Cena: Posamezna štev. L 25 Naročnina : Mesečno L 110 Za inozemstvo : Mesečno L 190 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta šter. 18 Poduredniitro : Trst, Vicolo delle Ro»e štev. 7 Fiifia« pi«i—■ v Vi - ftt. • II Gruppo MED DVEMA- BLOKOMA v*:v- ; rZ SLIVNO LEPA VASICA PRI NABREŽINI NA NAŠEM KRASU Leto VIII. - Štev. 6 Na kongresu modroslovcev v Amsterdamu leta 1948 je neki angleški modroslovec dejal: »Na svetu je 48% klerikalcev, 48% komunistov in 4% liberalcev«. Med poslednje je štel tudi sebe. Tudi danes imamo v pratktičnem življenju vtis, da stojimo pri vsakem srečanju med dvema blokoma: med komunističnim in krščanskim, ki ga sestavljajo v največji meri katoličani ne pa klerikalci, kot se je izrazil oni Anglež. Dva bloka se srečujeta na vsakem področju, pa naj si bo na znanstvenem, filozofskem, političnem in družabnem. Na žalost ugotavljamo, da je na katoliški strani tudi nekaj razumevanja za ideje nasprotnika. Nekateri napredni katoliki, kakor se sami radi imenujejo, celo iščejo nekaj dobrega, nekaj kvasu, v komunizmu. Nasprotno pa komunisti gledajo v krščanstvu le znake preteklosti, nekak konservatizem. Ti napredni katoliki, ki gledajo prijazno na komunizem, govore in naglašajo dobre strani komunizma. To pa zato, ker se jim' komunizem predstavlja kot nova sila, ki razume potrebe sodobnosti. Krščanstvo pa pravijo, da čeprav dejavno, ni novo. je premalo sodobno, premalo aktivno. Komunisti so prepričani, da predstavljajo sodobni zgodovinski pokret. Poslanstvo Cerkve je po njenem namenu drugačnoj različjio kot je koniuni-zem. Komunisti kriče, da prinašajo novo kulturo in civilizacijo, tako, ki je za današnji čas, tako, ki bo nadomestila krščansko civilizacijo in kulturo. Prijatelji komunizma so navdušeni nad njegovim mladostnim zagonom in niti ne iščejo v starih oblikah civilizacije prvin, ki lahko odlično služijo v današnjem svetu. Komunisti pravijo, da imamo katoličani preveč strahu pred prenovlje-njem. pred izboljšanjem, pred novim. Komunisti ne mislijo tako. Oni sami so že prenovi jen je. Toda vprašajmo se, kako si more neko gibanje, ki nima za seboj niti pol stoletja (mislim od Lenina dalje) postavljati načrt o prenovijenju sveta? Niti prvi kristjani, ki so imeli Kristusovo zagotovilo in naročilo, si v prvem stoletju še niso postavljali takih načrtov. V katoliških vrstah gledamo na komunizem kot na sovražnika, ki hoče uničiti vero. Kako pa misli komunizem? Za komuniste vere ni. Njih boj velja kapitalizmu. Kapitalizem je vir vsega zla, ki ga je treba uničiti. Če pa komunisti govore o veri, o Cerkvi, o krščanstvu, je samo zato, da mu očitajo, da je v službi kapitalizma. Zato je treba vero, Cerkev in krščanstvo izbrisati. Torej ne direkten, ampak indirekten, zahrbten boj, ker bi sicer imeli pri mnogih premalo uspeha. Tudi katoličani čutimo krivice kapitalizma, ki ga je Cerkev mnogo prej obsodila kot pa komunizem. Zato so komunistični očitki prazni. Komunisti so zelo užaljeni, če jim rečemo, da so materialisti. Toda Marksov nauk je jasen. On vidi vse le v kruhu in v borbi za kruh. Komunizem vidi vse le v gospodarsko političnih dobrinah. Proti Cerkvi pa se bori, ker jo dolži zavezništva s kapitalizmom. Krščansko uveljavljanje pa je drugačno. Krščanstvo je osredotočeno v Boga in ne v materijo, ne v kruh. Kristusov nauk nam govori o božjem očetovstvu. Poslanstvo krščanstva je, pridobivati duše za Kristusa in v teh dušah Njega oblikovati. Pri tem oblikovanju pa tudi katoličani zadenemo na socialno vprašanje. Kristjan je žejen pravice in ljubezni. Kristjan mora nasprotovati sovraštvu, sebičnosti, krivici... Torej poslanstvo krščanstva, ki, se predstavlja v organizirani Cerkvi, je eno; poslanstvo komunizma pa drugo. Kristjan, ki pozna vlogo vere in svoje poslanstvo. ne more na isto mesto postaviti gospodarsko političnih zadev. Komunizem pa smatra krščanstvo za razdiralno in ovirajočo silo, ki mu ovira doseči njegove cilje. Zato je treba vero iztrgati iz src in Cerkev uničiti. No, v praksi to vse predobro vidimo v deželah, kjer so se komunisti s silo polastili oblasti. Duhovnik ne sme v šolo, ne sme učiti mladine krščanskega nauka, ne sme javno pridigati zoper o-čitne krivice. Državni uradnik se ne sme cerkveno poročiti, ne sme dati krstiti otrok, ne sme obiskovati cerkve. No, očitno mu tega niti ne povedo. A na lepem se znajde na cesti, je odpuščen iz službe, ker še »veruje v vraže«. Cerkve so sicer odprte, služba božja se vrši. A mladina ima v tistem času mitinge, udarniško delo, fizkulturo itd. No, za stare ženice se pa komunizem ne meni, razen če se da kateri črtati Bulganin je že drugič ponudil Ei-senhovverju sklenitev pogodbe o prijateljstvu in sodelovanju med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo. Podobno pogodbo predlagajo Sovjeti tudi Franciji in Angliji. Glede pogodbe z Anglijo je ministrski predsednik Eden rekel: Mi smo tako pogodbo s Sovjeti že imeli. Predlagali smo jim celo. da bi jo podaljšali za petdeset let, oni pa so jo enostransko odpovedali. Zato nisem prepričan, da bi bila zdaj kar naenkrat potrebna nova pogodba. Kaže torej, da bodo Angleži s to zadevo hitro opravili. Kaj pa Amerikanci? V zadnji številki smo navedli razloge, zakaj so Amerikanci prvo Bulganinovo ponudbo zavrnili. Sedanja ponudba se od prve bistveno ne razlikuje. Čemu torej Sovjeti toliko silijo? Oni gotovo vedo, da bi take pogodbe imele pomen, če bi prej uredili nemško vprašanje, sporne zadeve Srednjega in Daljnega Vzhoda in se sporazumeli o razorožitvi; nikakega pomena pa nimajo, če bi jili oklenili pred ureditvijo teh zadev. Zakaj torej silijo z glavo skozi zid? Iz propagandnih razlogov. Te ponudbe so del njihove taktike uspavanja svobodnega sveta in njegove budnosti pred komunistično nevarnostjo. Zato torej v mednarodni politiki ponujajo Amerikancem, Angležem in Francozom zapeljive prijateljske pogodbe, v notranji politiki nekomunističnih držav pa pritiskajo na ustanovitev ljudskih front. Oboje je del hladne vojne, s katero hočejo ustvariti pogoje za trditev, da Amerikanci in njihovi zavezniki odklanjajo celo tako dobre stvari, kol so ponudbe za mir. Tako vidimo, da jim celo mir služi kot sredstvo hladne vojne proti svobodnemu svetu. Kdor pozna komunizem, se temu ne bi čudil. Gotovo se naši bralci še spominjajo govora, ki ga je imel Hruščev na zadnjem zasedanju Vrhovnega sovjeta po vrnitvi iz Azije. Takrat je rekel, da ne more biti nikake ideološke razorožitve. Komunizem bo nadaljeval boj proti o-stalnemu svetu. Za Sovjete mir ni to, kar je za nas, to je doba, v kateri so vsi složni in si želijo dobro. Zanje je tudi mir sredstvo, odnosno ena od raznih oblik vojne za zmago Gorica - 9. februarja 1956 - Trst siromašno penzijo. Vera je svobodna, a le v cerkvi. Javnih procesij ni, ker ovirajo promet, zvonjenje moti počitek in plaši nervozne. In še nekaj zanimivega. V komunističnih državah je malo naprednih katolikov. V kolikor so se pojavili takoj spočetka, so bili navdušeni za narodno Cerkev, za civilni zakon, za komunizma nad svobodnim svetom. In v tej luči moramo gledati tudi na najnovejše moskovske mirovna pobude, dasi so zavite v prijetne besede. Ufashingtonska izjava Predsednik Eisenhower in britanski predsednik Eden sta ob koncu washingtonskih razgovorov objavila tako imenovano vvashingtonsko deklaracijo, ki pravi, da se obe državi odpovedujeta uporabi sile. V osvojitvi atoma hočemo videti sredstvo miroljubnega napredka, ne pa pot, ki vodi v prepad, pravi izjava in nadaljuje, da se bosta Amerika in Anglija poslužili vsega svojega vpliva, da bi preprečili, da bi Sovjetska zveza ogrožala mir z razpihovanjem starih nasprotij. Eisenliower in Eden tudi