seboj povezujejo, prepletajo in kateri so tisti
dejavniki, od katerih so odvisne jn ki jjh usmerjajo . Potrebno je odkrivati nove, do sedaj
slabo raziskane proizvodne sisteme in analizirati njihovo funkcjjo (kot n .pr . gospodjnjska
proizovdnja), pa solidarnostne mreže, in sproti opozarjati na najbolj pereče probleme
okolja in vpliv le-teh na življenje ljudi . Samo z raziskavami lahko ocenimo posledice
politik, kot n .pr. zdravstvene jn izobraževalne politike, politike zaposlovanja in delovanje
le-teh na kakovost življenja ljudi . Na ravni indjvidualne blaginje lahko ocenimo kazalce
sprememb jn problemov, ki nastajajo v prehodnem obdobju, jn odkrivano mehanizme, ki
omogočajo hjtrejše in manj boleče prilagajanje .
V prvi polovici 80. let, ko seje razvojna krivulja v bivši Jugoslaviji že močno nagnila
v negativno smer in je postalo povsem jasno, da ne bo mogoče življenjske ravni ljudi
obdržatj na tisti ravni, ki še zagotavlja minimalno socialno varnost in zadovoljevanje
5
najosnovnejših življenjskih potreb, je Inštitut za sociologijo pri Univerzi v Ljubljani dobil
nalogo, da pripravi raziskavo o "kakovosti življenja" . t Zamisel o raziskavi je nastala iz
potrebe po informacijah o kakovosti življenja našega prebivalstva na različnih območjih,
o tem, kakšno je njihovo ekonomsko stanje, stanovanje, zdravje, bivalno okolje itd ., in pa
o tem, ali se kakovost življenja boljša ali slabša, na katerih dimenzijah in za katere skupine
ljudi .
Z več kot 20-letno zamudo, poleni ko so različne evropske države, še posebno pa
Evropska skupnost in OECD, opravile že eelo vrsto raziskav in s tem utrdile tradicijo
raziskovanja kakovosti življenja, smo se torej tudi v Sloveniji lotili dela in po vzoru že
preizkušenih raziskovalnih projektov iz Švedske leta 1984 na reprezentativnem vzorcu
prebivalstva na Slovenskem opravili našo prvo raziskavo o "kakovosti življenja" . Že na
začetku je bila raziskava zasnovana kot longitudinalna - to pomeni, da smo načrtovali
ponavljanja v določenih časovnih presledkih. Samo če imamo časovne serije (meritve v
določenih časovnih razmikih) je namreč možno ugotoviti spremembe v kakovosti
življenja, smer, v katero gredo premiki, in dimenzije življenja, na katerih se pokažejo
premiki .
Leta 1987 smo raziskavo ponovili, tokrat na jugoslovanskem vzorcu, in potem še
enkrat leta 1989 na reprezentativnih vzorcih prebivalstva v vseh šestih republikah in obeh
avtonomnih pokrajinah bivše Jugoslavije . V raziskavi smo uporabili enak vprašalnik kot
štiri leta pred tem v Sloveniji, vendar z nekaterimi spremembami, ki jih je zahtevalo
anketiranje v različnih kulturnih okoljih .
Raziskavo so izvedli sodelavci Inštituta za sociologijo . Rezultati raziskav so bili
večkrat objavljeni v obliki raziskovalnih poročil in v vrsti člankov in razprav v strokovnem
in dnevnem tisku . Tudi prispevki v tej knjigi črpajo iz izkušenj in podatkov iz teh raziskav .
Ob tej priložnosti se sodelavci pri raziskavi "Kakovost življenja" in avtorji prispevkov
želimo zahvaliti vsem, ki so s svojim znanjem, delom in svojo prizadevnostjo pomagali
pri udejanjanju našega projekta .
2. EKONOMSKI RAZVOJ IN KAKOVOST ŽIVLJENJA
Zanimanje za probleme kakovosti življenja, blaginja, zadovoljevanje človekovih
potreb, urejanje njegovih življenjskih razmer so izraz nove, alternativne opredelitve
družbenega razvoja . Do takšne alternativne opredelitve sla pripeljala kriza ekonomskih in
političnih odnosov ter spoznanje, da je politika, ki se ravna predvsem po ekonomski
učinkovitosti in dobičku, privedla do nevzdržnega kopičenja družbenih problemov .
Nova opredelitev razvoja gradi na spoznanju, da rast ni sama sebi namen, ampak je Je
sredstvo za ustvarjanje boljših življenjskih pogojev . " . . . Več pozornosti moramo posvetjti
kakovostnim vidikom rasti in takšnemu oblikovanju politik, ki bodo upoštevale široke
ekonomske ter družbene možnosti in alokacijo resursov" . Prav zato so se tudi prizadevanja
na področju societalne in socialne politike osrediščila na vprašanje, kako zagotoviti boljše
življenjske pogoje, ki niso nujno zajamčeni z rastjo družbenega proizvoda . Še več, dozorelo
je spoznanje, da ima ekonomska rast svojo ceno in lahko ogrozi človeka, njegovo okolje
in medčloveške odnose .
Menda gre zasluga za to znanemu ameriškemu ekonomistu J .Galbraithu, ki je v svoji
knjigi "Industrijska družba" med prvimi opozoril na usodne zmote, kot je fetišiziranje
ekonomske rasti, ne redko na račun drugih, nematerialnih področij življenja . Znana je
Galbraithova anekdota o zadnjem državljanu države blaginje, ki mu bo le malo mar, ko
6
mu bo, dušečemu se v izpušnih plinih, predzadnji sodržavljan povedal veselo vest, da se
je narodni dohodek povečal za celih pet odstotkov .
Ideja je hitro prodirala. Prevzel jo je sistemski analitik Jay W .Forester, metodološki
mentor študije "Meje rasti", ki so jo izvedli člani rimskega kluba . J.W.Forester je bil tudi
med prvimi, ki so se lotili izdelave kvantitativnih kazalcev kakovosti življenja, in njegova
je ugotovitev, da se (navzlic neprestanemu dviganju materialne ravni) kakovosti življenja
v industrijsko najbolj razvitih deželah od začetka tega stoletja nenehno slabša .
Cetudi večji del ekonomistov ni nikoli zagovarjal ekonomske rasti kot poslednjega in
najvišjega cilja, je bila prepričljiva politična retorika, ki je zagotavljala, da gre boljša
kakovost življenja z roko v roki z višjo stopnjo razvoja . Na ta način se je pri ljudeh, pa
čeprav le za kratek čas, ustvarila iluzija, da bodo z gospodarsko rastjo in razvojem končno
rešeni človeški problemi in ustvarjene možnosti za blaginjo vseh ljudi . Šele ko je postalo
vsem jasno, da ima tudi ekonomska rast svoje meje, in so se pokazale razpoke v organizaciji
in delovanju držav blaginje, je dozorelo tudi spoznanje, da bogastvo ni zadosten pogoj za
kakovostno življenje ljudi in za pravičnejšo državo blaginje? Ob ekonomski rasti je
postajalo vedno pomembnejše tudi vprašanje distribucije in alokacije dobrin, to je
distribucije, ki bo zagotovila enakomernejšo in pravičnejšo alokacijo resursov, bodisi med
sektorji (kot so n .pr. : izobraževanje, stanovanje, zdravstvo itn .) bodisi med različnimi
kategorijami prebivalstva (kot so n .pr.: ostareli, skupine z najnižjimi dohodki, ženske,
migranti itn .) . Povečalo seje povpraševanje po dodatnih resursih za premagovanje težav,
ki so nastale kot posledica nebrzdane ekonomske rasti (ekološki problemi, čezmerna izraba
naravnih virov, energija) .
