Poštnina plačana y goto rini.
ŽIVLJENJEM
IN- SVET-
Štev. 23.	Ljubljana, dne 8. junija 1928 Leto
Hugh Garnoiigue
Popotnik prvega razreda
Povest
S prožno, vajeno kretnjo je ujel čokati mornar pripon, ki so mu ga bili vrgli ter je pričel ravnati konopec v enake podolgovate kroge. Razlegli so se še zadnji pozdravi, in parnik je polagoma odplavaj na odprto morje.
V tem trenutku je odprl Shropshire trdno sklenjene zobe in iz prsi se mu je izvil globok, srečen vzdihljaj. Ves njegov »jaz« — utrujeno telo, izmučen duh in napeti možgani — vse je docela realno občutilo, kako se je pretrgala zadnja nit, ki ga je vezala s kopnim.
Še irska obala ondi-le zadaj se mu je videla neznatna in brezpomembna, avstralska obala pa je švignila skozi njegovo domišljijo samo kot drug, bog ve kako daljen kraj sveta. Kapitan se ni nameraval nikjer med potjo ustaviti. Po njegovih besedah bi se opravilo to potovanje približno v devetdesetih dneh. To je pomenilo (kaj mu mar za nadaljnjo bodočnost), da so preostali Shro-pshireju trije dolgi meseci, meseci nepopolne prostosti, ki jo lahko uživa človek samo na krovu oceanskega poštnega par-nika.
Šel je v kabino, zaklenil vrata, se stegnil na divan in se je poglobil v či-tanje listov, ki so popisovali njegov zločin. Prvič — in to se mu je zdelo kaj zabavno in nenavadno — prvič je imel priliko čitati poročila o lastnem zločinu. Prav za prav je celo občutil nekako olajšanje, ko je prebiral te liste, dasi je bilo morje jako nemirno in se je Shropshire štel med one, ki jih imenujejo pravi pomorščaki »sladkovodni mornarji«. Naj je bila morska bolezen še tako neprijetna, ne bi dal za vse zlato na svetu svojega majhnega, ozkega, nerodnega ležišča v kabini oceanskega parnika. Narobe, napadi morske bolezni so ga v vsakem trenutku spominjali, da njegova kabina ni in nikdar ne bo jetniška celica, da bo prost — naj pride, kar hoče — še cele tri mesece.
Po naključju je bil Shropshire edin popotnik prvega razreda, zato je bil deležen posebne pozornosti. Ob prvem kosilu na pamiku ni mogel premagati skušnjave in se je pričel razgovarjati o umoru na caledonski železnici. Kaj pa da, govoril je tako, da ne bi mogel
nihče sklepati: ta mož ima kakršnokoli zvezo z zločinom. Malo ga je začudilo, da so kazali kapitan in častniki tako malo zanimanja za to zadevo. Iz previdnosti je zasukal pogovor v drugo smer. Bila pa je to edina slabost, ki si jo je bil pozneje očital. Prihodnjega dne je vrgel vse svoje liste čez krov in je sklenil uporabiti prosti čas za to, da bi se — za vsak primer — prikupil ostalim popotnikom in mornarjem. Svoj živ dan ni bil gentleman v navadnem pomenu besede, vendar pa je umel postati jako uljuden in vsem prikupen. To mu je tudi zdaj uspelo, kljub zategnjeni londonski izgovorjavi, ki tako žali škotsko uho, in večina moštva in potnikov na tej ladji je bila škotska Znal je pripovedovati toliko smešnic in zbijati tako dobrodušne šale, da so ga vsi radi poslušali. Kazal je živahno zanimanje za naj-neznatnejše dogodke, ki so se pojavili na tem dolgem potovanju. Sploh je bil pri vsem kazal svojo ročnost: zdaj je pomagal mornarjem pri delu, zdaj je sedel h kvartopircem, če jim je manjkal četrti igralec pri whistu.
Nekoč se je bil Shropshire na vse zgodaj predramil. Zdelo se mu je, da se je utegnilo zgoditi nekaj izrednega. Kmalu je pričel slutiti, da mu preti neznana nevarnost.
Zgoraj na krovu je bilo na moč živahno in po stropu so venomer doneli koraki sem in tja hitečih ljudi. Shropshire se je dvignil s postelje in se je ozrl skozi okroglo okence na morje. Zagledal je v daljavi kakih 4 do 6 km brzi oceanski parnik, ki jih je imel prehiteti.
Shropshire se je jadrno kar v pijami povzpel na poveljnikov stolpič. Takoj je opazil, da bingljajo na jamboru druga nad drugo štiri signalne zastavice in da je stal na stolpiču kapitan skupno s prvim pomočnikom.
—	Kaj se je zgodilo, Mac Kildare? — je vprašal Shropshire pomočnika, — kakšen parnik je ondi-le?
—	Ladja Carnarvonske plovbe, proga do Kapa Hoorna.
—	Kai mu javljate? — je zamrmral Shropshire.
—	Ta parnik nas je prvi poklical, mi samo odgovarjamo.
—	Ali ne veste, kaj hoče?
—	Ne, signale je sprejel sam kapitan.
Kapitan se je ozrl na njiju. Shropshire
je takoj spoznal, da je razkril njegovo skrivnost. Saj je to mogla biti samo njegova, Shropshirjeva skrivnost. Zasledili so ga in zastavice brzega par-nika zahtevajo, da ga izroče oblasti. Shropshire je ujel kapitanov pogled, ki je bil poln neprikrite ostude. Vzlic temu se je prisilil skremžiti ustne v prijeten smehljaj in je prijazno pozdravil kapitana: — Dobro jutro, sir! Kaj pa pomenijo ti signali?
—	Vi še vprašujete, kaj pomenijo? — je zarjovel kapitan in ga je togotno premeril od nog do glave. — Pobrigajte se rajši za lastne zadeve, mister Shrop-shi-re... Sploh vam prepovem, da bi še prišli na poveljniški krov... In da mi ne boste več govorili s častniki med službo, prosim! Zapomnite si, sicer boste imeli opravka z menoj...
Shropshire je skomignil z rameni in je odšel navzdol v svojo kabino. Torej so ga dobili, — kapitan je prejel sva-Tilo in policija bo prežala nanj takoj, ko pridejo v Hudsonov zaliv. Že se je videl pred sodiščem; razločno je slišal obsodbo, ki mu je naznanjala smrt za zločin. Kaj je imel od tega zločina, razen tega docela nepotrebnega potovanja okoli sveta?!
★
Nekaj ur pozneje je razumel, da kapitan vendar ni nikomur zaupal svoje skrivnosti. Seveda ni mu niti za trenutek prišlo na misel, da bi bil glumil nedolžnost pred očmi tega morskega volka. Narobe: nadeti si je moral krinko zločinca, ki ve, da je zasačen in razume, kaka usoda mu je namenjena.
Opoldne pri zajtrku, ko se je videl daleč na robu neba dim usodne oceanske ladje, je mlad, zgovoren kapitanov pomočnik besedičil zdaj o tem. zdaj o drugem, in je prišel po naključju na samomore. — Smatram jih za neumnost in podlo strahopetnost, se je bahavo odrezal, — in ne morem verjeti, da bi se resen mož lahko odločil za tak korak!
— Svetujem vam, da si zadevo jutri vnovič premislite, ko se boste brili, — je odvrnil Shropshire. — Zamislite si, da se je vam britev zagrizla v vrat, da občutite bolečine in da vam curlja kri po prstih, kakor da bi odprli pipo z vro-
čo vodo. Mislite delj časa na to, in mi potem povejte, ali se samomor še vedno zdi bedarija in strahopetnost!
—	Nu, če bi že moral priti tako daleč, — je rekel mladi častnik, — bi si bil rajši razklal lobanjo z revolverjem.
—	Jaz pa, — je odgovoril Shropshire zamišljeno, — bi se bil rajši odločil za cianov kalij. Seveda mora imeti človek prav tehtne vzroke za tak sklep, vendar pa bi bil za to rešitev, če bi se tako rešil težje smrti. Cešče sem se čudil, zakaj si pameten človek ne vzame na ta način življenja, ako ve, da je že obsojen na smrt?!
Kapitan, ki ju je poprej slabo poslušal, je dvignil zdaj glavo in je pazno pogledal zločinca.
*
To se je zgodilo v teku poslednje noči, preden so dospeli v pristanišče, in ta noč je bila Shropshireova zadnja noč v prostosti. Ustavil je kapitana, s katerim se je bil srečal na krovu.
—	Nikoli v življenju ne bom pozabil tega potovanja, — je rekel Shropshire in težko vzdihnil, — verujte mi, sir, da mi je jako žal, da se naša vožnja na-giblje h koncu.
—	Zakaj pa vam je žal? — je vprašal kapitan Nelson in ga je to pot radovedno pogledal.
—	Nu, bila bi predolga zgodba. Zagrešil sem veliko neumnosti; morje življenje ni bilo tako, da bi ga lahko imenovali vzorno. Edino, kar sem doživel dobrega, so bili ti trije meseci na vaši ladji. Odkrito vam povem, da so in bodo najboljša doba mojega življenja... A kaj storiti! Morebiti bodo tudi moje zadnje poglavje na tem svetu ...
—	Zakaj zadnje?
—	Saj nihče ne ve, sir, kaj mu pripravlja bodočnost. Prosim vas, obljubite mi samo nekaj. Naj se z menoj zgodi pozneje karkoli, naj izveste o meni še tako slabe reči, spomnite se, sir, da sem se vedno gentlemanski vedel, dokler sem bil na vašem krovu.
—	Obljubljam vam, — je rekel kapitan resno in v temi je bilo čuti, da je malce ganjen.
*
—	To je prej ko ne njihov motorni čoln?
S tem vprašanjem je stopil k Shrop-shireu ladijski steward.
—	Mislim, da bo, — je odgovoril Sbropshire in je izročil stewardu kukalo.
—	Zlodja, danes so četvorica, med tem ko prideta po navadi le dva! — je zaklical steward s kukalom na očeh.
Res so trenutek pozneje zlezli po lestvici na krov štirje možje. Čolnar, ki je prišel prvi, je nagovoril kapitana:
—	Dovolite, sir, da vam predstavim inšpektorja melbourneske policije g. Robina in njegovega namestnika. Gospoda bi hotela govoriti z vami.
Kapitan je stopil stran, kamor ga je bil povabil mr. Robin.
—	Ze spotoma so mi sporočili, da prideta k nam.
—	Da, sir, saj vem... Ali ste ga dali ukleniti?
—	Ne. Rajši nisem dal tega povelja. Zdelo se mi je namreč, kolikor sem ga opazoval, da bi si potem vzel življenje..- Čujte, — je nagovoril mimo-gredočega stewarda, — recite gospodu Shropshireu, da ga prosim, naj pride semkaj in trči z nami ob dohodu.
Trenutek pozneje se je vrnil steward s poročilom, da je kabina zaklenjena.
Čim je izrekel te besede, se je raz-legel grmeči revolverski strel: utegnil je biti sprožen v zaprtem prostoru. Takoj na to so planili mornarji doli. Za-
viti v oblak belega dima so jeli lomiti vrata. Policijski inšpektor je prvi skočil v kabino. V istem hipu je zagrmel njegov glas: »Nikogar ni! Tristo zelenih, smuknil nam je med prsti!...
Revolver je ležal na tleh. V kotu kabine je bilo napeto celo omrežje iz vrvic, in pod spodnjo vrvico na tleh je stala sveča. Konček vrvice je bing!jal tudi na petelinu pri samokresu.
Nedvomno je izumel zločinec v zadnjih dveh mesecih po razkrinkanju način, kako se sproži revolver brez roke. Prižgana sveča je užgala spodaj netilno vrvico, plamenček je lezel vedno višje od vrvice do vrvice ter je naposled prižgal tudi zadnjo, ki je bila navezana na petelin visečega revolverja. Orožje je padlo potem na tla in sâmo sprožilo strel.
Vsi so odšli na krov, in tu je kapitan nenadoma zakričal: — Tiho! Ne govorite, prosim, za trenutek!
Sredi nočne teme in ropota razgibanih valov se je čulo iz daljave brnenje oddaljujočega se motornega čolna... Brnenje je postajalo vedno bolj tiho, vedno bolj oddaljeno...
— Katero smer je ubral?
Tega sploh ni bilo moči določiti sredi poletne avstralske noči: tema je bila kakor v rogu...
J. Paul Dupuy
Smrt sovražnikom človeštva!
Prirodopisno-medicinsko kramljanje
Ta muha — vseeno, katera — na primer prav ta-le, ki se izprehaja v vseh pravcih po kruhu, je pred nekaj minutami marljivo iskala svojo priljubljeno hrano na stvareh, ki jih ne morem imenovati. Na njenem telescu in nožicah so 'tisoči bakterij. Tu bi utegnili najti kali legarja, griže, jeti-ke in še marsikatere druge bolezni. Sicer pa — saj to sami veste! Vzlic temu boste jedli ta kiruh, dasi se nemara izpostavljate smrti za boleznijo, či-je vzroka ne boste nikdar dognali.
Z druge strani glej tam-le psa. Ne dvomim, da ga imate zelo radi, ker mu kljub vsem boleznim, ki vam jih lahko zanese v hišo, dovoljujete, da se izprehaja po vašem stanovališču. Pes se praska, — torsj ima bolhe. Zamislimo si, da bi bilo nekaj teh bolh s pod-
gane, ki je okužena z bubonsko kugo. In predstavite si, da ena izmed teh drobčkanih skakalcev skoči na vašega otroka, ki se tako rad igra s psom. Otrok bo dobil bolezen, ki bo izprva celo zdravniku skrivnostna in ki utegne zaporedoma pokositi vse rodbinske člane in ustvariti kužno središče, zoper katerega se bodo morale boriti vse zdravstvene oblasti.
Smehljate se? . . . Ni treba. Tako se je nedavno zgodilo v Havru, v Budimpešti, v Novem Orleansu in v Fila<iel-fiji.
Kuga, podgane in bolhe
Bubonska kuga se skoraj vsako leto pojavi kje v Evropi. To je božja šiba, ki prihaja k nam po ladijskih podga-
nah. Ce okužena podgana v katerem izmed naših pristanišč zapusti ladjo, bo lahko s svojimi bolhami potovala daleč v notranjost. Lahko se n. pr. skrije v vagon tovornega vlaka in razširi strašno epidemijo tam, k'jer so se je ljudje najmanj nadejali.
Ta nevarnost pa nas ne vznemirja preveč, saj je minilo že več ko sto let, kar je kuga zadnjič morila -ljudi v Evropi. Toda strokovnjaki vedo, da je ta kuga neprestano pred našim pragom — na bližnjem vzhodu se je le trudoma varujejo.
.GLAVA NAVADNE MUHE (močno povečana)
Malo bolezni ima tako strašno zgodovino v črnih bukvah človeškega rodu kakor azijska kuga. V srednjem veku je opustošila cele pokrajine in morila ljudi bolj od najsilnejše oborožene vojsike. Računajo, da je samo v letih 1348—49 pobrala v Evropi 25 milijonov žrtev — to je tretjino celotnega prebivalstva. Leta 1665. je pokosila v Londonu 70.000 ljudi; preostali prebivalci so popolnoma zapustili mesto in se naselili na kmetih. L 1720. je kuga
strahovala mimo MarseiMa tudi Ps<S sredozemsko francosko obalo.
Po dolgi dobi relativnega miru se je pojavila koncem 19. stoletja na Kitajskem, 1. 1896. pa v Rombayu. Angleška komisija, ki je imela nalogo, da zajezi njeno prodiranje iz okuženih krajev, je računala, da. je 10 let po prvem pojavu v Bombayu pobrala v Indiji šest milijonov ljudi. Zdravniki so ob tej priliki dognali, da so jo prenašale iz pristanišča v pristanišče ladijske podgane s svojimi bolhami; zanimivo pa je, da ni noben popotnik na ladji zbolel za kugo. To se je potrdilo pozneje v San Franciscu, kjer se je pojavila nenadoma kakor blisk z neba in je povzročila nezaslišan poplah. Danes morajo ladje v Zedinjenih državah, na Japonskem in v mnogih tropskih deželah opremiti vrvi, s katerimi se pri-vežijo k obrežju, z velikimi kovinskimi ploščami, ki so podganam nepremagljiva ovira.
Vsakomur je znano, da nalezljive bolezni* povzročajo bolezenske kali ta sicer ima vsaka bolezen svoje. Dognano je, da množice takih kali ali bacilov ne letajo po zraku, marveč se prenašajo po živih posredovalcih od osebe do osebe. Imamo pa tudi kali, čijih razvoj zavisi od nekaterih vrst žuželk, v katerih so se naselile.
