Jan Nep. Nečasek. F. »Učili ste nas ne le z besedo, ampak tudi z djanjem. Kar ste nam velevali, ste tudi sami spolnovali.c Kedar je odšel bil Nečasek iz Ljubljarie, poklonili smo se učitelji ravnatelju nasledniku, in isti govornik starosta, kteri je poprej tolikrat preslavljal Nečaska, v ogovoru razodene tudi veselico, da odslej na gimnaziji Ljubljanski gojila se bode čista veda (die reine Wissenschaft). — Kaj je to, vzdihnem pričujoč sam pri sebi, mar se doslej ni? — Tedaj nisem razumel še, kaj če to biti; sedaj — 13 let poznej —razumem in z menoj vred čutijo mnogi drugi to le prebridko. Kaka veda pa se je gojila za Nečaska in kako? — nUčili ste nas ne le z besedo, ampak tudi z djanjem. Kar ste nam velevali, ste tudi sami spolnovali" — spričujejo mu učenci slovenski. Longum est iter per praecepta, breve ac efficax per exempla t. j. Dolga je pot po naukih, kratka in zdatna po zgledih, veli modrijan poganski (Seneca). — Verba movent, exempla trahunt t. j. Beseda gine, zgled prešine, kaže stari pregovor. — Nauk v šoli, da se lože prime, pojasnuje se v zgledih. — Vera, da je prava, mora biti živa t. j. kazati se v življenji; ljubezen, da je prava, biti mora dejanjska t. j. razodevati se v dejanji in v resnici, ne samo v besedi ali z jezikom. — nVi me kličete: Učenik in Gospod! in prav govorite; sem tudi. Zgled pa sem vam dal, da ravno tako, kakor sem jaz vam storil, tudi vi storite. Ako to veste, blagor vam bo, če boste to storili." — Po teh in takih pravilih je ravnal Nečasek svoj uk in svoje velčve. Bil je tako zgled v posnemanje sploh vsem, učiteljem in učencem. Vzlasti znamenita mi je bila njegova prostost in svoboda, njegova posebna samostojnost. Bil je vsakemu služenj, nikomur pa suženj. To je kazal vsem, posebej svoji gospej priporočal malo pred smertjo: 5) rOhrani si samostojnost; ta je veliko vredna; po njej si ohraniš zadovoljnost tudi v nesreči." Popolnoma sam je stal Nečasek od konca med učitelji v Ljubljani, sicer nad vsemi, ki pa neznanemu niso bili vdani, nekteri bili so mu celo nasprotni; vendar ni moledval, naj se niu zaupa, kajti zaupanje mora se zaslužiti; tudi ni koledval pri posamesnih, češ, pobratimo se, kakor počenjajo marsikteri likarji sedanji. 0 pirovanji ali v gosteh res ne preseda tako pobratimstvo; jako žali pa se po njem dostojnost o vnemarnem ali napačnera službovanji, o slovesnih prilikah, proti predstojniku vpričo podložnikov i. t. d. nPrijateljsko tikanje med starši in otroci je greh, kteri za vselej razdere spoštovanje do staršev — očeta in matere, in kaj dostikrat vzrokuje tudi druge žalostne nasledke", terdi dokaj sloveč učitelj (J. Scbmid. Kat. bom. Repertor. IV, 3.). Z vsemi prijazen, z nikomur preprijazen si je Nečasek po svojih delih popolnoma samostojno pridobil potrebno vdanost ter občno spoštovanje, in učil je potem tako vspešno z besedo in z dejanjem. — Samostojnost naj si ohrani gospod proti služabnikom, učitelj proti učencem, pa tudi proti vnanjim ljudem, posamesnim ali strankam, proti gospodarjem, tergovcem, obertnikom, ali kterim si bodi malikom. Ne bodi presladak, da se kdo s teboj ne posladka. Ne bodi muza proti nižim, nikdar liza proti višim. Mila ti naj bo sveta prostost. Igre in dolgovi