LETO X. ZVEZEK 20. Vrli Slovenci: Prava vera bedi vam luč, materni jezik bodi vam ključ do zveličanske narodne omike. A. M. Slomšek. m NflS DOM m m m m m mi m m i' GLASILO SLOVENSKE MLADINE. MARIBOR, 1910. CIRILOVA TISKARNA. m Vsebina 20. zvezka: Stran Stran Mladinska izobrazba: Petdesetletnica avstrijske ustave . . . 305 Zabava: Materina podoba.........................306 Kaj je novega po svetu? 312 Dekliški vrtec: Naše želje..............................313 Dobra gospodinja........................313 Obračun ................................314 Svojstva vrle gospodinje .........315 Društveni glasnik: Podčetrtek .............................316 Kebelj na Pohorju.......................316 Fram....................................317 St. Ilj v Slov. gor.....................317 Dekliški shod na Brinjevi gori .... 317 Govorniške vaje: Mi se potegujemo za lastno srečo . . . 319 Prolog k svetopisemski igri »Egip. Jožef« 319 Dekleta naročite si pri S. K. S. Z. v Mariboru svoje dekliške znake! Listnica uredništva G. A. S. v S. Pravilnik dekliške zveze je objavljen v št. 3. letošnjega »Našega Doma«. Ustrojstvo in delovanje dekliških zvez se da spoznati tudi iz poročil. — Škale: Hvalevredno je, da ste gospodu hvaležni za njegovo požrtvovalno delo, ampak enakih dopisov ne priobčujemo, ker gospodom tako kadenje ni ljubo. Naš list ima tudi čisto druge namene. Le delajte naprej v tistem duhu, pa nam kaj poročajte, kako se gibljete. Zdravi! Naš Dom izhaja 1. in 15. vsakega meseca ter stane na leto 2 K. na pol leta i K, na četrt leta 50 h. — Uredništvo in upravništvo je v Cirilovi tiskarni, Koroške ulice 5, Maribor. — Sklep uredništva n. oktobra 1910. Knjižnica S. K. S. Z. v Mariboru, Koroška cesta št. 5, nudi svojim čitateljem najboljše spise slovenske književnosti. Odprta je vsak delavnik od 4.-6. ure zvečer, le ob nedeljah in praznikih od 10.—11. ure predpoldan. Prosimo pa, da cenjeni čitatelji tudi knjige redno vračajo, da prihranijo sebi in nam stroške opominjevanja. Deset lepih razglednic za god pošilja za 80 vinarjev, ki jih lahko plačate s poštnimi znamkami Trgoma Mane si Cirila v Marim Kor. cest 5. štev. 20. V Mariboru, 15. oktobra 1910. X. letnik. Mladinska Petdesetletnica avstrijske ustave. Kaj je ustava? Sedaj imamo razne zastope, ki vodijo javne zadeve, deželni in državni zbor, ki delata postave m jih predlagata cesarju v po-trjenje, dovoljujeta deželne in državne davke, kličeta ministre in druge uradnike na odgovor, če ne izpolnjujejo vestno svojih dolžnosti. Odleta 1840 do leta 1800. ni bilo tako. Takrat je imel vso oblast v rokah cesar sam, cesarsko oblast pa so izvrševali ministri in uradniki od najvišjih do najnižjih. Nihče jim ni mogel stopiti na rep, če so ravnali samovoljno, ker odgovorni so bili le svojim predstojnikom, tam pa. so se že znali kolikor toliko zakriti, ker vrana vrani ne izkopa oči. Saj vemo, kaj na Ruskem še sedaj uganjajo uradniki. Pri nas so Še vrh tega neusmiljeno ponemčevali v šolah in u-radih. Ce sedaj nemčurska predrznost presega včasi vse meje, kaj Šele takrat ! Ta način državne uprave, da ima tudi ljudstvo nekaj govoriti po svojih zastopnikih, ko se delajo postave, ali ko treba stopiti na rep brezvestnim državnim uradnikom, se imenuje ustava ali z latinsko besedo konstitucija. Kjer pa ima cesar vso oblast sam v rokah, kakor je bilo do zadnjega časa na Ruskem ali na Turškem, se imenuje absolutizem. Nam Slovencem „ustava11 sicer ni prinesla doslej posebnih dobrot, vendar je boljše tako, kakor če bi bili na milost in nemilost ilzročeni predrznemu uradništvu. Dne 20. oktobra poteče 50 let, kar imamo v Avstriji ustavo. Vredno je, da pri tej obletnici nekoliko postojimo. Naši mladi prijatelji, ki bodo imeli danes ali jutri kaj govoriti pri občinah in izobrazba. raznih volitvah, morajo vedeti kaj o tem. Leta 1859. smo imeli vojsko z Italijo, ki je našla Avstrijo celo nepripravljeno. Sardinski kralj in francoski cesar sta sklenila natihoma dogovor, da pomagajo Francozi Italijanom pregnati Avstrijce iz Italije. Dne 30. aprila je prekoračil avstrijski general Tes-sin, in s tem se je začela krvava igra, ki je bila že iz početka nesrečna za Avstrijo. Meseca junija se je razširila vstaja proti Avstriji že po celi Gornji Italiji. Na Dunaju so spoznali, da ni šala. Vrhovno poveljstvo je prevzel sam cesar. Dne 24. junija je prišlo do krvave bitke pri Solferinu, kjer sta si stala nasproti avstrijski in francoski cesar. Avstrijska vojska je podlegla združenim Francozom in Pijemontezom. Avstrija je izgubila vsled