Skrivnostna malarija
Eden najzanimivejših primerov nam nudi drobčkan organizem, o katerem vemo, da je edini vzrok malarije. Ta strašna praživ biva v prvi dobi svojega obstoja v rdečih telescih človeške krvi, kjer živi brezspolno življenje in se množi tako, da poganja spore ali trose po priliki tako kot gobe. Prisotnost te živi povzroča eno tistih drge-tajočih kriz, ki označujejo malarijo. Bolezenska kal v svojem prvem, še nepopolnem razvoju lahko tedaj stori bolne ljudi, v čijih kri se je utihotapila. Vsako leto jih usmrti tisoče in tisoče. Vendar pa ne more zapustiti bolnika, dokler se ne preobrazi, zato tudi ne okuži drugih in pogine zaeno s svojo žrtvijo.
Samo na nekem mestu postane ta praživ popolno bitje: namreč v komar-jevem želodcu. In sicer ne v želodcu kateregakoli komarja, marveč samo pri komarju, ki ga imenujejo Anophe-les. Ko le-ta vsesa malo človeške krvi.
v kateri je omenjena kal, se bo kal v njem spolno razmnožila in ustvarila novo pokolenje, ki se bo nastanilo v komarjevih slinastih žlezah.
če zdaj tak komar piči človeka, je okužen z malarijo.
človek lahko prebiva na: obrežju močvirja, ki je polno miazmov, lahko poljubno brodi po močvirni vodi in jo celo pije, pa ni v nevarnosti, da bi na-lezel malarijo, dokler ga ne piči kak komar omenjene vrste.
Italijanska vlada je prva odpravila malarijo v rimski Kampanji, ki je u> la že od pamtiveka na slabem glasu. Prebivalci so morali opremiti okna in verande s kovinskimi mrežicami, osušiti luže, v katerih je stala pokvarjena voda ali vsaj vsako stoječo mlako politi s tanko plastjo petroleja, ki je branil dostop komarjem, da niso mogli tu odlagati svojih jajčec, hkrati pa je petrolej moril žive ličinke Komarji so morali počasi izginiti, ker niso imeli pogojev za obstoi.
Tudi društvo Sueškega prekopa je s podobnimi sredstvi izpremenilo Izmai-lijo v čarobno bivališče, dasi je še 1. 1900, ko so tri četrtine prebivalcev bolehale za malarijo, nameravalo povsem zapustiti to mesto.*)
Rumena mrzlica
Kakor prenaša komar Anopheles malarijo, tako neka druga vrsta komarjev Stegonyia širi rumeno mrzlico.
Zanimivo je, kako se dognali to dejstvo. Prvi ga je zaslutil dr. Nott iz Novega Orleansa. Toda teorije dr. Notta niso vzbudile v znanstvenem svetu nobene pozornosti; 1. 1881., ko so bile že domala pozabljene, jih je jel dr. Karel Finlay iz Havane znova braniti, vendar brez zadostnega odziva. L. 1898. so ameriške čete zasedle Kubo. Nenadoma so bile postavljene pred izredno resen problem, zakaj težko si je misliti bolj nesnažno in nezdravo mesto kot je bila Havana pod špansko oblastjo. Odločno', uprav surovo postopanje ameriških častnikov je naposled doseglo poglavitni ;ilj: ogromni kupi nesnage, mlake s smrdljivo vodo in drugi kričeči nehigijenski 'pojavi so bili
*) Zelo veliko se le storilo tudi v naši državj za pobijanje malarije. O tem bomo priobčili ob prvi priliki obširnejše poročilo. Uredništvo.
odstranjeni, pa tudi prebivalstvo se je v tem pogledu izdatno poboljšalo. Kmalu ni bilo mesta, kjer bi se higijenske uredbe izvrševale toli natančno kakor v Havani. Postala je najbolj snažno mesto na svetu. Vzlic temu pa so vojaki venomer umirali. Rumena mrzlica jih je kosila kakor nekoč kolera turško vojsko.
Po prizadevanju dr. Finlaya, ki je vztrajno trdil, da je krivec tega pojava komar, ne pa nesnaga, je washing-tonska vlada imenovala komisijo štirih vojaških zdravnikov, izmed katerih je eden med raziskavanjem umrl kot žrtev te bolezni. Med ameriškimi vojaki je bilo dovolj junakov, kakor so jih zdravniki potrebovali. Razdelili so jih v skupine in pod raznimi pogoji okužili.
Nekatere skupine so živele v prostorih, kjer so umirale žrtve rumene mrzlice, ležale na onesnaženih posteljah in si oblačile obleko za to boleznijo umrlih. Ves čas pa so jih strogo varovali pred komarji; najožje odprtine v sobi so bile zavarovane s kovinskimi mrežicami. In glej — noben član te skupine ni nalezel rumene mrzlice. Med skupinami, ki so bivale v najbolj higijen-skih razmerah, a niso bile zavarovane pred komarjevimi piki, je šest sedmin mož takoj zbolelo za mrzlico, nekaj pa jih je umrlo. Poskuse so potem ponavljali večkrat in v raznih okoliščinah. Povsod se je potrdil isti rezultat. In tako so se ljudje naposled preverili, kdo je krivec in komu je treba napovedati vojno do uničenja.
Premagan sovražnik
Pod vodstvom polkovnika Gorgesa, moža krepke roke in hkrati človeka, ki je imel močan čut za praktičnost so Američani napovedali 1. 1900 zdravstveno vojno, ki pa je bila tako odločna, da že 1. 1901. ni bilo n. pr. v Havani več ko 6 smrtnih primerov za rumeno mrzlico. Tega polkovnika so kasneje poslali v Panamo Tudi ti kraji, prej grobišče tolikih žrtev rumene mrzlice, so danes docela zdravi.
V Rio de Janeiro, enem izmed najbolj proslulih gnezdišč pošastnega komarja, je dr. Oswaldo Cruz izpeljal uprav na vzoren način boj zoper rumeno mrzlico V prvih letih je imel v ta namen na razpolago 2000 mož, ki jih je razdelil v bri?ade pod vodstvom desetoriee zdravnikov in 70 zdravni-
ških asistentov. Komarje so uničevali s petrolejem in hkrati bolnike skrbno izolirali (tako da se komarji niso mogli več okužiti, sesaje kri s kalmi), kar je pokazalo bleščeče uspehe. V aprilu L 1903. so začeli, 1. 1904. je bilo v omenjenem mestu komaj devet smrtnih primerov za rumeno mrzlico. Od tega leta dalje je padlo število na ničlo.
Naš domači sovražnik
Vrnimo se k naši navadni muhi, ki jo mnogi imenujejo »domača muha«.
Predvsem moramo vedeti, da se le-gar in druge bolezni z bacili ne širijo Po muhi tako kot smo \4deli pravkar pri komarjih. Hišne muhe ne smemo zamenjati z nekaterimi vrstami muh, ki tudi pikajo, n. pr. z vrstami Stomo-xys, strašnimi posredniki bacila črnega ulesa (carbunculus antrox). Muha raznaša bolezenske kali na svojih no-žicah, na perutkah, na telesu, celo v ustih, ker jih je slučajno nabrala, potepajoč se po nesnažnih mestih. Muha tedaj nevede in nehote, kakor bi mi rekli, nabira bolezenske kali in jih nosi dalje po svetu. Raziskavanje z drobnogledom je dognalo, da utegne biti na eni edini muhi več milijonov raznovrstnih bakterij. Na srečo spada največji del teh živi med neškodljive vrste. Toda, vsi vemo, da muha kaj rada brska med blatom, pljunki in gnojnimi izložki, zato si lahko mislimo, koliko nevarnih kali lahko zanese na našo hrano, na vse, česar se dotikamo, celo na naše ustne, dokler spimo.
Edina zares uspešna obramba pred to neprestano nevarnostjo bi bila, da bi popolnoma uničili to nadlego. V Ze-dinjenih državah ameriških, kjer so ljudje zmerom dovzetni za zdravstveno vojno, so že ponovno skušali izpeljati tak bojni načrt. Ali če si malo ogledamo spodnje številke, bomo dvomili, da bi vojna proti muham res uspela na vsej črti.
Ena muha znese približno 120 jajc. Ličinke se razvijejo pet dni kasneje. Se pet dni in od teh 120 ličink je postalo 120 plodnih muh.
Življenska doba te žuželke je tako kratka, a nje plodovitost toli obilna, da bi potomstvo ene same muhe v dobi enega poletja doseglo uprav neverjetne številke, če bi se bilo množilo brez vsakršnih zapretk.
Neki ameriški učenjak je izračunal to število, a je tako, da si stežka kai mislimo pod njim. Evo ga:
1 096 181 249 311 720 000 000 000
Nemara bomo lažje dobili kak pojem o tem, če premotrimo uspeh raziskave nekega drugega mušjega raču-narja. Le-ta je dognal, da lahko liter-ska steklenica vsebuje 12.000 mrtvih muh. Na osnovi tega računa bi mrtvo potomstvo ene mušje samice v teku enega poletja (12 generacij) tvorilo maso sto tisoč milijonov kubičnih kilometrov, to se pravi: kup muh bi bil znatno debelejši od zemeljske krogle.
Vse to bi bilo — dobro razumimo to dejstvo! — samo tedaj, če bi mogle vse muhe najti zadosti hrane, primerna menda za nošenje jajc in za razvoj ličink ter če bi lahko utekle vsem pri-rodnim sovražnikom in slučajni smrti« Na srečo so ti pogoji neizpolnjivi.
Vzlic tem številkam pa ameriški bojevniki zoper mušjo nadlego ne položijo orožja pred sovražnikom, saj so znana sredstva, ki muham precej ogra-žajo obstoj.
Hišno muho najlažje iztrebimo, če je ne pusitimo k mestom, ki so pripravna za odlaganje jajc. Tistega dne, ko se bodo greznice, gnojišča, smetišča itd. obvezno bodisi sežigala bodisi vsaj polivala z apnom ali petrolejem, bo muha v zadregi, kam naj položi svoje ličinke. Čeprav je tedaj tako plodovitna, da se lahko razmnožuje v bajeslovno potomstvo, ji prav lahko pri načinu raz-ploditve pridemo do živega in jo kolikor le moči zatremo s smotrenim preprečevanjem njene razploditve. Američani poročajo o takih uspehih, da so tudi največji dvomljivci postali navdušeni. Onstran velike luže ob tem času vsak list objavlja nasvete, recepte za preganjanje muh, razna društva muho-borcev preplavljajo občinstvo z okrožnicami in proglasi, ki naglašajo nevarnost muh in potrebo skupnega boja zoper tega »sovražnika človeškega rodu«. Učiteljstvo v šolah se vneto trudi, da vzgoji v deci zaklete nasprotnike muh, ki jih bodo preganjali kolikor je le mogoče.
V Zedinjenih državah ameriških se je ta zavest že tako razvila, da rodbina, ki noče sežgati smeti, gospodar, ki ne poliva gnojišča z apnom, posestnik, ki ne čisti redno greznic, vzbude nejevoljo yseb sosedov in se morajo že zaradi
drugih ljudi poboljšati, čeprav ni zakonov, ki bi jih mogli prisiliti k temu.
Ce-ce muha
Zopern insekt, ki se ga bo težko otre-sel naš planet, je muha Ce-ce, posrednik strašne spalne bolezni, ki pustoši osrednjo Afriko.
Muha Ce-ce ne leže jajc, marveč daje na svet žive ličinke, ki se brž za-rijejo v tla ali skrijejo pod skorjo, tako da jih je sila težko pokončati, preden postanejo popolni insekti. O teh muhah je dovolj znano, da uničujejo tovorno živino, zato mora človek opravljati ves posel, ki ga drugod izvršuje živina, kar je ogromna ovira napredku. Dolgo časa so mislili, da ta muha ubija živali tako, da jim s pikom spusti v žile neko vrsto strupa. Stoprav 1. 1894. je odkril Bruce v krvi volov, ki jih je usmrtila Ce-ce muha, drobčkanega, očesu nevidnega zajedavca iz rodu Trypanosov; potem takem muha ne ubija živine s strupom, marveč tako, da ji ostavlja v krvi try-panosome. Ta zajedavec povzroča v človeški krvi nagano ali spalno bolezen. O razširjenosti in posledicah te bolezni zadostuje samo to-le: Spalna bolezen je iztrebila vse prebivalce otokov jezera Viktoria Njansa, v Ugandi pa je v ne celih šestih letih zmanjšala število prebivalstva za 200.000 oseb.
Zdi se, da so nas najnovejša raziska-vanja že zelo prebližala času, ko bomo lahko docela iztrebili to muho. Vsa Afrika si bo tega srečnega dne globoko oddahnila.
Kaj pa stenice?
Med hude razbojnike, čijih rod ima na svojem drobčkanem »hrbtu« (zakaj
0	vesti tukaj ni besede) nešfteto zločinov nad ljudmi, štejemo tudi Cimex (ectularinsa. Ce temu Cimexu snamemo krinko učenega imena, spoznamo v njem našo navadno stenico. Prva sta odkrila stenično krivdo pri prenašanju južnih bolezni Calmette in Selimbeni. indijski zdravnik dr. Patton je donnai, da usodno bolezen, ki se imenuje »kala-azar«, povzroča steničji pik. In >dlični ruski raziskovalec Veržbickij je
1	poskusi dokazal, da lahko stenice )rav tako kot bolhe vcepijo bacil kuge. Pa ni niti treba, da bi ujedle človeka; lovolj je, da gre okužena stenica po perilu. Za njo ositajajo bacili, ki lahko Eive šest mesecev. Dokazi Veržbickega
so prepričali človeštvo, da je stenica eden najbolj zahrbtnih zaveznikov smrti in marsikje si razlagamo postanek in razširjenje epidemije samo z razširjenjem steničjega zaroda.
Med boleznimi, ki jih prenašajo, so dognane otroška paraliza, koze, škr-latinka, legar, sigurno pa bo na tej listi večina nalezljivih bolezni.
Stenica je zaznamovana s strašnim pečatom in človeštvo bi jo moralo preganjati na vsakem koraku.
Preži v najmanjših gubah postelje ali zavese, potnika se po skoro nevidnih razpokah, prehaja iz špranje v špranjo in iz hiše v hišo. Njena potovanja bi nam utegnila razložiti, zakaj v siromašnih mestnih četrtih tako često razsajajo majhne, krajevno omejene epidemije.
A niso ogrožene zgolj revne četrti. Čeprav je zoprno, se vendar ne da zatajiti, da se ta zahrbtni sovražnik lahko ha skrivaj nastani vzlic največji pazljivosti v sleherni, tudi najbolj snažni hiši.
Zdravnik se vrne z obiska v predme-stu, odvetnik z dogovora s svojo stranko v zaporu, vaša služkinja gre zvečer »k svoji sestri«, — bogve kam. Vaša prtljaga ie bila v vlaku poleg druge prtljage, potujete na vlaku, sedite v vozu, zahajate v gledališče. In če ne vi, zahajajo tja vaši sorodniki in sosedje. Povsod lahko nalezejo stenice.
Odtod obrtoji možnost invazije teh drobčkanih živi, ki so prav tako trmoglave kakor so skromne.
Treba bi - bilo, da bi naše oblasti napovedale velik boj vsem tem škodljivcem — komarjem, podganam, bolham, muham, stenicam. Neizprosen boj do uničenja. Ko bodo izginili ti potuhnjeni sluge človeške smrti, bo lahko človeško življenje uživalo varnost, čije posledic naš duh še ne more presoditi.
_ 71'ч
Martin Kukučin
Mrhanovo
(Odlomek iz povesti »Rysavâ jalovica«)
Minule dni je umrl v Pakracu v Slavoniji zdravnik dr. Matej Ben-čur, ki ga Slovaki štejejo med svoje najugledneješe pisatelje. Pisal je pod psevdonimom Martin Kukučin. V spomin književniku bratskega naroda, ki je nekaj časa živel in deloval na fugoslovenski zemlji, prinašamo odlomek iz njegove zgodnejše povesti, ki mu je prva prinesla pisateljski sloves.