Vedno večji stroški, neučinkovitost distributivnih politik, negativne posledice
gospodarske rasti in vedno večje nezadovoljstvo posameznika zaradi nemoči, da aktivno
poseže v urejanje svojega fizičnega in socialnega okolja (participacija,
samouresničevanje), so končno postali dovolj prepričljivi razlogi za novo opredelitev
koncepta blaginje . Pravzaprav sta se izoblikovala dva koncepta . Na eni strani se je hitro
širil koncept materialne blaginje, vendar z zaostrenim občutkom za redke dobrine, kot so
sveža voda, čist zrak, mir, ekološko ravnotežje, prostor . Po drugem konceptu pa je
ekonomska rast spoznana le kot sredstvo za doseganje drugih ciljev, ali, kot so leta 1970
zapisali na svetu ministrov OECD za gospodarstvo :
"( . . .) Rast ni cilj, ampak je instrument za ustvarjanje boljših, bolj kakovostnih
življenjskih razmer ."
Toda še vedno ostaja brez odgovora vprašanje, kaj so kakovostne življenjske razmere .
O tem ni niti v strokovni literaturi niti v politiki enotnega in splošno priznanega stališča .
Obstaja le soglasje o tem, da postaja spričo hitrih sprememb kakovost življenja pomembna
ne le za družboslovno teoretično rabo, ampak tudi in predvsem za razvojno usmerjanje
posameznih družb in celotnega človeštva . Še več, kakovost življenja nam je potrebna za
preživetje .
Srečujemo torej celo vrsto opredelitev kakovosti življenja in s tem v zvezi tudi več
različnih metodoloških načinov za njeno merjenje . Poleg ekonomskih kazalcev kakovosti
življenja so ti kazalci še kakovost na ravnega okolja in ohranjenost le-tega, zdravje in dostop
do zdravstvenih storitev, izobraževanja, možnosti kulturnega življenja, politična svoboda,
ustrezna kontrola rojstev (v deželah, kjer bodisi previsoka ali prenizka rodnost ogroža
razvoj), če naštejemo le nekatere . Vsi raziskovalci kakovosti življenja pa se ne
zadovoljujejo samo z merjenjem "objektivnih" kazalcev kakovosti življenja, ampak
7
vnašajo v svoje raziskave tudi človekova subjektivna stanja, ki se kažejo v stališčih, čustvih
in vrednotah, kot so sreča-nesreča, zadovoljstvo-nezadovoljstvo, integriranost-odtujenost .
Nesporno je res, daje materialna blaginja neobhodno potrebna in je eden od pogojev
za to, da lahko človek polno zaživi in zadovoljuje tudi druge, nematerialne potrebe .
Nasprotno pa tudi velja, da kakovost življenja omejuje materialno blaginjo . Meja je
začrtana tam, kjer se začne materialno porabništvo kot prevladujoči cilj in način življenja .
Takšno pojmovanje kakovosti življenja ne le da je izrazito individualistično, pospešuje
tudi razvoj in nenehno rast industrije porabnega blaga, ki na drugi strani vedno bolj
onesnažuje in kvari človekovo naravno okolje . Cisto okolje pa je prav gotovo eden od
temeljnih pogojev za kakovostno življenje in naše preživetje .
Za kakovostno življenje morajo biti izpolnjeni materialni pogoji, vendar materialna
blaginja ne sme biti neomejena in nenehno naraščajoča . Že večkrat je bilo ugotovljeno, da
sprožajo stalna gospodarska rast in s tem povezani visoki dohodki tudi vedno večje
nezadovoljstvo . Zadovoljstvo ljudi namreč ni nujno v pozitivni korelaciji z gospodarsko
rastjo in s tem povezanimi visokimi dohodki. Prav nasprotno, v gospodarsko visoko
razvitih državah se krepi nezadovoljstvo, ki se sprošča v socialnih nemirih in celo v nasilju .
Naj ob tem nekoliko obširneje povzamemo razmišljanja raziskovalcev iz ZDA, ki prav
tako ugotavljajo, da porabništvo in nasploh materialna blaginja nista edina niti poglavitna
dejavnika kakovosti življenja . Opozarjajo, da se v ameriški družbi vedno pogostejše
sprašujejo, ali je mogoče ocenjevati življenje kot dobro samo in izključno prek imetja .
Namesto tega dajejo prednost blaginji oziroma kakovosti življenja . In čeprav tudi oni ne
ponujajo točnejše opredelitve koncepta kakovosti življenja, pa izhaja iz njihovih
prispevkov zahteva po preusmeritivi od pretežno ekonomskih ciljev k ciljem, ki bi jih lahko
opisali kot psihološke in socialne . "( . . .) Takšno življenje pa zahteva poleg zagotovljenih
temeljnih pogojev za življenje, kot so ustrezna prehrana, stanovanje in druge materialne
dobrine - tudi izpopolnjevanje pri delu, vrednotenje lepote, narave in umetnosti, občutek
pripadnosti, zadovoljstvo z izpopolnjevanjem svojih zmožnosti . . ." .
Kakovost življenja dobiva nove razsežnosti, družbena skrb pa se vse bolj usmerja k
potrebam vsega prebivalstva po enakosti, participaciji, spoštovanju in osebnem
zadovoljstvu . "(. . .) Revolucija pričakovanj preprosto ne pomeni le želje po večjem
stanovanju in še enem avtomobilu, marveč pomeni vedno bolj poudarjeno zahtevo po
zadovoljevanju tudi takšnih potreb, ki so duhovne narave . Le tako bo v življenju več
zadovoljstva ."
3. KAJ JE KAKOVOST ŽIVLJENJA? - OPREDELITEV POJMA
V literaturi se pogosto izmenično uporabljajo pojmi življenjski pogoji, življenjski
standard, življenjska raven, življenjski stil, način življenja in kakovost življenja . Glede na
to, da razlike niso samo terminološke, mraveč implicirajo tudi razljčne teoretične postopke,
bi kazalo najprej povedati, kako se ti pojmi uporabljajo v zadevni literaturi, kakšen je njihov
pomen in kako je opredeljen koncept "kakovosti življenja" .
Pojma življenjski pogoji in življenjska raven so prvi opredelili strokovnjaki Združenih
narodov že leta 1954 v svojem letnem poročilu . V poročilu so ločili med doseženimi
življenjskimi pogoji, kar so imenovali "življenjski standard" (standard of living) ali
"življenjska raven" (level of living) ter želenimi življenjskimi pogoji, to je tistimi, ki jih
ljudje želijo doseči in za katere menijo, da so najprimernejši, da jim najbolj ustrezajo .
