505
sedeli, poslušali Sočin šum in nazdravljali žareči mladi deklici.
„Minile so težave učenja," je objemala Kamenska polhčerko, „zdaj se odpočiješ, otrok, zdaj boš zopet živela meni."
„Minile so težave učenja, draga mama ... A nastopil je resni čas, čas dela v poklicu. Hvaležna sem ti, draga, blaga mati. Hvaležna sem vam vsem za vašo ljubeznivo pomoč. Pa zabiti ne smem, da uživam kruh usmiljenja, zabiti ne smem, da mi pokaže lahko danes, jutri, nova gospodinja pot. . . Tudi se nisem učila za to, da bi visela kot teža na tujih ramenih. Oglasila sem se pri ravnatelju za službo."
„Nehvaležnica!" se je zasolzila Kamenska, „tudi ti me zapustiš?"
„ Moram, mati, moram, sramovala bi se, če bi jedla še nadalje nezaslužen kruh. Sramovala bi se čakati, da me odpodi druga ... Ah, mama!... Saj ne boš več sama ..." —
Prebledela je, gledala na stopnjice. Peris s pod-nosom, polnim steklenic, je sledil njenemu pogledu. Steklenice so padle z ropotom na tla. Mati se ozre, srce ji zastane. V popotnem plašču stoji na stop-njicah bradat tujec. Kot da ga je pripodilo hrepenenje — kot da mu je ustavila srčna tesnoba korak. Bradat je, zagorel. Možat obraz, ponosna postava. Kdo bi poznal v njem vitkega mladeniča, ki je odšel, pet let je tega, v bajno deželo, za bajnim zakladom. Niso ga poznali Goričani, ko je šel peš po Gorici, motril hiše in ljudi. Niso ga poznali Solkanci, ko jih je srečeval na prašni cesti, katero je prehodil, mali kovčeg v roki — Kamenski graščak.
Pa spoznala ga je mati, spoznala najdenka. Novih steklenic je - prinesel Peris. Poslom sta bila odprta klet in hram. Šumne zdravice so pozdravljale prihod gospodarjev. Tiho, plaho, se je izgubila Ivanka iz vesele družbe, tiho, plaho so izpraševali posli, zakaj je prišel gospodar brez sluge. (Konec.)
2MK
Dalmacija!
Zložil G. Koritnik.
Dalmacija, dežela plodnih sanj, kako za tabo duša je gorela, ponosna misel me je spreletela na pragu tvojem, ki sem stopil nanj.
Dalmacija! kot nekdaj v carskih čet blestečem solncu kraljevala si, kraljica morska, kras mi svoj odkrij!
Zader, 19. avgusta 1908.
Na prag slovanstva poln pričakovanj! Ta vroča misel je duha prevzela, ko je pred mano rastel iz pepela stoletij rimskih veličastni dan^,...
Bila barbaru v strah si in trepet, ki krhal meč ob tvoje je čeri — slovanstvu bodi zdaj ponos in cvet!
L
1
Domotožje.
Zložil G. Koritnik.
Odkod si doma in kako ti je ime tvoje oči so objokane, bolne, ustne so tvoje žalosti polne, mrzle- kot polnoč so tvoje roke?
Strah me je samega v tvoji bližini, v hladnem objemu izstradanih rok v strahu zaklical bi kakor otrok, ki mu je mati umrla v tujini
V bledi se marmor lice oblači, kjer se zabliskajo tvoje oči, v duši globoko bolest zaskeli, kakor klic mrtvih v zakleti palači.
Vse je prenesel duh v sebi močan, duh, ki sovraštvu in boli kljubuje, vendar, ko tvoje stopinje začuje, vsaka ponosna je misel zaman!