V Mrhanovetn je semenj. Mrhanovo je drugače vas, a ima svoj trg in stolp z veliko uro. Zatorej ne recite Mrhano-vu vas, drugače vas gre slavna občina tožiti. Kjer imajo stolp z uro, pa še takšno, kakor v Mrlianovu, ni mogoče, da bi to bila vas. To mora še slepec videti. Če je ta ura tudi na znotraj, ne vem: na zunaj bi bila še precej dobra, samo da sta kazalca na nji nekoliko šibka. V Mrlianovu sicer ni bedaka, ki bi hodil potiskat naprej ta kazalca, a če potegne močnejši veter, se krajši porine naprej kar za dve uri. To je tu pa tam tudi neprijetno in ima lahko prav slabe posledice. Kakor se je to na priliko zgodilo lani o sv. Andreju.
Mrhanovski gospod župan je tedaj ravno klal, in kakor se to v Mrlianovu spodobi, je povabil na koline vse občinske može z gospodom tajnikom na čelu. Gospa županja je bila od božjega jutra kakor na kolescih; zdaj je bilo treba pripravljati za jetrnice, zdaj spet za mesene klobase, a najpoglavitneje: pripravljati gostijo za slavni občinski svet. In vendar — bodi tako ali tako, dogodilo se je, da so se zakasnili z delom, tako da koline niso mogle biti gotove ob določeni uri. Gospod župan je bil ves divji in togoten, trop šanta-vih vandrovcev je kar pognal iz hiše. Šel je v kuhinjo, da bi pomagal ženi. Lotil se je jetrnic. Tam v koritcu je bila kuhana in z mastjo zabeljena kaša, s katero bi se nadevale. Gospod župan se je vrgel na delo in šlo mu je od rok veliko bolj gladko kakor pisanje kakšni inštanci. A glej ga zlomka: nevajen kuharskemu poslu ti pozabi kašo osoliti, res, celo majaron in poper je pozabil. Gospa županja pa je begala iz izbe v kuhinjo; pri tem vrtenju se ji je zavrtel še okrogli čopek na glavi, tako da
je tisto, kar bi morala imeti zadaj, imela na čelu. Velika pentlja, ki bi morala biti prav na čelu, pa se ji je obrnila na tilnik. Mesar sam se je žuril s klobasami. A naglo delo, pravijo, ni kaj prida. Tako je tudi on v tem dirindaju nabasal dve jetmici namestu s kašo — z mesom. Vsa hiša je begala kakor brez glave; šest bo ura, kakor bi trenil, gostija se ima pričeti, na mizi in v ponvi pa še zmerom nič.
Ampak glava mrhanovskega mesta tudi v tej zmedi ni izgubila glave, ne, gospodu županu se je posvetila zlata misel.
Poklicati da čuvaja, varuha ure na stolpu, ter mu naloži, naj potisne kazalec na nji za dve uri nazaj. Čuvaj je sprva strmel nad takim čudnim poveljem gospoda župana in se izgovarjal, češ da to ni mogoče; potlej pa je le poslušal. No, in počemu naj bi se čudil preprosti čuvaj? Kako bi gospod župan iz Mrhanovega ne mogel ukazovati uri, če je Jozue lahko ukazal soln-cu, naj ne zaide za tri dni. Ura je tedaj, kakor ukazano, naravnana: namestu pol petih kaže pol treh. Počasi poteka čas slavnim občinskim svetovalcem. I, seveda, v pričakovanju mastnih kolin se pri obedu niso posebno naložili. Kosilo je bilo že davno, pa vendar je ura še tako malo! Praznično oblečeni člani slavnega občinskega zastopstva hodijo pred svoje hiše in pogledavajo na uro. Ta pa se ne gane in ne gane: šele pol treh. Zadovoljen s svojo modrostjo, tolaži župan skrbipolne kuharice, da je še dosti časa, na.i se le nič ne boje. In te se res ne bojé; vse jim gre lepo izpod rok, saj jim pomaga sam gospod župan. Ali njegovo veselje je bilo pre-rano. K stolpu se je namerila vrana, in ker slavno županstvo še ni odredilo, da se vrane ne smejo spuščati na uro, je sedla naravnost na mali, šibkejši kazalec ter pričela na njem krakati in se priklanjati. Kakšna sreča zanjo, da je imela perutnice, drugače bi zletela kakor angel in treščila na tla kakor hudir. Ko se je tam šopirila, je pričel kazalec omahovali ter je zdirsmi.1, da je kazala ura šest. Vrani je spolzelo s kazalca, no, zletela je in sedla na jabolko stolpa. Občinski možje so se veselja oddahnili,
videč, da je ura že šest, Tako so se v gruči odpravili k gospodu županu. Županja je samo vzkliknila od začudenja, videč, kako se oblak ljudi vali v izbo; njen mož pa je skočil v čumnato, da bi se preoblekel in se tako mogel spodobno pokazati pred občinskimi svetovalci. In kar ničesar ne more od samega presenečenja, kje se je vzela ta šesta ura; saj je bilo še pred par trenutki pol treh, komaj dve jetrnici je nadel, pa je že šest. Oblačil se je počasi. Nič mu ni šlo izpod rok. Pač tridesetkrat, če ne večkrat, je obrnil srajco, zdaj narobe, zdaj na lice in je kar ni mogel prav spraviti nase. Cižmi so mu bili pretesni in mu nikakor niso hoteli na debelo nogo. Ko je bil končno opravljen, a tudi pošteno prepoten, sç je gospod župan pojavil med svojimi
gosti ter jih pozdravil. Res so se gostje mrdali, ko so videli mizo še prazno, v želodcih pa jim je pošteno krulilo. No, s tem večjo slastjo so jedli potem ne-osoljene in nezačinjene jetrnice in krvavice, tako da so jih pozabili celo pokušati, kakšne prav za prav so.
Drugega dne seveda je bilo dosti besed o nezmožnosti in počasnosti gospe županje. In to vse zaradi tistega slabega kazalca pri uri na stolpu.
Ampak ura je zdaj v redu, lansko leto jo je urar popravil in je z novo, lepo, belo barvo preslikal kazalo, da se blešči belo in se črne številke odražajo na njem; oba kazalca je lepo pozlatil, da se zdaj blesti in sveti na mrhamovskem
stolpu — vse to za par grošev.---
(Iz slovaščine Fr. A.)
oddolžil tudi zgodovini svoje ljubezni z Jeanno Rozecotovo.
Jeanna je bila za Zolaja personifika: cija mladosti. Z njenim poznanstvom zavzame Zolajevo življenje čisto no» vo smer.
Zgodba spominja na biblijo, na sta> rajočega se Davida in Abrahama in na druge častitljive postave, v katerih se je na stara leta obudila žeja po novi mladosti. Hrepenenje po mladosti pa je bilo tudi Zolajeva osebna zadeva.
Romanopisec se je približal tedaj petdesetemu letu. Prijatelji so na njem opazili spremembo, ki si je niso umeli razložiti. V Royanu ni delal, tam je počival. Charpentier, Desmoulin in Ceard, pisateljevi prijatelji, se temu ni» so mogli načuditi.
Jeanna Rozerotova je tedaj štela dvajset let. Doma je bila iz Auxoisa na Burgundskem, kjer je bil njen oče mlU nar z mnogoglavo družino. Matere ni bilo v hiši; umrla je, ko je Jeanna je> dva shodila.
Emile Zola kot rodbinski oče
Iz njegove korespondence
Denise Le Blond>Zola je v Parizu izdata zanimivo knjigo spominov na svojega očeta, romanopisca Emila Zolaja. Zola je živel v srečnem zakonu, a ni imel otrok s svojo pravo ženo. Potomstvo mu je dala šele Jeanna Ro'ze* rotova, hčerka revnega mlinarja iz Burgundije.
Vi «Doktorju Pascalu», zaključnem dičnosti. Tip, v katerega je vlil svoj romanu serije «RougowMacquart», je žar, je Klotilda, Zolajeva ženska bo--Zola še enkrat strnil svoje misli o de> dočnosti. V tem tipu pa ni poosebil
samo svoj-'h idej — ampak se je v njem
Ta Jeanna je ljubila Zolaja z vsem svojim ognjem, dala mu je vso svojo nežnost. In vendar je bilo njuno skup* no življenje dolgo let prdva pravcata muka. Res je, živela sta v angelsko či* sti harmoniji, ljubila sta resnico in iskrenost nad vse — toda oba je vzne* mirjala bojazen, kaj bo, če izve za to razmerje Zola jeva žena, ki je stala svojemu možu skozi vsa leta bridko* sti zvesto ob strani. Za Zolajevo ženo bi pomenila vest o tej tajni zvezi str a; šen udarec.
Zola je nanizal v «Doktorju Pasca* lu» ce1 niz podrobnosti, ki spominjajo na Jeanno Rozemtovo. Jeanna je bila, ki je v resnici nosila Klotildino veri* žico na svojem vratu, «drobno verižU co s sedmimi biseri»... «Klotilda je no* sila verižico na vratu pod obleko in v tem nakitu je tiča' neki paeben čar. Za ta nakit je vedela samo Klotilda, vsem drugim je bil neznan...» Tako opisuje Zola svojo ljubezen v prene* šeni osebi svojega romana.
Jeanr.a je namenila po svoji smrti to verižico hčeri Denisi. Zola jeva Klotilda je umrla 22. maja 1914. Dosegla je starost 44 let in je podlegla operaciji. V verižico je imela toliko vere, da je upala na srečen izid operacije baš za* radi tega amuleta. Niti med operacijo ga ni odložila. Potem, ko je umrla, se hčerka in sin nista upala dotakniti te^ ga predmeta; pustila sta, da ga je ma* ti vzel ч „ seboj v grob.
Zola pa je posvetil «Doktorja Pas* cala» svoji mladi ljubezni z last nor oči no dedikacijo. Takole je zapisal na prvo stran: «Moji vroče ljubljeni Jeanni — moji Klotildi, ki mi je dala novo mladost, ki je obudila mojo in mi poklonila svojo, ko mi je rodila Deniso in Jacquesa, hčer in sina, moja ljuba otroka! Za njo sem spisal to delo, da ji izpričam, kako jo ljubim in spoštujem in kako sem ji hvaležen za ljubezen, s katero me je osrečila ...» Pod vplivom Jeanne Rozerotove je kres nil pisatelj po mračnem ciklu «Rou= gon-Macquart» na nova pota. Začel se je baviti s socijalističnimi idejami.
Denisa se je rodila l. 1889., Jacques pa l. 1891. Sreča očetovstva je dala Zolaju nov polet, oprostila ga je mo* rečega pesimizma in je napravila iz njega optimista. Deseto poglavje «Dok* torja Pascala» se zaključuje s tako vb zijo prihajajoče sreče, ki preliva živ* Ijenje v optimistične kristale, katere najdemo v poznejših Zolajevih delih.
Zola je delal običajno v jutranjih urah, popoldne je preživel v družim skem krogu. Domov je prihajal navad* no brž po obedu. Časih se je zakasnel do štirih. Vedno pa je prišel obložen z vsakovrstnimi zavojčki. Zelo je lju* bil rože in slaščice, ki jih je nosil dru* gim. Razdeljevanje darov mu je na* pravijalo največje veselje. Trosil pa je kakor knez na vse strani. Radost, ki so jo otroci izžarevali ob takem obda* rovanju, je bila tudi njemu v neskonč* no veselje. Ni je bilo igrače, ki je ne bi bil prinesel svoji deci, ne stvari, ki bi mu bila predraga. Taki trenutki so mu dajali popolno zadoščenje za žolč* Ijive polemike, katere je imel s svoji* mi nasprotniki.
Ob popoldanski kavi se je zbrala okolu domače mize vsa družina. To je bilo redno ob četrti uri. Med Zolajem in Jeanno ni bilo nikdar žal besede. Pisateljeva deca je pozorno sledila sle* hernemu gibu moža z ščipalnikom na nosu, z brado in brki in je skušala raz* brati njegovo razpoloženje, že iz po* g ledov po družbi.
Poleti je bival Zola navadno v Me* danu. Jeanna se je tedaj navadno pre* selila v Chevermont na obalo Seine. Stanovanji romanopisca in njegove ljubice sta si stali vis*a*vis. Zola je po* zdravljal Jeanno in deco vsako jutro in vsak večer s svojega okna, vsaka dva dneva je prihajal v hišo na obisk.
L. 1895. si je najel v Verneuilu ob Seini malo hišico za letoviščarje. Sedaj je prihajal s kolesom v vas k svojim dragim — časih ves oznojen, časih tudi premočen do kože, vendar vedno vesel in zadovoljen. Ni ga bilo vremena, ki bi ga zadržalo ali celo odbilo, da bi izostal. Jeanna se mu je že od daleč smehljala, otroka pa sta mu tekla vse* lej naproti.
Pozneje, ko se je Jeanna Rozeroto* va preselila v Pariz, je Zola obiskoval njo in otroka tudi tukaj. Pripeljal se je v kočiji in je vzel Deniso in Jacque* sa večkrat s seboj na sprehod. Leta so zabrisala tajno razmerje med Jeanno in Zolajem, ki je medtem povedal svoji ženi, da ima dvoje potomcev. Zena se je sprijaznila z dejstvom in je pozneje spremljala pisatelja, ko je prihajal k deci na obisk. Otroka sta bila tega se* veda vesela, njuna mati pa je postajala čedalje resnejša in ob vsakem takem skupnem obisku jo je prešinjala mrka skrb..,
&fL M. Karlinova
Med Sakaji globoko v džungli
r
Južno od Barme Iti Siama leže neze-dlnjene države Perlis, Kedah in Kelan-tan, na katere meji zvezna država Pe-так In v prašumah teh držav žive Sakaji, divje ljudstvo, ki o njem trde, da Je v sorodu s Kmezi in ki se zelo razlikuje od Malajcev. Imajo temno polt, lasje so često kod'rasti, nos je ploščat, oči so globoko vdrte, najsilneje pa se
Potovanje skozi pragozd je boj s pri-rodo in z ostalimi prebivalci džungle. Z vsake veje, ki se je dotakneš, pade kaka mravlja in te ugrizne; iz močvirnih, često omamljivo vonjavih tal skočijo pijavke, ki v kratkem času izgri-zejo noge, da teče kri curkoma; zemeljske stenice se ti zajedo med prste na nogah in ostavljajo globoke luknje;
SAKAJSKA ROD
kaže na telesu zatečen trebuh, Imenovan «rižev trebuh» (čeprav riž kaj redko pride vanj). Po inteligenci so jako šibki. Sakaji so prava bitja u džungle, umejo šteti samo do tri in v sili še enkrat tri in tri, tako da je devet njihov najvišji številčni poijem. Kar leži preko devet, se po njihovem mnenju ue da prešteti.
Nihče pri nas ne ve, kaj pomeni življenje v pragozdu ali džungli. Mi navadno mislimo na naše lepe, prehodne, varne gozdove in zavidamo popotnike, ki hodijo po gorkih krajih; ta gorkota pa je prav za prav edina prednost. Slabih strani je neizmerno.
NM K DŽUNGLI
klopi ali klošči se ti zarijejo v roke in Jih moraš mukoma izruvati; stonoga tako piči, da žrtev kakih 20 minut skače kot besna, dočim rana boli več kot en dan. Škorpijoni brezobzirno brizgajo svoj strup v utrujene noge in če slučajno stopiš na drevesnega hrošča, te tako prime, da ga še dolgo pomniš...
To so «brezpomembne» nadloge. Lahko pa se v goščavi skriva tiger, ki po navadi čaka, da odide poslednji mož mimo, ker rad napade zahrbtno in neusmiljeno ugrabi svojo žrtev. Ni nemogoče, da kje preži leopard, ali pa medved. Čeprav slednji na Malaki ni večji od svinje, ima take šape, da lahko čio-
veka prav resno rani. Divja svinja često zares divja — beži tako slepo, da skuša podreti vse, kar ji je na poti, pa tudi rinoceros ni nič kaj vesel, če se pokažejo ljudje v pragozdu. Tu in tam je treba prebresti reko, ki šteje med svoje prebivalce krokodile in črne strupene vodne kače. V travi se iztezajo velike kobre in drugi kačji obri, pa tudi džungelski slon utegne biti včasi od si-
Kolibe so narejene iz bambusovih cevk; nekoliko rotanga in palmovega listja za ležišče in vroč pepel na tleh (žerjavica ne sme nikdar ugasniti) — to je edina oprema tega človeškega stana. In hrana? Korenje, malce zagija ali ya-me, ki jih posejejo ondi, kjer so zažgali nekoliko redkejšo plast pragozda in si pripravili tla za najpreprostejše začetke poljedelstva — njih setev je v večni
iz življenja sakajevj
le bojevtt. Čreda slonov je manj nevarna in če Jih ne odbija človekov vonj (pffi Saikajih je ostalo malo pristnega vonja, ker ne poznajo snage in se širijo od njih vsi mogoči vonji), tedaj stopijo bližje in «preiskujejo» novega došleca. Tako so ob neki priliki presenetili neko žensko pri kopeli. Skočila je na obrežje in vsa osupla in prestrašena obstala. Sloni so jo obkolili in ji s svojimi rilci «tipali» so golem telesu. Niso ji storili' rtič žalega in so mirno odšli. Morala sem Občudovati pogum te ženske, zakaj pretila ji je strašna smrt. Če namreč «preiskava» ne bi bila ugodna, bi jo bil kak slon omotal z rilcem, dvignil kvišku in Jo vrgel na tla, nakar bi jo neusmiljeno poteptali, da bi bila zmleta kakor kaša. Taka je namreč navada slonov.