pravita, da se je približno 50 držav sveta združilo v o-brambo pred komunist, nevarnostjo. Obljubljala, da hočeta pomagati narodom, da bodo uživali mir, svobodo in socialni napredek. Nadaljevali bomo s prizadevanji za dosego trajnega in pravičnega miru hkrati s splošno in učinkovito nadzorovano razorožitvijo, ki bo osvobodila svet bremena modernega orožja in strahu, katerega to orožje povzroča. Izjava nadaljuje, da Združeni narodi nudijo ustrezna sredstva vsem državam, ki želijo reševati svoja nesoglasja z miroljubnimi sredstvi. Združene države in Velika Britanija sta vedno pripravljeni sodelovati pri prizadevanjih za spravljiva pogajanja z ostalimi prizadetimi državami, da bi našle pravično rešitev za vprašanja, ki danes tarejo svet. Dokler to ni doseženo, pa mora skupnost svobodnih narodov, ohraniti silo, ki je potrebna, da morebitnemu napadalcu odvzame pogum za kako pustolovščino. Ta sila pa ne sme nikoli služiti politiki razširitve kakega naroda na škodo drugega. Izjava dalje pravi, da so bili milijoni ljudi raznih narodnosti, ver in tradicij s silo vključeni v sovjetsko državo in da so mnogi nadaljnji milijoni dejansko, če že ne pravno vključeni v sovjetski komunistični blok. Samo v Evropi so sto milijonov ljudi iz desetih držav, ki so bile nekoč neodvisne, prisilili, da proti svoji volji delajo za slavo in krepitev sovjetske države. odpravo celibata. Sedaj pa je malo takih med duhovniki in laiki. In kako dolgo še? Ne vemo. Komunizem se spreminja in nima poroštva trajnosti, kot ga ima Cerkev. Komunizem moramo presojati tak, kot je. Ne po besedah, ampak po delih. In s takim kot je, katoličani ne moremo v vesti sodelovati. Angloameriiki razgovori Sredi prejšnjega tedna so britanski in ameriški državniki zaključili washingtonske razgovore. Eisenho-wer in Eden sta se sporazumela o glavnih načelih, po katerih naj se razvija skupna angloameriška politika. Dve največji zahodni zaveznici sta potrdili svojo enotnost, dasi nista mogli ugladiti različnih gledanj na nekatera vprašanja Srednjega Vzhoda in Azije. V Evropi imata okrepitev atlantskega zavezništva kot nujen pogoj za skupno varnost. Atlantska pogodba jima ni le vojaško zavezništvo, ampak zametek za rast širše politične in gospodarske vzajemnosti svobodnega sveta. Glede Azije je treba vsemu svetu povedati, odnosno razne pozabljivce spomniti, da so zahodne države dale po vojni svobodo dvajsetim narodom, Sovjeti pa so jo desetim državam vzeli. Skupno poročilo hvali bagdadsko pogodbo, a dostavlja, da ta pogodba ne sme pokvariti dobrih odnosov z državami, ki niso njene članice. Sicer pa so v zadevi izra-elsko-arabskega spora Amerikanci nekako pristali na britansko zamisel, naj bi dali komisiji Združenih narodov za nadzorovanje premirja na razpolago mednarodne policijske sile. Glede Daljnega Vzhoda pravi poročilo, da ima tam angleška in ameriška politika enotne smotre, pač pa različno pot za njihovo u-resničenje. Angleži bi želeli skorajšnji sprejem rdeče Kitajske v Združene narode, Amerikanci pa se temu upirajo. Nemčija mora biti združena s svobodnimi volitvami, V taki njeni združitvi vidita Eisenlio-wer in Eden pogoj za resničen in trajen mir. Le za ho dno nemška svobodno izvoljena vlada lahko v smislu njune izjave govori v imenu vseh Nemcev. — To bi bile glavne točke zaključnega poročila o wa-sliingtonskih razgovorih. Kompromis o Cipru? Guverner Cipra Harding se pogaja z nadškofom Makariosom o novih predlogih britanske vlade za ureditev ciprskega vprašanja. Zdi se. da je Makarios britanske predloge v glavnem sprejel. Izhaja vsak četrtek Segni in Martino v Bonnu Predsednik vlade Segni in zunanji minister Martino sta bila na večdnevnem obisku v Bonnu. S kanclerjem Adenauerjem in drugimi člani njegove vlade sta imela več razgovorov političnega, gospodarskega in kulturnega značaja. Italija odločno podpira Zahodno Nemčijo v njenem hotenju po združitvi Nemčije v svobodi. Obe državi sta zvesti pobornici evropske združitve. V sredo sta von Brentano in Martino podpisala sporazum o kulturnem sodelovanju med obema državama. Gospodarski minister Erhard pa je italijanskima gostoma izročil načrt pogodbe o prijateljstvu, trgovini in plovbi. Gospodarski stiki med obema državama so zelo živahni. Lani je Italija izvozila v Zahodno Nemčijo za 142 milijard lir blaga, uvozila pa za 180 milijard. Primanjkljaj so krili nemški turisti z denarjem, ki so ga pustili v Italiji. Iz notranje politike V Milanu je bil kongres italijanske socialnodemokratske stranke PSDI. Zmagalo je srednje zmerno krilo, precej pa se je okrepilo levičarsko krilo, ki je za sodelovanje z Nennijevimi socialisti. Socialni demokrati so sklenili, da bodo še dalje sodelovali s Segnijevo vlado. Zahtevali so tudi, da morajo njiho- vi sindikalisti izstopiti iz krščansko-demokratskih sindikatov in stopiti v socialnodemokratsko Italijansko zvezo dela, kar je voditelj CISL Pastore zelo obžaloval. Nova radikalna stranka pa je na zborovanju v Rimu sklenila, da se ho v nekaterih pokrajinah udeležila občinskih volitev. V stranki je precej nezadovoljnežev, ki točno niti ne vedo, kaj hočejo. IMollet in Alžir Novi francoski ministrski predsednik Mollet ima največ preglavic z Alžirom. Zato je sklenil sam potovati v tamkajšnje sršenovo gnezdo in tam ustoličiti ministra-rezidenta generala Catrouxa. \ Alžir je dospel v ponedeljek. Vzpostavitev reda in miru v Alžiru je postavil za prvo točko svojega delovnega načrta. Razpisati namerava volitve za alžirsko zbornico in dati Arabcem enako volilno pravico kol jo imajo tamkajšnji Francozi. S to zbornico bi se potem zastopniki francoske vlade pogajali o bodočih odnošajih med obema deželama. Toda Molletu in njegovemu min. Catrouxu so do skrajnosti nasprotni Francozi, ki bivajo v Alžiru in ki jih je nad en milijon. Ti so v ponedeljek sprejeli Molleta z zelo sovražnimi, demonstracijami. Catro-ux pa je odstopil. Vprašanje je sedaj, kako se bosta Mollet in z njim Francija rešila iz tega novega precepa. Perzija in Rusija Sovjetska zveza je že dvakrat protestirala v Teheranu, ker je Perzija pristopila k bagdadski pogodbi. Perzijska vlada f)a obtožuje Sovjete, da po svojem radiu vodijo gonjo proti perzijski vladi. Zanimivo je, da je perzijska vlada tudi beograjski vladi izročila protest proti napadom na bagdadsko pogodbo, ki jih je izrekel Tito med svojim obiskom v Egiptu. * Letu 1968 ho nova konferenca za .sueški prekop, kjer bodo sprejeli nov statut. Ruski posredniki marljivo kupujejo [>o svetu sueške delnice. Založeni z delnicami hočejo odločilno vplivati na novi statut. MOSKVA IN WASHINGTON NAŠ TEDEN V CERKVI 12. 2. nedelja, 3 predp.: sv. Evi ali ja, m. 13. 2. ponedeljek: sv. Alltin, škof 14. 2. torek: sv. Valentin, m. 15. 2. sretla: Pepelnica 16. 2. četrtek: sv. Julijana, d. m. 17. 2. petek: sv. Frančišek Kle, m. 18. 2. sobota: sv. Simeon, škof. * SV. VALENTIN (f 14. 2. 269) duhovnik. Bog mu je dal dar čudežev, tako je čudežno ozdravil mnoge bolnike. Obenem je slovel po svoji modrosti. To seveda ni bilo všeč poganskim oblastnikom, ki niso ho- teli, da bi se krščanska vera širila. Pod cesarjem Klavdijem II. so ga mučili in končno z mečem obglavili. Tako je, hudobija se rada posluži nasilja. Sv. Valentin je zavetnik proti boleznim, zlasti proti padavici. V Podsabotinu je cerkev posvečena sv. Valentinu, Sabotin se pa imenuje po njem. V našem slovstvu je lepa legenda o sv. Valentinu in Peregrinu, ki sta romala na Limbarsko goro pri Moravčah. IZ sv. evangelija isti čas je vzel Jezus dva- V IJ najstere ter jim rekel: »Glejte, v Jeruzalem gremo in spolnilo se bo vse, kar je pisano po prerokih o Sinu človekovem. Izdan bo namreč nevernikom in ga bodo zasmehovali in bičali in vanj pljuvali: in ko ga bodo bičali, ga bodo umorili in tretji dan bo vstal.a — In oni niso nič tega umeli; ta beseda jim je bila skrita in niso vedeli, kaj je govoril. Ko se je pa bližal Jerihi, je neki sleper sedel kraj pota in ubogajnie prosil. In ko je slišal množico, ki je šla mimo, je povpraševal, kaj bi to bilo. Povedali so mu, da gre mimo Jekus iz Nazareta. In zavpil je: »Jezus, Sin Davidov, usmili se me!