tega Lombardijo. Pri tej vojski se jo pokazalo, da je bilo vAvstriji mnogokaj gnilega in da se tako ne da dalje gospodariti. Pri naročevanju živeža in obleke za vojsko so se godile grde sleparije in goljufije. Feldmaršal-lajtnant Ey-natten, ki je imel vse v rokah, se je v zaporu obesil, minister Bruk pa si jo prerezal žile. Povsod so se kazali veliki nedostatku, v upravi kakor v vojski, in cesar je sprevidel, da po tem potu več ne gre. Izdal je tedaj dne 20. oktobra leta 1800. dve važni pismi, s katerima se začne v Avstriji nova doba. Ko je drugi dan — v nedeljo — u-radni list „VViener Zeitung“ prinesel cesarski pismi, so se ljudje kar trgali zanj. Vse se je veselilo nove svobode. V prvem pismu (cesarski manifest, razglas) povdarja cesar, da jo ob na-stopu njegove /vlade pretresalasilna pre-‘ kuoija cesarstvo in se je zato pokazala potreba, vladno oblast močneje pri- 306 — tegniti v ene roke. Sedaj pa liofte spomine na pretekle 6ase po želji in misli narodov združiti z dejanskimi potrebami cesarstva. Zatorej razglaša, da se imajo preosnovati temeljne postave cesarstva. Drugo pismo (cesarska diploma) se ozira najprej na, določbo cesarja Karola VI. z dne 19. aprila 1. 1713., s katero se uravnava pravica do prestola v cesarski rodovini, potem pa podaja v štirih točkah osnovne misli glede nove uprave v Avstriji. Odslej bo delal postave vladar skupno z deželnimi zbori in z državnim zborom. Slednji se poviša na 100 poslancev, katere volijo deželni zbori. Štajerski deželni zbor jo dobil takrat 42 poslancev, in sicer: 6 zastopnikov duhovskega stanu, med temi oba Štajerska Škofa, lavantinski in sekovski, 8 plemenitašev, 4 posl. veleposestva, ki so plačevali najmanj 200 gld. letnega davka, 10 poslancev mest in trgov, 12 poslancev kmečkih občin (volili so le tisti, ki so plačevali po 30 gld. davka), 2 zastopnika obrtne in kupčijske zbornice; potem se je zvišalo Število štajerskih poslancev na 03. Naslednje leto so imeli nove volitve za deželne zbore, ki so potem volili poslance za državni zbor. Slovence so našle te volitve popolnoma nepripravljene. Takrat razen „Novic" in nekaterih drugih lističev, nismo imeli nikakšnih časnikov, zla^ sli takšnih ne, ki bi Šli med ljudstvo. Ljudje niso vedeli ali pa niso marali čitati. Društev ni bilo nikakšnih, ne izobraževalnih, negospodarskih, še manj pa političnih. Še celo omikani ljudje se niso mogli znajti, in ob volitvah je bila neznanska zmešnjava zastran kandidatov. Na Spodnjem Štajerskem so vsled tega na celi črti zmagali Nemci in nemškutarji; edini poslanec ptujskega okraja, Mihael Herman, dasi rojen Nemec, je bil pravičen in pošten mož ter se je pogumno potegoval v Gradcu za pravice teptanih Slovencev. Minolo je sedaj 50 let, pol stoletja, odkar vživamo v Avstriji ustavne pravice. Na papirju se nam je zagotovila enakopravnost, v resnici' pa so nas tepli iz Gradca in iz Dunaja. Človeku sili žolč v pero, če pomisli, koliko vne-bovpijočih krivic in krutih nasilstev se nam je zgodilo v ustavni Avstriji, kjer bi se morala deliti vsem enaka pravica. Marsikaj se je tudi pri nas zagrešilo; naši sovražniki so delali in kovali načrte, mi pa smo le govo-rili, popivali in našim zagrizenim so-irragom nosili denar. A vkljub temu. kolika razlika! Niso nas zatrli, Še živimo in napredujemo. Še nismo prišli do cilja, čaka nas še mnogo truda in bojev. A pregovor pravi: nevolja gola najboljša šola*. Petdesetletnica naše u-stave nam daje preresen opomin: H o-d i m o p o Š t e n i, trezni, t r d n i kakor jeklo, delavni kakor č ebola, p a n as so v r a ž n e s i-1 e n e b o d o zatrle. Zabava. Materina podoba. Prvo poglavje. Podoba. V osmem stoletju je obstojalo nekdanje vshodno-ritnsko cesarstvo samo Še po imenu, ker v resnici bi se moralo nazvati grško cesarstvo. 'Mnoge in hude vojne s Peržani ter Arabci so namreč zelo oslabile mogočno državo in ji veliko Škodovale na ugledu. Vendar je bila njena prestolica Carigrad ali Konstantinopel, zgrajena od cesarja Konstantina, še vedno največjo in najlepše mesto na takrat znanem svetu. Bogata v umetnosti ter močno obljudena je postala takrat kraljica vseh mest. Dohodki so bili ogromni, kajti, kakor se trdi, je znašala samo carina dnevno 160 milijonov današnjo vrednosti. V bližini cesarske palače v Konstantinoplu sta se nekega junijskega jutra leta 730. živahno pogovarjala dva dvorna uradnika, in sicer senator in cesarjev svetovalec Konstans Elpi-dij ter stotnik cesarske garde, Teodozij. „Ali si že slišal, Konstans, kaj se bode v kratkem zgodilo?