List 47.
Dober nauk tistim, ki vsako novo reč radi
zametujejo.
Ko je v zadnji polovici 16. stoletja krompir iz Amerike prišel na Angležko, si je kupil nek bogat grajšak v Škocii semena in ga vsadii na svoj vert. Ko je krompir pognal zel i še, je mislil, da to je toliko hvaljeni krompir za jesti. Grajšak povabi tedaj vse svoje znance iz cele okolice, da bi pokusili novo jed. Veliko pojedino je napravil in na sredo mize je postavil kuhani krompirjevem Al kako so zamerdali povabljeni gosti, ko so pokusili ono zeliše! Le en glas je bil, da to ni jed za ljudi, in naj se gre solit, kdor hvali slabo travo. Grajšak ves togoten pošlje po vertnarja in mu ukaže, pri tej priči izruvati ves novi sad. Ko vertnar ruje zeliše, najde v zemlji krompir. Mo-drejši kot gospodar njegov ne zaverže podzemljic, ampak jih kuhati da. Zdaj še le so spoznali dobroto krompirja, so ga spet sadili in ne več opustili.
Tako gre pri nas, pa tudi drugod, z marsiktero novo rečjo, naj je sad ali inašina ali kaj druzega. V nerodnih rokah se skazi marsikaj, in berž se zaverže potem cela dobra stvar!
—-   370    -----
Kako dolgo je terpelo, preden so se pri nas ljudje krompirja poprijeli; z briči so jih gosposke mogle siliti, da so ga sadili. Na Rusovskem so pa še zdaj kraji, kjer kmetje od krompirja nič nočejo slišati, ker pravijo, da krompir človeka naredi neumnega!