ETNOLOG
GLASNIK
ETNOGRAFSKEGA MUZEJA
V LJUBLJANI
KNJIGA
XV — 1942
VOL.
LJUBLJANA 1943/XXI
Etnolog izdaja in zalaga Etnografski muzej,
Ljubljana, Bleiweisova c. 24 (za izdajatelja odgovoren dr. Raj ko
Ložar, Ljubljana).
Uredništvo in uprava istotam (za uredništvo odgovoren
dr. R. Ložar, za upravo dr. Franc K. Kos).
Tisk Učiteljske tiskarne v Ljubljani (Fr. štrukelj ).
Etnolog izhaja letno.
Rokopisi, namenjeni za objavo v listu in dopisi uredništvu ter
upravi kakor tudi publikacije, namenjene za oceno v listu, naj se
pošiljajo na naslov: Uredništvo Etnologa, Ljubljana, Etnografski
muzej, Bleiweisova c. 24.
Pričujoči letnik je izšel dne 1. marca 1943/XXI.
ETNOLOG
GLASNIK
ETNOGRAFSKEGA MUZEJA
V LJUBLJANI
KNJIGA
XV — 1942
VOL.
LJUBLJANA 1943/XXI
44061
Kazalo vsebine
Kotnik Franc, Blagoslov zelišč na kres in čar kresnic..... 1
Orel Boris, Čarodejni obred in mit nakolenčiča ter bosmana v sloven-
skih ženitovanjskih običajih. (Začasno poročilo.)   .... 25
Grošelj Milan, O tipu pravljice o Amorju in Psihi..... 62
Ložar Rajko, Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja    .     . 70
Novak Vilko, Ovčarstvo pod Stolom in v Planici.....89
Lokar, dr. Janko, Vsi pojte rakam žvižgat!.......95
Lokar, dr. Janko, Nekaj zagovorov iz borovniške okolice   ....     96
Fr. Kotnik
Blagoslov zelišč na kres in čar kresnic
I. Uvod
že od nekdaj je človek zelo čislal rastlinstvo. Predstavljal si je,
da je narava živa, da so rastline in kamni ravno tako govorili kakor
človek. A ta zlati vek je že davno prešel. Fr. Erjavec je zapisal o
govorečih rastlinah tole: »Sprva so govorile vse rastline. Ko je šel
človek po gozdu, besedovala so drevesa, in če je šel po senožeti, pove-
dala mu je vsaka zel: jaz sem zato, jaz za to! Ko so se tako med
seboj menâle (pogovarjale), za kako bolezen bo katera v zdravilo,
rekel je ocet (cirsium arvense) : jaz bodem za drisko. Temu so se
glasno zasmejale vse rastline. Bog jih je slišal, se razsrdil in jim vzel
besedo.«^ če pa danes hočeš slišati, kako rože govorijo, moraš pojesti
juho, v kateri je bila skuhana bela kača.-
Bog je dal rastlinam zdravilno moč in če jih poznaš, ti lahko
mnogo koristijo, pa tudi strupene lahko uporabljaš sebi v prid, če
znaš z njimi prav ravnati. To je splošno mnenje ne samo našega
naroda, ampak skoraj vseh narodov. Posebno moč pa imajo rastline
o kresu ali pa med gospojnicama. In o kresnicah bom razpravljal.
Ne mislim pa s tem izrazom na kak določen botaničen pojem, tudi
ne na kresnice, ki sredi vasi kres kurijo, torej kresujejo. Pojem po-
meni vse one rastline, ki so po narodnem izročilu že izza davnih časov
ozko povezane z običaji o kresu.
Ko je krščanska cerkev določila 1. 354. po Kr. Kristusovo rojstvo
na 25. december, ki je bil dies natalis soliš invicti (zimski solsticij),
je po I^uku I, 3, 6 24. junij, letni solsticij starega rimskega koledarja,
rojstni dan sv. Janeza Krstnika, ki je bil pol leta starejši kakor Jezus.
Tako je bilo cerkveno leto lepo razdeljeno na 2 dela. Cerkev je izbrala
rojstni dan in ne dan smrti za glavni praznik, ker obglavljenje sv.
Janeza Krstnika praznuje 29. avgusta. Dan rojstva sv. Janeza Krst-
nika je bil do 19. stoletja velik cerkven praznik.^ Do prve svetovne
1 Iz potne torbe. LMS 1883, 334. Bajnščice.
- Kotlje na Koroškem.
" Schneeweis Edm., Grundriß des Volksglaubens und Volks-
brauchs der Serbokroaten. 193. 0 cerkvenih praznikih v srednjem veku
prim. Dr. A. Veit, Volksfrommes Brauchtum und Kirche im deutschen
Mittelalter. 1936, 93 sl. Med zapovedanimi prazniki je tudi sv. Janez Krst-
nik. Prim. tudi HWDA IV, 705, in pa S t e g e n š e k , Dekanija gornje-
grajska 222 in 226, ki ga navaja v starejšem lučkem opravilniku iz prve
polovice 18. stoletja s procesijo k sv. Antonu, ki pa je bila v jožefinskem
lučkem opravilniku že odpravljena, a praznik je še ostal.
2 Fr. Kotnik:
vojne smo ga ponekod še »ströjili«, to se pravi, da je na ta dan
počivalo delo ali pa se vsaj določena dela niso smela opravljati. Kot
osebnost sv. Janez Krstnik v slovenskem narodopisju nima večje
vloge. Slovenci ga ponekod častijo kot zaščitnika zoper blisk in točo.^
Postiljajo mu na kresni večer po izbah in vežah s kresnicami in pra-
protjo, da bi ležal na mehkem in odvračal nesrečo od hiše, ker na
kresni večer prihaja sv. Janez v naše hiše prenočevat.
Kot krstno ime pa je sv. Ivan ali Janez pri nas zelo razširjen,
med Ivani seveda tudi sv. Janez Krstnik. Njemu na čast so naši
predniki postavili mnogo cerkva. Za sv. Miklavžem, ki ima na ozemlju
salcburške nadškofije in nekdanje oglejske cerkvene pokrajine (gori-
ške nadškotije) 193 cerkva, toda od teh 131 južno od Drave, ker je
zavetnik ljubljanske škofije, jih ima sv. Janez Krstnik največ, namreč
162". Razmerje severno in južno od Drave je 8P : 8V^.
Izmed cerkva v lavantinski škofiji je posvečena sv. Janezu Krst-
niku tudi cerkvica pri Sv. J an ž u na Dravinjskem vrhu
(Trambergu), podružnica Sv. Vida pri Ptuju. To je majhna cerkvica,
12 m dolga, 8 m široka in 6 m visoka, ki je bila zidana okoli 1300.
Cerkev Sv. Vida pri Ptuju pa je bila zidana po lavantinskem šema-
tizmu 1. 1445." Toda že 1. 1426. se omenja v gornjegrajskem urbarju
5 hočkih vikarijatov, med njimi tudi Sv. Vid ob Dravinji (in Treen)."
Po reformaciji je 1. 1617. cesar Ferdinand II. kot vrhovni patron
izročil župnijo sv. Vida oo. minoritom v Gradcu, papež Urban VIII.
je inkorporacijo potrdil 6. avgusta 1623. župnijo so od tedaj uprav-
ljali redovni duhovniki, izmenoma tudi svetni. Ob jožefinski raz-
mejitvi župnij je prišel Sv. Vid pri Ptuju pod sekovsko škofijo. Leta
1934. je bila fara inkorporirana ptujskemu minoritskemu samostanu.
Ne gre tu za odstranjevanje nejasnosti, ki nastajajo ob primerjanju
lav. šematizma, Kovačičevih trditev in spisa v knjigi Pax et bonum
(137—140), ki ga je posnel Avgust Kos po Slekovčevi rokopisni šent-
vidski kroniki, ampak za dejstvo, da je (podružnična cerkev sv. Janeza
zelo stara in da so župnijo upravljali vsaj od 1. 1617. oo. minoriti.
II. Blagoslov rož na Janževo pri Sv. Janžu
Običajno je sedaj, da cerkev blagoslavlja, kjer je ta obred še
navadi, rastline na Veliko Gospojnico, toda pri Sv. Janžu se vrši ta
blagoslov na kres. Tedaj je tam tudi proščenje. Dekleta in žene
prinesejo k blagoslovu košare in košarice, polne lepih cvetočih rož,
ki so jih nabrale po travnikih pa tudi po domačih vrtovih. Ne samo
iz šentvidske župnije, ampak tudi iz okolice, iz Budine, Brstja in iz
vasi ob cesti na Bori, celo iz Zavrča jih prinašajo. V šentvidski župniji
* ZÖV = Zeitschrift für österr. Volkskunde IV, 145.
5 Stegenšek 189, eksponenti pomenijo sopatrocinije.
8 Šematizem lav. knezoškofije za leti 1920 in 1921, str. 140. Takrat je
imela župnija 3979 duš.
' K o v a č i č , Zgodovina lavantinske škofije 1228 -1928, str. 76.
Blagoslov zelišč na kres in čar kresnic 3
pa nese od vsake hiše dekle ali gospodinja cvetlice blagoslavljat.
Kakršnih ženske nabero, bodisi vrtnih ali travniških, takšnih prineso.
Najbolj priljubljene za blagoslov so škorecelj, lapuh, kamilice, dušica,
rožmarin, vinska rutica in Marijini lasje. Glavna pa je Janževa roža,
ki ji pravijo pri Sv. Vidu križeva roža. Še več vrst jih nabero, ki jim
ljudje še imena ne vedo in tudi vrtnih natrgajo, da je šopek bolj
pisan. Staro ustno izročilo pravi, da se morajo poljske rože nabrati
na mejah med njivami. Tudi žito, kar pomeni tam rž, nosijo blago-
slavljat, da bi jim bila obvarovana moljev in druge take golazni.
Poročilo iz Budine pravi, da prinašajo različne vrste rož, med njimi
pa ne sme manjkati Janževa roža, ki rumeno cveti. Pa še druge stvari
nosijo k blagoslovu: pri Sv. Vidu maslo, ki ga rabijo proti ranam
in trganju po udih,** iz Budine pa baje poleg masla tudi mleko, sir
in smodnik. Ta je za zdravilo proti raznim boleznim, zlasti proti
pljučnici." V župniji sv. Vida pri Ptuju uporabljajo te blagoslovljene
rože za razne stvari in na razne načine. Za bolno živino narede iz
rož kadilo in ž njim pokadijo, če je bolezen bolj zagonetna. Za bolnike
delajo iz njih obkladke za razne bolezni. Sicer se tega zdravljenja
poslužujejo le starejši ljudje, »mlajši pri tem pešajo, kakor pri vseh
starih običajih,« pravi poročevalec. Ni mi znano, da bi se vršil na dan
sv. Janeza Krstnika pri nas še kje drugje blagoslov zelišč. Tudi drugod
ga na ta dan nisem zasledil. Edino v lateranski baziliki v Rimu so bla-
goslavljali na vigilijo sv. Janeza Krstnika nageljne. Znano je, da je
mogočna lateranska bazilika, »omnium ecclesiarum mater et caput«,
posvečena temu svetniku. — S. Giovanni in Eaterano. V lateranski
cerkvi je blagoslavljal nageljne kak kardinal. Blagoslov se je vršil
slovesno in Rimljani so na kres nosili blagoslovljene nageljne.^" Tudi
pri Sv. Janžu se vrši blagoslov slovesno, ker je ta dan tam proščenje
kakor v I..ateranu.
Ni izključeno, da se je pri nas vršil nekoč na kres blagoslov rož
tudi v drugih cerkvah, posebno v takih, ki so posvečene sv. Janezu
Krstniku. Za Janževo rožo, Hypericum perforatum, ki jo pri blago-
slovu pred vsemi čislajo, imamo med drugimi nazivi tudi tele: šent-
janževka, sv. Janeza roža (Tušek rkp.), janževka (Košir-Modern-
dorter), krvaveč, sv. Janeza glavica (Dobrna). Če manemo cvet,
pordeči. I^egenda pravi, da zato, ker so sv. Janeza Krstnika obglavili.
V Šent Vidu pri Ptuju ji pravijo križeva roža. Hinko Tuma navaja
še imena: križevec, ivanovka in šentjanževica.^^ Zakaj naziv križeva
roža in križevec? Legenda pripoveduje: ko je Gospodov ljubljenec
sv. Janez žalosten stal pod sv. križem, je skrbno zbiral rastline, na
katere je kapljala Gospodova sv. kri, da bi jih kot drag spomin na
" Poročilo kaplana Antona V o g r i n c a , ki je rojen v župniji Sv. Vida
pri Ptuju, in drugih.
» Poročila iz Budine sedaj ne morem še enkrat preveriti, da bi mogel
določno trditi, da ustreza popolnoma resnici. ^
A. Franz, Die kirchlichen Benediktionen im Mittelalter 1. 416.
" Janko Barle: Prinosi slovenskim nazivima bilja (str. 111 pos. odt.).
4 Fr. Kotnik:
Odrešenikovo smrt razdelil pobožnim vernikom. Ljudstvo je zame-
njalo sv. Janeza, Gospodovega učenca, s sv. Janezom Krstnikom.
Nemci imenujejo rastlino tudi Christi Wunderkraut, Gottesgnaden-
kraut in Hergottsblut. Tudi Johannesblut jo nazivljejo. Po izročilu
ima posebno moč, da odganja temne sile, hudiča in blisk. Hudič jo
posebno sovraži, zato je liste te rastline prebodel z iglami (perfora-
tum!). Zdi se pa, da je krščanstvo preoblikovalo staro ime Andro-
saimon (moška kri), ki ga navaja že Dioskorides, v krščanskem
smislu, če namreč zmanemo rastlino, zlasti pa cvet, ]n-ikaplja rdeč
sok, ki je podoben krvi.^'^ Ker je v teku stoletij ljudska fantazija ovila
to koristno rastlino z legendarnim čarom, so ji pripisovali še večjo
zdravilno moč, kot jo ima. Zato je razumljivo, zakaj je morala biti
tudi med kresnicami, ki jih je blagoslavljala Cerkev na kres.
lU. Blagoslov zelišč na Veliko Gospojnico in ob drugih dneh
Navadno Cerkev blagoslavlja razna zelišča na Veliko Gospojnico.
Ta obred je v kat. cerkvi zelo star. Že v 10. stoletju imamo zanj
posebne blagoslove — benedikcije, ki naj bi z dvema molitvama
napravili zelišča koristna za zdrave in bolne, za ljudi in živino, šopek
rastlin, ki so ga prinašali blagoslavljat, je bil različno sestavljen.
Splošno so mu pridevali kvečjemu žitno klasje in mogoče tudi vratič.
Dodajali so besedilu še kolekto za praznik Velike Gospojnice: Marija
naj bi še posebej izprosila blagoslov. Novi obrazec pristavlja 64. psalmu
z več verzikuli še 3 daljše molitve, v katerih so blagodejne in zlo od-
vračujoče posledice še posebej omenjene. Blagoslovljena zelišča shra-
njujejo v hiši kot sredstvo zoper ogenj in strelo, zatikajo jih v njive
in v hleve, mešajo jih med živinsko krmo in žito za seme, polagajo jih
tudi zakoncem in otrokom v postelje. Razen na Veliko Gospojnico so
blagoslavljali zelišča tudi na Vehko noč (Minden), Sv. Petra vezi
(Straßburg), na vigilijo Sv. Janeza Krstnika v lateranski cerkvi, kar
smo že omenili, in na dan sv. Tilna v Španiji koprc. Nekateri obred-
niki (n. pr. samostan Metten, 15./17. stoletje), imajo tudi obrazec za
blagoslavljanje rutice, ki je zoper strup in za izganjanje hudobnega
duha posebno pripravna, mandragore in drugih zdravilnih zelišč, s
katerimi so »literati« od 14.—15. stoletja dalje seznanjali ljudstvo.^"
V ljubljanski škofiji ta blagoslov ni običajen. Nemara pa je bil
v starih časih tudi med običajnimi cerkvenimi obredi. V Rimskem
obredniku (slovenskem) je blagoslov zelišč na 15. VIII. — na Veliki
šmaren (str. 462)." Bržkone je blagoslov na praznik Vnebovzetja BI.
!! P'? '     ' ^'Ottessegen der Kräuter einst und immerdar. 1936, 131.
l ¦¦ ?• ^^J^'lf^f' I-Th. K. = Lexicon für Theologie und Kirche
s. V. Krautervveihe (Würz, Würz, Wischweihe).
1« Drugi blagoslovi v Rimskem obredniku. (Ljubljana 1932.) Str.- 271
sadežev in vmogradov, 459 blagoslov kruha, vina, vode in sadov zoper bo-
lezni v grlu na dan sv. Blaža (novo iz I. 1883.), 499 bi. pašnikov, polj in
planin (novo iz 1. 1886.), 525 sira ali masla (staro), 663 bi. palm ali drugih
vej na dan sv. mučenca Petra (lastno dominikanskemu redu) umrl muče-
niske smrti 6. IV. 1252. (Glej Franz, Benediktionen 1 106, 210 sq 215)
Blagoslov zelišč na kres in čar kresnic 5
D. M. tudi v zvezi z Marijo, ki je »roža na polju in lilija dolin«, ki je
»roža dutiovna«. Prim. tudi konec epistulel V prvem responsoriju pa:
»Kakor cvetoče vrtnice v dneh pomladi, kakor lilije ob potokih . . .«
Marijo primerja cerkev tudi vrtu. Legenda pripoveduje, da so našli
apostoli v Marijinem grobu, ko so ga odprli, rože, ne pa Marijino
mrtvo truplo.^s
Ljudstvo pravi, da so medgospojnične zeli, nabrane med Veliko
in Malo Gospojnico, ki se posušijo za zimo, najbolje, ker so tedaj
blagoslovljene. Te so: jagodičevje (peresa gozdnih jagod), šentjanževo
zelje, gorni rožmarin, modri encijan, gorna rabarbara, žavbelj, pelin,
ajbiš, škrocut, črne češnje, črnice (borovnice), kamilice, meta,
smolje (= brinje), dobra misel, jetičnik, malisa, luštek, krabuljica,
volčji koren, encijan, kolmež, arnika, bezgovo listje, jelovo hovje,
levrat, črno upanje, lapuh (= belo upanje), habad, krvavičje, škrpec,
črnobela, vanjgélika.^" Pri Strugah nabirajo ženske »mej mašami«,
t. j. med Veliko in Malo mašo, tudi vsake vrste cvetlic (rož) za različne
bolezni, zato ker imajo cvetlice takrat največjo moč. Pa tudi v Mot-
niku se to vrši, kar potrjuje Križnik: »Med Šmarnimi mašami« rože
nabrane so potlej za vsako zdravilo. Prim. tudi Vuk, život i običaji,
str. 68 p. b. »Medjudnevnica«, ki znači Srbom po starem koledarju
med ali mej mašami. Srbski graničarji pravijo »medju gospojine«.^'
Iz Slovenske krajine nam je skopo poročilo o blagoslovu »na Velko
mešo« napisal Klekl ml.^^ : Velka Meša. Kaline, korine zvezane vu
pušel. Je i zmes ščetalije, valentinke, sunčavnica. Blagoslovi se na
Velko Mešo. Doma na streho položijo. Kaline skučene, z melov, s
toplov vodov, s plavišom polevane, kak močnik, na otekle kotrige
devajo. Proti šusom. One korine i ostale kaline se zosečejo, se vržejo
u krop. Na sveto noč se ž njov mujvajo, da je ne glava bolela. —
Tornišče. — Blagoslov rož na Veliko Gospojnico je izpričan med Slo-
venci v Slovenski krajini in ponekod v lav. škofiji, n. pr. v makolski
župniji.
IV. Razne rože in zelišča blagoslavljajo tudi kapucini
V Celju se vrši pred praznikom Porcijunkule 1. VIII. blagoslov
zelišč na samostanski porti. Na zato pripravljeni mizici se postavijo
sv. križ in dvoje gorečih sveč. Duhovnik, oblečen v koretelj in s štolo,
blagoslovi in poškropi z blagoslovljeno vodo in okadi s kadilom razne
pripravljene rože. Ljudje čakajo s primernimi košaricami, s sešitimi
platnenimi vrečicami in tudi s papirnatimi vrečicami ter jih takoj
razneso. Navadno so ti ljudje z bližnjih župnij, iz mesta, pa tudi iz
oddaljenih krajev kakor iz Laškega, od Sv. Jederti, iz Loke, Zidanega
A. Schott, Das Meßbuch der hl. Kirche (16 izd.) 697.
" Dr. J o s. § a Š e 1, Slov. Plajberg.
" Navratil, Slovenske narodne vraže in prazne vere LMS 1892, 128.
Glej tam tudi gradivo pri drugih narodih!
1» Šatringe Slov. Krajine v Kalendarju 1929, 49.
6 Fr. Kotnik:
mostu, Radeč, št. Jurja ob j. ž., Ponikve in iz Savinjske doline. Sicer
se pa raznovrstne rože blagoslavljajo tudi po večkrat na mesec na
neslovesen način. Ljudstvo jih rabi za podkajenje v primeru bolezni
pri živini, pa tudi pri bolnih otrocih in onemoglih starih ljudeh.
Tudi v Krškem je ta cerkveni obred običajen. Ljudje hodijo
vse leto iz vseh okoliških far ljubljanske kakor lavantinske škofije
(iz Vidma, Zdol, Rajhenburga, Koprivnice, Podčetrtka, Podsrede,
Sevnice, Kozjega, Boštanja, Rake, Studenca, Leskovca,' Cerkelj ob
Krki, Kostanjevice, Bučke, Sv. Križa pri Kostanjevici, Škocijana,
Tržišča itd. po take rože na samostansko porto zlasti ob shodih za
IIL red. Slovesen način blagoslovitve ni ne v Krškem ne v škofji Loki
v navadi.
Isto se godi v škofji Loki. Rože in zelišča, zlasti zdravilna:
žajbelj, šentjanževe rože, grizenjak (tavžent roža) itd. se začno nabi-
rati takoj, čim so za to godne in vse dotlej, dokler so. Nato se pobla-
goslove in delijo ljudstvu. Ta običaj so baje prinesli iz Italije došli
redovniki kapucini, ki jih je v slovenske kraje v začetku 17. stoletja
uvedel ustanovitelj slov. kapucinske provincije, sv. Lavrencij Brin-
diški.
V Gorici blagoslavljajo razen mnogovrstnih rož in zelišč tudi
otrobe, obleko, spodnjo obleko za bolnike, to pa največ za ljudstvo
iz Julijske Benečije, ki prinaša k blagoslovu omenjene reči po 8—10
ur daleč seboj v mesto. V Mariboru in Ptuju ni tega obreda.^^ Mogoče
je bil običajen pred jožefinskim razpustom teh dveh samostanov.
Na dan sv. Benedikta (21. marca), ko se prične mladoletje, blagoslav-
ljajo ponekod po Spodnjem štajerskem kadilo za krave.^" V Središču
postavijo na predvečer sv. Jurija na vrata, ki vodijo v dvor, trnjavke,
naj raj še tako zvani ščipkovec. Krog hrama kropijo z blagoslovljeno
vodo. Kravam dajo blagoslovljene soli in kruha jesti. Kadijo jih z
blagoslovljenim kadilom, ki je bilo na god sv. Treh kraljev ali pa na
god sv. Benedikta blagoslovljeno.^^ Hrvatje (kajkavci) v Varaždinu
in njegovi okolici nesejo na Benediktovo blagoslovit nekako nakopano
korenje ter kade potem na Jurjevo s tem blagoslovljenim korenjem
vso živino in to zato, da ne bi mogle živini naškoditi čarovnice. Va-
raždinske ženske, ki prinašajo takega korenja vsako leto k varaždin-
skim kapucinom na blagoslov, so o tem preverjene, da je to korenje
že samo ob sebi čudotvorno, pa mu je treba pojačati moč še bolj s
cerkvenim blagoslovom.^-
" Te podatke je sporočil g. p. Dionizij Pristernik, ki je po več let služ-
boval v samostanih pri Sv. Križu na Vipavskem, Škofji Loki, Krškem, Ce-
lju in v Ptuju Avgustu Kosu, ki mi jih je dal na razpolago.
20 Pajek, Črtice 4.
" Ibid. 65.
22 Navratil, LMS 1890, 92.
Blagoslov zelišč na kres in čar kresnic 7
V. Benedictia herbarum in festo Nativitatis S. Joannis Babt."
Adjutorium nostrum in nomine Domini,
Qui fecit coelum et terram.
Dominus vobiscum.
Et cum špiritu tuo.
Oremus
Domine sancte Pater omnipotens aeterne Deus, qui dixisti: germinet
terra herbam virentem et facientem semen et lignum pomiferum
faciens fructum juxta genus suum, sic propter nomen sanctum tuum
magnum et glorificatum in terra et in caelo pone dexteram tuam,
plenam larga benedictione super has herbas N. N. et reple eas cunctis
benedictionibus, prout ego P. N. sacerdos tuus in tuo sancto nomine
Tetragramaton et servi tui Ubaldi et Antonii de Padua eas exorcizo
t benedico t sanctifico t, ut ubicumque collocatae fuerint, sive in do-
mibus sive in lectis vel in cubiculis, vel super se habuerit obssessus
vel odoraverit, vel si quis fuerit ex his fumigatus vel in balneo lotus,
vel in quibuscumque locis fuerint per omnipotentiam tuam et pas-
sionem Filli tui et Domini nostri Jesu Christi elongetur ab eis omne
V izvodu obrednika »CoUectio Rituum dioecesis Lavantinae«, Marbur-
gi. Typis Typographiae S. Cyrilli 1896, ki ga je imela cerkev pri Sv. Vidu pri
Ptuju, je bil pridejan v rokopisu latinski blagoslov zelišč, ki sem si ga pre-
pisal in ga tu objavljam.
Prevod besedila.
Vaša pomoč je v imenu Gospodovem.
Ki je ustvaril nebo in zemljo.
Gospod z vami.
In s tvojim duhom.
Molimo.
Sveti Gospod, vsemogočni Oče, večni Bog, ki si rekel: naj požene
zemlja zelišče, ki zeleni in rodi seme in sadno drevje, ki rodi sad po
svoji vrsti: zaradi svojega svetega, velikega ter na zemlji in v nebesih
poveličanega imena, tako položi svojo desnico, polno obilnega blago-
slova na ta zelišča X. N. in jih napolni z vsem blagoslovom, kakor jih
jaz. P. X. Tvoj duhovnik v Tvojem svetem imenu Tetragramaton in
(v imenu) Tvojega služabnika Ubalda in Antona Padovanskega, ro-
tim t blagoslavljam t posvečujem t, : kamorkoli bodo položena, bo-
disi v hišah ali v posteljah ali v izbah ali jih bo na sebi imel obse-
denec ali jih vohal ali če bo kdoi z njimi pokajen ali v kopeli umit,
ali naj bodo na kakršnem koli kraju, naj se po Tvoji vsemogočnosti
in trpljenju Tvojega Sina in našega Gospoda Jezusa Kristusa oddalji
od njih vsako zlo, vsaka nevarnost, vse moči in dela satanova in po
njem, ki daje zelišča v službo ljudi, blagoslavljam t posvečujem t ta
zelišča X. X., da bi pregnala hudobne duhove, pokončala vsako zlo-
dejstvo (vraštvo) in uničila uroke, vezi in vsa satanova dejanja in
odvrnila od človeških teles in od katerega koli kraja vsako hudičevo
delo, ki se je izvršilo ali naj se bi izvršilo, tako da ne bo v teh zeli-
ščih nikakega bivanja, nikake moči hudičeve, marveč v imenu Jezu-
sovem in sv. Ubalda in sv. Antona Padovanskega, katerih ime in moč
kličem nad ta zelišča, naj se umaknejo osramočeni, prekleti in gredo
v brezno z vsemi svojimi krivo verskimi deli in prebivajo naj (v
njih = zeliščih) sveti angeli božji, da prejmejo zdravje (zdravilno
moč?)
V imenu Očeta in Sina in svetega Duha. Amen.
Poškropijo naj se z blagoslovljeno vodo in če mogoče pokadijo.
8 Fr. Kotnik:
malum, omne periculum, omnes virtutes et opera satanae, et ego per
eum, qui dat herbam servituti hominum, has herbas N. N. benedico t
sanctifico t ad fugandos daemones, ad destruendum omne maleficium
et ad annihilandum incantamentum, ligamen, facturas et omnia opera
satanae a corporibus hominum et a quibusvis locis, omne opus dia-
boli factum vel faciendum, ita uti nulla habitatio, nulla virtus diaboli
sit in his herbis sed in nomine Jesu et S. Ubaldi ac S. Antonii de Padua,
quorum nomen et virtutem invoco super has herbas: recedant con-
fusi, maledicti et vadant in barathrum cum omnibus operibus suis
haereticaiibus et inhabitent ss. Angeli Dei, ut recipiant sanitatem: in
nomine Fa t tris, et Fi t lii, et Spiritus t sanoti. Amen.
Aspergantur aqua benedicta et, si fieri potest, thurificantur.
VI. Nekaj komentarja k besedilu
Zapadni rimski slog cerkvenih blagoslovov sestoji a) iz uvodnega
psalmovega verza Adiutorium nostrum; b) iz medsebojnega pozdra-
va Dominus vobiscum; c) iz ene ali več blagoslovnih molitev z zna-
menji križa in z blagoslovljeno vodo; pri nekaterih slovesnih blago-
slovih s pokajenjem (n. pr. pri blagoslovu sveč ob svečnici, pri bla-
goslovu oljk in pepela) in z maziljenjem (n. pr. pri zvonovih). Blago-
slovi v kat. cerkvi imajo namen, zemeljisko življenje in stvari v na-
ravi blagosloviti in jih približati razmerju do Boga in večnega cilja
(zakramentali). Cerkveni blagoslovi so se bujno razvijali. Njih ustroj
in število je produkt dolgega razvoja in predstavlja v ideji, slogu in
obredu trajno tradicijo, ki je verske, praktične, kulturnohistorične in
narodopisne važnosti. S časom pa so se v cerkvene blagoslove vrinile
razne stvari, ki so zahtevale na koncu srednjega veka reformo. Bilo
jih je preveč, vanje so prodrle močno legendarne in magične pred-
stave (čarovni blagoslovi) in podivjane oblike, ki so se zdele tuje.
Tem nedostatkom je deloma odpomogel tisk, ker so sprejeli v tiskane
obrednike le izbrane blagoslove. 9. VII. 1548 je izdal Karel V. odredbo
o blagoslovih. Izboljšalo pa se je šele, ko je papež Pavel V. 1. 1614.
izdal Rituale Romanum. Ta velja z dodatki, ki so jih zahtevale ča-
sovne razmere za različne dieceze, pri delitvi blagoslovov poleg misala
in pontifikala še danes.'-'''
Naš blagoslov zelišč formalno gotovo ustreza zahodnemu rimske-
mu slogu, kakršen je običajen v kat. cerkvi, ker sestoji iz a), b) in c),
le da je združen z njimi tudi eksorcizem, ki se danes pri nas menda
rabi le pri sv. krstu, v Podmiljačju pri Jajcu v Bosni pa so franči-
škani še pred nedavnim časom izganjali na kres hudiča.^' Eksorci-
zem pomeni zarotitev. Pogani iso demone klicali, zato imamo glagol
exoQxit^siv = demone klicati, krščanstvo pa jih je odganjalo in jih
odganja, zato je preoblikovalo   txoQxi^iiv v e§OQxiC,eiv  demone izga-
24 LThK IX, 423—27.
25 Schneeweis 194; glej tudi sliko ibid. na str. 195.
Blagoslov zelišč na kres in čar kresnic 9
njati, odvračati. Eksorcizem je v imenu božjem na hudobnega duha
stavljen ukaz, da naj zapusti ljudi ali stvari, oziroma da se vzdrži
škodljivega vpliva na nje.
Blagoslovljena zelišča naj bi pregnala hudobne duhove, pokon-
čala vsako zlodejstvo (maleficium pomeni tudi čarodejstvo — copr-
nijo)2^ in uničila uroke, vezi in vsa satanova dejanja — ker so zelišča
blagoslovljena, naj bi imela tako moč.
Besedilo pač dokazuje, da je bilo med ljudstvom razširjeno polno
starih vraž in čarovnij, ki jih je uganjalo z rastlinami, posebno pa še
s kresnicami. Cerkveno lat. besedilo priča, da je to bilo povsod po
Evropi razširjeno.
Omenili smo že, da so frančiškani v Bosni izganjali na kres, na
praznik sv. Janeza Krstnika, hudobnega duha. Zakaj prav na ta dan?
Kakor poroča sv. Hijeronim, so se baje vršili na obsedencih na grobu
sv. Janeza Krstnika v Sebasti (Samariji) čudeži.^* če so hoteli do-
gnati, ali je kdo bil res obseden, so obsedencu med drugim kazali
sliko sv. Janeza Krstnika, ker obsedenec take slike brez občutka bo-
lečin ne more gledati.^" Zato je nemara ta blagoslov rastlin, združen z
eksorcizmom, postavljen prav na praznik sv. Janeza Krstnika in zato
se je vršil eksorcizem v Bosni na kres.
Kres je bil velik praznik, kakor na božič, so ne nekoč tudi na
Janezovo darovale tri svete maše.^"
Čudno se nam zdi, da se rabi za božje sveto ime Tetragrainmaton,
pa še v zvezi s svetim Ubaldom in Antonom Padovanskim.
Tetragrammaton (JHVH = Jahve - Jehova) najdemo tudi v zaro-
titvi v Kolomonovem žegnu: »Ta shterte Sarotenie. Jas N. N. tabe sa-
rotim per bvegi Agios: Athanatos sother, tetragramathon da se ti
peklenska furija sopet perkashash v'lapei zhovieshzhei podvebi?
(str. 98—99).« To je še prvotni eksorcizem = eporkizem, le da naj
bi tu namesto demona nastopila peklenska furija, ki je tudi de-
mon. Hâgios — sveti, Athanatos — neumrjoči in Sother — odrešenik
so krščanski pridevki božji. Grške besede, ki so ljudstvu tuje, kažejo
nemara, po kakih potih je hodila ta zarotitev, preden je prišla preko
Nemcev k nam. Ker pa so tuje, imajo še posebno moč. A isto ime nas
sreča tudi že v blagoslovu rastlin na Veliko Gospojnico v rokopisu
dunajske državne (prej dvorne) knjižnice iz 14. stoletja: Benedic,
domine, et consecrare dignare bas herbas per nomen tuuni inclitum,
sanctum atque fortissimum, quod Adam, tartareo dum esset in sup-
plicio, ad te clamavit, dominum suum factorem proprium, et per no-
men tetragrammaton, quod in fronte tulit Aaron Joth ey way he
(= Jehovab), principium et finis« ... Ta blagoslov ni oficielen, am-
pak je izmed tistih blagoslovov, ki so bili razširjeni po željah, katere
26 LThK III, 916.
" HWDA IV, 678.
28 Franz, Benediktionen II. 543.
'0 Ib. 560.
Rogač, Življenje svetnikov in svetnic božjih, 2. izd. I. 963.
10 Fr. Kotnik:
je izražalo ljudstvo, ki je verovalo v mogočen vpliv blagoslovljenih
zelišč. Kar je ljudstvo pričakovalo od zelišč, to je želelo, da bi bilo iz-
raženo tudi v besedilu blagoslova.^^
V drugih v Kolomonovem žegnu objavljenih primerih pa služi na
list ali na krušno skorjo, ki jo je treba na tešče pojesti, zapisano ime
Tetragramaton v zvezi s tujimi besedami kot apotoprejsko sredstvo
(hramba) proti sovražnikom. (Kolomon str. 22.) Da ne boš ranjen,
vboden ali pa strel j en, pomaga figura ali karakter, ki je naslikan na
str. 31., in pa besede; t agla t alfo t lega t kadonai t Emanael f
tetragramathon t (str. 30—31). Ali ti ozhash vedeti kako bosh prad
tvoimi faintami shihr, tako shribei te besiede AlOR t TETRAGRA-
MATHON na ano skorjo kruha ino snejo nateshzhe ino nesi to figuro
sabo kamer ti poidash tako bosh ti prad tvoimi Faintami shiher. (40.)
Sa vse branve shribei na eno skorjo kruha te 3 besiede t Alga t Eho-
ram t Tetragramathon f noi na teshzhe snei (43). Ime samo (beseda),
posebno še tuje ime, je v teh magijskih čarovnijah brambno sredstvo,
listič z napisanimi »čudnimi« tujimi besedami pa je amulet, ki varuje
s svojo močjo ter močjo napisanih imen in pa, ker se dotika telesa,
pred nevarnostmi.
Tudi Duhovna bramba navaja večkrat tetragramaton.-'- V zvezi
s tetragramatom se imenujeta v blagoslovu zelišč tudi sv. Ubald
in sv. Anton Padovanski.
Sv. Ubald je bil vzgojen v mestu Gubbio. Papež Honorij II ga
je imenoval za škofa v tem kraju. Umrl je 16. V. 1160. Velja pa za
vzor apostolske preprostosti, krotkosti in pastirske zvestobe. L. 1192.
je bil proglašen za svetnika. Njegov praznik slavi cerkev 16. maja.
Patron mesta in dieceze Gubbio. Dolgo so ga zamenjali s sv. Teobal-
dom.^^ Ricci Elvira^'' pravi o njem: invocato per gli indemoniati —
torej za obsedence. V brevirju 6. lekcija, 2. nokturna: »eius virtus
praecipue in effugandis spiritibus inimundis elucet«. V oraciji: . . . »et
intercessione beati Ubaldi confessoris tui atque pontificis contra om-
nes diaboil nequitias dexteram super nos tuae propitiationis extende«.
— Pri nas kult sv. Ubalda ni bil skoraj čisto nič razširjen, le v go-
riški škofiji mu je posvečena ena župna cerkev.-'"' Preko Nemcev smo
se z njim seznanili po Duhovni hrambi, znani praznoverni knjigi, ki
ima v prvem delu tudi blagoslov sv. Ubalda, tudi na severu našega
jezikovnega ozemlja. Vendar pa temu blagoslovu ni pripisovati praz-
novernosti, tudi ne govori niti o obsedencih niti o kakih rožah.V
31 F r a n z , 1. 408—409.
•'2 Grafenauer, O Duhovni brambi in nje postanku. ČZN IV. med
objavljenimi teksti str. 55 in 56.
3-' A. Z i m m e r m a n v LThK s. v. Ubald.
R i c C i E 1 v i r a , Mille .santi nell'arte. Hoepli 1931. 652.
3^ S t e g e n š ek , n. d. 191.
Molitev se glasi v prepisu Drabosnjakovega molitvenika: Gospved Je-
sus Kriltus bodi per Tebe de tebe obarje on bodi v tabe de tebe resveseli bodi
pred tebo de tebe pele bodi sraven tabe da tebe poterdi bodi med (nad)
tabo de Tabei shegna te kier s ozhetam inu S. Duham shevi inoi kraluje od
vekoma do vekoma bodi vsole per tebei Amen.
Blagoslov zelišč na kres in čar kresnic U
prepisu rokopisa »Molitoune bukvize sa sakidanje potriebe od An-
dreja Drabosnjaka napravlano« imamo: »Shegen S. Shentoshbovta.
Te shegen se more per bovnizhah is andohtjo moliti pernase njem
velko pomvezh«, pravi pripomba, medtem ko nemški original v Geist-
licher Schild nima tega pristavka."'
Da svetnik sv. Ubald pri nas ni bil znan, dokazujejo tudi Drabos-
njak in njegovi predniki, od katerih je prepisal I. del Duhovne hram-
be, ki ga vsebuje omenjeni rokopisni molitvenik. Drabosnjakovi pred-
niki ali pa on sam so spremenili neznanega Ubalda v šent Ožbovta
(Ubaldus—Oswaldus), ki je pri nas znan svetnik. Tekst molitve v
»Geistlicher Schild« se popolnoma ujema z onim pri Drabosnjaku. Ker
je sv. Ubald zavetnik obsedencev, je prišel tudi v benedictio herba-
rum, s katero je združen eksorcizem.
Duhovnik roti, blagoslavlja in posvečuje rastline tudi v imenu
sv. Antona Padovanskega.
Sv. Antona Padovanskega (1195—1231) zelo častijo.
Počenši od 15. stoletja se je njegov kult zelo razširil. Padovani ga
kratko malo imenujejo: II Santo.-*** Tudi pri nas je bil njegov kult pre-
cej razširjen in je še. Drabosnjak ima v rokopisnem molitveniku tudi
Rajme od sv. Antona, ki vsebinsko ustrezajo lat. responsoriju sv. Ber-
narda: Si quaeris miracula ... Po tem spevu odvrača sv. Anton tudi
hudobnega duha, zato se je odružil v eksorcizmu v blagoslovu rož
sv. Ubaldu.
že besedilo blagoslova samega nam pove, za katere namene so
rabili blagoslovljene rože. Polagali so jih v hiše, postelje, izbe in tudi
drugam. Z njimi so se umivali (kopali v kopelih), kadili so z njimi
ljudi. Iz Sv. Vida samega je poročilo o rabi blagoslovljenih rož bolj
skopo. Za bolnike delajo iz njih obkladke za različne bolezni. Ljudi
z njimi po tem poročilu ne kadijo, ampak živino. V glavnem ustreza
to besedilu blagoslova: »ali naj jih bo na sebi imel obsedenec ali jih
vohal ali če bo kdo z njimi pokajen ali v kopeli umit«. Bolnik je po
starem verovanju tudi obsedenec, ki ga trpinči demon - bolezen. Po
Posavju in tudi po nekaterih krajih Dravskega polja in Slovenskih
goric je med ljudstvom zelo razširjen običaj, da kopljejo obolele
otroke, posebno rahitične in škrofulozne, v šentjanževih rožah (ki pa
navadno niso blagoslovljene) : »ali če bo kdo v kopeli umit«.""
V noči od 23. na 24. junij, na kresni večer, so bili vsi vrelci, reke,
ribniki in studenci vsega krščanskega sveta blagoslovljeni. Zato so se
ta večer v vodah umivali, kar se je vršilo z vražarskimi molitvami,
ker je to baje prinašalo zdravje pa tudi srečo, še v začetku 14. sto-
letja se je vršilo ob Renu to, kar je grajal že Caesarius iz Arlesa
Izvod nemške Duhovne hrambe (Geistlicher Schild) je iz knjižnice
Valentina in Franca Lečnika, ki je še deloma ohranjena pri Lubasu. Prim.
Fr. Kotnik, O Valentinu Lečniku. Etnolog. 1942, 111.
O sv. Antonu glej L.Th.K. s. v. Antonius von Padua.
Poročilo upokojenega davčnega uradnika A v g u s t a K o s a.
