i
i
“Legisa-utrinek” — 2017/6/8 — 13:04 — page 80 — #1 i
i
i
i
i
i
UTRINEK
LUKRECIJ KAR IN PADANJE TELES
Kar naprej slǐsimo, da je šele Galileo Galilei ovrgel Aristotelove teorije o tem,
da težja telesa padajo hitreje kot lažja. V resnici je to spoznanje staro že več
kot dva tisoč let. Prisluhnimo rimskemu mislecu Titu Lukreciju Karu. Ta
sodobnik Julija Cezarja pravi v izredno obsežni pesnitvi O naravi sveta,
originalno De rerum natura [1]:
Ako kdo misli nemara, da morejo težja telesa,
ker se hitreje nesó, padaje navpično v praznini,
z vǐska zadeti na lažje in s tem povzročiti udarce,
...
daleč izgublja se mož od póti pravilne presoje.
Resda, karkoli že pada v vodi in redki zračini,
mora, čim težje pač je, tem urneje spešiti padec,
namreč zato, ker naravi vodé in rahlemu zraku
ni moč sleherno stvar enako zavirati v padcu,
ne: premagana v tekmi popuščata težjim hitreje;
pač pa, nasprotno, praznina ne more nikjer in nikoli
stvari nobeni, ki pada, zaprek postavljati zoper,
zmeraj se vdajati mora, to terja že njena narava.
Z isto brzino tedaj, četudi različna po teži,
morajo sémena vsa se nositi po mirni praznini.
(To so verzi 225–239 druge knjige fizikalnega dela te pesnitve v prevodu
Antona Sovreta.)
Lucretius Carus je pripadal šoli helenističnega filozofa Epikurja. Lu-
krecij povsem pravilno pravi, da v vakuumu vsa telesa padajo enako hitro.
V zraku ali vodi pa zaradi upora pride do razlik. Res je nenavadno, da
so praktično vsi zgodovinarji znanosti spregledali ta odlomek iz sicer dobro
znanega Lukrecijevega dela De rerum natura.
Lukrecij je bil glavni posrednik in popularizator Demokritove teorije
atomov. Tako že takoj na začetku pesnitve O naravi sveta najdemo razdelek:
DRUGI AKSIOM: NEVIDNI ATOMI.
80 Obzornik mat. fiz. 64 (2017) 2