Pa tudi če ne bi bilo teh nevarnosti — kako jadno je življenje v pragozdu!
nevarnosti pred dirvjo svinjo — potem krokodilja ali opičja pečenka, kdaj pa kdaj kaka riba in — če so se dobro obnesle kupčije s prekanjenimi Kitajci, ki z njimi izmenjujejo blago — tudi malce riža, to so poglavitna živila Sakajev. Oblačijo se v pregrinjalo, ki si ga ume-jo narediti iiz skorje drevesa brussene-tia, tu in tam vidiš tudi kos bombaže-vine, ki so jo zamenjali v bližnji malajski vasi za kak džungelski pridelek, vendar je kos bombaževine že veliko imetje, ki ga nosita navadno mladoporočenca. Če se hoče lepotica prikupiti, obesi okoli vratu verižico iz opičjih zob, v lase pa si zatakne sveže cvetlice. To je vse lepotičje. Orožje Sakajev je kaj preprosto, vendar pa se ga vsi boje: votla bambusova cev, v kateri tiči dolg, s upasovim sokom in s strupom razfcrajajočega se trupla po-mazan trn. Kogar zadene tak trn — in
naj je rana še tako neznatna — je neizprosno izročen nagli smrti.
Sakaje, ki že iz sive davnine žive neprestano v džungli in opazujejo rast, razvoj, lastnosti in navade neštetih živali, rastlin, žuželk in vseh drugih prebivalcev tega za njih zaključenega sveta, odlikuje obsežno poznavanje narave, ki pa je često od sile nevarno. Sa-«aji so mojstri v Umetnosti zastrupljanja. Malajci, ki jim ne more nihče očitati, da bi bili začetniki v tej umetnosti, imajo hude preglavice s Sakaji in se veliko prizadevajo, da bi se zavarovali pred njihovimi strupi. Tako pravijo, da človeka, ki nosi strup pri sebi, spoznajo po tem, da njegova senca nima glave; v Paraku imajo posebne žlice, narejene iz roženice nekega kljunača in ki bojda počrne, če se dotaknejo strupa. Pred zastrupljevalci pa baje varujejo tudi kost gosje peruti, rog divje koze, ščetina ščetinaste morske svinje, kitov čekan in nekatere džungelske korenine, kakor pravoveren moslim veruje, da ga vneto klicanje Mohamedovega imena varuje pred čarovnijami ne-vernika.
Kadar kdo umrje, ga brž zagrebejo in njegovo kolibo zažgo; verujejo, da je to njegovemu duhu v prid, ker lahko roma dalje. Samo čarovnika ne zakopljejo v zemljo, marveč ga polože pod kakšno drevo, da ga raztrga tiger, zakaj njegova duša je zajeta in se more le na ta uačin osvoboditi. Sakaji imajo vrlo nejasne slutnje o posmrtnem duševnem življenju in mislijo, da utegne biti dežela mrtvih nekje na zapadli, kamor vsak dan zatone solnce.
Nežnost ni njihova lastnost in v govoru najraje primerjajo deklice čolnu brez vesel, ki ga je treba šiloma vzeti; praviloma pa starši barantajo med seboj za deco in kdor ponudi boljšo odškodnino, dobi devojko.
Značilno je, da tisti Sakaji, ki so prodrli najgloblje v kolantanski pragozd in najvišje v gore, kaj radi pripovedujejo o človeškem plemenu, ki obstoji iz samih ogromnih žena brez možev in ki baje živi najgloblje v planoti. Dosih-mal ni še noben belec in tudi noben Kitajec odkril teh Amazonk.
Kolikor je v tem primeru sploh mogoče ljudsko štetje, se računa, da živi v Malaki dvajset tisoč Sakajev.
Oto Šimek (Los Angeles)
Obisk na zvezdami Mount Wilson
Največja zvezdama na svetu — Astronomi svečeniki znanosti —• Krasote južnokalilorniške prirode
Do podnožja gorskih velikanov pripelje vlak Pacifično-električne železnice, odtod pa vodi strmo na vrh ozka gorska steza. Topla in gosta nočna megla se dviga in skrivnostno izginja. Njene cunje še vise nad skalami, a spodaj se nalik zakleti vojski pojavljajo nasadi evkaliptov, popernikov in oranžno plantaže. Cesta se pogumno vzpenja po ostrih čereh mimo vrtoglavih prepadov, manzanita krepko vonja v vlažnem ozračju, in ko na najbližjem zavoju izstreli solnce salve zaslepljujočcga bleska, zavriska vsa priroda himno jutranje radosti in prerojenja. Visoka stebla ponosne, kraljevske yucce se svetijo z vitkimi piramidami belih zvoncev, drevesa in skale so poškropljene z divje pestro zmesjo najrazličnejših cvetličnih barv in nad njimi se venomer pode kakor kovina bleščavi kolibri. Globoko v dolini, ki se razširi vsake pol
ure, se vidi na pol usahnjena Santa Anita in je ogromno korito kaže, kakšen utegne biti razmah te reke za časa aprilskih povodnji. Sence skal, debel m krošenj so težke, luči in barve kričeče, kontrasti presenetljivo gosti. Nebesna sinjina sega daleč k obzorjem, ki so še na pol skrita v megli; ondi, koder je megleno, je morje, drugod pa molijo iz megle modri otoki gorskih vrhov.
Pot, ki jo hodim, je prekrasna. Stopaš nekaj ur višje in višje, vdihavaš razredčen zrak in pot ti kaplja na kamenje in pesek. Zdaj zaviješ mimo ma-hovitih ceder, potem mimo pinij m nato pod borovci in smrekami.
Tu in tam se ti postavi na pot krotka košuta, zvedavo pričakujoč, da ji prideš bližje; ko pa misliš, kako ji boš pogladil dolgo dlako, ti nagajivo smukne v grmovje in izgine na strmem pobočju. Velike črne veverice te drzno o~>a-
zujejo z drevesa in z veje na vejo preletavajo ptiči v prekrasnih tropskih barvah. Vsi so neskrbni, zakaj tu so na varnem, tu je namreč Narodni park, kjer je življenje vseh gozdnih prebivalcev nedotakljivo.
Tam zgoraj, na samem vrhu skoraj 2000 m visoke gore, stoji sveti hram Astronomije. Njegove zaslepljujoče bele kupole blešče na daleč in široko na večno jasnem solncu in njegova dva visoka solnčna stolpa nalikujeta mina-retom Tadž Mahala. Tu je torej največji hram nadzemeljske vede; odtod se osemnajst modrih zvezdoznancev razgovarja s skrivnostnimi svetovi nad nami, potapljaje se v tajne neskončnosti in trudeč se, da .bi rešili uganko vesolj-stva in tako nemara tudi — zagonetko življenja. Njihov observatorij je čudovito delo človeške bistroumnosti — nikjer na svetu ne najdeš enakega.
Mount Wilson je eden izmed vrhov južnih Sierras, gorovja, ki vzkipi naglo in strmo nad večno zeleno in vonjavo ravnino južne Kalifornije. Vrhovi Sierras imajo skoraj neprestano absolutno čist in suh zrak; sopare ravnine in oceana jih ne dosezajo. Te pre.ugodne prirodne razmere so jim dale značaj idealnega mesta za zvezdoznanska opazovanja, zakaj vsaka zvezdama potrebuje čisto, neskaljeno nebo in kolikor moči prozoren zrak. Najprimernejši izmed vseh se je videl vrh Mounf Wilson, ki je visok 1970 m in se dviga skoraj naravnost nad mesti Pasadena in Los Angeles; je tedaj najbližje prometu in tudi sicer najlažje dostopen. Na vrh lahko prideš s svojim avtomobilom ali pa z omnibusom družbe Pickwick po ozki gorski cesti s prekrasnimi, dasi od sile vrtoglavimi serpentinami, kjer je prostora samo za en voz in na katerih se cesta tu in tam dvigne za 20 odstotkov. Boljše pa je, če jo mahneš peš po gorski stezi; tako je zdravejše, lepše i-n — dejal bi — tudi varnejše. Kakor vsi zavodi te vrste v Zedinjenih državah, je tudi Carneggijeva zvezdama na Mount Wilsonu odprta občinstvu. Preskrbljeno je, da se posetnikom vsi prostori uslužno razkažejo in posamezne naprave razložijo, tako da vsak nepoučen človek razume. Ena noč v tednu — petkova -- je docela posvečena občinstvu, ki lahko opazuje nočno nebo z največjim teleskopom na svetu.
Observatorij so jeli graditi leta 1906. To, kar so zgradili, je mogočna priča
sodobne tehnike. Inženjerji chicaških železarn so postavili celo zvezdarno najprej na tovarniškem zemljišču, nato so jo demontirali in odpravili v posameznih kosih v Kalifornijo. Na vrh Mount Wilsona ni vodila takrat nobena spodobna cesta, zato so morali z dina-mitom razbiti skale in izgrebsti v gorska rebra kakor kača zasukane serpentine. Po njih so se jeli pomikati ogromni traktorji, ki so bili do vrha naloženi s težkimi železnimi deli nove zvezdarne. Na vrhu pa so medtem izravnali tla, postavili trdne betonske temelje in naposled zasadili vanje konstrukcije obeh stavb za teleskope — enega s 60 in drugega s 100 palcev. Stavbi sta pokriti s kupolama, ki se lahko obračata. Ves kompleks hiš ima belo vnanjost in se prekrasno odraža od večno sinjega neba in zelenih gozdov. Teleskop s premerom 250 cm ali 100 palcev je nameščen v večji zgradbi in je osamel na svetu. Zanimiva je že njegova vnanjost, ali najzanimivejši je njegov poglavitni del: poglobljeno zrcalo v premeru 250 cm. To predrago-ceno stekleno ploščo so v Franciji štirikrat prelili, preden jim je uspelo izdelati brezhiben izvod. Izbrušeno pa je bilo na Mount Wilsonu, — delo, ki ga je opravljal prof. Rilchemut več let.
Stali smo na kupoli, ki so jo motno osvetljevale redke žarnice. Nad njimi so se izgubljala v indigovi temi mogočna rebra oboka. Pred nami je bil teleskop — čudovit, skrivnosten hrust; drgetali smo od zvedavosti in zanosa, da nam bo dano pogledati skozenj v neskončno vsemirje. Nad mizo z vrstami raznobarvnih električnih gumbov so tik-takale ure z enim kazalcem; rdeča žarnica je venomer štela neznane časovne enote. Naš vodja po vsemiru je bil mlad astronom, po videzu človek z močnim praktičnim čutom; ni kazal nič učenjakarskega in je govoril docela umljivo moderno angleščino. Po uvodni razlagi je pritisnil enega izmed raznobarvnih električnih gumbov na čarov-niški mizi; oglasil se je žvižgajoč kovinski zvok, žarnice so ugasnile in skozi napol odprto kupolino špranjo je padel v temino notranjosti bel pas soln-čne svetlobe, se izpodrknil in zlomil na dolgih ceveh; obkroživši teleskop je padel na, ležišče tik gledišča ter se razpršil v slabo svetlobo.
»...in svetloba opazovane zvezde pade skozi špranjo kupole na veliko poglobljeno zrcalo, ki jo kondenzira in vrže kvišku na manjše zrcalo. Odtod se zopet vrne dol v spektrograf v podobi tenkega, intenzivnega žairka«, je razlagal astronom.
Pod teleskopom so nameščene ogromne astronomske ure, ki vzdržujejo aparat natanko v smeri zvezde, na katero je naperjen. Vrh Mount Wilsona se obrača s hitrostjo ene milje (1650 m) vsake 3'/» sekunde okoli zemeljske osi
»Za boga, saj vendar stoji,« smo se sugestivno prepričevali, zaman iskaje, kje bi našli mirno oporišče svojim očem. Toda motorji so brneli in ogromni instrument je krožil v prostoru. Ta izprememba se nam je videla v tem prostoru uprav vrtoglava, zlasti, ko smo opazili, da se je čarobna mizica z urami pomaknila na nasprotno stran. Neka dama iz naše družbe je dobila napad lažje histerije in navzoči zdravnik gledalec jo je moral brž pomiriti, da ne bi bila povzročila panike. Nenadoma so
kupola zvezdarne na mount wilsonu
olnca; brez teh do skrajnosti na-Inih regulatorjev bi opazovana zvez-kaj naglo izginila s teleskopovega polja. Če veste, kateri gumb je treba pritisniti, lahko obvladujete ves ta ogromni instrument in ga obračate v vseh smereh in po vseh kombinacijah.
Naš astronom nadaljuje: »Zdajle bom začel obračati kupolo. Zdelo se vam bo, da se teleskop vrti, ali v resnici se boste vi vrteli; dočim bo teleskop absolutno miren . . .« Gumb je počil; od-nekod so se oglasili motorji in nenadoma se je nekaj zganilo pod nami; videli smo, da se je jel teleskop vrteti okoli osi.
se naši zbegani pogledi ustavili pred krasnimi in natančnimi diapozitivi Rimske ceste, megel in črnih kozmičnih oblakov. Pravim vam: ni je stvari na svetu, ki bi bila bolj skrivnostna od vse-mirskih meglin. Pleto se vam med zvezdami in tvorijo čudovite podobe, krožijo v spiralah in se zapletajo v ognjene vozle, ki bodo nekoč nova solnca — nove duše vsemirja. Strmé opazujete to metamorfozo večnega življenja in v glavi se vam zaiskri pesnikovo vprašanje: »Kje si, duša? Nekje moraš biti — med pošastno svetlikajočimi me-glinami ali pa na božji dlani?«
Ko bi naš čarovnik s črno obrobljenimi očali vendar že ustavil to čarovnijo! Naši živci so bili na skrajnem robu odpora; preveč je že bilo za nas vsakdanje smrtnike, pregloboko smo že
tienja. A naš astronom govori, kakor da bi metal poslednje kamne na grmado kamenovanega grešnika:
»... in mirijade zvezd, med katerimi so mnoge neprimerno večje od na-
V ELI KI TELESKOP NA MOU1
pogledali v brezna vsemirskih tajn. Zremo skozi vrsto ogromnih diapozitivov v skrivnosti vesoljstva in tako nam je, kakor da bi počenjali bogoskrunstvo, delali nekaj, česar nismo vredni, ker smo deca vsakdanjega, malenkostnega, y zemeljskem prahu minevajočega živ-
WILSONU, največji na svetu
šega solnca, so združene v tako obsežnem vsemirskem sestavu, da ga svetloba ne preleti v sto in stotisočih letih. Vsaka zvezda Je močno središče pri!bojnih in odbojnih sil,'ki privlači k sebi s hitrostjo meteoritov vsako gmoto, zašlo v krog njene težnosti; vsaka
pošilja od sebe elektrone in druge neznatne delce v najbolj oddaljena vse-mirska zakotja. Vsak delec leti z milijoni drugih ali pa se po zakonu težnosti vsi združijo v maso, kakor jo vidimo v vsemirskih oblakih.