12 Fr. Kotnik:
(470—542) kot »cultura diaboli«, češ da je prevzeto iz antike. Pe-
trarca opisuje v pismu kardinalu Giovanniju Colonna, kar je doživel
v Kelmorajnu o kresu 1333. Zvečer je prišel iz Aachena v Köln in
prijatelji so ga takoj peljali iz gostilne k reki, kjer se mu je nudil
lep prizor. Ves breg je bil poln žensk. Občudoval je njih lepoto in
lepo postavo. Nabralo se je tam obilo ljudstva, ženske so bile okra-
šene z dišečimi zelišči, rokavce so imele zavihane in so si pridno
umivale roke v tekoči vodi ter pri tem mrmrale neke njemu ne-
razumljve formule. Temu se je zelo čudil, a odgovorili so mu, da je
to zelo stara vraža, posebno pri ženskah, ki mislijo, da si s kopanjem
na ta dan zmijejo za prihodnje leto vso nesrečo, zaradi česar to blago-
slova polno kopel nikoli ne opuščajo."" O podobnih običajih med dru-
gimi Nemci poroča Martin.''^ Sv. Avguštin je videl v Libiji, da so
kristjani na kres šli k morju, da bi se okopali, in drugod piše, da se
v noči ali jutranjih urah Ivanovega dne umivajo v vrelcih, močvirjih
in rekah. To imenuje poganski običaj in nastopa proti njemu. O slič-
nem običaju v Neaplju poroča Benedikt Falko 1580, kjer so moški
in ženske šli k morju in so se nagi umivali.''^ Luigi Deffenu pripove-
duje o prazniku sv. Janeza Krstnika v Mores na Sardiniji. Tam je
skromna cerkvica, za njo potok, katerega voda ima moč, da ozdravi
vse bolezni. Ljudje prihajajo tja v velikem številu, mnogo je bolni-
kov. Nekateri se čisto okopljejo, drugi pa pomakajo v vodo samo
bolno stran udov in se umivajo.*^ V Slovenski krajini se na sv. večer
ponekod umivajo z vodo, v kateri so kuhali rože, ki so ostale od kres-
nega večera, in one, ki so jih na Veliko Gospojnico nesli k blago-
slovu.** Mladeniči pri kresu radi dekleta z vodo polivajo. Zato gledajo
dekleta, ko h kresu pridejo, kje je voda. A dečki jo skrijejo in v hipu
polijejo izbrano deklino z vodo.*^
»In nomine domini Jesu Christi adiuro te inimice . . . per Jorda-
nem fluvium, hubi dominus noster baptizatus est, ubi Maria, mater
domini pedes suos lauvabit. ..« se glasi besedilo v stari formuli, v
eksorcizmu za obsedence.*" Tu je običaj pojasnjen z biblijskega in
apokrifnega vidika.
I kopanje i umivanje na kresni večer, ki je v rudimentih tudi
pri nas ohranjeno, spominja na Janeza Krstnika, ki je v Jordanu kr-
stil, po drugi strani pa je ostanek poganske lustracije, očiščevanja
Veit, 45—46 cit. Petrarca, De rebus familiaribus epistulae 11, ep. 4.
Tekst poročila je objavil Luigi Deffenu, Reliquie virenti del drama
sacro in Sardegna. L a r e s VllI, 183—203.
" HWDA 1 817.
« Ibid. 819.
« Luigi Deffenu (gl. op. 40.) Lares VIII 199.
V u r n i k rkp. menda po V. Novaku. Prim. K 1 e k 1 mL, Satringe
Slov. krajine Kol. 1929, 49. pod Velka Meša: One kaline i ostale kaline se
zasečejo, se vržejo u krop. Na sveto noč se ž njov mujvajo, da je ne glava
bolela. Tornišče.
«5 Pajek, Črtice 57.
«» Franz, Benediktionen 11 591.
Blagoslov zelišč na kres in čar kresnic 13
ob važnem letnem času, ob letnem solsticiju, kakor je skakanje črez
goreči kres lustracija z ognjem. Da je to poganski običaj, dokazuje
predvsem sv. Avguštin, ki ga je kot takega označil, dokazuje Caesa-
rius iz Arlesa, ki ga imenuje cultura diaboli. Rastline, ki so blago-
slovljene, pa tudi one, ki niso blagoslovljene, a cvetijo o kresu in
imajo veliko zdravilno moč v sebi, pomagajo človeka očiščevati. V
običaju v Kolnu pa je združen z lustracijo tudi obrambni čar in čar
za prihodnost, ker si zmijejo z vodo vso nesrečo za prihodnje leto.
V Prekmurju pa se vrši očiščevanje ob zimskem solsticiju, o božiču,
a običaj je zvezan s poletjem, ker rabijo rože, ki so bile blagoslov-
ljene na Vel. Gospojnico. Na štajerskem je smisel običaja že obledel
ali pa ga je treba drugače razlagati. Ker jim je nerazumljiv, se je
sprevrgel v nagajanje fantov.
Ko je duhovnik blagoslavljal zelišča, jih je moral dvakrat ime-
noma navesti. Zdi se nam škoda, da imena v rokopisu blagoslova niso
pripisana. Zato smo navezani samo na ugibanja. Katera neki so ta
zelišča? Nekoliko nam na to odgovarja skromno poročilo iz šentvid-
ske župnije, ki pravi, da prinašajo blagoslavljat: Janževo rožo, škore-
celj, beli skles, lapuh, kamilice, dušico, rožmarin, vinsko rutico in
Marijine lase. Večinoma so to zdravilne rastline. Cerkev pa je blago-
slavljala in rotila stvari, ki so bile nekoč v zvezi z antiko in pogan-
stvom. Ljudstvo je verovalo, da prebivajo v njih demoni. Z zarotit\ijo
in blagoslovom so jih skušali storiti neškodljive.^' Tudi v našem tek-
stu imamo slične stvari: blagoslovljena zelišča naj preženejo hudobne
duhove, pokončajo vsako zlodejstvo, uničijo naj uroke, vezi in vsa
satanova dejanja. Če pa imajo tako moč, so pa tudi zdravilna in pre-
ženejo tudi demona - bolezen. Upoštevati moramo še drugo okoli-
ščino. Pri vseh indoevropskih narodih imajo zelišča, ki so nabrana
na kresni večer ali v kresni noči, posebno čarovno in zdravilno moč.
Že določeni dan, kres (Janževo), ko se rože blagoslavljajo, kaže
na to staro narodno verovanje. To ni blagoslov poljskih pridelkov,
čeprav je ponekod med zelišči tudi žitno klasje. Pa tudi besedilo bla-
goslova potrjuje, da so rastline namenjene predvsem običajem, ki so
v zvezi s kresom: polagajo jih v hiše, postelje in v izbe (spalnice).
O obojem priča naš blagoslov, o starih običajih z zelišči o kresu in
o zdravilni moči kresnic.
Nastane vprašanje, od kod je šentvidski blagoslov rastlin in kako
star je. V uvodu sem že poudaril, da je važno, da so župnijo sv. Vida
pri Ptuju vsaj že od leta 1617. upravljali minoriti, sinovi sv. Fran-
čiška. Leta 1685. je izšla v Pragi knjiga: Rituale Francisca-
num continens varias Absolutiones, Benedictiones, Conjurationes,
Exorcismos, Ritus ac alias Caeremonias ecclesiasticas, ad utilitatem
Christi fidelium et praxim Sacerdotum, maxime Ordinis S. Francisci
ex varijs Ritualibus coordinatum a fr. Bernardo Sannig Ord.
S. Francisci Reform. Provinciae Bohemicae S. Wenceslai D. et M. Sa-
cerdote et Iterato Ministro Provinciali dictae Provinciae. Neo Pragae.
" Veit, n. d. 66.
14 Fr. Kotnik:
Typis Nicolai Hampeiii Anno MDCLXXXV. Na str. 152—153 vsebuje
knjiga: Benedictio Rosarum, Rutae, Absinthij et quarumcumque her-
barum, extra Festum Assumptionis B. Virginis, ki po besedilu
popolnoma odgovarja našemu blagoslovu. V 4. izdaji je knjiga izšla
1716 Vetus Pragae, Typis Caroli Joannis Hraba. L. 1738. je izšla v
Benetkah z drugim naslovom, a sestavi j avec je Sannig. Vse te izdaje
so v frančiškanski knjižnici v Ljubljani, kjer sem jih pregledal. Od
kod je dobil Sannig to benedikcijo, bo pa v Ljubljani težko dognati.
Zato o starosti blagoslova za sedaj ne moremo nič določenega trditi,
le to vemo, da je v tej obliki že 1656 eksistiral, ker je takrat v Be-
netkah (Venetiis) izšla menda prva izdaja omenjene knjige. Na stra-
ni 273. ima: benedictio rosarum, Ruthae, Absinthij ... in se začne z
Oremus, Domine, S. Pater... qui dixisti: ...(isto). Še starejši je:
Complementum Aftis Exorcisticae cui simile numquam visum est . . .
Authore F. Zacharia Vicecomitc, Ordinis S. Barnabae et Ambrosij ad
Nemus Mediolafi. eiusdem Artis prof essore. Predgovor je datiran Ve-
netiis 10. Kal. Febr. 1619. Na izvodu frančiškanske biblioteke je
opomba s svinčnikom: Hic liber est in indice librorum prohibitorum
per decretum Romanum de anno 1709 4. martii. V razširjenem be-
sedilu blagoslova, ki nosi naslov Exorcismus, je tudi vpleten tekst,
ki so ga rabili pri Sv. Vidu. Potemtakem bi bil oficielni tekst izvleček
tega eksorcizma. — Sannig Bernard je umrl v Znojmu okoli 1. 1700.
VII. Naša narodna tradicija o kresnicah
Na ljubljanskem trgu je pred kresom na prodaj polno »kresnic«
(aruncus Silvester, kresničevje). V Prevorju pravijo tej cvetlici copr-
nica. Ljubljančani jih postavljajo »na okna na čast sv. Janezu Krst-
niku« ali jih imajo tudi v sobah. Zakaj, tega mnogi ne vedo več,
narodno izročilo je v mestu že obledelo. Na deželi pa se je ohranilo
mnogo običajev, ki so v zvezi s kresnicami. V Ziljski dolini popoldne
(23. junija) natrgajo na travnikih različne cvetlice, posebno kresnice,
ki so na način sonca na sredi rumene in obrobljene z belimi peresi.
S temi cvetlicami potresejo jispo in vežo in jih puste do drugega dne.
Tudi vtaknejo nekam v duri toliko kresnic, kolikor je v hiši ljudi, za
vsakega po eno. Katerega cvetlica čez noč najbolj ovene, o tem govo-
rijo, da bo prvi umrl. Pred okna in pred duri drugače ob praznikih
natikajo lipove, brezove ali trepetlikine vejice, o kresu pa se namesto
njih pri Zilji natakne v okna in vrata cvetje bele praproti (Spierstau
de spirea in ne Farenkraut), ki jo puste pred oknom in vrati vse
leto, dokler samo ne odpade.*^
Na kres gredo vaški otroci na bližnje ledine. Tam si izbere vsak
toliko kresnic (Chrysanthemum Leucathemum, weiße Wucherblu-
me, Tušek: volovsko oko), kolikor je v družini ali rodovini ljudi, in
jih drži v rokah, čakaje zvonjenja k »Ave Mariji«. Ko zvon prvikrat
" M. Maj ar. Slovenski običaji. Slov. Bčela 1851 (II) 121-2.
15
Blagoslov zelišč na kres in čar kresnic
Po blagoslovu rož ntt kres pri Sv. Vidu pri Ptuju
16 Fr. Kotnik:
udari, utrgajo otroci cvetlice in dirjajo ž njimi domov, kajti še med
zvonjenjem morajo biti pod streho. Po mreži pred oknom razstavijo
vsakemu udu družine odmenjeno. Pred sončnim vzhodom gredo drugo
jutro gledat. Katerega cvetlica je ovenela, ta bo najprej umrl.'"' Na
kresni večer položi vsak v hiši po eno kresnico (Chrysanthemum) na
okno na suho desko, čigar kresnica je zjutraj najbolj »vedla« (ove-
nela), tisti bo najprej umrl.^" Gospodinja položi na kresni predvečer
vzporedno kresnice (Chrysanthemum lencathenum). Vsak družinski
član izbere svojo. Oni, ki si je izbral tisto, ki najdalje ostane sveža,
bo najdalje živel. Na kresni večer nastiljajo z njimi in s praprotjo
tudi sobo.°^
»In der Kappel (Vellach), St. Veit im Jauntale und anderen
Orten besteht der Brauch, den Fußboden der Hausflur und Wohn-
stube mit Orakelblumen za bestreuen. In den Karavanken heißen sie
kresnice . . . Ein Teil der getrockneten Blumen wird aufbewahrt.
Wenn Gewitter im Anzüge sind, wirft man einige getrocknete Johan-
nisblumen ins Feuer, das hält den im Wetter wirkenden Zauber vom
Hause ab.»^
»In Sagerberg, Slovenj ah, Wakendorf, Abtei, Abriach werden
vor der Johannisnacht aus verschiedenen Sträuchern und Kräutern
Feuerbuschen oder Donnerbuschen gebunden und unter die Dach-
sparren des Wohn- und Wirtschaftsgebäudes gehängt. Diese Buschen
vermögen den in den Gewittern verborgenen Zauber vom Hause abzu-
halten. Die Zusammensetzung der Donnerbuschen ist eine wechselnde.
Man nimmt hiezu die Spierstaude (Fuchsschwanz) die Haselnuß-
staude (Lieschnigg piše L'Estocq = lešnik), Aglei oder Orlitz (= or-
lica), auch die erwähnten kresnice oder Salbei (Schaubei = žavbej,
salvia), die man mit Adlerfarnkraut (Praprot oder Praprud!) zu
einem Strauß vereinigt.^"
Na kresni predvečer naj natrga gospodinja toliko ivanjščič, ko-
likor je ljudi pri hiši. Za vsakega naj pod kapom vsadi en cvet. čigar
cvet leži drugo jutro na tleh, tisti bo še v tem letu umrl. Morda se
bojiš groma? Poslušaj me, vem ti pomoči. Kadar se kopičijo črni
oblaki in že čuješ iz daljave grom, si natlači pod pazduho šop šent-
janževih rož. Strah bo minul.
V Središču naberejo na večer pred Ivanjem rumenih kresnih
cvetlic. Pred užiganjem kresov denejo toliko cvetlic, kot je ljudi pri
hiši, na okno in sicer si mora vsakdo eno izmed njih odbrali, ki je
potem njegova. Kdor najde zjutraj, da mu je cvetlica ovenela in
glavo povesila, ve, da bo moral v kratkem umreti."" Na predvečer
« L. Ferčnik, št. Ilj ob Dravi, Besednik 1871, 110.
50 Dr. Jos. Sasel, Slov. Plajberg.
51 žel. Kapla. Dr. Angela Piskernik.
52 L'Estocq', Unterkärntner Brauchtum, Carinthia 1930, 172.
53 Ibid.
54 Remšnik na Kobanskem.
5-' Pajek, črtice 58.
Blagoslov zelišč na kres in čar kresnic 17
sv. Ivana devajo invanjske rože navskriž na okno, da strela ne udari.
Pa devajo tudi toliko rož, kolikor je ljudi pri hiši, na okna. Katerega
roža najprej ovene, ta najprej umre.''*' Na kresni večer priženejo
živino pred mrakom s paše. Da jo pa zavarujejo pred coprnicami,
okrase živinske glave z gozdno kresnico (aruncus Silvester), ki se po
domače imenuje coprnica. Tudi hlev zavarujejo in potaknejo to cvetje
v hlevsko streho."' živino varuje tudi mali hlebec kruha, ki ga pečejo
na Lucijino in ki se zove »lucijščak«. Takega kruha, v katerega je
pomešano razno semenj e in o Ivanjem nabrana zelišča, dobi tudi
živina, da ji bolje tekne.^** Na kresni večer položijo na okno toliko
kresnic, kolikor je ljudi pri hiši. Kolikor kresnic je po noči ovenelo,
toliko ljudi bo to leto umrlo. Kresnice zatikajo na dan k sv. Janezu
za streho in podboje."^
Zelo mnogo običajev o kresu nam je zbral marljivi 1. Navratil.""
Dragoceno je tudi njegovo komparativno gradivo, ki citira starejše
tuje slovstvo. Okoli Žužemberka, Ribnice, Lašč itd. hodijo ljudje
še o belem dnevu pred kresnim večerom na polje kropit ter nosijo
s seboj tudi blagoslovljenih in posušenih šib cvetnonedeljskih (nekateri
ovenčanih s cvetlicami) ter zapičijo na vsako njivo po eno šibo »mlaj-
ček« in to zdaj samo »po stari navadi«, ne misleč, čemu ali zakaj?
(Hinje, Male Lašče, Ratje, Zagorica, Kompolje, Struge itd. Po ustnih
poročilih, pristavlja Navratil). Cvetnonedeljske šibe so bile ovenčane
bržkone s kresnicami. V Metliki »hitajo« posebno deklici že popoldne
(pod večer) pred kresom ali Ivanjem na hišno streho šopke iz »žol-
tih« (rumenih) cvetlic, tako zvanih »Ivanjskih rož«, isti dan nabra-
nih, pa tudi poedine cvetlice in cele grmiče, tako i vence iz takih rož,
ki so dvoje vrste: 1. »Ivanjske rože« = po Tušku roža sv. Janeza ali
navadna krčna zel, hypericum perforatum; 2. Ivanjske rože z »drob-
nim cvetom« ali »obročki« (po Tušku rumena lakota ali strdenka,
galium verum). V Rosalnicah pa rabijo štiri vrste samih ivanjskih
rož, poleg gori imenovanih še 2 vrsti, »belejih« po imenu, in 3. »bela
stelja«, po Tušku orlova praprot, pteris aquilina, »Ivanjska roža bela«
(spiraea arnuncus). — Kateri dorasli deklici šopek ali pa venec obvisi
na strehi mahoma prvič, drugič ali tretjič, ona se omoži še pred letom,
a kateri pade šopek ali pa venec tudi tretjič na tla, ona bo morala
še čakati.
V Navratilovi mladosti so metali moški in ženske take vence na
streho. Če je obvisel z gorenjo stranjo (nad vezjo) gor obrnjeno, je
pomenilo, da bo oni človek še živel to leto, če je pa venec obrnil glavo
navzdol, je to značilo, da bo oni človek pred letom mrtev. Stara raz-
laga pa je: »srečen, komur prvič obstane, preživel bo, ali pa se poročil
to leto.« Narobe tolmačijo to v Gorici vasi pri Ribnici: če pade šopek
K 1 a n j š č e k , Vučja vas.
Prevorje.
=8 Pajek, Črtice 93.
M. O C v i r k , Sv. Lovrenc nad Prožinom.
LMS 1887, 88 si.
18 Fr. Kotnik:
s strehe na tla, pravijo, da oni, ki ga je vrgel, tisto leto še živi; če pa
šopek obstane na strehi, umre tisti človek še pred letom. V Hinjah
mečejo namesto šopkov praprot na streho in če obstane hitro na
strehi, bo v hiši kmalu svatba. Po Goriškem mečejo deklice, kakor
na sv. večer, tako tudi na večer pred sv. Ivanom, vence ali svitke »od
zadaj« na drevo, če se ustavi prvič, bo še to leto poroka. V Vipavi
in po Goriškem so obešali pri vsaki hiši pod okno venec, spleten iz
različnih cvetlic in ga puščali tam čez zimo do drugega leta. V Metliki
snemajo te vence na Petrovo pred soncem, a z njimi vred tudi »belo
steljo«, ki se zabada strehi v kap. S spravljenimi cvetlicami se kadi
v hlevu, kadar krava ne da mleka ali če oboli živinče, bela stelja se
pa vrže v svinjak, da bodo svinje zdrave in se bolj debelile. V Hinjah
obešajo vence na zunanjo steno, pred okna, okoli okenj in okoli vrat,
pripenjajo na hišo tudi »kriščeke« iz rož.
V Metliki zabadajo v streho »belo steljo« (orlovo praprot, pteris
aquilina), v okolici n. pr. v Rosalnicah razen tega tudi hebet in oslad
(sipiraea). Hebet ali habât je sambucus ebulus in je dober za po-
kostne bolezni, posebno za »divjačino«, (bolezen, ki se dobi na potih,
vetrih) za uroke in za nagle nevarne bolezni sploh, ako se na žerjavici
ž njim kadi. Drugod zatikajo v streho steljo (praprot) in kresnice
(volovsko oko, chrysanthenum leucanthemum), katarinčice (marje-
tice). In zopet vedežujejo, da ovenela cvetlica pomeni smrt še tisto
leto ali pred letom. V Hrvači pri Ribnici jih zasajajo pred hišo v
zemljo. In zopet drugi dan vedeževanje. V Dobrepoljah jih devajo na
okno in drugi dan vedežujejo.
V Kranju so vtikali v streho »šentjanževine«, t. j. gomoljasti
oslad (spiraea lilipendula). Na Kobaridskem postavljajo po oknih
za sv. Ivana šopke za vsakega člana v družini in vedežujejo. Praprot
in druge rože, med njimi sv. Ivana rože (hypericum p.) pa vtikajo
pod streho, za hodnike ali pa v skrajni rob slamnatih streh. Iz rož
sv. Ivana napravijo tudi venec na čast sv. Ivanu. Tušek pripoveduje,
da nabirajo nekod »šentjanževo rožo« (hypericum perf.) na kresni
dan in jo vtikajo v mreže v oknih, »še zdaj se verjame po Slovenskem,
da je najbolji varuh pred strelo.«"
Iz nekaterih krajev smo že navedli, da nastiljajo Slovenci na
kresni večer tla po hiši in tudi po veži z zeleno praprotjo, češ da bo
prišel sv. Janez Krstnik prenočit in bo odvrnil od hiše za tisto leto
vsako »nesrečo po ognju«. S praprotjo in drugimi kresnicami mu
postiljajo kakor na Planini pred hišami in ipo hišah zato, da bi mogel
sv. Janez Krstnik ta večer ležati lahko in mehko. V Malih Laščah,
v Zagorici, v Taboru in v Planini pravijo cvetlicam, ki jih trosijo med
praprotjo po hišnih tleh, kresnice. Tudi okoli hiše mečejo ponekod
praprot.*'^ V Tunjicah in Podgorju nastiljajo na kresni večer sobe s
61 Tušek, O čarovnih zehščih. Slov. Glasnik 1863, 83.
62 Navratil, LMS 1887, 88-96.
Blagoslov zelišč na kres in čar kresnic 19
praprotjo in šentjanževimi rožami. Sveti Janez pride ponoči ležat
in jim tudi malo koreninic odgrize. Otroci hodijo zjutraj gledat,
če je res."^
V Poljanski dolini nastiljajo o kresu po shrambah praprot in
dušije. Dušije = thymus serpyllum, babja dušica."* Na predvečer
Janeza Krstnika se morajo položiti pod zglavje trije žitni klasi, pše-
ničen, ržen in ječmenov. Zjutraj potegneš enega izpod vzglavja. Če
je pšeničen, se ti bo dobro godilo, če je ržen srednje, če pa je ječme-
nov pa slabo."^ Na kresni predvečer se mora vleči ženska sredi zelnika
in zaspati. Oni, ki se ji približa v snu, da jo zbudi, je bodoči ženin.""
Na kresni večer natrgajo srebotja, spletajo vence in obesijo zunaj
na hišna vrata, da nobena hinavščina ne gre noter. Ko so gornega
moža ujeli, so ga zvezali s srebotjem, ker ga edino ta vez drži, vsako
drugo raztrga."" V kresni noči lahko greš na kopice sena poslušat in
se ti bo razodela prihodnjost. (Koroško). — Bržkone, ker je tam vmes
tudi »praprotno seme«. Kakor o kresu, mečejo dekleta tudi na božični
večer vence in rože v potoke in studence, da zapazijo v vodi svojega
ženina."*^ Kdor bi imel pri sebi seme bele praproti (spiraea), bi se
lahko napravil nevidljivega. Kdor bi ga hotel dobiti, bi moral ob
sončnem vzhodu razprostreti belo ruto (robec) pod belo praprot. Pa
prejo za rutico bi morala spresti sedem let stara deklica."^ Ovčjo
čredo je mogoče napraviti volku nevidno z drobno praprotjo. Kadar
se vleže jagnje, ga je treba drgniti z drobno praprotjo. Nato mora
jagnje ležati tri dni na njej. Kdor z vsakim jagnjetom napravi tako,
napravi vso čredo volku nevidno.™ ženske se valjajo na kresni večer
po cvetočem lanu. Vsaka se trikrat zavali. Ko se je zavalila tretjič,
seže z desnico čez glavo in izruje šop lanu. če so rastline po paru,
se bo še tisto leto poročila, če pa ne, bo pa še ostala sama.''^
Večer pred Ivan j im je za svetim večerom za Slovence najskriv-
nostnejši. Na Kranjskem je še bila o Valvasorjevem času navada,
da so dekleta ta večer v studence in potoke vence metale in da so iz
vodnega zrcala spoznavale svojega prihodnjega ženina. Od štajerskih
Slovencev mi je znana govorica, s katero se dekleta med seboj dražijo,
če je kateri spodletelo: »Saj si ga hodila že v studenec gledat, pa ga
le nisi zagledala.« Ostala je še navada, prižigati visoko plamteče krese,
pri katerih se tudi prepeva. Nekaj vrst teh skrivnostnih pesmi sem
si na Pohorju zapomnil:
»Kaj raste brez korenja?
Kamen raste brez korenja.
63 Dr. F r. Stele, (ustno).
«4 L. P i n t a r , Slovarski in besedoslovni paberki. LMS 1895, 8.
"a Ljubno pri Podnartu. Fort. Lužar.
"O Lobnik pri Železni kapli. — Dr. A. P i s k e r n i k.
87 Dr. Jos. Sasel, Slov. Plajberg.
»8 J. Vijanski v Slov. Glasniku 1859 (III) 38.
»9 M. Maj ar. Slov. običajL Slov. Bčela 1851 (II) 122.
'» M. rkp.
'1 Dr. A. Piskernik, Lobnik pri Žel. Kapli.
20 Fr. Kotnik:-
Kaj cvete brez cveta?
Praprot cvete brez cveta.
Letni sneg, zimski cvet.«"-
Žene mečejo omej (Aconitum Napellus) v ogenj in govorijo pri
tem: »Naj zgori mi nesreča vsa, kakor omej travica.«" Od Jurjevega
do kresa hodijo dekleta pevat h kakemu križu ali pa si kje drugje
napravijo šotor iz hojkinih ali borovih vej, ki ga okrasijo s hojami
in traki. Pred Ivanjem, ko slednjikrat izpojejo, zakurijo ogenj in
zažgejo šotor. Katero dekle z vršičem v roki dobro skoči preko ognja,
se bo možila še to leto — katero pa ne more, bo brez zakona porodilo
(Radislavci)V Prekmurju mečejo šopke iz vratiča, habata in kres-
nic na kres, skačejo čezenj in se tolčejo, da bi bili bolj urni. ženske
jih segrevajo in sedajo na nje, da bi lažje porodile. Iz konoplje sple-
tajo ženske vrvi in se z njimi opasujejo, ker potem vse leto nimajo
bolečin v bokih. Skačejo tudi črez kres. Kateri se odreže konopljin
pas, ta bo rodila nezakonsko dete.'"
Mnoge čarovnije o kresu so tudi zvezane z bezgom (kor. bez ali
bezovec). Njegov pomen v ljudski medicini je znan. Že Slomšek ga
hvali v Domačih zdravilih'''' in pravi o njem: »Pred besgom, ki bliso
vfakiga ftanu raite, fe odkrij; shlahtna rezh je njega zvetje, pa tudi
grosdje . . .« Seveda ni mislil na vraže, ki so z njim v zvezi. V Rožu
tresejo dekleta na kresni večer bezovec, da leti, ako je ravno v cvetu,
cvetje na tla, a pri tem pravijo:
Bez, beza
Daj moža
Le mlada
Kar stara.
Zapisal je to 1. 1885. K. Pečnik v Lešah (pri šent Jakobu v Ro-
žu)." L'Estocq pa poroča: In zahlreichen Orten des Jauntales und
Unteren Rosentales finden wir das HoUunderbuschklopfen. Das Mäd-
chen muß in der Johannisnacht im Hemde vor dem Hollunderbusch
stehen und auf den Busch klopfen, wo sie nachstehenden Spruch mur-
melt:
Bez, beza
daj moža
kar ena stara
koj ena srednjega.
" Pajek, Črtice 56. Cit. Trstenjak, Steiermärkische Zeitschrift I
1845, 105.
" Pajek, Crtice 57. Cit. Trstenjak, Novice 1857, 98.
'4 Ibid. cit. Razlagova Zora 1852, 103.
'5 V. Novak, Slov. krajina.
'8 Domazhe sdravila, posneto po P. heg. Jais: Guter Same auf ein gu-
tes Erdreich. Blaže in Nežica. V Celju 1842, 80—83.
" Navratil, LMS 1887, 100.
'9 Carinthia 1930, 173.
Blagoslov zelišč na kres in čar kresnic 21
S tem bi bilo primerjati tudi pripovedko »Bezeg daj moža.«'*
Kakor vedežujejo o zimskem kresu (božiču) z lukom o vremenu v
vsakem mescu prihodnjega leta,**" tako ugibajo s česnom o letnem
kresu o prihodnjosti. Na kresni večer: es werden die Knoblauch- oder
Zwiebelpflanzen ober der Wurzel abgeschnitten und das Schicksal
ergründet. Die einen bedeuten Glück, die anderen Unglück. Am näch-
sten Morgen wird nachgesehen, ob das Glück oder Unglück größer
ist. Auch zwei Grashalme werden abgeschnitten und ähnlich ver-
fahren.^i Gospodinje prerežejo na kresno biljo tri kupčke česna —
enega za veselje, drugega za žalost in tretjega za zasmehovanje, vse
tri pa v enaki višini in naj si dobro zapomnijo, v kak namen so bili
posamezni kupčki prirezani. Potem naj opazujejo, kako rastejo po-
samezni kupčki, kateri bo v rasti prehitel drugega in česa bo v pri-
hodnjem letu največ: veselja, žalosti ali pa zasmehovanja. Posebno
zadnje je huda reč, kajti bridka resnica je: zasmehovanje gre križem
v svet, čez sedem let pa pride nazaj v krilo sest.'^^ Na kresni večer o
mraku strižejo »slamo« (= steblo) česna. Tako steblo potem zopet
požene. Tisti, ki ga je porezal, hodi gledat, kako raste. Ako dobro
raste, bo dolgo živel.**''
In tako bi lahko navedel še mnogo gradiva o kresnicah, ki pa je
podobno navedenemu.
VITI. Nekaj razlage
V teh poročilih o naših običajih s kresnicami se nam je ohranilo
toliko raznovrstnega »narodnega blaga«, da je treba vsaj glavne stvari
spraviti v kategorije. Treba bi pa bilo vsak običaj posebej preiskati,
kajti le temeljite posamezne študije, oprte na bogato primerjalno
gradivo, dovedejo do zadovoljivih zaključkov.
Zelo star se mi zdi običaj, ki se nam je ohranil v Slovenski kra-
jini. Tam mečejo šopke iz vratiča, bahata in kresnic na goreči kres,
skačejo čezenj in se tolčejo, da bi bili bolj urni. ženske pa jih
segrevajo in sedajo na nje, da bi lažje porodile.
Segrevanje kresnic in sedanje na segrete (na tla), naj pomaga pri
porodu in ga čarodejno lajša, slično kakor nevesti, bodoči porodnici,
sedenje na koži v čarodej nem obredu z nakolenčičem.** Ženske
skačejo opasane s konopljinim pasom črez kres
in kateri se odveze ta pas, ta bo rodila nezakonsko
dete. V Radislavcih skačejo dekleta z vršičem čez kres. Katero dekle
z vršičem v roki dobro skoči preko ognja, se bo omožilo še isto leto,
katero pa ne more, bo porodilo brez zakona.'*'' Pas je že v stari dobi
79 Novice 1859, 14.
85 Pajek, Crtice 57.
" L' E s t o c q', Car. 1930, 172—3.
82 M. rkp.
83 Fort. Lužar, Št. Gothard pri Trojanah.
8* Boris Orel, Čarodejni obred in mit nakolenčiča... Etnolog
XIV. 90.
Pajek,   črtice 57.
22 Fr. Kotnik:
znak ženske nedotaknjenosti, odvezuje ga nevesti šele ženin, njen
mož.**" Tudi na naših ženitovanjih nosi nevesta pas. In če se ženski,
ko skoči črez kres, razveže, je to znak, da bo rodila nezakonsko dete.
Pas se ji odveze pred zakonom. Drug običaj, ki se nam je kolikor
toliko ohranil še v stari obliki, je iz Prevorja, kraja, ki je prometu
precej odmaknjen. Na kresni večer priženejo živino
pred mrakom s paše. Da jo pa zavarujejo pred co-
prnicami, okrase živinske glave z gozdno kresni-
co (aruncus Silvester), ki se tam imenuje c o p r n i c a.
Tudi hlev zavarujejo in potaknejo to cvetje v
hlevsko streho.
V starem Rimu so obhajali 21. aprila Palilije — Parilije. Parilia
izhajajo iz glagola pario, »quod pro partu pecoris sacra fiebant.«*''
Ta praznik se deloma ujema z našimi običaji in kresovi o veliki noči
in o Sv. Janezu Krstniku. Razlikujemo pa dvojno praznovanje: 1. jav-
no, ki ga je prirejala država ali občina, in 2. privatno, ki so ga prire-
jala posamezna gospodarstva na deželi. V Fastih IV, 721—861 nam
je Ovidij opisal praznik. Najprej opisuje svečanost v mestu, nato pa
privatno praznovanje v predmestjih in na kmetih. To pa sestoji iz
6 delov: 1. Ovčji hlev so okrasili z zelenimi vejami, ki so jih vanj
zataknili. Na vrata so obesili velik venec. 2. Ko se je mračilo (ad
prima crepuscula), so zakurili iz slame ogenj in skozenj gonili ovce
(per flammas saluisse pecus v. 805). Pri tem so kadili z žveplom. 3.
Prej so pometli tla z lavorjem in jih poškropili z vodo. Na ognjišču
ali na prenesljivem oltarju so sežgali lavor j evo vejo, oljčne, smrečne
vejice in vejice Juniperus Sabina, ki jo Tušek imenuje »žegnano
drevce«. 4. Obenem je daroval pastir boginji paše Paies v košarici
kolačke iz prosene moke in mleka in jo je v molitvi, ki jo je trikrat
ponovil, prosil, naj odvrne vse sile, ki povzročajo bolezen, od ovčjih
staj, pašo v gozdu naj pomnoži z obilno travo, živalim pa naj zagotovi
polna vimena in obilen skot (zarod). 5. Po molitvi si je umil roke v
sveži večerni rosi.'6. Ko se je medtem slavnostna družba pastirjev
okrepčala z mlekom in moštom, so začeli tudi ljudje skakati črez
ogenj, ki so ga napravih na ta način, da so drgnili dva kamna. Netili
pa so slamo in seno.®^
Kakor so bili v Rimu in okolici zelenje, ki so ga zatikali v ovčje
staje in venec nad vratmi, apotropejski in naj bi odvračali vsako zlo
od hleva in drobnice, tako so tudi različne rastline, ki jih zatikamo v
okna, v strehe, hleve apotropejske in naj odvračajo strelo, a tudi škod-
ljive čare ter bolezen od ljudi in živine. Pa tudi »copmice«, s katerimi
so okrašene živinske glave, so zlo odvračujoče. So pa še druge paralele
2 našimi običaji. Na ognjišču ali oltarčku so Rimljani sežigali različne
8» O pasu glej lepo razpravo »Pojas« dr. Marijana Stojkovića
v ZbNŽO knj. XXIX, 2 (1934).
8' Darenberg - Saglio, Dictionaire des antiquités Grecques et
romaines. Paris.
88 Mannhardt, Antike Wald- und Feldkulte II. 309—313.
Blagoslov zelišč na kres in čar kresnic 23
vejice. V Slov. krajini mečejo šopke iz habata, vratiča in kresnic na
goreči kres. Na Štajerskem mečejo žene omej v kres. Skozi goreči kres
so okoličani Rima gonili ovce in končno so tudi ljudje skakali čez
ogenj. Povsod pri nas skačejo tudi ljudje čez ogenj, nekoč pa so tudi
govedo gonili čezenj.*** To je stara lustracija, očiščevanje, ki je izpri-
čano že v stari Indiji.*" Posebno se je to vršilo z živino, če je izbruh-
nila živinska kuga. Zanimiva slika o »Volovski bogomolji« je priob-
čena na str. 231 Schneeweisovega Grundrissa. Tu se očiščevanje vrši
skozi odprtino v zemlji in črez »živi ogenj«. Združen je dvojen čar,
čar hoje skozi volilo stvar*^ in skozi ogenj. Pastir si je po molitvi
umil roki v sveži večerni rosi. Očiščevanje z roso je na binkoštno
jutro tudi pri nas običajno. »Na binkoštno nedeljo je dobro, če se
umiješ pred sončnim vzhodom z roso, ki je na pšenici; ni se potem
bati sončnih peg — če jih pa že imaš, jih gotovo izgubiš.« (Škarnjice
pri Dobjem.)''^ O očiščevanju tujcev na vzhodu je znano tole; grški
cesar Justinijan je 568 poslal Zemarha za odposlanca na dvor tur-
-škega kneza na Zlatem brdu Ektata v Aziji. Zemarh je na kratko
opisal ceremonijel ob svojem sprejemu in sprejemu grških spremlje-
valcev. Slovesno so jih pričakovali in po svojem običaju: lupaše u
bubnjeve, zvoniše i vatrom razgoniše vse moguće zle duhove s posla-
nika, pratnje i njihova prtljaga i tek ih potom primiše, pošto prodoše
kroz čistilišta."^ Tragičen slučaj se je dogodil z ruskim odposlanstvom.
Knez Mihajlo černigorski je odšel z odposlanstvom k Tartarom. Rusi
pa niso hoteli iti skozi ogenj kakor oni, zato so bili umorjeni.'-** Ker
je kres važen letni čas — sonce je prišlo »do vrhunca« — ker je
takrat letni solsticij, se vršijo tedaj kakor ob zimskem solsticiju, o
božiču, s kresnicami razni čari za prihodnjost: če tvoja roža ovene,
boš umrl. če obvisi venec, boš še živel, če pade s strehe, boš pa umrl.
čar za prihodnjost je združen tudi z ljubavnim čarom: če obvisi venec
na strehi ali na drevesu, se boš poročila. V Slov. krajini je običajen
tudi čar po analogiji: skačejo čez ogenj in se bijejo, da ibi bili bolj
urni. Prav za prav pa tu bitje povzroča urnost.
Zanimiv je tudi običaj z bezgom. Ohranjen je v Rožu,
Podjuni in Železni Kapli. Be z, beza, daj moža! Dekle ga trese,
da leti cvet na tla, če je ravno v cvetu, ali pa trka nanj. Po L'Esto-
cqovem poročilu mora to delati oblečena v samo srajco. In nagovori
ga, kakor bi bil človek ali duh. Ker je bez drevo, prebiva v njem dre-
vesni duh. Bezeg je živa kmečka domača apoteka. Cvet, listje, kore-
nine, skorja, vse se rabi v ljudski medicini. Tudi se prenašajo nanj
bolezni. V prejšnjih časih so pač v bezgu častili plodonosnega, človeku
"» Pajek, Črtice 57.
«0 Mannhardt 306.
"1 F r. K o t n i k , Skoz potegniti, skoz vleči, skoz iti ali lesti — kot
zdravilno in čarovno sredstvo. ČZN 1937 (Kovačičev Zbornik).
»2 Pajek, Črtice 5.
"3 S. T r o j a n o v i Ć ,   Vatra u običajima i životu srpskoga naroda
SEZb XLV, 159.
8* N. d. 160.
24 Fr. Kotnik:
prijaznega duha, ki so ga ogovarjali s čarovnimi ceremonijami. Kot
plodonosni simbol je v ljudski erotiki velikega pomena. Nečistim
deklicam so postavljali na Thiirinškem o binkoštih bezgove veje na
okno. — Dekle je oblečena v samo srajco. V današnjih, sedaj še
ohranjenih običajih je nagota le delna, prej pa je bila celotna. O
nagoti je mnogo teorij. Ena izmed njih je, da golota povzroči, da se
obleka v kultskem dejanju ne tabuira; ker s tem je za vsakdanjo
rabo nesposobna. Golota da povzroči tudi večji plodovitni čar — v
tem primeru z dotikanjem z bezovcem, v katerem je skrit plodonosni
duh.''^^
Na kresni večer nastiljajo izbe, veže pa tudi
tla pred hišo s praprotjo in raznimi kresnicami,
da bi sv. Janez lepo počival, ker prihaja ta večer v naše hiše preno-
čevat. Tako ljudskoverska razlaga, ki je pripomogla, da se je običaj
ohranil do današnje dobe. Tudi besedilo blagoslova zelišč meri,
mislim, na ta običaj: »...kamorkoli bodo ipoložene, bodisi v hišah
ali v posteljah ali v izbah . . .« samo da pri nas ljudstvo ne polaga
blagoslovljenih zelišč v sobe, ampak čarodejne kresnice in čarodejno
praprot, ki imajo vprav o kresu posebno moč. Nehote se nam vsiljuje
paralela z božičem, ko po tleh v sobi nastiljajo slamo ali pa jo vsaj
polagajo pod mizo ali namizni prt. Ta običaj ni samo omejen na
Hrvate in Srbe, pozna ga večina evropskih narodov. O božiču — zim-
ski solsticij — o kresu letni solsticij. Kakor smo videli, so nekateri
običaji, n. pr. umivanje z vodo o kresu in božiču, povezani med seboj
po kresnicah. O božiču ni svežih zelišč, zato slama, ki jo ljudska
razlaga tolmači kot betlehemsko hlevsko slamo. In vprav zato se je
tudi ta običaj ohranil do današnjih dni.
Razlaga običajev je krščanska, toda njih izvor je starejši. He-
rodot poroča o Perzijcih in Skitih (I 132, IV 60), da so polagali meso
na posebno pripravljeno daritveno nastelj iz mehke trave, na katero
naj bi se vsedli tudi bogovi. Tudi stari Indi so darovali bogovom jedila
na daritveni nastelji, »barhis« imenovani, ki je sestajala iz sveže poko-
šene trave. Barhis je sorodna z »blazin o«, kar pomeni s perjem
nadevano odejo, strn. bolstur. Osnovni pomen pa je stelja (nâstelj-i),
snop sena. Ljudje so v starih časih res sedeli na nastelji, pa tudi
bogovi, če so jih klicali, da bi sprejeli človeške jedi. (Schröder, Real.
Lex. s. v. Opfer). Grki so trosili najprej Hestiji, nato pa tudi drugim
bogovom zelišča na oltar. Rimljani pa so devali na oltar rušo, druga
poročila pravijo, da so oltarji bili iz zemlje, na katero je bila položena
ruša.''*' To je bila praznična daritvena nastelj. Božična slama bi bila
ostanek te nastelji. Če pa drži ta Schröderjeva teorija, se naša kresna
O bezgu in nagoti gl. Oswald \. Erich in Richard V e i 11,
Wörterbuch des deutschen Volkskunde 327—328 in 521. Razen tega o bezgu
W. Mannhardt, Wald- u. Feldkulte I, str. 10—12 in še na mnogih me-
stih prim. 629 registra ter dr. H. M a r z e 11, Unsere Heilpflanzen 188—193.
^" Dr. Edm. Schnee weis. Die Weihnachtsbräuche der Serbokroa-
ten. Wien 1925, 212—214.
Blagoslov zelišč na kres in čar kresnic 25
nastelj lažje tolmači kot ostanek starih daritvenih običajev, kakor pa
božična slama, ki je suha, medtem ko so kresnice sveže. In kakor
smo videli, je vsa daritvena nastelj bila sveža. — Ponekod se pri nas
tudi nekatere rastline imenujejo stelja, v Beli Krajini praprot, Navra-
til imenuje pteris aquilina steljo, deminutiv steljica ipa pomeni poly-
podium dryopteris (M), sladka steljica pa polypodium vulgare. (Plet.)
