Krščanska šola. V nedeljo, 25. aprila, je priredila škofijska zve»a Krščanske šole v Mariboru svoje zborovanje. Zbow>vanje, ki se je ob prav dobrem obisku vršilo v dvo rani Zadružne banke, je vodil dr. Veble. Raztolmačil fe na podlagi pravil visoki in plemeniti cilj Krščan«ke šole ter priporočal, da se v Mariboru in po deželi čimprej ustanovijo podružnice tega velevažnega društva. Glavni govornik je bil poslanee dr. H o h n j e c, ki je natanko dolocil ter podrobno razložil naše staMšče v šolskem vprašanju. Dve sili sta, ki se borita za šolo: sila absolutistične države in moč krščanske ^esti. Po naravnem pravu imajo starši dolžnost in pravico skrbeti za svoje otroke v telesnem in duševnem aziru. Ako sami ne morejo izvršiti naloge poduka in rzgoje svojih otrok, jim pride na pomoč šola. Šola je po svojem postanku in bistvu pomožni zavod za familije in starše. Šola ni državna ustanova niti ni suTeren zavod, ki je nadrejen staršem, raarveč je pomožen zavod za starše ter mora mladino vzgojevati po željah in načelih staršev. Država ima tudi pravico nad šolo, v kolikor ima pravico zahtevati, da se mladini da potrebna mera znanja ter da se v njej gojijo državljanske čednosti. Ako se to ne more drugače doseči, kakor v šoli, sme prisiliti starše in njihove namestnike, da pošljejo otroke v šolo. Nikakor pa nima pravice monopolizirati šolo. Ako sili starše, da morajo pošiljati otroke v nekrščansko državno šolo, je to krivica in nasilje nad vestjo krščanskih staršev. Šolski monopol države je ozko zvezan z idejo ab eolutistične (vsemogočne) države, ki se smatra za vir vsega prava. Ker je 18. stoletje bilo ona doba, v koji ae je državni absolutizem dejansko izvajal ter znanstveno branil, je v tem času tudi iskati začetke mosiopoliziranja šole po državi. Takrat se je šola, ki je prej po veliki večini bila zadeva cerkve, začela proglašati kot politicum — kot državna zadeva. Država je začela otroke proglašati kot svojo last, a kojo more vsaj v duševnem oziru razpolagati po aiili volji. Vlastodržci in njihovi idejni voditelji so se povrnili k pojmovanju stare Šparte, da so otroci, osobito moška mladež, državna lastnina, ki se mora staršem odvzeti ter v državnih zavodih duševno in telesno tako preparirati (pripraviti), da bodo mogli izvrševati svojo življenjsko nalogo, t. j. shižiti državi kot dobri vojaki ter tako tudi kot dobri državljani. Ista načela so deklamirali krvavi voditelji velike francoske revolucije: Danton, Robespierre, Marat. Odpraviti so hotcli v Franoiji versko šolo ter upeljati forezbožno državno šolo, pa niso v loti mogli us^eti. Ko je bila 1. 1870 proglašena 3. francoska republika, so svobodomisleci in framasoni (prostozidarji) smatrali, da je prišel 5as za uresnicenje njihovih protikatoliških in protiverskih teženj. Razvili so strastno «gitacijo proti verski šoli ter niso mirovali, dokler ni bila uzakonjena ustanova državne brezverske šo- le, katero imenujejo z varljivim imenom »lajiene šole« (posvetne šole brez cerkve in duhovščine). — Francoski naučni minister J. Ferry, član framasonske lože, je predložil zakon, po kojem se naj v učnem načrtu državnih ljudskih šol črta veronauk ter se mesto njega upelje nekak moralni in državljanski poduk. Ta zakon je bil 23. marca 1882 v francoskem senatu sprejet. Zato so hvaležni framasoni in svobodorrnisleci Ferryju v Tuilerijah v Parizu postavili sijajen spomenik iz marmorja, ki je bil 1. 