“ je vprašal starejši izmed njiju. „Staviš 1 mi pač majhno uganko, Teodozij,“ doda Konstans s smehljajočim, toda radovednim glasom. „Uganke ravno ne, toda resno v-prašanje, misleč, da že veš, kaj se zdaj tukaj gori godi,“ je pojasnil Teodozij in pokazal na okno cesarske palače. Konstans je odkimal z glavo, pomenljivo pogledal prijatelja in vzklik--nil: „Leon vendar ne misli zopet. . .“ Obtičala mu je beseda. „Da, Leon hoče zopet izdati ukaz proti častilcem svetih podob,“ je dostavil Teodozij. „Povedal mi je to, cesarjev tajni pisar, Štefan.“ Konstans je globoko vzdihnil. „Kedaj bo pač spoznal Leon svojo zmoto in nehal zatirati češčenje svetih podob, ki gavondar cerkev dovoljuje.“ „Saj gotovo veš, da hoče cesar Jude in mohamedance spreobrniti in zaradi tega odpraviti češčenje svetih podob, ki ga smatrajo ti za malikovalstvo, in sicer bodisi z dobroto ali s silo.” „Z dobroto! “ odvrne Konstans bridko. „Kedaj je ravnal Leon še z dobroto? Ko je prepovedal pred Štirimi leti češčenje svetih podob, je sledilo na-silstvo za nasilstvom. On je samonasil-nik — on je nevreden prestola.” „Prehudo ga obsojaš, Konstans,” doda Teodozij. „Leon ni tiran; čeprav ravna včasi samosilno, vendar stori to radi blagostanja svoje države z močio in razumnostjo.” „Z močjo že, toda z razumnostjo? '-Ne, Teodozij, tega ne misliš resno... Toda zakaj bi ne govoril tako, saj si Daiđar Leonov pristaš.” Ogovorjeni resno nagubanči čelo bi odvrne pikro: „Da, Konstans, jaz sem s cesarjem istih misli o češčenju Podob. Dasiravno nisem krut uničevale svetih podob, vendar mi je nekako tesno pri srcu, če molim pred križem ‘di pred kako mrtvo podobo. — Toda različno mnenje v tej zadevi naj ne-kali najinega prijateljstva; ni res?” „Ce se me sramuješ malikovalca,*” ga zavrne Konstans z lahnim zasmehom, „ostaneva lahko stara prijatelja; toda ne upaj, da me spreobrneš! Zdravstvuj, .Teodozij! Poboljšaj se!“ S smehljajem je izgovoril te besede, na katere mu Teodozij resno odgovori: „Na svidenje, Konstans! Toda poboljšaj so ti najprej!" Po tem kratkem pogovoru je zavil Teodozij v cesarsko palačo, Konstans pa se je napotil proti krasni Zofijini cerkvi, ki jo je pozidal leta 537. cesar 'J ustinijan. V bližini cerkve se je vzdigovalo ponosno poslopje. Senator je vstopih Prekoračil je dolg, mramornat hodnik in dospel po stopnicah, pregrajenimi s perzijskimi preprogami, ( na drug hodnik, v katerega sredini je stala lepa Kristusova pojdoba. Pokleknil je pred njo ter.premolil nekaj minut. Nato se je obrnil in Šel po hodniku v krasno opremljeno sobano. Svilene preproge, bliščeče orožje in mramor-nati kipi so se živahno odbijali od sten, ki so bile obložene z dragocenimi preprogami. Na vshodni steni sobane je visela podoba gospo, v kateri bi lahko opazovalec Šele po daljšem motrenju spoznal nebeško kraljico Marijo. Gotovo je umetnik sliko iz posebnih vzrokov tako ustvaril, da se ni mogla v njej takoj spoznati Mati božja. Iz te sobe so peljala vrata, zagrnjena s pregrinjalom, v drugo, nič manj krasno opremljeno. Zo je hotel odstraniti baržunasto pregrinjalo, ko mu priteče nasproti prijazen, črnolas deček, ki ga Konstans prisrčno objame. „Kako sem te vesel, oče,” je vs-kliknil deček, približno 12 let star. „Učitelj je radi bolezni izostal in iz dolgega časa nisem vedel, kaj početi.*” „Pa, zakaj ne greš na vrt, Ivan? Glej, kako je danes lepo jutro.” „Kaj naj tam počnem, oče, ker nimam tovariša, ki bi se igral z menoj.” „Da, ljubi otrok," odvrne Konstans, „jaz razumem tvojo željo, toda sedaj ji ne morom ustreči. Morebiti ti najdem primernega, dečka in ga povabim. Ti ni tako všeč?“ „Zahvaljujem te, oče, odgovori I-van in hvaležno poljubi očetovo desnico. „Jaz pa vem za tovariša! meni primernega, in to je Filip, sin dvornega svetnika Teodozija." „Zakaj pa ravno ta?" „Ker sva skoraj iste starosti in ga imam zelo rad," odvrne deček. „Saj veš, kolikokrat sva se mirnu skupaj ziv bavala in igrala, ko je Še živela rajna mati." „Sicer je to res, toda jaz si hočem Še premisliti celo stvar, ljubi Ivan." S temi besedami pelje dečka v sosedno sobo k Marijini sliki in mu reče: „Poglej podobo materino. Včeraj sem jo prinesel od meniha Nikefora, ki mi jo je izročil v varstvo." Prvič je videl danes deček podobo. V očetovi odsotnosti ni namreč smel prestopiti nobene druge sobe, kakor svojo lastno. Komaj jo zagledal podobo, ko veselja ploskne z rokami in vs-klikne: „To je vendar moja ljuba, dobra mati." „V nebesih," dostavi Konstans ganjen. „Ivan, moj sin, jaz ti hočem sedaj nekaj razodeti, ker star si že zadosti, da