« — Spredaj idoči so ga svarili, naj u-tihne. On pa je še mnogo bolj kričal: »Sin Davidov, usmili se me!« — Jezus je torej obstal in velel, naj ga pripeljejo k njemu. Ko se je približal, ga je vprašal: »Kaj hočeš, da naj ti storim?« — On pa je rekel: »Gospod, da spregledam!« — In Jezus mu je rekel: »Spreglej, tvoja vera te je ozdravila.« — f" hipu je spregledul, šel za njim in slavil lioga. In vse ljudstvi je dalo Bogu hvalo, ko je to videlo. Zgodovinski obris praznovanja velike noči Že iz apostolskih časov je sv. Cerkev vsako leto na poseben način praznovala spomin trpljenja smrti in vstajenja Gospodovega. Temu spominu je posvetila kar tri dni: petek spominu trpljenja, soboto spominu mrtvega Zveličarja v grobu in nedeljo skrivnosti vstajenja. Pozneje so dodali še četrtek v spomin postavitve zakramenta sv. Rešnjega Telesa in končno so uvedli še spomin slovesnega vhoda Kristusovega v Jeruzalem, ki ga obhajamo na oljčno nedeljo in s katero začenja veliki teden ali kol se po novem obredniku imenuje »sveti tedenu. Spočetka so imeli te dni bogoslužje ob urah, ko so se skrivnosti dogajale. Na veliki četrtek je bilo bogoslužje zvečer, ker je zvečer postavil Jezus sv. R. Tna veliki petek je bilo bogoslužje okrog tretje ure popoldne in na veliko soboto je bil dan žalosti v spomin Jezusovega pokopa. Šele pozno v noč je začelo bogoslužje, ki je izzvenelo v velikonočno veselje v nedeljskem jutru. V srednjem veku so iz raznih razlogov začeli sv. obrede prej, tako da so jih počasi prenesli kar na jutranje ure, čeprav so se vse molitve pri obredih nanašale na čas, v katerem so se skrivnosti v resnici vršile. Nekoč so bili ti dnevi zapovedani prazniki, da so se verniki udeleževali pobožnosti. Leta 1642 pa je papež Urban Vlil. pod vplivom razvoja časov zapovedane praznike velikega četrtka, petka in sobote odpravil. Zato je tudi udeležba pri pobožnostih pojemala. Ker pa so obredi svetega tedna tako veličastni in tako koristni za duhovno življenje vernikov in njih življenja s Cerkvijo, zato je sv. oče Pij XII. prenesel obrede tega tedna na ure ob katerih so se v prvih časih krščanstva vršili, da bi se verniki laže teh obredov udeleževali in črpali iz njih moči in milosti za svoje versko življenje. Upajmo, da se bomo tudi mi Slovenci obredov velike noči v novi obliki in ob teh primernejših urah oklenili z veliko ljubeznijo in se tako duhovno pripravili na praznik vseh praznikov — na sveto veliko noč, praznik vstajenja Gospodovega in našega. Vid naših oči, naravni razum in luč sv. vere so trije nele prvotni božji darovi, ampak pravi spoznavni umotvori. So kakor različni, nadvse umno narejeni 'organi spoznavnega značaja. Cela naša narava (ne-umrjoča duša in telo s svojimi organi) je čudovit umotvor, ki razodeva božje bivanje in njegovo neskončno modrost. Eno samo človeško oko je popolnejše in dragocenejše po svojem sestavu, po svoji koristi in izredni vrednosti kot ves mrtvi del prirode. Velja več kakor rože, drevesa, zemlja, hribi, reke, morja, sonce, luna, zvezde, barvit nebesni svod, zarja, sončni vzhod in zaton, pomlad ali jesen v naravi. Druge stvari so namreč lepe in slikovite, toda one svoje lepote ne morejo občudovati, ker je ne vidijo; medtem ko naše oko lepote božjega stvarstva motri, občuduje in uživa. Včasih naše oči kar pijejo prirodne krasote. Razumemo tedaj slepčevo stisko pred storjenim čudežem in hvaležno zadoščenje po njem. A očesni organ, čeprav nadvse dragoeen in popolnemu telesu nujno potreben, je zelo daleč za razumom, ki človeka visoko dviga nele nad mrtvi svet, ampak tudi nad živali in ga približuje Bogu. Pa tudi razum, čeprav velika in celo prva naravna odlika človeške osebe, je še vedno mnogo nižja od skrivnostne luči sv. vere. Vera nam osvetli skrivnosti, ki jih niti največji učenjak ne more slutiti, kaj šele spoznati, po naravnem razumu. Tako nas n. pr. samo sv. vera pouči, da so tri božje osebe (Oče, Sin in Sv. Duh) in vendar je Bog v bistvu ali po naravi samo eden; dalje, da je pekel in satan v njem; da so vice. kjer trpijo za ostaline svojih grehov verne duše; da čaka dobre ljudi večna sreča v nebesih itd. Za sklep: Pazimo na oči (v zdravstvenem in moralnem smislu)! Rabimo in razvijajmo razum, rabimo ga predvsem za božjo čast in splošno duhovno korist ter se z njim branimo pred lažjo in vsakršno, posebno brezbožno ali nemoralno prevaro! Nad vse pa si za vsako ceno ohranimo veliki in nikdar zadosti cenjeni zaklad sv. vere! Vse je povedano s tem stavkom: le vera nas more zveličati; brez nje pa ni druge posmrtne usode kot večni peklenski ogenj. Toda pomnite: vero je mogoče obdržati (izvzemši čudež) samo z dolžno molitvijo, pogostimi sv. zakramenti in s trajno kršč. poštenostjo. Z evangeljskim slepcem vziklikni-mo: Gospod, daj, da bomo vsi spregledali in spoznali Tvojo neskončno ljubezen do nas! Desetletnica slov. bogoslovja v Argentini Iz življenja Cerkve »NEDELJA V IIOLLYWOODU« »Nedelja v Hollywoodua je naslov novemu radio-televizijskemu programu mnogih severnoameriških postaj. Prikazuje manj znane dogodke iz življenja raznih filmskih igralcev in igralk z namenom, da bi vzbudili duhovniške in redovniške poklice. Pater Caffrey, ki je preživel trideset let kot dušni pastir med temi igralei, pripoveduje 9voje vtise o raznih znanih filmskih igralcih. ALI ALI NACIONALIZEM HOLEZEN NALEZLJIVA Pretirani nacionalizem, ki se v Evropi počasi zgublja, se je preselil v države Srednjega in Daljnega Vzhoda. Indonezijski škofje -so čutili potrebo, da izdajo posebno pastirsko pismo o tem vprašanju. Škofje obsojajo kolomializem in poudarjajo neodvisnost Indonezije, a istočasno opozarjajo na nevarnost pretiranega nacionalizma. Pravijo, da je pretirani nacionalizem slaba politika. MLADA INDIJANKA NA POTI K OLTARJU V Združenih državah slavijo letos 300 let rojstva Katarine Tekakwitha, ki je indijanskega rodu. Krstili so jo francoski jezuiti, umrla pa je stara komaj 24 let. Upajo, da bo kmalu proglašena za blaženo. 3. januarja leta 1943 je sveti oče proglasil njene herojske čednosti. Sedaj pristojna kongregacija proučuje čudeže, ki naj bi se zgodili na .priprošnjo umrle Indijanke. AMERIŠKA POMOČ V Salzburgu so te dni obhajali desetletnico pomoči ameriških 'katoličanov Avstriji. Ta ameriška pomoč NCWC ima v Avstriji 8 uradov in je v teh desetih letih razdelila za 12 milijmiov dolarjev podpore v blagu in hrani ter 750 tisoč dolarjev podpore v denarju, 30.000 beguncem je pa pomagala, da so se izselili. CERKEV MOLKA Vatikanski dnevnik »Osservatore Romano« je lani poročal o stainju katoliške Cerkve v 'komunističnih deželah: 185 poglavarjev škofij ni na svojih mestih in med temi 4 kardinali, 32 nadškofov, 117 škofov in 32 ajpoat. administratorjev. Od teh 185 je 23 ubitih, 38 v ječi, 22 ločenih od svoje črede, 74 pogrešanih ali v izgnanstvu, 15 v begunstvu in o 13 ni nobenih poročil. Poleg teh je na tisoče in tisoče duhovnikov, ki jih je zadela ista usoda 'kot njihove škofe. Ti vsi so mučenci in »poznavalci Kristusovi t 20. stoletju, stoletju napredka in civilizacije. Agencija »Katholische Nachrichten« sporoča, da je dospel iz Jugoslavije v Muen-chen pater Vendelin Gruber. Komunisti so ga pred leti kot vatikanskega špijona obsodili na 15 let prisilnega dela. Na delu je bil po raznih taboriščih v Vojvodini. Sredi lanskega decembra so mu dali komunisti na izbiro, ali da se podredi ljudski demokraciji, ali da zapusti deželo. Odločil se je za drugo. ŽIVEL KRISTUS KRALJ Proti šanghajskemu škofu msgr. Kungu so komunisti uprizorili proces koncem lanskega septembra. Postavili so ga pred množico 4000 ljudi in škofu naštevali njegove »zločine«. Nato so ga pa postavili pred mikrofon, da bi pred vsemi ponižno priznal, kar so mu očitali. On pa je v mikrofon z vso močjo zavpil »Živel Kristus Kralj!