V določenem obsegu te razprave ni mogoče pojasniti vseh običajev
in čarovnij, ki so v zvezi s kresnicami in kresom. To delo je šele
načeto. Videli pa smo, da nam besedilo blagoslova rastlin na kres
pojasnjuje marsikatero reč, ki jo je narod ohranil kot običaj in izro-
čilo do današnjih dni. Te stvari so bile po vsej Evropi razširjene in
so deloma iz predkrščanske dobe.
Boris Orel
Čarodejni obred in mit nakolenčiča ter
bosmana v slovenskih ženitovanjskih običajih
Začasno   poročilo.
Bosman
I.
1. Vzhodna Sp. Štajerska. Bosman je velika ženitovanjska štruca
kruha, ki jo poznajo predvsem razni kraji na vzhodnem Sp. štajer-
skem. Najstarejše tiskano poročilo o štajerskem bosmanu je
iz leta 1858. Tega leta je Davorin Trstenjak pod psevdonimom
Vicko Dragan opisal v »Novicah«^ »Gostovanje v Verbovcu (t. j. v
V e r ž e j u) ter o bosmanu in njegovem obredju tole povedal :
»Drugi dan gostovanske kuharce že zgodaj klopočevo župo kuhajo, in
po zajutreku se začnejo igre. Zovčin je ravnatelj vseh iger. Lovijo tate in
jih pripeljajo pred sodnika, nesejo v procesiji bosman od nevestinega
doma v hišo ženina, kjer je drugi dan gostija.
Bosman je pogača v podobi deteta, na kteri je viditi celo gospodar-
stvo, malih babik, petelinčkov, kravičk itd. Oče starešina bosman prej,
kakor mlada žena spat gre med godbo in pesmami nevesti v krilo položi.
Ženski spol peva:
Darujemo ti bosman.
Zakona izgled, —
Da bi bila srečna
Dosti dosti let!
Darujemo ti bosman.
Zakona izgled, —
Da bi ti dobila
Ljubeznih detet! •
1 Novice 1858, ,str. 141.
Dr. Karel Š t r e k e 1 j , Slovenske narodne pesmi, III., str. 326/27.
26 Boris Orel:
Darujemo ti bosman,
Zakona izgled, —
Da bi v njem le pila
Sami sladki med!
Mlada žena vzame bosman in ga svojemu možu dâ; možaki pojejo:
Darujemo ti bosman.
Zakona izgled, —
Da bi bil ti srečen
Še ko stari ded.
Darujemo ti bosman,
Zakona izgled, —
Da bi skoro prišla
Na tvoj'ga brata red.
Darujemo ti bosman.
Zakona izgled,    -
Da bi bile polne
Parma in klet.
Da bi veselili
Se drugokrat pa vsi,
Dobre volje bili
V teti hišici!
Bosman vzame mladi mož in ga položi na mizo. Babičke hvalijo
umetnost kuharce, otroci pa sline cedijo po njem in željno čakajo časa,
kadar se bode razrezal in med gosti razdelil.«
Dobrih 24 let za D. Trstenjakom, t. j. 1. 1882., pa je Josip K a r b a
v »Slovenskih večernicah«^ opisal popolnoma drugačen štajerski go-
stiivanjski obred bosmana iz ljutomerske okolice:
»Pozavčina, kuharice in ostale ženske, ki so se okoli kumena (og-
njišča) vrtele, prinesejo v sobo ukusno nakinčane bosmane. To pa ni toliko
za zob, kolikor za oko. Jedna štruca je lepše opletena od druge; človek se
samo z gledanjem nasiti, posebno kakor je želodec že prenapolnjen.
Pozavčin stopi pred ženinovega starejšino rekoč: »Oče starejšina! Bi
li hoteli za ljubo vzeti toti mali, a vendar lepi dar, ki nam ga je dal
večni Bog?«
Starejšina vstane, si kruh nekoliko ogleda ter pravi: »Ja, bi že vzel,
ali mnogo ,taling- še ima.«
»No, kaj pa je tedaj za jedna pomota?« vpraša pozavčin.
»Orač« odgovori starejšina — »orač, ki je njivo pripravljal za toti
dar, ni dobro sprašil.«
»A tako?« začudi se pozavčin, potem vzdigne bosman kvišku. Isto
storijo tudi ostali za njim stoječi. Godba zaigra, bosmanovi nosači pa ple-
šejo posred izbe prepevajoči:
»Mi imamo ženina
Veselega in mladega.
Hopsasa in rajsasa!
Gostovanje se vživa!«
Odpevši to kitico, stopi pozavčin znovič pred starejšino pa reče:
»Sedaj smo sprašili in vse prav naredili; toraj vas prosim, da pre-
vzamete prelepi dar.«
Starejšina gleda, kima z glavo in pristavi: »Bi že vzel, ali človek, ki
je gnoj spravljal na sprašeno njivo, ni dobro navozil in raztrosil.«
2 Josip Karba, Ženitva, Obrazec iz ljutomerske okolice "Slovenske
večernice, 36. zv., 1882, str. 63, 76, 77, 78].
Čarodejni obred in mit nalcolenčiča ter bosmana ... 27
Pozovič in tovariši bosmane povzdignejo ter pojejo:
»Mi imamo snehico,
Veselo ino mlado.
Hopsasa in rajsasa!
Gostovanje se vživa!«
»No, oče starejšina! Poglejte, kako smo sprašili, gnoj navozili in raz-
trosili; vzemite toraj ta dar božji!«
»Da, da! Bi že bilo dobro. Toda kmet, ki je oral, ni prav splužil, po-
sejal in zvlačil; poipravite ovo okoliščino!«
Nosilci vzdignejo bosmane, se tresejo in glasijo:
»Mi imamo starejšina dva,
Krepka in vesela.
Hopsasa in rajsasa!
Gostovanje se vživa!«
»Ah, oče starejšina!« vzdihuje pozavčin — »mislim, da bo sedaj vse
v redu in po volji vam opravljeno; le sprejmite ponujane darove!«
Starejšina obrača bosman sem ter tje. Toda: »Res, nekaj že je; pše-
nica je sicer lepo rastla, ženske so jo čedno plele, ali žnjeci je niso poželi
do čista, k temu je še hlapec zakrivil nesrečo, ker je snopje domu vozeč
zvrnil; pojdite in poravnajte to reč!«
Pevci zibaje se govorijo:
»Mi imamo posnehalji dve,
Luštni in veseli.
Hopsasa in rajsasa!
Gostovanje se vživa!«
»Zdaj smo pa vendar vse dobro naredili?«
»Nikar, ne! Prav ste sicer naložili ter pod streho spravili; toda mlatci
niso očista zmlatili, pa še to, kar so iz slame spravili, so slabo zvejali in
zvetrili. Opravite vi to!«
Bosmanski nosilci zopet zaokrožijo:
»Mi imamo združba dva;
Le glejte, kak vesela sta.
Hopsasa in rajsasa!
Gostovanje se vživa!«
»Ali oče starejšina!« oglasi se pozavčin — »ne zadržujte nas; le po-
glejte, kako je vse na svojem mestu!«
Starejšina premeri vse se svojimi bistrimi očmi, vendar pravi: »Nikdo
ne more tajiti, vsakdo mora priznati, da ste veliko pretrpeli; tudi k mlinu
ste težko vozili. Pa to vse še ni preveč velika nadloga — mlinar ni dobro
zmlel, zatoraj kruh ni okusen. Pojdite po drugo zrnje, pa odpeljajte k
mlinu!«
Bosmanovci:
»Imamo tudi svatevce,
Z venčeki na glavi.
Hopsasa in rajsasa!
Gostovanje se vživa!«
28 Boris Orel:
Pozavčinu že ni po godu, ker misli, da »šenkanemu« konju ni treba
gledati na zobe. Zatoraj se še enkrat s prošnjo obrne do starejšine.
Starejšina stegne roki, da bi dobrotljivega ponujevalca rešil težke bu-
tare, a — stoj! neče ga, ker »kuharica kvasa ni dobro postavila, peči ni
dobro razgrela, tudi spekla ni do cela!«
Pozavčinu pride na pamet narodni pregovor, ki pravi: »Kdor ni z
malim zadovoljen, velikega ni vreden.« Toraj še enkrat vzdigne svoj bos-
man, njegovi pajdaši ga posnemajo, godba spremlja plesalce, ki pojejo:
»Mi imamo tri kote;
V vsakem kotu so gostje.
Hopsasa in rajsasa!
Gostovanje se vživa!«
Da starejšina, ki je nedavno dal toliko »cvenka za popravljanje kuhač«,
ne bode brez kruha, zato mu še pozavčin jedenkrat ponudi svoj bosman.
Starejšina je iz zadnjič odpopevane kitice spoznal, da ni varno se preveč
obotavljati; dovoli si le še vprašanje:
»Kako je ovemu daru ime?«
»Načetek« -   odgovori pozavčin.
»Kako pa priimek?« zapita starejšina.
»Pojedek« — reče pozavčin.
Potrpežljivi dobrotnik svoj bosman dene na mizo pred starejšino;
ostale pa razvrstijo sem ter tje po mizah.«
Leta 1910. pa je Peter Skuhala" v svoji črtici »Juškovo go-
stüvanje«, spisani »po muropoljskem narečju«, prikazal enak gostü-
vanjski obred bosmana z Murskega polja, sicer ne tako na
široko in izčrpno kot Karba, zato pa je več povedal o bosmanu sa-
mem, kako je spleten, okrašen itd.:
»Edenajst je minulo, šlo je proti punoči, to je čas za bosmane.
Bosman je »štriica« iz pšenične moke. Zamesen je z samo vodo in
ima neki poseben pa dober okus. Bosman je spleten: dno iz štirih gib,
nad dnom tri gibe, nad temi pa dve, zgorej je torej oziši kak spodaj. Zna-
biti pomeni potomce, kar bi po obliki skorej da prav sodili, pa še morda
tudi zato, ker se samo na gostiji prikaže. — Vsaka gospodinja prinese
bosman s seboj, in sicer na rokah, kakor malo dete. — Sieden bosman je
nakinčan, pa vsaki drugače. Na vseh bosmanih se najdejo babike, ptičice,
in rob okolnavkoli s krepinami zapleten. Babike so male deklice, naprav-
ljene iz pšeničnega testa. Imajo glavo, roke, pa na frkot stoječo gizdavo,
pozlačeno janjkico, in so na tenkih palčicah nateknjene po bosmanu.
Ptičice so ali samice, ali pa kvokle sedeče na jajcah. Napravljene so iz
pšeničnega testa, pa tako, da ni ravno dosta domišljije potrebno, ka ptičico
spoznaš. Krepine tudi iz testa, so podobne zaguganemu traku, kakoršne
trakove si ženske v različnih barvah šivajo na svoja oblačila. — Prilično
po bosmanu so nataknejne snehine solze. To .so male testene pozlačene
kroglice, pritisnjene na vejice serkinih vrhov. Po njih visijo tenki papir-
nati trakovi vsake barve. Nevestine solze so podvezane s svilnatimi traki, ka
preveč ne visijo, pa ka se vejice od vrhov ne odčesnejo. Ta kinč visi po bos-
manu, kakor po zimi ivje po grmovju in se pri luči bliskeče in kaj lepo
* Peter Skuhala, Povesti, črtice in nekatere pesmi, 1910, Maribor.
čarodejni obred in mit nalcolenčiča ter bosmana ... 29
poda. To se torej nahaja na vsaliem bosmanu. Ves drugi Icinč je različen.
So ribe, raki, jež itd. Na sredi bosmana se nahaja grb tiste vasi, iz ktere
je povablena gospodinja, na primer rak, gosak in drugo. Vse to je iz testa
in se pritisne na še ne pečen bosman in ž njim vred speče. To je posebna
vrsta bosman na gostiji. Ta starinska šega pa že mineva. Večina si že da
pri peku speči bosmanu podobno »štriico«, ki po okusu in kinču ni več
pravi bosman.
»Bosmani pridejo«, zakriči pozavčin.
Vse je tiho. Prvi se prikaže z bosmanom pozavčin, za njim pa po redi
dikline. Bosmane držijo nad glavoj, na raspetih dlanih. Igrci zaigrajo, uni
plešejo, pa popevlejo:
Mi pa mamo ženiha
Liištnega no mladega,
Hopsasa no rajsasa
Gostiivanje se vživa.
... Po kunčanoj zgornjoj popevki stopi pozavčin pred ženihovega sta-
rišina, pozdravi: »Hvalen bodi Jezus Kristus! Oča starišina sprimete toti
dar, ki nan ga je gosponi Bog da!«
»Ge je zrasa toti dar?« ga pita starišina.
»Na njivi.«
»Ne sprimemo ga, neh, na nikakšo vižo ga ne sprimemo, njiva blaj'
ne dobro zorana pa povlačena.«
Hajd, se zaigra drgoč in poje kitica ravno tiste popevke. Vrtijo se
drgoč z bosmani.
Pozavčin stopi drgoč pred starišina, pozdravi ga kak prie, no mu
ponudi bosman. Za paj' mlinar ne dobro pšenice semleja. Te pa so ženske
ne dobro omesile, neso ga dobro spekle, peč bla premalo zakurjena, bos-
man sej' ne dobro zanetjo, no še več takšnega prečopretanja (čenčanja)
doklič (dokler) ne pride vse na svetlo, kaj se more prie z bosmanon
zgoditi, kak je za pojesti.
Na vsezadnjo ga itak starišina vzeme, pa pita pozavčina, kaj mu je
ime?
»Načetek Pojedek.«
Na enok so vsi bosmani na mizi, pa tak, ka se pred vsako gospodinjo
dene njeni bosman.
. .. Bosmani so zadnja hrana, ki pride na mizo, a nišče se jih ne do-
tekne, celi morejo ostati doklič gostiivanje trpi.
.. . Tak so se kratkočasili cele tri dni. Tretji den proti večeri je Ka-
tica (nevesta) vsakoj gospodinji pol jenega bosmana odrezala, no joj ga
dala na dum, te pa so se gostuvajnščaki razišli.«
Po povestih in črticah Petra Skuhale, ki opisujejo med drugim,
kakor smo pravkar videli, tudi muropoljsko gostiivanje z bosmanom,
niso bila o tej svojevrstni štajerski ženitovanjski štruci dolgo časa
objavljena nobena poročila, šele 1. 1940. se je Stanko Kociper v
svoji razpravi »Pravne starine iz ormoškega okraj a«* dotak-
nil tudi bosmana:
»Omenjena bodi tu še posebnost s prleških gostij, bosman. Starešine,
to so priče, pa tudi drugi dajo na gostijo iz dobrega mlečnega testa ple-
Časopis za zgodovino in narodopisje XXXV., str. 52.
30
Boris Orel:
teno, s testen irai ptičicami in cvetjem okrašeno pogačo — bosman, ki jo
z velikimi obredi prinesejo na mizo. Bosman po ljudskem mišljenju po-
menja most iz samskega v zakonski stan. Pojejo ga in potem ni več vrnitve
po tem mostu, ženin in nevesta (v Središču sneha) sta stopila v novi stan
in odslej sta neločljivo združena.«
Več ali manj podobno je Stanko Kociper predstavil bosmana v
svojem romanu »Goričanec« (1942) in v priloženem slovarčku na-
rečnih besed.
Naposled moramo omeniti, da se je za bosman v zadnjih letih
zanimal pisec tega poročila, ki je najprej v svoji narodoslovni razpravi
»Od kruha do ,malega kruhka'«'"' skušal na podlagi najstarejšega
(Trstenjakovega) gradiva razložiti obred in mit bosmana, nato pa je
leta 1942. prikazal, »kako ptujski poljanci bosman nakršujejo«." Iz
tega prikaza je prečitati bralcu po-
glavje d), str. 102—104.
S tem smo navedli vsa večja
in važnejša poročila, ki opisujejo
in razlagajo štajerski bosman in
njegovo obredje in ki so bila ob-
javljena v našil časnikih, časopi-
sih in knjigah. Verjetno je o šta-
jerskem bosmanu še ke kaj zapi-
sanega, n. pr. v starejših letnikih
Slovenskega Naroda, ki ga v svo-
jem slovarju pod besedo »bosman«
navaja Pleteršnik. Na podlagi o-
značbe v Pleteršnikovem slovarju'
upravičeno sklepamo, da to poro-
čilo v Slov. Narodu ne prinaša nič
kaj bistveno novega o štajerskem
bosmanu, ampak da le ponavlja
starejše opise, kakor n. pr. Pajek v svojih »črticah«.^
V Ljubljani pa živi ta čas mnogo rojakov iz vzhodne Sp. štajer-
ske. Da bi zapisana in objavljena poročila, ki smo jih zgoraj navedli,
izpopolnil z novimi podatki, z novimi inačicami ali pa da bi vsaj v
novem ustnem izročilu našel potrdila za starejše zapise, med njimi
zlasti za Trstenjakov, sem nekatere štajerske rojake'', ki se gostü-
Št^jerski bosman z Dravskega polja niže
Ptaja (Stojnci pri Markovcih)
^5 B. O r e 1, »Od kruha do ,malega kruhka'« [Etnolog, X.—XI., 1937/39,
str. 211/12].
« Etnolog, XIV., 1942; B. Orel, Ženitovanjski običaji na Drav-
skem polju niže Ptuja, str. 102—104.
M. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar. L, 1894, str. 46: bos-
mani so kvašene podolgaste pogače; na nje prilepljajo iz opresnega testa
narejene razne male ptičice in druge živalce, katerih mora na vsakem vse
polno biti.
Dr. J. Pajek, Črtice iz duševnega žitka štaj. Slovencev, 1884,
str. 61/62.
Na tem mestu se vsem, ki so mi kakor koli ljubeznivo postregli z
raznimi podatki, najlepše zahvaljujem.
31
Čarodejni obred in mit nakolenčiča ter bosmana ...
vanjskega bosmana spominjajo, poprosil, da mi povedo vse, kar vedo
o bosmanu, o njegovem obrednem vpeljevanju ter pomenu. Iz njiho-
vega pripovedovanja, ki je le deloma uresničilo moje prizadevanje,
na kratko povzemamo:
Sagojiči (fara Sv. Marjeta niže Ptuja). Bosman je fin
mlečen kruh, podolgovata štruca, ki je spletena v dve kiti (po tri vitre),
položeni druga vrh druge. Po vrhu je bosman namazan z rumenjakom, da
dobi, potem ko je pečen, lepo rumeno skorjo, po kateri se vzbrizgava slad-
korna kaša v obliki narodnih ornamentov. Velikokrat pa okrase bosman
s figurami ptičev in ptičjih gnezd, ki so napravljene iz testa. Svojčas so
devali na bosmane tudi lesene in pobarvane figure oračev, dalje iz pa-
pirja narejene rože in trakove. Tako okrasje vidimo predvsem na bos-
manih, ki so spečeni doma.
Bosman mora dati kot darilo vsak par, ki je povabljen na gostijo. —
Zadnji večer gostije pa plešejo z bosmani obreden ples in sicer samo žen-
ske od vsakega para. Ta ples otvori kuharica, ki pripleše v hišo z bos-
manom in s kokošjo pod pazduho. Kuharica nagovori nato očeta starejšino,
češ, glejte, kaj vse imamo pri hiši: imamo domače živali, pa tudi otroka.
Nato ukaže oče starejšina vsem nosilcem bosmanov, naj zaplešejo, da bo
veliko naraščaja pri hiši. Ko prvi ples odplešejo, spet starejšina izrazi
željo, da naj zaplešejo še za veliko žito, potem za debelo repo itd.
Bosman po starem ustnem izročilu pomeni otroka oziroma rodovit-
nost novega zakonskega para.i"
Hardek pri Ormožu. Bosman je pletena in okrašena podolgo-
vata štruca finega kruha ter pomeni — porod.^^
Ljutomer, Ključarovci pri Ljutomeru. Navadno je
tako, da povabljenci prineso na gostiivanje bosmane, ki so podolgaste, zelo
lepo okrašene štruce. Na bosmanu so ptice iz testa, razni drugi okraski,
predvsem pa napis iz cukra: Bog živi ženina in nevesto! Kadar je vsa ve-
čerja na mizi, prineso bosmane v hišo pozavčini in kuharce. Prvi vodilni
pozavčin se nato prične pogajati z ženinovim starešino. Če ta pozavčin ne
ve odgovoriti starešini, mu pomagajo drugi. Gre v glavnem za bosman, ki
ga pozavčin hoče odložiti, pa mu tega ne dovoli starešina, češ da ima
kruh dokaj napak. Nosilci bosmanov morajo na ukaz starešine orati, se-
jati, žeti, mlatiti itd., to se pravi z bosmani v rokah plesati in peti gostii-
vanjsko pesem, ki se njen napev glasi :i-
1" Pbvedala ing. Franjo Ž u p e c in Angela R i ž n a r , Ljubljana.
" Povedal Franc H a n ž e 1 i č , bivši župan v Ormožu, sedaj v Ljub-
ljani.
12 Xapev je zapisal Franc Z a c h e r 1, bivši učitelj v Ljutomeru, pod
naslovom: »Gostiivajnska pesen (Ples z bosmani)«. Zapisek mi je izročila
Minka Zacherl, bivša učiteljica v Ljutomeru, sedaj v Ljubljani.
32 Boris Orel:
2. Mi pa mamo ženiha
liištnega veselega
Hopsasa . . .
3. Mi pa mamo snehico
mlado in veselo
Hopsasa ...
4. Mi pa mamo starešina dva
krepka in vesela sta
Hopsasa . ..
5. Mi pa mamo posnehalji dve
liištni in veseli dve
Hopsasa ...
6. Mi pa mamo združba dva
le glejte kak vesela sta
Hopsasa . . .
7. Mi pa mamo svatevce
liištne in vesele
Hopsasa no rajsasa
gostiivanje se vživa.
Bosman, ki ga nosi prvi pozavčin, je nevestin. Bosmane pa razreze
nevesta in posamezne kose razdeli svatom, ko se poslavljajo. Vsak dobi
nekaj svojega bosmana nazaj. Če jim nevesta dâ majhne kose, jo prično
takoj obirati in govoriti o njej, da je skopa.'-'
V V e r ž e j u imajo podobne gostiivanjske običaje z bosmanom. Kaj
vse morajo v Veržeju bosmanovci delati: prašiti, gnoj voziti, gnoj raztepati,
orati, seme pripraviti, seme namočiti, sejati, vlačiti, pleti, požeti, križe zlo-
žiti, križe prešteti, snopje domov voziti, mlatiti, zrnje sušiti, v mlin voziti,
mleti, moko presejati, kvas postaviti, peč zakuriti, z biirkljo ogenj razgrniti,
z grebenco ogenj dol potegniti, omesiti, ptice iz testa napraviti, kruh v peč
dati, speči ..
Sv. Jurij ob Ščavnici. Bosman je pečen v obliki večje štruce,
ki je spletena iz več kit. Na bosmanu so figure iz testa: ptički, možiceljni,
dalje suhe rože iz raznobarvnega papirja ter končno tudi napis iz tepenega
jajca in sladkorja: Živijo ženin in nevesta! Bog daj srečo! Ali: Na mnoga
leta! — Navadno je na gostiji več bosmanov. Prineso jih svatje. Največji
je starešinov bosman, ki ga prinese on sam ali pa njegova žena.
Bosman predstavlja otroka. Zdaj je takšna štruca, pozneje bo živa
štruca.^^
2. Slovenska krajina (Prekmurje). Razen vzhodnega dela Spod-
nje Štajerske pa pozna ženitovanjsko štruco bosman tudi Slovenska
krajina ali Prekmurje. O prekmurskem bosmanu pa žal ne razpo-
lagamo z nobenimi starimi poročili, saj najdemo prve, večje zapiske
o njem šele v prekmurskem Kalendaru Najsvetejšega
Srca Jezušovoga za i. 1925. Neznan avtor (domnevamo, da je
bil to Klekl) je v tem koledarju^** opisal prekmurske ženitovanjske
običaje ter o bosmanu zelo skopo in nekam odsekano zapisal med
drugim sledeče:___
1^ Povedala Angela Marš por. S 1 a v i č iz Ključarovcev pri Ljuto-
meru, sedaj v Ljubljani.
1^ Povedal Franc G o 1 u n d e r iz Veržeja, sedaj v Ljubljani.
15 Povedala Katarina Z o r m a n por. G u č e k od Sv. Trojice v Slov.
goricah, sedaj v Ljubljani. Mati K. Zorman-Guček pa je bila doma od Sv.
Jurija ob Ščavnici.
1^ Svadba v Slov. Krajini (Kalendar Najsv. Srca Jezušovoga, 1925, stV.
51—54).
čarodejni obred in mit nakolenčiča ter bosmana ... 33
Gostiivanje   na  Goričkom.
»Z bosmana od snehe dobi vsaki eden falat, to je ,prej, dar.«
Gostiivanje  na  Dolens k o m.
»Na slednje pride Bosman. Na njem rože (cmer). Na bosman čtejo
evangelijom viizemskoga ponedeljka. Polovico bosmana razdelijo gostom,
orehe razsiplejo po hiši — deci.«
Bosman.
»Velke pogače, nacifrane, vse fele forme i testa. Cmer to je piišli z
papira so na njem. Prvle, kak razno odidejo gosti, ga razrežejo i vsakomi
dajo. .\li ga pojejo ali domo nesejo. — Okoli Sobote bosman krstijo. Po
dugih prošnjah sam zvedo, kak se to godi. Pri peči si eden belo janko na
sebe potegne, glavo drži, kak maček. Driižban pa posvadbica držita bo.s-
man. Na bosmani je z papera pop s belov srakicov, knjigo drži on rokah
i druge podobe. Začne se krst. Vu belo oblečeni pita: Odked je to dete?
Posvadbica odgovori: Odked je to dete? — Si baba nora? Pita ov dale.
Ona odgovori: Si baba nora? Na slednje s vodov poškropi bosman. Eden
se pa s meklov po njegovem hrbti spusti.«
V Kalendaru Srca Jezusovega za 1. 1929." pa najdemo
med drugim zapisano, da so »bosman v Dolencih gibance. Gibance majo
9 gub. Makove so s kravjov mastjov namazane. Nesejo gibance i kolač
belega kruha v novoj skleci s snehov na novi dom. Vse je v prt zvezano,
s hrastovov palicov na plečaj nesejo. Doma na kuhinjskom pragi na dvoje
vsečejo, eden falat na peč liičijo, drugoga pa domo pošlejo.«
L. 1935. je prof. Vilko Novak prikazal prekmurske ženitovanj-
ske običaje.^^ Ta narodopisni prikaz nam med drugim pojasni, da
pravijo Prekmurci ženitovanjski pogači bosman tudi »pletenik«:
»Pred večerjo gredo driižbani in posvarbice, starešine s posnehâljo,
pozavčini in godba k nevestini botri »po pletenik«.!^ Tam se nekoliko pp-
mudijo, nato pa driižban med godbo odnese veliko ženitovanjsko pogačo,
okrašeno s papirnatimi cvetkami. V gostijski sobi položijo to pogačo, »bos-
man« ali »pletenik«, na mizo.« — In ko našteva prof. Novak ženitovanjske
vraže in verovanja, nam razodene zelo važno lastnost bosmana: »Orehi, ki
jih meče sneha gostom, imajo čarobno moč, prav tako koščki »bosmana«
ali »vrtanika«, ki jih dobijo svatje.«
Dodatno k temu navaja prof. Novak še naslednje ipodatke oz. po-
jasnila o bosmanu v Prekmurju:2'>
»Nazivi za pleteno pogačo so: bosman (dolnji kraji: Beltinci, Bo-
gojina. Sobota) ; pletenik (Bogojina in okolica, Goričko) ; f ô t i v (madž.
fattyn = nezakonski otrok) v Gor. Lendavi, kjer ga ob poroki odneso na
župnišče (a ni bosman, nego manjša pogača). Bosman (pletenik) ima ob-
1' Bosman, perec i dari (Kalendar Najsv. Srca Jezušovoga, 1929, str. 52).
18 Vilko Novak, ženitovanjski običaji v Slovenski Krajini (Mladika,
XVI., 1935, str. 66—675.
1^ V spisu prof. Novaka (1. c.) je pomotoma tiskano »pletenček«
namesto pravilno »pleteni k«. Prof. Novak me je naprosil, da v svoji
razpravi popravim to tiskovno pogreško v Mladiki.
20 Pismeno.
34
Boris Orel:
liko široke pogače, ne previsoke, ki je ob krajih ožja, v sredini pa širša.
Običajno je spletena iz mnogih zavitkov. S tem je v zvezi mnenje v Bogo-
jini, da bo tem več otrok v zakonu, čim več je teh zavitkov. Iz papirja
napravijo figure (svatbo) in jih vtikajo v pogačo. Nekoč so te figure obli-
kovali iz testa. Samo na Bistricah še delajo figure iz testa: zibel, svatbo itd.
Na Ravénskom pa danes »krstijo torto« — kot nekoč bosman.
Bosman naredi snehina krstna botra in ko ga od nje prinesejo, ga
položijo na svatbeno mizo. Po večerji (zaradi prostora med pojedino ga
začasno odneso z mize) ga prinese driižban v sobo, pleše z njim in ko ga
odloži na mizo, starešina spregovori: »To-Ie je naša sneha dala prinesti
dar, s katerim nas ho-
če obdarovati, kakor je
Gospod Jezus v pustini
nasitil množico. Blago-
slovi nam, dragi Jezus,
ta dar, če je majhen,
naj bo blagoslovljen, da
bi se vsi iz njega na-
delili. In kakor želi
ona nas in svoje slu-
žabnike, kuharice, druž-
bane, muzikante, ena-
ko naj njej nadeli iz
neba mir krščanski in
božji blagoslov. Hva-
ljen bodi Jezus Kri-
stus.« — Zatem stare-
šina razdeli bosman - -
navadno samo polovi-
co — tako da vsak svat
dobi nekaj.
Drugod (Lipovci)
je običaj drugačen:
Svatje se zbero ob bos-
manu, svatbica in drug
ga držita, starešina pa
bere nad njim evange-
lij velikonočnega po-
nedeljka.   Svatbica   in
drug ponavljata: Odkod je to dete? Si baba nora? — Nato ga krstita in ga
razdele. (Polovico.)«
Končno je potrdil prof. Novak znani običaj iz okolice Sobote: »Pri
peči si kdo obleče belo krilo. Glavo drži kot maček. Na bosmanu je papir-
nat duhoven v beli srajci s knjigo v roki in druge figure. Belo oblečeni
vpraša: Odkod je to dete? Svatbica: Odkod je to dete? »Si baba nora?« —
vpraša oni dalje. — Svatbica: Si baba nora? Nato poškropi, kdo drug pa
ga udari z metlo po hrbtu.«
Franc üllen (Ljubljana) pa mi je postregel s temi podatki o
ravensko-prekmurskem bosmanu:
»V Bankovcih  (fara Tišina, Ravensko)  je bosman ve-
lika podolgovata štruca, ki ima včasih obliko eliptičnega vrtanka, t. j.
Prekmurski bosman z Ravenskega '
(Rankovci, fara Tišina) <
čarodejni obred in mit naliolenčiča ter bosmana ... 35
izvrtanega hleba, samo da je luknja pri bosmanu precej manjša kot pri
vrtanku. Bosman je mlečen, rozinov kruh, ki je po vrhu prepleten s kitami.
Nad temi kitami pa se dviga velik okras v obliki nekakšnega drevesa. V
bosmanovo luknjo, ki je na sredi, vtaknejo lesen kolobar, na katerem je
pritrjena lesena palica z žičnimi vejami, okrašenimi z raznobarvnim pa-
pirjem. Na teh žičnih vejah pa so dalje pritrjene najrazličnejše figure, ki
predvsem predstavljajo osebe iz svatbe: ženina, nevesto, starešino, pozav-
čina z zvonci, kuharice z metlami, gredicami ali z lonci, driižbane, sval-
bice i. dr. Te figure so vse iz testa. Ali pa je iz testa samo glava, ki je
nasajena na paličico, okrog katere potem oblikujejo iz papirja ali iz blaga
razna oblačila kot n. pr. kiklo, frak i. dr.
Bosman podari nevesti običajno kak bližnji sorodnik, največkrat pa
botra, boter ali prijateljica, sošolka, družica. Večinoma podarijo bosman
nevesti ženske, ne pa moški. Na gostiji je po navadi zgolj en bosman, vča-
sih se primeri, da sta dva. Ko pridejo svatje z nevesto in ženinom od po-
roke, je bosman že na gostiivanjski mizi; darovalka ga je namreč že zjutraj
pred poroko prinesla v hišo. Bosman ostane na mizi v nevestini hiši toliko
časa, dokler traja gostija na nevestinem domu. Ko odideta ženin in nevesta
s svati na ženinov dom, se obenem z njimi v sprevodu preseli tja tudi
bosman. Na tej poti proti ženinovemu domu pa družica z bosmanom pleše.
Seveda če se vozijo v oddaljeno vas, je med svati na vozu tudi družica z
bosmanom. Ples z bosmanom pa izvajajo še ob raznih drugih prilikah. Ko
gredo n. pr. svatje z godbo klicat starešino in sosede h glavni večerji, vza-
mejo vedno s seboj tudi bosman. Nosi ga družica (ali darovalka) ter z
njim pleše. Driižbani pa vriskajo in nosijo zelenke vina. Stare poročne
gostije so trajale po več dni in vsak dan zjutraj so godci in svatje z bos-
manom šli budit starešino, ženina ali nevesto, pa tudi druge odlične svate.
Ko pa bosman razrežejo, je s tem dano znamenje, da je gostija končana.
Bosman razreze nevesta in posamezne kose razdeli odhajajočim svatom,
predvsem pa seveda ženinu, staršem in tudi nase ne pozabi. Za figure pa
se stepo otroci.
Ravensko-prekmurski bosman je bil v starih časih zmerom redko,
dragoceno darilo ter lepa podoba gostiivanjske skupnosti in družabnosti.«
II.
Gostüvanjsko štruco bosman pozna v prvi vrsti slovenski kmet,
ki prebiva v vzhodnem delu Spodnje štajerske. Ven-
dar moramo k temu takoj pripomniti, da je to obča označba in da
bosman ni znan vsem prebivalcem vzhodne Sp. Štajerske, če sku-
šamo namreč točno označiti vse tiste predele vzhodne Sp. štajerske,
kjer je bosman razširjen, tedaj najdemo, da ta svojstvena slovenska
ženitovanjska štruca gospoduje predvsem na gostüvanjih na Spod-
njem Dravskem polju niže Ptuja ali na Ptujskem polju, posega ne-
kaj malega v spodnji del Pesniške doline nad Ptujem ter zajema
sploh vso »lukarijo«, to je ozemlje med Ptujem in Ormožem, pa še
dalje ves ormoški in središki okraj. To bi bilo prvo glavno območje
bosmana na vzhodnem štajerskem. Od Ormoža pa dospemo preko
Slovenskih goric do drugega glavnega bosmanovega ozemlja, na Mur-
sko polje, s središčema Ljutomer in Veržej. Nadaljnje bosmanovo
36 Boris Orel:
ozemlje se razteza na eni strani od Veržeja ob Muri proti Gor. Rad-
goni, na drugi strani pa prehaja od Murskega polja v ščavniško polje
ter v dolino reke ščavnice navzgor. Kakor vidimo, tvorijo vsa ta po-
glavitna in osrednja območja bosmana sami poljanski in dolinski
predeli vzhodne Sp. štajerske.
S tem pa še nismo do kraja označili bosmanovega ozemlja na
vzh. štajerskem. Kako je z bosmanom v Slov. goricah? Kar se njih
tiče, res ne moremo točno potegniti meje, do kod vse sega gostüvanj-
ski bosman, in treba bi jih bilo v tem pogledu podrobno raziskati,
toda splošno lahko rečemo, da običaj bosmana izvajajo tisti predeli
Slovenskih goric, ki so v živih stikih s poljanskim in dolinskim sve-
tom ali pa A'saj z njim v posredni zvezi. Tako prevladuje bosman v
Slov. goricah med Muro in ščavnico, poznajo ga goričanci nad Mur-
skim in Ptujskim poljem ter nad Ormožem in Središčem. Po starem
ustnem izročilu so na priliko pri Sv. Lovrencu v Slov. goricah nad
Ptujskim poljem bosman nosili k poroki in z njim pred cerkvijo
celo plesah.-i Čim globlje pa gremo v Slovenske gorice, tem redkejši
postaja bosman. Na gostiivanjih pri Sv. Antonu v Slov. goricah se
res pojavi včasih kak okrašen bosman-^, kar pa še ne pomeni v tem
goriškem kraju rednega in predpisanega običaja. Osrednjim Sloven-
skim goricam z glavnimi kraji Sv. Trojica, Sv. Lenart, Sv. Rupert
ter zlasti njih delu zahodno od Drvanjskega potoka, to je pravemu
goričanskemu svetu (Goričko), pa je bosman domala ali docela tuj.
Ignac Koprivec v svojih narodopisnih črticah^^ iz Slovenskih go-
ric, na priliko v črtici »Gostiivanje«'-^*, bosmana sploh ne omeni, pa
tudi nobenega drugega ženitovanjskega kruha ne. Jasno je, da Go-
ričani in Dolanci v Slov. goricah niso brez poročnih kruhov, štruc ali
posebnih kolačev in potic, vendar je pri njih značilno, da so ti go-
stiivanjski kruhi, štruce ali potice le boljša jed med drugimi jedmi,
da jih pa ne spremljajo nobena posebna imena, običaji, in da jim
tudi ne pripisujejo nikakršnega večjega obrednega pomena, zlasti ne
takega kakor poljanci na Dravskem, ščavniškem ter Murskem polju
svojemu bosmanu. To se nam ne sme zdeti čudno, če pomislimo na
dejstvo, da so Slovenske gorice pretežno vinoroden, gričast svet, ki
je povrh tega naseljen z revnimi viničarji ter z malimi in srednjimi
kmeti, tako imenovanimi »želarji«. Nasprotno pa so poljanci in de-
loma dolinci večinoma vehki premožni kmetje, ki se ponašajo z bo-
gatimi, obširnimi žitnimi polji. In kaj naj bo nujna, naravna posle-
dica teh bogatih žitnih polj na vzhodnem štajerskem in v Prekmurju,
njih prelestna krona, če ne ravno velika, okrašena pšenična pogača,
gostüvanjska štruca po imenu bosman?
21 Povedal prof. dr. Anton S 1 o d n j a k , doma iz Sv. Lovrenca v
Slov. goricah.
22 Povedal prof. Janko J u r a n č i č , doma od Sv. Antona v Slov. go-
ricah.
23 Ignac Koprivec, Kmetje včeraj in danes, 1939.
24 Koprivec, Kmetje, str. 48—65.
čarodejni obred in mit nakolenčiča ter bosmana ... 37
Za Slovenskimi goricami se moramo dotakniti še drugih na-
sprotnih goric onkraj Drave, Haloz. Haloze ne poznajo bosmana,
ampak samo »štruco«. Razni haloški ženitovanjski običaji pa določno
kažejo, da je bosman s svojim obredjem s sosednega Dravskega
polja vplival na običaje, ki se pleto okrog štruce na haloških gosti-
jah. Zlasti velja to za tiste kraje, ki leže pod Halozami v neposredni
bližini Drave in Dravskega polja. Tako n. pr. pri Sv. Vidu pod Ha-
lozami ;.pleše na gostiji potašnjica s štruco na glavi, za njo pa ple-
šejo vse druge ledične ter ima vsaka prav tako štruco na glavi,
štruco, ki jo nosi potašnjica, kršavljejo: gnojvoženec, zoranec, na-
zadnje pojedenec«.^^ —V Cerkljanah pa »na koncu gostije žegnajo
.štruco'. Nevesta jo drži v rokah. En muzikant je za duhovna, drugi
za mežnarja. Muzikant mora štruco zagrabiti in dobiti en kos. Po-
tem je krščena. Če pa nič ne dobi, potem ni krščena«^''.
Podoba je, da je zapustil vzhodnoštajerski bosman svojo sled
tudi v zapadni štajerski, na Zgor. Dravskem polju, v slovenjebistri-
ški okolici ter na Pohorju. Medtem ko na južnem štajerskem, okrog
Celja ali Laškega, poznajo »pogačo«, imajo bistriški okoličani in de-
loma Pohorci »štruco«. Od bosmana so torej prevzeli negovo po-
dolgasto, pleteno obliko in s tem njegovo splošno, postransko ime
»štruca«, ne pa njegovega glavnega naziva »bosman« ter običaje, ki
so z njim v tesni zvezi. Zelo značilno in zanimivo pa je, da je na
gostijah na vzhodnem in južnem Pohorju štruca znana
le pod imenom »štruc«. štruc je kot bosman moškega spola. Dalje
je pohorski štruc iz najboljše pšenične moke, mleka in jajc, njegovo
testo razrežejo na podolgovate proge, ki jih zvaljajo, da so okrogle,
in iz njih spletö podolgovat kruh. če je ta kruh prenizek, položijo
na prvo spleteno plast še eno vrhnjo plast tako, da je štruc lepo vi-
sok. Za podlago štrucu vrežejo Pohorci smrekovo ali hojkino desko,
na vrhu pa ga okrase s cvetlicami iz raznobarvnega papirja. Navadno
so na njem trije cvetlični šopki: največji v sredini, ostala dva pa na
obeh krajih. S štrucom pa tudi plešejo. Ko je gostije konec, ali pa,
da domači hočejo gostom naznaniti njen konec, tedaj prineseta sva-
tovski drug in družica na rokah po en štruc, prvega od krstnih bo-
trov, nato od birmskih, ter plešeta z njim kratko polko ali valček;
nato ga postavita na mizo pred one, ki so ga podarili. Tako zno-
sijo vse štruce s plesom pred darovalce.^^ — Na vsak način je
pohorski »štruc« v primerjalnem pogledu važen in poučen za bos-
man in kadar bomo pisali razpravo o vseh naših ženitovanjskih
kruhih, ga ne bomo smeli tako obravnavati, da mu ne bi odmerili
med njimi posebnega mesta. Danes naj na kratko ugotovimo zgolj
lo, da pohorski štruc ni toliko daljni odmev nemškega »Strutz-a«,
kolikor vzhodnoštajerskega bosmana.
2» Dr. F. Kotniku povedal Ivan Ivančič, Dravinjski vrh v Halozah.
2" Dr. F. Kotniku povedal Janez Ptetrovič, Cerkljane 25.
2' Povedal Jože T o m a ž i č , rojen in pozneje tudi šolski upravitelj
na Tinju (Pohorje).
38 Boris Orel:
Iz vzhodne Štajerske pa prehajamo preko Mure vPrekmurje
ali v Slovensko krajino kot na drugo in zadnje razsežnejše
ozemlje bosmana na Slovenskem. Iz Prekmurja nam doslej še ni do-
teklo toliko gradiva, da bi si na podlagi njega mogli ustvariti točno
in pregledno zemljepisno sliko o bosmanu v tej naši deželi. Skromno
gradivo, ki smo ga navedli v prvem poglavju, je sicer za naša raz-
motrivanja zelo dragoceno, poučno in odločilno, vendar pogrešamo
med drugim zlasti podrobnejših narodopisnih poročil z Goričkega in
z vzhodnega Dolenskega (Dol. Lendava). Navzlic temu pa lahko
splošno ugotovimo, da bosman bolj ali manj poznajo vsi trije pre-
deli Prekmurja: Ravensko, Dolensko ali Dolinsko ter
Goričko. Z Ravenskega (ozemlje med Cankovo in Soboto) poro-
čila imenujejo vas Rankovce v tišinski fari in ravenski del okolice So-
bote, z Dolenskega (južnovzhodni del od Sobote do Dol. Lendave)
pa preostali dolenski del okolice Sobote ter kraje: Lipovci, Beltinci,
Bogojina, Bistrica, medtem ko Goričko (severni gričasti svet Prek-
murja) omenjajo le splošno, ne da bi navedla posamezne kraje.