me boš lahko razumel." Ko se je med tem vsedel oče na mehek naslonjač, ga je sin pazno gledal in poslušal. „Ni ti neznano, moj otrok, da razjedajo našo državo vedni notranji prepiri med tistimi, ki časte z dovoljenjem cerkve v pobožni veri svete podobe, in tistimi, ki smatrajo to češčenje za malikovalstvo, ki se mora iztrebiti. Tudi naš cesar je med temi. On je u-kazal odstraniti svete podobe z oltarjev in jih obesiti visoko na zid, da bi se jih ne moglo ljudstvo pobožno dotikati. Hudi nemiri so tedaj izbruhnili ne samo v našem mestu, temveč tudi po deželi. Zdaj pa zopet namerava odstraniti svete slike iz svetišč in cerkev ter jih razbiti. Zato mi je tudi izročil Nikefor to podobo v varstvo, ki pa ni podoba tvoje matere, katera se zdaj že veseli v nebesih, temveč slika Matere božjo same." „Kako? Matere božjo?" je vzkliknil deček začuden. „Saj ne vidim nobenega svita okoli glavo, ki ga ima Marija navadno na podobah." „Nikefor ni mogel dovršiti slike radi vodne nevarnosti pred cesarskimi uradniki, ki bi lahko prišli v samostan sv. Bazilija in mu jo utegnili razbiti. Pri nas je pa ne bo nihče iskal in si tudi ne upa. Da je pa podoba Device slična tvoji materi, je samo slučaj, ker sličnost v resnici ni tako velika." „Vendar jo bom vedno imenoval sliko moje matere, ni res, oče? Saj mi tega no boš branil ?“ „Gotovo ne, Ivan," odvrne oče živahno v vidni ganjenosti. „Morebiti ti je mali vdihnila to misel. Le imenuj sliko tako, Ivan, saj to lahko storiš, ker podoba še ni dovršena in je še vedno slična zemeljski gospej." Po tem zaupljivem pogovoru je peljal Elpidij sinčka v njegovo sobico nazaj in mu Še dolgo govoril o krutih cesarjevih odredbah. Drugo poglavje. • Leonovo krvavo delo. Vzhodno-rimsko cesarstvo je vladal od leta 717. cesar Leon lil. Izav-rijec. Kot sin priprostega čevljarja ni vedel ceniti lepega znanstva in umetnosti, dasiravno je bila njegova vlada zelo plodonosna in je Ščitil vstrajno državo pred mnogimi zunanjimi sovražniki. Da bi pa vresničil svojo glavno težnjo, spreobrniti Jude in mohameda-ne, je sklenil, odpraviti v svojem cesarstvu njim neljubo češčenje sv. podob (ikonodulstvo), ne upoštevajoč, da jo sv. cerkev to češčenje zato dovolila, da bi se lahko ljudstvo, ki si ne more nabaviti dragih molitvenikov, z opazovanjem svetih podob poučilo in vzpodbujalo. Toda Leon se ni oziral na to, temveč je začel kruto postopati s častilci svetih podob, od česar ga ni mogel odvrniti niti častitljiv patrijarh German. Papež Gregor 11. je dvakrat opominjal Leona, kar pa je le Še pod- žgalo njegovo jezo in razdivjanost. Tudi Gregor III. je ostro pokaral Leona, zakaj ni v svoji nevednosti in o-šabnosti povprašal izkušenih mož za svet, ki bi mu razložili pomen in dopustnost češčenja svetih podob. S tem pismom je odposlal papež kardinala Gregorja k cesarju. Toda Gregor se je bal izpolniti ukaz in se je vrnil; med notjo so ga pa vjeli cesarski vojaki, izročili pismo cesarju, ki je odgovoril papežu te-h brezsramne besede: „Jaz nom poslal v Rim po podobo sv. Petra in jo dal razbiti, papeža pa pripeljal oklenjenega v Konstantinopel. Sv. oče mu je nato odgovoril: „Papeži so posredovalci in pomirjevalci med vshodom in zapadom ter nekaj milj od Rima varni pred teboj. Veliko narodov nas varuje in časti podobo sv. Petra, ki jo hočeš ti razbiti. Vsi rodovi časte Kristusa in njegovega namestnika, le ti zapiraš ušesa njegovim opominom, in zato pride tudi morebitna prelita kri na tebe, če še dalje v-strajaŠ pri svoji trmoglavosti." „Beri še enkrat zadnje besede," u-kažo cesar svojemu tajniku, ki je stal blizu njega. „. . . Zato tudi pride morebitna prelita kri na tebe," pravi Stefan, pokoren Leonovemu povelju, „če Še dalje vstrajaš pri svoji trmoglavosti." Tajnik je utihnil in opazoval despota, sedečega.na dragocenem naslonjaču. Leon je nagubančil čelo in strmel jezno na mesto, kjer je stal poprej papežev poslanec, katerega poročilo ga je tako razkačilo. Nenadoma skoči kakor razdivjana zver s stola in zakriči z glasnim%rikom: „Za Boga, jaz, rimski cesar, bi se naj klanjal namestniku sv. Petra in njegovemu malikovalstvu? Ne, nikoli, dokler živim! . . . Se hujše hočem postopali z ikonoduli in trepečejo naj pred menoj od tukaj do Rima!" Pomolčal je in se obrnil oblastno na tajnika: „Pokliči mi stotnika telesne stražo!" Stefan odide in pripelje takoj častnika: bil je Teodozij, Elpidijev prijatelj, s katerim je pred eno uro govoril pred palačo. „Kaj ukazuje moj gospod?" vpraša stotnik. Leonu se zaiskri oko. „Ti poznaš križ v stebrišču moje