« Iz ljudstva, 'kjer je bilo mnogo katoličanov, pa je zaoril klic »Živel naš škof!« Seveda so straže takoj planile na jetnika, sodniki so prekinili proces, škofa pa odvedli v ječo. 4 NOV VIDEMSKI NADŠKOF Sv. oče je imenoval za videmskega nad-, škofa msgr. Josipa Zaffonato, dosedanjega škofa v Vittorio Veneto. Novi nadškof je star 57 let in je doma iz vicentinske škofije. Znan je kot sloveč govornik, velik organizator katoliške mladine, za katero je napisal ve« nabožnih knjig. Bog mu daj veliko moči, da bi s kreipko roko vodil svojo čredo in uspešno deloval v škofiji, v kateri prebivajo kar tri narodnosti. IZJAVA INDIJSKIH ŠKOFOV »Politična in moralna nemirnost azijskih narodov potrebuje podpore vsega krščanstva, saj težijo narodi po zakoniti svobodi, neodvisnosti in socialnih reformah«, tako pravijo v skup mi izjavi indijski škofje. Nadalje pravijo škofje, da je treba utrditi socialne ustanove človeške družine, družino in državo, v obrambi pred komunizmom. Obsojajo veleposestniško upravljanje zemlje in zagovarjajo poljedelstvo kot osnovo zdravega gospodarstva. PRAVI NAMEN BORBE PROTI KOMUNIZMU Pri posebni molitveni uri za žrtve preganjanja vere po svetil, ki so jo nedavno opravili v Washingtonu, je tamkajšnji nadškof posebno poudaril, da se morajo Združene države boriti proti rdeči nevarnosti bolj zaradi idealov pravičnosti, miru in enakosti, kot pa zaradi gospodarske, vojaške in politične nevarnosti. Širite »Katoliški glas" Lansko leto 1955 je slovensko bogoslovje v Argentini obhajalo desetletnico svojega obstoja. »Duhovno življenje« je v decembrski številki prineslo o tej obletnici več zanimivih člankov, iz katerih posnemamo nekaj podatkov, da. bo tudi onim, ‘ki ne berejo »Duhovnega življenja«, o tem kaj več znanega. V maju 1945 so se z domobranskimi oddelki in številnimi begunci umaknili iz Ljubljane na Koroško tudi tedanji bogoslovci v ljubljanskem semenišču ter številni drugi, ki so služili pri slovenski vojski. Vsi ti bogoslovci, koliikor jih niso vrnili Angleži z ostalimi domobranci, so želeli nadaljevati svoje študije. Toda kje in kako? Salezijanec dr. Stefan Farkaš je iztaknil lepo priložnost: benediktinci v Pragli blizu Padove bi laliko odstopili del svojega samostana za semeniške prostore. Tako se je tudi zgodilo: dne 31. maja 1945 so se naselili v Pragli, mesec nato 25. junija pa je sv. kongregacija za semenišča po posredovanju asistenta jezuitskega reda p. Antona Prešerna priznala novo u-stanovo kot podružnico ljubljanskega semenišča in teološke fakultete ter potrdila za rektorja in dekana prelata dr. Odarja. Prvi špiritual je postal dr. Karel Truldar. za gospodarsko stran semenišča pa sta poskrbela s pomočjo dolbrotjnikov v ZDA č. g. Luis Baznik, tedaj kaplan pri ameriški armadi na Primorskem in pa pok. msgr. Gabrovšek Franc. Eno leto je ostalo semenišče v Pragli, nato se je preselilo v Briksen na Tirolskem. Tu so se počutili kot doma. Toda razmere so se spremenile. Zavezniki :*o leta 1947 odšli in položaj slov. semenišča v Briiksnu je postajal iz političnih razlogov težaik; treba je bilo misliti na kako novo rešitev. Kam? Tedaj je prišla iz Argentine ponudba, naj bi se bogoslovci nastanili v škofiji San Luis; tam bi jih škof sprejel in za.nje skrbel. Zato se je vodstvo odločilo im ponudbo sprejelo. V celoti so se preselili tja dol leta 1948. V San Luisu so ostali tri leta, nato so se sredi leta 1951 naselili v bližini Buenos Airesa v Adrogue, v hiši, ki so jo vzeli v najem. Bili so torej vsaj deloma na svojem in ne več odvisni od drugih. Lani so to hišo z zemljiščem vred kupili. Bogoslovju so tu priključili še dijaški zavod (malo semenišče). Prvo leto je bilo v bogoslovju 38 bogoislveev, lani še 10; v dijaškem zavodu pa so imeli 26 učencev. V desetih letih je izšlo iz tega bogoslovja 49 duhovnikov. Slov. bogoslovje v Argentini je pod vrhovnim pokroviteljstvom ljubljanskega škofa msgr. Rožmana ter se smatra za bogoslovje ljubljanske škofije v begunstvu. Škof Rožman je zato tisti, ki imenuje se-meniške predstojnike ter kadar je mogoče tudi posvečuje nove mašnike iz tega semenišča. On je tudi tisti, ki skrbi za materialno plat semenišča. Pri tem mu .po- magajo kakor že od začetka velikodušni ameriški slovenski katoličani. Vzdrževanj« take ustanove stane veliko, toda žrtve s« gotovo iz-plačajo, če pomislimo na veliko število duhovnikov, ki jih je semenišč« že dalo in pa na dejstvo, da je bogoslovna fakulteta v tem bogoslovju edina slov. fakulteta v inozemstvu, kjer imajo bogoslovci celotno vzgojo in šolanje v slovenskem jeziku. Ko pride (lan, bodo povsem pripravljeni, da začnejo z dušnopastirskim delom kjer koli med Slovenci. IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI V KRAŠICU KIPA poroča iz zanesljivih virov, da je nadzorstvo v Krašiču, kjer biva kardinal in zagrebški nadškof, poostreno in je težtk* doseči kardinala. 'Njegovo zdravstveno stanje je zadovoljivo, dasi ni še popolnoma ozdravel. Njegova odločnost se posebej kaž« v dveh stvareh: odklanja vsaktero vmešavanje državnih oblasti v notranje zadev« Cerkve in odklanja ustanovitev društev ljudskih duhovnikov (CMD). ZARADI SLOVENSKE ZASTAVE Pred (»krožnim sodiščem v Mariboru s* obsodili na šest mesecev strogega zapora župnika iz Limbuša pri Mariboru Alojza Jesenka. Obtožili so ga, da je ob prazniku vstaje razobesil slovensko trobojnico brez rdeče zvezde. Zato tudi ječa. Seveda obsodba se je glasila, da je kriv zaradi sovražne propagande. — Tako je razobeša-nje slovenske trobojnice v Sloveniji zopet zločin. Kolikokrat se je v sto letih že zgodilo, da so bili Slovenci v Sloveniji obsojeni zaradi slover.fke trobojnice! Toda vsi taki so šli, trobojnica je pa ostala. Tudi sedaj bo tako. KER SO SESTAVLJALI DRUŽINSKO KNJIGO Prastar je predpis Cerkve, naj ima župnik tudi tako zvano družinsko knjigo ali Status animarum, kjer si zaznamuje posamezne družine in njih člane ter stanj« njih verskega življenja (krste, poroke, birme itd.). Dva župnika na Kranjskem sta hotela sestaviti tako knjigo, in sicer Ivan Tekavc v Dobu ter župnik v Homcu. Toda slabo sta naletela: tudi to so smatrali za kaznivo dejanje in se bosta morala zagovarjati pred sodiščem. ZVEZA SLOV. KATOL. VISOKOSOLCEV v Madridu je te dni izvolila nov upravni odbor. Za predsednika je bil izvoljen Marijan Magister, za tajnika Jože Naparl in za blagajnika Ciril Pasterk. Novemu odboru želimo pri delu »bil® božjega blagoslova. (JU »H£_ Cerkev vedno moli in dela za mir. Koliko so naredili le zadnji papeži, da bi voditelji držav spoznali, 'kako strašne so posledice vojne. Seveda Cerkev ne izrablja tega svojega apostolata kot to delajo komunisti, ki .poisod na ves glas kričijo o miru in vabijo druge države, naj pristopijo k njihovemu gibanju za mir, sami pa se na Skrivnem oborožujejo in pripravljajo, da bi zavojevali ves svet in ga postavili pod okrilje rdeče zvezde. Mi katoličani hočemo pravi mir in zato nočemo vojn, ker prinašajo človeštvu neizmerno gorje. Predsednik ZD Eisenhower je v enem izmed svojih govorov povedal marsikaj zanimivega o visokih cenah vojnih priprav in o žrtvah pretekle vojne. Ena