1910 z velikimi svečanostmi otvorjen. S Ferryjevo šolsko reformo je sicer državna šola bila razkristjanjena, toda poleg državnih šol so obstojale zasebne šole verskega značaja. Te šole so bile v veliki večini: od celotnega broja 17.000 ljudskih šol je 14.000 bilo v zasebnih rokah, večinoma v rokah verskih redov. Te šole so bile framasonom trn v peti. Niso mogli mirno spati, dokler so te šole še delovale. Ideja 3. republike, tako so govorili, pisail in agitirali, zahteva ukinjenje in zatrtje vseh verskih šol ter celotno upeljavo lajične šole v celi Franciji. Njihova fanationa agitaoija je dosegla popolen uspeh. Volitve v francoski parlament 1. 1902 so prinesle radikalno večino. Sestavilo se je ministrstvo Combesovo, v kojem je bilo izmed 12 ministrov 8 notoričnih framasonov, 2 tiha framasona in samo 2 neframasona. Velika loža Francije je čutila, da je prišel čas, ko se bodo njeni protikatoliški šolski cilji izpolnili. Na svojem obonem zboru 1. 1902 je sprejela ta-le sklep: »Velika loža Francije čestita ministrskemu predsedniku Combesu in njegovi vladi k odločni republikanski politiki ter ga poziva, naj vstraja z največjo energijo v svoji borbi proti klerikalizmu v vseh oblikah.« In Combes je vztrajal, dokler niso bile vse zasebne verske šole zaprte, katoliški redovniki izgnani ter zastoptsvo Francije pri Sveti Stolici ukinjeno. Francosko framasonstvo in vesoljno svobodomiselstvo je triumfiralo. Vsepovsodi so se pojavili poizkusi upeljati v šolstvu francoake razmere. Lajična šola je postala geslo in zahteva svobodomiselnih elementov po raznih državab. Tudi v naši državi je dovolj takih elementov. Svojih nakan ne krijejo s plaščem republikanizma, kakor njihovi somišljeniki na Francoskem, ker jim zato nedostaje poguma, marveč s plašcem narodnega edinstva. Na Francoskem zahteva ideja 3. republike upeljavo brezverske lajične šole, pri nas pa to zahteva ideja narodnega edinstva. Tim krogom se je posrecilo, tej svoji zahtevi dati zakonsko obliko v 16. členu ustave, ki med drugim določa: »Vse šole morajo dajati moralno vzgojo in razvijati državljansko zavest v duhu narodnega edinstva in verske strpljivosti.« Naši ustavotvorci in ustavoverci so pozabili opre deliti tisto »moralno« vzgojo, ki jo naj dajejo šole v naši državi. Morala vsebuje zakone za krepostno življenje. Vsak zakon predpostavlja zakonodajalca, ki je kompetenten za ustvaritev zakonov. Kdo je najvišji raoralni zakonodajalec za šole v naši državi? Je-li kak jugoslovanski Kristus? Ni ga drugega Kristusa, kakor eden, in ta je Kristus, Sin živega Boga. On je najvišji zakonodajalec za življenje vsakega kristjana brez razlike narodnosti ali države. Zato tudi šole v naši državi ne morejo in ne smejo dajati druge mcn ralne vzgoje, kakor kršcanske. Za katoličane je pozvana, in to edino pozvana učiteljica in tolmačinja te> morale od Kristusa ustanovljena katoliška cerkev. Za katoliško deco šola ne more biti druga nego katoliška. V njej mora biti odločen prostor, in ta važen prostor cerkvi. Ta prostor ji pripada po božjem pravu. Od Kristusa ji podeljena učiteljska naloga se razteza na vse, na odrasle in zlasti na mladino. Ker se v kulturnih državah vzgoja mladine vrši po šolah, je cerkev vsled naloge, prejete od Kristusa, dolžna delovati v vseh šolah, kjer so katoliški otroci. Delo cerkve v šoli je pred vsem namenjeno verskemu poduiku in versko-moralni vzgoji. Oblast za to prihaja od Kristusa preko cerkve, in kdor te oblasti nima, ne more vršiti verskega poduka v šoli, pa magari ima