Vendar je to samo nepopoln oris, — zakaj vsaka sestavina plina ali praha je sestavljena iz neštetih molekulov in ti spet iz atomov. Atomi so sami ob sebi ultramikropični, neizmerno majčkeni svetovi, v katerih se vrte elektroni okoli svojega osrednjega solnca kakor planeti solnčnih sistemov okoli svojega solnca . . .«
Kakor pijani smo se opotekali čez prag mistično temnega vsemirskega svetišča. Prišli smo na dvorišče, kjer je solnce sijalo zaslepljujoče jarko. Sedli smo v borovo senco. Pred nami se je odprl nepopisen razgled čez južne Sierras. Videli smo stotero dolin, globokih kanjonov, vdrtin, pustih skalnatih gorskih reber in vmes med njimi čudovite kontraste najrazličnejših barv. Naposled so se nam pogledi ustavili na najvišjem vrhu, na starem, plešastem, golem Velikanu VeUkanoviču — vrhu San Antonio. V tistem trenutku smo bolj ko kdaj poprej občutili, kako majhni in ničevi smo spričo prirode; mikro-skopična, uboga bitja, ki si sicer toliko domišljajo in so tako bedasto sebična in zoprna v boju za kruh in za interese svoje brezpomembne telesnosti. Čutili smo praznoto dosedanjega življenja in se nam je zdelo, kakor da smo ure, ki so se ustavile in ki jih ne bo nihče več navil. Naše dosedanje življenje je ležalo pred nami nerodovitno, prazno, izgubljeno. Nikdar se nismo znali povzdigniti kvišku k Nesnovnemu, Nadze-meljskemu, kakor ti svečeniki astronomske vede. ki v belih plaščih in z velikimi očali hodijo neslišno v mističnem mraku svoje cerkve in govore z astralnimi bitji . . . Kakšna nadčloveška bitja utegnejo biti ti ljudje, kako vzvišeni so nad vsakdanjim življenjem! Ne poznajo umazanega dela v zakajenih delavnicah in melanholičnih pisarnah — njih prsti se igrajo s finim mehanizmom zvezdarskih instrumentov in z električnimi gumbi motorjev, ki obračajo stroje in kupole. Sigurno niso ljudje kakor mi, temveč nekaj drugega, višjega . . .
Prijatelj Joe je mojo misel razpre-del še dalje in je prišel k sklepu, da bržčas ne opravljajo tako grobih telesnih potreb, kakor je n. pr. uživanje hra-
ne. Po njegovem mnenju žive ta astral-na bitja samo od umskega dela. Tako si n. pr. zvezdni svečenik naroči za večerjo paralaxo zvezde Bela iz ozvezdja Cassiopeye, in če njegova duša še ni sita, si privošči za desert izračunavanje najbližjih mesečevih mrkov; ako pa hoče imeti še več užitka, odkrije 6 novih prvin v spektru megline 134 a v ozvezdju Perseja. Po njegovem prepričanju je astralni jedilni list sploh neizčrpen in ima brez dvoma daleko številnejše recepte nego ameriška kuhinja, ki . . .
Ni povedal do konca.
Deset korakov od nas so se odprla vrata na verandi. Pojavil se je znani nam svečenik v beli halji, eden izmed osemnajstih, ki žive od zvezd in vsemirskih skrivnosti. Prišel je docela vsakdanje, prav nič vzvišeno in je prinesel v pločevinasti posodi ostanke kosila. Odprl je neko cev na verandi in vsul vanjo, kar je, bilo v posodi, nato pa je cev mirno zaprl, obrnil posodo in odšel z balkona v kuhinjo, kjer smo ga videli, kako ročno ume ravnati s kuhinjsko posodo.
Bil je strašen prizor. Godilo se nam je enako kot mlademu gospodu v neki Shawovi igri, ko je spoznal, da oboževane bele roke njegovega ideala lupijo krompir in režejo čebulo. Čutili smo, da smo spet na zemlji. Vstali smo in
se preselili na bližnjo skalo.
★
Ko zvečer za San Antonijem vstane z Mohavske pustinje tema, se zgrne preko neštetih gorskih grebenov in se strne z gostimi sencami kanjonov, da se potlej razlije čez vrtove večne pomladi na podnožju gora — se vam nudi najčudovitejša slika, kakor jo boste zaman iskali po ostalem svetu. V nekaj minutah se ravan pod gorami iz-premeni v morje luči, saj leži na tej plošči ena in šestdeset mest. Tam daleč na zapadu sta San Fernando in Calabasas, ob oceanu, kjer nad pravljičnim otokom Santa Catalina ugašajo v oblakih poslednji večerni odsevi, se vrste kakor niz diamantov luči z bulvar-jev mesta Santa Monica, malo dalje je Santa Ana, potem San Juan Capistrano, a na vzhodu, na mejah coloradske pustinje, se vidi Beaumont, — mesto, kjer goje najboljše črešnje na svetu.
Pa se znoči.
Južnokaliforniških noči ne moreš zadosti popisati. Njih temmomodri mrak je posut s srebrnimi zvezdami in vsa priroda ti vsiljuje vtisk, kakor da si na čisto drugem svetu. Nepozabna ti ostane skoraj mistična godba cikad. Ves kraj — od morja tja do puščav — je poln njihovih glasov. Človek se čudovito privadi tej tihi godbi, ki daje mimo prelestnega neba in težkih vonjav najznačilnejše obiležje kaliforniški noči.
Noči v gorah so še bolj očarljive. Nebo je ondi izdatno širše in zvezde sevajo še bolj dijamantno. Rimska cesta se prekrasno razpleta k nevidnemu obzorju. Skozi višnjev nočni mrak se vidijo sive skale in obrisi dreves so na tem s srebrnimi zvezdami pretkanem modrem ozadju pravljično lepi. In da
ne pozabim vonjav, ki 'jih hladen zrak prinaša z doline: vonjav z oranžnih plantaž, evkaliptov in vrtnic.
Globoka noč je že bila, a še vedno smo sedeli na skali in upijali vase to tujo prelest. Nekije za hrbtom je brnel dynamo, ki je obračal teleskop po volji zvezdogleda, zasledujočega nebeško lepotico-zvezdo na njeni poti. Nočne ptice so komaj slišno poletavale med vejami in nekje blizu se je oglasila srna. Dom velikega teleskopa se je skrivnostno belil skozi temo in rahlo ozarje-na odprtina kupole je začrtavala gornji del teleskopa. Skoraj pod našimi nogami — dva kilometra globoko — je žarelo morje luči mest Pasadene in Los Angelesa.
In tu je bilo takto tiho, tako pokojno.
Ttlgid
Nagelj z
S težkim nahrbtnikom sem zlezel na «Vardar», odložil sem prtljago med sos de in sem čakal, kaj bo; nikoli se še nisem vozil po morju. Kapitan je po> ljubil svojega otroka na čelo in ga je ves dober in skrben spremil do mos sta na kopno, potem se je trd in surov okrenil k svojim ljudem; mornarji so od bite — tako pravijo tod železnim, v zemljo ukovanim stebrom, ki nanje privezujejo ladje v pristaniščih — odi peli in zvili vrvi, žvižg sirene, Vardar se je počasi odmikal in obračal od bres ga. Čudne duše so mornarji; morje jim je življenje in svet, suho zemljo in nje= ne ljudi prezirajo, zemlja je samo zato, da lahko ladja pristane, svoje žene in otroke ljubijo najbrž s silnim pomilovanjem kakor prijetne, nebogljene igračke. Na parniku je polno vsega: na dnu so vreče cementa, sodi olja, les, zaboji, potem je blizu ducat teličkov, ki v grozi pred neznanim blejajo, pos tem so med zaboji po klopeh na palus bi, po divanih v razredih ljudje: dvoje popotnih študentov, star, siv mož z les seno nogo, mati z otrokom na razgaljen nih prsih, financarji, mornarji, ženske, delavci, trgovska gospoda. In maček, ki ga je mornar skrbno odnesel z roba ladje v kajuto, da ne utone — isti mon nar je čez pol ure v Bakru stari, suhi ženici, ki je mukoma in v tesni bojazni,\ da ne zamudi, hitela valiti sedem prazA nih zabojev na ladjo, s težkimi kletvis'
Vardarja
nami vse zmetal nazaj, da se je truds na in brez upa kar sesedla. Delavci se menijo o zaslužku in brezposelnosti, o Angliji in Italiji, o mirovnih pogodbah in imperijalizmu. Jaz slonim na polubi in gledam, zadaj se gubi Sušak in Reka, Vardar se lahno, prijetno pozibava, stroji monotono ropočejo, galebi letijo za nami; človek, ki se pogostem vozi po morju, mora imeti silen mir in sas mozavest: mir nekoga, ki čuti, kako majčken je sredi neskončnosti, in sas mozavest, ki ve, da je vendarle oblikos valeč in zapovednik sveta.
V Bakru smo se ustavili, vstopilo je nekaj zgovornih žensk, jaz sem se mas lo menil zanje in sem motril mornarje, ki so prinašali in odnašali vreče in zas boje; na visokem mostovžu je slonel trgovec, trebušast in nosat, in s svinčs nikom in s papirjem v roki kontroliral vkrcevanje svojega blaga, potem se je Vardar mimo Omišlja, ki ga Melik, moj Baedeker, pesniško primerja «ors lovskemu gnezdu», počasi vrnil na morje.
Pozen, miren, hladen popoldan je bil, mornarji so odvijali platneno streho, monotoni ropot strojev, pripravljalo se je k mraku, na jugu se je meglil italis janski Čres. Nisem vedel, kam bi se dal, truden sem se zleknil po zaboju za rešilne pasove — človek se vozi po morju med neposeljenimi otoki, skalas mi in svetilniki, prijetno se mu drems
IJe od neprestanega zibanja in kot še ni* koli se samemu sebi zdi varen, pod njim je napis: Po jasi za spasavanje — nekje blizu so ženske govorile o otoku Krku in o Italijanih. Potem sem vstal, tja v en dan sem gledal z daljnogledom, strašno dolgčas mi je bilo, zaželel sem si kamorkoli odtod in tedaj je prišla mala Bakarčanka in mi je povedala, da imam pred sabo Glavotok, samoten samostan na Krku in mi je živa, mla* da, črna govorila o lokardah in sarde* lah, o ljudeh, ki živijo tod okrog, o duši in o Bogu, o mladosti, o Bledu, o Lindberghu, jaz pa sem se prebudil iz svoje utrujenosti in sem jo poslušal s široko odprtimi očmi. Sedela sva na palubi drug kraj drugega, tiho je tekla ladja po mirni gladini, galebi so leteli za nami, črne oči je imela in bel nagelj na prsih, mimo so šli Sv. Mikulj, raz* burkane Črnike in Plavnik, daleč na ju* gu nekje se vozi na beli Vili Velebita akademikzpomorščak, njen ženin, vse nama je bilo neznansko daleč in slad* ko blizu, gledala sva in kramljala. člo> vek hodi samoten in zavržen okrog, ni* kogar nima, truden je od vsega, pa pri> de nekdo, pobere in poljubi ga, kakor smo včasi otroci pohojeni kruhek, in
vse zažari v novi luči. O Bogu sva g o» vorila in sva oba dejala, da ga ni. Ni Boga, je rekla, samo ljubezen je. — Nobene vere :iimam, sem dejal, tudi ljubezni ni, nič dobrega ni na svetu. — Smejale so se črne oči in beli zobje, gledala je proti skalnati, v solncu raz* paljeni obali in je govorila: Ljubezen je, vsaka dežela ima svojo, vsak člo> vek svojo. Ljubezen naših ljudi je do* bra in vroča kakor to solnce, pa trda in težka kakor ta obala; vroča, da je čisto malo še do blaznosti, težka, da se sladkost v svojem višku že pretaka v breme, ki krivi. Me si časih zaželimo odtod — vsakdo si želi od tam, kjer je — zaželimo si tihega, hladečega ze* lenja vaših planin, saj prav malo vemo o njih, komaj toliko, kolikor je v pro* spektih Tourist=Office in kolikor nas uči banalni šolski zemljepis, toda člo< vek si želi vse, kar je na dnu njego* ve ga srca in krvi, želi si dežele, pod» nebja, ljudi in tudi človeka. Smešno, vsi ljudje iščemo človeka, pa le malo* kdo ga najde. — Molčal sem, Vardar se je sunkoma zibal na Črnikah — prav tako pravijo Dalmatinci: na Črnikah —, nad nami so vriščali galebi, v kotu pred nami se je stiskal Krk, mračilo se
Z ZVEZDARNE Teleskop za zvezdoznanska opazovanja
je. Še malo, pa se vsidramo v pristanu
in razšla se bova, ona pa je sedela in govorila, kakor da se ji nikamor ne mudi: Mi lovimo ribe, zvečer vržemo mreže, zjutraj jih dvignemo in jaz sem že tako velika, pa še zmerom sanjam, da se bo nekaj zgodilo, da jih jutri dvignemo in bomo vsi presenečeni — pa se nikoli nič ne zgodi, vse zastonj. V srcu žgo človeka pričakovanja, tako skeleče ga žgo, da je ves v njih plame* nih, vozi se z njimi od Bakra do Krka, do Kotora, morda še del j, vozni listek ima, frizuro, obraz, vsi ga poznajo, ra* di ga imajo, v njegovem srcu pa gorijo sladkosti in groze, da zublji segajo iz dalie v daljo, a zanje nihče ne ve: sa*
Z ZVEZDARNE Astronom pri delu [Copeland v Edinbourghu)
mo časih, ob najbolj tihih in najbolj hrupnih urah si p njih odgovarjamo drug drugemu vsi, kar nas je v dnu sorodnih na vse vetrove raztresenih po zemeljski obli. — Vardar se je s tru* pom prislonil ob obalo, šla je, samo nagelj s svojih grudi mi je še dala, po* topila se je v črno množico v prista* nišču, parkrat je še pomahal bel robec, mi smo pluli dalje.
Potujem po svetu in nimam niti ma* lo namena, da bi iskal sorodnih duš; skoraj zato potujem, da pridem med tuje ljudi, da sem deležen tujih, trdih besed. Pa vendar, ko se je Krk skril v mraku in sem ostal z nageljnom sam, mi je le bilo sladko pri srcu. Hodil sem po palubi gor in dol, tam sta ždeli in druga v drugo dremali dve zapušče* ni študentki, spodaj so še zmerom brez* upno blejali telički, delavci še niso končali debate o brezposelnosti in im* perijalizmu, hodil sem z belim nagelj* nom v gumbnici, jaz nisem bil kar ta* ko. Ponoči smo se ustavili na Rabu, pa sem izstopil in sem se pomešal med elitni, belo oblečeni, črnopolti svet na obali, ki se tam v vseh evropskih je* zikih igra kavalirje, koketira in neguje telo, in prav nič se nisem čutil majhne* ga. V Grand hotelu se pije črnina po 17, pri Deželinu med nosači in ribiči malo boljša po 8, na vrtu »Slobode« igra ruski koncert, nekaj Slovencev, ki se zdravijo v okrevališču Bolniške bla* gajne, pijo za slovo in v vroči debati tožijo o upravi. Na Rabu so izkrcali te* ličke, za kopališčnike pojdejo v smrt, tla se jim res nič več ne ma jo pod no* garni, toda vse slutijo, se mi zdi, čisto obupani so, eden je ušel in skočil v vo* do, pa so ga ujeli in pritirali nazaj, ju* tri bo v klavnici končal — tako pritira* jo nazaj vsakogar izmed ljudi, ki bi iz strahote sveta rad ušel v smrt. Vrnil sem se na parnik, pogledal sem — bil sem brez nageljna, izgubil sem ga ne* kje sredi slepeče iluminacije in šume* čega vina na Rabu; sirena je klicala, mornarji so se pripravljali, nikamor ni* sem mogel iskati, brez nageljna smo šli na morje. Jaz marsikdaj kaj dobim, pa vselej vse izgubim in potem hodim čisto praznih rok in prazne duše po svetu. Naravnot strt sem bil, nekaj tež* kega mi je leglo na vest, sključil sem se v kot in sem povesil glavo, najbrž so vsi vedeli mojo nesrečo. Z menoj ne bo nikoli nič, vse račune si prekrižam sam, vse si pokazim. Zdaj sem brez na*
ïgeljna, brez vsega, zda] razumem telič> kov obup.
Po palubi hodita dva mornarja gor in dol, menita se o telegramih, signalih in pomorski policiji, eden je močno mlad in pripoveduje o svoji nevesti, hodita in govorita o službi in življenju; malo zadremljem, spet pogledam — in jih ni več, na obzorju se bliska; tako živita dva mornarja, službo imata, signale, nevesto, parnik teče in ugasne na obs zor ju, življenje ugasne.
Zjutraj smo pristali v Biogradu, ne> kaj kmetic se je vkrcalo, kokoši nesejo na prodaj, za zvezane noge jih držijo, da jim glave visijo navzdol — nam vsem je približno tako težko na svetu kakor tem kokošim. Ali pa kakor bera* ču, ki siv in star kot zemlja sedi na biti in zdaj temu, zdaj onemu pasažir* ju pomoli svojo čepico, pa mu nihče ne vrže dinarja — in tako mi vsi zaman molimo življenju roke.