Strokovnjaki Združenih narodov so predlagali tudi koncept življenjskih norm .
Standardi življenja in življenjske norme naj bi določali, kakšni naj bi bili življenjski pogoji
8
ljudi takšni, kakršni so opredeljeni v ciljih socialnih politik v posameznih družbah, ali
točnejše: standardi in norme življenja naj bi pokazali, kakšne življenjske pogoje bi morali
doseči, z življenjsko ravnijo pa so poimenovali že dosežene življenjske pogoje .
Življenjsko raven so dolgo časa istovetili z materialnim standardom, še točnejše : s
kupno močjo prebivalcev. Kupna moč nam resda posreduje podobo o kvantitetnih
razmerjih med posameznimi skupinami prebivalstva, ne posreduje pa nam kvalitativne
slike. Podatki o kupni moči posameznikov, družin ali posameznih družbenih slojev nam
ne povejo prav nič o tem, kakšno je na primer zdravstveno stanje ljudi, kakšne so njihove
stanovanjske razmere, izobrazba, kultura, delovne razmere, družbena moč in socialna
varnost. Če hočemo dobiti informacije o vseh teh dimenzijah na individualni, družinski ali
skupinski ravni, moramo torej pojem kupne moči razširiti na pojem življenjske ravni .
Življenjska raven lahko zelo tesno kovariira s porabniško ravnijo, lahko pa se od nje tudi
zelo močno odmika .
Porabniško raven so istovetili v evropskih deželah z življenjsko ravnijo še v 60 . letih .
Statistični biro EGS je še leta 1962 med kazalce življenjske ravni uvrščal predmete trajne
potrošnje, kot so : motorno kolo, avto, televizijski sprejemnik, pralni stroj, hladilnik, hišno
pomočnico in vrt.
Bistveno širše pojmovanje življenjske ravni pa v tem času že srečamo pri strokovnjakih
Organizacije združenih narodov . Ti strokovnjaki so med kazalce življenjske ravni vključili
prehrano, zdravstvo, vzgojo in zaposlitev tudi zato, ker so bile te dimenzije življenjske
ravni usklajene s strukturo OZN in njenih agencij : FAO, WHO, UNESCO in ILO . Temu
širšemu konceptu je sledila švedska opredelitev življenjske ravni, po kateri smo se
zgledovali tudi v naši raziskavi .
V literaturi večkrat uporabljajo namesto pojma "kakovost življenja" tudi sintagmi "stil
življenja" in "način življenja", ali pa ju uporabljajo kar izmenično, pa čeprav so ti pojmi
utemeljeni v različnih teoretičnih konceptih . "Stil življenja" (style of life) in "način
življenja" (way of life) sta najprej opredelili individualna psihologija in fenomenološka
sociologija;pritem "stil življenja" izraža osebnost, njeno kulturo in njene vrednote, torej
zrcali posameznikovo subjektiviteto, "način življenja" pa govori o delovnih in prostočasnih
dejavnostih, preko katerih posamezniki uresničujejo potrebe in zahteve ter aktualizirajo
svoja "psiho-socialna in eksistencialna pričakovanja" .
Tudi Miles in Irwine (1982) razlikujeta med življenjskim stilom in načinom življenja .
Mnenja sta, da je življenjski stil odvisen predvsem od osebnih lastnosti, naćin življenja pa
s socioekonomskim statusom, starostjo in spolom . Prvi je izraz osebnega okusa, drugi pa
je produkt socialne strukture, v kateri gnezdi posameznik oziroma posamezne skupine .
Zaradi tega so se izoblikovali komplementarni načini življenja med moškimi in ženskimi,
med mladimi in starimi, pa tudi med dominantnim načinom življenja centralnih skupin in
alternativnim načinom življenja marginalnih skupin .
Kadar vrednotimo način življenja, pravzaprav že obravnavamo kakovost življenja, saj
en in isti način življenja lahko različno ocenjujemo, odvisno od tega, kakšno preferenčno
lestvico in kakšna merila bomo izbrali za vrednotenje kakovosti življenja . In ne samo to :
tudi vrednotenje na podlagi iste preferenčne lestvice je lahko različno, če vrednotenju
dodamo razlago domnevnih vzrokov za določeno kakovost življenja .
Zelo znana je preferenčna lestvica za vrednotenje kakovosti načina življenja, ki jo je
razvil švedski sociolog Johan Galtung (1982) . Dimenzjje Galtungove preferenčne lestvice
so: blaginja, varnost, identiteta in svoboda . Galtung blaginjo ljudi ocenjuje iz zornega kota
razlik med sloji in ugotavlja, da razlike še ogrožajo življenje ljudi . Za varnost meni, da je
9
sestavljena iz več fenotipov, ker gre v bistvu za različne varnosti : varnost pri delu, varnost
v prometu, varnost pri zaposlitvi, pa imovinsko in obrambno varnost . Zato, tako meni
Galtung, večja varnost pri delu, ki je značilna za industrijske, tehnološko visoko razvite
družbe, še zdaleč ne pomeni, da se človek zares počuti varnega . To dokazuje tudi s stalnim
povečevanjem števila samomorov v razvitem svetu, rastočo nezaposlenostjo, grozečo
nevarnostjo vojaških spopadov in jedrskih katastrof . Vse to navaja Galtunga k sklepu, da
se sodobni človek, vsaj kar zadeva varnost, ne more pohvaliti z visoko kakovostjo življenja .
Ko govorimo o identiteti, misli Galtung predvsem na osebno integriteto ; le-to po
njegovem mnenju ogrožajo mamila, samomori, alkoholizem, pogoste psihične motnje .
Svobodo ljudi pa, tako pravi, omejujejo kontrola nacionalnih držav in transnacionalne
družbe. Ocenjuje, da se za posameznike krčijo alternativne možnosti izbire in da jih
ogrožajo tudi velike banke podatkov in širjenje informacijskih mrež .
Seveda je mogoče uporabiti tudi drugačno preferenčno lestvico in drugačna merila za
ocenjevanje kakovosti življenja ljudi ali posameznih skupin ljudi. Na podlagi drugačnih
meril dobivamo tudi drugačne in morda tudi bolj "optimistične" ocene kakovosti življenja
današnjih ljudi, kot jih ugotavlja John Galtung .
Tudi vzroke za negativno in pozitivno vrednotenje kakovosti življenja avtorji različno
interpretirajo . Nekateri mislijo, da je nizka kakovost življenja posledica nizke
proizvodnosti v sodobnih industrijskih družbah, neučinkovitosti tržnih mehanizmov in
neuspehov države blaginje . Spet drugi mislijo prav nasprotno, da je slaba kakovost
življenja posledica previsoke razvitosti, prevelike porabe, previsokega gmotnega in
prenizkega kulturnega standarda, ki med drugim ruši ekološki sistem in uničuje pristne
človeške odnose .