za to legitimacijo od kakršnekoli ustave ht kateregakoli ministra. Cerkev mora imeti pravo, da ureja krščansko življenje v šolah. Da more cerkev izvršiti svojo nalogo v šoli, ji mora biti osigurana soudeležba pri nadzorstvu nad šolstvom, nad tistimi, ki v šoli delujejo, in nad tem, kar se v šoli godi. Cerkvi mora biti tudi, kakor poedincu, zajamčeno popolno pravo za ustanovitev lastnih šol, katerim se ne smejo staviti ovire, marveč se jim mora dajati podpora. Ako ti pogoji niso izpolnjeni, postane šolstvo za krščansko vest tem večji in hujši kamen spodtike, 6im vec je državna in šolska uprava v rokah strank, ki katoliški cerkvi nasprotujejo. Kar se tiče državnih činiteljev, ki dd9očujejo prŁ nas zakonske in upravne pravce na polju šolstva, s© spominjam besed velikega voditelja katoličanov v Nemčiji Windthoxsta, ki jih je rekel 6. decembra I. 1890: »Katoličani so v šolskem vprašanju v nevarnem položaju, ker se vse naše šolstvo gor do vrha upravlja od protestantov in samoumevno ti gospodje pri najboljši volji se ne morejo osvoboditi svojih pro testantovskih čustev in misli.« Te besede, ako protestante zamenjamo za pravoslavne, veljajo tudi za našo državo. Uprava naše države, kakor tudi šolska uprava, je v vseh višjih in odločilnih inštancah po veliki večini v rokah pravoslavnih, ki se pri najboljši volji ne morejo osvoboditi svojih čuvstev in naziranj, vrhtega pa naših katoliških razmer ne poznajo. Izjeme so bile redke. Srbijanski šolski zakon, ki je raztegnjen na precejšen del prečanskih krajev, je v knlturno- in cerkvenopolitičnem oziru produkt pravoslavnega duha. Izenačenje šolstva v naši državi se je zgodilo ne po zapadnem, našem vzorcu, marvec po balkanskem. Mnogoteri ukrepi Drosvetnih ministrov, osobito Svetozarja Pribičeviča, so dihali protikatoliškega duha. Načrt ljudskošolskega zakona, ki ježe bil predložen ter se razpravljal v narodni skup ščini, pa je potem s padcem vlade narodnega bloka (Pašič-Pribičevič-Žerjavove vlade) bil umaknjen, je v mnogoterih bistvenih točkah direkino nasproten načelom in zakonom katoliške cerkve in zato za katonvane nesprejemljiv. Ako je narodno eainstvo ono veliko načelo, koje po mišljenju naših centraustov in unitaristov zahteva v državi popolno zenačenie na polju šolstva, zakaj pa se to zenačenje ne izvrši v kaio.iskem, marveč v pravoslavnem pravcu? Ta vprašanja je treba postaviti liberalcem in svob-domisiecem, ki izrabljajo državo innjeno upra vo v doseeo svojin nroticerkvenih in protiverskih oiljev. S tistimi Srbi pa, ki kaj držijo do vere ter jo smatrajo kot najvišji kulturni in vzgojni faktor, s talrimi se bomo kmalu sporazumeli. Tu velja beseda nemškega kancelarja grofa Caprivija dne 29. januarja 1892: »V šolskem vprašanju gre v zadnji inštanci ne za protestantsko ali katoliško, marveč gre za krščanstvo ali ateizem. Mi stojimo pred nevarnostjo: ateistično (brezbožno) ali ne.« Za vprašanje torej gre, ali bodo naše šole kršSanske ali brezbožne. Mi hočemo, da so krščanske, pri pravoslavnih pravoslavne, pri katoličanih katoliške. Naša zahteva, tako je sklepno izjavil dr. Josip H o h n j e c, je konfesionalna (verska) šola. Mi to zahtevo stavimo po navodilu vrhovnega poglavarja katoliške cerkve, rimskega papeža. Mi jo stavimd soglasno z vesoljnim katoliškim svetom. To je zahteva, od katere katoličani v naši državi, zlasti katoliški Slovenci, ne bomo odstopili. Slovenska šola mora biti taka, kakor jo zahteva naš slovenski katoliški narod.