ST&B2& V+VIW&fiJD Štev. 14. Ljubljana, 1. maja 1936 Maša ofenziva Med naše delavsko in kmečko ljudstvo, med obrtnike, uradnike, študente ko komunistični prevratni elementi vrgli /.a prvi maj nešteto demago-ško sestavljenih gesel. Zopet so skrivne podzemeljske ropotarnice, izrabljajoč grozne posledice starih liberalnih grehov, bruhale v dvobarvnem tisku bleščeče se embleme srpa in kladiva. Nastopajo kot edini rešeni ki, bahajo se z valom delavskih stavk, s krvavimi študentovskimi demonstracijami in štrajki, s kmečkimi punti in s poleti novih kmečko-delavskih in narodnoosvobodilnih gibanj. Vse, kar • ni škrlatno rdeče, je oklicano za fašistično-reakcio-narno. Pozivi na legalno borbo se mešajo s pozivi na ilegalno borbo. Mladi in stari, moški in ženske so pozvani k novim nemirom, prvotno »stanovskim , ki naj se previdno spreobrnejo v levopoli-tične. Za še nepridobljene prihajajo s taktiko »enotne fronte«. Za kogar je ta preozka, naj se vjame v »široko protifašistično ljudsko fronto« ali kaj plača za »rdečo pomoč«. Največji paradoks in norčevanje iz demokracije pa je to, da pozivajo ljudske množice v borbo za demokratične pravice zagovornikov najstrašnejše diktature. Na vse grlo naj kriče za svobodo komunističnih zborovanj, govora, za amnestijo njihovih jetnikov, za svobodo njih tiska, organizacij, za sklenitev diplomatskih odnošajev z SSSR itd. S temi in podobnimi krilaticami spretno žonglirajo pred očmi nepoučenih in v skrajno bedo pri-tiranih množic. Komunistična revolucionarna borba je — brez ozira na to, da služi le drugačni obliki zavarovanja židovskega in temu sorodnega velekapitala v novem sistemu, v katerem naj tlačeni ščitijo svoje tlačitelje — le priprava za trenotno krvavo obračunavanje nahujskanih delavskih mas v najsilnejšem afektu, brez vsakih notranjih moralnih osnov in sil za trajno ziboljšanje gospodarskih in socialnih razmer, saj se tako imenovana diktatura proletariata (v resnici diktatura boljševiškili mogotcev nad proletariatom) nadaljuje s še, hujšim izkoriščanjem, terorjem in tlačenjem. Zato tak sistem odklanjamo. Kavno tako odločno zavračamo nečloveško, suženjsko izkoriščanje in tlačenje revnih delavskih, kmečkih in ubožnih meščanskih slojev po hijenski kapitalistični oligarhiji. V imenu božjih in človeških zakonov odrekamo rejenim brezdelnim sebič-nežem vsako pravico do mastnih nezasluženih dividend, dočim so delavske plače sramotno nizke, število brezposelnih stalno narašča, produkcija pada, revščina izza vsakega ogla gleda, kupna moč pre- bivalstva pada, obup in krik po pravici naraščata. V imenu najčistejše pravičnosti in ljubezni do bližnjega zahtevamo od vladajoče svetovne gospodarske buržoazije, da preneha s prakso zapostavljanja milijonskih delovnih množic in se jim umakne, da se poslužijo svojih pravic. Enodnevna, vrtoglava in breznačelna moderna finančno-gospodarska politika nas je pritirala na rob propada. In tu ni razlike med menjajočimi se režimi, tu gre za ta ali oni sistem. Po načelih velikih papeških socialnih okrožnic in po izkušnjah vodilnih katoliških socialnih gibanj postavljamo nekaj programatičnih točk in se bomo dosledno borili za njih uresničitev v zvezi z ostalimi modernimi katoliškimi kulturno-socialnimi gibanji. Človek in družba. Človek je duhovnotelesno bitje. Dana mu