Tu sedim v Šibeniku in pišem, zunaj na terasi je polno živega sveta, ti ljudi je najbrž niso z onih ozkih, krivih, temnih ulic, kjer ljudje bolni in raztr* gani sedijo na pragih in stopnicah, matere živijo ob kruhu in vodi, za praznike ribe, da so lepe hčere lepo oblečene, hčere ob večerih s strahom iščejo matere — majko! majko! — pa ne dobijo odziva; vsakemu otroku je usojen čas, ko bo zaman klical mater. Na pomolu se šetajo mladi ljudje, dva majhna teologa sta z dolgim, suhim kanonikom, hodijo sem in tja in prav nič ne vedo, kako sirotni so na svojem sirotnem koščku zemlje, čisto pozabili so, kako silno je morje in kako je vse nad njimi; le naj se še malo sprehodijo ti nori, mladi, lahkomiselni ljudje in dolgi kanonik, le naj se sprehodijo po tem bednem pomolu pred Šibenikom, saj bodo kmalu umrli! Mi vsi bomo umrli — o, kakšen demokratizem je v
naturi! Tu na terasi sedijo ljudje, vino pijo in srkajo godbo, cele družine imaš jo seboj, otroci srebljejo sladoled in stikajo po ilustracijah, sredi idile so re> veži pozabili na vse to. Kake težke za* deve imajo na srcu, ladje, z blagom naložene na morju, akcije pri Jadram ski plovidbi ali drugod, morda pri Transoceaniku, ki najbolj naglo «ot> prema putnike na sve strane« — zemlja v Dalmaciji da malo kruha od sebe, glad je, Transoceanik »otprema putnike na sve strane« — prijetne reči imajo na srcu, marsikaj bo vrglo obres sti, marsikaj bo propadlo, nazadnje po križ čez vse — nihče ne misli na ta križ. Nekatere dame imajo obraze ka> kor bel, nepopisan papir, samo žive oči imajo, cvetoče ustne, črne lase, stasite so, kako je z dušami, ne vem, vse bi se dalo napraviti iz njih; dve ruski ari> stokratki gledata skozi lornjete in po* litizirata, v sovjetski Rusiji je nasilje, visoki in važni sta — za kakih 100 dU narjev bi dali od sebe vso to važnost in visoko politiko. Na terasi sedijo, kar na tesno jim je; zelo veliko ljudi je v Šibeniku, hiše se tiščijo druga druge kar na vseh štirih straneh, na vratih so stari latinski napisi — vse je silno sta> ro; veliko cerkva je, v stolnici je vse izklesano iz kamna — nekdo pravi, da je to potrata časa in da so bile mezde in honorarji najbrž nizki — v zakristiji sta samo še dva evangelista, eden manjka ves, četrtega so samo še čevlji — trdo je v teh težkih časih biti evam gelist. Šibenik je zelo staro mesto, tež> ko se živi, kakor da ležijo zgodovina in zidovi na ljudeh. Na terasi igra godba, veliko luči je, po cesti mimo gre straža belih mornarjev, bajoneti se bliščijo.
Jaz sem izgubil nagelj, močno žalo> sten sem nocoj, kar tako pojdem dalje po svetu.
ZVEZDARNA И EDINB O UR GHU
Don José Guell y Rente
Indijanec Javi
Povest z andskih gorâ
V andskem pogorju, ki je vse pokrito s snegom in polno ognjenikov, je bilo v soteski ogromnih skal človeško bivališče, bolj podobno levjemu brlogu nego človeškemu stanu.
Tvorilo ga ie dvoje debelih debel akunovega drevesa; na tleh je bil z medvedjimi kožami pokrit kup suhega listja. To je bila postelja. Tik nje je stala srebrna Ieščerba s tremi stenji, potem steklenica žganja, v kotu pa si videl več piskrov in steklene posode. Dve obleki iz bikovske kože sta viseli na medenem žreblju, potem čepice iz železne mreže, dva revolverja, kratka puška in v razpoiklini skale posoda z lupinami zlata, ki jih je bil prebivalec tega stanovanja nabral v reki. Tako je tedaj stanoval Indijanec Javi.
Nihče živ ni prišel semkaj. Še drevje ni rastlo naokrog. Prst je bila suha; cvetlice niso cvele, nič ni dišalo, le čista voda je curljala tu in tam iz zemlje. Na gole in suhe vrhove ni prišel ne oblak in ne ptič, zato so ljudje imenovali ta kraj Pic du condamné — Ost p r okletih.
Na tem vrhu je tedaj domova! Indijanec Javi, mladenič silnejši od bika, temnejši od nevihte, mogočnejši od cedre in gibčnejši nego veverica: zastaven, širokopleč, z močnimi rokami in železnimi prsti.
Lasje so mu bili kodrasti, čelo široko, z dvema zboklinama nad črnim oboč-jem, ki se je lepo dvigalo nad modrimi, venomer otožnim i očmi.
Nos je imel dolg, orlovski. Obraz mu je bil odločen in je izraževal poveljniško strogost. Tudi brada mu je že toliko zrasla, da mu je dajala še bolj možat videz, ki so ga povečav al i beli zobje med trdimi ustnicami. Le-te so se sarkastično smehljale, kakor se smehljajo samo tiste nevkročene nature, ki bivajo na andskih grebenih, ljudje, katerim ni mar ne za ljubezen niti za mrž-njo drugih, ki ne poznajo ne postav in ne uzd, saj nimajo razen vere v Boga nobenega drugega verovanja.
»Tako vsaj nisem v ljudskih kremp-ljih; moji kremplji pa lahko uikrote črnega tigra, ki je stokrat lepši od človeka,« je pravil kupcem kož, ko so ga po-milovali, da živi v taki samoti
Javi je bil lovec roparskih zverin In imetnik najlepših kož, katere so tolikanj občudovali šiikiti iin Kapariši. Bil je na glasu najpogumnejšega moža v Peruju, odkar je Paša-Kamak stopil iz teme, da bi razsvetlil svet.
Indijanci so mislili, da je prišel z neba, z Manko-Kadaka in da je naslednik Atahualpovega prestola, ki so ga strmoglavili španski osvojevalci.
Javi je gospodoval v veliki Kordiljeri; njegova volja je bila sveta vsem plemenom. Vzlic temu je živel dooela sam. Dolge tedne ni videl človeka. Imel je prav tako velikega duha kakor zajetno telo. Ljubezen, sovraštvo in častihlep-most so mu bila neznana čuvstva.
Življenje mu je potekalo v stalnem boju s tigri rečnih obrežij in s črnimi gozdnimi medvedi. Te pošasti so bile njegovi naravni sovražniki. Preganjal jih ni zbog tega, ker je lahko dobro prodajal njihove kože; lovil jih je predvsem iz ljubezni do boja in tegob. Zato so ga zverine dobro poznale in oelo mogočni kralj gozdov se je kaj rad izognil temu divjaku. Javi je vsak dan proti večeru zapustil svoj brlog in krenil na lov. Tema pustih gozdov, ki vsakomur vzbuja strah, je bila njemu prijetna in vabljiva.
Oblečen v dvojno bičjo kožo, ki ga de pokrivala od vraitu do pete, z jekleno masko, iz katere so divje žarele oči, pa pletene rokavice z enim prstom na roki, pas z zlato verižico, ki so z nje viseli lovski nož im .dva revolverja, s kopjem, čigar jeklena ost je bila dolga več ko dva metra, je jezdil na nemirnem, kakor veter lahkem belcu, da raz-draži tigre im jih izzove k boju.
Ko je bil prišel v kraj, kamor se je bil namenil, mu je veter označil mesto, kjer se je nahajala zver. In če mu ni veter prinesel vonja, je naslonil uho k zemlji in je poslušal — včasi cele ure — kdaj in kje se bodo oglasili koraki _ gozdne pošasti. Po glasu je tudi posnel, 'ali prihaja več.zveri ali pa je le ena.
Tudi tiger je hitro zavohal, ko je vstopil človek v njegovo kraljestvo. Skočil je pokonci, zarjul in mu šel naproti.
Javi je že čakal nanj; nikdar si ni izvolil za bojišče grmičast kraj ali votlino v skali, le redkokdaj mesto pod
gozdnimi krošnjami. — Nikdar se ni za-klanjal v lesena skrivališča, ki so mu rabila zgolj ob slabem vremenu. Pasti in zanke je smatral za nečastno orodje pravega junaka. Indijanec se bojuje samo naravnost: iz obličja v obličje; ne pozna Iokavosti in izdajstva.
Nikdar ga ni tiger napadel izza hrbta; če je šel tiger sam, ga je pričakal s kopjem, in preden je mogel skočiti, mu je ost že obtičala v srcu.
Ce je šla tigrinja z mladiči, je uporabil revolver. Meril je tako vešče, da je vedno zadel v srce ali v glavo. Ker pa se je najraje boril na prostem, je ustrelil tri do štiri tigre s kroglami, ostale pa je pobil s kopjem. Po končanem boju je slekel truplom kožo, jo naložil na konja in se je mirno vrnil v svojo duplino.
Neko noč v decembru 1. 1S54. je Indijanec jezdil na belcu na Kordiljero; prebivalci Sierre so mislili, da je belcc začaran. Nebo je bilo oblačno; veter in bliski so oznanjevali nevihto, ki je v Andih kaj pogosta. Takrat se po navadi vlije tak dež, da se vidi, kakor da bi se bila raztegnila med nebom in zem-Ijom ogromna steklena stena.
Blisk in grom sta se vsak hip izmenjavala s tali strahotnim hrupom, kakor ga slišiš samo v Ameriki. Vse ozračje je napovedovalo izbruh ognjenika in potresa.
Indijanec pa se ni zmenil za strahote viharne noči; ves premočen od dežja je v jarkem svitu bliskavic strumno jezdil na Kordiljero, kakor da bi bil imel pred seboj jasno in tiho majniško pot.
Konj je vztrajno tekel; še dve milji in bo prispel na lovišče, ki o njem Javi misli, da utegne biti kaj obilno, zakaj nevihta je pregnala prestrašene tigre in medvede z vrhov v kotline. In prav od tega, da so na neznanih tleh, si je Javi največ obetal.
Ko je tako premišljeval o lovu, se ni zmenil ne za dež in ne za vejevje zajetnih dreves, ki ga je veter lomil in metal na pot; bližal se je zaželjenemu kraju pospan in utrujen, kakor da bi ga bila uspavala magnetična sila.
Ali je dihnil vanj kateri izmed skrivnostnih duhov, ki krožijo v burnih, obupnih in samotnih nočeh, da bi objeli svet in ga stresli?
Ali pa se je imel v njegovem temnem, trdem, nevernem duhu uresničiti eden tistih čudežev, ki o njih pripovedujejo svete knjige?
Tisto, česar misel ne more doumeti in kar je prav tako nenavadno?
Tisto, o čemer pripovedujejo Indijanci z grozo in strahom, čeprav so sicer še tolikanj smeli in neverni.
Javi je bil samo še pol milje od lovišča; strahotno rjovenje tigrov, ki so iskali v nočni temi izgubljene mladiče, mu je zvenelo kakor sladka harmonija. Oči je imel napol odprte. Voda. ki je curkoma tekla po njem, ma je pogasila pipo. Ognja ni imel; v tem nalivu pa ni mogel najti dveh koščkov suhega lesa, da bi razkresil ogenj in prižgal pipo.
Utrujen i,n v misli zatopljen je jezdil dalje. Tedaj pa je nenadoma ugledal pred seboj na poti četvero luči, dasi je bila tema in naliv. Pred njim je sedela v črn plašč zavita žena.'
Javi ni še svoj živ dan ponoči nikogar srečal na Sierri. saj je ta gora plašila v temi tudi najdrznejše može. Ker pa je sam prenočeval v gozdni goščavi, je brž pomislil, da lahko kdo drugi takisto prenočuje.
Naposled je dejal samemu sebi:
»Sigurno je lovec kač in strupenih zverin; takih je veliko. Daj ji Bog dober lov.«
In mu je prišlo na misel, da bi si bil pri nji prižgal pipo.
Ni niti dvignil oči, da bi bil pogledal v črni plašč zavito ženo. Stopil je k nji in je kar s konja izprožil roko, pri-bliživši pipo svetlobi, ki se je v vetru in dežju venomer gibala. Tedajci pa je konj silovito zarezgetal, zastrigel z ušesi, vzdrgetal, se povzpel na zadnje noge in skočil v sredino ceste. Indijanec je odprl oči, si potisnil pipo v usta in iztegnivši kopje zamomljal:
»Tiger! «
Zaman je čakal; tigra ni bilo.
Konj se je brez nehanja tresel in stri-gel z ušesi, kakor da bi se bil splašil.
Tudi Indijanec je — sam ne vede, zakaj — vzdrgetal.
»Naprej, naprej, belec,« je rekel in ga vzpodbodel z ostrogami.
Konj se je zopet osmelil dalje, vendar se je venomer tresel. Indijanec je zopet hotel k eni izmed štirih luči, da bi si prižgal pipo.
Tedaj mu je rekla žena v črnem plašču z glasom, ki je zvenel žalobno:
»Indijanec Javi, ne prižigaj si pipe na tem mestu.«
Konj se je znova splašil in zarezgetal. Jel je skakati in se vzpenjati. Indijanec ga je objel s koleni in ga znova
— 7^9 —
vzpodbodel z ostrogami, podeč ga k lu-čim. Tu si je na eni izmed njih, ki je gorela v lobanji, zapalil pipo.
»Indijanec Javi, zdaj je vrsta na tebi. Umrl boš!« je rekel ženin glas, ki je zvenel kakor iz groba. Žena ga je prijela za roko.
Javi, občutivši, da je tako nepričakovano in krepko ujet, je zabodel ostroge konju v bok. Hotel se je za vsako ceno iztrgati iz rok; tedaj pa je skrivnostna postava spustila plašč in Indijanec je padel med štiri luči.
Imel pa je toliko poguma, da se je brž postavil pokonci.
Ko pa se je ozrl okrog sebe, je videl, da ga drži za roko kakor vosek rumeni okostnjak; oči so mu grozno žarele in pošasten glas je pravil:
»Indijanec Javi, umreti moraš, ker si oskrunil luči mrtvih.«
Indijanec je zbral vso svojo moč, da bi se iztrgal iz železne roke; prijel je okostnjak in ga je hotel odsuniti.
Kosti so zaškripale, rebra so se na mah združile s tilnikom in lobanjo, ramena, stegna, roke in noge so se zvile v klobčič. Indijanec se je zaman trudil, da bi se otel oblasti te ledene pošasti, ki ga je brez nehanja držala za roko. In okostnjak je ponavljal z votlim glasom:
»Indijanec Javi, oskrunil si luči mrtvih, zato moraš umreti.«
Utrujen in ves poten, onemogel do -skrajnosti, je Indijanec ostavil kosti in se je zgrudil nezavesten na tla. Preden je padel, je še vzkliknil: »Moj Bog, stoj mi ob strani!« Potlej je smrt izginila.
Konj se je spustil v Sierro in je tekmoval z vetrom čez vode in gore.
A tigri so se strahotno rjoveč vrgli na Javo. Dečku je za hip posinilo v glavo: trije streli so zadoneli, trije ogromni tigri so se zvalili k njego,vim nogam.
Ostale tigre je rjovenje takisto zvabilo na bojišče.
Indijanec je zgrabil revolver in je pobil zopet dva tigra; ali zverin je bilo čedalje več. Tako se je izčrpani Javi branil še pol ure.
Še dva tigra sta postala njegova žrtev.
Tedaj se je tretji vrgel Javi na ramena in je zaril vanje svoje šape. Vrgel ga je vznak in mu je prizadejal osem globokih smrtnih ran, potlej pa ga je z zobmi zgrabil za tilnik.
Umirajoči Indijanec mu je zaril nož v srce.
Boj je bil neizprosen, rane globoke in izguba krvi strašna, a voda je venomer tekla kakor hudournik. Nevihta je postajala čedalje hujša. Javi je docela onemogel padel med tigre, ki so strašno rjoveli.
Naposled je minila grozna noč in smehljajoče se solnce je pozlatilo vrhove Andov. Vojno pleme Kičikov, ki je šlo čez Ande, je našlo mrtvega Indijanca med osmimi mrtvimi tigri.