Raziskovalci kakovosti življenja pogosto ocenjujejo samo na osnovi dosežene stopnje
socialne blaginje na eni in doseženega materialnega stanja na drugi strani . Fourastie (1968)
meni, da lahko v tej zvezi materialni standard istovetimo s porabo dobrin in storitev, ki jih
zagotavljamo z denarjem, medtem ko lahko socialno blaginjo istovetimo z življenjskimi
pogoji, ki smo si jih zagotovili bodisi z denarnimi bodisi z drugimi, nedenarnimi sredstvi .
Razlika med materialnim standardom in porabo ter življenjsko ravnijo in blaginjo je torej
v tem, da obsegata prvi dve samo materialne pogoje življenja, drugi dve pa tudi
nematerialne oziroma socialne pogoje življenja .
S pojmom blaginje ali življenjske ravni pogosto povezujejo ali celo istovetijo pojem
steče. Mi teh pojmov nismo, istovetili, pač pa smo blaginjo opredelili kot agregat
objektivnih, se pravi materialnih in societalnih pogojev življenja, srečo pa kot subjektivno
stanje, ki reflektira percipirano stopnjo zadovoljenosti aspiracij . Čeprav se stopnja sreče
in stopnja blaginje ne ujemata nujno (zaradi različnih meril) pa vendarle lahko rečemo, da
je blaginja objektivni korelat sreče in sreča subjektivni korelat blaginje .
V skandinavski raziskavi o "življenjski ravni" so razjskovalci ločili med :
a) blaginjo in srečo, pri čemer so blaginjo povezali s konceptom potreb in jo opredelili
s stopnjo zadovoljenosti potreb, srečo pa z željami . Srečo so preprosto ugotavljali s
tem, koliko se človek počuti srečen . V tem kontekstu je torej blaginja bolj
"objektivno", sreča pa izrazito "subjektivno" določena . Na operacionalni ravni to
pomeni, da je blaginjo možno določiti z vedenjskimi kazalci, medtem ko je sreća
merljiva le s stališči, percepcijami in aspiracijami ;
b) "življenjsko ravnijo" in "kakovostjo življenja" . "Življenjska raven" je v raziskavi
določena s količino metarialnih in neosebnih resursov, ki jih ima človek na voljo in
10
ki jih obvladuje, "kvaliteta življenja" pa z zadovoljenostjo potreb, ki so uresničljive
smo v odnosu do drugih ljudi .
Na ta način dobimo naslednjo sliko :
	blaginja	sreča	
življenjska raven potrebe, ki jih je mogoče subjektivne evaluacije in
zadovoljiti z materialnimi percepcije o tem, kako je
in neosebnimi resursi
	
posameznik zadovoljen s
svojimi materialnimi
	 pogoji življenja	
kvaliteta življenja potrebe, ki se lahko subjektivne evaluacije in
zadovoljijo samo z percepcije o tem, kako je
osebnimi odnosi in s tem, posameznik zadovoljen s
kako se človek povezuje z svojimi osebnimi in
drugimi ljudmi in z družbo socialnimi odnosi
Iz tabele je razvidno, da se pojem "kakovost življenja" pogosto uporablja za
subjektivne ocene in percepcije, v nasprotju z materialno življenjsko ravnijo, ki jo
ocenjujemo z objektivnimi merili . Pri tem je pomembno, da lahko oboje, življenjsko raven
in kakovost življenja, ugotavljamo z objektivnimi in eksternimi prijemi, kakor tudi s
subjektivnimi percepcijami . Vse štiri dimenzije, to je objektivna življenjska raven,
objektivna kakovost življenja, subjektivna ocena življenjske ravni in subjektivna ocena
kakovosti življenja pa so temeljne informacije pri oblikovanju socialne politike .
4. KAZALCI KAKOVOSTI ŽIVLJENJA
Kvaliteto življenja lahko obravnavamo kot koncept za proučevanje družbene blaginje .
Pri raziskovanju kakovosti življenja raziskovalci običajno ne vztrajajo pri celoviti
teoretični konceptualizaciji, ampak izluščijo nekatere osnovne dimenzije kakovosti
življenja (kot n .pr . : zdravje in zdravo okolje, materialna raven, socialna varnost,
izobraževanje, kultura itn.), jih razstavijo na posamezne dele (komponente) in oblikujejo
kazalce za njihovo merjenje, ki jih poznamo pod imenom "socialni indikatorji" .
Socialni indikatorji so količine, ki popisujejo dejavnosti, za katere se domneva (ali
bolje rečeno, za katere se privzame), da so povezane z družbeno blaginjo . Lahko so torej
vhodne količine (se pravi, količine, ki popisujejo input, recimo resurse, ki so alocirani na
posamezne dejavnosti), lahko so količine, ki popisujejo obseg dane dejavnosti
(through-put), in lahko so izhodne količine (se pravi, količine, ki popisujejo output dane
dejavnosti) . Vhodna količina, ki se jo lahko obravnava kot indikator družbene blaginje, je
na primer število zdravnikov na enega prebivalca . Indikator, ki popisuje obseg dejavnosti,
je na primer število, ki pove, koliko obiskov na domu pacienta opravi zdravnik na teden .
Pričakovana življenjska starost in umrljivost otrok pa sta primera indikatorjev, ki sta
izhodni količini .
Osnovna zahteva, ki ji mora zadostiti vsaka znanstvena analiza, je zahteva po
parsimoničnosti . To pomeni, da bi bilo treba določiti minimalen nabor indikatorjev, ki so
potrebni za analizo družbene blaginje. Nekaj takih poskusov je sicer bilo, a noben se ni
posrečil . Raziskave so pokazale, da so korelacije med posameznimi socialnimi indikatorji
dokaj majhne, iz tega pa sledi, da je zelo težko določiti minimalen nabor socialnih
11
indikatorjev. Namesto minimalnega nabora se zato običajno uporablja ustrezen sistem
socialnih indikatorjev. Land (1975), podobno tudi Carley (1981), razločuje tri paradigme
za konstruiranje sistema socialnih indikatorjev . Te so:
1 . programatična paradigma,
2. ciljna paradigma (social goal paradigm) in
3. paradigma, ki sloni na življenjskem ciklu (life-cycle paradigm) .
Po programatični paradigmi se sistem socialnih indikatorjev konstruira tako, da se
upošteva institucionalno strukturo . V vsaki družbeni skupnosti potekajo štiri vrste
aktivnosti : (1) reprodukcija, (2) preživljanje, (3) vzdrževanje reda in (4) socializacija
(Land, 1975) . Vsaki od teh aktivnosti pripada ena ali več standardnih socialnih institucij .
V sistemu socialnih indikatorjev je treba potemtakem upoštevati institucionalne
komponente, ki jih družbena skupnost vzpostavi za to, da se reproducira, da producira
dobrine in storitve, da vzdržuje red in varnost, da organizira znanje in tehnologijo . Take
institucionalne komponente pa so družina, zdravstvo, gospodarstvo in tako dalje . Primer
za programatični sistem socialnih indikatorjev je sistem SEAS (Social Economic Accounts
System). To je obsežen sistem, ki je sestavljen iz 477 indikatorjev . Razvila sta ga
Fitzsimmons in Lavey (1976) v ZDA. Podoben sistem je britanski sistem CIPFA
(Community Indicators Programme of the UK's Chartered Institute of Public Finance and
Accountancy, 1979) .