Iz objavljenih poročil sledi, da bosman prevladuje predvsem pri
Ravencih in Dolencih, kar nam je pač razumljivo. Že Csaplovics je
1. 1829. zapisal, da živi ravninski prekmurski kmet ob lepšem kruhu
kot goričanski.^s Hkrati pa je iz teh poročil dobro razvidno, da bos-
man s prekmurskih gostiivanj dandanes že počasi izginja in da na
njegovo mesto stopa »pletenik«. Kakor je štajerska štruca bled odsev
bosmana, tako je prekmurski pletenik njegova ostalina. Kaj verjetno
je, da je povsod tam, kjer je zdaj pletenik, bil prvotno bosman. Ko
je moderni čas pričel razkrajati stare ženitovanjske običaje, je tudi
naziv bosman pričel zveneti kot čudna, odvečna beseda. Zatorej so ga
pričeli opuščati in prevzemati drugo splošno ime, ime, ki dobro, pekov-
sko točno označuje take vrste kruh, ki je spleten ves ali deloma iz kit,
to je pleteni kruh, pletena pogača ali kratko: pletenik. In bosman je
prav za prav okrašen pletenik. Njegovo postransko, splošno in strokov-
no ime je zamenjalo njegov prvotni starejši naziv. Takšna je ponekod
v Prekmurju usoda bosmana in njegovega imena, a vendar nikakor
ne tako žalostna kakor na tistih ravenskih gostiivanjih, na katerih
se je začela namesto njega šopiriti meščanska »torta«. Usoda bos-
mana v Prekmurju je v bistvu tudi usoda prekmurskega nemešnja-
ka, sezonskega delavca in kmeta, ki se oddaljujeta od svoje rodne
zemlje in njenega izročila.
III.
Ako dobro pregledamo vsa poročila, ki smo jih v prvem po-
glavju objavili o štajerskem in prekmurskem bosmanu, tedaj po-
vzemamo iz njih troje poglavitnih obredov:
2s Johann v. Csaplovics, Croaten und Wenden in Ungarn, Press-
burg 1829, Str. 70. . .
čarodejni obred in mit nakolenčiča ter bosmana ... 39
1. Štajerski staroverženjski obred: nevesti, pre-
den gre spat, položijo ob petju posebne prigodne pesmi v krilo bos-
man. Bosman pozneje razrežejo in razdele med goste.
2. Splošni vzhodnoštajerski poljedelski ob-
re d : bosman krstijo na ta način, da najpoprej opravijo oziroma
popravijo vsa tista poljska, mlinarska, pekovska in druga dela, iz
katerih izhaja kruh bosman (podobi njih izvršitve sta vseskozi ples
in gostiivanjska pesem), nato pa mu dajo ime in priimek: Načetek
Pojedek, kar pomeni, da ga načnejo (razrežejo) in pojedo.
3. Prekmurski obred: bosman krstijo tako, da na po-
seben šaljiv način posnemajo pravi krst otroka. Bosman razrežejo
in razdele.
Imamo torej dva štajerska in en prekmurski obred. Izvzemši
staroverženjski obred je v okviru splošnega štajerskega in prekmur-
skega obreda večje ali manjše število inačic.
štajerski staroverženjski obred je ohranjen
zgolj v iporočilu Davorina Trstenjaka v Novicah iz 1. 1858. Ne pred
njim, ne za njim ni tega obreda nihče opisal. To pa nas ne preseneča
toliko, koUkor dejstvo, da je Karba za Trstenjakom 1. 1882. prikazal
iz ljutomerske okolice, ki ni prav daleč od Veržej a, popolnoma dru-
gačen obred in da se ta obred v nadaljnjih poročilih, preteklih in
današnjih, stalno ponavlja. Tudi Verženjci sami izvajajo danes okrog
bosmana le ta drugi, poljedelski obred, izvajali so ga v preteklih de-
setletjih ter o kakem starem obredu, ko so položili bosman nevesti
v krilo, prav nič ne vedo. Ali naj potemtakem pričnemo dvomiti v
resničnost staroverženjskega obreda? Ali naj ta obred predstavlja
samo neko izmišljeno podrobnost v Trstenjakovi šaljivi povesti, na-
pisani po narodni pravljici? če vrhu tega pomislimo, kdo je bil Da-
vorin Trstenjak in kako krhko, nezanesljivo je bilo velikokrat nje-
govo narodopisno delo, lahko to dejstvo odločilno vpliva na naš
odgovor na gornja vprašanja. Vendar je treba, preden izrečemo do-
končno sodbo o Trstenjakovem poročilu in staroverženjskem obre-
du, upoštevati še druge momente in dejstva.
Davorin Trstenjak (1817—1890), znan predvsem po zmotnih
nazorih v svojih mitoloških in jezikoslovnih razipravah, si je med
drugim tudi prizadeval, da bi ustvaril prvo slovensko šaljivo povest
ali humoresko. V Novicah (1858) je pričel pod psevdonimom Vicko
Dragan objavljati humoristično-satirične črtice, ki jih je potem na-
daljeval tudi v raznih drugih slovenskih časopisih (Glasnik, Leto-
pis M. S. itd.). Snov za »slovenske humoreske«, kakor je sam nazival
svoje črtice, pa je jemal iz ljudskega življenja v Verbovcu, ki je iz-
mišljeno ime za trg Veržej ob Muri-", ali kakor sam zopet pravi, na-
pisal jih je »po narodnih pravljicah«. Trstenjak je namreč v letih
1845/46 služboval kot kaplan v Ljutomeru^" in takrat se je seznanil
29 Andrej F e k o n j a , Davorin Trstenjak, 1887.
F e k o n j a , Trstenjak.
40 Boris Orel;
z Verženjci in s smešnimi zgodbami, ki so po Murskem polju kro-
žile o njih. Kaj značilno za njegovo zmedeno in zmotno mitološko
gledanje pa je, da je imel te smešne zgodbe ali anekdote o Veržej-
cih za narodne pravljice, a ne samo anekdote, temveč sploh vse, kar
je narod praAil ali pripovedoval. Trstenjak je sicer pravilno izvajal
pravljico iz glagola »praviti«, toda pojmoval jo je mnogo preširoko.
Tako je v svojih humoreskah imel za pravljice tudi ljudske gostii-
vanjske običaje Verženjcev, ker so mu jih ljudje bržkone pravili
oz. pripovedovali. Da pa se je pri tem nerodno in površno zgledoval
po pravi pravljici, priča tale značilni konec njegove humoreske »Go-
stovanje v Verbovcu«:^! »Jaz pa sklenem svojo povedko s besedami
slov. pripovedovavcev: Bil sem tudi jaz poleg, smo dobro jedli in
pili — ali meni je samo po bradi kapalo — v želodcu pa ni nič ostalo.
Z Bogom dragi mojil« — Kaj naj po tem koncu mimo drugega so-
dimo: Ali se je Trstenjak udeležil gostovanja v Verbovcu ali ne?
Za nas pa trenutno niso važna vprašanja, ali se je Trstenjak
gostovanja v Verbovcu (Veržeju) udeležil in ga potem v svoji črtici
opisal (kot kaplana v Ljutomeru so ga verjetno vabili na gostova-
nja), ali pa mu je o njem kdo pripovedoval, ter dalje, kaj vse je
zanj veljalo za pravljico oz. za humoresko, nas predvsem zanima, ali
so običaji v črtici »Gostovanje v Verbovcu«, med njimi zlasti obred
bosmana, povzeti iz resničnega ljudskega življenja v Veržeju, ali so
vsi podatki o opisanih običajih res točni in zanesljivi, ter končno, ali
ni morda Trstenjak kaj po svoje prekrojil, kar bi bilo glede na
značaj njegove proze, v kateri je običaje opisal, povsem razumljivo.
Na ta vprašanja moremo v prvi vrsti odgovoriti, da je Trstenjak med
svoje humoreske oz. anekdote, ki so si jih Muropoljci izmislili o
Veržertjcih, res uvrstil med drugim tudi ženitovanjske običaje iz
Veržeja, ker je o njih menil, da so zreli za humoresko zaradi njih
šaljive, radostno-svečane vsebine, da pa so se ti običaji v nasprotju
z izmišljenimi anekdotami dejansko vršili, da jih je torej pisatelj
vzel iz resničnega ljudskega življenja in da niso njegov ali ljudski
izmislek. Gostiivanjske običaje v Trstenjakovi humoreski namreč lah-
ko kritično pregledamo in jih primerjamo z mnogimi drugimi opisi
štajerskih gostiivanj. Tako najdemo, da nastopajo v črtici same
znane gostiivanjske osebe: zovčin, plešoči banderas, starešina, ku-
harice, dalje pogača bosman, ki se njen opis sklada s kasnejšimi
opisi, ter razni drugi znani prleški običaji. In naposled, priznajmo,
Trstenjakova humoristična črtica prikazuje obred bosmana, ta pri-
kaz pa je edini v slovenskem ženitovanjskem narodopisju. Glaser je
v svoji »Zgodovini slovenskega slovstva« k Trstenjakovim humore-
skam pravilno pripomnil, da »tukaj ni vse zanesljivo, ker je (Trste-
njak) marsikaj navajal, česar se je iz mladih let le nekako temno
spominjal«'*^, vendar trdimo: obred bosmana v njegovi gostiivanjski
črtici je tako kratko, a jedrnato, stvarno in jasno iprikazan, je vrhu
31 Novice 1858, str. 141/2.
32 Dr. K. Glaser, Zgodovina slovenskega slovstva, 1890, str. 138.,
čarodejni obred in mit naliolenčiča ter bosmana ... 41
tega tako obtežen z globokim ljudskim smislom (prim. pesem), da
je popolnoma izključeno, da bi ga opisal slabo po spominu, da bi ga
predstavil prekrojenega ali da bi mu kaj dodal, kaj šele, da bi si
ga izmislil. Za kaj takega je bilo pač v Trstenjaku na srečo premalo
ali nič leposlovca in dobro znamo v njegovi črtici razločiti stvarni
in smiselni običaj od njegovega lastnega, praznega pa nerodno šalji-
vega gostobesedja. V bosmanovem obredu pa še posebej čutimo živo
nepotvorjeno stvarnost ljudskega izročila. K vsemu temu pa naj pri-
stavimo še eno važno dej stvo : bosman, ki ga v podobi de-
te ta položijo nevesti v krilo, je določno podoben
ženitovanjskemu otroku nakolenčič u^^, kar pomeni,
da ta staroverženjski obred z bosmanom le ni tako osamljen v svetu
slovenskih ženitovanjskih običajev, kot smo sprva mislili.
S takimi vprašanji se nam seveda pri naslednjih dveh obredih,
pri splošnem vzhodnoštajerskem poljedelskem in prekmurskem obre-
du, ni treba baviti; bila so nujna, da smo jih razčistili le pri staro-
verženjskem obredu. Ob splošnem štajerskem obredu pa se pojav-
ljajo razna druga vprašanja, v prvi vrsti vprašanja, ki se tičejo prvo-
bitnosti in nastanka obeh štajerskih obredov. Ali je bil staroverženj-
ski obred svoječasno omejen zgolj na Veržej in na njegovo bližnjo
okolico? Ali naj bi bil potemtakem poljedelski obred okrog bosmana
že v prvi polovici 19. stoletja splošno razširjen po vzhodnem štajer-
skem? Ali pa je ta splošni poljedelski obred šele kasneje nastal (n.
pr. v drugi polovici 19. stoletja) ter izpodrinil prvotno staroverženj-
sko obredje, ki pa v tem primeru ni bilo omejeno samo na Veržej,
temveč tudi na druge štajerske in prekmurske kraje. Končno: ali pa
sta morda oba obreda obstojala istočasno? Tedaj bi bil verženjski
obred druga faza nekega celotnega obreda. Toda če hočemo na vsa
ta vprašanja vsaj približno odgovoriti, moramo poprej priti na jasno
s poglavitnim, tako rekoč osnovnim vprašanjem: kaj je prav za
prav bosman, kaj ta ženitovanjski kruh pred-
stavlja in pomeni, ter končno, katera dejanja
so najznačilnejša za bosmanovo obredje in ka-
tera tvorijo njegovo praosnovo, njegovo osred-
njebistvo?
IV.
V svetu proučevanja človeških kultur, narodov, ljudstev ter njih
jezikov, verovanj, običajev, naselbin, noš in raznega orodja, so zme-
rom odločilne in poglavitne važnosti splošne, skupne lastnosti ali vsaj
podobni znaki, ker ti vodijo k izvorom posameznih stvari na zemlji.
Približati se bistvu bosmana in osnovni podobi njegovega obredja se
torej pravi, prezreti vse ono, kar tri glavne obrede bosmana med
seljoj razdružuje, ter poiskati tista obredna dejanja in momente, ki
so vsem trem obredom skupni ali ki so si vsaj med seboj sorodni
ali podobni.
B. Orel, Nakolenčič, Etnolog XIV., str. 75—82.
42 Boris Orel:
Ob podrobnem pregledu poročil o štajersko-prekmurskem bos-
manu najdemo, da so naslednje predstave, momenti, dejanja pri
vseh treh poglavitnih štajersko-iprekmurskih obredih bosmana več
ali manj skupna, enaka ali med seboj podobna:
Staroverženjski obred.
A) 1. Bosman je pogača v podobi deteta.
B) 1. Bosman položijo nevesti v krilo. Pri tem ženske med dru-
gim pojo:
Darujemo ti bosman
Zakona izgled, —
Da bi ti dobila
Ljubeznih   detet!
C) 1. Bosman se razreze in med goste razdeli.
Splošni vzhodnoštajerski poljedelski obred.
A) 1. Bosman je »štruca«, ki po tej  obliki pomeni potomce
(Mursko polje).
2. Bosman prinese gospodinja na rokah kakor malo dete
(Mursko polje).
3. Bosman je dete (Dravsko polje niže Ptuja).
4. Bosman pomeni otroka (Sagojiči, Sv. Jurij ob ščavnici).
B) 1. Pravijo, da bosman  »nakršujejo«,  ko opravljajo razna
poljska dela (Dravsko polje).
2. štruco »kršavljejo« (Haloze).
3. Bosmane bi radi peljali h krstu (Dravsko polje).
4. Z bosmani plešejo, da bo veliko naraščaja pri hiši (Sa-
gojiči).
C) L Bosmane krstijo na ime in priimek: Načetek Pojedek (ali
samo Pojedež), kar se pravi: bosmane načno in jih
pojedo (vsa vzhodna Štajerska).
2. Nevesta vsaki gospodinji  »pol jenega bosmana« odreže
(Mursko polje).
3. Bosmane pojedo, ženin in nevesta sta odslej neločljivo
združena (ormoški okraj).
4. Bosmane razrežejo, ene polovice ostanejo doma, druge
polovice pa razrežejo v manjše kose in jih razdele med
svate.
5. Bosmane razreze nevesta in posamezne kose razdeli sva-
tom (Ljutomer).
Prekmurski obred.
A) 1. Bosman je »pletenik« (prekmursko ime za pleteno štruco).
2. Bosman se imenuje tudi »fotiv«, t. j. nezakonski otrok
(Gor. Lendava).
3. Bosman je dete (Lipovci, okolica Sobote).
čarodejni obred in mit nakolenčiča ter bosmana ... 4S
4. Zavitki, iz katerih je spleten bosman, pomenijo bodoče
otroke v zakonu (Bogojina).
B) 1. Bosman  krstijo takole:  driižban in svatbica ga držita,
belo oblečeni vprašuje, svatbica pa mu odgovarja: či-
gavo je to dete? Si baba nora? Nato poškropi, kdo drug
pa ga udari z metlo po hrbtu.
C) 1. Nad bosmanom čitajo evangelij velikonočnega ponedeljka,
t. j. evangelij sv. Luke 24. pogl., 13—35, ki govori o tem,
kako se je Jezus prikazal učencema na poti v Emavs.
Važen in pomemben je za bosman stavek, ki govori o
lomljenju kruha.
2. Starešina razdeli bosman tako, da vsak svat dobi nekaj.
3. Bosman razreze nevesta in posamezne kose razdeli od-
hajajočim svatom, ženinu, staršem in tudi nase ne po-
zabi (Rankovci).
Vse te predstave in dejanja pa lahko na kratko zgostimo v sle-
deča dejstva, ki so bistvena in značilna za bosman in njegovo obredje:
L Bosman je ženitovanjska štruca kru-
ha, ki pomeni otroka.
^       J    • •    u     J IL Bosman-otroka položijo nevesti v krilo.
O s r e d n 1 1 o b r e d - ttt  n i   i i-        v     i
.   , . . III. Bosman-otroka na različne nacme kr-
m dejanji: ^^..^
„   , , .    . ,       ,     IV. Naposled pa je ime bosmanu-otroku
Z a k 1J u C n o o b r e d - j^. začetek, za tem Pojedež. Bosma-
n o     e J a n J e . razrežejo, razdele in pojedo.
V.
Najprej nam je treba pojasniti poglavitno dejstvo bosmanovega
obredja: bosman je štruca kruha, ki pomeni otroka, nato pa prvo
obredno dejanje: bosman-otroka položijo nevesti v krilo.
Silno obsežno, mnogovrstno pa tudi zelo zamotano je v narodo-
slovju poglavje tistih človeških podob (likov), ki se po obrednem
dejanju in smislu z nakolenčičem skladajo ali so mu podobni, ki pa
se z njim razhajajo prav po tem, ker niso živa človeška bitja kakor
nakolenčič, ampak mrtvi predmeti. To je poglavje punčk, čeč ali lutk,
poglavje namestnikov živega otroka, ki z njimi čarajo rodovitnost.
V razpravi o nakolenčiču smo z otoka Sumatre spoznali leseno po-
dobo otroka^*, ki jo žena, ki je brez otrok, drži v naročju v veri, da
ji bo ta podoba izipolnila njeno željo. V antiki je devica na dan svoje
poroke žrtvovala boginji zakona posebne punčke.^^ V ženskem sa-
mostanu v Smolensku pa je punčka odvrnila nerodovitnost.-"' Tudi
31 Etnolog XIV., str. 87, J. G. Frazer, Der goldene Zweig, 1928,
str. 20.
35 Karl Gröber, Kinderspielzeug aus alter Zeit, Berlin 1928, str. 9.
36 Handwörterbuch des deutschen Aberglaubens, Bd. VII., str. 396.
44 Boris Orel:
današnji ženitovanjski običaji evi'opskih narodov poznajo posebne
dojenčke v povojih ter razne punčke iz cunj, iz slame ali iz testa,
če so iz testa, okrase z njimi često ženitovanjsko pogačo, sicer pa
jih na različne načine pokažejo ali dostavijo nevesti: ali obesijo
])unčko s štorkljo na strop, ali jo prinese poštar v posebni škatli ali
])a jo nevesti podtaknejo v posteljo. Na račun teh dojenčkov in
])unčk pada na ženitovanju mnogo šal in dovtipov.
Zakaj je človek posegel po punčkah kot namestnikih živega
otroka, na to vprašanje nam je danes težko izčrpno odgovoriti, kajti
vse preveč bi se oddaljili od našega predmeta. Nedvomno ima punčka
ali lutka pri primitivnih naturnih ljudstvih svoj izvor v njih ma-
gično-religioznem nazoru. Zaradi tega pa je njeno mesto večinoma
drugod, ne pa na ženitovanju, kajti vedeti moramo, da ona pred-
stavlja predvsem maUka, demona, boga.-" če pomislimo na stare In-
dijce, ki punčk na svojih ženitovanjih niso poznavali, ampak so se
nasprotno posluževali živega otroka, da so z njim čarali nevestino
rodovitnost v zakonu, potem bomo o tem njihovem obredu dejali, da
je vsekakor pristnejši in po smislu jasnejši in določnejši od običaj«^
s punčko. To velja prav tako za slovansko obredje nakolenčiča. Do-
puščamo različna izhodišča običaja s punčko, a eno je gotovo in
zanesljivo: ko je svečano, vseskozi resnobno čarodejno obredje na-
kolenčiča, živega ženitovanjskega otroka, pričelo razpadati in sča-
soma dokončno izginilo in ko se je hkrati s tem začelo gledati na
nevestino rodovitnost v zakonu kot na neko veselo, šaljivo ali draž-
Ijivo zadevo, tedaj so se na mnogih evropskih ženitovanjih pojavile
punčke in dojenčki. V primeri z živim čarodejnim nakolenčičem pred-
stavljajo te današnje evropske punčke brez dvoma nekaj drugotnega
in dekadentnega, saj na priliko s slovenskih svatb vemo, da so v
veliki meri zabavna svatovska šala ali burkast godčevski domislek.
ženitovanjsko punčko poznajo n. pr. Čehi, Nemci, Švicarji i. dr., toda
pri preprostih balkanskih narodih jo bomo zaman iskah.
Te naše ugotovitve pa se seveda ne nanašajo na vse ženitovanj-
ske punčke, med njimi zlasti ne na take krušne podobnjake, kot je
velika ženitovanjska štruca bosman, ki so jo po Trstenjakovem po-
ročilu spekli v podobi deteta. Vprašanje je, kako nam je razumeti to
Trstenjakovo označbo. Verjetno bosman v staroverženjskem obredu
ni imel stvarne podobe deteta, ampak je bil slično kot danes samo
podolgovata pletena štruca, ki je kot taka veljala za podobo otroka,
štruca kruha je namreč res v obrisih podobna otroku v povojih, za-
radi česar jo ljudje že od nekdaj kaj radi istovetijo s samim otro-
kom ali obratno otroka z njo. Saj mnogokrat slišimo, kako pravijo
na kmetih v razgovoru dojenčku v plenicah: »Na, vzemi to štruco!«
— Bosman kot podoba deteta je torej, ako površno gledamo, nastal
na podlagi istovetbe štruce kruha z otrokom.   Potem pa je še en
" HDA, Bd. VII., str. 388.
čarodejni obred in mit nakolenčiča ter bosmana ... 45
drug izvor bosmana-deteta, ta pa tiči globoko v kruhu samem, ali
bolje, v pomenu ženitovanjskega kruha in njegove tesne, globoko
segajoče povezanosti z otrokom.
številni ženitovanjski običaji pri raznih narodih jasno kažejo,
da ženitovanjski kruh ni samo znamenje svete zveze med ženinom
in nevesto, ampak tudi ena izmed glavnih čarodejnih podob vse-
zajemajoče plodonosnosti. Okrašena ženitovanjska pogača upodablja
s svojo zunanjo obliko vso bodočo družinsko srečo in hišno blago-
stanje, čaroven pomen pa pripisujejo na ženitovanjih tudi običaj-
nemu hlebu kruha, odrezanemu kosu kruha, režnju, raznim kola-
čem itd. V Ziljski dolini ženinova mati ne pozdravi neveste z otro-
kom, pač pa med drugim s hlebom kruha.^^ Marsikje v Rusiji pa dajo
nevesti v naročje dva kruha.Dalje v Ukrajini sprejme ženinova
mati poročni par z dvema kolačema v roki. Oba kolača položi ne-
vesti na glavo in nato pokrije par s platnom.*" Tudi v Beü Rusiji-
pričaka ženinova mati nevesto s kruhom.*^ V vseh teh običajih na-
stopa kruh brez otroka, pa navzlic temu bolj ali manj meri na
rodovitnost.
Po teh običajih pa naletimo na ženitovanjske prizore, kjer se
kruhu pridruži živ otrok. S skupnim nastopom kruha in otroka je
ženitovanjska misel na bodočo nevestino rodovitnost še bolj okrep-
ljena. Tu se moramo v prvi vrsti spomniti kraškega pokolenčiča, ki
mu nevesta daruje med drugim tudi hleb belega kruha.*^ Belokra-
jinskemu nakolenčiču pa nevesta natakne na roke mali kolaček, na-
kolenčaj imenovan.*" V nekaterih pokrajinah na Poljskem sprejmejo
nevestini starši poročni par s kruhom in majhnim otrokom.**
To pomenljivo druženje kruha z otrokom prehaja v tesno med-
sebojno povezanost, ki pa se kaže samo na kruhu. Pri tem mislimo
na velike slavnostne ženitovanjske pogače in štruce, ki so okrašene
s testenimi punčkami. Beli Rusi na priliko peko ženitovanjski »ko-
rovaj«, na katerem so majhne deklice in dečki iz testa.*^ Prav tako
poznajo Čehi velik kolač, na katerem figura iz testa predstavlja
majhnega otroka.***
Naposled pa se tudi kruh sam povsem neodvisno od majhnih
ukrasnih testenih figur preobrazi v podobo deteta oz. punčke. Čehi
imajo poseben kolač »calta« (Zelte), ki je neke vrste punčka po-
dolgovate oblike, podobne storžu.*'' Enako tudi Poljaki poznajo že-
nitovanjski kolač v podobi punčke.
38 F. M a r o 11, Tri obredja iz Zilje, Ljubljana 1935, str. 33.
38 Dr. J. P i p r e k , Slawische Brautwerbungs- u. Hochzeitsgebrauche,
1914, Str. 33.
*o P i p r e k , str. 44.
*i P i p r e k , str. 65.
*2 Novice, 1856, str. 27.
*3 Slovan, 1914, str. 232.
¦1* P i p r e k , str. 82.
¦*5 P i p r e k , str. 59.
¦*6 Pip rek,  str. 91.
*' P i p r e k , str. 95.
46 Boris Orel:
V ozki neposredni zvezi z otrokom pa so razni predmeti, ki ve-
ljajo za namestnike kruha, med njimi zlasti dva: sito in nečke. S
sitom se preseje moka, v nečkah pa se mesi testo za kruh in, kar
je zelo važno, kopljejo in zibljejo dojenčki. Tako n. pr. v slovaških
ženitovanjskih običajih sede nevesta na nečke, da bi bila rodovitna
v zakonu."^ Mnogovrstni pa so običaji s sitom. Med njimi naj ome-
mimo zgolj ženitovanjski običaj iz Bosne, kjer prožijo nevesti na ko-
nju moškega otroka in sito.''"
Toda sezimo še globlje, osvetlimo končno še vire kruha kot naj-
vernejše in najpristnejše glasnike nevestine rodovitnosti: žito,
žitno klasje, žitno zrnje. Kajti v ženitovanjskih običajih
bomo našli, da sito, ki ga podajo hkrati z otrokom nevesti, ni prazno,
ampak napolnjeno z raznimi žiti. Dalje krasi nevestino glavo često
venec iz žitnih klasov, žene pa ponekod obsipavajo novoporočenca
z žitnimi zrni ter pri tem verujejo: kolikor zrn se prime nevestine
obleke, toliko otrok bo imela nevesta v zakonu.^" — Vsi ti običaji
in verovanja nam dovolj jasno pričajo, kako je žitno zrno po pre-
prostem ljudskem pojmovanju čarodejno istovetno s telesnim plo-
dom.^^ Ako se zdaj ob viru kruha spomnimo bosmana in njegovega
pomena, moramo o tej prastari ljudski predstavi o
čarodejni zvezi med žitnim zrnom in telesnim
plodom nakratko ugotoviti, da je prav ona daljni
početnik takega čarodejnega ženitovanjskega
kruha, kot je štajersko - prekmurski bosman v
podobi štruce-otroka.
Po vsem tem bosman resnično predstavlja spojitev obeh svat-
beno-obrednih predmetov, otroka in kruha, v posebno okrašeno že-
nitovanjsko štruco, predstavljajočo otroka. Otrok in kruh sta v bos-
manu tako tajno, nerazdružno med seboj povezana kakor žitno zrno
in telesni plod, ali, če je dovoljena nadaljnja primera, kakor dojen-
ček in testo v nečkah.
Na podlagi te tako utrjene ljudske predstave o kruhu-otroku je
stari Verženjec kaj lahko zamenjal živega ženitovanjskega otroka-
nakolenčiča z ženitovanjskim kruhom bosmanom v podobi deteta.
Kakor Belokrajinec posadi nakolenčiča nevesti na kolena, podobno
je stari Verženjec položil bosman-deteta nevesti v krito ter s tem
izrazil željo po potomcih, ali kakor pravi pesem, ki so jo tedaj peli:
Da bi ti dobila
ljubeznih detet!
48 P i p r e k , str. 107.
« Pip rek, str. 130.
50 W. Mannhardt, Mythologische Forschungen, 1884, str. 360.
E. Samter, Die Religion der Griechen, 1914, str. 25.
51 S tem se ujema ljudska vera iz Slovenskih goric na štajerskem, ki
predpisuje, kako se ubrani ženska otrok: »Ko pride od poroke, se mora
skriti v kuhinjo in vreči skrivoma na ogenj pest pšeničnega zrnja, da zgori.
S tem sežge svojo rodnost. (Ign. K o p r i v e c , Kmetje včeraj in danes,
str. 156.)
čarodejni obred in mit nakolenčiča ter bosmana ... 4^
Iz razprave o nakolenčiču^* vemo, da posaditev otroka
nevesti na kolena ali v krilo v svojem globljem
smislu ni nič drugega nego čaranje rojstva bo-
dočega nevestinega otroka.
Bosman v staroverženjskem obredju pa se porazširja v podobo
obče kmetove sreče in rodovitnosti. Pesem sama pravi: bosman je
zakona izgled, to se pravi, podoba zakona. Na bosmanu samem je
videti celo gospodarstvo, petelinčke, kravičke itd. In ko polože bos-
man-otroka nevesti v krilo, žele: da bi novoporočenca pila v zakonu
sam sladki med, da bi bila srečna, da bi bile polne njune parme in
klet. Prav v tem, da staroverženjski bosman-otrok predstavlja tudi
podobo kmetove obče blaginje, pa se razlikuje od ženitovanjskega na-
kolenčiča, ki v glavnem ostaja v mejah svojega osrednjega pomena.
VI.
Tega poglavja o bosmanu-otroku pa nikakor še ni kraj. Iz sveta
ženitovanjskih običajev moramo prestopiti v območje drugih običa-
jev in obredov, ker je vendar potrebno, da osvetlimo bosman še z druge
strani, kajti le na ta način nam bodo on, z njim pa njegova osrednja
obredna dejanja dokončno pojasnjena.
Po ženitovanju bosman ne mine in še dalje ostane verni sprem-
ljevalec otroka in njegov čarodejni dvojnik. S tem hočemo reči, da
se ponovno pojavi prav v času, ko je svojo poročno nalogo uspešno
izpolnil. Torej se pojavi ne kot dvojnik otroka, ki ga šele čarajo in
si ga želijo, temveč kot spremljevalec otroka, ki je na pol ali že ves
živa stvarnost. Bosman je ponekod v Prlekiji že tako prešel v poj-
movanje otroka, da se zdi, ko da prestopa svoje čarovne imaginarne
svetove in postaja otrok sam, ki ga je žena zanosila ali porodila. O
tem nas prepričuje tale zanimiva podrobnost iz prleškega življenja:
Ko ščavničarji osumijo poročeno ženo (pa tudi neporočeno dekle),
da je noseča, tedaj jo takole podražijo: »No, Mi ci k a, a bo
b o s m a n ?«°3 s tem prav za prav vprašajo: Ali bo otrok? Seveda
moramo to dražilno vprašanje še dalje tako razumeti: No, Micika,
ali bo zopet prišla štruca kruha bosmana? In kdaj naj bi bosman
zopet prišel, kje naj bi se zopet pojavil, kdaj in kje naj bi znova
igral svojo čarodejno vlogo, če ne prav o priliki poroda in krsta otro-
ka, v porodnih in krstnih običajih.
In res velja ženitovanjski bosman tudi za krstni kruh, to pa ne
toliko pri Štajercih in Prekmurcih kakor pri Slovakih. Na Slo-
vaškem (okraj Turiec in okolica Nitre) je bosman (bosvan, boslan)
znan kot ženitovanjski in kot krstni »kolač«. Ta kolač je podolgo-
vate oblike, je trojno pleten ter meri v dolžino večinoma 80 cm.^*
"52 Etnolog XIV., str. 74—95.
53 Povedala Katarina Z o r m a n por. Guček.
5* Pismena sporočila Matice Slovenske (Turčian.sky sväty Martin) ter
prof. dr. Isačenka, Bratislava.
48 Boris Orel:
Kako Slovaki v svatbenih in krstnih običajih vpeljujejo svoj bos-
man, žal še ne vemo, a eno je vsekakor gotovo, da je poglavitni kolač
na slovaških ženitovanjih »radostnik« (radosnik)^^^ medtem ko ima
bosman več veljave kot veliki svečani kolač pri krstu. Kaj značilno
je, da so stari Slovaki svoje dni na ženitovanjih takole izrazili svojo
željo po potomcih:
Dag Bože, dag Bože to o rok dožit nam,
aby na radostnjk prišiou zasa bosman!^^
S tem, da so Slovaki na ženitovanj-u prosili Boga, da bi ob letu za
radostnikom prišel zopet bosman, so si prav za prav želeli krstnega
kolača bosmana, to se pravi — otroka.
Sled za bosmanom kot krstnim kruhom najdemo tudi v vzhod-
noštajerskih krstnih običajih, med njimi zlasti na krstnih pojedinah
ali gostijah, v tako imenovanih »krstitkah«. Krstitke prirejajo tisti
Štajerci, ki se še drže starih običajev, navadno v 8 do 14 dneh po
krstu, ko je porodnica že ozdravela in šla v cerkev k vpeljevanju,
da se očisti. Tedaj že lahko ona sama postreže gostom. Bosman pa
prinese na krstitke otrokova botra ter ga daruje materi (ščavniška
dolina).5^ štajerski krstni bosmani niso tako veliki kot ženitovanjski,
nego malo manjši in seveda so tudi preprosteje okrašeni. Krstne
bosmane poznajo le imovitejši kmetski ljudje na vzhodnem štajer-
skem, predvsem kmetje, ki se jim ta navada zdi še imenitna in so
jim pri srcu stari krstni običaji. Krstni bosmani so na štajerskem
brez vsakšnega obreda.
Bosman lahko primerjamo s starim štajerskim »veselim kru-
hom« (Zdole)5**, kajti oba se pojavljata na ženitovanju kakor tudi
ob krstu: »Kadar k poroki gredo, nese vodilja s seboj veselega kruha,
ki ga deli med vse one, ki goste na poti v cerkev in iz cerkve sre-
čujejo. Isto tako deli boter veseli kruh, ko mater z otrokom v cer-
kev spremlja.« Dalje na Sp. štajerskem (v okolici Celja) »pošlje
botra materi ,pogačo', to je dva hleba belega kruha, babica in vsak
prejšnjih otrok dobi eno štruco.«^'' Iz Valvasorja posnemamo, da so
tudi stari Gorenjci poznavali na svojih krstnih pojedinah velike »po-
55 časopis Muzeâlnej slovenskej spoločnosti. XIV., str. 116. — Ant.
V â c 1 a v i k , Podunajskâ dedina v Československu, 1925, str. 254.
5« Jan K o 11 â r , Xârodnié Zpiewanky čili pjsnč swëtské Slowâku w
l'hrâch, W Budjnë 1834, I., str. 243 in dalje IL, str. 507: Bosman, bosivan,
loeliky kolač pfi kfestu. — Fr. St. K o 11, Cesko-nemecky slovnik, 1887,
str. 1040. Bosman, bosvan, veliky kolač pfi kfiindch, radostnik, Slov. Koli.
Zp. II., 507, Daj Bože, to o rok dožit ndm, aby na radostnik prišiol zasa
bosman, Ib. L, 243. — Mir. K â 1 a 1, Slovenskv slovnik z literatury aj nâ-
reči, 1924, str. 35.
5^^ Povedala Katarina Z o r m a n por. Guček.
58 Pajek, Črtice iz duševnega žitka štaj. Slovencev, 1884, str. 83.
59 Pajek, Črtice, str. 208.
čarodejni obred in mit nalcolenčiča ter bosmana ... 49
gače."'* Na Dolenjskem (v Sodražici) pa je še nedavno prinesla botra
krstno pogačo, ki je bila velika, po vrhu pletena štruca belega kruha.
Preden iz krstnega bosmana izvajamo zaključke, bo za nas vse-
kakor poučno, da spoznamo še razne rojstne in lirstne kruhe pri dru-
gih narodih, zlasti take, ki so bosmanu podobni, razen tega pa
tudi njih smisle, namene in cilje. Tako spečejo Poljaki v okolici Kra-
kova krstno punčko, štruco, ter verujejo, da je od njene velikosti
odvisna sreča novorojenega otroka.— V Galiciji pa oče položi na
mizo pred botra dva večja hleba kruha, pred botro zopet dva, pred
babico pa tri hlebe, nakar prižge tri sveče: eno na oknu, drugo na
steni in tretjo na peči. Potem boter, botra in babica zložijo vse hlebe
skupaj, jih poklanjajo in prepevajo »na mnoga leta«.''^ — V Švici
pečejo ob rojstvu oz. krstu posebne pletene stručke, imenovane
»Kindbettibrot«, medtem ko poznajo Danci krstno pecivo »barne-
fod«, t. j. otroška noga."" — Švedi in tudi drugi narodi pa polagajo
kruh nekrščenemu otroku v zibel in sicer z namenom, da bi ga za-
varovali pred uroki. Po stari veri ni namreč nihče bolj izpostavljen
zlim duhovom kakor prav otročnica in novorojenec. S to vero je v
zvezi ponekod običaj, da mati otroku, preden ga neso h krstu, za-
takne za pas kos kruha.'^* Tudi babica si rada vtakne v svoje nedrje
krajec kruha, prav tako mati, ko se poda z otrokom v cerkev k vpe-
ljevanju.
Lahko bi navedli še mnogo krstnih obredov in običajev, ki ka-
žejo, da opravlja krstni kruh svoje posebno določeno delo, toda ti
bežno opisani primeri so nas dovolj dobro poučili, kaj je prav za
prav krstni kruh in kaj njegov splošno veljavni smisel in namen.
Ta smisel in namen pa se naravno skladata s poslanstvom krstnega
bosmana. Zdaj ob rojstvu in pri krstu ima bosman večinoma dru-
gačne naloge kot pa na ženitovanju: novorojenca varuje pred de-
moni in raznimi nezgodami ter skrbi za njegovo dolgo in srečno
življenje, kakor da bi bil njegov dobri duh. Vendar za naša razmo-
trivanja o ženitovanjskem bosmanu ni toliko važno, kaj vse ima
bosman pri rojstvu in krstu otroka opraviti, za nas je pred-
vsem dragoceno že odkritje samo, da je bosman
navzoč pri krstu otroka. To dejstvo nam dokonč-
no potrjuje, da je bosman v resnici trdno in ne-
ločljivo povezan z otrokom, da je otrokov veliki
obredni spremljevalec in tako rekoč njegova
druga, čarodejna podoba.
«0 J. W. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Grain, 1689, VI.
knj., str. 282.
J. St. Bystron, Slovanskie obrzçdy rodzinne, Krakow,  1916,
Str. 112.
82 Bystron, str. 112.
"3 Dr. M. Höfler, Gebildbrote bei der Geburts-, Wochenbett- und
Tauffeier (Geburts- und Namenstag) v Zeitschrift für österreichische Volks-
kunde XV., 1909, Str. 101.
6* Bystron, str. 48/49.
50 Boris Orel:
V drugi vrsti pa nas seveda zanima, ali je krstni bosman kaj
vplival na ženitovanjski bosman. Katere momente in dejanja je
krstni bosman vnesel v ženitovanjske bosmanove obrede? Ali so
morda kateri drugi vplivi, ki so povsem neodvisni od krstnega bos-
mana?
Preglejmo natančno vse tri poglavitne štajersko-prekmurske
obrede bosmana in vsa tista dejanja in momente, ki smo jih ozna-
čili, da so vsem trem obredom več ali manj skupni ali vsaj med seboj
podobni !
Najznačilnejši med obredi bosmana z vidika krsta in krstnih
običajev je nedvomno prekmurski obred. V tem obredu odkrijemo
najprej daljne vplive nekih posebnih ljudskih krstnih običajev, ki
pa niso v zvezi s krstnim kruhom, zaradi česar jih malo poprej tudi
nismo prikazali. Te običaje izvajajo razni evropski narodi, spadajo
v vrsto čarodejnih krstnih zagovorov ter tu in tam kažejo vplive
krščanskega eksorcizma, t. j. zaklinjanja hudobnega duha. Z prek-
murski obred bo morda poučen madžarski primer takega krstnega
običaja:''5 Ko se boter in botra povrneta s krščencem od krsta do-
mov, jih na kuhinjskem pragu pričaka stara žena ter jih vpraša:
>;Kaj prinašate?« Boter in botra pa na to odgovorita: »Nedolžno ov-
čico.« — To vprašanje stare žene (Kaj prinašate?) je precej podobno
prekmurskemu vprašanju: »Odkod je to dete?« — Mimo tega pa smo
v prekmurskem obredu pozorni na metlo, ki z njo udarijo krstitelja
bosmana po hrbtu. Ali ni metla poleg sekire staro in dobro preizkuše-
no obrambno sredstvo zoper razne zle duhove, ki obletavajo novo-
rojenca in krščenca? Seveda vsi ti prizori iz ljudskih krstnih običajev,
povrh njih pa še obrambni krstni rekvizit v obliki metle, so se na pre-
čuden, šaljiv način zbrali v našem prekmurskem obredu, ki se nam
zdi, ko da bi bil svojevrstna uprizorjena ženitovanjska parodija na
krstne obrede in običaje.
Splošno pa tako v prekmurskem kakor tudi v štajerskem poljedel-
skem obredu spoznavamo površne vplive pravega krščansko-cerkvene-
ga obrednega krščevanja. To krščevanje prekmurski obred celo posne-
ma (prim. ko »belo oblečeni« [duhoven] z vodo poškropi bosman, nad
njim čitajo evangelij itd.; dalje na bosmanu je papirnat duhoven v beli
srajci), v splošnem štajerskem poljedelskem obredju pa je cerkveni
obred krsta prisoten kot tajno, a zdaj pa zdaj živo ozadje. V tem
štajerskem obredju najdemo namreč mnogo dejanj ter oznak in
imen za ta dejanja, ki vsa povsem jasno merijo na resnični obred
krsta. Tako pravijo, da bosman nakršujejo, kršavljejo, da bi radi
krstili, da bi bosmane-otroke radi h krstu peljali, naposled pa bos-
man tudi res krstijo ter mu dajo slično kot pri pravem krstu ime in
priimek. Za staroverženjski obred pa je značilno, da ne razodeva
nobenih vplivov krstnih obredov ali običajev, kar je popolnoma raz-
umljivo, saj ta štajerski obred čara nevestin porod.
85 Die Öster.-Ung. Monarchie in Wort und Bild. Ungarn IL, 1891,
Str. 94.