Zavili so ga v kožo, ga odnesli k njegovi votlini in ga pod njo pokopali. S tigrovimi zobmi so mu izdolbli križ na grobni kamen in pod njim besede:
»Indijanca Javo so usmrtili tigri, ker je oskrunil luč mrtvih.«
Socijalne razmere v vzhodnih deželah
Kako žive preprosti ljudje na Kitajskem in v Indiji — Velika nasprotja med vzhodnim in zapadnim duhom
Beda vzhodnih narodov skoraj nima primere v Evropi. Nesorazmerje med posestnim in brezposestnim razredom je veliko večje nego kje v Evropi. Privilegirani stanovi mandarinov, brahminov in knezov, ki jim staroveške tradicije in določbe dovoljujejo razkošno življenje, so le tenka površinska plast nad morjem ljudstva, ki nima drugega premoženja kot nekaj smrdljivih cunj na sebi. V mestih se k prekrasnim, često pravljično razkošnim palačam stiskajo krive uli-
ce s strahotno nesnago. Hiše revežev so zgrajene iz lesa ali gline. Velika kitajska mesta kot Peking in Nanking in domačinske četrti v indijskih mestih so podobne vasem; bajte tonejo v blatu ali prahu, ulice zaliva smrdeča voda in povsod se vidi in čuti skrajna beda. Zato je vzhod že od nekdaj zatočišče vseh bolezni. V Indiji je kolera doma, tuberkuloza tu gospoduje neomejeno, malarije sploh več ne štejejo k boleznim. Vzhodni življenski nazor ne daje liu-
dem podbude, da bi se izkopali iz te bede, saj je beraštvo verski ideal in nauk o karini jim veleva, da naj se ponižno in voljno vdajo usodi, ki se ne da izpremeniti.
Delavci so kar najslabše plačani; vsaj na Kitajskem še ni nikake socijalne zakonodaje in tu kakor na Japonskem se uporabljajo v tovarnah pretežno žene in otroci. Ves tovor se prevaža po človeku, ki je cenejši od živali in stroja.
Uredba klana
Na Zapadu je težišče dela in odgovornosti na poedincu. Drugače na Vzhodu, kjer družabna enota ni posameznik, marveč družina. Posameznik ne služi le zase, ženo in otroke, temveč za ves zbor sorodnikov, staršev, stricev, tet itd. Ves rod, često kar po štiri pokol e-nja, stanuje skupaj. Volja posameznika v teh »zadrugah« popolnoma izginja, saj se mora po verskih predpisih vsak pokoriti starejšim, ki se morajo zopet ozirati na spomin in delovanje davnih prednikov. Kako daleč sega čaščenje prednikov, o tem priča ta-le prigodba: Ko je bila na Kitajskem revolucionarno pregnana dinastija in vstoličena republika, je obLkal vodja revolucijonar-cev dr. Sunjatsen ob slavnostni proglasitvi republike tudi grobnico bivše dinastije, kjer se je zahvalil duhu bivšega vladarja, da so revolucijonarji z njegovo sijajno pomočjo vrgli kitajsko monarhijo. »Kako bi sicer mogli doseči to zmago, ako nas ne bi blagovolilo Vaše Veličanstvo podpirati s svojim pokroviteljstvom.«
Uredba kast
Kaste dajejo Indiji še danes starove-Ški značaj. Ločimo vojaške, duhovniške in kmečke obrtnotrgovske kaste, ki se zopet dele v podrobne kaste. Nekateri ljudje so celo brez kast; imenujejo se parije. Kaste imajo zelo stroge predpise. Zabranjeno je. ženiti se izven kaste, zapovedana so nekatera jedila, ki se smejo sprejemati le iz rok določene kaste. Ljudje, ki so brez kaste, so raz-dedenci, ki ne smejo hoditi po potih brahminov; ljudje se jih morajo izogibati kot okužencev. Parij pa ni v Indiji nič manj ko 50 milijonov.
Žene in otroci
Zena je na Vzhodu še vedno samo sredstvo za ploditev in v zabavo mo-
ža. Vendar se s te strani že marsikaj boljša; izginjajo tudi že zoprno pohabljene noge in pod vplivom Evrope nastopa žena že dokaj samostojnejše.
Kitajska slovi zaradi tega, da skoro ne pozna samcev in starih devic, zakaj starši poroče oba spola še za otroških let. Žena je dolžna možu zvestobo, mož pa lahko ženo spodi domov, zlasti če je jalova, kar smatrajo za veliko zlo.
Ce pa ie že ne zapodi, si vzame poleg nje še drugo ženo, ki mu rodi otroke. Znana je požrtvovalnost kitajske žene, ki jo opisuje neki učen mandarin tako-le: »Kakor poda v Evropi dobra gospodinja možu stol ali zdravilo, če ga je potreben, tako mu na Kitajskem pripelje nesebična žena v postelj še drugo ženo. Ko ženi umre mož. zgubi žena vsako ceno. Poprej so vdove enostavno sežgali (v Indiji), zdaj jim porežejo lase na golo in snamejo ves nakit; po navadi se te vdove posvete službi božji v cerkvah, kar je v Indiji toliko, ko da se vdajo prostituciji. Na Vzhodu se sprejme radostno samo moško dete, medtem ko se ženska deteta pogosto pogubljajo kakor nekdaj na Grškem. Še nedavno so postavljali na ulicah posode za zavržene otroke, podobno ko pri nas košarice za odvržen papir. In ob zasebnih ribnikih se često najdejo tablice z opozorilom: »Tukaj je strogo prepovedano utapljati novorojene deklice.«
Moderna Azija
Sto in tisočletja je živel Vzhod samoten, zase, brez trajnih in pomembnih stikov z Zapadom, danes pa se vedno bolj in bolj upira ostalemu svetu,* zato lahko trdimo, da stara Azija umira. Odkar so si jo Evropci šiloma pokorili, se stari Vzhod čedalje bolj podira in na njegovih razvalinah raste nov svet, Ki je podoben zapadnemu. Tehnika si osvaja Azijo in z njo si krčijo pot socijalne, družabne in verske reforme. Mladina se šola na zapadnih univerzah in prinaša zapadne ideje v domovino. Zato se nahaja današnja Azija v neprestani revoluciji. Preporod Vzhoda se vrši pod vplivom evropske miselnosti, njegova končna stremljenja pa so usmerjena borbeno proti Zapadu. Naci-jonalna ideja ima tu veliko večje težave kot nekoč v Evropi, zakaj premagati mora številne predsodke in starodavne ustanove: rodbine, klan. plemena, kaste, vere, jezike in narečja, saj
šteje samo Indija 10 rasnih tipov in nad 100 raznih jezikov. Odpor zoper Angleže v Indiji je vodila v 70 letih mladina, ki je bila šolana na Zapad«. Pomembna je bila narodna družba Azija Samadž, ki je prva javno proglasila geslo: Proč s tujci! Indija Indijcem! Mnogo je storila za narodno gibanje Indije tudi voditeljica teozofičnega nauka ruska Nemka Helena Blanatska, ki se je po burnem in pustolovskem življenju zatekla v Bombay, kjer je dala svojemu nauku indijsko-verski značaj. Njena naslednica romantična Rusinja Ana Besantova je stremela za obnovitvijo hinduizma in je prevzela vodstvo »prebujajočih se Indijcev«, ki jim je bila »boben, budeč vse speče, da se vzdramijo in prično z delom za domovino«. Anglija polagoma popušča indijskim zahtevam, predvsem glede udeležbe domačinov pri že zelo razviti samoupravi, vendar Indiji tudi to ne zadošča več. Indijski voditelji niso samo trdno prepričani, da bi tehnično vodili deželo enako dobro kot Angleži, ampak jih še dviga ponosna zavest, da so kulturno bogat in svojevrsten narod, ki še svetu ni rekel svoje »besede«.
Med številnimi voditelji Indije sta znana Evropi predvsem dva: T a gore in Qandhi, oba angleško izobražena moža. Tagore v svojih spisih in pesmih odklanja Zapad in njegovo civilizacijo ter se zastavlja za vzhodno prirodnost in patriarhalnost. Državna organizacija rnu je že kot taka zlo, za Indijo pa je po njegovem prava nesreča, ker je materijalistična in »organizirana sebičnost«. Odklanja zavedno demokracijo, ki temelji na »volitvah, spletkah in klikah«, veliko bolj mu je všeč absolutizem, ki sloni na »podzavestnih duševnih silah«. Kočljivo pri njegovem na Rousseauja spominjajočem nauku o zlati preteklo-sti ie le dejstvo, da očituje nezavestno simpatijo za angleško okupacijo, kar ga odtujuje domačinom. Drugi vodja Gandhi spornima po svojem anarhizmu in pasivnem odporu na Tolstega, pri katerem se je tudi učil. Med vojno in po vojni so se vršili stalni upori proti angleški vladi, ki se jih je udeleževal tudi Gandhi. On je dal tej borbi novo miselnost: angleška vlada je zlo, zato se naj vzdrže Indijci vsakega sodelovanja z njo; če bi jih Angleži napadli, naj se ne branijo in tako zmagujejo s pasivnim odporom in trpljenjem.
Praktično je to pomenilo bojkot angleškega blaga, zakonov in uradov,
vendar se ta »upor brez nasilja« ni posrečil; kaj kmalu je prisilila angleška policija ljudstvo k prejšnji pokorščini, Gandhija pa so zaprli, dokler ga ni osvobodila Maodonaldova vlada. Pod vplivom rusko-boljševiške propagande opuščajo indijski voditelji tolstojevstvo.
Preporod Kitajske in Japonske
Kitajska je bila do najnovejše dobe še po starih navadah in izročilih uravnana despotska monarhija, ki so jo vladali prav pogosto roparji in o-krutneži, ljudje, ki se niso ozirali na nikake zakone ,marveč le na svojo vest, če so jo slučajno imeli. Organizacija države je bila slabotna ter je imela vpliv le v središču, ostale pokrajine pa so živele povsem zase in od milosti in volje lokalnih mogotcev, ki so silno zadrževali izrast enotne in skupne zavesti. Še za časa kitajsko-japonske vojne ob koncu prejšnjega stoletja so se posamezni voditelji obnašali, kakor da se jih vse to ne bi niti tikalo. Pobudo za revolucionarni nastop je dal zapad, in sicer protestantski misijonarji, čeprav ne neposredno. Neki kitajski učitelj v Kantonu, ki je imel pri izpitu (verskem!) smolo, da je padel, je osnoval takoj nato novo versko sekto, in sicer na osnovi biblije in jiauka protestantskih misijonarjev. Začutil se ie obenem tudi za mlajšega Kristusovega brata in dosledno seveda tudi za sina božjega, ki mu je naročeno, da strmoglavi staro mandžursko vlado. Ta načrt se mu sicer ni posrečil, vendar je s svojo revolto oslabil pozicijo vlade. Koncem stoletja je izbruhnil znani obupni poizkus, da se Kitajska ubrani vpliva Evrope. Z vladno podporo se je osnovala tajna družba «harmoničnih in miroljubnih pesti», ki je uprizorila boksarsko vstajo, za katero se je Evropa kruto maščevala, sprerne-nivši Kitajsko dejansko v evropsko kolonijo. Leta 1912. je končno uspela revolucija in zavladala je republika. Z njo pa so prišle v deželo šele prave zmešnjave, ker se je obnovil stari boj med konzervativnim severom in naprednejšim jugom. Generali provineij so se vmešali v politiko ter odstavi''ali in nastavljali svojevoljno predsednika. Novega netiva so dali tem bojem po vojni Rusi, ki so hoteli Kitajsko pripeljati v socijalno-revolucijske struje, s čimer sicer niso uspeli, pač pa so povzročili meščansko in protitujsko vojno.
Japonska, ki je bila podobno kot Kitajska fevdalno-vojaška država, je preje podlegla zapadu. Zgodilo se je to sredi minulega stoletja, ko je pričela trgovati z Ameriko. Posledica je bila hitra modernizacija države. Neverjetno hitro je posnemala in prevzemala vse moderne iznajdbe zapada, od evropske obleke do industrijskih strojev in najmodernejšega vojnega materijala, kar je enako hitro pokazalo sadove — vsaj na vojaškem polju. Koncem stoletja so premagali Kitajce, 10 let kasneje Ruse in od tedaj se dviga Japonska kot vedno nevarnejša velesila.
Zapad ali Vzhod?
Mnogo se govori in piše o gnilem «Zapadu», ki je baje že zapisan smrti in vse se ozira na Vzhod, ki še ni povedal svoje «besede». Posebno ruski romantični pisci se trudijo dokazati, kako
smo nemogoče in pokvarjeno učeni in da nas vse prej ali slej vzaime vrag, če se ne pokorimo vzhodnemu duhu. V tem naziranju je brez dvoma mnogo romanticizma, hkrati pa čutimo za njim svojevrstno kulturno-zgodovinsko ideologijo, ki ne priznava absolutnega ideala kulture, za katerim morajo stremeti vsi narodi. In prav s stališča tega ideala se Zapad ne more «pokoriti» duhu Vzhoda, ki je zaostal za njim v splošnem razvoju.
Največje bogastvo Vzhoda pa je brez dvoma vera v moč človeškega srca, ki je tamikaj še živa in preveč umstveni Zapad se bo lahko vsak čas oplajal ob srčni genijalnosti Vzhoda. Tu bo imela izvor tudi «beseda», na katero čaka Evropa, «beseda», ki bo — sodeč po vsem — že zelo podobna dejanju!
Po knjigi prof. dr. Rédla »Zapad a
Vychod
S-.i
V ohridskem vlaku
Vesele zgodbe iz Južne Srbije
V CeSkem гатШершат mesečniku »Sirym svétemc i« objavil A. B. He-remda vesele zgodlbe s potovanja po progi Sboplje — Ohrid.
Čudna postaja
Tako zvano Zgornje Skoplje je obsežno močvirje v neposredni bližini Skoplja. V voznem redu državnih železnic je ta kraj označen kot izhodišče proge Skoplje — Henrijevo — Kičevo — Ohrid. Vlak odhaja odtod vsak dan ob 5.20 zjutraj, v nadaljnih postajah pa je tedaj, kadar privozi.
Ko sem prišel na postajo Zgornje Skoplje in se je izvošček ustavil na obrežju močvirja, sem bil ves obupan. Bilo je na jesen; še zdanilo se ni. Pred seboj nisem videl nič drugega kot nekako rumenkasto vodo. Malo dalje je svetila žarnica, znak, da v bližini vendarle žive ljudje.
Ko sem tako taval po obrežju rumenkaste vode, sem naletel na živo bitje.
— Prosim vas, kje je postaja Zgornje Skoplje? — sem vprašal. — Vesite, tujec sem in sem zgrešil...
Neznanec me je pogledal, se nasmejal in odvrnil:
—	Nikar ne bodite v skrbeh. Saj ste že na postaji. Vlak bo vsak hip tukaj.
In zares: čez par minut se je nekaj priplazilo po vodi. Ko sem stopil bližje, sem opazil, da je pred menoj nekak čuden aparat. Bil je podoben starinski kuhinjski peči in se je sam gibal, kaj pa, po tračnicah, ki sem jih stoprav v tem trenutku opazil.
Ohridska proga je namreč sila ozka: meri komaj 60 cm. Ker ima električen tramvaj v Beogradu tračnice v širini 1 m, je tedaj ohridska proga malce širša od polovice beograjske električne železnice. Seveda so vozovi temu primerni. Na zunaj so še dokaj podobni normalnim, na znotraj pa so precej drugačni.
V drugem razredu
Vlak bi imel odriniti. Nenadoma se pojavi odnekod truma vojakov in Ar-navtov. Vržejo se v vozove, nabašejo lesene klopi, pod klopmi povsod. Nekateri so skušali zlesti na strehe.
—	Prosim vas, sprevodnik, a'i je vsaj v drugem razredu prosto mesto.
— Nimamo drugega ra:reda. V!ezi-te se, kamor se da.
— Saj vendar imam vozovnico drugega razreda! Zakaj jih izdajate, če nimate drugega razreda?
Vsak zakaj ima svoj zato. To nam je pojasnil sopotnik, ki je že poznal progo. Razloček v razredih je celo precej pomemben. Če vlak skoči s tira (in to je na tej progi prav pogosto), lahko popotniki prvega razreda mirno sede na svojem mestu, popotniki drugega razreda morajo stopiti iz vagonov, tretji razred mora dvigati vlak z železnimi palicami, ki so pričvrščene na vseh vagonih. Če se pokvari lokomotiva, je menda tako - le: popotniki prvega razreda sede, drugega razreda gredo peš, tretjega pa potiskajo vlak ...