Po ciljni paradigmi se sistem socialnih indikatorjev določa takole : najprej se ugotovi,
kaj (naj) spada v tako imenovano družbeno skrb, se pravi, najprej se ugotovi, katere
kategorije veljajo v dani družbi za temeljne ciljne kategorije ; temeljne ciljne kategorije se
postopoma razstavi na družbene cilje in podcilje ; za vsakega od njih se nato določi nekaj
indikatorjev, s katerimi se ocenjuje, kolikšna je realizacija posameznega cilja . Po tem
paradigmatičnem obrazcu so izdelali sistem socialnih indikatorjev, kijih uporablja OECD
(1973) .
Tretja paradigma postavlja kot osnovo za konstruiranje sistema socialnih indikatorjev
življenjski cikel posameznika . Po tej paradigmi je bil narejen sistem indjkatorjev, ki je
znan kot Sistem socialne in demografske statistike (SSDS) . Izdelan je bil za potrebe
Statističnega urada Združbenih narodov (1971, 1975). Nastavil ga je britanski ekonomist
Richard Stone (1973) .
Bunge (1976) in Carley (1981) pa tem trem paradigmam dodajata zahtevo, po kateri
je treba socialne indikatorje izpeljati iz teoretične obravnave družbene blaginje . Če dani
niz podatkov ni v funkcionalni ali korelacijski zvezi z nekim teoretičnim konstruktom (ki
se ga ne da neposredno meriti), ga ne moreno obravnavati kot niz podatkov, ki naj
predstavlja vrednosti socialnega indikatorja, pravi Bunge. Ali drugače povedano, sistem
socialnih indikatorjev (bi) mora(l) biti oprt na teoretičen model družbene blaginje .
S socialnimi indikatorji lahko merimo stopnjo zadovoljenosti tistih potreb
prebivalstva, ki jih je nožno zadovoljiti bodisi z materialnimi bodisi z nematerialnimi
dobrinami in storitvami. te p  socialni ndikatorji merijo tudi zadovoljevanje tistih potreb,
ki jih je mogoče zadovoljiti samo z medosebnimi in družbenimi odnosi, z odnosi med
posamezniki ter posameznikom in družbo, pa lahko rečemo, da so to tudi indikatorji
"kakovosti življenja" .
Pri merjenju "kakovosti življenja" sta v rabi dva načina : tako imenovani "objektivni"
in "subjektivni" način. V začetku "gibanja za socialne indikatorje" 5 so bile potrebe pretežno
normativno določene, pač v skladu z nekimi veljavnimi merili ; "kakovost življenja" se je
12
ugotavljala s satisfaktorji, to je dobrinami in storitvami, ki so ljudem dostopne in jih lahko
mobilizirajo za zadovoljevanje svojih potreb, niso pa merili njihove satisfakcije, to je
stopnje zadovoljenosti potrebe .
Skratka, kvaliteta življenja je atribut, ki se nanaša na posameznika . Lahko se jo
obravnava kot subjektiven ali kot objektiven atribut . Če se jo obravanava kot subjektiven
atribut, se jo meri z evalvacijskim anketnim instrumentom : uporabi se niz lestvic za
ocenjevanje zadovoljenosti s posameznimi življenjskimi pogoji (prim .: Dalkey, 1972;
Campbell, Converse and Rodgers, 1976 ; Adrews and Withey, 1976) . Če pa se kakovost
življenja obravnava kot objektiven atribut, se jo meri z deskriptivnim anketnim
instrumentom . Gre za instrument, s katerim se poskuša operacionalizirati koncept, ki ga je
vpeljal Richard Titmuss (1958) . To je koncept, ki ga označujemo z izrazom "razpolaganje
z resursi" ali z izrazom "dostop do resursov" (command over or access to resources) . V
ZDA se je uveljavilo evalvacijsko merjenje kvalitete življenja . V skandinavskih deželah
na primer pa se je uveljavilo deskriptivno merjenje (prim . : Allardt, 1973; Alftan, 1978 ;
Erikson and Aberg, 1987) .
McCall (1976) zavrača evalvacijsko merjenje kvalitete življenja . Po njegovem se
kakovosti življenja ne meri tako, da se sprašuje ljudi, kako zadovoljni ali nezadovoljni,
kako srečni ali nesrečni so ; podatki, ki se jih dobi z anketo o zadovoljnosti, so sicer zanimivi
in pomembni, vendar nam nič ne povedo o kakovosti življenja . Tako kot Nicholas Rescher
(1972) vpelje McCall tri vidike, ki jih je treba razločevati v vsaki obravnavi zadovoljenosti .
To so :
1 . zadovoljnost kot taka (stanje zadovoljnosti),
2. splošni pogoji za zadovoljnost (se pravi potrebni, ne pa tudi zadostni pogoji za to,
da posamezna oseba doseže stanje zadovoljnosti) in
3 . idiosinkratični pogoji za zadovoljnost (ti so lahko za vsako osebo drugačni) .
Pogoji za zadovoljnost (potrebni in zadostni) so izpolnjeni natanko takrat, kadar so
izpolnjeni splošni in idiosinkratični pogoji. Brž ko eni ali drugi niso v celoti izpolnjeni,
oseba ne preide v stanje zadovoljnosti .
Po McCallu je treba pri definiranju kvalitete življenja vzeti kot izhodiščni definiens
splošne pogoje za zadovoljnost in nezadovoljnost samo po sebi . Kolikšna je v posameznem
primeru kvaliteta življenja, se potemtakem ugotovi tako, da se ugotovi, v kolikšni meri so
izpolnjeni splošni pogoji za zadovoljnost . Da bi jih specificiral, MeCall uvede pojem
potrebe. Naj bo X poljubna entiteta in Z eno od mogočih stanj entitete X . Kar entiteta X
potrebuje glede na stanje Z, je tisto, s čimer entiteta X preide v stanje Z, ali - če je že v
stanju Z - tisto, s čimer entiteta X ostane v stanju Z (White, 1975) . To je torej trimestni
predikat, ki ga lahko izrazimo takole: X potrebuje Y za to, da preide v stanje Z . Očitno je,
da je tako definirana potreba zelo splošen pojem . V okviru razprave o kakovosti življenja
se predikat "X potrebuje Y za to, da preide v stanje Z" lahko bere kot "Oseba X potrebuje
Y, da bi dosegla stanje Z" . To, kar neka oseba potrebuje, ni isto kot tisto, kar si želi . Potrebe
in želje se v marsičem razlikujejo . Na primer: Mimo si lahko samo nekaj, kar je do neke
mere v našem dosegu, medtem ko je lahko tisto, kar potrebujemo, popolnoma zunaj našega
dosega. To, kar si želimo, je tesno povezano s tem, v kar verjamemo . Po drugi strani pa je
to, v kar verjamemo, popolnoma irelevantno za to, kar potrebujemo . V splošnem velja, da
ljudje sami najbolje vedo, kaj si želijo, kar pa ne velja za to, kaj potrebujejo . Treba je
razlikovati še med "intenzionalno" naravo želje in "ekstenzionalno" naravo potrebe . Znano
je, da želje eskalirajo, empiričnega dokaza za analogno rast potreb ni . In tako dalje .