čarodejni obred in mit nalcolenčiča ter bosmana ... 51
Tako smo pri premurskem obredu dognali na eni strani posebne
vplive ljudskih krstnih običajev, na drugi strani pa pri prekmurskem
in splošnem štajerskem obredu obči vpliv cerkvenega krstnega obre-
da. Kako naj si te vplive na kratko in najbolje razložimo? Ali je
morda krstni bosman povzročil, da so v ženitovanjske obrede pričeli
vhajati razni krstni momenti? Dopuščamo sicer možnost, da je na-
vzočnost bosmana pri pravem krstu posredno zakrivila, da je ženito-
vanjski obred bosmana sčasoma dobil neko svojo posebno podobo
krsta, vendar mislimo, da je sledeča razlaga najboljša in najverjet-
nejša : Kakor hitro se je bosman v podobi štruce-
otroka pojavil na ženitovanju, je moral sčasoma
po zgledu iz resničnega krščanskega življenja
poleg poroda čarati tudi krst bodočega nevesti-
nega otroka, kajti v življenju je porod otroka
tesno združen z njegovim krstom, krst sledi po-
rodu v najkrajšem času ter mu je po ljudskem
mišljenju docela enakovreden. Iz tega se da torej konč-
no sklepati, da je staroverženjski obred poroda prvotnejši od vseh
drugih obredov, ki jih prepletajo razna krstna dejanja in momenti.
VII.
Po pojasnitvi dveh najznačilnejših dejanj bosmanovega obredja,
to je poroda in krsta, ki oba tvorita njegovo osrednje bistvo, se
lahko približamo poljedelskemu obrednemu prizoru
splošnega štajerskega obreda. Ta prizor je tudi tako značilen in
svojevrsten, da si brez njega štajerskega ženitovanjskega bosmana
dandanes sploh ne moremo predstavljati. Vsa poročila tam od leta
1882. opisujejo ali omenjajo le ta poljedelski prizor, zaradi česar ga
moramo jemati, ako ne kot praosnovno in bistveno, na vsak način pa
kot eno najznačilnejših, siplošno razširjenih obrednih dejanj bos-
mana. Mi ta prizor kratko in enostavno imenujemo »poljedelski
obred ali prizor«, toda poslušajmo, kako mu ljudstvo pravi. Na Drav-
skem polju pravijo, da »bosman nakršujejo«, v Halozah pa »kršav-
ljejo« štruco: gnojvoženec, zoranec itd. Tudi drugod pravijo, ko ta
poljedelski prizor izvajajo, da bosmane krstijo. Potemtakem vsi ti
poljedelsko-mlinarsko-pekovski opravki, ki jih nosilci bosmanov v
tem prizoru koreografsko prikazujejo in ki prav za prav predstav-
ljajo nastajanje kruha bosmana, niso nič drugega kot neke vrste
krst, če ne pravi, pa vsaj predhodni, ki se vrši pred glavnim krstom,
t. j. pred zaključnim obrednim dejanjem in ki se imenuje: Načetek
Pojedek. V tem se kažejo krstni momenti splošnega štajerskega
obredja, ki ga ohlapno vežejo z osrednjim porodno-krstnim dejanjem
bosmana.
V štajerskem poljedelskem obrednem prizoru razlikujemo tele
njegove bistvene sestavine oz. momente:
1. Prinos bosmanov v hišo pred starešino.
4-
52 Boris Orel:
2. Dvogovor med starešino in pozavčinom, ki nosilce bosmanov
vodi.
3. Prikaz poljedelskih opravkov:
a) gostiivanjska pesem;
b) ples z bosmani.
Torej najprej okrašene bosmane prineso v hišo. I^ozavčin nosi naj-
večji in najlepši bosman ter bi ga rad daroval starešini. Zdaj se razvije
med starešino in pozavčinom obredno določen dvogovor, ki je veči-
noma šaljivega značaja ter tvorijo njegovo vsebino napake bosmana,
ki se jih starešina sproti izmišljuje in jih ukazuje popraviti, kajti
šele po teh popravkih je voljan sprejeti podarjene bosmane. Rad ali
nerad mora pozavčin hkrati z ostalimi nosilci bosmanov označene
dozdevne napake s petjem in plesom popraviti. — Ako želimo to šta-
jersko poljedelsko obredje pravilno vrednotiti, ga moramo najprej
primerjati s podobnimi ženitovanjskimi obredi. V Medjimurju (Cir-
kovljan) n. pr. prineso na mizo pred »šereg kapitana« okrašeno zelj-
nato glavo. Sledi nagovor »šereg kapitana«, potem plešejo, drug dru-
gemu nazdravljajo, vprašujejo itd.: »Više puta se ovako prekine ples
i oni dodu pitati, da li su gotovi. Svaki put moraju reći,
šta su radili, na pr. orali, sijali, branali, ali kad
treba potući grude i pobirati piri k u, pomaže .im sva
prisutna rodbina i najzad na gotov posao meću sv. križ (t. j. sad svi
plešu).«•"¦' — V Budinšćini (Hrv. Zagorje) pa prineso v hišo tri mlada
dekleta (»pernice«) v skledah »mladinsko pečenko«. Godba zaigra,
dekleta s skledami v rokah nekolikokrat zaplešejo in med plesom
postavijo jed na mizo."'' — O pohorskem »štrucu« vemo, da ga s ple-
som prineso pred darovalca. — Na Zgornjem štajerskem so znani
posebni plesi na ženitovanjih kakor n. pr. »Gugelhupftanz«, dalje
»Tanz der Speisenauf trägerinen«. V vseh teh plesih prinašajo dekleta
v sobo jedila, ki so okrašena z gorečimi lučkami, ter jih polagajo
pred poročni par.''^ Seveda prinašanje in polaganje poglavitnih ženi-
tovanjskih jedi, to je v prvi vrsti ženitovanjske pogače, pa ne poteka
povsod tako gladko, kajti pogača je dragocena obredna jed, ki jo je
ali težko dati iz rok ali pa ima toliko napak, da jih morajo darovalci
popraviti. Iz Valvasorja zvemo, kako so stari Dolenjci na svojih že-
nitovanjih vpeljevali pogačo ali presnec. »Prinese jo druže, pokaže
gostom in dela, kakor bi jo hotel spet odnesti. Starešina pa ga prosi,
da bi jo pustil na mizi. Tako se oba dolgo prerekata, dokler se druže
le dâ pregovoriti, da jo izroči starešini.«"" V Dražgošah na Gorenj-
86 S. Marija Ilona B 1 a ž e k a , Cirkovljan u Medjimurju. Zbornik
za narodni život i običaje južnih Slavena, knj. XXXII., sv. 1., str. 199/200.
8^ Slavka Brolich, Svadbeni običaji u Budinšćini (Hrv. Zagorje),
Etnografska istraživanja i građa II. Zagreb 1940, str. 152.
88 Die Öster.-Ung. Monarchie in Wort und Bild. Steiermark (Deu-
tschen) 1890.
89 Dr. M. Rupel, Valvasorjevo berilo 1. 1936, str. 217. ^- Valva-
sor, VI., str. 290.
čarodejni oijred in mit nakolenčiča ter bosmana ... 53
skem pa so v starih časih z okrašenimi pogačami na glavi priplesali
v hišo. Ponudili so jih starešini rekoč: »Mlinska kolesa imamo, ti
jih prevzemi.« Sprva se jih je starešina branil, razne vzroke si je iz-
mišljeval, končno pa jih je le prevzel.™ — Kakor vidimo, je ta draž-
goški starešina precej podoben prleškemu starešini, ki se tudi na
svoj način otepa bosmanov.
Splošno moramo ugotoviti, da so vsi ti ženitovanjski obredni dvo-
govori in plesi z jedmi v precejšnji meri skupna zadeva alpsko-
panonskega ljudstva, mnogih evropskih narodov, in da ima šta-
jerski poljedelski obred bosmana svojo osnovo, iz
katere seje razvil, prav v tem ženitovanjskem
prinašanju in polaganju jedi na mizo pred stare-
šino ali pred poročni par. Moramo pa seveda hkrati prizna-
ti, da naš štajerski poljedelski obred kaže tudi svoje posebnosti, iz
katerih navsezadnje odseva svojstvena zemlja bosmana in njegovih
plesalcev. In v čem se kažejo te posebnosti, ki jih do zdaj drugod
nismo zasledili, kaj predstavlja glavno značilnost tega obredja? Nika-
kor ni nekaj svojevrstnega, če prineso bosmane v hišo in jih ponudijo
starešini, ki se jih brani, kajti to je več ali manj splošni običaj, tudi
ne, da morajo nosilci bosmanov opraviti razna poljska dela, pogla-
vitna in redka posebnost šaljivega dvogovora med pozavčinom in sta-
rešino v tem obredju je dejstvo, da ima kruh bosman na-
pake in da je te napake treba s ponovnimi polj-
skimi, mlinarskimi in pekovskimi deli popra-
viti, če štajerski poljedelski obred z vidika tega dejstva dobro
premislimo, tedaj najdemo, da nam odkriva neko življenjsko resnič-
nost, človeško lastnost, ki je značilna za prleškega in sploh za pa-
nonskega človeka. Odkriva nam n am reč silno panon-
sko občutljivost in smisel za dober kruh. Pravemu
Panoncu, ki se ponaša z bogatimi žitnimi polji, ni nobena moka do-
volj dobro zmleta, noben kruh zadosti dobro pečen, tudi vsakdanji
ne, kaj šele tak svečani kruh, kot je bosman, ki pomeni bodočega
nevestinega otroka in ki ga na koncu razrežejo, razdele in pojedo,
ženitovanjski bosman mora biti res nad vse dober, žlahten kruh,
zato ga je treba speči iz najboljše pšenične moke, zato ga je treba
še na gostiivanj u popraviti in zboljšati, prehoditi mora še enkrat od
začetka do konca vso svojo razvojno pot, ali z drugimi besedami, treba
ga je poprej obredno očistiti, treba ga je preroditi, kar se zopet pravi,
darovalci-nosilci bosmanov morajo gnoj voziti, orali, sejati, žeti,
mlatiti, mleti, peči. . . Tak poljedelski obred, ki na ta način postav-
lja v središče vsega kruh in njegov preporod, je moral nastati resnično
samo v takem ravninskem žitorodnem svetu, kot je prav štajersko-
panonski.
Podoba teh poljedelskih opravkov pa je stvarno gostüvanjska
pesem, poleg nje pa ples; torej poljedelstvo ni mimično predstav-
ljeno kot ponekod v Medjimurju (prim. kolo »Plej baba leneka«),
¦JO B. O r e 1, Od kruha do »malega kruhka«, Etnolog X.—XI., str. 209.
54 Boris Orel:
ampak koreografsko in pevsko. Z gostüvanjsko pesmijo smo se se-
znanili v poročilu Jos. Karbe iz 1. 1882., pozneje pa iz zapisa učitelja
Zacherla. Če pri obeh najvažnejših poročilih o štajerskem bosmanu,
pri Trstenjakovem in Karbinem, vpoštevamo kronološki vidik ter po
njem določimo splošnemu štajerskemu poljedelskemu obredu kas-
nejši nastanek in drugoten značaj, potem o gostiivanjski pesmi prvi
trenutek ne moremo misliti drugega, kot da je nastala hkrati s ce-
lotnim obredom, torej po letu 1858. enkrat. Toda presenetljivo je,
da je Peter D a j nko že 1. 1827. v svoji zbirki štajerskih posvetnih
pesmi''^ objavil starejšo inačico te gostiivanjske pesmi pod naslovom
»Gostiivanje« :
1. Mi pa mamo ženiha
Mladega no lepega.
Hopsasa!
Hajsasa!
Gostiivanja se vžimo!
stalni
pripev
2. Tudi mamo sneho mi
Lepo v cvetni mladosti.
3. Ženih, sneha sta oba
Lepo dnes opletena.
4. Zdaj je miza puna vsa
Jedi, vina sladkega.
5. Bik nam že podkermlen je,
Svinje pa debele vse.
6. Gosi, rece tiične so,
Da več žmetno hodijo.
7. Tele pa četerti ma
Tak, kak glava junčova.
8. Kuri no kapiini že
Bedre majo maclaste.
9. Mele v hrami znajde se,
Kak či sneg košato gre.
10. Vina v kleti mamo mi
Tak! kak vode v studenci.
11. Igerci nam čmigajo.
Na skakaj vsi plešemo.
Naslednjo inačico pa je zapisal v Prekmurju Stanko Vraz in
sicer le dve kitici, štrekelj jo je objavil pod naslovom »Gostovanje
bomo imeli« C''^
Snočkaj sem se jokala,
Kaj sem ne večerjala —
Hopsasa, hajsasa!
Gostiivanje (s)mo mejli.
Mi pa mamo štiri vogli.
Per sakšem vogli zet stoji -
Hopsasa, hajsasa!
Gostiivanje mo mejli.
Ako Dajnkovo pesem »Gostiivanje« primerjamo s Karbino ina-
čico, tedaj najdemo, da Karbina in tudi vse kasnejše inačice opevajo
zgolj gostiivanjske osebe: ženina, sneho ali snehico, starešino, posne-
halji, združba, svate in goste, medtem ko je Dajnkova inačica mnogo
^1 Peter D a j n k o , Sto ino petdeset posvetnih pesmi ino vgank med
slovenskim narodom na Štajarskem. V Radgoni 1827, str. 42—44. Pesmi je
objavil Dajnko v svojem črkopisu, po njem imenovani dajnčici. Da je mno-
go pesmi v tej zbirki vzetih iz naroda, priča ta Dajnkova zahvala v pred-
govoru: »Tudi vsim pevcom, keri so na mojo prošnjo iz mnogoterih stranov
eden drugega primarili, k meni priti ino svoje pesmi dati zapisati, povem
mojo serčno zahvalo.
¦^2 Dr. K. štrekelj , Slovenske narodne pesmi 111., str. 238 (št. 5263).
čarodejni obred in mit nakolenčiča ter bosmana ... 55
gostobesednejša, toda, kar je zelo značilno, od oseb omenja le ženina,
sneho in igrce (godce), večina kitic pa se nanaša na jedi, na vino,
na domačo živino, na perutnino in na druge kmetske dobrote. Na prvi
pogled bi dejali, da je poznejša Karbina inačica slavnostnejša ter
nalašč prirejena za bosmanovce, Dajnkova pa je videti kot pesem,
ki jo pojo veseli in razigrani gostiivanjščarji, ko sedijo za polno
mizo, vendar zadnja kitica zopet bolj meri na ples. Vrazova inačica
pa dokazuje, da Prekmurci te pesmi niso poznali in da so nekatere
njene kitice slabo ujeli. Začetni vrstici prve kitice prekmurske ina-
čice sta zaneseni v pesem od drugod. Ta inačica predstavlja zadnjo
ostalino štajerske inačice slično kot ona z Dravskega polja pri Ptu-
ju.^" Splošno pa moramo o gostiivanjski pesmi ugotoviti, da njeno
besedilo ni enotno, da bosmana prav nič ne omenja in da se nikakor
ne ujema z vsebino štajerskega poljedelskega obredja.
Gostüvanjsko pesem pa pojo bosmanovci po napevu ter po njem
tudi plešejo. Ta napev pa je izrazito plesnega značaja (polka) ter je
bržčas mnogo starejši od besedila gostiivanjske pesmi, ki je bilo
pozneje prirejeno na ta plesni napev. Nikakor ne nameravamo po-
segati v področja, ki so izključna zadeva glasbenega narodopisca ali
slovstvenega zgodovinarja, opozoriti hočemo le na več vprašanj, ki
se nam odpirajo ob gostiivanjski pesmi in plesu štajerskega polje-
delskega obredja. Ta vprašanja naj bi bila: Ali so Dajnkovo inačico
peli tudi pri plesu? Od kod poteka plesni napev? Ali je ta ples zašel
na gostiivanje iz drugih ljudskih običajev? Koliko je melična črta
štajerskega plesa z bosmani podobna ziljskemu Visokemu rej u in
slovaškim podkarpatskim koledam? Kako in kdaj je nastala gostü-
vanjska pesem? Itd. šele po razrešitvi teh in drugih vprašanj, razen
tega pa potem, ko nam bo doteklo potrebno gradivo, tuje in domače
(predvsem moramo podrobno spoznati slovaške običaje in obrede
okrog bosmana), nam bo mogoče podati dokončno sodbo o štajer-
skem poljedelsko^plesnem obredju in njegovem nastanku.
Danes moremo zgolj to ugotoviti, da štajerski poljedelski obred
ali pravilneje: poljedelski obredni prizor splošnega štajerskega obre-
da sestavlja mnogo raznorodnih elementov, eni so starejši, drugi
mlajši, med njimi so zlasti: ženitovanjski običaj slavnostnega pri-
našanja jedi na mizo, šaljivi dvogovor med pozavčinom in starešino,
gostüvanjska pesem, ples. Vsi ti elementi so v vzhodnoštajerskem
ženitovanju gotovo živeli svoje ali samostojno ali skupno obredno živ-
ljenje že mnogo poprej, kakor jih je ujelo Karbino poročilo 1. 1882.
v Slov. večernicah, in tudi že sočasno s staroverženjskim obredjem.
Kakor na eni strani domnevamo, da je bil poljedelski obred prvotno
bolj znan zapadnejšim predelom vzhodne štajerske, tako je na drugi
" Trikut, trikut, trikut je,
v vsakem kotu so gostje,
hopsasa, narejsasa,
gostiivanje se vživa. — B. O r e 1, Ženitovanjski običaji na Drav-
skem polju niže Ptuja, Etnolog X\T., str. 110.
56 Boris Orelri
strani verjetno, da je ta poljedelski obred splošnega štajerskega
obredja svoječasno tvoril neko uvodno obredje k staroverženjskemu
obredju poroda: poljedelski obred se je namreč izvajal prvi dan na
nevestinem domu, drugi intimnejši obred poroda pa drugi dan na
ženinovem domu, preden je šla nevesta spat. Potemtakem se nam
prikažeta oba obreda, staroverženjski in poljedelski, povezana v neko
skupno, celotno obredje, v katerem pa si nista bila v navzkrižju, kot
bi sprva površno mislili, zlasti ne, ko zdaj vemo, da je smisel polje-
delskega obrednega prizora obredno očiščenje kruha bosmana ozi-
roma njegov preporod. In kaj naj bi bilo naravneje in skladneje, ko
da rojstvo ženitovanjskega otroka obredno spremlja ali pa ga uvaja
rojstvo ženitovanjskega kruha samega. — Sčasoma pa je poljedelsko
obredje v tej podobi, kot jo še danes poznamo, prevladalo in zatrlo
staroverženjsko obredje. Poljedelsko obredje je bilo namreč veselo,
dovtipno in polno šaljivih dramatičnih prizorov in se je priljubilo
štajerskemu ljudstvu bolj kot staro obredje poroda, ki je bilo sicer
prežeto z globokim smislom, a je bilo svečano, preresno in premrtvo,
zaradi česar ga je bilo lahko pozabiti. Koliko so tak razvoj pospešili
drugi činitelji (n. pr. Cerkev), nam je danes še težko soditi.
VIII.
A navsezadnje je bosman zgolj kruh, ki ga krstijo za Načetka
Pojedka (Pojedeža). Konec koncev je bosman ženitovanjska pogača,
nad katero čitajo evangelij velikonočnega ponedeljka (sv. Luka, 24.
pogl., 13—35) in ki se je tiče zlasti tale evangeljski stavek: »Ko pa
je (Jezus) sedel z njima k mizi, je vzel kruh, ga blagoslovil, raz-
lomil in jima dal.« Bosman torej razrežejo, razdele in pojedo. To
je njegov konec, to je njegova stvarna usoda, ki ji ne more ubežati,
pa čeprav predstavlja otroka.
Stari ženitovanjski obred rezanja poročnega kruha, kot ga po-
znamo pri kranjski pogači'^ se nam pri bosmanu žal ni ohranil. Brž-
kone takega obreda pri njem nikoli ni bilo. Poročila vedo povedati
le to, da bosmane razrežejo in razdele: odhajajočim svatom, ženinu,
nevesti, staršem in drugim. Vsak dobi kos bosmana. S tem pa so vsi
povezani med seboj v novo skupnost zakonskega para. Odrezani kos
bosmana je kakor popotnica, s katero se ženin in nevesta podajata
čez most^° v novo, zakonsko življenje, kajti kruh je mogočna vez, ki
spaja ljudi med seboj. Iz ljudskega življenja vemo: ko se sin podaja
k vojakom, ko mora oče za zaslužkom v Ameriko, ko gre hči v mesto
služit, vsak dobi od matere ob slovesu kos kruha, da bi ostal še na-
dalje v družinski skupnosti in da bi bil obvarovan pred raznimi ne-
varnostmi.
Med drugim nam ta stari obred rezanja pogače lepo prikazuje
F. Milčinskiv svoji pravljični enodejanki »Volkašin«, 1913, str. 42—47.
¦'S Prim. poročilo St. Kocipra (Ormoška okolica) v I. pogl. raz-
prave.
čarodejni obred in mit nalcolenčiča ter bosmana ... 57
Prav gotovo je s to končno usodo bosmana na ženitovanju v zvezi
dejstvo, da bosman ponekod na štajerskem postaja vse bolj nekak
obči kruh, popotnica, ki jo peko ob raznih prilikah: kadar se poda-
jajo na božjo pot, na daljše potovanje itd.''" Res je, da stopa s tem
bosman s svojega vzvišenega mesta na ženitovanju v širše življenje,
da se odmika od svoje podobe otroka, toda na drugi strani je prav
tako res, da se na ta način bliža svojemu izhodišču, svoji prvotni
domovini, ko še ni pomenil svečanega ženitovanjskega ali krstnega
kruha, nego le kos kruha, popotnico. Iskati prastaro prvotno do-
movino bosmana pa za zdaj večinoma znači, zaviti za trenutek na
stranpot, na etimološko-slovarsko polje.
Stara domovina štajersko-prekmursko-slovaškega kruha bosmana
je v Rusiji, kjer še danes menda ponekod pomeni vsak kruh podol-
govate štrucaste oblike v nasprotju z bochnec-om ali böhanec-om
(bochnik)''', ki je okrogel hleb kruha. Beseda bosman sama pa je brž-
kone turško-tatarskega izvora (prim. b a s m â, tatarski [kanov] pe-
čat'^, dalje kaj vse označuje b a s'^; zanimivo je reklo [kas.] ä k m ä k
basty, zmesila, zgnetla je testo itd.).^" — Razni slovarji (Rank,
Pawlowsky, Dalj i. dr.)^i pa navajajo: bosmana, bosman
(Rank: cirkevni), reženj, kos kruha, popotnica, t. j. kruh, ki se da
na pot; b a s m â n , kruh, dobavljen za potrebe dvora, dvorni, erarni
kruh; basmânnik, prebivalec basmanske slobode (t. j. pred-
mestja ali svobodne basmanske vasi) v Moskvi, ki peče erarni kruh;
dvorni pek. B a t m a n , dolga štruca navadnega kruha, je tudi v
zvezi z bosmanom. Batman poznajo Rusi ob Volgi (kraj Rabotky, 90
kilometrov od Gorkega). Ko je prof. dr. N. Preobraženskij povprašal
v tem kraju peka, za koga je spekel te štruce, imenovane batman, je
Fran Lasbacher, katebet, doma iz Gor. Radgone, mi je pravil,
da so pekli bosmane v njegovem domačem kraju ob raznih drugih prilikah.
Ko so se pripravljali na božjo pot, so dejali: »Treba bo speči nekaj bos-
manov za na pot.« Marsikje pravijo sploh vsaki podolgovati pleteni štruci
bosman. Takega splošnega bosmana pa stari ljudje ne pomnijo.
Dr. E. Berneker, Slawisches Etymologisches "Wörterbuch, I. Bd.
1908-1913, Str. 67/68. — I. Pawlowsky's Russisch-deutsches Wörter-
buch, Riga 1900, Str. 77.
.\. Preobraženskij, Eltimologičeskij slovar russkago jazika,
Moskva, 1912, str. 18. — 1. Pawlowsky, str. 35: basmâ 1. das Bild-
nis der alten Chane: ein Schreiben, eine Urkunde mit dem Siegel des Chans;
2. der metallene Beschlag (Bekleidung), die Einfassung der Heiligenbilder;
3. türkischer Zitz; Kattun.
Dr. W. R a d 1 o f f , Versuch eines Wörterbuches der Türk-Dialekte,
St. Petersbourg 1911, Bd. IV., str. 1524/25, 1678—1680.
80 Radioff, IV., Str. 1525.
81 Josef Rank, Rusko-cesky slovnik, 1874, str. 18, 47. — Vladimir
Dalj, Slovar velikoruskago jazika, I., 1880, str. 53. — Pawlowsky,
Str. 35, 37. — Dr. Dimitrije Đ u r o v i ć , Rečnik rusko-srpskohrvatski,
Beograd, 1936, str. 88, basman (tatar, batmar, švedsk. bezman) dvorski
ili državni hleb, koji se merio na kantaru »bezmenu« (bez tegova).
58 Boris Orel:
odgovoril, da za ribiče, drvarje in splavarje.^^ — V Bosni pa je bo c-
m a n kruh iz otrob, otrobnjak, tudi das Nachbrot, dalje »hljeb od
šeničnih isjevica (pomija, mekinja), koje dobro nijesu isijane; njim
se hrane siromašniji«.
Kratek izlet po stari deželi bosmana nam med drugim prinaša
torej pomembno dejstvo, da je bosman prvotno v ruščini označeval
kos ali reženj kruha, vrhu tega pa popotnico, to se pravi kruh, ki
so ga jemali s seboj na potovanje, bržkone tudi vojaki na svoje po-
hode, saj je bil to državni ali erarni kruh. Zaradi svoje podolgovate
oblike je bil zelo pripraven za lomljenje ali rezanje. In na teh svojih
potovanih je bosman pripotoval na Slovaško, od tod pa v naše kraje.
Tu se je preobrazil v svečani ženitovanjski in krstni kruh s svojim
globokim pomenom. Toda pri svojem zaključnem obredu, rezanju, ne
more zatajiti svojega davnega popotniškega obraza in grozi mu, da
postane to, kar je bil nekdaj : navaden kos kruha, rezina kruha, po-
potnica.
IX.
Posamezne kose bosmana na ženitovanju pojedo, kar zopet ni
brez dalekosežnih posledic, kajti posamezni koščki bosmana imajo
po prekmurskem verovanju čarobno moč. Po ljudski veri iz ormoške
okolice sta ženin in nevesta po zaužitju bosmana neločljivo združena
in nikdar več se ne moreta povrniti v prejšnji stan. Zauživanje bos-
82 Prof. dr. Nikolaju Preobražen s kemu se prav lepo zahva-
ljujem tako za ta podatek kakor tudi za pomoč, ki mi jo je nudil z raznimi
pojasnili o tatar, basmi i. dr. Zahvaljujem se na tem mestu tudi dr. Mi-
lovanu Gavazziju, univ. prof. v Zagrebu, za nekatera opozorila. Z raz-
nimi domnevami in teorijami o izvoru besede bosman se v tem poročilu
ne morem podrobno baviti, to bom storil v svoji dokončni razpravi. Kakor
mi je javil prof. 1. Koštial, je dr. Dim. R u v a r a c , Srem. Karlovci, prof.
Em. Lilku, Celje, pismeno izrazil domnevo, da je bosman madžarskega iz-
vora (od »baszom« = futuo, coëo, inf. baszni). Kako je z bosmanom pri
Madžarih, kaj pravijo madžarski narodoslovci? Danes naj naveden pismeno
pojsnilo dr. Kâroly Viskija, kustosa Etnografskega muzeja v Budimpešti:
»Das Wort bosman (mit ung. Fonetik u. Orthographie boszvâny, bôc-
mâny, bôcraânyalma [ = Apfel]: »eine gewiße Art Apfel« (Siehe: Magyar
Nyelvör, 1898.: 175/; bôszmânij: »gutschmeckender, gelbschaliger Apfel
großer Sorte«, ferner boszvâny: »Kuchen, welchen das ver-
heiratete Mädchen in jene Spinn stube trägt, wohin sie
als Mädchen ging. [Ipoly—Tal.]« [Magyar etymologiai szôtâr. —
Lexicon critico-etymologicum linguae Hungaricae. Heft IV. 1915, 499.]
Dalje piše dr. Viski, ki se mu za njegovo pojasnilo lepo zahvaljujem: »Es
scheint, daß die Form varianten des Wortes bosman
bloß in den Slovaken benachbarten ungarischen Ge-
bieten vorkommen, sie erweisen sich also hier als
Lehnwörter aus dem Slovakische n.« —
Končno naj na tem mestu svoje tolmačenje imena bosman, ki sem ga
svoječasno izrelîel v razpravi o malem kruhku (Etnolog X.—XI., str. 211,
bosman = boesman, boeser man; bose, bozemann, Butzemann), ovržem
kot prenagljeno in napačno.
83 Vuk Štef. K a r a đ i Ć ,  Srpski rječnik, Beč, 1852, str. .S8.
Ivan Zovko, Narodna jela i pića po Bosni i Hercegovini (Zbor-
nik za nar. život i običaje južnih Slavena, L, str. 107.)
čarodejni obred in mit nakolenčiča ter bosmana ... 59
mana pa je še posebej za nevesto nad vse velikega pomena. O tem
nas prepričuje tale stara medjimursko-panonska pripovedka (vero-
vanje) o coprniku Vidovini in njegovem bosmanu:
»Medjimurci imenujejo copernika V i d o v i n o. O Vidovini pravijo,
da zna vse zabajati: kravam dojev, kobilam žrebeta, svinjam prasce. Vido-
vina ima kapo, da se more nevidljivega napraviti. On zna iz mese-
čine moko mleti, iz pšenice peči Vidov bosman. Bos-
man je pogača, ktero pečejo za gostovanje. Na njej sto-
jijo iz testa napravljene kokoške, telčeki, kravičke
itd. Vidov bosman, če ga nevesta je, stori, da rodi same
junake, cesarje in kralj e.«^*
Ta pripovedka oz. vera o Vidovini nam odkriva dvoje stvari:
t. ljudsko vero o učinku zauživanja bosmana; 2. panonski mit Vi-
dovine in njegovega Vidovega bosmana.
V svetu ljudskega verovanja je znana vera: kar ješ, to tudi
postaneš. Glede na ženitovanjskega bosman-otroka in na njegovo za-
uživanje po nevesti pa bi se mogla ta ljudska vera tudi takole gla-
siti: kar ješ, to tudi dobiš. Ako ljudska vera pravi, da »Vidov bos-
man, če ga nevesta je, stori, da rodi same cesarje, kralje in junake«,
potem se v tej višji ljudski veri zrcali drugo običajno in splošno ve-
rovanje, da ženitovanjski bosman, če ga nevesta je, povzroči, da rodi
same moške otroke. Iz tega sledi, da ni samo osrednji obred poroda
ali krsta pomemben za bodoči nevestin zarod, prav tako je v tem
pogledu važen in odločilen zaključni obred zauživanja bosmana.
Naposled pa se je ženitovanjsko-realnemu bosmanu, kot smo ga
spoznali v vseh treh poglavitnih obredih bosmana, pridružil še mi-
tični Vidov bosman iz panonske pripovedke, hkrati z njim pa se je
pojavil njegov skrivnostni čarodejni pek, Vidovina po imenu.
Vidovina je mlinar, ki zna iz mesečine moko mleti, razen tega
pa je še pek, ki zna za nevesto speči posebno čarodej en in učinkovit
Vidov bosman. Ta pek in mlinar je res nekak coprnik, ki je njegovo
ime poleg Vidovine še: Vedovina, Vedovin, Vedomec . . ., t. j. vse-
dež ali vedež. Podoba je, da je ta čarodej Vidovina strohneli kultno-
mitični lik nekega starejšega hišnega boga ali duha, ki skrbi za ne-
vestin zarod in ima sploh mnogo opraviti z otroci. V belokrajinski
pripovedki Vidovin ali Vidovina res skrbi za rod, kajti »šel je za ka-
vranom ter mu vzel tri zrna, katera je prinesel nazaj, da je zopet
rodilo«.85 Tako čaranje, da nevesta, če zaužije bosman, rodi same
cesarje, kralje in junake, pa predstavlja nekaj izrednega, nadnarav-
ni Dav. Trstenjak, Mythologicne drobtine (Glasnik Slovenski, III.,
1859, str. 25). Po tej pripovedki sklepamo, da so tudi Medjimurci poznali
bosman kot ženitovanjski kruh. Prevzeli so ga najbrže od sosednih Šta-
jercev ali Prekmurcev. Kako je danes z bosmanom v Medjimurju, nam ni
znano. Glede pripovedke o Vidovini pa prof. dr. Gavazzi domneva, da je
iz zapadnega Medjimurja.
85 Ivan Š a š e 1 j , Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada, I.,
1906, str. 215.
60 Boris Orel:
nega, demonskega, zaradi česar Vidovina že v tej medjimurski pri-
povedki prestopa meje svojega čarovništva ter kaže svoj daljni motni
demonski obraz.
Vidovina, Vedovina, Vedovin ter Vedomec, to so sami zli du-
hovi v slovenski mitologiji, duhovi, škodljivi zlasti otrokom. Belo-
krajinska pripovedka nam zli obraz Vidovine kaj dobro osvetljuje.
Najprej nam pove, da Vidovina tudi strašno rad je kruh, kar cel
hleb naenkrat, potem pa še polovico. Dalje belokrajinski Vidovina
razmeče in raznese konoplje, ki imajo raztresene po travi, da
pade rosa na nje. Nastopa kot demon vetra in tedaj odnese tudi le-
tino iz dežele v deželo. Dete, ki ga doneso k sv. krstu, se spremeni
lahko v Vidovino in izgine. Tudi ženske in dekleta nosijo včasih Vi-
dovino po sedem ali devet let. Kadar gre potem od njih, zamori ves
rod. Ako umre samodruga (noseča) mati, dejali so ji pod jezik kak
denar, star groš, desetico ali dvajsetico ali tudi krajcar. To pa zato,
ker bi vstal sicer iz groba Vidovina ali »ris«, ki bi uničil ali zatrl
ves rod.*" Vedomci pa so sploh zelo nevarni otročičem ter jih radi
speče zaduše v zibelkah. Novorojeno dete se lahko samo spremeni v
Vedomca.
Skratka: Vidovina je res dobri duh, ki skrbi s svojim bosmanom
za nevestin zarod, je pa hkrati, in to še v večji meri, zli duh, demon,
čudna pošast, ki ugonablja rod, letino ter utegne biti nevaren novo-
rojenemu otroku, ki ga uniči s tem, da ga preobrazi v Vidovino. Vi-
dovina na eni strani s svojim čarodejnim bosmanom povzroča, da
nevesta rodi same cesarje, kralje in junake, na drugi strani pa ško-
duje, kjer koli more, in mori. Vidovina hkrati ustvarja in uničuje,
prinaša otroke in jih odnaša.
Vidovina torej kaže dvojni obraz: dobri in zli. Take dvojnosti
pa niso v mitološko-religioznih svetovih drugih narodov nič nena-
vadne in jih kaj pogosto srečujemo. Obenem pa nam ti svetovi od-
krivajo, da so vsi duhovi in bogovi, ki pospešujejo rodovitnost, hkrati
bogovi mrtvih duš ali celo vojni bogovi. Grška zemeljska boginja
razodeva dve podobi: dobro Demetro, boginjo rodovitnosti, ter Per-
sefono, temno gospodarico mrtvih v podzemlju. Tudi rimski Silvanus,
demon rasti, je otrokom prijazen in poguben. Dalje indijska božan-
ska bitja (Rakshasa, Gandharva i. dr.) ustvarjajo otroke in jih hkrati
požirajo.8^ V germanskih deželah pa so sploh vsi duhovi, ki so bili pr-
votno otrokom prijazni in dobri, sčasoma postali njih pošastna stra-
šila, največ pod vplivom krščanstva.
Panonsko-medjimurska pripovedka oz. vera pa nam mimo dru-
gega dalje pove, da je Vidovina tudi z mesečino v zvezi, iz katere da
zna moko mleti. O mesečnih in mesečinskih duhovih ter bitjih, ki so
njim sorodna, pa je znano, da so še posebno otrokom nevarni. Mesec
otroku prej škoduje kakor koristi, zlasti je nevaren noseči ženi. če zdaj
86 Sasel j. Bisernice, .str. 215, 216.
J. J. Meyer, Trilogie altindischer Mächte und Feste der Vegeta-
tion, Zürich-Leipzig 1937, I., str. 136.
čarodejni obred in mit nakolenčiča ter bosmana ... 61
pogledamo po odnosih med Kresnikom in Vidovino v okrnjenih slo-
venskih pripovedkah (Kresnik preganja Vidovino, ki se pojavlja tudi
kot krivi Kresnik, dalje skuša Vidovina ukrasti Kresniku zlata ja-
bolka itd.88), potem, bi dejali, da je Vidovina nekak zli mesečni obraz
slovenskega sončnega mitičnega bitja Kresnika.
Glede na bosman in nakolenčiča iz vsega tega končno izvajamo:
V ljudskih pripovedkah in verovanjih ima Vidovina, belokrajin-
sko-panonsko mitično bitje, mnogo opraviti z rodom in otroci. V
belokrajinski pripovedki prinaša rodu in otrokom večinoma pogubo,
zato pa v medjimurski pripovedki s svojim čarodejnim bosmanom
skrbi za veliko nevestino rodovitnost. Vidovina je torej demon z dvoj-
no podobo, rodovitno in pogubno, liki mnoga mitična bitja in bo-
žanstva pri raznih evropskih in drugih starih narodih.
Mitični Vidov bosman osvetljuje navsezadnje stvarno obredno
razmerje med nevesto in med tistim davnim božanstvom, od katerega
je bila odvisna nevestina plodonosnost v bodočem zakonskem stanu.
V štajerskem staroverženjskem obredju posade nevesti bosman-
otroka v krilo, na koncu tega obredja pa nevesta bosman tudi za-
užije, in sicer z namenom, da se vanjo vseli rodilna moč demona
rodovitnosti. Ob takem zauživanju bosmana nam prihaja na misel
prastari belokrajinski ljudski izrek: »Zlega boga vživajo.«*** To uži-
vanje bosmana je po smislu podobno sedenju neveste na kožuhu in
na koži v istrskem in indijskem obredju nakolenčiča.
V panonsko-medjimurski pripovedki o Vidovini in njegovem
čarodejnem Vidovem bosmanu nam je ohranjen zadnji zbledeli mit
davnega božanstva, ki je prinašalo nevesti plodnost v njenem bodočem
zakonu, medtem ko v istrskem obredju nakolenčiča predstavlja ko-
žuh, ki nevesta nanj sede, njegovo zadnjo čarodejno in realno-obredno
ostalino.
X.
Smisel in pomen bosmana na podlagi tu obravnavanih obredov
in inačic sta obsežena v naslednjih točkah:
ROJSTVO KRUHA BOSMANA: I. Bosman je okrašena že-
nitovanjska štruca kruha, določena za posebne ženitovanjsko-
obredne namene. Zato mora biti izredno dober, čist kruh, zato
je treba vse njegove napake popraviti, to se pravi, treba ga je
še na ženitovanju pred rezanjem in zauživanjem obredno oči-
stiti in preroditi.
BOSMAN-OTROK: H. Bosman predstavlja ženitovanjskega
obrednega otroka, podobnega belokrajinsko-kraško-istrskemu na-
kolenčiču.
^8 Jakob K e 1 e m i n a , Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva,
1930, str. 8, 37.
Katarina Z u p a n i ć , Šopek poljskih cvetlic iz Gribelj v Beli Kra-
jini (Etnolog X.—XI., str. 140).
62 Boris Orel: Čarodejni obred in mit nakolenčiča in bosmana...
ROJSTVO OTROKA: III. Bosman-nakolenčiča položijo ne-
vesti v krilo in s tem čarajo bodoči porod nevestinega otroka.
KRST OTROKA: IV. Bosman-otroka nato na različne na-
čine krstijo in s tem obrednim ženitovanjskim krstom čarajo
porod-krst bodočega nevestinega otroka.
PRAVO IME OTROKA: ^ .        ^   ^        ^ .    .
NAČETEK POJEDEK: zadnjem obrednem dejanju
bosman razrežejo, razdele in pojedo. Svatom je kos bosmana že-
nitovanjski odpustek ali popotnica, ženin in nevesta bosman
pojesta ter sta odslej neločljivo združena. Nevesti pa zauživanje
bosmana čarodejno pomaga roditi otroke. Poset>ej še zaužitje Vi-
dovega bosmana navda nevesto s tako porodno močjo, da rodi
same cesarje, kralje in junake. Nevestina porodna moč pa izvira
od- Vidovine, ene od premnogih pripovednih ostalin tistega dav-
nega božanstva, ki je nekoč pospeševalo nevestino rodovitnost.
Vzhodnoštajersko-prekmurski gostiivanjski bosman je eden naj-
lepših slovenskih ženitovanjskih kruhov ter zlasti po svojih globokih,
deloma izvirnih smislih in pomenih precej nadkriljuje kranjsko po-
gačo, katero pa bi bilo treba tudi narodoslovno raziskati.
Milan Grošelj
O tipu pravljice o Amorju in Psihi
LITERATURA: Fr.-W. = L. Friedlaender, Sittengeschichte
Roms, 9. u. 10. Aufl. IV. Bd., Leipzig 1921, 89 ss. Anhang von O. Wein-
reich ; Kawcz. = M. K a w c z y li s k i, Apulejusza ».\mor i Psyche«, Kra-
kow 1901; Kel. = J. Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljud-
stva, Celje 1930; Lévy-Bruhl = L. Lévy-Bruhl, La mythologie primitive,
'M éd., Paris 1935; Leyen = F r. v. der Leyen, Das Märchen (Wissen-
schaft u. Bildung 96), 3. Aufl., Leipzig 1925; Mar. — J. M a r o u z e a u , Dix
années de bibliographie classique (1914—1924), T. I, Paris 1927; Papr. =
M. Papratovié, Narodne pripovijetke iz okolice Đakova (Zbornik za
običaje hrvatskoga naroda, knj. XXXII, sv. 2, Zagreb 1940, 85 ss.) ; Reitz. =
R. Reitzenstein, Das Märchen von Amor u. Psyche bei Apuleius, Leip-
zig-Berlin 1912; Teg. — E. Tegethoff, Studien zum Märchentypus von
Amor u. Psyche (Rhein. Beiträge zur germ. Philol. u. Volkskunde, Bd. 4),
Bonn - Leipzig 1922.
Pri rimskem pisatelju Apuleju iz 2. stol. po Kr. beremo v njego-
vih Metamorfozah (IV 28 — VI 24) tole pravljico:
Kralj in kraljica sta imela tri hčere, od katerih je bila najmlajša tako
lepa, da si ni nihče upal prositi za njeno roko; primerjali so jo s samo
Venero, zaradi česar jo je ta sklenila kaznovati. Obupani oče je zaslutil
božjo jezo in vprašal delfsko proročišče, kaj naj stori, ko ni nobenega
snubca. Dobil je odgovor, naj pelje dekle na visoko goro in naj jo tam pre-
pusti usodi: dobila bo za moža »ferum vipereumque malum« (IV 33), pred
katerim se tresejo bogovi in ljudje. Venera pa je naročila sinu Amorju, nai
Milan Grošelj: O tipu pravljice o Amorju in Psihi 63
za kazen v Psihi vžge ljubezen do najbednejšega moža, »hominis« (ib. 31).