pogubljenja so mostovi. Strastna navada težka klada; dobra, lepa navada pak je krepost. V tem duhu je učil Nečasek tudi šolsko mladino in ker ^mladosti svet ozekje, možgani so široki" — kazal ji je postavo ter veleval določno,kako je izverševati. — nNajboljšapostave razlaga je vzgled. Kdor tega vidi, ima koj um in razum in ne potrebuje nobenega pojasnovanja. Viditi se pravi tu naučiti se" (Hevenesi). — Beda je veda, dokler znanja ne poživlja djanje. To mu je bilo vzlasti v čislih, in kar je veleval drugim, je tudi sam spolnoval. — Prepoveduje se dijakom tobak piti javno, odsvetuje pušiti ga tajno. —• nNikar tudi mi ne kadimo očitno, vzlasti po učilišču", kajti učilišče je svetišče, in hramina Vilinska nikdar postati ne sme vojarna ali tovarna, razgovarjali smo se nekdaj za Nečaska v posebni družbici učitelji; kar oponosi neki profesor: nQuod licet Jovi, non licet bovi." — BSed a bove majori discit arare minor" — popravi mu koj učitelj starejši, in — tako je. nDela staršev so bukve, iz kterih se učijo otroci" — piše sv. Jovan Zlatousti, in po dejanji učiteljev in gojiteljev ravnajo se tolikrat učenci in gojenci. Vladati so tudi k samostojuosti mladenči ne da hočejo postati, temuč da v resnici postanejo prosti, in da svobodno spolnujejo v življenji, kar so po gotovih velevah spolnovali še učenci. — Kakor mati polagoma popušča dete, jcedar ima vzhoditi, kakor oče sina, kedar ima sam svoj biti; tako naj učitelj iz podložnosti, v kteri živi, popušCa učenca k svobodnosti, da se skoro ne zna, kakor se spreminjajo med seboj v mavrici barve, uči Fenelon. V tem oziru ni bila neslana poprejšnja vredba, da so tikali se dijaki v nižih šolah latinskih, vikali se v srednjih, gospodje nazivali v viših, ter tako tudi po vnanje priraščali k spodobni samostojnosti. nZa menoj!" kliče junaški vojvoda, in navdušeni gredo vojaci za njim v boj. Srečni dijaki, kterim voditelj je blag učitelj, jak v besedi in v dejanji. Nesrečni, kteritn jak je le v besedi, če tudi učeni in medeni; krinko zapazijo, krinko nataknejo. Nesrečni pa nad vse, kterim je gojitelj sam zločest, ter jih v dvomnih zadevah, v razburjenih dobah, v mladostnem ognji vžgati zna, da strastno popustijo dolžnosti in prapor svoj pravi ter govorijo in počenjajo, kakor na pr. Deveru. Gospod moj, za hudiča! Jaz delam po izgledu tvojem, ako Slepar si ti, zakaj bi jaz ne bil. Makdonald. Mi ne promišljamo. To reč je tvoja. Ti si poveljnik, ti nam ukazuješ, Za taboj pojdemo i da nas v pekel Popelješ! Pač res, v pekel, ki ga peče že tukaj, pripelje voje svoje tak voditelj. človek, vzlasti mlad človek je posnemajoča stvar, in vse stori izgled v mnozih prilikah. — Groza pregroza, ko bi o kterih učiteljih moglo se reči: »Poslušajte jih, ne glejte jih; kar vam poreko, storite; po njih delih pa nikar ne ravnajte!" — Nekdaj so učili bolj v zgledih — v dejanji, sedaj pa učijo bolj v slovih — z besedo; toraj prihaja nam manj sadu, toži o sedanjem prebrisanem času Hergenrother. — Ker nas Bog ne bo sodil po našem znanji, temuč po našem djanji; je prav tedaj Nečasek učil in veleval mladosti krepostne navade, svčst si, da človeka pozneje v viharjih življenja tolikrat Le jasni zakon v raejah ga derži I sled globoko vtisnjenih navad.