13
Vrnimo se k predikatu "Oseba X potrebuje Y za to, da preide v stanje Z" . Brž uganemo,
da se v kontekstu kvalitete življenja stanje Z Lahko interpretira kot stanje zadovoljnosti .
Imamo torej predikat, ki se glasi : Oseba X potrebuje Y za to, da preide v stanje
zadovoljnosti . Skratka, zaključuje McCall, splošni pogoji za posameznikovo zadovoljnost
so izpolnjeni natanko takrat, kadar so saturirane njegove potrebe . Ostaja pa nam še
vprašanje, kaj potrebuje posamezna oseba, da preide v stanje zadovoljnosti .
Eden od odgovorov na to vprašanje je Allardtova trihotomija "imeti-ljubiti-biti"
("Having-Loving-Being" ; Allardt, 1973) . Ti izrazi označujejo tri skupine potreb . V prvo
skupino spadajo fiziološke potrebe in potrebe po varnosti . V drugo skupino spadajo potrebe
po pripadnosti . V tretjo skupino spadajo potrebe po samouresničevanju . Ta Allardtova
trihotomija spominja na znano Maslowovo "hierarhijo potreb" (Maslow, 1954) .
Na dlani je, da McCallovo analizo lahko sklenemo s Titmussovim konceptom
"razpolaganje z resursi" . Ali drugače povedano, McCallova analiza utemeljuje
deskriptivno merjenje kvaliteta življenja .
Dajanje prednosti proučevanju kakovosti življenja z "objektivnimi" kazalci
(satisfaktorji) pa seveda ne izključuje tudi drugega načina, to je proučevanja kakovosti
življenja prek satisfakcije, to je subjektivno zaznane zadovoljenosti potrebe . Dandanes
raziskovalci vedno pogosteje uporabljajo oba načina in kombinacijo obeh, kar smo storili
tudi v naši raziskavi .
Primerjava rezultatov obeh načinov namreč kaže, da obstaja določena
"korespondenca" med objektivno izmerjeno kakovostjo življenja in njeno subjektivno
zaznavo, vendar rezultati še zdaleč niso identični . L.Z.Milbrath (1982) n .pr. ugotavlja
negativno korelacijo med naraščanjem materialne blaginje in subjektivno oceno kakovosti
življenja v ekonomsko razvitejših deželah .
Avtorji F .M.Andrews (1981), R .G.Mason and G.D.Faulkenberry (1978) ter
A.C.Miehalos (1980) pa so ugotovili, da je subjektivna ocena kakovosti življenja odvisna
od razlik med dejanskimi življenjskimi pogoji in tem, kar si ljudje želijo . Cim manjši je
razkorak med obstoječim in željenim, (satisfaktorji in satisfakeijo), tem veja je verjetnost,
da bodo boljše ocenili tudi kakovost svojega življenja .
Polemika, ki se je v 70 . letih razvila med tako imenovanimi "objektivisti" in
"subjektivisti", je bila koristna ne samo zato, ker je pripomogla h konceptualnemu
razčiščevanju in metodološkim inovacijam, ampak v prvi vrsti zato, ker se je izoblikovalo
mnenje, da ne kaže vztrajati samo pri "objektivnih" merilih . V raziskovanje "kakovosti
življenja" je nujno vključiti tudi subjektivne zaznave oziroma potrebno je odkrivati in
ustrezno analizirati tudi odnos med objektivnimi življenjskimi pogoji na eni strani in
njihovo "subjektivno" percepcijo in evaluacijo na drugi .
To pa ne velja samo za raziskovalce kakovosti življenja, ampak tudi za oblikovalee
politike in njihove centre odločanja in predvsem zanje .
Prav je, da se politika odpoveduje neposredni manipulaciji s človekovo srečo . Naloga
politike je, da ustvarja in izboljšuje možnosti za kakovostno življenje ljudi in razvija
njihove sposobnosti za mobilizacijo in eksploatacijo obstoječih resursov in za ustvarjanje
novih, vendar je potrebno in nujno, da politika pri odločanju upošteva tudi "razpoloženja",
"socialno klimo", "mnenja", "bojazni in pričakovanja", takšna, kot jih reflektirajo
subjektivne reakcije ljudi. Podatke o njih mora politika upoštevati ne le kot argumente za
politično odločanje, ampak tudi in v prvi vrsti kot "omejitve" pri njem . Do teh spoznanj
pa se ni mogoče dokopati samo na osnovi "trdih" statističnih podatkov, ampak je potrebno
meriti tudi socialno-psihološke "mehke" spremenljivke . In prav ta nujnost je spodbudila
14
celo vrsto novih raziskav o kakovosti življenja, ki poleg materialnih pogojev življenja
merijo tudi subjektivno počutje in zadovoljstvo ljudi .
Oba pristopa, subjektivni in objektivni, sta pri raziskovanju "kakovosti življenja"
enako pomembna in nemogoče je določiti, kateri je boljši ali slabši, saj je ustreznost
pristopa v prvi vrsti odvisna od meril za določanje pomembnosti in naših prioritet . To pa
je spet odvisno od konceptov, ki jih bomo uporabili, in njihove utemeljenosti v teoriji
"kakovosti življenja" .
5. RAZISKOVANJE KAKOVOSTI ŽIVLJENJA PRI NAS
V raziskavi, ki jo izvajamo na Inštitutu za sociologijo (oziroma sedaj Inštitutu za
družbene vede), smo se pri prvem merjenju (1984) odločili za "čisti" objektivni pristop . V
ta namen smo pripravili deskriptivni merski instrument, ki sloni na konceptu kakovosti
življenja, kot ga je razvil angleški sociolog R .A.Titmuss (1958) . Te življenjske ravni ni
opredelil le kot "potrošnjo", marveč kot kontrolo posameznika ali skupine nad sredstvi za
zadovoljevanje potreb(eommand over ressourees) . To daje podobo človeka, ki ne nastopa
le kot pasivni porabnik ponujenih dobrin in storitev, ampak kot akter, ki posega v urejanje
svojega fizičnega in socialnega okolja . Po M .R.Titmussu je kakovost življenjskih pogojev
določena z možnostmi, ki jih posameznik ima : "( . . .) za razpolaganje z viri, izraženimi v
denarju, lastnini, znanju, psihični in fizični energiji, socialnih odnosih, varnosti itn ., s
katerimi lahko kontrolira in zavestno upravlja svoje življenje" .
Medtem ko smo se v naši prvi raziskavi (1984), ki smo jo izvedli na reprezentativnem
vzorcu prebivalstva v Sloveniji, zavestno omejili samo na merjenje "objektivno"
določljivih pogojev življenja, smo v naslednji fazi, pri ponovljeni raziskavi (1987), tokrat
na jugoslovanskem vzorcu, že vključili tudi nekaj "subjektivnih" kazalcev . Deskriptivnim
indikatorjem smo torej dodali še evaluativne, z namenom, da določimo stopnjo
zadovoljenosti (satisfakcijo) na različnih življenjskih področjih, v različnih kakovostnih
pogojih in da ugotovimo razkorak med dejanskim in željenim, med empirično izkustvenim
in percipiranim ter željenim stanjem .