(Očitno nesoglasje: v IV 33 je še ostanek motiva živalskega ženina.) Kralj
izpolni ukaz preročišča. Zapuščeno Psiho poneso zetiri v dolino, kjer stoji
prekrasen grad. Psiha stopi vanj, nevidni služabniki ji postrežejo, na kar
zaspi. Ponoči se ji pridruži nevidni soprog, ki jo pred dnevom zapusti. To
se dogaja vsako noč. Kmalu si Psiha zaželi videti svoji sestri, čeprav
jo soprog svari. Končno ji mora le ugoditi, toda opozori jo, naj se
jima ne da zapeljati, da bi ga poskušala videti. Pri ponovnem obisku
sestri, ki ju tare zavist, opazita, da Psiha ne ve, kakšen je njen mož na
pogled. Zagotavljata ji, da je strašna kača (V 17), in ji svetujeta, naj ga
ponoči pogleda in mu odreže glavo (znani motiv: prepovedano je videti). Ko
ponoči mož zaspi, vzame Psiha svetilko in britev ter na veliko začudenje
zagleda na ležišču krasnega Amorja, ki se je sam zaljubil vanjo. V razbur-
jenju ji pa kane iz svetilke kaplja vročega olja nanj, Amor se zbudi in jo
pri priči zapusti. Psiha ga ipovsod išče, toda Venera jo dâ zgrabiti kot svojo
sužnjo (novo nesoglasje: prej je bila Psiha kraljična). Opraviti mora štiri
na videz nerešljive naloge, pri čemer ji pomagajo živali. Pri zadnji nalogi
bi bila skoraj podlegla, da je ni še pravočasno rešil Amor. Tedaj Jupiter
skliče bogove; ker Psiha po rodu Amorju ni enaka, jo napravi nesmrtno
in nato praznujejo slovesno ženitovanje.
O pravljici razpravlja obširna literatura, o kateri naj podam
kratek pregled, ki je potreben za razumevanje vprašanja. Pravljica
brez dvoma ni Apulejeva last, ampak mora biti grškega izvora (Fr. -
W. 107, op. 1). čudno pa je, da jo omenja prvi šele Meleagros v 1. stol.
pr. Kr. in da je na pr. Ovid v svojih Metamorfozah ni uporabil, čeprav
je zbral v njih okroglo 250 pravljic. Razlog bi bil ta, da klasiki niso
bili naklonjeni ljudskim motivom (Fr. - W. 115); da je pravljica
ljudsko blago, o tem je večina raziskovalcev edina (gl. dalje). Poskusi,
razložiti pravljico kot alegorijo za razmerje med človeško dušo in
Platonovim Erosom — podlago zanjo naj bi bil dal Platonov dialog
»Phaidros« —, se opirajo na minimalne skupne točke ter niso niti za
mnoge druge niti zame prepričljivi. Razumeti se dajo le iz tega, da
še sedaj nekateri klasični filologi o folkloristiki i. p. ne marajo ničesar
.slišati. Po Jahnu, Kawcz. i. dr. je alegorijo zagovarjal R. Förster v
reviji Philologus LXXV 134 s. (po Mar. 290); o dveh njegovih prej-
šnjih tozadevnih delih gl. odklonilno Reitzensteinovo mnenje (Reitz.
75). Mnenje samega Reitzensteina je zbudilo med klasičnimi filologi
mnogo zanimanja; trdi, da je Apulejeva pravljica helenistična bajka,
ki je baje nastala na podlagi predstave o neki orientalsko-helenistični
boginji Psihi. Weinreich pri Fr. - W. 131 s. smatra obstoj te boginje
za dokazan, pristavlja pa, da se sledovi ne dajo zbrati v enotno sliko.
Ker so ohranjene številne slike in kipci, ki predstavljajo Amorja,
kako z baklo muči Psiho, tega pa v naši pravljici ni, je mogoče, da
so te slike v zvezi z omenjenim orientalskim mitom. Vprašuje se, v
kakšnem razmerju je potem Apulejeva pravljica do one Reitzenstei-
nove orientalske bajke. In ali je primarna pravljica ali ona orientalska
bajka, ki je niti dobro ne poznamo? Nato dodaja: »Eine klare und
allgemein überzeugende Antwort dieser Frage nach der letzten Endes
zugrunde liegenden Urform kann vorerst noch nicht versucht werden.
64 Milan Grošelj :
dazu ist das Material mythischer Art noch nicht reich und eindeutig
genug.« Gotovo je, pravi W., da ima pravljica dolgo in zapleteno pred-
zgodovino.
Reitzensteinu se ni posrečilo drugega, kakor da je iz grških virov
dokazal v oni orientalski bajki par Eros in Psiha. Zato se raziskovalci
pravljic upravičeno držijo tega, kar je: dejstva, da obstoje sorodne
pravljice in bajke. Zadnje večje delo v tem smislu je Tegethoff ovo,
nekaj gradiva pa je zbranega tudi pri Fr. - W. Teg. navaja sorodne
motive iz 203 pravljic, ohranjenih pri raznih narodih v Evropi, razen
tega pa še pri ciganih, Indijcih, Armencih, Osmanih, Semitih in Mon-
golih. Zato bom tu navedel le paralele pri Kel. in Papr., ker te v
navedeni literaturi niso upoštevane. Kol. in Papr. zopet navajata
nadaljnje slovenske in shrv. paralele. Teg. 68 ss. podaja sistematičen
pregled o razlagah te pravljice do njegovega časa: to namreč, ne
bajka, je po njegovem mnenju. Meteorološka razlaga ga ne
zadovoljuje, ker v konkretnem primeru ničesar ne nudi in je tudi že
zdavnaj pokopana. Tudi Frazerjeva razlaga v smislu totemizma
ima po njem to slabo stran, da je prevelika razdalja med prepovedjo,
jesti neko žival ali rastlino, in prepovedjo, videti božanskega soproga.
Langovi etnološki razlagi sicer priznava (str. 71), da morda more
razložiti motiv prepovedi, ne more pa celega kompleksa pravljic o
zakonu z vilinskim! bitji (»Mahrtenehe« ). Andrew Lang je namreč
v delu Gustom and Myth (1884), 64—86, opozoril na običaj, da se pri
mnogih narodih novoporočenca ne smeta videti neoblečena i. p. Po-
udarjam, da Teg. hoče najti razlago, ki naj razloži obenem vilinski
zakon in prepoved, videti zakonskega druga. Teg. si sam po L. L a i s t-
n e r j u. Die Rätsel der Sphinx (1889), in po Leyenu razlaga nastanek
pravljice s pomočjo sanj in sicer kot pravljico o motenem vilin-
skem zakonu. Leyen je v B. BI. f. VKK leo (citat po Teg. 85, 2) to
hipotezo formuliral tako: »Im Traum glaubt man den Geliebten zu
besitzen und zu genießen, wenn man erwacht, ist er verschwunden«;
enako v Das Märchen, 3. izd., 58, kjer nadaljuje: »Dies ursprüngliche.
Traummotiv wurde mißverstanden und merkwürdig und tief weiter-
gebildet: im indischen Märchen darf Purüravas die himmlische Urvaçi
nicht nackt sehen, die Ghandarven aiber lassen es blitzen in der Nacht,
so daß er wider seinen Willen die Geliebte erblickt und verliert. Im
römischen Märchen des Apulejus beleuchtet Psyche den Amor,
er erwacht, weil die Tropfen auf ihn fallen, und sie verliert ihn.«
Leyen mora torej vzeti na pomoč nerazumevanje ter čudno in glo-
boko preobrazbo. Teg., katerega Leyen v 3. izd. navaja na str. 163 s.,
je hipotezo natančneje izdelal z ozirom na našo pravljico. Na kratko
je stvar po njem ta (87 ss.) : podlaga za pravljice o motenem vilin-
skem zakonu so predvsem sanje, v katerih na pr. dekle vidi svojega
ljubimca, pa jo nenadna luč zbudi. Kot nadaljnji element pridejo
(str. 88) sanje o ljubimcu, ki je mrtev, pa se v sanjah prikaže njegova
duša, kakor mislijo primitivni narodi; po to dušo je mogoče iti na
drugi svet in jo dobiti (Orfej in Evridika). Na ta način se dejanje
o tipu pravljice o Amorju in Psihi 65
srečno konča, kakor je to v ipravljici navadno. Sanje o mori, ki si jo
ljudstvo predstavlja kot pošast (odeja, ki nas teži in ovira dihanje,
je kosmata!), so dale povod za pravljice o živalskem ženinu. Nato
je treba sanje o mori in ljubimcu povezati (92/3). Kakor pa po ljud-
skem verovanju izgine mora, če imenujemo ime spečega(l), tako (po
analogiji) izginejo tudi dobri duhovi. Vendar je med imenom spečega
in imenom vilinskega bitja bistvena razlika, ki bi jo bilo treba šele
premostiti. Teg. 92 to sam čuti in zato navaja še Laistnerjevo mnenje:
»der Alp weicht, sobald der Schläfer im Stande ist, zu sprechen, oder
auch nur einen Laut auszustoßen.« Toda ali je ta glas ravno ime
more? Ali ga mora sploh ima? Ali ni prvi glas samo vzdih težko sope-
čega človeka?
Gotovo je mogoče s sanjami marsikaj pojasniti, toda razlaga o
motenem vilinskem zakonu in prepovedi, kakor si jo zamišlja Teg.
s svojo hipotezo, ima po m. mn. to slabo stran, da mora operirati
z več elementi. Po navedenem je motivov cela vrsta, glavno je pa to,
da nobeden izmed njih ne obsega tega, kar je po Teg. bistveno: moteni
vilinski zakon, t. j. viUnski zakon in prekršena prepoved. Na str. 86
sam pravi, da je pot do razumevanja trnjeva. V naslednjem, upam,
bom mogel pokazati na tak enoten vir in obenem utemeljiti nazor, da
imamo opravka v naši pravljici s prakulturno bajko o bitjih z dvojno
ali »fluidno« naravo.
Lévy-Bruhl obširno govori o mitičnih predstavah primitivcev.
Med drugim je zanje značilno, da verujejo v mitične prednike svojega
rodu, ki so imeli — za nas nenavadna nedoslednost v mišljenju —
istočasno človeško in živalsko (pa tudi rastlinsko) naravo. Bajka
govori o njih zdaj kot o ljudeh, zdaj zopet kot o živalih, ki pa še vedno
po človeško mislijo (basni!). V oblikah vidnega sveta primitivci ne
vidijo nič bistveno važnega in zato tudi za sodobnost priznavajo mož-
nost, da obstoji taka istočasna dvojnost, neka posebna »fluidnost«,
kakor to imenuje Lévy-Bruhl; živijo obdani od mističnih in mitičnih
predstav. In ta svet je zanje bolj realen kakor fizični, ki je le gol
odsev onega mitičnega, kar močno spominja na Platonove ideje. V
vsakem predmetu vidijo na pr. Marindanim na nizozemski južni
Gvineji podobo onega mitičnega »Derne«, mitičnega prednika, ki je
predmet prvič naredil. Ker je Dema imel tudi človeško obliko isto-
časno z živalsko, rastlinsko i. p., ima človeško obliko tudi tista žival,
rastlina i. p.: nič za to, da se to ne vidi, glavno je, da to j e tako.
Zato pa tudi nikdar ni mogoče vedeti, ali ni neka žival ali rastlina
ali pod. samo na videz žival itd., v resnici pa Dema, kar se lahko vsak
trenutek pokaže na kaki nenavadni kretnji, pojavu itd. Zato tudi ni
še dandanes nič nemogočega, da se nekdo poroči in se pozneje izkaže,
da je bil zakonski drug v resnici krokodil, kenguru ali ptič. Lahko
pa nekdo ujame žival, ki se spremeni v človeka — bila je Dema —,
pa se pozneje zopet vrne v živalsko obliko. Ni se torej čuditi, da bajke
tolikokrat govore o zakonu s takimi bitji.
66 Milan Grošelj:
Lévy-Bruhl navaja za to več primerov; da se vživimo v ta svet,
je treba nekaj vzgledov, ki jih vse navajam po njem. Naslednjo bajko
(str. 227) pripovedujejo Marindanim:
Nazr captura vivant un petit porc (qui était né d'un homme), dans
l'intention de l'élever, et il en confia le soin a ses Nakari (jeunes filles
suivantes), Sangam et Samaz. Ce porc cependant était aussi un Dema ...
Tantôt il se transformait en jeune homme, tantôt en porc. Pendant le jour,
c'était un porc qui n'avait rien d'extraordinaire; la nuit, pres de Samaz et
Sangam, il se transformait en jeune homme, et il abusait de ces jeunes
filles. Personne n'avait rien remarqué de ce manege, jusqu'au jour ou leur
mere trouva dans la hutte une sorte de bande molletiere, qui ne pouvait
appartenir qu'a un homme. Elle découvre que le porc est un Dema, et elle
révele ce qu'elle a vu. On décide de le tuer. Nazr y donne son consentement.
Motiv živalskega ženina je tu v prvotni obliki: bitje s fluidno
naravo. Začaranost in odrešitev, kar je pogosti motiv v evropskih
pravljicah, je nekaj sekundarnega. O teh zakonih pravi avtor (str.
239) : Le plus souvent, la femme ignore la dualité de nature de 1' hom-
me. Kot nadaljnji vzgled navajam nasledno papuansko bajko (239) :
Un jour, deux freres prirent vivantes deux petites laies, et les rap-
porterent chez eux. On les garde dans un enclos. Apres quelque temps,
leur mere leur demande d'épouser ces laies... Un peu plus tard, une
des laies accoucha d'un garçon, l'autre d'une fille; ce n'étaient pas des
porcs, mais bien des enfants. Quand ils furent adultes, ils se marierent.
Voyant leurs enfants bien établis, les deux freres dirent: »Voila nos en-
fants bien mariés. 11 n'y avait pas ici d'etres humains, et c'est pourquoi
nous avons pris tous deux une femme-laie. Maitenant, il y en a; pourquoi
restons-nous ici?« Ils se sentirent honteux, et une nuit il se sauverent. Ils
se défirent de leur peau d'homme et devinrent des porcs. Depuis lors, il y
a beaucoup de porcs dans la brousse. Quand nous mangeons du porc, en
fait, nous mangeons de la chair humaine.
Na koncu koncev ni jasno, ali sta bila brata prašiča ali človeka.
Toda te nedoslednosti v mišljenju primitivci ne čutijo in, če jih kdo
nanjo opozori, jo preidejo kot nepomembno. Za našo temo je zani-
mivo, da se brata začneta »sramovati«. Lévy-Bruhl 241 pravi o tem:
Ce sentiment de »honte« insurmontable se manifeste régulierement,
chaque fois que la dualité de nature d'un homme ou d'une femme se
trouve révélée — par exemple par une indiscrétion. Offensés, ils se
séparent du groupe social auquel ils n'appartenaient pas réellement.
Rien ne peut les retenir. Une fois partis, rien ne peut les ramener.
Na str. 228: Ces Demas mi-humains mi-animaux redoutent donc que
leur double nature ne soit connue. V drugi bajki je žena tako bitje
(245 s.); ko nekega dne nekdo omeni njeno poreklo, zapusti moža.
Lévy-Bruhl dodaja (246) : Dans ce conte encore, la »honte« ne permet
pas a une femme d'origine animale de continuer a vivre dans un
groupe humain, parce que son secret est connu, et qu'on en a fait
une insulte pour son enfant. Bajka z Alaske (256) vsebuje isti motiv:
nekdo se oženi z ženo-raco, ki ne mara jesti drugega kot travo. Ko
jo tašča v jezi vpraša, ali je raca, vzame otroka in odide. Avtor zopet
o tipu pravljice o Amorju in Psihi 67
opozori (257) : Ck)mme dans le conte papou, quand elle a entendu une
allusion désobligeante a son origine, elle a ressenti l'injure, elle a
eu »honte«.
Prepovedano pa ni samo omeniti dvojno naravo, v drugih
bajkah je zastopan motiv, da ni dovoljeno videti tako bitje v oni
naravi, katero skriva. Marindanim pripovedujejo o dveh prijateljih,
nekaki čaplji in morskem orlu (226 s.) : Mais les gens du village ne
savaient pas que c' étaient des Demas, car ils ne se transformaient
en oiseaux que lorsqu' ils étaient seuls et loin du village, pour pecher
dans le marais .. . Sin morskega orla odkrije, da je oče Dema in da
se spreminja v ptiča, ter pove to materi. Orel to opazi in iz strahu,
da ne bi žena izdala skrivnosti, jo da po prijatelju ubiti. Papuanska
bajka (240 s.) govori o očetu-kači, katerega hči se poroči. Oče hodi
v odsotnosti zeta pazit na otroka. »Le soir, la femme revint la pre-
miere a la maison, et parla a son pere ... il rentra dans 1' eau. Le
mari ne sut pas qu' un étranger avait été chez lui. Sa femme ne lui
avait jamais rien dit de son pere, elle était honteuse que ce fut un
serpent.« — Ta čut sramu je vzrok, da pride do odho-
da, do katastrofe, to je ona prepoved, ki je člove-
ški zakonski drug ne sme prekršiti. Obenem vidi-
mo, da je v teh bajkah vilinski zakon zvezan z
motivom prepovedi organično. — Prehajam na bajko
južnoameriškega plemena Arekuna, za katero je značilna ista fluid-
nost in čut sramu, kakor smo jih videli v bajki z Nove Gvineje in od
drugod. Lévy-Bruhl jo navaja na str. 250 s. po Koch-Grünberg,
Vom Roroima zum Orinoko II 82—87 (nemškega izvirnika nimam na
razpolago):
... la fille du vautour royal s'est posée sur la poitrine du héros.
Comme elle voulait lui entamer le corps a coups de bec, il la saisit. Les
charognards s'envolerent. Il dit a la fille du vautour royal: »Transforme-toi
en femme! Je suis si seul ici, je n'ai personne pour m'aider.« Il la prit
avec lui dans sa maison solitaire. La, il la garda comme un oiseau ap-
privoisé. Il lui dit: »Je vais a la peche. Quand je reviendrai, je veux te
retrouver transformée en femme!« — Elle obéit... et il l'épouse. Il lui
apporte du gibier. »Tu peux le manger comme tu veux, cru, ou cuit!« Alors
il mangea avec elle, et elle s'habitua vite a lui. EUe l'amait; il lui apportait
beaucoup de venaison, et la nuit il dormait avec elle. — Apres quelque
temps, elle veut aller voir sa famille. Il y consent. Elle reprend sa forme
d'oiseau, et s'envole. Le lendemain, il la voit en reve (comme elle le lui
avait promis), et bientôt elle arrive chez lui avec deux de ses freres. Ils
descendent en décrivant de grands cercles, jusqu'a ce qu'ils soient tout
pres au-dessus de lui. Sa femme lui dit: »Voici mes freres! N'aie pas honte
de moi! Moi non plus, je n'ai pas honte de toi! Tu peux aussi bien avoir
commerce avec eux.« — Il tue un cerf, et ils le mangent tous ensemble.
Ses beaux-freres restent la deux jours. Ils lui avaient apporté un vete-
ment de plumes de vautour royal. La femme ordonna qu'on en habillât
son mari. Il mit donc ce vetement, et se transforma ainsi en vautour. Elle
mâcha du kumi, et en souffla sur lui. Puis elle dit: »Maintenant nous al-
68 Milan Grošelj :
Ions partir! N'aie pas peur!,. . .« Ils arrivent tous les quatre au ciel, chez les
vautours royaux ... Le pere vient voir le mari de sa fille. Il lui fait tres bon
accueil. Il y avait la beaucoup de monde.
Za razumevanje naj dodam, da si predstavljajo primitivci meta-
morfozo iz človeka v žival tako, da si človek obleče živalsko kožo
(Lévy-Bruhl 241 s. i. dr.). Motiv je dobro znan tudi iz evropskih
pravljic, poleg onih, ki jih omenja Teg. 26, prim. še Kel. št. 66 ter
Papr. št. 9 in 10. O teh metamorfozah pravi Lévy-Bruhl (237) : Ce
changement est bien une transformation, puisque »peau«, chez ces
primitifs, équivaut a »corps«. Zopet seveda ne smemo natezati besed,
češ kako je mogoče svoje telo sleči: naši in primitivni pojmi se ne
krijejo, vsi prevodi le približno podajajo to, kar si primitivci mislijo,
povsod so potrebni za nas komentarji. Mnogo pa ostane še potem
nerazumljivega. Da žena pihne »kumi« v moža, je poznejši motiv
(Lévy-Bruhl 250).
Bajka sicer ni identična z Apulejevo pravljico, vendar je tip
isti; da je v njej bitje z dvojno naravo ženska, v Apulejevi pravljici
pa Amor, ni bistvene važnosti. V obeh gre za vilinski zakon; v zakon
stopi moški, ki živi v samoti; v ženi se zbudi želja po svojcih, kar je
v tem tipu znan motiv (Teg. 31). Nato sledi obisk. Nobenega pomena
ne pripisujem podobnosti, da sestri prinese po zraku zefir v dolino,
v bajki pa priletita brata s sestro v velikih krogih nad junaka. Od tu
dalje gresta pravljica in bajka vsaksebi: isto ugotavlja za druge prav-
ljice tega tipa Ad. Kuhn pri Fr. - W. 125. V Apulejevi pravljici in
mnogih drugih pride do prekršitve prepovedi in s tem do katastrofe
(Teg. 37 ss.), enako v bajkah primitivcev (gl. zg.). Isto se zgodi v hrv.
pravljicah (Papr. št. 9 in 10), kjer živalsko kožo vilinskega bitja
prezgodaj sežgo in zato pride do odhoda malo pred rešitvijo (kar je
seveda sekundaren motiv). Po katastrofi sledi pri Apuleju motiv o
nalogah, ki jih mora izvršiti Psiha, da si zopet pridobi moža (Teg.
44). Da ta del prvotno ni bil v zvezi s prvim delom, se vidi še pri
Apuleju po tem, da govori o Psihi nenadoma kot o Venerini sužnji,
medtem ko je na začetku pravljice kraljična. Filologi in pravniki so
zaman iskali, po katerem grškem ali rimskem zakonu bi bila Venera
nenadoma dobila to oblast nad Psiho: Apulej se je morda poigral s
kakšnim anahronizmom, so si mislili. Iz navedenih paralel se vidi,
da je bilo s katastrofo konec bajke. Ker pa pravljica ljubi srečen
konec, so dodali naloge in apoteozo oz. metamorfozo. Pri Papr. št. 10
je to na kratko opravljeno z besedami: »Otišo je u svit, a ona ga je
tražila dvi godine i jedva ga je našla, i tako su se opet sastali i zajedno
živih.« Do istega rezultata je prišel J. van Wageningen, Psyche
ancilla (Mnemosyne XLIV 177 s.). Po njegovem mnenju je Apulejeva
pravljica sestavljena iz dveh: prva se je končala s tem, da Amof
pobegne, v drugi je bila Psiha Venerina sužnja, na katero je bila
Venera zaradi njene lepote ljubosumna in jo je zato izročila Amorju
(citat in résumé po Mar. 26). V arekunski bajki do prekršitve prepo-
vedi ne pride, toda tudi v tej je motiv naznačen, ker reče žena možu.
o tipu pravljice o Amorju in Psihi 69
naj se je ne sramuje. Njen dostavek: »Tudi jaz se te ne sramujem«
je, kakor kažejo druge bajke, poznejšega izvora. Ko Psiha naloge
izvrši, teče dejanje pravljice in bajke zopet paralelno do konca.
Priznati je, da so evropske pravljice ne samo po posameznih
motivih, ampak celo mnogokrat po tipih sorodne prakulturnim baj-
kam in da so te bliže prvotni miselnosti, še mi se le z nekim naporom
vzdržujemo v svetu trdih fizikalnih zakonov, neko potlačeno nagnje-
nje nas vleče k svetu, kjer so neomejene možnosti. V pravljičnem
svetu se to nagnjenje sprosti in to sproščenje je oni znani občutek,
ki ga imamo, kadar poslušamo pravljice (Lévy-Bruhl 312 ss.). V
gornjih vrsticah je bilo ponovno govora o fluidnosti, v bajkah o bitjih
s fluidno naravo vidim jedro tudi Apulejeve pravljice; vprašati utegne
kdo, ali smemo s to predstavo računati tudi pri evropskih pravljicah.
Nils son, Griech. Religion, München 1941, str. 29, mimogrede ome-
nja: »es ist bemerkenswert, wie bei Homer (= Od. 19, 518 ss.) Aedon
zugleich die im Gebüsch sitzende Nachtigall und eine Frau, die Toch-
ter des Pandareos, ist; sie schillert unbestimmt zwischen Tier und
Mensch.« Pri Horacu, Sat. 1 8, najdemo isto predstavo: v v. 3 pravi
Priapov kip o sebi »deus inde ego«, toda v v. 46 s. »nam displosa
sonat quantum vesica, pepedi diffissa nate ficus«. Priap je oboje
obenem: bog in smokvin les, ki poči in s tem prežene čarovnici. Horac
ima to predstavo ali iz ljudstva ali pa je v njem nastala spontano
ista, kakor so jo imeli nekoč primitivni ljudje, kar pri umetnikih
ni redek pojav. Predvsem pa na predstavi o fluidnosti temelje tudi
evropske bajke in pravljice o metamorfozah. Ko se je namreč ta
predstava zabrisala, je stopila na njeno mesto druga o zaporednosti
dveh oblik, tako da je na pr. nekdo podnevi žival, ponoči pa človek.
Kot tretja stopnja je prišla metamorfoza za dalje časa ali za vedno.
S tem v zvezi so začeli gledati v metamorfozi posledico čarovnije ali
kazen za greh, čemur se je pridružila kot nadaljnji motiv rešitev.
S spremembo predstave o fluidnosti je najbrže v zvezi tudi vsebina
prepovedi. Dokler so si predstavljali zunanjo obliko kot fluidno,
oblika ni mogla biti nobena skrivnost. Razumljivo bi bilo, da na tej
stopnji ni prepovedano drugo, kot dvojno naravo omeniti; in res je
takih bajk pri Lévy-Bruhlu največ. Ko so pa začeli govoriti o bitjih,
ki imajo na pr. podnevi drugo obliko kot ponoči, je postala ena narava,
na pr. nočna, skrivna in tedaj je nastal motiv, da je prepovedano
bitje v tej in tej obliki videti. Tudi Teg. 33 je glede vrstnega reda
prepovedi istega mnenja, čeprav ga ne utemelji.
Če priznamo, da so pravljice tega tipa, kakor je Apulejeva, na-
stale iz bajk o bitjih s fluidno naravo, sledi iz tega, da sta imeni
Amor in Psiha — če naj sploh imata alegorični pomen — prišli v
pravljico šele naknadno. Z isto nujnostjo sledi, da je na Apulejevo
pravljico ali na ono, v kateri sta se ti dve imeni prvič pojavili, mogla
bajka o orientalski boginji Psihi tudi šele naknadno vplivati. Noibe-
nega pomena ne bi imelo ugibati, če ni morda orientalska bajka bila
pod vplivom prakulturne bajke. Morda bo kdo rekel, da je po razlagi
70 Milan Grošelj: O tipu pravljice o Amorju in Psihi
s fluidnostjo ves problem pomaknjen samo za stopnjo nazaj, na drug
problem, kako je nastala predstava o fluidnosti. Toda to je veroslovno
vprašanje; zadovoljiti se moramo s tem, da smo našli izhodišče prav-
ljic tega tipa.
Argumentum
Ex quo fonte fabula de Psyche et Capidine Apuleiana manaverit
Leyen et Tegethoff Laistnerum auctorem secuti ex compluribus som-
niorum generibus Inter se coniunctis fabulam Apuleianam eiusque similes
derivatas esse coniciunt. Quod in fabulis matrimonium cum semideo (vel
nympha) contractum nomine semidei (vel nymphae) enuntiato dirimi dici-
tur, inde ortum esse putant, quod incubum nomine dormientis edito depelli
vulgus credit (Teg. 92). At multum interest Inter nomen dormientis et
semidei. Itaque in fabulas incuborum nomen amatoris, quem puella in
somnis vidisset, insinuavisse arbitrantur (Teg. 86 ss.). lam quod in
aliis fabulis eiusdem generis semideus vel nympha se conspici non patitur,
ex iis somniis petitum esse contendunt, ex quibus luce subita orta excitati
simus. Quibus difficultatibus perspectis et iLeyen (58) et Teg. (86) ratio-
nem fabulae explanandae facilem non esse ingenue confessi sunt. Mihi vero
alia potius via ingredienda esse videatur et quidem ea, quam Lévy-Bruhl
opere, quod »La mythologie primitive* inscribitur, monstravit. Etenim vel
ex eis fabulis, quas viri laudati verbis supra reddidi, apparere existimo
raultas gentes adhuc esse imbutas opinione eius modi fuisse quondam he-
roas et heroides natura varia et quae eis non constaret praeditos: quam
proprietatem idem vir doctus fluiditatem nominavit (v. Indicem op. 1.
327 s. V. Monde mythique, sa fluidité). Quos et speciem hominum et be-
stiarum vel sine ulio temporis discrimine vel aliam alio tempore prae se
tulisse, ita tamen ut, cum hominum more viverent eorumque societatem
et conubia appeterent, pudore quodam adducti naturae suae duplicis ncque
mentionem ullam fieri ncque omnino notitiam haberi sinerent. Quod si
factum esset, eos nulla ratione potuisse retineri, quin e conspectu homi-
num abirent. Quodsi in fabula Apuleiana aliisque nostris maritus multis
laboribus ab uxore improvida exhaustis redire dicitur, haud scio an postea
affictum sit, cum in eis, quas Lévy-Bruhl attulit, nihil simile inveniatur. Ad
fabulam vero Apuleianam ea, quae apud Arecunas, nationem Americae
meridionalis, narratur, proxime accedit: v. supra p. 67. Unde superstitio
illa ipsa initium ceperit, in medio relinquam, cum id ad historiam reli-
gionum pertineat.
R. Ložar
Prazgodovinske osnove slovenskega
narodopisja
(Prispevek k poglavju Etnografija in prazgodovina)
1. Uvod
Etnografija in prazgodovina sta lahko v dvojnem medsebojnem
razmerju, ki ju določa stališče, katero izmed njiju s^matramo oz.
porabljamo kot glavno disciplino:
1. etnografija je glavna disciplina in se za dosego rezultatov
poslužuje tudi prazgodovine,
Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja 71
2. etnografija je postranska stroka drugih znanosti, v našem
primeru prazgodovine.
Naslednje vrste naj orišejo vlogo, ki jo ima za dosego etnograf-
skih rezultatov in pri reševanju njenih prohlemov prazgodo-
vina, prehistorija. Pod tem pojmom je razumeti vedo, ki so ji pred-
met kulture predrimskih obdobij. Rimska in ranozgodovinska arhe-
ologija sta iz razmotrivanja izvzeti, poslednja kljub temu, da ima
s prazgodovinsko mnogo skupnih točk.
Prazgodovina je kot pomožna veda etnografije sorazmerno mla-
dega datuma. Ni še daleč za nami čas, ko se je smatralo celokupno
ljudsko ustvarjanje tako glede običajev, plesov, tvornosti, umetnosti
itd. le kot usedlina visoke kulture, katere nosilci so v zadnjih dobah
mesta s svojo civilizacijo, prej pa so jo nosili cerkev, fevdalni krogi
itd. V izdelkih ljudske kulture so splošno videli le barbarizirano
izdajo visoke kulture. Nepravilnost te in take orientacije je že dolgo
znana in teoretično jo je etnografija že davno premagala, praktično
pa se posledice oz. odmevi tega mišljenja še vedno kažejo. Prazgo-
dovina nima in ni imela v taki etnografiji nič opraviti; tu so se vsi
pojavi in vrednote interpretirale z ozirom na njih recentno poreklo
in redek, če ne sploh izključen, je bil primer, v katerem je genetična
interpretacija segla nazaj v davnino, največkrat v okrožja novodobnih,
visokokulturnih skupin, potem kvečjemu še v ranozgodovinsko stop-
njo (naselitveno), skoraj nikoli pa v prazgodovinsko.
Prvi pogoj za konkretno odvisnost etnografskega raziskava-
nja od prazgodovinskega je takšna preusmeritev naziranja, metode
in ciljev narodopisne vede, da ta omogoča sodelovanje strok, ki jim
je predmet raziskavanja najstarejša davnina. Sodobna etnografija
se je pod vplivom etnologije zares in v pretežnem delu preusmerila
v tem smislu.^ Drugi pogoj pa mora izpolniti prazgodovina, ki
mora s svojim gradivom vsaj v najbistvenejših in najosnovnejših
vprašanjih pokazati ali stratigrafsko ali tipološko kontinuiteto pojavov
na področju identičnih, če ne to, pa analogičnih problemov, to se
pravi, dokazati mora dejanski obstoj vprašanj, ki so obema vedama
skupna in jih je mogoče obravnavati samo z njunim tesnim sodelo-
vanjem. Ta pogoj je prazgodovina doslej v izdatni meri izpolnila.
Preden pristopimo k razmotrivanju prazgodovinskih osnov na-
šega narodopisja, je treba ocrtati one elemente, ki jih prispeva pra-
zgodovina k etnografiji sploh, oz. na kratko pregledati tista območja
etnografije, na katerih so udeležene prazgodovinske kulture.
1 O problemu informira najbolje W. Schmidt, Handbuch der Me-
thode der kulturhistorischen Ethnologie, 1937, 281 sl. Schmidt jemlje
za podlago trojno plast: 1. vrhnjo, ki je posledica visoke kulture; 2. sred-
njo, v katero segajo odpadline visoke kulture, a se v njej javljajo tudi ele-
menti primitivne kulture; 3. spodnjo zgolj z elementi primitivne kulture.
To čisto v duhu arheološke stratigrafije zamišljeno osnovo bi mogel po-
staviti tudi kak prehistorik. V nekaterih drugih pogledih Schmidt svoji
po.stavljeni tezi nasprotuje. O tem in o raznih drugih etnografskih tezah
bo govora v drugem spisu. — Pričujoči članek je močno okrajšan večji
spis o predmetu.
72 R. Ložar:
2. Splošne prazgodovinske osnove etnografije
Prvo tako oibmočje je zvezano z vprašanjem nosilcev t. zv".
ljudske kulture. Katere plasti ljudstva kot tvornega subjekta te kul-
ture so v smislu našega problema »prazgodovinske«? Za nosilca ljudske
kulture oz. za one sloje, kjer le-ta v največji meri nastaja, se na
splošno smatra kmečki živelj, kar ni popolnoma pravilno. Današnjo
ljudsko kulturo nosi poleg kmeta v civiliziranih deželah še mnogo
drugih slojev, tudi meščanskih; a to so novejši nosilci, ki tu ne pri-
dejo v poštev. Starejše nosilce prvotnih ljudskih kultur kot tudi nji-
hove pozne naslednike v sodobnih slojih pomaga v odlični meri
prepoznati vprav prehistorija, kar dokazuje ravno naziranje, da je
kmet tak nosilec, čeprav se njegovega prazgodovinskega značaja že
več ne zavedamo.
Kmeta v paleolitiku Evrope še ni. Aurignacienska kultura je
morda ostanek nižjega poljedelstva, postaje leže v puhlici. Pravi
kmet se pojavi šele v neolitiku.^ Tedaj se pojavi v obliki, v kateri
si kmeta predstavljamo danes: pojav in pojem kmeta sta tvorbi
neolitske dobe^ Ker je z nosilcem tesno zvezana njegova gospodarska
uredba, velja vse isto o gospodarstvu kot osnovi etnografskega živ-
ljenja. Tudi to ima svojega pradavnega prednika v neolitiku, ko je
poselil kmet natančno iste predele Evrope, na katerih živi še danes
in jih urbariziral z istimi kulturami, ki njih potomke žive še danes
prav tam.
Vendar kmet ni izključni nosilec ljudske kulture v prazgodovini.
V etnologiji in prazgodovini so obstajale pred njegovim pojavom druge
kulture, lovska, nomadska itd., da ne govorimo o prakulturah.
Najprej lovec. Lovec je eden najstarejših subjektov prazgodo-
vinskih kultur in se mu pripisuje ves mlajši paleolitik z izjemo aurig-
naciena. Je to kultura višjih lovcev.^ Ali je lovec iz današnje etnogra-
fije izginil? Pač ne, temveč je še danes eden izmed izbranih, klasičnih
nosilcev etnografskih kultur in pojavov. Kar se njegove gospodarske
oblike tiče, je odgovor mnogo težji nego pri poljedelcu; poljedelec
poseda še vedno iste teritorije kot jih je v neolitiku, lovec pa je v
Evropi vse teritorije izgubil in tudi sam je prenehal obstajati tako,
kot je obstajal v paleolitiku. Ako še vedno obstaja, dasi na drug
način, pomeni, da so se zanj razmere odtlej zelo spremenile in da
neposredna kontinuiteta ni nikjer vidna. Stvarno je določitev lovstva
v današnjih kulturah bolj vprašanje etnologije kot prehistorije zaradi
tega, ker poznajo lovsko kulturo le še etnološki krogi, prazgodovina
pa le nepobitno dokazuje, da ima tudi sleherno še živeče lovstvo pri
nas prehistorično tradicijo.
2 Prim. O. Menghin, Weltgeschichte der Steinzeit, 1931, 467 in
prej. Isti: Geist u. Blut 1934, 108 sl. Za najstarejšo kmečko kulturo se sma-
tra tzv. Gampignien.
H. O b e r m ai e r , Der Mensch der Vorzeit. 1913. Isti s. v. Jagd
v Eberl, Reallexikon der Vorgeschichte, Bd. VI, 142, z nadaljnjo lite-
raturo.
Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja 73
Pred nastankom kmeta je v prazgodovini obstajal tudi no m a d,
predvsem višji živinorejec, ki je prispeval velik delež k nastanku viš-
jega kmeta. Z izjemo nekaterih ljudstev kot so vrvičasti keramičarji,
Skiti in predvsem vzhodnoevropski nomadi, pa so ti ljudje v pre-
historiji manj znani, zato pa toliko bolje v etnologiji.-' Nomad v kla-
sičnem pomenu besede se je iz Evrope popolnoma umaknil in ži\i
le še v drugih delih sveta, predvsem v Aziji. Sodobno življenje je
tudi sicer tej gospodarski in socialni obliki odrezalo korenine, po-
dobno kot lovstvu. Nomadizem se je »prilagodil« in je tako n. pr. za-
stopan še danes v letnem nomadstvu planšarjev, ki pa so večinoma
po glavni plati poljedelci. Tudi je brez dvoma mnogo nomadizma v
gospodarskem okolju mest. Na videz je tedaj nomad umrl, ne pa v
resnici. V resnici je eden glavnih, če ne sploh najvažnejši tvorec
ljudske kulture in med etnografskimi subjekti mu prav gotovo pri-
pada še danes prvo mesto. S pomočjo prazgodovine je tudi mogoče
ugotoviti njegovo prehistorično jedro.
Ti trije primeri naj zadoščajo za osvetlitev problema nosilcev
tako imenovane ljudske kulture. Lovec, nomad in kmet so
njeni klasični predstavniki, njeni prvotni graditelji in lastniki. A do-
čim je kmet še danes ista gospodarsko socialna oblika, kot je bil
v neolitiku, sta jo ostala dva izgubila v prid recentnim oblikam.
Določitev teh form je stvar etnologije, ker pa je kmet svojo prastaro
obliko zadržal, je znamenje, da mu priliče v tej trojici posebno mesto
in se ne smatra često brez razloga kot edini nosilec ljudske kulture.
Vsi trije skupaj pa tvorijo »prazgodovinsko trojico« etnografskih
subjektov.
V neposredni zvezi s prvo skupino vprašanj je druga, zadevajoča
možnost splošne antropološke kontinuitete med pra-
zgodovinskimi in novejšimi periodami, splošne zategadelj, ker si etno-
grafija v tem poigledu ne more lastiti nobene posebne kontinuitete,
temveč se le okorišča s tisto, ki jo antropologija izkazuje sploh za vso
kulturo v pogledu njenih fizičnih nosilcev. Historična antropologija
je v številnih primerih dokazala, da so glavne sedanje človeške rase
v Evropi naslednice in posledica evropskih prazgodovinskih ras, zlasti
tudi neohtskih in paleoUtskih. To nesporno dokazuje, da ni bilo v
Evropi v nobenem času popolnega vakuuma in da noben hiatus, če
je na videz še tako izrazit, dejansko ni bil absoluten. Tudi v antropo-
loškem oziru vlada možnost kontinuitete.
Za študij oblik socialnega in državnega življenja
današnjih ljudskih kultur širom po Evropi ne nudi prazgodovina skoraj
nobene opore in nobenega materiala. V tleh se pač ohrani fundament
kakega ognjišča, z blatom izpolnjena luknja, v kateri je tičal kol, ki
je držal streho koče, skelet v grobu in podobno, toda običaj, ki ga
je prazgodovinski človek gojil in iz katerega prvenstveno odsevata
* Vsi ti problemi imajo obliko etnoloških problemov. Obsežno etno-
loško literaturo o nomadizmu bo navedel spis, ki bo obravnaval odnose
etnografije in etnologije.
74 R. Ložar:
socialna in državna uredba ljudstva, je nepovračljivo izginil tudi
tam, kjer so se njega sledovi ohranili v kaki upodobitvi sočasne ali
malo kasnejše umetnosti. Za interpretacijo teh pojavov je sodobna
etnografija navezana pretežno na pričevanja etnologije ter onih an-
tičnih in prazgodovinskih virov, ki so se ohranili v antičnem slovstvu.
Slično je stanje glede ljudskega verovanja. Kolikor gre za
čiste oblike krščanskega verstva, so to visokokulturni pojavi novejše
dobe, kjer pa se v ljudskem verstvu opažajo elementi, ki kažejo po
svoji naravi na predzgodovinsko, vsaj pa na predkrščansko poreklo,
v večini primerov gre že za nekako »interpretatio christiana« in ne
more prazgodovina slično kot pri običajih ničesar pojasniti. Da pa
segajo nekatere poteze v službi verstva stoječe umetnosti v pred-
krščanski čas, spada že bolj v poglavje umetniške tvornosti.
Umetnost, umetnostno ustvarjanje ljudstva je
med najbolj razmotrivanimi vprašanji ljudske kulture pač zaradi
tega, ker je gradivo najbolj nazorno in razumevanju naj dostopnejše.
Pretežno se loči umetnostno gradivo v spomenike dvojne vrste:
v spomenike idealističnega in v take naturalističnega stila. Tema
dvema poloma ustreza tu figuralni, tam ornamentalni stil. Z ozirom
na razmerje do nosilca umetnostnega izraza ločimo tu tektonski, tam
netektonski stil, z ozirom na posebne lastnosti umetniškega izražanja
risarski in slikarski stil itd. Omeniti je še tisto razlikovanje med
visoko in malo umetnostjo, kjer predstavlja visoka umetnost na-
vadno sinonim za figuralno umetnost, nizka pa sinonim za ljudsifo
in ornanientalno umetnost. Razen tega meri ta ločitev tudi na razliko
med osebnostno in neosebnostno umetnostjo.
Tudi ljudska umetnost današnjih etnografskih kultur se loči
precej točno v pravkar navedene skupine, ena najvidnejših je ločitev
v figuralno in ornamentalno umetnost. Navadno se figuralna
sestavina ljudske umetnosti smatra za usedlino oz. pogreznino visoke
kulture in umetnosti. V mnogih primerih je taka sodba gotovo pra-
vilna, ker delujejo razni izdelki visoke umetnosti s sugestivno silo
ne toliko na fantazijo, kolikor na ustvarjalno razpoloženje ljudskega
umetnika. Vendar pa ni vsa figuralna ljudska umetnost odsev vi-
soke. Prazgodovina pokaže, da so ravno tako imenovane višje lovske
kulture imele umetnost, ki se je zelo nagibala k figuralnosti, seveda
predvsem v smislu živalskega motiva. Človeški figuralni motiv se pa
v Evropi prvič pojavi v območju poljedelskih kultur, namreč že ome-
njenih aurignacienskih postaj. Kakor je geneza in nadaljnja usoda
figuralnega motiva za enkrat še zavita v temo, je vendar toliko gotovo,
da sodelujejo tudi pri današnjih etnografskih, figuralnih stilih mno-
gokje prastare tradicije prazgodo^'inskega datuma.