letalonosilka je stala toliko kot bi bilo treba, da bi brezplačno oskrbeli s hrano za eno celo leto štiri mesta po 100 tisoč prebivalcev vsako. En oklopni voz je v zadnji vojni stal toliko kot 84 poljskih traktorjev. Vse kar je potrebovala ena sama oklop-na divizija je stalo toliko kot bi stalo 32.000 novih hiš s štirimi prostori vsaka. Cena enega samega modernega bombnika stane toliko kot trideset novih šol ali pa 2 elektrarni, katerih vsaka bi dajala električno energijo mestu s 60.000 prebivalcev ali ipa stane toliko kot 2 popolnoma opremljeni bolnici ali pa avtomobilska cesta iz cementa dolga 80 km. * Kako ogromno je stala zadnja vojna in kaj bi sc dalo za porabljeno svoto vse zgraditi! Naj povedo številke. Vojna je stala 375 milijard zlatih dolarjev. S to svoto bi lahko dobila vsaka družina vse Zapadne Evrope in še Rusija zraven: hišo z vso opTemo. -— Poleg tega bi lahko dobilo vsako mesto vsega tega ozemlja 250 milijonov za svoje ustanove kot so šole in bolnice. * Namesto tega pa je bilo: 32 milijonov mož in fantov mrtvih na bojiščih; 20 milijonov otrok, žen in starcev ubitih pri zračnih napadih; 26 milijonov mrtvih v koncentracijskih taboriščih ali nasilno uničenih; 30 milijonov invalidov; 45 milijonov ljudi je moralo zapustiti dom; 30.000 milijonov stanovanj je bilo podrtih ; 1 milijon otrok je izgubilo starše. Ob pogledu na to statistiko se kaže vojna še v večji grozoti, zlasti ker bi bila nova vojna še mnogo strašnejša kot je bila pretekla. Zato ni čuda, če sv. oče tolikrat govori o miru. Pa tudi ni strašnejšega kot izrabljati propagando za mir za zasužnje-nje sveta po komunizmu. Upajmo, da bodo posledice pretekle vojne ostrašile vse tiste, ki lahko vojne povzročijo, da se ne bodo lahkomiselno igrali z usodo narodov. TURISTIČNI PROMET V ITALIJI Po izjavali visokega komisarja za turizem on. Romania, je lansko leto obiskalo Italijo 10 milijonov 786 tisoč turistov. Izmed teh je bilo največ Nemcev in sicer 38%. Pred desetimi leti, ko se je začel prvi povojni tujski promet, je število turistov doseglo komaj 1 milijon 600 tisoč. Leta 1950 je dosegel tuj promet že 5 milijonov. Leto VIII - 1956 - Stev. 6 KATOLIŠKI GLAS Stran 3 [Pri nas na tržaškem Pri nas na Tržaškem je vse na glavi. Taksno elektrizirano ozračje je bilo samo še pred tremi leti, ko sta si Tito in Pella v senci bajonetov stala nasproti. Alarm so povzročili italijanski šolski oblastniki, ki so v enem dnevu preleteli vse slovenske sole in povsoA Cosizza non vogliono il nuovo prete in ehiesaa — «/ valligiani hanno impedito Vingresso in canonica al vicario e altendo-no che il futuro Arcivescovo dia loro un sacerdote italiano« (V Košei nočejo novega duhovnika in čakajo, da jim bo bodoči nadškof poslal italijanskega). Pod tem naslovom nam obširno dokazuje, zakaj ko-zjiški verniki »di schietissimi e indefetti-bili sentimenti italiani« »nočejo« novoimenovanega župnika, preč. g. Jožefa Kjačiča, dolgoletnega trčmunskega vikarja, češ da je »di sentimenti slavi«. Hvaležni smo »Messaggera«, da nam je vse to povedal in nas tako opozoril, da v Benečiji niso vsi zadovoljni, vsaj dopisniki »Messaggera« ne. Kaj se je vendar zgodilo v Košci, da je 9pravilo ondotne »valligiane« na upor proti odloku videmske kurije? Pred par meseci je bivši vikar, don Boldarino, duhovnik iz škofije Forli, dobil dekret, da mora zapustiti Košco, ker je med tem Kočca bila povzdignjena v župnijo in bi on ne mogel biti imenovan za župnika, ker ni duhovnik videmske nadškofije. Don Boldarino, ki se je izkazal »di sentimenti ita- lianissimi« in ni vedel, da duhovnik mora imeti še »sentimenti cattolici« in je zato prepovedal molitev v domačem jeziku, se je upiral dekretu kurije in odlašal z odhodom, dokler ni bil prisiljen. Medtem je prosil, jokal, pihal, tako da je spravil du-hovnijp v dva tabora. To je bilo dobrodošlo za' one od znanega »Comitato«, ki so takoj posegli vmes in pripravili komedijo, o kateri piše »Messaggero«. Župnišče v Košci je v kata9tralnih bukvah vpisano na par zasebnikov, katerim je don Boldarino izročil ključe, ko je moral zapustiti Košco. Ti pa so bili lepo poučeni, da so pred postavo oni gospodarji župnišča. Ko je preč. g. Kjačič pripeljal pohištvo, mu niso hoteli izročiti ključev župnišča. Moral je pustiti pohištvo v Ažli in čakati, kaj bodo ukrenili predstojniki. In takrat je prišla pripravljena komedija do vrhunca. Nastopil je domači orožniški komandant, da bi zlepa prepričal »gospodarje« župnišča, da naj dajo ključe, pa mu ni uspelo. Pritekel je potem čedajski sodnik Zuccarello in za njima še polkovnik in deželni poslanec Olivieri. Vsem posredovalcem so »lastniki«, katerim se je pridružilo vsakikrat še par histeričnih in dobro izšolanih babur, odločno izjavili, da »ljudstvo« noče slovenskega duhovnika in da bo počakalo novega nadškofa in ga prosilo za laškega. Dovolj materiala za članek »Messaggera«. Pravo ljudstvo, ki je čakalo, da bo pomagalo spraviti pohištvo novega župnika v župnišče, za vse to ni niti vedelo. Čakamo, da nam bo »Messaggero« povedal še, kaj bodo ukrenili cerkveni predstojniki proti »upornikom« in kako bo re- šila zadevo kvestura, ki je končno posegla vmes. Nič ne bomo komentirali poteka cerkvenih razmer ob meji države, pred vrati komunizma. Konstatirati pa moramo, da je položaj starih in uglednih slovenskih duhovnikov v Nadiških dolinah res pomilovanja vreden. Opomba uredništva: Tudi mi zaenkrat nočemo k resnemu dopisu iz Slov. Benečije dodajati komentarjev. Opozoriti hočemo le. da so o tem dogodku pisali tudi drugi časopisi izven naše dežele, n. pr. »Patria« v Rimu, priznan nacionalističen dnevnik. Poleg tega hočemo še poudariti, da smo o podobnem postopanju z duhovniki do sedaj brali in slišali le še iz dežel pod komunisti. Tam si je »ljudstvo«, to je partija, dovolilo podobne izgrede do domačih duhovnikov. Naš odgovorni urednik je na lastni koži dvakrat občutil tako »voljo ljudstva«, ko je bil leta 1947 v Solkanu za župnika in apostolskega administratorja. Dvakrat ga je namreč »ljudstvo« izgnalo iz vasi in čez mejo. Zato nam je prav dobro znano, kako se pripravlja taka »ljudska volja«. Vsled tega s tem večjim ogorčenjem obsojamo taka dejanja, ki so izraz diktatorske miselnosti in ustrahova-vanja od strani majhne peščice nad večino. Oblasti, civilne in cerkvene, pa naj spričo takih vedno bolj pogostih pojavov diktatorske nestrpnosti in ustrahovanja vendar nastopijo, da se napravi konec. Sicer bo javnost morala resno sumiti, da so one prve, ki dajejo potuho pri takem resnem ogrožanju verske in cerkvene svobode v Beneški Sloveniji. PRAZNE NOVIC Veto proti Bogu »Osservatore Romano« poroča, da je sovjetski zastopnik v Varnostnem svetu postavil nov veto. Doslej ga je v raznih zadevah uporabil že 75-krat. Šestinsedemdesetega pa je izrekel naravnost proti Bogu. Kako to? Ameriški zastopnik je predlagal, naj bi bodoče seje Glavne skupščine pričeli z molitvijo, ki bi jo opravil kak duhovnik. Sovjetski zastopnik je ta predlog odbil z vetom. Temu se vatikansko glasilo ne , čudi. Čudi pa se tistim ljudem, ki komunistom še verjamejo, češ da niso proti Bogu in da je inožno z njimi sodelovati. Komunizem je sam po sebi zanikanje Boga. Sovjetska zveza pa nosi zastavo komunizma in tako tudi zastavo brez-boštva. In komunisti, ki se borijo proti veri in Bogu, vabijo hkrati na razgovore katoličane, seveda le, da bi jih prevarili. S katoličani bi se radi pogovarjali, pogovor z Bogom pa odklanjajo, ker pač dobro vedo, da Boga ne morejo prevarati. SIBIRSKI MRAZ PO VSEJ EVROPI Sibirski mraz, ki je v zadnjem tednu zajel vso Severno Evropo, je dosegel tildi naše kraje vse do najjužnejših pokrajin Italije. Začel se je okrog