Resurse, ki jih upoštevamo pri merjenju kvalitete življenja, smo določili tako, da smo
uporabili dvodimenzionalno klasifikacijsko shemo osnovnih človeških potreb : eno
dimenzijo predstavlja Allardtova trihotomija "imeti-ljubiti-bjti", drugo dimenzijo pa deset
področij kakovosti življenja. Ali drugače povedano, kvaliteto življenja merimo tako, da
ugotavljamo, s katerimi resursi razpolaga posamezna oseba . Pri tem nas zanimajo resursi
R1, iz katerih je razvidno, kaj kdo ima (Allardtov having) in resursi R3, iz katerih je
razvidno, kam kdo spada (Allardtov being) . Indikatorji, ki popisujejo, katere resurse RI
ima na voljo posamezna oseba, so indikatorji materialne blaginje . Oseba, ki nima dostopa
do resursov R2, je v stanju, ki mu pravimo anomija . Oseba, ki nima dostopa do resursov
R3, je v stanju, ki mu pravimo alienacija. Resurse Rl, R2 in R3 operacionaliziramo tako,
da upoštevamo deset področij . Ta so :
1 . stanovanje,
2. bivalno okolje,
3 . zdravje in dostop do zdravstvenih storitev,
4. prehrana,
5. znanje in izobraževalne možnosti,
6. zaposlitev in pogoji za delo,
15
7. ekonomski resursi, ekonomski standard,
8. socialni resursi, socialna integriranost,
9. prosti čas,
10. politična participacija .
Indikatorji kvalitete življenja so seveda mikroindikatorji . Z ustreznimi statistićnimi
računi pa dobimo iz njih makroindikatorje (povprečja, disperzije, korelacije), ki jih lahko
obravnavamo kot indikatorje družbene blaginje in s teni kot indikatorje razvitosti dane
družbe .
Tripartitna klasifikacija potreb na eni strani in delitev na deset področij življenja na
drugi, vse zajeto v enotni raziskavi na isti populaciji in z istimi instrumenti, nam ne le
omogoča, da dobimo celovito podobo o kakovosti življenja našega prebivalstva, ampak
omogoča bolj kompleksno vrednotenje podatkov z intersektorskimi analizami . To pomeni,
da v naši analizi nismo omejeni le na ugotavljanje kakovosti življenja v enem sektorju,
ampak lahko ugotavljamo tudi odnose med kazalci iz več sektorjev, kot kažejo posamezna
poglavja v tej publikaciji .
Med središčne tene v raziskovanju kakovosti življenja sodi odnos med delom in
kakovostjo življenja, ki ga obravnava Ivan Svetlik v svojem prispevku Delo in kvaliteta
življenja . Na osnovi empiričnih podatkov ugotavlja avtor, da zaposlitev ohranja osrednje
mesto v življenju posameznikov, da pa je kakovost delovnega okolja pri nas izredno nizka .
Pričakuje, da bo v prihodnosti naraščalo samozaposlovanje, neregulirane oblike
zaposlovanja, skrajševanje delovnega časa in druge neformalne oblike plačanega dela .
Kakovost dela pa bo možno izboljšati samo z boljšo in sodobnejšo tehnologijo in večjo
profesionalizacijo dela .
Z delom in zaposlovanjem se ukvarja tudi Martina Trbanc v svojem prispevku Trg
delovne sile in marginalne skupine. Ugotavlja, da je bila za Jugoslavijo v preteklosti
značilna popolna varnost zaposlitve, ta pa se v zadnjih letih spreminja . V Sloveniji se
razmere na trgu delovne sile hitro spreminjajo, meja med zaposlenimi in samozaposlenimi
se briše in, kar je najbolj zanimivo, raste ugled samozaposlenosti, podjetništva in
zaposlenosti pri zasebniku . Hkrati z odpiranjem večje možnosti za zaposlovanje in
samozaposlovanje bolj izobraženih kategorij pa se opazno zaostruje položaj marginalnih
zaposlenih, in to bo vplivalo na kakovost njihovega življenja .
S prostim časom kot dimenzijo kakovosti življenja se ukvarja Nevenka
Černigoj-Sadarv svojem prispevku Socialni položaj, materialni standard in način
preživljanja prostega časa . Prosti čas je opredeljen s svobodo, individualno izbiro in
samoekspresijo . Svojo analizo avtorica sklene z naslednjimi ugotovitvami : raznoličnost v
načinu preživljanja prostega časa je še vedno vezana na ugodne socialne in materialne
pogoje. Raznoličnost preživljanja prostega časa je večja v razvitih kotv nerazvitih regijah .
Na možnost izbire pa poleg materialnih razmer vplivajo tudi socialni in socializacijski
dejavniki. Večja možnost izbire in reaktivna neodvisnost od pripisanih socialnih vlog je
tudi odločilen element v ocenjevanju kakovosti življenja .
Med pomembnejše dimenzije kakovosti življenja štejemo stanovanje in še posebno
dostop do stanovanja . To je tema, ki jo Srna Mandič obravnava v svojem "Prispevku k
opisu stanovanjske preskrbe v Jugoslaviji ob koncu 80tih let" . Avtorica ugotavlja razlike
med različnimi kategorijami prebivalstva glede preskrbe s stanovanjem, stanovanjskem
standardu in zadovoljstvu s stanovanjem .
16
Kriza razvojne prostorske paradigme v Jugoslaviji, je naslov prispevka Barbare
Verlič, ki analizira glavne značilnosti neenakega dostopa socialnih skupin do družbenega
standarda v različno razvitih regijah bivše Jugoslavije .
Frane Adam je v svojem prispevku Politična participacija kot sestavina kvalitete
življenja izpostavil pomen, ki ga lahko ima politična participacija "kot instrument za
aktiviranje virov, pomembnih za oblikovanje želene življenjske ravni ali kakovosti
življenja". Toda, opozarja avtor, to velja le za politično participacijo v pluralistično
demokratičnih sistemih, ko politična participacija ni več element prisile, ampak postane
prostovoljna dejavnost .
Gregor Tomc (Razredi v socialistični družbi -Primer Slovenije v 80tih letih) analizira
kakovost življenja glede na dostopnost do materialnih dobrin in ekonomske možnosti
pripadnikov različnih družbenih razredov . Svojo analizo sklene z ugotovitvijo, da
socializem revščine ni odpravil, ampak jo je celo še poglobil. Zaradi neučinkovitega
gospodarstva in še nerazvite socialne politike revščina v 80 . letih celo še narašča .
Mojea Novak (Nekatere značilnosti kvalitete življenja migrantov v Jugoslaviji)
poskuša odgovoriti na vprašanje, ali se skupine nemigrantov, regionalnih migranotv in
imigrantov v Slovenijo razlikujejo glede na kakovost svojega življenja . Za kazalee
kakovosti življenja je uporabila socialni izvor, materialni standard in način preživljanja
prostega časa . Ugotavlja, da se vzorei kakovosti življenja pri naštetih treh skupinah
pomembno razlikujejo po vseh treh kriterijih .