palače, ki mu pripisuje ljudstvo čudovito moč in ga radi tega pobožno Ča^ sti; pojdi torej z vojaki tje in razbij podobo, kajti to je moja volja in ukaz!" Presenečeno ga pogleda Teodozij in dostavi spoštljivo: „PrevzviŠeni cesar, ti poznaš mojo pokorščino, toda tega povelja si skoraj ne upam izvesti, ker so bojim razburjati ljudsko množico, ki časti z največjo pobožnostjo sv. podobo." Leon ga je pustil izgovoriti, toda na njegovem licu se je jasno kazala vznemirjenost in nevolja nad stotnikovimi besedami. „Pri Zenu!" zakolne osorni despot. „Kako si mi drzneš kaj takega povedati? Si morebiti tudi ti ikonodul? Svetujem ti, da mi miruješ s svojimi nasveti in izvršiš moj ukaz." Molče se je priklonil stotniki • in odšel. Dasiravno sam neprijatelj Češčenja svetih podob, vendar ni odobraval cesarjevega povelja. Toda kot vojak jo moral ubogati, ker ustavljanje bi bila le neumnost in gotova smrt. Tako se je odpravil Teodozij in odšel izpolnit kruto povelje. Od Leona imenovani križ je bilo častivredno razpelo, katero je postavil cesar KonŠtantin v zahvalo za zmago proti Maksenciju. Viselo je ob vzhodu palače, kamor so se zatekali ob mnogih priložnostih stiskani h Križanemu in molili pred njim. Tudi sedaj je bila zbrana množica častilcev in prosilcev pred sveto podobo. Kar se prikaže oddelek vojakov, oboroženih ne z meči in sulicami, temveč s sekirami in lestvami. Njim na čelu koraka stotnik Teodozij. Čudom opazuje ljudstvo obnašanje vojakov, ki korakajo proti razpelu, od. katerega ukaže stotnik odpraviti ljudi. Le neradi in godrnjajo se umikajo. Ko vidi množica, kaj da nameravva, vojaška tolpa, začne groziti in vpiti: „Kaj hočete, okrutneži? Proč od svete-podobe, pesramneži!“ Teodozij ulcaže nato ljudstvo razpršiti in prostor zagraditi. Toda množica se ne umakne ter sili vedno le naprej, ojačena z novimi prišleci. Kar se začuje udarec. Neki vojak je pognal sekiro v križ in kosi lesa so se razleteli po zraku. Ob tem prizoru zabuči med ljudstvom in mogočen živ val se zažene proti skrunilcem, ki okrvavljeni padejo na tla. Besne popadejo ženske nekega vojaka in ga obdelujejo tako dolgo z nohti, dokler ne izdihne v njihovih rokah. Kakor burja se je raznesel ta dogodek po mestu in ljudi je prihajalo čim dalje več. Ženske in moški so vreli od vseh strani, jezili se in glasno preklinjali cesarja in vojake. Že je mislil Teodozij, da je izgubljen, kar se prikaže oddelek vojakov, ki jih je poslal Leon, opazujoč cel dogodek iz svoje palače, z ukazom, postopati brez usmiljenja proti ljudstvu. „Razidite se mirno," zakliče Teodozij, „če ne, se bodete bridko kesali. Kar storim, bom storil po cesarjevem ukazu." „Mi ne jenjamo! Proč s klevetnikom Leonom! Prokletstvo njemu in njegovim pomagačem!" to je bil odgovor razljučene množice. Kar naenkrat se začuje močen glas: „K patrijarhu!" In takoj se zavali z besnim krikom množica proti palači patrijarha Anastazija. Ta mož je bil posebno nepriljubljen pri ljudstvu. Izpodrinil je namreč blagega ŠOletnega patrijarha Germana. Bil je boječ in neodločen ter se popolnoma vdal cesarju in odobraval celo njegove protiverske ukaze. Dolgo časa. je že razburjeno ljudstvo s tihim zgražanjem opazovalo bogokletno početje Leonovo ter čakajo priložnosti — in danes je dan, dan ljudskega maščevanja za svoje svetinje ... Anastazij je med tem spoznal pravočasno nevarnost in utekel. Kakor razburkan val se je valila, množica proti njegovi palači, ojačena z novimi prišleci, med katerimi so bile •celo gospe, učeni možje in duhovniki. Daleč na okoli se je razlegal klic: „Proč z Leonom, klevetnikom! Smrt Anastaziju!" Kjerkoli je bil kak cesarjev kip, je padel v prah in razvaline pred ljuto množico, ki je kričala in pretila okrutnemu Leonu. Mirno in hladnokrvno je sedel on med tem v svoji palači in dejal Štefanu: „Neumneži! 'Jaz jim hočem že 'še pokazati, kdo je gospod in cesar. Pojdi in naznani Laskarju, naj napravi brez obotavljanja z vojaštvom mir in ukroti razjarjene trume upornikov. Tajnik se je napotil iz sobane in ukazal Laskarju, poveljniku cesarske garde, Leonov ukaz. Suhoparno in nekajco nejevoljno je ta odvrnil: „Tako se ukazuje, jaz ubogam," Ni dolgo trajalo in prikorakal je z bobnečim korakom oddelek vojakov po mestnih ulicah. Kmalu je zagledal raz-Ijučeno množico — in liajd — kakor zverine padejo sirovi vojaki po ljudeh, ki se razškrope na vse strani. Med begunci je bil tudi siromašen starček. Pogosto si jo olajševal pred razpetim Zveličarjem svoje breme — in bil je uslišan. Kako bi naj torej dopustil skruniti sveto