Svečnice in traja že ves teden. Temperatura se suče od 14 do 3-4 stopinje pod ničlo. Veter mraz še poostruje. Hujše je seveda v Trstu. Tam se je spremenil v hurjo s 150 km na uro. Vsi pomoli in obrežne skale so bile pokrite z debelo plastjo ledu. Burja je zahtevala tudi več nesreč, na srečo ne težjih. O hujših posledicah mraza pa poročajo iz drugih krajev Italije. Apeninsko pobočje so zajeli silni snežni viharji, ki so preprečili ves promet. Na tisoče avtomobilov in kamionov je bilo blokiranih na poledenelih in zasneženih cestah. Prav tako je na stotine in stotine krajev bilo odrezanih od sveta zaradi velikih sneženih zametov. Mraz je zahteval tudi več smrtnih žrtev, največ med avtomobilisti, ki so zdrveli v prepade na poledenelih cestah. — Sneg so imeli v Rimu, Neaplju, na otoku Kapri, v Bariju; že desetletja ne pomnijo kaj takega. O še hujšem valu mraza pa poročajo iz severnih krajev Evrope, zlasti iz Rusije, Švedske in Norveške. V Moskvi so zabeležili 42 stopinj pod ničlo. Poročajo tudi iz Moskve, da so v letošnji zimi ubili v Kazakstanu nad 2700 volkov. V veliki Britaniji je mraz zahteval že 23 smrtnih žrtev. Znatno število smrtnih žrtev je bilo tudi v Franciji, Nemčiji in drugih severnih krajih, tako da znaša po zadnjih podatkih Skupno število žrtev mraza 170 oseb. Tudi v Jugoslaviji je val mraza prizadel veliko škodo. Donava, Sava in druge reke so zamrznile in vsa plovba je prekinjena. Vzdolž vse jugoslovanske obale v Dalmaciji je zamrznilo morje v širini dveh metrov. V Beogradu so zabeležili 21 stopinj mraza, drugod pa 31. Tudi na gradešhi in beneški laguni je zamrznilo morje. Ledolomci so s težavo rešili na beneški laguni neko družino in nekega ribiča, ki so ostali ujetniki na otokih, obkoljenih od ledu . PREPOVED FILMA Kako film vpliva na mladino, dokazuje film »Divjak«, ki so ga te dni prikazovali v Montrealu. .Kmalu so sc namreč prika- zale na ulicah cele tolpe mladih »divjakov« v usnjenih jopičih, ki so s svojimi gestami in obnašanjem skušali posnemati tolpo mladih motociklistov v filmu. Njihovo število se je v kratkem pomnožilo n« tri tisoč. Tedaj je bila policija primoran« film prepovedati in v mesto se je zopet vrnil mir. Zaključek zimskih olimpijad V nedeljo 5. februarja so se v Cortini zaključile VII. olimpijske igre, ki se združile na svojih belih poljanah atlete 32 narodov. Italijani, ki ne slovijo kot dobri organizatorji, so tokrat pokazali velik napredek, tako da so vsi udeleženci in vsa armada časnikarjev izrazili svoje veliko zadovoljstvo nad dovršeno organizacijo olimpijskih iger. Že v avgustu leta 1954 m začeli italijanski vojaki-alpinei pripravljati 150 km dolgo progo, ki naj bi služila tekmovalcem letošnjih zimskih olimpijskih iger, da pokažejo svoje zmožnosti. Š« težje delo pa je čakalo alpinee ob otvoritvi olimpijskih iger samih, ko so bilo dolge proge, zaradi zelo mile zime, bre* snega. Noč in dan so bili na delu, da pokrijejo desetine in desetine kilometrov tekalne proge s snegom, ki so ga dovažali iz višjih krajev. Po nekod je bila prog* tudi do 40 m široka. Kako naporno j* bilo njihovo delo, poznamo iz tega, e« pomislimo, da tehta kubični meter sneg« 600 kg in zadostuje za komaj 6 kv metrov površine v debelosti 25-30 em. Najtežje delo pa je čakalo alpinee, ki so bili doder Ijcni veliki skakalnici. Tu so morali sneg znositi v znatno višino in precej na debelo, pri tem je delalo 30 alpineev skozi ves mesec. Po tolikih Žrtvah in naporih »o s« končno pričele olimpijske igre, iki so .prikazale velik napredek modernega zimskega športa. Najboljši tekmovalci so odnesli zlate kolajne, ostali pa upanje, da jim b« sreča milejša ob drugi priložnosti. Predzadnji dan olimpijskih iger so bile vs« trgovine v Cortini oblegane; turisti ia športniki so hoteli odnesti še kak videa spomin iz Cortine. Posebno Rusi so hodili po ulicah obloženi do neverjetnosti z *a-voji, ki jim prav gotovo rte bodo služili samo za spomin na olimpijske igre. Na letošnjih olimpijskih igrah je kraljeval predvsem avstrijski športnik. 21-letni Toni Sailer, ki se je izkazal za najboljšega atleta zimskega športa v zgodovini olimpijad. Pridobil si je tri zlate kolajne ia občudovanje in priznanje lisočglave množice in vseh svetovnih športnikov. Po poklicu je steklar v Kitzbuhelu in avstrijska vlada mu je v znak priznanja daroval« 1000 kv metrov zemljišča, da si na njem sezida svojo lastno delavnico, katero b« tudi opremila z najmodernejšimi stroji. Med državami je največ kolajn odnesla sovjetska Rusija 18 (6 zlatih, 4 srebrne, t bronastih); slede Avstrija z 11 (4 zl., 3 sr., 4 br.), Švedska 10 (2 zb, 4 sr., 4 br.), Finska s 7 (3 zl., 3 sr., 1 br.), USA s 7 (2 zb, 3 sr., 2 br.), Švica s 6 (3 zb, 2 sr., 1 br.). Norveška s 4 (2 zb, 1 sr., 1 hr.), Kanada s 4 (1 zb, 2 sr., 1 hr.), Italija s 3 (1 zb, 2 sr.), Nemčija s 3 (1. zb, 1 sr., 1 br.), Ja- ponska z 1 sr., Poljska z 1 br. Jugoslavijo so zastopali predvsem Slovenci, a zaradi izredno močnih konkurentov s severa so ostali le v sredini lestvice. Najbolje sta se v nedeljo odrezala Pold« in Albin Rogelj, ki sta oba skočila 74 m, dočim je najboljši dosegel 84 m (Fine« Hyvardunen). Ob Aškerčevi stoletnici Pretekli mesec smo obhajali stoletnico rojstva Antona Aškerca. Ta naš največji pripovedni pesnik je zelo kompleksna narava ; če bi ga hoteli podrobneje razčleniti, bi ne zadostovalo samo par vrstic ob priliki jubilejne proslave. Aškerca primerjajo nekateri meteorju, ki je zablestel, pa hitro ugasnil. In ne motijo se zelo. Danes namreč še vedno smatramo njegove balade in romance za najboljše v slovenski literarni zgodovini. Kar pa je ustvaril poznejšega, je večinoma zabrisal tok časa. V svojih epskih pesmih je na kratko začrtal nakazano dejanje, nato nadaljeval z dramatičnim, največkrat dialo-gičnim razpletom dejanja; zaključil pa je navadno s kratkim, a močnim, vsebinsko aaokroženim finalom. Take so po večini vse njegove najlepše balade, kot Brodnik, Kronanje v Zagrebu, Mejnik i. dr. Z veličastno, zato bolj široko zgradbo se krasijo romance, n. pr. Svetopolkova oporoka ali Mutec osojski. Veličina Aškerčeve poezije leži predvsem v epiki. On je pevec naše davne in bližnje preteklosti; v svojo pesem je prelil tudi prigode iz vsakdanjega življenja. Posegel je še v socialno tematiko in tako pokazal, da živo sočustvuje z bednimi. Aškerc je bil bojevit in revolucionaren značaj. Razburkano življenje je dobilo svoj najmočnejši izraz v pesniškem ustvarjanju: sprva katoliški duhovnik 1— čeravno brez pravega poklica — je polagoma zašel v protikrščanske struje, dokler se ni prikopal do panteističnega naziranja. Podal se je v tabor svobodne misli, svoje nove ideje pa je izražal v neštetih parabolah. Zlasti dela zadnjih let so prežeta z izrazito pro-tikatoliško tendenco: verna slika tega gledanja na svet so pesnitve Mučeniki in Primož Trubar. Toda to je že polemični in propadajoči Aškerc. Tu seveda ni več prostora za pravo poezijo. — Mi pa se hočemo oddolžiti le njegovemu epskemu geniju, ki je postavil trden spomenik ne le sebi, temveč predvsem svojemu narodu in kulturi na sploh. Snidenje na Travniku Devet let mladega življenja, devet let, odkar sem zadnjič stopil iz cerkve svetega Ignacija na Travniku. Takrat, še veš, prijatelj Lojze, ko sva zapuščala gimnazijsko klop in nisva vedela, da jo zadnjikrat skupaj gledava? Da, deseto leto teče..., — odkar inc je izpred te cerkve zadnjikrat odpeljal avtobus. — Take misli so me spremljale vseskozi od doma do državne meje, ko sem po tolikem času spet stopil v mesto. Pot je vodila skozi predor. Počasi in nemirno sem stopal skozenj, boječ se, da že takoj ob izstopu ugledam nekdanjega prijatelja in — težko mi bo; kako me bo sprejel, kaj naj bo moja prva beseda, ki jo bom moral v tej ginljivosti izreči? — Na Travniku! Znano ime, a vendar sam sebi ne verjamem; predstave izza otroških let so zbledele, misli so se morale odtlej obračati drugam, vendar cerkev še poznnm, torej, Lojze, res da sva spet v... »Pozdravljen, Bog te sprejmi v sončnem mestu!