V zgoraj naštetih člankih avtorji obravnavajo posamezne dimenzije kvalitete življenja .
V zaključnem članku pa Vojko Antončič prikazuje rezultate analize, v kateri so
upoštevane vse dimenzije hkrati. Ugotoviti poskuša, kakšna je - podolgem in počez -
kakovost življenja osebe, ki jo karakterizira določen nabor prediktorskih oznak .
OPOMBE
1 Raziskavo smo izvajali v okviru tematskega sklopa : Incikatorji in regulatorji neekonomskih vicikov
življenja, financirala pa jo je Raziskovalna skupnost Slovenije v svojem rednem programu .
2 Država blaginje se je ražvila v žgodnjih petdesetih letih kot odgovor na nakopičene socialne probleme v
visoko razvitih incustrijskih cržavah . Z državo blaginje so razvite incustrijske družbe reagirale na socialne
zahteve prebivalstva po pravičnejši razdelitvi dobrin . Pomenila je institucionalizacijo pravic prebivalstva na
socialno blaginjo . Glej : T .H.Marshall : Sociology at the Crossroads, Heineman . London. 1963 .
3 Finski ekonomist H.E.Pipping nasprotuje razlikovanju med "življenjskim standardom" in "življenjsko
ravnjo", ker meni, da to ne odgovarja običajni jezikovni rabi, medtem ko švedski družboslovec S .Johansson
ižmenično uporablja "življenjski pogoji in življenjska raven" .
4 Komparativno skandinavsko raziskavo je izvedla raziskovalna skupina za komparativne sociološke raziskave
na Univerzi v Helsinkih . Izvajali sojo v Danski, Finski, Norveški in Švedski . Glej : Allardt E . : Dimensions
of Welfare in A Comparative Scandinavian Study . Acta Sociologica 1976 . Vol . 19 . No . 3 . pp 227-239
5 Gre za poskuse, da bi prišti do novih kazalcev družbenega razvoja, ki bi bolj ustrezali novim pojmovanjem
o naravi razvojnega procesa in ki bi se zajeli v njegovih najpomembnejših prvinah . Tovrstna prizadevanja
potekajo v mednarodni javnosti že več kot dve desetletji in so dobila najširšo organizacijsko podlago v sistemu
organizacije Združenih narodov. Pojav je dobil ime "gibanje socialnih indikatorjev" .
1 7
VIRI
Alftan, T. (1978). "Level of Living Surveys in Sweden : Some Issues and Findings ." International Labour
Review, 117 .
Allardt, E. (1973). "A Welfare Model for Selecting Indicators of National Development ." Policy Sciences, 4.
Allardt, E . (1976). Dimensions of Welfare in a Comparative Scandinavian Study . Acta Sociologica. Vol.19 .
No .3. pp 227-239.
Andrews, F .M. and Withey, S.B . (1976). Social Indicators of Well- Being: Americans' Perceptions of Life
Quality. New York : Plenum Press .
Andrews, F.M. (1981) . Subjective Social Indicators, Objective Social Indicators, and Social Accounting
System . In : F.T.Juster and K.C .Land (eds) : Social Accounting Systems . Academic Press . New York. pp .
377-419 .
Bunge, M. (1976) . "'Indicators' : Judging the Quality of Life ." in W .R . Shea and J . KingpFarlow, eds., Values
and the Quality of Life . New York : Science History Publications .
Campbell, A., Converse, P.E. and Rodgers, W .L . (1976). The Quality of American Life : Perceptions,
Evaluations and Satisfactions . New York : Russell Sage Foundation .
Carley, M. (1981). Social Measurement and Social Indicators : Issues of Policy and Theory . London : Allen and
Unwin .
Carlisle, E . (1972) . "The Conceptual Structure of Social Indicators," in A. Shonfield and S . Shaw, eds., Sociat
Indicators and Social Policy. London : Heinemann Educational Books .
Chartered Institute of Public Finance and Accounting (1979) . Community Indicators . London : CIPFA .
Dalkey, N.C . (1972) . Studies in the Quality of Life : Delphy & Decision Making . D .C. Health & Co ., Lexington,
Mass., Rand .
Erikson, R . and Aberg, R. (1987) . "The Contents and Distribution of Welfare," in R . Erikson and R . Aberg,
eds., Welfare in Transition : Living Conditions in Sweden 1968-1981 . Oxford : Oxford University Press .
Fitzsimmons, S .J . and Lavey, W.G. (1976). "Social Economic Accounts System (SEAS) : Toward
Comprehensive Community-Level Assessment Procedure." Social Indicators Research, 2 .
Ježernik M . (1986). Marginalije k instrumentariju proučevanja kvalitete življenja . Družboslovne razprave 4 .
Ljubljana . str. 165 .
Land, K .C. (1975). "Social Indicator Models: An Overview," in K.C. Land and S . Spilerman, eds., Social
Indicator Models . New York: Russell Sage Foundation .
Maslow, A.H . (1954) . Motivation and Personality .
Mason, R .G . and Faulkenberry, G .D . (1978). Aspirations, achievements, and life satisfactions . Social Indicators
Research 5 .pp.133-150 .
McCalt, S. (1976). "human Needs and the Quality of Life," in W.R. Shea and J . KingpFarlow, eds ., Values and
the Quality of Life, New York : Science History Publications.
Meadows, D.H ., Meadows, D.L., Randers, J ., Behrens, W .W. III . (1970) . The Limits of Growth . A Report for
the Club of Rome's Oriject on the Predicament of Mankind, Universe Books . New York .
Measuring Social Well-being. A Progress Report on the Development of Social Indicators . OECD. Social
Indicator Development Programme . p.7.
Michalos, A.C . (1980). Satisfaction and Happiness . Social Indicators Research 8 . pp 385-422.
Milbrath, L.Z. (1982). A Conceptualization and Research Strategy for the Study of the Ecological Aspects of
the Quality of Life. Social Indicators Research . Vol . 10 . No .2 .
Organization for Economic Co-operation and Development (1973) . List of Social Concerns . Paris : OECD .
Rescher, N . (1972) . Welfare.
Rus, V . (1984). Indikatorji družbenega ražvoja . Tipkopis.
Statistisches Amt cer EG. 1964 .
Stone, R . (1973) . "A System of Social Matrices ." The Review of Income and Wealth, series 19.
Titmuss, R.A . (1985) . Essays on the Welfare State . London : Allen and Unwin .
United Nations (1971). A System of Demographic, Manpower, and Social Statistics Series : Classifications and
Social Jndicators . ST/STAT/49 . New York: UN Secretariat.
United Nations (1975) . Towards a System of Social and Demographic Statistics. ST/ESA/STAT/SER.F/18 .
New York : Department of Economic and social Affairs .
White, A.R . (1975). "Needs and Wants." Philosophy of Education Society Proceedings . (in poglavje v knjigi
Modal Thinking)
1 8