podobo, svojo edino tolažbo! Jeza ga je popadla in gnala med vstajnike, toda skoraj v pogubo. Že je vihtel vojščak meč nad njim, ko se postavi pred njega velik menih, suhe postave, in zakliče preganjalcu: „Prijatelj, pusti ga, ki ti ni nič hudega storil!" Toda vojak, ne meneč se za prošnjo, je zamahnil z mečem — sicer ne nad beračem, temveč nad menihom, ki se je zgrudil mrtev na tla. Starček je bil rešen . . . Dobra ura je minila, predno je bil upor zadušen, in ošabno je pokazal Leon svojo tiransko voljo, ki je zahtevala toliko žrtev. Padla je ta dan Kristusova podoba in namesto nje je postavil cesar prazen križ z napisom, polnim sovraštva do svetih podob. - 311 Tretje poglavje. S varitelj. Krvava poulična moritev je zadušila upor častilcev sv. podob, toda samo zunanje. Kajti jeza proti tiranu je tlela vedno huje in češčenje svetih podob se je Se bolj oživilo in razširilo. Skrivno jezo je zasadilo to okrutno početje v srce vsakomur, posebno pa še Elpidiju,. ki je bil vedno zvest kristjan in goreč častilec podob. Nekaj ur po tem dogodku je sedel v svoji sobi in strmel pred se, razburjenost je v njem vidno naraščala, ko kar na enkrat udari s pestjo ob mizo in vs-klikne: „Da, pekel ga je lahko vesel! Cesar je tiran in ni vreden, da ga sobice obsije!“ Valovito je odmeval glas med nemimi stenami in vzbudil malega Ivana iz zamišljenosti, da je prestrašen vprašal: ..Oče, zakaj je dal cesar radi če-Ščenja svetih podob moriti ljudi?" „Sinko moj,“ odvrne Konstans, „jaz tega tudi ne razumem. Toda cesar je tiran, kakor že njegova dejanja kažejo." Med pogovorom je naznanil služabnik presenečenemu Elpidiju prihod poslanca cesarske tajne pisarne z naročilom, da ga vabi Štefan nujno k sebi. On je stanoval blizu cesarske palače, daleč od Elpidijevega doma, in zato je imel senator precej dolgo pot, pred-no je dospel do njegovega stanovanja. Vstopil je in na kratko pozdravil, na kar mu ponudi Štefan sedež in začne: „Drznil sem se, Vas k sebi poklicati, dasi sem nižji po stanu, a imel sem važne vzroke, radi katerih mi bodete takoj opravičili moje obnašanje. Kako se Vam kaj zdijo dogodki današnjega dne? Ali niso grozni?" Senator je nekaj časa sumljivo o-pazoval tajnika, ki ga. ni mogel razumeti, in molčal. „Poslušajte!", deje po mučnem molku Štefan. „Jaz nisem nikakor izmed tistih, ki se uklanjajo cesarjevi samovolji, posebno pa še no v zadevi, ki pretresa in razburja celo državo. Bil sem sicer Še nedavno nasprotnik če- Ščenja sv. podob, toda ne povzročitelj cesarjeve jeze; današnji dogodki so me pa popolnoma spremenili . . . Poznate morebiti meniha Nikefora iz samostana sv. Bazilija?" „Da, poznam ga,“ odvrne senator presenečen. „On je največji umetnik in slikar celega mesta. Kaj se mu je pripetilo?" „Žalibog, on ne živi več. Ni ga potrla sicer mučna bolezen, toda padel je kot žrtev svojega prepričanja v današnjem poboju, ko je hotel ravno Ščititi nekega starčka pred surovim vojakom. „Oh, ubogi prijatelj! Ubogi Nike-for!“ Te besede so bile edina bridka tožba Elpidijeva, katerega notranje boli so pa tem očitneje izražali potoki solz, ki so se mu vdrli po blagohotnem licu. „Je bil on Vaš prijatelj?" „Da!" „Bil je tudi moj, toda daljni. Videl sem ga le enkrat, ko sem naročal pri njem sliko Preblažene, ki jo je obljubila moja žena v hudi bolezni podariti neki cerkvi. Žena je ozdravela. Slika je bila dodelana, a vsled borbe proti svetim podobam je nisem mogel trpeti v svoji hiši, in radi tega mi je še danes žal, ker nihče ne pogreša bolj slike kot moja žena." Pozorno posluša Elpidij, kar ga spomnijo tajnikove besede krasne Marijine slike, ki jo hrani pri njem menih Nikefor. Po kratkem premisleku reče: „Rajni umetnik je shranil pri meni neko Marijino sliko s prošnjo, naj jo obvarujem krute usode. Slutil je gotovo bližajočo se smrt, in zato je hotel spraviti sliko v varstvo." Ko mu je nato opisal Še Štefan zaželjeno sliko, ki jo je enkrat že videl, so se strinjale vse poteze do pičice. „Potem mora biti moja slika Vaša, Štefan. Vi jo torej želite?" „Radi svoje žene." „Ker je slika Vaša, se moram od nje ločiti, dasiravno nerad; kajti privadil sem se je že kakor svoje lasti, in moj mali Ivan jo kaj rad opazuje, ker misli, da vidi na njej svojo mater." Po kratkem molku sta se nato moža pogodila, tla ostane slika v Elpi'đi-jevi liiSi. Ko se je hotel senator že odpraviti, ga je Štefan Še malo zadržal, rekoč: „Glavni namen mojega povabila pa ni bila razprava o podobi, temveč veliko važnejše zadeve, ki jih kot cesarski tajni pisar nisem mogel sam sporočiti v Vaši hiši, da bi se ne osumil s tem pri despotu. Svarim Vas pred vsem pred nekim prijateljem — v resnici pa velikim sovražnikom — ki Vaše zaupanje samo izkorišča v Vašo pogubo." „In kdo je ta?