P a š n i k. Kaj je vnaših domačih (narodnih) šol ah poboljšati potrebnega, da svoj namen v sedanjih časih dosežejo? Kaj tirjajo nekteri naših sedanjih srenjskih glavarjev od naših šol, kar se j i m dovoliti ne more in ne sme. (Odgovor na tretje vprašanje, ki ga je lavantinski ordinariat za leto 1862. mlajšcmu iluhovništva zastavil.) V naših narodnilt šolah (pučkih učionah) je naj prej treba narodnega domačega duha po sv. katoliški veri razsvetljenega v vseh rečeh vpeljati. — Tedaj , kar je splošnih opravil, naj bi se tako opravljale, da je za cerkveno in narodno prav in koristno. — Postavim molitev in petje pri sv. niaši in v cerkvi naj bo narodno, pošteno in pobožno. Ko bode pravi keršanski in domači duli v šolah vladal, in šolarji učenika ko svojega očeta Ijubili in spoštovali, takrat jih ne bode treba s šibo v šolo poditi, pa tudi ne staršev z dvojnini plačilom kaznovati, ako otrok v šolo ne pošiljajo. Vsi pripomočki so tedaj izbuditi, da učenci pridno in neprisiljeno v šolo liodijo. Sicer se mora reči, da šole nikjer ljudem eeld ne diše, ne Nemcem na deželi, ne drngim narodom; prica lega so ojstre pogostne deržavne postave, in kljub vsega tega vendar le prazne šolske sobe, in godernjanje marsikterih roditeljev, da njih otroci že v doroači šoli ne uniejo vsega v duhovnem in političnem, praktičnem in domačem življenju, česar so se gospodje več let na akademijah komaj naučili, in še si jim vendar večkrat prigodi, da, kar v eni uri napišejo, po dve brišejo. l)a je zahtevanje od šol ne le pri nas, ampak tudi drugod od Ijudstva prenapeto, kaže ta le glas izZagreba, kakor gaje le(ošnji ,,Pozor" v 159. broju donesel z naslovom: wZašto se deca neuče u školi". Tako le je pisano: ,,Več smo toliko putah čuli prigovarati, toliko putah jadikovati mnogo Ijudih govorečih , djeca u glavnih školah neuče se ništa, djeca su odviše obterečena nauci. Ako čovjek dobro razabira te glasove, nači če zbilja, da je u njih po nešto isline, t. j. uvjeriti če se, da nevaljala djeca nemara za nauke, da su nevaljala djeca prama svojoj nemarnosti ogroranimi nauci obterečena; njim so školski nauci nesnosno breme; sania po sebi škola nemože nadoknaditi, što djeca v nemarnosti zapuste. Nu smiešno nani se čini> što ti ljudi opet žele, da im djeca neizadju praznih glavah iz škole. Ovo dvoje nemože nikako zajedno zastajati, ili se morajo djeca učiti, ili ostati praznih glavah. Da se roditelji sami pobrinu za svoju djecu, da oni jače nastoje oko nje, nebi se jamačno morali tužiti, da dolaze neuka i šuplja iz škole. lli, zar je moči nemarnoj djeci ulijati i proti njihovoj volji. Mi toga neznamo, možebiti se nadje kakov veliki dušoslovac, koji bi izpitao tu dosele gluliu tajnu. Ovo želimo u interesu i roditeljah i učiteljah i dece; a dok toga ne bude, — bojimo se da neče tako brzo biti — moramo roditelje oprezne učiniti na onu narodnu poslovicu: ,,bez mnke neima nauke" — moleč jih, da se sjete svoje prošlosti, u kojoj su se takodjer morali napinjati i raditi. Dopuštamo, da niso sva djeca jednako naravskimi svojstmi uma obdarovana, ali mi razlikujenio nemarnost od duševne ograničenosti, a to bi morali i oni na umu iinati, koji hoče što prigovoriti". V naših narodnih šolah naj učitelji navadne slovenske besede, in povsod v ednakem pomenu rabljene otroke navadijo, da se prosto Ijudstvo z njimi soznani in germanizmi in lokalizmi, kolikor mogoče, odpravijo; v narodnih šolah se naj le po domačem jeziku vadi in piše. — Mora se tudi omeniti, da je, kakor je doslej navadno bilo, vendar v eni in isti sobi učiteljski preveč razdelkov (Klassen). Cez dva bi v ednem razdelku ne smela biti. Splošna napaka narodnih šol je tudi preterdo vrašena stara teorija, kakor eni pravijo; toda vpeljane reči grajati in pomanjkljivosti odkrivati, ni težavno, ali kaj boljega vpeljati, to je drugo vprašanje. XTa papirju se sicer lahko popisuje ^sim in tamo", ali nove reči vresničiti, in v djanju izpeljati, ni tako lahko kakor kdo misli. ,,Omne tulit punctum, qui miscuit utile dulci", pravi splohni pregovor. Za nas pa velja se sploh v školah načeladeržati: Vjavnih šolah se smejo le bukve rabiti, ki jih je cesarsko ministerstv o uka dovolilo; temu jaz le to le pristavim : Koj koder učitelj to stori, in se navadnega šolskega reda derži, in po zapovedanih predmetili za učenje določeni čas obrača, in prepozno šolskih vrat ne odpira, pa tudi prezgodaj šolarjev ne izpusča domu, stori dovolj — satis facit. ,,Zategadel naše Ijudstvo sploh za šole ni vneto" piše neki Schuldistriktsaufseher, rin jim večji del nasprotuje, ker ne vidi nikake vnanje koristi". Ali moj Bog, kako korist vendar le hočete iz šol? Od tod menda torej izvira tirjatev nekterrh slov. glavarjev, da se naj v šolah le nemški uči, ker nemci vsaj kaj zapisati, in svoje misli na papir spraviti umejo, ker sami nikakih slovenskih pisem ne poznajo, in toraj hočejo, naj mlajši stopajo v njih stopinje, ne pa naprej. Tistim pa, ki pravijo, da slovenski otroci že tako slovenski znajo, zatoraj naj se v šoli le nemški uče, se naj odgovori: Tudi nemški otroci že nemški od domače hiše znajo, naj se tedaj v šoli slovensko, ali po ktereni drugem jeziku uče. In kako je, da se to vendar le prigodi? Zato, ker šola ni zato se zgolj jezikov učili, anipak tudi drugih potrebnih reči in predmetov, si serce žiahtniti, in se za slehern stan pripravljati. Drugi želijo (če je res?), naj bi se šola od cerkve ločila! — To nerodnost dokazovati, bi bilo v kristjanskih deržavah od več; — toda veliko jih je celo ob pravo vero, in keršansko zastopnost prišlo, — kterim se pa ne sme nikakor po volji storiti, ker so v svoji temoti le pomilovanja vredni. Sploh bi pa jaz terdil, da je v tej reči tako zvana ,,personliche Gehassigkeit" največ kriva, zatoraj se bere v nekih humorističnih novinah (28. I. K.) tako le: ,,Wir wollen keine Trennung der Schule von der Kirche, sondern nur vnm grandigen H. Pf...; die Kirche vertragt sich sehr gut mit der Wissenschaft, nur mancher Pf.... will davon nicbts wissen". — Exemplum est odiosum. Ergo sobrii estote, in se deržite načela: ,,Leben und leben lassen", ne pa onoga, ki se glasi: wfiat justitia, pereat niundus", ker bi se vam vendar le znalo primeriti, da bi morali slišati : ,,medice Clira te ip.SUin". — a —, duhoven imenovane skofije.