Popolna gotovost vlada glede prehistorične geneze pri etnograf-
skih stilih orna mentalnega značaja. V današnjih ornamen-
talnih stihh Evrope ni elementa, ki ne bi imel svojega rodovnika v
najstarejših evropskih kulturah, deloma v pozno in epipaleolitičnih,
posebno pa kasneje v neolitičnih.   Neolitska umetnost se pogosto
Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja 75
istoveti kar z umetnostjo kmeta in kot taka z geometrično umetnostjo
ornamentalnega stila. Dejansko je pretežni značaj neolitske umetno-
sti ornamentalen, kar dokazujejo že imena kot spiralno, linearno ali
ubodnotrakasta keramika itd. Ker živi kmet še na stopnji neolitika
in sicer i konkretno empirično i psihologično, so razumljivi tudi mno-
goštevilni relikti geometrizma in ornamentalizma širom po Evropi, ki
pa samo jasno dokazujejo, da je psihološka kontinuiteta med seda-
njostjo in prazgodovinskimi stopnjami močnejša, nego se splošno
misli. Za ta del ljudske kulture velja nesporno, da je sodobna etno-
grafska realnost le v sedanjost podaljšana prehistorična realnost.
Ni pa čisto pravilno, geometrični ornamentalni stil absolutno
istovetiti s kmečko umetnostjo, že v paleolitiku se drži zgodnje po-
ljedelske kulture figuralni motiv, še bolj pa velja to za kasnejše,
neolitske kulture; zlasti so prednjeazijske poljedelske kulture cen-
trum figuralnega motiva, ki se je pojavil povsod tam, do koder je
segel vpliv teh kultur. Geometrizem na področju evropskih poljedel-
skih kultur tedaj ni a priori in absolutno last poljedelca, temveč naj-
brž samo značilen izraz sinteze teh kultur z visokimi, a še ni popol-
noma jasno, katerih. Treba bi bilo zato najprej določiti geometrizem
oz. ornamentalizem, ki je specifičen za umetnosti poljedelskih kultur,
ker se zdi, da je strogi ornamentalizem v Evropi last nordijskih kul-
tur oz. tistih etnološko-iprehistoričnih prakultur, ki so ga ostvarile v
nordijskem prostoru."
Posebej je prazgodovina važna za raziskavanje tistega velikega
področja pojavov, ki jih nekateri etnologi nazivljejo s skupnim ime-
nom e r g o 1 o g i j a" in ki obsega stanovališče, hiše, naselbine, nošo,
orodje za obdelovanje polja in živinorejo, priprave za lov, orožje,
izdelovanje raznega posodja, prevozna in prometna sredstva itd. itd.
Izmed navedenih kulturnih elementov je zadnje čase najbolj napre-
dovalo poznavanje človeških bivališč, zlasti hiše.
Do nedavna se je etnografija pri raziskavanju hiše zadovolje-
vala z deskriptivnim delom, spopolnjenim kvečjemu z interpretacijo
ah v smislu tehnološke ali klimatično-geografske odvisnosti in po-
dobno, dočim se hiša ni smatrala za spomenik kulturne zgodovine,
etnično opredeljenega nosilca, socialno in gospodarsko določene kul-
ture, sploh pa ne za spomenik, čigar tradicija bi segala nazaj preko
časov prvega pojava njenega nosilca na odnosnem teritoriju, šele v
" Pregled teorij o ljudski umetnosti O. Erich in R. B e i 11, Wörter-
buch der deutschen Volkskunde, 1936, 456 si., z obširno etnografsko lite-
raturo. — Za prazgodovinsko umetnost M. Hoernes - O. Menghin,
Urgeschichte der bildenden Kunst in Europa, 3. Aufl. 1925. — Probleme
nastanka umetnosti in njene delitve v figuralno (l'art figure) in ornamen-
talno (l'art décoratif) obravnava H. Breuil, Les origines de l'art, 1925,
in Les origines de l'art décoratif, 1926. Dalje Fr. Boas, Primitive Art,
1927. H. Kühn, Kunst und Kultur der Vorzeit Europas, 1925. Adama
van Scheltema, Die altnordische Kunst, 1923. I s t i : Die Kunst un-
serer Vorzeit, 1936. I s t i : Die Kun.st v Eberl, Reallexikon, Bd. VII, 1936.
0 \v. Schmidt in W. K o p p e r s. Ergologija zastopa tukaj mate-
rialno kulturo. Xa splošno ta naziv v etnološkem slovstvu ni prodrl.
76 R. Ložar s
zadnjem času so se pod vplivom etnologije kulturnohistorične smeri
razmere predrugačile.'' Etnografiji pa sedaj tudi ni bilo več težko
preurediti svoje nazore o hiši in njenem razvoju, saj je prazgodovina
nagrmadila zadnja desetletja tolikšno množino primerov prazgodovin-
ske hiše in raznih njenih tipov, da mimo njih ni več nikomur možno
iti. Iz tega materiala sledi nesporno, da so praoblike današnjih hišnih
tipov širom po Evropi doma v neolitiku in da predstavljajo sledeča
obdobja, to je doba brona in železa, tudi za prazgodovinsko hišo sto-
letja razvoja, kontaminacije tipov, njih etnološke specializacije in
bogato zakladnico splošnih ter posebnih elementov njenega prouče-
vanj a.*
Kar velja o hiši, velja tudi o vasi oz. o oblikah naselij,'^ četudi
je zadevno gradivo nekoliko manj bogato. Velja pa prav tako tudi
o noši in o vseh ostalih gori omenjenih kulturnih elementih, za kar
naj zadostuje ta ugoitovitev.
Iz splošnega pregleda oz. uvoda v odnose med etnografijo in
prazgodovino je postalo zadosti razvidno, kako važno gradivo in po-
bude lahko nudi poslednja prvi. Moderna etnografija se je temu pri-
merno že preuredila. Neobdelana mora ostati na tem mestu vloga,
ki jo ima poznavanje prazgodovinske kulture za sodobno ljudsko kul-
turo in prosveto pri posameznih narodih Evrope.
3. Prazgodovinske osnove slovenske etnografije
Pojasnitev odnosov med etnografijo in prazgodovino s posebnim
ozirom na Slovenijo se mora izvršiti po vidikih, očrtanih v prejšnjem
poglavju.
Trojica lovec-poljedelec-nomad je zastopana na našem ozemlju
že v najstarejši dobi njegove poselitve. Ozemlje Slovenije je bilo po
doslej znanih ugotovitvah prvič poseljeno v mlajšem paleolitiku (Ol-
ševa. Njivice itd.).^" Pri teh alpskih postajah ne gre za nikako po-
ljedelsko kulturo, temveč za usedline primitivnega lovstva. Kako je
z višjimi oblikami lovske kulture pri nas, še ni popolnoma jasno.
Za njen večji razmah naše ozemlje ni bilo posebno pripravno in ni
dajalo potrebnih pogojev. Verjetno je, da jih v neolitiku zastopa kul-
tura stavb na kolih.
Popolnoma dognan je za naše ozemlje pojav poljedelca v mlaj-
šem neolitiku, vsaj v višjih oblikah kulture. Ta čas so geografsko-
klimatične razmere omogočile obsežnejšo kolonizacijo. Postaj je za
Prim. o tem W. Schmidt,   Handbuch der Methode der kultur-
historischen Ethnologie, 1937, 279 sl.
8 Slovstvo o prazgodovinski hiši je že tako obsežno, da ga tu ni mo-
goče niti v izvlečku navajati. Precej dobro zbrana nemška etnografska lite-
ratura pri B. Huppertz, Räume u. Schichten bäuerlicher Kulturformen
in Deutschland, 1939, 167 sl.
3 Lit. Huppertz, 1. c. 120.
1" Literatura pri R. Ložar, Razvoj in problemi slovenske arheološke
vede (Zbornik za um. zgod. 18, 1941, 129 sl.). i
Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja 77
zdaj šele majhno število, mnogo več je prostih najdb, ki se drže pre-
delov, označenih z izdatnimi sloji puhlice in torej pripravnimi za
poljedelstvo. Zgodovina kmeta na slovenskem ozemlju se mora pri-
četi pri neohtskem poljedelcu.^^
Tretji nosilec, nomad, je direktno najmanj prijemljiv. To je
razumljivo, ker življenje nomada nima niti stalnih obhk stanovanja
niti takih oblik socialnega in gospodarskega življenja, da bi podobno
kot kmetovalčeve pretrajale stoletja. Bivališče nomada je šotor, jurta,
ki jo ob odhodu v druge kraje družina vzame s seboj. Nomad pa je
oprijemljiv pri nas ])osredno preko raznih kulturnih elementov, ki
kažejo, ali in kako je nomadska kultura zastopana v naši sodobni
etnografski resničnosti.
Za etnografijo sledi že iz povedanega nujno, da mora upoštevati
dejstva prehistoričnega razvoja kultur na naših tleh, ki pozna v jasno
opredeljeni obliki omenjeno klasično trojico nosilcev etnografskih
kultur. Nadaljnje dokaze mora prinesti pregled gospodarskih in osta-
lih oblik kulturnega življenja.
Skoraj glavni del etnografskega gradiva tvorijo orodja, potrebna
za gospodarjenje, če nič drugega, že samo to dokazuje važnost go-
spodarstva v življenju ljudske kulture. Gospodarstvo zato je in kjer
še ni, mora tudi postati enakopraven predmet etnografskega raz-
iskavanja kot n. pr. običaji, umetnost itd. Raziskavanje slovenskega
gospodarstva z etnografskega stališča je še v povojih, drugače pa je
v tem pogledu pri naših sosedih. Zato sledeče vrste nimajo nobenega
drugega cilja, kot opozoriti na njegovo potrebo tako zaradi spozna-
nja gospodarskih oblik naše domovine kakor zaradi izpopolnitve naše
etnografije.
Izmed trojice nosilcev ljudske kulture v današnji naši etnogra-
fiji lovec z lovstvom ni več zastopan v oni primarni obliki,
kjer je uspeh posamezne lovske kampanje odločal tudi o življenju
človeka in njegove družine. Kot taka osnovna gospodarska oblika je
lovstvo torej iz naše kulture izginilo podobno kot iz ostalih evrop-
skih. Ohranilo pa se je nekako na robu življenja oz. borbe za obstoj
kot izpopolnilo pridobivanja hrane, morda ne toliko na deželi koli-
kor v mestih, in kot opravek določenih socialnih plasti, zlasti meš-
čana, ki je v tem oziru samo nadomestil svoječasnega plemiča, če-
prav pa to lovstvo nima niti značaja samostojne gospodarske in kul-
turne enote, recimo kulturnega kroga, niti ni več teritorialno
določeno, kar je svojčas bilo, temveč je prepredlo kot staničje raz-
padlega organizma drug organizem, mora vendar njegovo raziska-
vanje izhajati iz prazgodovinskih primerov lovstva. Že omenjene pa-
leolitske kulturne postojanke za to najbrž ne prihajajo več toliko v
poštev, ker nimajo razvitih višjih oblik, tem bolj pa kultura stavb
na kolih s svojim izredno razvitim značajem lovske kulture. Zlasti
"J. Klemene, B. Saria. Blatt Ptuj, 1936. Ista: Blatt Roga-
tec, 1939.
78 R. Ložar:
velja to za kontinuiteto in tipološke sorodnosti v ergologiji.^- Ena
izmed najvažnejšiii nalog naše etnografije je, rekonstruirati na pod-
lagi številnih ostankov ves lovskokulturni kompleks slovenskega
narodopisja. Tedaj se bodo poleg etnoloških paralel pokazale tudi
jasne prazgodovinske vzporednice. Pojasniti se mora tudi vprašanje,
kateri današnji element je prevzel etnološko funkcijo lovstva.
Drugače je s poljedelcem. Današnji poljedelski predeli Slo-
venije se v glavnem ujemajo z onimi, ki so bili urbarizirani v neoli-
tiku. Prvi pogoj študija v tej smeri je zlasti podrobna analiza sodob-
nega poljedelskega gospodarstva Slovenije v etnografskem pogledu.
Neolitsko poljedelstvo je gotovo že poljedelstvo višje vrste, »je plužno
gospodarstvo (Pflugbau), oratarstvo. Klasična tla zanj predstavlja
puhlica. Razvojno starejša stopnja je poljedelstvo, ki pluga še ne
pozna ali sploh ne pozna in ki se poslužuje za obdelavo zemlje le
navadnih motik, kopačic, srpic in podobnega, torej nekako vrtnarstvo.^*
Etnološko določenega kroga nižjega poljedelstva v naši etno-
grafski realnosti ni, je pa pomešano na vseh koncih in krajih med
oratarstvo. Vrtnarstvo oz. nižje poljedelstvo kaže pri nas danes dvoj-
no lice:
1. ta oblika rastlinogojstva se pojavlja pretežno v spremstvu na-
ših mest, ki prejemajo od tod zelenjavo;
2.. na deželi je vrtnarstvo te vrste podlaga za razvoj svinjereje.
V zvezi s tem se pojavljajo neke prehistorične paralele. Tako je po-
ljedelstvo v kulturi kolišč obstalo na stopnji nižjega poljedelstva,
predvsem pač zaradi geografsko-klimatičnih pogojev, toda za gotovo
tudi zaradi celotnega značaja te kulture." Zanimivo je, da se cen-
trum nižjega poljedelstva še danes nahaja v območju prazgodovin-
ske kulture, to so južna predmestja Ljubljane (Krakovo, Trnovo),
imajo pa tak značaj tudi kulture na Barju. Druga zanimivost je vi-
soko razvita svinjereja na Gorenjskem; svinjereja je razvojni korelat
vrtnarstva.^5
12 Lovska komponenta ljubljanske kulture (prim. o tem moj spis
Študije o ljubljanski keramiki. Glasnik Muz. dr. za Slovenijo, XXII, 1941,
1 sl., je dobila nehote potrdilo v povestnem ciklu Bobri pisatelja-lovca
J. Jalna. Zanimivo je opazovati nekatere poteze, ki označujejo razlike
med visokoalpskim in nižinskim lovom.
13 E. Hahn, Entstehung der Pflugkultur, 1911. Isti: Von der
Hacke zum Pflug, 1914. Fr. Graebner, Ethnologie (v Kultur der Ge-
genwart, III, 5, 1923, 525). \V. Ko p p er s , Die menschliche Wirtschaft v
W. Schmidt - W. Koppers, Völker und Kulturen (Der Mensch aller
Zeiten, III. Bd., 1924). O. Menghin, Weltgesch. der Steinzeit, pri za-
devnih poglavjih.
1" Znano je dejstvo, da se kulture stavb na kolih pri današnjih pri-
mitivnih narodih rade drže močvirskih predelov, kar jih tudi v veliki meri
varuje pred vplivi močnejših kultur. V švicarskih koliščih je zastopano
oratarstvo v večji meri.
15 M e n g h i n , 1. c, 274 označuje poseben kulturni krog po gospo-
darski panogi svinjereje (Schweinezüchterkulturen); bolje oprijemljiv je
ta krog šele v mezolitiku. V paleolitiku mu tipološko ustrezajo kulture
pestnjakov (Faustkeilkulturen). Prim. tudi Menghinova izvajanja str. 467.
Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja 79
Med poljedelske oblike gospodarstva spada tudi vinogradništvo,
ki je z etnografskega stališča prav tako neobdelano, čeprav je naša
narodna pesem polna Dionizovega elementa in je v senci trte zbrano
zavidljivo bogastvo ljudskega blaga. Prazgodovinsko poreklo vino-
gradništva ni še utrjeno, upoštevati pa je dejstvo, da se neolitske pro-
ste najdbe na robovih Dravskega polja presenetljivo točno drže vino-
gradniških predelov. Prvo izpričano sporočilo o vinogradništvu na
slovenskih tleh je rimskega datuma, spet pa najbrž ni brez pomena,
da leži centrum v osrčju omenjenih prehistoričnih najdb. Vinograd-
niške kulture so v predzgodovinskem času le težko prijemljive.
Končno nomad. Nomad je pravi zastopnik živinorejca, dočim
nižji lovec nikdar ni, višji pa le pogojno. Zakaj se na našem ozemlju
ni mogla razviti nomadska kultura, je bilo že povedano. K navede-
nim vzrokom se pridružuje še ta, da ravno nomadizem kaj kmalu rad
opusti svojo prvotno pravo obliko, brž ko se združi ali nasloni na kako
drugo kulturno plast, recimo na poljedelstvo. Iz te združitve poženejo
potem skoraj redoma visoke kulture. Naše ozemlje je danes prosto
slehernih čistih oblik nomadizma. To je deloma čudno, ker je v pra-
zgodovini in kasneje doživelo mnogo nomadskih invazij. O prvi taki
invaziji, ki se je izvršila konec neolitika, spričujejo ostanki oziroma
sledovi tako imenovane vrvičaste keramike, raztreseni precej obilno
po naši domovini. Med drugim je ta invazija zajela tudi kulturo na
Ljubljanskem barju, kakor je bila sploh važna v poznoneolitski dobi.
Te keramičarje smatrajo nekateri za prave nosilce indogermanizacije.
Druga, v podobnem smislu interpretirana kultura so ljudje, za ka-
terih keramiko so značilne zvončaste čaše. Tudi ta oblika je zasto-
pana pri nas. O značaju teh ljudi si znanstveniki še niso na jasnem.
O invaziji Hunov, Avarov in Turkov je zadosti znanega; so rano-
zgodovinske.
Prav zaradi že omenjene prirojene tendence nomadizma k tvorbi
višjekulturnih oblik je razumljivo, da po njem danes ni več direktnih
sledov. Ostanek nomadskega gospodarstva je skrit v poletnem no-
madizmu naših planšarskih kultur, ki pa je večinoma prislonjen k
poljedelskim podlagam. Izmed hišnih tipov je v zvezi z nomadizmom
najbrž še ta ali ona stavbna oblika v okviru naših pastirskih kultur.
Konkretno kontinuiteto s prazgodovinskimi je težje poočititi zatega-
delj, ker je ostalina prazgodovinskih nomadov skrajno majhna in
neizrazita. Kljub temu pa žive še močni sledovi v posameznih kul-
turnih vrednotah, tako zlasti v naši narodni ornamentiki.
Zasledovanje elementov lovske in nomadske kulture v naši etno-
grafiji spada med njene težje probleme. Etnografija ima tu dolžnost,
skrbno zbirati gradivo, ki ga more spravljati v organične sestave in
zveze samo etnologija s svojimi bogatimi znanstvenimi sredstvi in
pripomočki. Interpretacija teh kultur je zato klasično etnološko
opravilo.^8
16 v zvezi z lovstvom, poljedelstvom in živinorejo so številni običaji,
ki so dragoceno kulturno blago samo po sebi, razen tega pa še viri za druga
80 R. Ložar:
Še težje je raziskavanje ostalih kulturnih oblik, socialne, ple-
menske in državne organizacije, ki je tudi v izključni meri zadeva
etnologije. Prazgodovina je v tem oziru sama popolnoma odvisna od
etnologije, kar je razumljivo. Glavni viri za študij teh pojavov so pri
nepismenih ljudstvih običaji, socialne starožitnosti, šege, verovanja
itd., ki pa se v zemlji ne ohranijo in sploh nimajo značaja spomeni-
kov tako imenovane materialne kulture. Zato je etnografija tu še
bolj nego v prejšnjem primeru navezana na izkustva in pomoč etno-
logije.
Precej drugače je glede naše etnografske umetnosti.
O ljudski umetnosti Slovencev je bilo napisanih že lepo število raz-
prav, med njimi takih s tehtnimi izvajanji. Za večino izmed njih je
značilno, da niso iskale nobene zveze z našo prazgodovinsko umet-
nostjo. Deloma je to razumljivo in pri večini izmed njih sploh ni
bilo potrebno, ker obravnavajo tvarino, ki je pod nedvomnimi vplivi
visoke umetnosti in torej iz zadnje faze etnografskega razvoja." Pri
onih maloštevilnih spisih, posvečenih naši narodni ornamentiki, ki
je za študij ljudske umetnosti vir prve vrste, se je pa značilno takoj
pokazala potreba interpretacije s pomočjo prazgodo\inskih paralel,
kar dokazujeta Sičev predgovor k belokranjskim pisanicam in Bar-
letov članek o istem predmetu.^*
Naša etnografska umetnost vsebuje več določeno med seboj raz-
likujočih se stilov, opaznih predvsem v ornamentiki. Tako tvori Go-
renjska samosvoje območje naturalističnega rastlinskega okrasa, ki
ga v taki obliki nima nobena druga pokrajina, v nasprotju z njo pa
je n. pr. Bela Krajina območje geometričnega ornamenta abstraktnih
oblik. Dolenjska in srednja Kranjska sta v glavnem področji stilnih
])rehodov.i"
Prehistoričnega porekla je nedvomno velik del belokrajinskega
geometrizma. Sič pravi, da spominjajo ornamenti pisanic na okrase
lončenega posodja iz Podzemlja.^« To opažanje je treba spopolniti v
tem smislu, da na halistattskodobni ornament keramike iz Grma pri
Podzemlju izmed motivov pisanic spominja zlasti spiralno drevesce,
dvojna voluta, imenovana steljica.^^ Ta motiv so zanesli v Belo Kra-
razmotrivanja. Rekonstrukcijo posameznih navedenih krogov omogoča zla-
sti tudi zbiranje tega gradiva. V zadnjem času obravnavajo z uspehom in
po sodobnih metodah običaje F r. Kotnik, B. Orel in F r. M a r o 11.
Prazgodovina lahko črpa tu marsikaj za izpolnitev v njej obstoječih vrzeli.
1' Sem spadajo .spomeniki kot .so panjske končnice, slike na šipo, po-
slikani stropi v cerkvah itd., tudi poslikano pohištvo.
18 J. Barle, Pisanice iz Bele Krajine. Izv. Muz. dr. 111, 1893. 233.
A. Sič, Narodni okraski na pirhih in kožuhih, 1922.
19 O tem je v raznih svojih spisih razpravljal pok. S. V u r n i k.
2" Izkopanine v arheol. zbirkah Nar. muzeja v Ljubljani, A. M ii 11 -
ner. Typische Formen 1900, Taf. XV.
21 Vsak ornamentalni motiv se drugače imenuje. Podobno pri naših
čipkah, vezeninah. Gl. Barle, 1. c. Sič, 1. c. ter B. R a č i č v Popotniku
XLIII, 1922, 138
Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja 81
jino najbrž ilirski prebivalci.** Geometrični, pretežno trikotniški in
rombični ornament ter cikcakasta motivika so pa mnogo starejši, so
ostanek neolitskega, premočrtnega trakastoornamentnega stila. Tako
tolmačenje se bo marsikomu zdelo morda neumestno, češ, kako naj
bi se bili obdržali preko toliko stoletij in tisočletij isti in podobni moti-
vi, ko dejanske kontinuitete ni. Zato imajo poskusi, razložiti te motive
in njih celotni stil lokalno, morda več verjetnosti. Toda »lokalna
interpretacija« v tem primeru res ne more razložiti pojava geome-
trizma v Beli Krajini, ker ni omejen samo na pisanice, temveč se
ponavlja tudi v ostalih izdelkih (vezenine)*", pa tudi v glasbi ima
Bela Krajina popolnoma analogne značilnosti.** Upoštevati je tudi
treba, da belokrajinski geometrizem ni osamljen, temveč da obstoji
v vzhodni Evropi cela vrsta takih stilov; prvi podoben je doma v
Slavoniji, enaki so na Slovaškem itd. Geografska slika njihovih oze-
melj nesporno kaže, da so to le še otoki svojčas strnjenega področja
geometrizma te vrste, ki je prazgodovinskega porekla.
Kar se njegove karakteristike tiče, je stil belokrajinskega geo-
metrizma namreč zelo podoben geometričnim stilom, ki jih je na
svojih invazijah širom po Evropi ustvarjala na podlagi starejših avto-
htonih elementov vrvičasta keramika, to je ona nomadska skupina,
ki je ob koncu neolitika dosegla ozemlje naše domovine. Njene sle-
dove hranita kulturi na Ljubljanskem barju in v Vučedolu, pa tudi
Butmir. Lokalno varianto tega stila vsebuje tudi keramika na Vino-
meru pri Metliki.*'' Belokrajinski geometrizem je zato nedvomno osta-
nek prazgodovinske tradicije in sicer tako po svojih motivnih kakor
po psiholoških sestavinah. Važne so nakazane zveze z nomadsko
kulturo, ki bi jih bilo treba še podrobneje zasledovati.
Za stil gorenjskega ornamentalnega naturalizma ne nudi naša
prazgodovina nobenih paralel. Očividno je ta stil v svojih osnovah
povsem ranozgodovinski, zraven tega pa poln visokokulturnih, novo-
dobnih vplivov iz sosednjih etnografskih teritorijev. Deloma podoben
tip vegetabilnega polnaturalističnega ornamenta pripisuje K u s -
Nikolajev vplivu nomadov.*" Kako pride nomad do rastlinskega
motiva kot adekvatnega stilnega izrazila, ni popolnoma jasno, ver-
jetno pa je, da je prišel ta ali oni motiv s Turki v Evropo. Toda za
enkrat bi bilo treba šele preiskati, če je v prvotni domovini zares last
nomadov. Blizu nomadov v Aziji obstoje močne poljedelske kulture.
** Prvotna oblika motiva je geometrična dvojna spirala ali voluta,
tako že Barle točno str. 235. Podobna oblika na keramiki iz Grma je de-
rivat ali odkladnina spiralne ornamentike, prim. moj spis Ornamentika
noriško-panonske kamnoseške indu-strije (ČZN 29, 1934, 137 sl.). — O neo-
litskih motivih v hrvatskih ornamentih je pisal M. Kus - Nikolajev.
Prim. tudi M. Gavazzi, Zbornik za narod, život i obič. 27, 1929, 1.
*" A. Sič, Narodne vezenine na Kranjskem, II, 1918: Belokranjske
vezenine.
** S. V urnik. Študija o glasbeni folklori na Belokranjskem, Etnolog
4, 1930/31, 165 sl.
*5 R. Ložar v Glasniku Muz. dr. XXII, 1941, 125 sl.
*6 Etnolog 4, 1930/31, 146 sl.
82 R. Ložar:
deloma pa, in to posebno v Prednji Aziji, visoke kulture.-^ Rastlinski
ornament tega tipa je znan povsod kot svojina Ornamentik v visokih
kulturah.28 Zaradi končne jasnosti bi bilo treba tudi preiskati, ali
ne krije morda lovska kultura pogojev za pojav tega stila.
Podobno kot gorenjski stil tudi vzhodnoslovenski ornament pra-
zgodovinsko ni razložijiv; najbrž se tu v večji meri uveljavlja rano-
zgodovinska tradicija iz dobe naselitve.
Prav tako obstoje živi odnosi med etnografsko in prazgodovinsko
tako imenovano materialno kulturo. Sem spada v prvi vrsti
hiša, nato po redu ostali elementi (orodje, orožje, noša itd.).
Doslej ugotovljeni tipi prazgodovinskega stanovanja na naših
tleh so jama - zijalka, jama ali poljama na prostem, ki je vezana na-
vadno z zasilno prirejenim gornjim delom, stavba na kolih ter koča.
V dobi rimske okupacije se pojavi tudi zidana hiša mestnega tipa,
ki je pred tem časom neznana. V primeri s tem so stanovališča na-
šega ljudstva enega samega tipa: hiša, prvotno lesena, potem pa po
pokrajinah in časih precej razhčna glede kombinacije lesenega in
zidanega dela.^"* Zasilna stanovališča sem skoraj ne morejo šteti,
ogljarska koliba, zgrajena iz lubja, pastirski stan itd. tvorijo obliko
zase. Iz tega sledi, da so iz te realnosti izginila jamska in poljamska
stanovanja ter kolišča. V prazgodovini zelo razširjen tip stanovanja
s stenami, zgrajenimi iz protja in ometanimi z blatom, živi marsikod
še danes, a se je zlasti zaradi žive gradbene delavnosti po prejšnji
svetovni vojni umaknil trpežnejšim tipom.
že iz tega bi kdo zaključil, da je stikov med našo kmečko hišo
in prazgodovinskim stanovanjem bore malo, če ne sploh nič. Pa ni
tako. Ugotovljeno je, da vsebuje naša domovina več točno omejenih
hišnih tipov, ki se drže določenega ozemlja, tako da obstoji več hiš-
nih okrožij ali pokrajin.^o Ti krogi niso vsi nastali pri nas, temveč
so vmes odrivi, ki jih pošiljajo na naše ozemlje sosednji krogi, de-
loma pa gre med njimi za zelo stare elemente, ki segajo nazaj v pred-
selitveni, to je prazgodovinski čas. Najmanj »prazgodovinskega« ima
trenutno na sebi centralnoslovenska hiša (po Vurniku), kar je naj-
brž vzporeden pojav naturalistični, vegetabilični ornamentiki in se
njega geografska razširjenost ujema s teritorijem te hiše. čisto dru-
gače pa je na robovih. Na severnem robu ozemlja se je še ohranila
tako imenovana »dimnica«.^! Ozemlje, ki ga zavzema dimnica ob
2^ Graebner, Ethnologie, str. 500 sl.
28 Graebner, str. 566.
29 A. M e 1 i k , Slovenija, I, 2, 1936, str. 530 sl. O naši kmečki hiši so
pisali številni domači in tuji avtorji. Literatura do 1. 1931. je pri Vur-
niku, Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp (Etnolog 4,
1930/31, 29 sl.). Prišteti je še J. Lokarjev spis Belokranjska hiša (Car-
niola, III, 1912, 1). Prim. tudi J. Karlovšek, Slovenski domovi, 1939.
30 Po B. S c h i e r u Hauslandschaften. Hauslandschaften und Kultur-
bewegungen im östlichen Mitteleuropa, 1931.
31 Literatura pri Vurniku, 1. c, razen tega še V. v G e r a m b ,
Die Kulturgeschichte der Rauchstuben v Wörter u. Sachen, IX, 1924, 1, ter
A. Haberlandto Gerambu v Wiener Ztschr. für Volkskde. 29, 1924, 81.
Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja 83
času razprav Murka, Geramba, Basa in V urnika, je
njeno poslednje zatočišče; nekoč je bilo to ozemlje brez dvoma mnogo
širše.3* Naziranja o dimnicah gredo pri avtorjih precej narazen, do-
čim izvaja Baš Kobansko dimnico iz pohorske prazgodovinske hiše"",
nagiblje Geramb k srednji rešitvi, po kateri je k osnovnemu tipu,
najbrž prehistoričnemu, pristopil nov vzhodni element, peč, in stvo-
ril dimnico; peč so prinesli s seboj Slovani. Vurnikovo stališče
ni tako jasno, določno le osporava prazgodovinsko provenienco."*
Nedvomno prazgodovinsko jedro dimnice je prostor z ognjiščem.
Za to jedro so prinesla Schmidova izkopavanja na Pohorju drago-
ceno gradivo, čigar mlajši primeri že vsebujejo tudi lopo na čelu
hiše;"° s tem so odnosni primeri postali megaronski. Ta tip hiše je bil
tudi na Vačah glavni tip."" Ta tip pa ne prihaja v poštev samo za
dimnico, temveč prav tako za ostale slovenske hišne tipe, ki še vedno
vsebujejo v sebi megaronsko sestavino, dasi se je celotni talni
načrt kasneje popolnoma spremenil. Toda tudi megaronsko organi-
zirane talne načrte bo menda še uspelo najti, take namreč, ki nimajo
v podolžni smeri organiziranih prostorov, temveč v čelno-prečni. Ako
še obstoje, in to kjer koli, so nedvomen relikt prazgodovinske hiše.
Enako zanimive so hiše na južnem in zapadnem robu sloven-
skega ozemlja, med katerimi je posebno važen tip tako imenovane
vrhhlevne hiše (A. Melik), kjer je v nadstropju nad hlevom
dom. Rekli smo že, da se je pri nas popolnoma izgubil tip hiše na
kolih, dočim ga na jugovzhodu, v konservativnejših predelih, poznajo
še vedno v obliki raznih recentnih stavb na kolih."^ Pri nas so danes
na kolih kvečjemu kašče ali podi in pa znane vzhodnoslovenske su-
šilnice za koruzo. Zelo mogoče je, da predstavlja tip vrhhlevnega
doma tisto hišno obliko, katere najstarejše osnove so dane v prazgo-
dovinski stavbi na kolih, ki je podobna nadstropna stavba. To nazi-
ranje se čedalje bolj ustaljuje pri glavnih inozemskih raziskovalcih
hiš"8 in ga potrjujejo razmere na naših tleh; teritorij teh hiš je iden-
tičen z ozemljem, ki je nastalo v območju ljubljanske kulture, to je
naših stavb na kolih, recentne slavonsko-bosanske stavbe so pa sploh
konkreten odsev pod vplivi slavonske kulture (Vučedol) stoječih kul-
tur ob srednji Savi in Dravi ter ob južnih pritokih Save.
Za točno tipološko in razvojno sliko naših hiš ter njihovih po-
krajin oz. območij je treba opraviti še osnovna preddela, zlasti zbrati
"2 A. Stegenšek v Časopisu za zgod. in narodop. 4, 1907, 180.
"" Kobanski hram v ČZN 23, 1928, 1 ter ČZN 25, 1930, 250 sl.
"* 1. C. 46. Njegovi argumenti pa ne drže.
"5 W. S C h m i d ,   Die  Ringwälle  des Bacherngebietes  (Mitteil. d.
Prah. Kommis., Wien, Bd. II, 1915, 278 sl., Bd. II, 1924, 365 sl.).
"8 Vače (Glasnik MDS XX, 1939, 96 sl.).
"'V. Ć u r č i Ć , Rezente Pfahlbauten von Donja Dolina in Bosnien
(Erg. - H. IX. Zeitschr. österr. Volkskunde 1913). Tudi v posameznih pre-
delih Švice še vedno živi stavba na kolih.
"8 B. Schier, 1. c, A. Helbok, Haus und Siedlung (Deutsches
Volkstum, Bd. 6, 1937, str. 32); B. Hup p er tz v n. d. 204 sl.
84 R. Ložar :t
gradivo. Stegenšek je že L 1907. nakazal metodične vidike za
tako raziskavanje in je že tedaj poudaril potrebo individualnega ob-
ravnavanja razvojnih tipov, posebno :pa zgodovinskega gledanja na
stvar; lahko se reče, da slovensko narodopisje ni še izpolnilo niti ene
tam začrtane naloge.
Kar se tiče gospodarskih poslopij našega etnograf-
skega prostora, je prazgodovinska tradicija pri njih manj verjetna,
pa tudi če obstoji, še ni znano zadevno gradivo."" Isto velja o nasel-
binah. Za zdaj še ni znana pri nas nobena prazgodovinska vas, z
izjemo stavb na kolih, ki so primer vasi v smislu te kulture, ostali
izkopani objekti pripadajo bolj ali manj točno tipu samotnega doma."""
Ta tip je morda eden zelo važnih virov za spoznanje etnoloških kultur
na našem ozemlju.
Oprema hiše, predvsem kuhinje, je pri nas še do nedav-
nega časa obstajala samo iz lesenih in glinastih izdelkov. Dočim pred-
stavljajo leseni izdelki prakulturno stopnjo, predkameni stadij, je
lončena roba dokaz višje kulture. Toda tudi posodje je bilo prvotno
v veliki množini ali leseno ali napravljeno iz živalskih mehov ali pa
iz rastlinja in sploh iz naravnih tvorb (buče itd.). Preseneča vselej
majhno število keramike v staroslovanskih najdiščih, kar diame-
tralno nasprotuje prehistoričnim razmeram. Iz tega sledi, da so stale
naše prehistorične kulture deloma na mnogo višji stopnji kot pa novo-
došla staroslovenska, ki je v tej in oni potezi prakulturnim razme-
ram sorodna.*^ Leseno je bilo večinoma tudi orodje in deloma celo
orožje, izdelano doma in po tradicijah, ki so zelo stare. Iz podobnih
vzrokov, ki veljajo za opremo hiše, se tudi tu etnografija metodično
ne more bog ve kako okoriščati s prazgodovino, ker gre zopet za pra-
kulturne elemente ne toliko po formah, kolikor predvsem po tvorivu.
Pri nas se je pripisovala tem predmetom majhna važnost, zato so
zbirke v muzejih primerno skromne; precej drugače pa je glede tega
pri naših sosedih, ki so kmalu uvideli, da so ti izdelki najdragoce-
nejši spomeniki in viri etnografskih kultur.
Noša našega ljudstva kaže v posameznih pokrajinah zelo različne
poteze. A zopet se tisti deli, ki so nekako najstarejši, niso ohranili v
osrčju, temveč na robovih našega ozemlja. Ponovno se iz tega vidi,
da je bil v osrčju proces civilizacije v smeri visoke kulture mnogo
jačji in hitrejši nego na robovih in da je odtod odrival starejše ele-
mente na periferijo. Elementi današnje osrednje slovenske noše so
"" Etnografsko je obdelan na monografičen način pri nas samo kozo-
lec, A. Melik, Kozolec 1931, dočim za druga poslopja še ni študij. To
velja posebno tudi za naše pastirske stanove.
Tudi naselbine na Pohorju in na Vačah nimajo določnega značaja
vasi. Vendar se pa že v prazgodovini odražajo različne črte posameznih
tipov.
Prakulturne elemente je dognal zdaj I. Grafenauer, Prakul-
turne bajke pri Slovencih (Etnolog XIV, 1941, 1) tudi v slovenskem ljud-
skem pripovedništvu.
Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja 85
po provenienci skoraj vsi visokokulturni, če ne sploh recentni,i"-
ostalino starejših plasti hranijo le Panonija, Bela Krajina in pa po-
samezni osrednji deli sezonsko. Med elemente z zelo starim rodovni-
kom, segajočim v prazgodovino, sodijo pač kožuhi in oblačila iz kož,
rastlinska oblačila, obuvala in pokrivala iz lesa, dalje oblačila iz
primitivnih tkanin in podobno. Kožuhu podobno oblačilo z aplikami,
ako ne to, pa v kroju slično ogrinjalo je upodobljeno na znanem
moškem idolu z Ljubljanskega barja,^^ dočim vzorec ženskega idola
ni tako jasen, številne posameznosti je ohranila za študij noš pri nas
bogato zastopana venetska torevtika (situle, ciste) v svojih reliefnih
ujjodobitvah. Na situli iz Certose pri Bolonji je upodobljenih več
širokokrajnih pokrival po vzoru naših rateških pastirskih klobukov.**
Pokrivala pa so bila tudi lesena."" Nad vse zanimiv je glinasti idol, ki
je bil najden v Mariboru in ki predstavlja žensko figuro v nekakem
krilu, naznačenem s paralelnimi vertikalnimi zarezami.'"' Ta oblika je
po G e r a m b o v e m mnenju analogna nordijskemu krilu, sesto-
ječemu iz gosto navzdol padajočih niti ali vrvic, mogoče pa pred-
stavlja tudi prvotno oblačilo, napravljeno iz ločja in sploh rastlinskih
vlaken.*' Idol je lep primer prazgodovinske noše.
Kožuh, plašč ali suknjič iz rastlinskih vlaken, usnjata ali lesena
obuvala, tudi širokokrajna pokrivala, vse to kaže bolj ali manj dolo-
čeno ne samo v prazgodovino, temveč v okrožja nomadov; je to pastir-
ska noša, deloma še danes živa. Upoštevati je, da skoraj Vsi prizori na
delih venetske torevtike predstavljajo dogodke ali morda celo običaje,
v katerih imajo veliko vlogo živali.
Rimska okupacija je ustvarila različne nove tipe noše, ki so rezul-
tat združitve italskih noš z lokalnimi tipi. O tej je ohranjenih mnogo
vzorcev na noriško-panonskih nagrobnih spomenikih iz rimske dobe.**
Priprave za izdelavo oblačil, obuval itd. so v izčrpnejši
množini, na razpolago šele od zgodo\inskih časov dalje. Predhodniki
pa so doma v prazgodovini. Na Vinomeru so bila najdena vretenca v
zvezi z velikimi luknjami v zemlji, ki so po vsej priliki indiciji za
statve. Te ob neolitskem času niso nič nerazumljivega: kultura kolišč
*2 Xa prvem mestu stoje razprave S. V u r n i k a v Etnologu I, 1926/7,
41 (avba) ter II, 1928, 1 (peča). A. Sič, Slovenske narodne noše, 1927.
\V. Schmid, Der Ursprung der krainischen Volkstracht (Carniola I,
1908, 39. V. v. Geramb, Steirisches Trachtenbuch I, 1932, II, 1937.
*3 Vodnik po zbirkah Xar. muzeja v Ljubljani, 1931; Arh. odd. str. 31
sl. 5.
** Hoernes - Menghin, Urgeschichte, .str. 507, .\bb. 1. Za take
klobuke gl. Sič, L c, in Geramb I, 38, Abb. 16.
*^ Lesen klobuk hrani Etnografski muzej. Nedvomno je tudi prazgodo-
vinska noša poznala leseno pokrivalo. O pranoši pripravlja daljšo študijo
F r. Kotnik.
*'¦ Geramb,  Bd. I, str. 162, Abb. 80.
*' Podobne plašče so nosili še pred 100 leti okoli Brežic in v Zasavju
pastirji, Geramb Bd. I, 30, Abb. 10; 31, Abb. 11.
*8 G e r a m b I, 121 sl. Prim. je tudi rimske nagrobnike iz naših kra-
jev, n. pr. v Nar. muzeju v Ljubljani.
86 R. Ložar:
je hkrati centrum tkalstva, isto velja o trakasti keramiki. Stoječe,
pokončne statve z Vinomera so prazastopnik zgodovinskih primerov
tega tipa, hkrati dokaz, da je v neolitiku že znano tkano oblačilo.
Tudi za študij priprav za ribolov, lov na divjačino itd. nudi
prazgodovina marsikak podatek, omenjam samo razne primere trnka
in znane pasti z Barja. Končno tudi za razne obrti in trgovino
ne manjka predhodnikov v najstarejših dobah, niti ne za etnografske
elemente, ki so vzrastli v njunem območju. Različne dblike orodja, ki
so produkt fužinarstva in kovaštva, imajo staro, prazgodovinsko tra-
dicijo. Na videz se zdi morda marsikomu nesmiselno, segati na pr.
za primere predelavanja kovine tja v pozni neolitik na naše Barje,
kjer so izdelovali bakreno orodje in orožje, vendar so za oznako
našega ozemlja v etnološkem smislu tudi te stvari pomembne. Isto
velja o ljudskih prevoznih sredstvih, čolnih, splavih. Vi-
dimo, da je danes pri nas popolnoma neznana oblika iz drevesnega
bruna izdolbeni čoln, imenovan brunik ali dolbenka,*" dočim je v
prazgodovini v več primerih znana iz dobe stavb na kohh na Barju,
živi pa na jugovzhodu našega ozemlja še danes.