« so bile prve besede, name naslovljene, ki so me presunile. »Ah, Lojze, kot takrat v juniju, ko sva bila še mala gimnazijca! — Oprosti, da mi rosi oko!« »Veš, spomini niso vidni, a tako živi in otipljivi. Nikdar ne pozabim tistih časov, da, da v juniju 1947! Teh nekaj let že ni več in tudi midva nisva več tista, zrasla sva. Daj, stopiva v Bratuževo kavarno, da se kaj strese raz tebe, kar si odslej nabral, saj te vidim, da si poln »norih« idej in želja...« Sedla sva sama k mizi. Pred seboj zagledam »Kat. glas«, ga hočem vzeti v roke, toda previdno se prej razgledam naokoli. »Ali misliš, da je prepovedan sad? Kaj se tako skrbno oziraš?« me skoraj zafrkljivo useka Lojze, »ali ne vidiš poleg tudi »Sočo«, vseh vrst italijanske časopise itd.? Že vidim, da svobode skoraj ne poznaš več. Daj, reci eno ali dve o vaši verslki, politični in kulturni svobodi! Pravijo, da pri vas ni vse svobodno, ali je... Vidiš, saj tudi pri nas ni vse lepo urejeno, toda »dihamo« pa le prosto, še te osnovne človečanske pravice da ne bi imel. Ravnokar sem prišel od sv. maše, pa zaradi tega mi ne bo še nihče očital, da sem kot študent »nazadnjak« ali — po vaše — »mračnjak«, saj je svoboda vendar nekaj »modernega«. »Tako praviš, Lojze! Verjamem ti, da boš tudi v politično življenje morda nekoč 'kot jurist stopal po svojem preudarku, jasno in javno izpovedoval svoje misli, toda jaz ,•—pri nas še nisem čital drugega tiska, kot tistega, kateremu pTavimo pri nas »linija« ali »linijsko«; ta pa je pri nas vedno ena in ista.« »No, v Gorici pa imamo mladi kar tri tkzv. klube, torej linije so tudi pri nas, a teh se lahko poslužuješ, pridružiš se onemu, ki se ti zdi po misli bližji.« Počutil sem se nesrečnega. Lojze je to uvidel in pustil pogovor o tem. Podal« sva se v mislih v otroška leta — leta 1947. V duhu sem videl zlati čas, ko je tudi človek ob bregovih Soče izražal svobodno svoje želje. Danes pa — najraje bi «e razjokal. Poprosil sem Lojzeta, naj me pospremi do nekdanjega dijaškega doma, kjer sva skupaj preživela dve najlepši leti zadnje mladosti. Tu sem spoznal, da ti ret nihče ne očita, da si človeški družbi škodljiv element, čeprav si ravnokar stopil iz cerkve, kajti obudil se mi je nekdanji smisel svobodnejše sprostitve duha, po katerem lahko tudi krščansko vzgojen človek pokaže svetu svoj obraz tudi tedaj, ko posije sonce pred cerkvena vrata in izstopiš ali vstopiš, ne da bi se ti bilo treba pri tem ozirati na desno in levo... — zaradi varnosti. Ob tej zavesti mi je postala duša težka. Počasi, tiho, toda mučno premišljevaje sem se kot megla pomikal v noč proti domu tik onkraj pregrade, kjer ni najti utehe za željo po svobodnem izpričevanjn burnega idejnega prekipevanja, kjer mladost neizrabljena umira v morju duhovnega mrtvila in brezciljnosti. iif-------------- Prešernova proslava Komunistična Prosvetna zveza je priredila v nedeljo veliko proslavo v čast nagega Prešerna. Na vse načine je vabila vse Slovence na Tržaškem, naj se ob tej skupni proslavi vsi združijo in skupno počastijo našega prvega pesnika. V obeh izrecno komunističnih listih in v »Novem listu« so se razni kulturniki trudili, da bi spravili skupaj v isto dvorano vse slovenske pevske zbore na Tržaškem. Toda ne gre in ne gre in ne bo nikoli šlo! Celo titovci in komi n form Ut i se ne morejo zediniti in kako naj bi se komunisti in katoličani! Na kulturnem polju in sploh na nobenem področju katoličan ne more in ne sme sodelovati s komunisti! To je jasno m preizkušeno načelo, ki ga najvišja cerkvena oblast vedno poudarja. In ta je za nas merilo! »Primorski dnevnik« je že prej objavil imena dvanajstih pevskih zborov, ki da bodo nastopili na velikem Prešernovem prazniku v dvorani 1. maja. Izredno čudno »e nam je zdelo, da vkljub tako jasnim in točnim opominom najdemo med temi imeni tudi neki edini cerkveni pevski zbor. Moški del tega zbora sicer niso sami »erkveni pevci, a ženske so do malega vse. V znani župniji velja ta zbor za cerkveni »bor. Ta pevski zbor naj ve, da velja točno papeževo navodilo za vsak cerkveni zbor na Tržaškem! Značilno je tudi, da se hvali neki komunistični tednik, da se je prav v tej majhni tržaški vasi vpisalo v partijo 5 mladih fantov. Vse to smo napisali kot bratski opomin in ne kot grajo. Slovenski kominformisti pa so imeli Prešernovo proslavo v Trstu ločeno od titovcev. Boršt Vsi slovenski listi prinašajo poročilo o •mrli odličnega Rorštana Caharja Mihaela. Bil je dolgo let postajenačelnik v Borštu, arenjski župan in vse dolgo življenje steber prave narodne in krščanske zavesti. Za domovino in cerkev je vzgojil sedem otrok in prav v tem je največja zasluga in zgled, ki ga zapušča rojakom. Velik pogreb je dokazal, kako so ga spoštovali vsi Borštani an mnogi prijatelji iz sosednjih brežanskih vasi. Vsem dobrim srcem ga priporočamo v' hvaležno molitev. Tržaški Breg Zadnji leden smo tudi v Bregu preživeli v znamenju olimpijskih iger v Cortini. V vsaki vasi, kjer je televizija, govori mladina samo o lepem belem športu in o »rečnih zmagovalcih. Sicer pa šport ne zanima samo fantov, ampak tudi nekoliko mož in deklet. Skoda je le, da se nam »neg vsaj za par dni ne ponudi. Povsod •neži okrog nas, mi pa se samo tolažimo a snegom na slikah. Kulturno življenje se tudi probuja zlasti v Borštu in v Boljuncu. V Borštu je mladina igrala znano delo »Slaba vest«, Boljunčani pa so že za božič pripravili lep koncertni večer, ki ga sedaj z uspehom ponavljajo drugod. Bor-■tani razvijajo svoje kulturno delo pod vodstvom komunistične prosvetne zveze, Boljunčani pa nastopajo povsod izrecno kot neodvisna skupina; iz časopisov pa jasno izgloda, da se obojni komunisti zelo trudijo, kako bi to agilno boljunško skupino pritegnili na svojo stran. Boljunča-nom želimo, da bi v svoji težki neodvisnosti vztrajali, mladim Borštanom pa se čudimo, da kar naprej sodelujejo s komunizmom. Tako počasi leze na slabo pot versko in narodno najbolj trdna vas v tržaškem Bregu. To je velika škoda. Lokavci v Bazovici Prejšnjo nedeljo so v župni dvorani v Bazovici gostovali naši Lokavci z onstran meje. Nekoč sta te dve vasi imeli zelo skupno življenje. V starih časih sta spadali pod isto župnijo Gročano. Meja ju je ločila. Odkar je zapihal malo milejši veter, je v Bazovici dnevno polno Lokavcev, tako tudi Bazovcev v Lokvi zlasti ob sobotah. Kjub temu ni bilo prav lahko urediti vsega, kar oblasti zahtevajo. Treba je bilo vse polno poti, da smo premagali težave, ki ob takih prilikah prav rade pridejo na dan. Šele 1 uro pred predstavo je bilo vse gotovo. Upamo, da bo kaj boljše, ko se bo rodila »Združena Evropa«. Gostovanje Lokavcev je bilo že dolgo pričakovano. To se je pokazalo v nedeljo v dvorani. Kljub grdemu vremenu mrazu in ljubi burji — je bila dvorana polna domačinov. V pozdrav gostom sta domači mešani in ženski zbor zapela več pesmi. Sledila je velika drama v sedmih slikah: Lovski tat, pri kateri so člani Prosvetnega društva Tabor iz Lokve pokazali izredno igralsko sposobnost. S seboj so pripeljali krasne nove kulise, tako, da je bila prireditev vsem gledalcem zelo zelo všeč. Drama je prežeta lepih in bogatih krščanskih misli, ki jo napravijo kar nalašč za naše odre. Lokavska dramska skupina zasluži vso našo pohvalo, da se je lotila take igre in da jo je tako dostojno in odlično podala. Takih gostovanj, kot sta bili zadnji dve, Goričanov in Lokavcev, Bazovci skratka ne bodo pozabili. Prebivalstvo Gorice v letu 1955 Dne 31. decembra leta 1955 je štela go-riška občina skupno z istrskimi izseljenci (od 3000-4000) 41.991 stalnih prebivalcev. V preteklem letu je bilo 261 porok, od teh 4 samo civilne; leta 1954 pa je bilo 235 porok, od katerih 6 samo civilnih. Rojenih je bilo 634 otrok, v letu 1954 pa 624. Umrlo je v preteklem letu 525 oseb, leta 1954 pa 496. Naraven prirastek znaša torej 109 oseb. Toda ker se jih je precej izselilo, je število prebivalcev kljub temu padlo za 103 enote v primeri z lanskim letom. Število rojstev znaša po teh podatkih v Gorici 15 otrok na tisoč. Zanimivo bi bilo, ko bi tudi iz naših slov. občin zvedeli za anagrafske podatke iz preteklega leta. Potem bi lahko primerjali ali odgovarja naravni prirastek na deželi onemu v mestu. Bojimo se, da ne, ker je na deželi vedno manj otrok. 