“ vzklikne Elpidij iznenađen. „Poveljnik telesno straže." „Teodozij? Ni mogoče!" In vendar je res. Nedavno se je pred menoj izrazil precej dvoumno o Vas, pri cesarju pa Vas je celo osumil kot pristaša častilcev podob, kar mi je despot sam povedal." Kakor omamljen je sedel Elpidij in zrl neverno v Štefana, na katerem pa ni mogel opaziti niti ene laži—poteze. „Kaj pa je spravilo vendar Teodozija do take nizkosti?" „Ne vem. Kar sem znal, sem Vam razodel, in Vas samo še prosim, ne izdajte me!" „Štefan, blagi mož, kako me more- smatrati vendar zmožnega takšne podlosti! “ zakliče Elpidij vzhičen. „Nikoli, nikoli naj se ne odprejo moje ustne besedi, Vam Škodljivi. Sprejmite v znak moje hvaležnosti gorečo zahvalo in prijateljstvo, ki naj naju druži na večno." S temi besedami je podal Elpidij. Štefanu desnico, ki jo je vesel stisnil, rekoč: „Preveč me častite. Dasi sem nevreden, se vendar rad Štejem k Vašim prijateljem, katerih prepričanje sem že dolgo gojil." Ko je slišal Elpidij te besede, je objel poln veselja blagega (moža in prijateljstvo dveh zvestih src je bila sklenjeno za večno. (Dalje prihodnjič.) Kaj je novega po svetu? Dne 2. oktobra je bil zaključen štajerski deželni zbor, ne da bi bil kaj opravil. Krivi so zagrizeni nemški kričači, ki ne privoščijo Slovencem niti trohice pravice, ampak nam hočejo prizadeti še nove hujše krivice. Zato so se naši poslanci odločno uprli in zavrli voz deželnega zbora. Dežela ima toliko potreb, pa nemškim divjakom je le za hujskanje in tlačenje Slovencev, mesto da bi pravično in trezno delali. — Tudi v istrskem deželnem zboru je izbruhnila obstrukcija, ker Lahi tam ravno tako delajo s Hrvati in Slovenci kakor Nemci z nami. — Na Kranjskem so pa liberalci čisto zagazili v blato, sami med seboj se hočejo zgristi. Eden drugemu očitajo take umazanosti, da kar smrdi. Ni čuda, kajti liberalec pozna le svoj trebuh in žep. — Na Portugalskem je izbruhnila pre-kucija. Že 1. 1908. so prekucuhi umorili kralja in prestolonaslednika, sedaj je pa odpadel en del vojaštva ter mornarica in so začeli streljati na kraljev dvor. V glavnem mestu Lisaboni sa bili krvavi boji med vstajniki in pristaši kraljevimi. Toda vstajnikom so se pridružili še drugi vojni polki. Kralj Manuel je bil neizkušen in razuzdan mladenič, star šele 18 let. Njegov oče ni bil kaj prida, sin pa je bil še slabši. Kakor poročajo listi, se mu ni nič zgodilo, ampak so ga z lepega spravili na neko angleško ladijo in mora zapustiti Portugalsko. Oklicali so ljudovlado. Oblast imajo v rokah sami prostozidarji t. j. pristaši one vražje skrivne družbe, ki hoče odpraviti krščansko vero, vladarje poubiti, ljudi pa poživiniti. Na Portugalskem so bile že dalj časa žalostne razmere. Kazni sleparji so se pulili za oblast in polnili svoje žepe, za ljudstvo pa se niso brigali, zato je nezadovoljnost rastla. Da bi sedaj bilo boljše, ni misliti. Svoje delo so novi oblastniki začeli s tem, da podirajo in ropajo cerkve ter morijo duhovnike in redovnike. Tisti, ki bodo pri »jaslih«, bodo si napolnili svoje žepe kakor na Francoskem. S tem bo ljudstvu pomagano ! Bati se je, da pride na Portugalskem do domače vojske. Tudi v Berolinu — v blaženi Nemčiji, so zadnje dni septembra imeli krvave boje. Socijalni demokratje in poulična drhal so se uprli, streljali so na policijo ter napadli berolinske (lute- - ranske) cerkve. Tudi v Egiptu se nekaj kuha zoper Angleže. — Na Ogrskem, Hrvaškem in Italijanskem še zmiraj razsaja kolera. Tudi na Moravskem je že bil en tak slučaj. — Naš zunanji minister in pa italijanski sta imela sestanek in naš minister je dobil od italijanskega kralja visoko odlikovanje. Ministri si stiskajo roke, Lahi pa nas pisano gledajo in komaj čakajo, da bi planili po nas. Dekliški vrtec. Naše željie. Zares, Želje so vsakovrstne; eden si želi v daljno tujino med neznani svet, iskat si prave sreče, drugi želi biti zopet v krasnem mestu, kjer jo polno lahkoživcev in veselja, tretji zopet v mirnem kraju sanjariti. Tedaj vsak Še tako priprost človek ima svoje tihe želje. Kaj pa me slovenske mladenke? Imamo li tudi me kake vroče želje? Gotovo da! In kake naj bodo naše želje, ako hočemo, da ostane naše srce nedolžno in veselo, da ostane naša duša čista kot kristal in naš jezik neomadeževan grdega govorjenja, ki izvira od nečistih misli in želj. Pred vsem je treba tedaj