Ko smo to izvedeli, smo bili, kaj pa, radi, da nismo vzeli listke tretjega razreda. Sprevodnik je bil jako ljubezniv. Našel nam je mesto v vagonu, ki je bil pregrajen na dva dela. Enega je brž proglasil za 2. razred. In tako smo krenili na pot. Vlak je vozil s hitrostjo 5—6 km na uro.
»Za dame«
Ohridski vlak ni tako zelo strašen. Ljudje vedno pretiravajo. V Gostivar smo prispeli samo s polurno zamudo. No, od Gostivara dalje je bilo nekoliko slabše, a nikakor ne hudo. Vzeli so nam voz, v katerem je bil »drugi razred«.
V vlaku je vedno vagon, na katerem je napisano z velikimi belimi črkami: »Za dame«. V resnici to ne velja za vse dame, marveč le za bule t. j. muslimanske žene. Bule imajo posebno prednost. Naj so v drugih vagonih ljudje nabasani, da bi se lahko zadušili — ima ena sama bula pod feredžo (zagrinjalom) ves vagon. In nihče je ne sme nadlegovati, četudi bi se pod feredžo skrival brkat obraz kakega razbojnika. Tudi to se je namreč že zgodilo.
A nam je bila sreča mila. V Gostivaru je izstopila poslednja bula in damski vagon smo dobili mi.
Nad Zvezdo
Druga postaja od Gostivara je Zvezda na obronku visokega, gozdnatega Bukoviča. Skoraj nad glavami smo videli neštete serpentine, po katerih se je imel naš vlak povzpeti domala na vrh visokega Bukoviča. Okrog nas so se razprostirali venci gričev, po katerih je jesen pričarala neskončno sadje najraz-
ličnejših barv... Ne, bilo je orumenelo listje, ki je viselo na drevju v neskončnih šumah.
Vozimo se po mostu iz mogočnih brun. Nad nami je hrib, pod nami neskončno brezno. Nenadoma začujem pok in ropot. Bil sem pravkar na hodniku. Prvi hip nisem razumel, kaj bi se utegnilo zgoditi. Videl sem le, kako so z poslednjega vagona skakali prestrašeni popotniki in kako so se vsa okna nagloma odpirala. Potem sem opazil, da se je nekaj brun valilo v prepad. Lokomotiva je zapiskala in se zavila v oblak pare. Vlak se je ustavil.
—	Kaj se je pripetilo?
—	Nič posebnega. Vlak je skočil s tira. Neprijetno je samo to, da se je zgodilo na mostu. Lahko bi bila nesreča — je pojasnjeval vlakovodja.
Sneli so železne palice in popotniki tretjega razreda so spravili poslednji vagon na tir. Čez pol ure je bilo vse v redu, le most je bil malce porušen.
Osel na progi
Pri Ohridskem Izvoru, uro od Kičeva smo spet skočili s tira. Res da — samo en vagon. Komaj se je vlak pomaknil malo dalje, že se je spet ustavil.
—	Kaj je zopet?
Zares: dvajset metrov pred nami se je sredi proge mirno pasel osel. Zaman je vlakovodja vpil nad njim, da naj se umakne.
—	Zlodja, kaj nam je mar osel kar vozite dalje in naj ga povozi!
—	Dovolite, gospoda, je preveč nevarno, — nam je pojasnil strojevodja. — Če ga prevozim, mi vrže lokomotivo s kolesa in prav tamkaj je nevaren ovinek.
Ni preostalo nič drugega, kakor da se poda k oslu deputaciia popotnikov. Najprej so ga hoteli z dobrim prepoditi, ko pa to ni izdalo,4 so morale zapeti palice. Tako smo zaradi osla izgubili spet 20 minut...
In vožnja se je nadaljevala.
rROTI GOSENICAM svetu.ie ^Journal oî the Royal Horticultural Society« te-le ukrepe: Nikar naj se ne puste na vrtu neobdelana mesta; zlasti, če se pojavijo gosenice, je treba vsak kos skrbno obdelati. Prav tako ie treba skrbno odstraniti listje in gnilo sadje pod drevesi in na vejah ter skrbno preiskati vse okoliško grmovje in mahovie, zakaj tudi tam se skrivajo gnezda gosenic.
Z mongolskih step..
Iz znane knjige F. Ossendowskega «Živali, ljudje in bogovi», ki je vzbus dila veliko pozornosti in polemike v evropski javnosti, podajamo nekoliko mest, kjer imenovani poljski pisatelj in potovalec nad vse zanimivo opisuje stepno favno daljne Mongolije. (Poglavje XXXI., Ur ga.)
Na prvi postaji mojega potovanja v Urgo ni bilo dobiti konj; ko pa sem pokazal svoje listine staremu Mongolu in njegovim sinovom, sem takoj videl, da bom precej dobil konje.
»Gospod iima pravo na urgo«, so vzkliknili. Starec in dvoje mojih spremljevalcev so vzeii v roke tanke, do 4 metre dolge drogove, opremljene na konoeh z jermenastimi peti jam i, seli na konje in od br zeli v stepo. Moj voz jim je sledili. Krenili smo s pota v stepo in smo po dveurni vožnji dospeli do velike konjske črede. Iz te črede so Mongoli z zankami polo vili potrebne konje.
Kar naenkrat so se izza gore v največjem diru prikazali lastniki konj. Sta-rec-Mongol jim je takoj pokazal moje listine, nakar so se takoj pokorili in mi niso dali samo konje, marveč tudi štiri ljudi, ki so imeli zameniti moje dosedanje spremstvo.
Dolžnost dajati konje za pošto se imenuje »urga«. Vsi Mongoli, ki se poslužujejo tega načina, ne potujejo po cesti, marveč naravnost po stepi od ene konjske črede do druge. Ker pa se spremljevalci hočejo čimprej rešiti službe, dirjajo kakor blazni.
S tako »urgo« sem prepotovali okoli 200 miilj po krajih, ki so doslej popolnoma neraziskani in sem se pri tej priliki seznanil s čisto posebno favno te dežele.
Spotoma smo često srečavali ogromne črede mongolskih antilop, močnih včasih po pet do šest tisoč glav. Takisto smo često naleteli na skupine mongolskih jelenov in antilop neke druge vrste, večkrat pa so se na obzorju pojavile in hipoma izginile črede brzono-giih divjih konj in oslov.
Na neki postaji globoko v stepi sem imeli priložnost dolgo opazovati veliko naselbino svizcev. Ogromno prostranstvo nekoliko milj naakoM je bilo pokrito s hoilmci, ki so se bočili nad vhodi prebivališč teh živalic. Po ravnini so sem iin tja švigali svizci različne velikosti, sivorumem<e ali rjave barve, nekateri izmed njih v velikosti srednjeveškega psa. Te živailice so zelo težke in irejene in koža se jim pri teku trese
ter nabira v gube, kakor da jim je prevelika. Svizci so izvrstni kopači. Rijejo zdo globoke jame in mečejo na površje kamenje in razne rudnine. Na mnogih mestih sem videl nad gnezdom zložene holmce iz bakrene rude, na severu pa celo iz volframa in vanadija, ki scv* ga svizci izkopali iz globine. Kadar svizec počiva pred vhodom, sede na zadnje noge in sedi nepremično, da je iz daljave podoben panju ali iz zemlje molečemu kamenu. Živali ca je zelo radovedna in ako opazi bližajočega se jezdeca, ne zbeži, marveč ga z velikim zanimanjem ogleduje in rezko cvfli. Lovcem pride prav ta radovednost in love svizca na ta način, da se anu bližajo z dolgim drogom, na katerem so privezane raznobarvne cunjice, ki popolnoma odvrnejo vso pozornost živali od nevarnosti, dokler je lovec s sigurnim strelom ne ubije. Ob reki O.rhon sem nekdaj videl nenavadno sliko: vse obrežje je bilo posejano s tisoči holmcev in moji Mongoli so morali skrbno paziti, da si njih konji niso polomili nog.
Nad nami je plaval orel, ki se je kar naenkrat kakor kamen spustil na holmec pred vhod ter preža! na svizca. Čez nekaj časa se je iz luknje prikazal svizec iin stekel k sosednji luknji. Orel je takoj skočil z vrha holrna in z enim krilom zakril vhod. Svizec s« je, za-čuvši šum, obrnil in se besno vrgel na orla, hoteč si priboriti dohod k svojim mladičem. Začel se je ljut boj. Orel, zakrivajoč s kreljutjo vhod, se je bojeval s kljunoirn. z eno nogo in s svobodnim krilom. Zivalica se je z obupno hrabrostjo lotevala roparja, toda popolnoma brezuspešno, kajti močan udarec s kljunom jo je kmalu vrgel na tla. Orel jo je še nekolikokrat udaril, ko pa je videl, da je žrtev mrtva, jo je zgrabil in z vidnim naporom odplul proti goram.
V bolj goratih skoro puščavskih krajih Mongolije živi še drugi glodavec — hrček. Barva njegovega kožuha je popolnoma enaka barvi stepe, po velikosti pa ni večji od veverice. Hrček ie zei>o hiter in njegovi gibi so kakor kačji. Živi v ne posebno globokih hikmah, kjer zbira razna semena in zrtnje. Zelo
zanimivo je njegovo prijateljstvo z ru-menoglavim stepnkn škrjainčkom. Kadar škrjanček opazi po stepi tekajoče-ga hrčka, se spusti nanj in mu sede na hrbet. Držeč ravnotežje z razprostrtimi krili jaše po stepi na hrčku in veselo žvrgoli. Hrček je tega jezdeca oči-vidno tudi vesel, ker zadovoljno maha s svojim dolgim kosmatim repom. Med to veselo ježo škrjanec s silno spretnostjo in hitrostjo lovi i,n uničuje razne zajedavce v hrčkovem gostem kožuhu. Mongoli pravijo hrčku »konj veselega škrjančka«. To prijateljstvo ima pa še drug povod. Ako se pojavi sovražnik — orel ali jastreb — izpusti škrjanec tri rezke žvižge in se skrije za kamen. Signal razumejo vsi hrčki, ki se jadrno poskrijejo v svoje luknje in se potem dolgo ne prikažejo izpod zemlje.
Zopet v drugih krajih Mongolije, kjer je bujnejše in obilnejše rastlinstvo, sem naletel še na tretjo vrsto glodavcev — na črno stepno podgano s kratkim repom, ki živi v skupnih naselbinah po kakih dve sto živali. Te podgane so zanimive zato, ker tako rekoč gojijo pravilno poljedelstvo in pripravljajo ter hranijo na sila racijonelen način zaloge hrane za zimo. Ko je trava najbolj sočna, jo podgane kosijo. Kosi jo na ta način, da s hitrimi gibi glave odreže s
svojimi ostrimi in dolgimi sprednjimi zobmi hkrati po dvajset do trideset stebel. Ko se trava posuši, zbira podgana seno in ga spravlja v stoge na najbolj racijonelen način. Nabere kup sena ter ga pritrdi na zemlji s tem, da skozi in skozi pretakne neštete palčice, ki jih na vrhu poveže s travo v popolnoma pravilen stog. Nanj naloži drugi sloj sena, ki ga pritrdi na isti način, da je popolnoma zavarovan pred sunki vetra. Da bi pozimi ne bilo treba hoditi predaleč po krmo. napravlja podgana senene stoge kolikor mogoče blizu vhoda v svoj rov. Komji in velblodi zelo cenijo te podganje zaloge, ki sestoje iz najboljše trave. Stogi pa so zvezani tako krepko, da je za razrušenje potreben priličen trud.
Po vsej Mongoliji sem tudi naletel posamezne pare ali cele jate sivorutne-nih stepnih kokošek, ki jim tu pravijo »salga«. Pravijo jim pa tudi lastavice, ker po svojem zakoničenem repu in po lastavičjem letu močno spominjajo na te ptice. Salga je zelo zaupljiva in kar nič boječa, človeka pusti čisto blizu k sebi. Ako jc pa prestrašiš, zdeti visoko, kroži po zraku in cvrči kakor lastavi-ca. Samci imajo lepe rdečerjave lise po vratu in hrbtu in noge poraščene s košatim perjem.	.,
42,250.000 Din za sliko!
(K naši naslovni sliki.)
Te dni je lady Desborough, dvorna da« ma angleške kraljice Marije, prodala po dolgih pogajanjih za to bajno vsoto sliko «Marija z detetom», delo Rafaela iz L 1508.
Kdo je sliko kupil, ni znano, vendar se bo pa gotovo tudi ta umetnina preselila v Ameriko, kjer bogataši žrtvujejo največje vsote, da bi svoje bogastvo obdali s sija» jem stare kulture.
Ker se v isti zbirki na posestvu Panshan» ger, ki je znano pod imenom galerija lorda Cowperja, nahaja še ena nekoliko manjša Rafaelova Madona, so imenovali prodano «Veliko Madono», čeprav je le 68 cm viso» ka in 46 cm široka. Računajte, kolikokrat jo je kupec pokril s tisočaki!
Slika je bila, preden je prišla v Anglijo, last družine Niccolini v Firenci in se je po lastniku imenovala «Madonna Niccolini». Umetnina je nesporno delo slavnega umet» nika, ker so znani vsi dosedanji lastniki, poleg tega ima pa še na robu obleke pod vratom napis: M D... VIII. R. V. PIN —, ki na naši sliki n' viden in znači: «1508. Rafael iz Urbina slikal.» Umetnina spada med najljubkejša dela tega mojstra dušev» nega miru in klasične ženske lepote. Seve» da je pa tudi v tem slučaju bolj plačano ime, kakor umetnost sama. Če bi denarni mogotec podaril za sliko odštete milijone v podporo umetnosti svoje domovine, bi bil umetnosti gotovo več koristil kakor z na» kupom le ene slike, pa čeprav je Rafaelova.
PETLETNI TE LE P AT
V letniku 1894. časopisa «Annales des sciences psychiques» je opisal dr. .Quin» tard tale slučaj: Nekega petletnega dečka podučuje mati v računanju. Toda vse, če« sar bi se bil moral naučiti, zna deček že v naprej. Mati mu zastavlja najtežje ra« čune iz računice in deček brez premišlje»
vanja zadene pravilno rešitev. Pogoj je samo to, da mora biti mati zmerom na» vzoča in da sama zna pravilno rešitev ra» čuna. Deček ume govoriti tudi tuje jezike, v kolikor jih pozna njegova mati.
Žal, da ne vemo ničesar o dečkovi na» daljnji usodi. Vsekakor je to značilen slu» čaj telepatije.
O ETRUŠKEM NARODU je nedavno predaval v Haagu strokovnjak prof. Trombetti iz Bologne. Smatra, da je bil ta narod v davnem času zelo močan in da je obvladal velik del Sredozemskega morja. Po izvoru je soroden Indoevropcem, kulturno pa je bil najbližji krétski kulturi.
RIBJE IKRE
. Število ribjih iker zavisi od velikosti, starosti in vrste rib. Tako imaje n. pr. kapri 200.000, lososi, lipani 8000, nekatere morske ribe pa celo 8 do 10 milijonov in še več iker na i kg teže.
PLESNOBA V SIRARSTVU
Znano je, da nekatere vrste sira dosezajo mačilen vonj in okus stoprav tedaj, ko na njih ali v njih žive nekatere vrste plesni. Tako so v tem pogledu znani italijanski sir gorgonzola ali pa francoski roequefort in camembert. V Franciji so vzgojili iz rocque-forte nekatere vrste plesni in izbrali iz njih tiste, ki dajejo siru najboljši vonj in okus. Take plesni goje na veliko v sirarnah, tako da so tedaj tudi plesni postale kulturne rastline.
Današnja umetniška priloga
Današnji številki smo priložili krast no fotografijo našega priznanega so» trudnika Frana Krašovca, ki kaže do> lenjsko p okra jino pri Mokronogu v junijskem nestroju.
«ŽIVLJENJE IN SVET« stane celoletno 60 Din, polletno 30 Din, četrtletno 15 Din, mesečno 6 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana. Prešernova ul. 54.
Naročnina za inozemstvo: ITALIJA mesečno 2 liri, četrtletno Ur polletno 12 lir, celoletno 21 lir. — FRANCIJA mesečno 3 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 4 krone. AVSTRIJA mesečno 63 grošev. AMERIKA in osU..c ir.o» zemstvo 1 in vol dolarja na leto.
Urejuje Božidar Borko. — Izdaja ra konzorcij Adolf Ribnikar. — Za «Narodno tiskarno d d.» kot tiskarnarja Fran Jezeršek, — Vsi v Ljubljani.