Lice naše domovine v smislu notranjega in zunanjega prometa
je izoblikovala že najstarejša bolje znana prehistorična perioda, neoh-
tik. Struge rek so glavne prometne žile v najstarejšem času, za zunanji
promet skoraj izključno. Kakor je ob in po vodi brodaril, trgoval ter
potoval prehistorični človek od neolitika do rimske okupacije, tako
je ostalo isto stanje za njenega časa in ga ceste niso mogle čisto nič
izpremeniti, čeprav se bolj in bolj uveljavlja pot po kopnem. Ob teh
žilah nastaja samosvoj svet ljudskega življenja in prav gotovo niso
savski in drugi splavarji ter brodniki novega veka z vso svojo folkloro
nič novega spričo brodnikov, ki so istotam utirali pota pred sto- in
tisočletji z enakimi šegami in običaji, kar dokazujejo številni rimski
napisni kamni, najdeni v Zasavju ter posvečeni od brodnikov in čol-
narjev kot zaobljube ali voliva vodnim božanstvom rimskih imen,
ki pa so po vsej priliki le nadomestila stare domače demone.""
4. Sklepna razmotrivanja
Našteti primeri prazgodovinskih elementov slovenskega narodo-
pisja so le primeri in ne predstavljajo celotne skupine v poštev priha-
jajočega gradiva. Konkretno vrednost znanstvenega materiala imajo
ti primeri le tam, kjer se je etnografija že preusmerila v smislu histo-
ričnih struj in v skladu z etnološkimi dognanji za svoje izhodišče ne
jemlje poslednjih, to je recentnih oblik etnografskih kultur, temveč
praoblike. Vsi primeri pomenijo kot sinteze neke vrste kontinu-
iteto  med prazgodovinskimi kulturami oz. njih posameznimi ele-
¦»8 Brunik je ižanski izraz, dolbenka je vzhodnoslovanska, D. Z e 1 e -
n i n ,  Russische (ostslavische) Volkskunde, 1927, 143.
»o Kamni v Narodnem muzeju. W. Schmid v 15. Bericht der Röm.-
germ. Kommiss. 1923/24, 183. Vodnik po zbirkah Nar. muzeja, 72.
Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja 87
menti na eni, pa med etnografskimi na drugi strani. Da tu ne gre za
kontinuiteto v smislu stratigrafije, je jasno; tako kontinuiteto bi tudi
zaman iskali. Kontinuiteta je marveč tipološka, to je: obstoji
izvestno število tipov in elementov v naši etnografiji, ki jih po zgolj
etnografski poti ni mogoče razložiti in so nedvomne razpadline ali
ostaline drugih kulturnih enot, ker se enako pojavljajo tudi v njih.
Pojem tipološke kontinuitete pa prav tako predstavlja neko istovet-
nost, čeprav le v najmanjši meri. Zgolj s tako zvanimi »elementarnimi
mislimi«, po katerih lahko v enakih okolnostih nastaja danes nekje
enaka kultura, kot je nekoč v neolitiku, ne razložimo nobenega važnega
vprašanja. Obstoji namreč še dejstvo, da sodelujejo tu faktorji raz-
voja, prihajanja in preseljevanja kultur, dejstvo tradicij in analognih
oblik, skratka neka identičnost v historičnem smislu. Naše ozemlje
ni bilo, kot je bilo že enkrat rečeno, v nobenem trenutku zgodovine
in prazgodovine popolnoma prazno in popolnega hiatusa v razvoju
kultur na njem doslej še nismo mogli ugotoviti. To dokazuje tudi
antropologija.
Glede antropološke osnove kontinuitete prazgodovinskih elemen-
tov v današnjem rasnem sestavu Slovencev ne razpolagamo s potreb-
nimi študijami. Vendar je N. županić na podlagi zadevnega pre-
historičnega lobanjskega gradiva prepričevalno dokazal vpliv ilirskega
in keltskega rasnega elementa na antropološko formacijo Slovencev,
ki se izraža v postopni brahikefalizaciji prvotno pretežno dolihoke-
falnega tipa."'^ S tem je tudi ta najmlajši, slovanski dotok nordij-
skih elementov podlegel močnim avtohtonim silam, od pamtiveka
sedečim v tem delu južnovzhodne srednje Evrope. K temu vprašanju
je primerjati še izvajanja C z e k a n o w s k e g a, iz katerih je prav
tako razvidna evolucija v istem smislu; tendenco k alarodični forma-
ciji v smislu Czekanowskega je mogoče tolmačiti v skladu s prehisto-
ričnimi dejstvi."-
Do analognih rezultatov glede teh vprašanj nas mora pripeljati
tudi študij krajevnih imen, zlasti tudi imen rek in raznih besedi
(oznake za predmete itd.). Tudi lingvistika še ne dokazuje nobenega
hiatusa, marveč mnogokje prosevanje najstarejših etnoloških in pre-
historičnih sestavin v slovenskem jeziku.
Nastane vprašanje, ali se te tipološke paralele na katerem koli
mestu našega etnografskega ozemlja združujejo v take skupine, da
bi jim pripadal: 1. značaj samostojnega kulturnega okrožja in 2. ali se
katera izmed takih ev. skupin ujema v tipološkem in geografskem
smislu s starejšo skupino paralel, z drugimi besedami: ali se prazgo-
dovinski in etnografski krogi kje popolnoma krijejo. Za zadovoljivo
rešitev bi bilo treba najprej ocrtati kulturne kroge prazgodovinskega
datuma, zastopane na našem teritoriju, nato pa etnografske kroge.
-1 Etnolog X-XI, 1937-39, 301.
52 Etnolog X—XI, 1937-39, 233.
53 Prim. posebno razprave K. O š t i r j a s tega področja.
88 R. Ložar: Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja
Za prazgodovinsko stran vprašanja so približno že podane možnosti,
za etnografsko pa še manjkajo skoraj vsa dela. Zato bo odgovor na
to prinesla šele prihodnjost.
Pač pa je mogoče že danes reči eno, dve besedi o lestvici »prehi-
storičnosti« etnografskih kultur naših pokrajin, to je o tem, ali se
katera izmed njih bolj oz. manj približuje prazgodovinskim, zbog
česar mora biti tam tudi vpliv visokih kultur novega časa manjši.
Izmed v poštev prihajajočih teritorijev stoji na prvem mestu pač naša
Bela Krajina. Njej je v mnogočem soroden vzhodnoslovenski predel.
Mnogo pogojev za tretje mesto v tabeli ima naš alpski in predalpski
svet ter pogorja kot so Pohorje, Kozjak itd. Ti trije predeli so gospo-
darsko dokaj točno opredeljena območja.
Rezultat razmotrivanja mora biti končno tudi osvetlitev pojma
»prehistoričnost«. »Prehistoričnost« ni vezana samo na prostor, izraža
se lahko tudi v času in posega potemtakem lahko tudi na druge
teritorije. Tako je na pr. prehistoričen v tem smislu poletni noma-
dizem našega planšarstva tam, kjer sicer planšarstvo ni ali ni več
poglavitna gospodarska oblika in je pridruženo ali kmetovalstvu ali
gozdnemu posestništvu ali celo podeželskemu obrtništvu.
Prehistorične so na podoben način lahko nekatere socialne plasti,
tu ta, tam druga, brez za vse veljavnega enotnega merila. Tako je
lovec-meščan temu stanju gotovo bližji nego meščan-delavec, pode-
želski graščak in sploh plemič ali pozni naslednik podeželskega plem-
stva bližji nego meščan itd. Važno je, da predstavljajo vsi ti faktorji
hkrati tudi činilec etnografske realnosti. »Prehistoričnost« v tem
pomenu besede je vedno bolj stanjšujoča se in v številne slanice
sodobnega življenja pronicujoča realnost, ki je bila nekoč polna in
živa ter poglavitna oblika življenja, medtem ko zdaj svoj prvotni
značaj bolj in bolj izgublja, spreminjajoč se v historičnost. V skrajnih
posledicah ni zgodovinska etnografska resničnost teoretično nič dru-
gega kot v visokokulturno sedanjost projicirana prazgodovina.
Naš problem nas je privedel do točke, kjer že nastopata pojem
in predmet etnografije. Nikjer in na noben način ni mogoče
obeh dojeti bolje kot v osvetlitvi odnosov te vede do drugih ved.
Naravno je, da med pomožnimi vedami etnografije ni prazgodovina
na prvem mestu, marveč je tista veda, ki jo je treba v tej zvezi prvo
primerjati, e t n o 1 o g i j a. Prazgodovina pa ima kljub temu izjemen
položaj, ker nas sama po sebi neposredno vodi v najstarejša poglavja
narodoslovja, v paleoetnologijo.
Ovčarstvo pod Stolom in v Planici
Vilko Novak
Ovčjereja ne zanima le kmetijskega in gospodarskega strokovnjaka,
marveč nudi mnogo motivov etnografiji. Saj je zlasti v alpskem svetu ov-
čarstvo v zvezi s planšarstvom med najvažnej,šimi izrazi materialne kul-
ture. Kako je bilo z ovčjerejo v slovenskih Alpah, kažejo tele številke: leta
1900. so našteli v Sloveniji okoli 75.000 ovac; 1. 1910. je padlo število na
50.000; med vojno se je zanimanje iz gospodarskih vzrokov dvignilo, tako
da je bilo 1. 1921. ovac okoli 75.000; zaradi povojne gospodarske kon-
junkture je ovčjereja spet nazadovala, tako da so 1. 1934. našteli samo
35.318 ovac. Po posameznih predelih pa je bilo število živali tako: v
prevaljskem okraju nad 5000 kosov; v konjiškem, radovljiškem in slo-
venjegraškem med 3000 do 4000; v gornjegrajskem od 2000 do 3000; v
kranjskem, kamniškem, celjskem itd. pa od 1000 do 2000. (Prim. Hladnik,
Rejec malih živali, 1936, 47.) Opozoriti je še na enega glavnih vzrokov,
da je pričela ovčereja pri nas propadati; to je parcelacija skupnih ob-
činskih pašnikov, ki so nekoč nudili zlasti ubožnejšira kmetovalcem mož-
nost, da so gojili večje trope ovac. Tako so nekatere vasi imele pred
nekaj desetletji na skupnih pašnikih do 200 govedi in 600 ovac — a ni-
majo danes nobene ovce več.
Kar so pri nas pisali doslej o ovčjereji, to je bilo zgolj gospodarskega
značaja (gl. Šlebinger-Marentič, Slovenska kmetijska bibliografija 152-3) ;
etnografske prvine vsebujejo v drobcih le redki priložnostni spisi.i Da
dobimo končno tudi celotno in pregledno etnografsko podobo slovenskega
ovčarstva, sem pričel z njega sistematičnim študijem in v pričujočem ob-
javljam zapiske s področja Žirovnice-Breznice pod Stolom
in Rateč pri Planici.
I.
V Žirovnici in bližnji okolici je ovčjereja zelo propadla. Še dve
leti po zadnji vojni so imeli v Vrbi okoli 400 ovac. V Žirovnici in Mostah
ima danes dvanajst gospodarjev do 50 ovac. Posamezni jih imajo od ene
ilo pet. Še 1. 1938. so imeli zanje posebnega pastirja iz Kamnika. Danes
jih pase na Zabreški planini stari pastir Klemene skupaj s kravami. Prav
zadnji čas se je zanimanje za ovčjerejo spet poživilo.
Za ovce vseh vrst je v rabi ime jarci. Pastir pase in žene jarce.
Ločijo pa: ovco (samico), mrkača (ovna) in jagnjeta. Mrkače so včasih
rezali (kopili) tako, da so dali mošnjo v posebno leseno pripravo, jo od-
rezali z žarečim železom, nato pa s smolo in voskom zalili; tudi s pepelom
so potresli. Zdaj imajo »za jarce tleč« pripravo, ki se imenuje »kupe«.
1 Najpopolnejši spomenik je postavil našemu ovčarstvu v leposlovju
.Tanez Jalen v povesti Ovčar Marko, ki je polna dragocenih etnografskih
podatkov.
90 Vilko Novak:
Na planino ženo jarce sredi junija, okoli kresa — kakršno je pač
vreme. Doma jih pasejo že sredi junija. Ovce, ki jih pase isti pastir na
istem kraju, so trop. Včasih so imeli posamezni gospodarji svoje trope;
pozneje so jih tvorile ovce vse srenje. Na planini ima pastir svojo kočo,
jarci pa prenočujejo zunaj okoli nje. Kočo imenujejo tudi bajto. Sestav-
ljena je iz kamna, ki je zadelana z rušami; pokrita pa je z deskami (di-
lami). Po vojni so koče tudi betonirane. Koča je tako nizka, da mora
pastir pripognjen vanjo. V njej imajo prostora komaj tri do štiri osebe.
Pastirjevo ležišče je pograd; ima tudi klop in »malo ognjišča«.
Včasih so gnali vsako soboto s planine domov »solit«; v nedeljo so
pasli ovce doma na gmajni, v ponedeljek zjutraj pa so jih gnali nazaj na
planino. Danes pa ostanejo ves poletni čas v planini.
Pastirjev je več vrst. Pravi, glavni pastir ali ovčar se imenuje
čeddnk. Pasti mu pomaga, če je trop velik, tretinek (literarno: tretjinek),
ki je kakih 16 let star fant. Tretinka, ki je tretinil (tretjinil), si je pastir
sam poiskal in izbral. Doma na gmajni, kjer je teže pasti, pa pomaga še
potependk, ki hodi za čredo. Ta je bil lahko domač deček ali najet. Danes,
ko je ovac malo, pase trop, pridružen goveji čredi, en sam pastir.
Pastir mora skrbeti za trop v vsakem pogledu. Ovce se na paši raz-
krope. Tudi ni dobro, da bi se držale na kupu, ker se v skalah ruši
kamenje, ki se vali s silo navzdol in jih v tem primeru lahko več pobije.
Pogosto ubije večji kamen kako žival ali jo rani. Če jo pobije, tedaj jo
nese pastir v vas gospodarju; večkrat je pa niti ne najde v skalovju. Če
je ovca ranjena v nogo, tedaj ji naredi »flaster« iz masti, smrekove smole
in konopnice (»po tratah rase, ima bele korenine in perje kot teloh« —
tako jo označuje star pastir). Čez položi cunjo in naveže nanjo z motvo-
zom smrekovo kožo, prav trdo; čez kake tri tedne je noga zdrava. Če pa
žival kača piči v gobec ali nogo, tedaj pastir izreže ranjeno mesto. Včasih
so tudi »zagovarjali« tak pik. če si je ovca na paši blizu doma zlomila
nogo, so jo uravnali z »dilcami«. Tudi strela ubije ovce. Kadar treska,
živali vkup skočijo; zato jih pobije več. Očetu žirovniškega pastirja Kle-
menca jih je v Bohinju nekoč strela ubila 40 naenkrat.
Pastirjeva prehrana je zelo preprosta. Ker ovac ne molzejo, ima
i: seboj kozo, da mu daje mleko. Kuha si žgance, kašo; od hiše dobi
unčo špeha (15 dkg), kruha pa 1 in pol funta (malo manj kot Ikg). En-
krat tedensko mu prinese kdo živeža. Temu naroči, kaj in koliko mu naj
prinese naslednji. Redko kdo mu prinese suho meso. Kavo pa si sam kupi.
Pastirjeva plača je bila v starejših časih 15 krajcarjev letno od ovce; od
krave 25 krajcarjev. Poleg tega je dobil kot »ipridau« še kaj žita, krom-
pirja in fižola.
Da si krajša čas, nabira pastir planinski mah, pelin in razne zdra-
vilne »rože«. Hodijo tudi v vas k pastirjem ali »majercam« na sosednih
planinah.
Pastirjeva obleka je danes običajna vaška. Ohranjen pa je še spomin
na staro nošo: cokle (iz brezove krevljevine), modre nogavice, kratke
hlače, rdeč životnik, širokokraji klobuk, dolgokocinast kožuh zoper dež;
čutarica, kozji rog in roženica. Danes ima še usnjeno »mauho«. Potrebna
spremljevalka mu je poleg okovane palice tudi sekirica, da si z njo na-
seka drv in vej. V času, ko so imeli še večje trope, je bil v navadi pes,
ki je ovce priganjal, če so se preveč oddaljile od črede; branil jih je
pred volkovi in medvedi, pa tudi pred tatovi. Zato je imel okoli vratu
Ovčarstvo pod Stolom in v Planici 91
pripeto (iradanico, iz katere so štrleli ostri žeblji. V čislih so bili svetlo-
sivi kraški ovčarji. S klicem »Zapodi!« ga je pognal črednik na cigane in
tatove; s »Kolji!« pa ga je spustil na volka.
Vsaka ovca mora imeti znamenje, po katerem se loči od živali dru-
gega gospodarja. Ta »cahen« ali »znamne« nosijo vse na uhlju. Nekatere
imajo v njem pripet obroček iz žice; druge imajo prebodeno luknjo aH
dve luknji; nekaterim vsekajo z dletom številko 1 ali pa »krevljice« — t. j.
polkroge (enega do treh). Včasih so jih zaznamovali tudi z barvnimi znaki
čez sprednje noge, s številko na plečih ali s križem na hrbtu; toda take
znake je dež spral in niso bili trajni. Če je kdo kupil ovco, ji je tuje
znamenje nadomestil z domačim, preden jo je pustil s tropom na pašo.
Ovce imajo tudi svoja posebna imena, zlasti danes, ko jih je
manj. Taka so: beuka, beukca, pika, pikca (s pikami po glavi), maroga
(»z namazano glavo«), seka (z lisami po telesu), pleša (črna ovca, bela
samo vrh glave), rjavkca. — Stara ovca z zvoncem je zvončar.
Ovca se spomladi mrka; mahlja z repom in teka okoli mrkačev, tako
»da jih je majnika ceu rink imeu okol sebe« (pastir Klemene). Mrkač
skače. Ovca je breja in »s/ri« po 20 tednih (točno: po 5 mesecih in 5 dneh).
Iz prvega mleka narede dobro skuto; iz 1 litra ovčjega mleka je narede
več kot iz 2 litrov kravjega. Prvo mleko se imenuje zmledva. Ko je ovca
stara poldrugo leto, že ima jagnjeta; nekatera pa šele z dvema letoma.
Nekatera ovca doji toliko časa, da spet stori. Ko sesa mladič tri do štiri
mesece, ga pozimi doma odstavijo; poleti v planini to ni mogoče. Jalova
ovca je »jereva, jerévca, jdlouka«. Ko ovca stori, pastir ne gre štiri dni
gnoja kidat izpod nje, sicer pogine. Jagnjeta ovca še ne pogleda ne. Samo
mora skrbeti, da dobi mleka. K sreči pa naglo dorašča (»gre hiter u bft«)
in se osamosvaja.
Ovce se zadovolje z vsako skromno travo in listjem. Treba jim je
pa tudi soli. Po sol je hodil pastir na spodnjo planino, kjer so bile krave.
Solil je ovcam enkrat ali dvakrat na teden tako, da jim je zjutraj potresel
sol po rosi, preden jih je spustil izza ograje. Ovce planejo željno po soli
in bi se pokončale, ko bi se teple za sol, če bi ne bila primerno posipana.
Če ni rose in žro ovce suho sol, jih »zasoli«, kar jih pokonča.
Tudi sicer je treba imeti .skrb za ovce, da si same med seboj česa ne
store. Tako se mrkači kdaj tako silno »trkajo«, da kateremu črepinja
poči. Včasih se pomešajo ovce iz raznih tropov in jih je težko ločiti. Pri
taki priliki so se tudi pastirji stepli med seboj. Tudi pes ni vselej dober;
če je neumen, jih ne vrača prav, marveč jih še zapodi v skale, da se po-
bijejo. Za psa so nosili pastirji posebej hrano. — Jagnje, ki se prvič pase,
se nažre zelenih listov izpod kurjic, da ga napenja. Takemu vlijejo olja.
Če dobe ovce črve v nos (zaleže jih obad), jih podijo doma po dvoru,
kjer prenoće, da jih čez noč izkihajo.
Ovce se pasejo tudi v dežju; če se pa pripravlja k hudi uri, se hité
past. Spomladi imajo kratko volno, zato jim mrzel dež škoduje. Nagaja
jim tudi sneg, ki zapade še včasih o sv. Jakobu. Tedaj se zatečejo v za-
vetje okoli skala in v ruševje; ko nekoliko skopni, se ob robu pasejo.
Pozimi hranijo ovce z vejevjem, drobno mrvo, plevelom, s
strniščem, ki ga naplevejo s korenja; z na pol plesnivim rovtarskim se-
nom, s krompirjem.
Pastir kako ovco p r i p a s e , ker se zateče od drugega tropa k njemu
in je nihče ne išče. ,še pogosteje pa kakega jarca izgubi, bodisi da odide
k drugemu tropu, kjer ga najde po dž^ljšem času in morajo jplačati za rejo
92 Vilko Novak:
— bodisi da se pobije ali ga kdo ukrade. V novejšem času so jih brez-
vestni pastirji tudi prodajali; to je tudi eden izmed vzrokov, da so po-
sestniki opustili ovčjerejo v večjem obsegu, ker niso mogli dobiti zanes-
ljivih pastirjev.
Ovčja s t r i ž a. Ko so prignali ovce s planine, so jih strigli. Prav
je, če je ovce prej nekajkrat opral dež, da ženske volno laže perejo. Za
večji trop so najeli posle za strižo. Pozimi strižejo v hiši, spomladi pa
zunaj. Včasih so strigli večkrat, navadno o sv. Gregorju, o binkoštih in o
sv. Mihaelu. Delo opravljajo ženske. Če ovca becâ, jo zvežejo. Kadar stri-
žejo, ovca leži. Striženje prično na vratu. Uporabljajo posebne ovčje
škarje. Volno devajo v žakelj. Od ene ovce dobijo povprečno 1 kg volne.
Čim bolj je ovca rejena, tem več in boljše volne ima. Volno nato operejo,
pri čemer jo mešajo s kolom; nato jo posuše na soncu. Včasih so jo predli
na kolovratu. Nekaj takih kolovratov za ovčjo volno še hranijo n. pr. v
Žirovnici. Dobra predica je napredla na dan funt volne. Cena je bila
za volno približno 100 din za kg. Na Mostah pri Žirovnici pletejo iz nje
v večjem obratu nogavice in majice. Tudi platno tko.
Pioleg volne jim koristi tudi meso, še več pa gnoj; saj je ovčji gnoj
neprimerno boljši od vsakega drugega. Med pastirjeve dolžnosti spada
tudi skrb za gnoj. Gnoj delajo v hlevu ali »gartrajo«, t. j. postavijo na
rovtu lese, kjer se zbirajo ovčji odpadki.
Tudi z ljudskimi običaji je bila povezana ovčjereja. Tako so
v begânice na cvetno nedeljo bogatini povezali več malih, od katerih je
prišla ena v ovčjak. Ko so gnali ovce na planino, jih je gospodinja po-
kropila z blagoslovljeno vodo.
K Sv. Neži pri Kovorju so nosili »ofer za jarce«: jarca, volno ali
denar. Sv. Neži so se ovčarji radi priporočali. »Dva očenaša odžebram sv.
Neži — pa jih ti pasi!« se spominja pastir Klemene.
II.
Še pred pol stoletja se je prebivalstvo Rateč, Podkorena, Kranjske
Gore in Srednjega vrha zelo ukvarjalo z ovčjerejo in kozjerejo. V glavnem
so imeli povsod podoben način goje, razen v Srednjem vrhu, kjer je le
nekaj posestnikov, ki imajo obširne pašnike okoli svojih domov.
Ovca se v teh krajih razlikuje od bovške ovce, kakršno goje tudi
v Reziji. Rateške ovce So precej velike, imajo dolgo glavo z dolgimi ušesi.
Kost nad nosom je nekoliko ukrivljena. Mleka ima komaj okoli četrt litra
na dan, ima pa veliko volne. Bovške ovce so precej manjše, imajo kratko
ravno glavo s kratkimi ušesi; mleka imajo mnogo več, a manj volne.
Do leta 1912. so gnali iz Rateč vsako leto ovce v planino, kjer so jih
molzli in tudi sirili. Na dan sv. Ahacija, 22. junija, so vse ovčje in kozje
mleko prinesli pred župnišče, kjer so levo od glavnega vhoda postavili
na trati kotel, in spravnik, to je tisti, ki je tisto leto siril v planini, je
posiril. Sir in skuto je izročil župniku, da je zmotil vsako nedeljo očenaš
za pastirje in živino v planini. Tudi jeseni je dobil župnik dva hleba sira:
enega iz Planice, drugega s planine Za jezerom. S te planine so morali
dati hleb sira tudi župniku v Beli peči. Ko so kotel in ostalo posodje
pomili, so vse odpeljali v Planico in na Jezero. Ta dan sta spravnika
v planini vse uredila. *
Koči, imenovani »kliata«, sta bili docela enaki. Kuhinja je bila
okoli 5 m dolga in 4 m široka. V njej je bilo tudi skupno ležišče. Pastirji
Ovčarstvo pod Stolom in v Planici 93
so spali na pogradu, ki je bil pokrit s slamo. Spravnik je imel ležišče
blizu vrat, ki so vodila v shrambo za sir in skuto. Ta shramba je bila
tenma, dobro zaprta, da niso mogle miši vanjo. V shrambo je smel le
spravnik, da ne bi kdo drugi kradel sira. Streha pri vratih je segala do
tal, da je tvorila dve lopi.
Na levi strani so molzli, zato se je ta lopa imenovala moža. V drugi
lopi so prenočevale koze. Da ovac ni bilo treba loviti, so napravili veliko
ogrado, ki se je zoževala proti »moži«. Na drugi strani za kligtam je bila
podobna ograda. Ves ta ograjeni prostor so imenovali »tamar«. Danes pa
imenujejo vso dolino, ki je okoli kligta, Tamar. Prej so ta prostor imeno-
vali »Zelja«.
23. junija so gnali drobnico v Planico in na Jezero. Pred ovcami je
šel pastir, ki so ga imenovali »i;oć! mojster«, poganjal jih je pa »poganjač«.
Koze je gnal »kazar«. Navadno je šel z njimi tudi pastirček »pub«, ki je
pasel pohabljene ovce in koze. Spravniku pa je pomagal fant, ki so ga
imenovali »za kotvam«. Za njimi so šli tudi gospodarji, da so napravili
majhne ograde, v katere so naslednji dan gnali ovce, ko so jih molzli.
Zvečer so po hribih okoli zažgali kresove.
24. junija, na dan sv. Janeza Krstnika, je bil praznik. Dekleta v rde-
čih krilih s »ušpekljiii« in s platnenimi predpasniki so hitela v planino.
Bil je merni dan. Kolikor so na ta dan namerili mleka, toliko delov sira
so jeseni dobili. Siratko ali skuto so hodili gospodarji med letom iskat z
volmi ali konji; v zameno pa so morali dati pastirjem koruzno moko. Za
brašno so jemali s seboj meštco, to je polento, kuhano v smetani. Dali so
jo tudi pastirjem. Dekleta so pomila svoje žehtare in jih izročila gospo-
darjem ali hlapcem, da so molzli. Navadno je bilo v žehtarih še vode
in tedaj so pričeli polivati pastirje in dekleta. Tista, ki je bila najbolj
mokra, je bila ponosna na to. Sramota pa je bila za tisto, ki je ostala suha.
Spravnik pa je nadzoroval, da kdo ni prilil v žehtar vode. Na deš-
čico ali rovaš je zapisoval količino mleka. Enice je označil s pokončno
zarezo, 10 je pomenil -(-, 20 pa + + ... itd., 100 je pomenila O, 200 = 00
itd. Za število ovac je pokončna zareza pomenila deset. Merili so z nafo,
ki je imela en sir (t. j. 2 dl) ; večja enota je bil star, ki je imel 10 sirov
(t. j. 21). Nafa je bila bukova skodelica, iztesana iz debla. Ob strani je
imela črte (deset), ki so jo delile v »stihe«. Nataknjena je bila na dolg
ročaj. Z nafo so tudi zajemali. »Star« pa je bil majhen škaf. Ta dan je bil
hleb sira največji, ker se je vsakdo potrudil, da je čim več namolzel.
Kuhinja je imela sredi desne stene leso, na kateri je visel bakren
kotel, vsebujoč 350 1. Bil je globlji kot širši in se je proti koncu zoževal.
Na desni strani kotla je bila klop, na kateri so sedeli pastirji; na njej je
ležal tudi »zakotuam«, ki je po tem (za kotlom) dobil .svoje ime. Ob levi
steni so bili pogradi: pri vhodu trije drug nad drugim, pri vratih v
shrambo pa dva drug nad drugim. Spodaj je ležal spravnik, da je pazil
na sir. Pastirji so ležali navadno v obleki in coklah. Oblečeni so bili v
rasaste platnene hlače, platneno srajco, rasast suknjič, obuti pa v lesene
cokle.
Jedli so vse leto polento, zjutraj in zvečer. Kosila niso poznali. Mleko
so dobili k polenti šele proti koncu zajtrka ali večerje. Šele po sv. Jakobu
so jedli »meštco«, polento, kuhano v smetani. Takrat so namreč sirili le
enkrat na dan in so imeli dosti smetane, saj je ovčje mleko zelo mastno.
Polento so jedli kar iz kotla, ki so ga postavili pred kli,itom na trame.
94 Vilko Novak:
Čez dan so pastirji pasli, kozar je gnal koze visoko v gore. Jalove
ovce je pasel poseben pastir v gorah in je prišel dol šele zvečer. Drugi
pa so pasli ob vznožju gora po Planici in Jezeru. Kraji, kjer so se pasle
ovce, se imenujejo: Lesenjak, Pagozde, Pavoje, Zagače, Padrtja, Vočja
stran, Gvanbeč, Mokr potak. Za turnč. Sleme, Srednja Ponca, Skednje,
Siljica, Bršeljce, Bliz kot, Strug, Peči, Nad Vopa, Mal Sleme, Blitj sleme.
Mat kot, Kumleh, Tjeklica, Travnk, Prineta, Za Ponca, Mirnjak, Jagučn
prod. Strme police.
Zvečer ob šestih so prignali ovce in jih pomolzli. Zagnali so jih v
tamar in poganjač jih je poganjal proti »moži«. Pri lesi sta sedela dva
pastirja in molzla. Čez nekaj časa sta spustila ovce naprej, da jih čisto
pomolzeta druga dva. Pomolžene so spustili v drug tamar. Nato so jih
pustili na pašo. Po sv. Jakobu pa so jih prignali šele okoli osmih zvečer.
Pomolženo mleko so precedili skozi pločevinasto cedilo, v katerega
so dali oprano smrekovo vejo, v kotel. »Zakotvam« je podkuril. Ko se je
mleko toliko segrelo, da je bilo mlačno, je dolil spravnik vode, v kateri
je prej namočil širše. Sirišnik telet in jagnjet so okadili, zmešali s kopri-
vami in ga stisnili v kepice. Ko so ga rabili, so ga namočili v leseni skle-
dici. Mleko se je sesirilo; spravnik je prekrižal s trnjačem (leseno palico
s ploščo). Nato je vse sesirjeno raztepal in sir se je usedel. Spravnik je
zavihal rokave, se stegnil v kotel in stlačil sir. Z rokami ga je vzdignil iz
kotla, ga dal v žehtar in stlačil, da je odtekla siratka. Zatem ga je dal na
desko v model, v katerem je bila na dnu in na vrhu tenka žimasta mreža.
Na vrh je postavil pokrov in kamen. Tako je ostalo nekaj dni. Nato je
vzel sir iz modela in ga na zgornji strani posolil. Ko je sir sol vpil, ga
je posolil na drugi strani. Navadno je to storil drugi dan. V kotel pa je
vlil še škaf mleka. »Zakotvam« je pazil, da siratka ni zavrela. Če je pre-
več gorelo, je vrgel na ogenj pest trave, murobe, ki jo je popoldne nabral
po planini. Skuta se je kmalu sesirila. Treba jo je bilo še dobro prekuhati.
Nato je dobro pomit škafke v sirotki in jih splaknil v mrzli vodi. Posoda
je bila lesena. Sirotko so nato zlili v sod, ki se imenuje dieža in stoji
pred stavbo.
V soboto pred angelsko nedeljo so prignali ovce s planine. Najprej
so naložili na voz posodo in sir. Spravnik je skrbno pazil, da bi kdo ne
ukradel sira, zato je šel za vozovi. Ko je prišel v vas, je sir dobro zaklenil.
Nato je šel domov, kjer je dobil šopek nageljev, rožmarina in roženkravta,
s pozlačenim lanom ovit. Kupil je liter žganja in šel pastirjem nasproti.
Otroci so šli z ovenčanimi zvonci in okrašenimi palicami čakat pastirje v
Vogle. Ko so prišli, so obesili okrašene zvonce ovcam vodnicam. Pastir-
jem so okrasili klobuke in palice. Spravnik pa jim je ponudil žganja.
Vriskaje so prišli v vas. Ovce so gnali na dvorišče kakega posestnika
in jih razdelili. Nato so na stari funtovski tehtnici stehtali sir. Bilo ga je
navadno okoli 60 centov (3300kg). Razdelili so ga sorazmerno z mno-
žino mleka. Računali so s kredo na mizi v spravnikovi hiši. Žganje so
odračunali.
Pastirji so dobili sledečo plačo v siru: spravnik (kezmojster) 70 fun-
tov (funt 56 dkg) ; ovčji mojster 70 funtov; poganjač, kozar in ovčji pastir
po 60 funtov, »zakotvam« 50, puh 15 do 20 funtov; skupno 3 do 4 cente sira.
Jeseni in spomladi so pasli po domačih pašnikih (Suše, Tratce, Rute,
Ravne, Planina). Ob sv. Mihelu (Mghjevo) so spustili k ovcam koštrune, ki
so jih imeli čez leto doma. Pozimi so imeli ovce na Senožetih blizu vasi,
kjer so bili leseni hlevi z zelo majhnimi okni (okoli 2 dm*) zaradi volkov
Ovčarstvo pod Stolom in v Planici 95
in medvedov. Vsak dan je prišel hlapec ali pastir in jih nakrmil. Proti
svečnici so pričele ovce kotiti. Čez štiri tedne so jagnjeta odstavili in za-
čeli ovce molsti in delati sir kot v planini. Pastirju, ki jih je pasel in
krmil, je dal gospodar napraviti obleko.
Masla so napravili toliko, da so vse petke v letu belili le z maslom.
Žgance so pa belili le s tropinami (žunto). Zato so kajžarji premožnejšim
kmetom rekali »žuntarji«.
Jeseni so nekaj ovac (okoli 100) odbrali in jih pasli po sončnih trav-
nikih, da so se zredile. Imenujejo jih pitance. Okoli sv. Martina jih začno
klati. Meso posuše in ga imajo vse leto.
Ko pridejo ovce s planine, jih drugi dan peljejo k Zelencam, drugemu
izviru Save Dolinke Podkorenom, in jih opero. Ko se posuše, jih ostrižejo.
Pastir dobi ta dan klobaso, kruh in žganje. Strižejo jih tudi spomladi. Če
se ovca udari, ji odstrižejo košček ušesa, da ji teče kri, in kmalu je dobra.
Če se pa »napase«, t. j. preveč naje, ji navadno ni pomoči.
Danes imajo ovce same visoko v gorah. Vsako nedeljo hodi zgodaj
zjutraj, že ob dveh, skupina fantov gledat, kje so. Nič več jih ne molzejo.
Goje jih le zaradi volne in mesa. Koza je v vsej vasi le še ena; včasih jih
je bilo do 700. V Loško planino za Mangartom, kjer še širijo, daje ovce
le še en posestnik.
Vraža. Če pride kdo gledat mlada jagnjeta, mora reči: »Vurak jim
ne dej, taku sa Igpi.«
Vsi pojte rakam žvižgat!
Dr. J. Lokar
Tako je zapel Prešeren in hotel s tem reči svojim pratikarjem in zvez-
dogledom, da je njihovo prerokovanje za nič. Ako je šel kdo rakom žvižgat,
ga ni več. Kar gre rakom žvižgat, je izgubljeno. Če pošljem koga rakom
žvižgat, se ga hočem otresti.
Od kod izvira izraz »rakom žvižgat«?
Ko sem hodil v ljudsko šolo, mi je pravila mati, da so Poljanci rakom
žvižgali, ko so jih lovili v Kolpi. Kot urednik Ribiško-lovskega vestnika
sem hotel dognati, kaj je s tem žvižganjem rakom. Najti pa nisem mogel
nikogar, ki bi mi znal povedati, da so lovili rake z žvižganjem.
Poroča pa o tem Valvasor: rakarji ob Kolpi privežejo na palico glisto,
potope jo v vodo in jo drže pred račjimi luknjami, ki so večinoma v trdem
skalovju. Nato žvižgajo z usti posebno melodijo, da prihajajo raki iz lukenj.
Z drugo palico, ki je na enem koncu razcepljena, prijemajo rake in jih
potegujejo iz vode, toda vedno le enega naenkrat. Voda mora biti popol-
noma čista in ne kalna.
Valvasor sicer sam ni videl lovi rakov z žvižganjem, a ljudje so
mu pravili o tem načinu lovi v Kolpi in njenih pritokih. Govoril je tudi
s Polakovičem, ki je služil kot častnik več let pri grofih Frankopanih in
je slovel kot najboljši žvižgač rakom. Z žvižganjem jih je lovil v Kolpi
med Metliko in Poljanami.
Po Valvasorjevem zatrdilu so raki na pravo žvižganje tako radi pri-
hajali, da jih je nalovil žvižgač v istem času 100, ko se jih ni dobilo brez
žvižganja niti šest.
96 Dr. J. Lokar: Nekaj zagovorov
Da so se z žvižganjem privabljali raki iz račin, ne ve danes nihče.
Tudi je nemogoče, ker leže račine tako globoko pod vodo, da rak žvižga
ne more slišati.
Lov rakov z žvižganjem je torej prazna vera. Da je imel Pavlovič iz-
redno srečo, mnogo večjo kot drugi, je vzrok v tem, da je za račine bolje
vedel kot drugi, da je bil 'sploh boljši rakar in da je znal loviti ob pra-
vem času.
Vera, da se love raki z žvižganjem, je nastala iz vraže, da imajo raki
svojega pastirja — hudiča. Ta vera je razširjena na Slovenskem povsod,
kjer so bile rakovnice (rakovite vode). Pravi pa, da hudič ponoči rake
pase. Na prste jim zažvižga in koj se izkobacajo vsi iz vode pa se pasejo
po travi. V poletnem času (najrajši ko pšenica cvete) jih gre sicer vsak
večer nekaj na pašo, vsi pa le, če jim hudič žvižga. Zato ljudje, ki hočejo
mnogo rakov nabrati, tudi žvižgajo, da bi izvabili rake iz lukenj. Gorje jim
pa, če bi bil hudič tako blizu, da bi jih slišal in bi opazil njihovo golju-
fijo! Raztrgal bi žvižgača.
Da je žvižganje rakom prazna vera in da ne velja, so ljudje kmalu
spoznali. Zato pomeni žvižganje rakom za nič stvar.
Žabam ali ribam gosti ima enak pomen. Sostanovalkam raka se gode.
Nekaj zagovorov iz borovniške okolice
Dr. J. Lokar
Zoper prisad: Ti hud (prisad) pejd vn s tega mesa, s tega mesa v
tenko kožco, s tenke kožce v tenko dlačco, s tenke dlačce v tenko travco,
s tenke travce v tenko listjiče, pejd čez grmovje in skalovje, pejd ke, k'er
zgonovi ne zgone, ker kori ne pojo, tam se suši, k'er nič božjega več ni.
Zoper strup: Tam stoji silna skala, na tej skali sv. Šenpas, še Mat Božja
ke pride, pravi: Vstani gori, sv. Šenpas, pejd k tem človeku vernemu in
kršenmu, da ga ne bo srbel ne bolel od tega črva pozemeljskega. Iz zemlje
si pršu, v zemljo boš šu! V imen Boga Očeta in Sina in sv. Duha. (Amen
se ne sme izgovoriti.)
Za grlo: Sv. Blaž je imel devet sestra. Od 9—8, od 8—7, od 7—6, od
C—5, od 5—4, od 4—3, od 3—2, od 2—1, od ene do nobene. Daj Bog in
.sv. Blaž, da bi se te bolečine tako razšle, kakor so se te sestre razšle.
Kadar se žila odpre: So bli trije malnarji: oče malnar, sin malnar,
sinov sin malnar. So vstavil to tekočo vodo. Tud jest tebi vstavim to krvavo
žilo. V imen Boga Očeta in Sina in sv. Duha. (Amen se ne sme reči.)
Zoper zobno bolečino: Ti bolečina, pejd vn s tega mesa, ker te ta
kršen človk preganja: V imen Boga, Očeta in Sina in sv. Duha. Amen.
Zoper neznano bulo. Ti neznana bula, pejd preč, te preganjam, te pa-
nam. V imen Boga Očeta in Sina in sv. Duha. Amen.
Zoper vred: Jezus je šu čez most, je oslička jejzdu, osličk se je spot-
knu, želode se je premeknu. Pomagaj^Bog in sv. Peter!
Preden se zagovor izreČQ^«WW^^^a del telesa, kjer boli ali je rana,
dahniti. Medtem pa, ko se b^^e izgovarjajo, se pljune trikrat v nie (nazaj
čez ramo). «TS i
DODATEK
K razpravi: »Blagoslov zelišč na kres in čar kresnic« naknad-
no naslednje dodajam:
Na str. 15. je pod sliko besedilo: »Po blagoslovu rož na kres pri Sv.
Vidu pri Ptuju.« Sliko so mi posodili za reprodukcijo oo. minoriti, ki so
upravljali tudi župnijo Sv. Vida pri Ptuju. Kakor pa mi poroča g. župnik
Jakob Soklič, ki je služboval nekaj let kot župnik pri Sv. Vidu in sedaj
prebiva v Stični, je slika iz Léskovca (Št. .\ndraž v Halozah). Na sliki stoji
v ozadju leskovški župnik škamlec Ognjeslav, ki je nedavno umrl na Hrvat-
skem. Škamlec je dal g. Sokliču enako fotografijo v dveh izvodih. Slika je
posneta pred župniščem v Léskovcu. V Léskovcu prineso še več rož blago-
slovit, zato je še bolj pestro. Na stvari pa ta dobrodošla ugotovitev nič ne
spreminja. Če se vrši v Léskovca blagoslov rož tudi na kres, potem Sv. Janž
na Dravinjskem vrhu ni edina cerkev, v kateri se v naših krajih blagoslav-
ljajo rastline na kres. Léskovec je sosedna župnija Sv. Vida. Besedilo se
naj glasi: »Po blagoslovu rož v Léskovcu pri Ptuju.«
Fr. Kotnik
POPRAVI !
V razpravi : Blagoslov zelišč na kres in čar kresnic
popravi: Str. 7., 1. vrsta: benedictio namesto benedictia. V prevodu bese-
dila str. 7: Naša pomoč nam. Vaša. Str. 8., 6. vrsta od zdolaj: z njim nam.
z njimi. Str. 9., 21. vrsta od zgoraj: so se nekoč nam. so ne nekoč. Str. 10.,
7. vrsta od zdolaj: diaboli nam. diaboil. Str. 24., 6. vrsta od zdolaj: Schrä-
der nam. Schröder; zadnja vrsta na isti strani: Schraderjeva nam. Schrö-
derjeva teorija.
V razpravi : Čarodejni obred in mit nakolenčiča itd.
Str. 30., odst. 4., vrsta 5.: naših nam. našil. Str. 37., odst. 2., vrsta 5.: nje-
govo nam. negovo. Str. 50., odst. 3., vrsta 7.: za nam. z. Str. 58., opomba 82,,
vrsta Ift.: nayçdem nam. naveden^ Str^62Mods^^     vrsta 1,: črtaj nato. ^ ^