500 prošenj za 9 stanovanj Za 9 stanovanj v novi 9tavbi v ulici Lantieri je vložilo prošnjo 500 prosilcev. Komisija za dodelitev stanovanj se je že sestala in po novem zakonu ne bo imel nihče izmed zavrnjenih prosilcev pravice, pritožiti se na sodišču. V Gorici primanjkuje še okrog 3000 stanovanj. Čeravno so v zadnjih letih zgradili veliko stanovanjskih hiš je pomanjkanje stanovanj še vedno veliko, zlasti še ker so v novih hišah stanarine pretirano visoke in si jih navaden delavec ali uradnik ne more privo- ščiti. — Pri določanju stanarin v novih stanovanjih bi bila na mestu pametna zakonodaja, ki bi ščitila manj premožne pred verižniki; vsekakor bi take uredbe bile bolj na mestu in bolj potrebne nego zakon o blokiranju starih najemnin. Odprli bodo dva bloka Po sporazumu italijanskih in jugoslovanskih obmejnih organov bodo v kratkem odprli na Rafutu nov dvolastniški blok. Na jugoslovanski strani so e besede, mylady. Nikar ne mislite, da sem naredil to dolgo pot ob tej skrajno neprijetni burji samo iz prijaznosti in vljudnosti.« »Vem, da ste storili isto, kar nas tako zelo boli, iz ljubezni, ampak iz napačne ljubezni, gospod tast,« je krotko odgovorila gospa. »Sedite zdaj po tej naporni ježi k našemu ognju tu v kaminu; čaša vrelega vina, ki ga takoj naročim, vam ho dobro dela.« Ne da hi kaj odgovoril, se je starec vsedel h kaminu; žar ognja je ostro razsvetljeval njegovo obličje. Častitljivo hi se bilo smelo imenovati, ako ga ne hi pačil notranji nemir, ki se je izražal v očeh in v vseh potezah obraza. Nastal je najprej molk. Mati in sin sta vprašajočc gledala v poznega obiskovalca. Že v naslednjem hipu pa se je mali John spomnil, kaj mu je mati naročila. Dasi se je moral premagovati, je vendarle prijel dedovo roko ter dejal: »Mamica mi je ukazala, da te moram, ded, prisrčno pozdraviti.« »Mamica ti je ukazala! Sam od sebe torej ne bi tega storil, kajne, John?« je iskal Sir Rihard. Še preden je mogla mati kaj posredovati, je deček, ki ni poznal ne laži ne hinavščine, odločno odgovoril: »Dokler boš hodil k protestantovski pridigi, bom molil zate; pozdravil pa te ne bi.« Te odkritosrčne besede iz vnukovih ust so delovale na Sir Riharda, ko da ga je ohlip zadel. »To meni,« je jokal, »ki vse Črna internacionala »Tedenska Tribuna« iz Ljubljane javlja, da se bo tako imenovala knjiga Firnca Barbierija, ki bo v kratkem iz*la. Imela bo čez 300 strani. Knjiga bo »edinstven, dokumentarno izredno bogat prikaz politike Vatikana v preteklosti in zlasti v sodobnosti«. Izšla bo istočasno tudi v hrvaščini. V pripravi pa so tudi prevodi v nekatere svetovne jezike. 1. Kdo je ta Fran Barbieri? 2. Iz člankov objavljenih v T.T. je razvidno, da bo knjiga zelo »edinstvena«. To povejo že naslovi: Črne poti Vatikana; Vohuni s talarjem. 3. Najlepši »ocvirk« se zdi odkritje jezuitskega tretjega reda in važnega vohunskega središča v Trstu, ki ga vodi škof Antonio Santin. 4. Ko bo knjiga izšla, se bomo o nji še kaj pogovorili, ker bodo delali zanjo veliko propagando. Saj sta od te knjige odvisni rast in rešitev soeia-lizma. Pa tudi sreča slovenskega naroda. L M H MED NEMANIČI »Karlo, poslušaj, če hi ti sedaj z desno roko segel v hlačni žep in bi ti potegnil ven 500 lir, potem bi pa z levo roko segel v levi žep in bi potegnil ven 1000 lir, kaj bi rekel?« »— Da hlače niso moje.« LAKOTA IN ŽEJA »Na, fantek, vzemi,« pravi dobrodušna gospa dečku, ki je prosi! miloščino, »gotovo prosiš miloščino, ker si lačen, kaj ne?« »Ne, gospa,« odgovori deček,« »temveč zato, ker je oče žejen.« OBVESTILA PASTIRČEK JE IZŠEL. — Prinaša igrico, ki utegne služiti pri proslavi 80-letniee sv. očeta. ČČ. GG. DUHOVNIKE gorske nadškofije prosimo, naj do 18. februarja jav*j° na upravo našega lista koliko ljudskih knjižic o novih obredih velikega tedna želijo za svojo duhovnijo. Knjižica bo stala okrog 70 lir. PRIHODNJI TEDEN bo v ponedeljek in torek celodnevno češčenje sv. R. T. v go-riški stolnici. Skupna ura molitve za Mar. družbo in druge vernike bo v ponedeljek od 3h do 4h. Molili bomo za misijone. V NEDELJO 12. FEBRUARJA priredi tržaška Marijina družba v ulici Risorta 3 veseloigro ZVEZDA REPATICA Začetek ob S1/2. — Vabljeni! DAROVI: Zavedna slovenska služkinja iz Milana daruje za Katoliški dom 2000, za katoliški tisk 1680, za Alojzijevišče 1000 in za Slov. sirotišče 1000 lir Iskrena k vala! ZA SLOV. SIROTIŠČ^: N. N. i* Rojana 500 lir. ZA MARIJANISČE: Ob smrli Felieite Cijak daruje Amalija Martelanc 500 lir. žrtvujem, ves svoj mir, samo da vas vse rešim beraške palice! Že vidim: tvoj stric in pa tvoja mati sta storila vse in še nadaljujeta, da tudi tebe uničita in s teboj vred tudi vse nade naše rodbine. Prav zadnji čas je, da jaz vmes posežem.« Tu je mati namignila, in preplašeni otrok je zapustil sobo; sama pa je na tihem molila in čakala, da se poleže srd starega moža. Sir Rihard je planil kvišku in razburjen hodil gori in doli .po sobi. Slednjič se je nenadoma ustavil pred snaho: »Pri tej priči mi pokličite mojega sina! Moram vsekakor z njim govoriti.« »Vašega sina, mojega moža?« je vprašala gospa. »Saj vendar veste, da je na morju in da ga najmanj šest mesecev še ne bo domov.« »Ne mislim Riharda, starejšega o, če bi bil ta tukaj!« je zagrmel starec, »onega drugega mislim, duhovna, ki nas bo vse v nesrečo pahnil.« »Ni ga V Sankey House,« je kratko dejala gospa. »Gotovo je tukaj. Mar mislite, da ne vem? Tam v onem koncu biva, v lovski sobi.« Gospa je vzela v roko svečo: »Napačno so vas obvestili, mylord. Ali hočete za OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 7°/o davek na registrskem uradu. Odgovorni urednik: ms gr, dr. Fr, Močnik Tiska tiskarna Budip v Gorici menoj v ono sobo, da se sami prepričate v« »No, morda je res prav ta trenutek odsoten. Ampak trajno stanuje tu v hiši, ali pa vsaj veste, kje je. nocoj, ta večer ini morate pripomoči, da se sestanem z njim.« Mirno je odgovorila lady Worthington: »To ni v moji moči.« Bojazen, da bo vsa rodbina propala. je zdaj nesrečnega starca znova razburila, da je kakor v vročici začel vpiti: »Jaz no- čem. da bi moja rodbina prišla na be-raško palico ali v dosmrtno ječo ali celo na vislice! Rešiti hočem svojo hišo, pa naj velja, kar hoče!« »Tudi za ceno večnega zveličanja ia je resno vprašala snaha. »Le malo manj pridigujte, mylady, in rajši poslušajte, kaj vam je takoj storiti, če nočete, da vas v tridesetih dneh z otrokom vred spode iz hiše na cesto. Duhovnik, ki ga imate pod streho, mora Angleško zapustiti; še nocoj mi mora sveto priseči, da za vedno zapusti gngleška tla, če ne, naj svoji trmi pripiše moje nadaljnje ravnanje, ko bom prisiljen storili nekaj, pred čimer me je groza. No, mi hočete pomagati, da to zlosrečno osebo odstranimo odtod?« , (Se nadaljuje)