jubljaiisKi^
Štev.   i.
Leposloven in znanstvei\ list:
V Ljubljani, dne  i. prosinca  1893.         Leto XIII.
P r a m 1 o č a.
Indska legenda.
Tam  živi  ob bregu Kandu
V  gaji senčnem,   gaji temnem. Sto let tam že samotari.
Hrana so mu korenine In pijača je studenec ; Postel, kamor truden  lega, Pod  drevesom mah je mehki.
Trikrat vsak dan stopa h Gangi,
V  vodi sveti se umivat ; Kdplje se in pere grehe, Moli,  posti, pokori se.
Družba ptičev so mu zbori, Ki pojd mu pe"smi sladke; Ž njimi peva Brahmi himne, Premišljuje stvarstva tajne.
Kar uganka drugim temna, To ko dan je Kandu svetlo; Ve življenja  vzrok in konec, Ko na  dlani gleda večnost  .  .   .
S kailaške  gore doli Zr6 bogovi na svetnika, Zrd na Kanda in  — boje" se, Da v svetdsti prekosi jih !
»Kak  opasuost odvrniti ?« Posvetuje bog se z bogom. Hrum potihne po nebesih   — Odpre Indra usta modra :
»Kje si, biser naš, Pramloča ? Kje" si, rajskih Vil kraljica ? Hitro plavaj  dol na   Gango Pa obišči tam svetnika!«
In Pramloča splava h Kandu, Vsa  prelestna in  čarobna ; Vede čita bas   brahmanec, V misli  vtdpljen je globoke.
»Kdo prikazen  ti si bajna?« Kandu vzdrami  se iz mislij, Ostrim  in reče,  prosi: »Naj te gledam,  o boginja!«
»Lep je lotos v mesečini, Ko prikaže se iz vode In razvije cvet svoj  nežni  — Lepša ti si,  Vila moja!
»Naj  te gledam !   .   .   .  Naj  krasoto Pijem tvojo le trenutek! Naj  oči si ž njoj  napajam, Naj  napajam vročo  dušo !
»Se trenutek, še trenutek!   .  .   . Glej,  oči  so  moje žejne, Žejno  srce je krasote, Duša moja je je žejna.
»Naj  te gledam, naj  te gledam ! Še  trenutek!  .  .   . Ne izgini!  .   . .« In molče" jo gleda, gleda  .   .   . Solnce pade za vršine.
»Oh !«   — puščavnik vzdihne bridko, »Danes nisem šel se kdpat, Brahmi peval nisem himen, Vso  opustil sem pokoro!«
»»Danes!?  —  praviš Kandu sveti,«« Čudom čudi se  Pramloča, »»Sto let gledal si me, smrtnik!«« . Vsi smeje" se mu bogovi.
A. Aškerc.
1