pazili, da so naše želje, .prave želje; želja, koristiti našemu narodu, ga krepiti in kolikor mogoče podpirati z našimi bornimi močmi. Nuše želje se ne smejo dati voditi grešnim strastem. Naše želje morajo pred vsem težiti za lem, da se medsebojno vzpodbujamo za pravo versko življenje. Imejmo vedno pred očmi namen dekliških zvez: gojiti pravo krščansko dekliško življenje. Nadalje naj bodo naše želje ponižne, proste zavisti in napuha, kajti le v ponižnosti se bomo povspele na višjo stopinjo popolnosti. Nikdar pa naj ne letnjo naše željo za velikim bogastvom, lišpom, nečimernostjo, prazno častio in slavo.. Le poglejmo, ljube sestrice, koliko je imenitnih gospa in gospodov, bogatih in učenih, in vendar so ponižni in skromni v vsakem oziru. Na svojo dekliško čast bodimo pač ponosne, ali ne ošabne, kajti za napuhom pride padec. Ako hočemo biti v resnici vredne, nositi na svojih prsih znak Marije, zaščitnice slovenskih deklet, ako hočemo v resnici delovati za blagor naše mile domovine, v kateri smo zrast-le kakor lilije na polju, biti moramo ponižne in skromne v svojih željah. Ne trpimo v svojem srcu pregrešnih želj, želj nesrečne ljubezni zapeljivega sveta, kajti prava zvesta ljubezen jc edino-le na onkraj hladnega groba. Saj: Tam pač ljubezen sveta, ostane vekomaj. Pepca S. Dobra gospodinja nadaljuje svojo nasvete glede pripravljanja pišk. — 7. Ocvrta ali takozvana pohana piška. Osnaži piško srednje velikosti, razreži jo na Štiri, če je pa večja, tudi na več delov, ter jo osoli. Kose povaljaj najprej v moki, potem jih namoči v dobro zmešanih in nekaj soljenih jajcih, in nazadnje jih dobro potrosi s fino razdrobljenimi, precejenimi žemoljni-mi drobtinicami. To takozvano poniranje naj se zgodi neposredno pred praženjem. V precej globoki ponvi razbeli potem toliko mast, da panirani kosi lahko v njej plavajo. Pazi, da ima mast pravo vročino; od tega je mnogo odvisno. Prehladna mast dela jed skoro neužitno, prevroča mast pa odeva-nje zažge, meso pa ostane surovo. No deni preveč koscev na enkrat v ponvo. Saj ni treba vsega na enkrat ocvrti. V prav finih kuhinjah devajo ocvrte kosce na pivni papir, da ta nepotrebno mast popije; pa to ravnanje ni ravno Štedljivo. Ocvrti je treba piško v zadnjem trenotku, ne pa cele nre pred u-porabo; postane ocvrte piške niso dobre. Imajo tudi navado, da nazadnje pohaja še nekaj peteržilja ter ž njim okrasijo na krožniku ocvrto piško. Sedaj pa še eno: prosim vas, uporabljajte le celo mlado perutnino. Ocvrta jarika ali stara kokoš ni užitna. Ne bi tega omenila, a pripetilo se je, osobito v Slovenskih goricah in na Murskem polju, da so mučili goste z ocvrto staro kuretino. Ne zamerite te besede stari kuharici. Obračun. Komaj nas je pozdravila spomlad s svojim bujnim cvetličjem, a že je minula, za njo je minulo poletje, in sedaj nas pbjemlje meglena jesen. Polje se prazni, shrambe pa polnijo z obilnimi pridelki. Tamkaj po dvorišču hodi zadovoljni kmetič, govoreč sam s seboj: Hvala Bogu za blagoslov, vsak trud se mi je obilo povrnil, le pil ga ne bom, vina ne bo. No, Katica, obrne se k ženi, letos bode pač veljala ona pesem: Se kikelco prodala bom, za sladko vince dala bom . . . Drago bode vino, drago, kdor ga bode imel, ga bode drago prodal, kdor ga imel ne bo, pil bo vodo. Jaz pa rečem, da je bolje piti vodo, kot hoditi v gostilne, ali ni res tako? No, seveda, če bodeš le mož beseda; mnogo je ljudi, ki ves svoj težko prisluženi denar pustijo v gostilnah, po zimi pa trpijo glad in bedo; takim ljudem pravijo — pijanci. In kdor si ogleda pijančev dom, njegovo družino, moj Bog! Kako strašne posledice so pijančevanja, in za temi prežalostni konec. No, ti pa poveš, kakor bi čital iz „Svete vojske". Le bodi potolažena, letos bodem jaz abstinent, k letu pa, ti, če Bog da kaj več v sode, ali ne tako? Ha, ha, hi . . . Pa pustimo tega kmetiča v njegovem zadovoljstvu in gospodarstvu. Preidimo, ljubke sestrice, v naš dekliški vrtič. Kako pa smo kaj me zadovoljne z našimi pridelki? Mnogo semenja je bilo vrženega v naš vrtič. Ali se bode pa tudi sad tega semena pokazal? Bog daj! Dobro bi bilo, ako bi pregledale svoje shrambe — naša srca, katere čednosti smo si ohranile, in nasprotno, katere slabosti opustile? Koliko smo napredovale v gospodinjstvu, v izobrazbi, v verskem in narodnem mišljenju? Vse to moramo pregledati, kar nam pa še primanjkuje v tej ali oni stvari, prizadevajmo si to izpopolniti v zimskem času. Lahko rečemo, da je zimski čas veseli čas. Dasi ne delamo več sneženega moža, se ne kepamo z razposajeno