je oblast nad svetom, da ga upravlja sebi v korist in Bogu v čast. Človek je družabno bitje in izven družbe redno ne more uspevati. Človeška družba pa je kakor organizem. Deli se v manjše družbene enote (družina, občina, narod), ki imajo po naravi lasten namen in sredstva za dosego tega namena. Država je popolna družba z namenom, da skrbi za blaginjo vseh državljanov, ne samo za dobrobit manjše, gospodarsko močnejše skupine kapitalistov. Politično in gospodarsko mora bili država zgrajena na principu organske zgradbe naravnih edi-nic, ki uživajo v svojem področju čim širšo samoupravo in so javnopravne. Država ima dopolnjujočo vlogo, prevzema samo ona opravila, ki jih manjši organizmi ne zmorejo ter ureja njih delovanje v praven obče blaginje. Da pa bo država mogla pravično skrbeti za vse, se mora rešiti suženjstva kapitala, ki si jo je napravil za svojo deklo in pomočnico pri zatiranju in izžemanju delovnih slojev. Namen gospodarstva je, omogočiti vsem 1 j n -d e m zadostnih d ob r i n za življenje. Zasebna lastnina. Zemlja kot celota je dana po božjem in naravnem pravu vsem ljudem, da preskrbuje vse z življenjskimi potrebščinami. Razdeljena v zasebno lastnino daje posamezniku možnost, da preskrbi sebe in družino. Ker odgovarja zasebna lastnina namenu, ki ga je snovnim dobrinam dal Stvarnik, Posamezna štev. Din 2'— List izhaja vsakega l.in 15. v mesecu Naročnina letno 30 Din Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 5 Uradne ure od 11—12 dop. Cek. r. Straža, Ljublj. 16.790 Leto H. Ta številka je izšla na dvanajstih straneh. Ker ob velikonočnih počitnicah »Straža« ni izšla, se bomo oddolžili cenjenim naročnikom s povečanim obsegom prvomajske in zadnje številke v juniju. — Uredništvo »Straže v viharju«. Naj nam dovolijo naši naročniki, da se zopet obrnemo nanje s prošnjo za poravnavo naročnine. Tiskarniški stroški od številke do številke naraščajo, naročnina pa prihaja zelo počasi. Mnogi še niso poravnali naročnine. Vse tiste prav iskreno prosimo: poravnajte naročnino. Upamo, da ste z našim delom zadovoljni. Podprite naša idealna stremljenja, mladina Vam bo hvaležna! Uprava »Straže v viharju«. UlIVERZA »Straža«, cerkvena organizacija slovenskih katoliških akademikov stražarjev, je bila ustanovljena v soboto 26. aprila t. 1. Na univerzi je zavladal med velikonočnimi počitnicami mir. Takoj po velikonočnih počitnicah se je začelo z nadaljevanjem rednega univerzitetnega dela. Upamo, da so tudi tisti, ki so pri zadnjih dogodkih podlegli umetno povzročenemu javnemu mnenju, |>o stvarni presoji sprevideli, katera so edino pravilna in uspešna |>ota za resnično strokovno borbo in kar je še važnejše, opaziti so morali, da so posledice tega izrednega stanja na univerzi, ki bi ga nekateri radi krstili za štrajk, povsem negativu e. Ko simo po počitnicah prišli na univerzo, nas je na vratih pozdravil velik nepodpisan lepak z obvestilom, da je »dvajset-dnevni štrajk« (sic!) končan. Nekdo (morda je to podpisana »živela solidarnost«?) se zahvaljuje tistim, ki so vzdržali, ugotavlja, za kaj se je vršila borba in naznanja ustanovitev štirih komisij, ki naj zbero potrebni material, informirajo javnost in izčrpajo vsa možna sredstva. Če to ne bo zaleglo, poziva ta neznani nekdo študente v še ostrejšo borbo. Z začudenjem sprašujemo, kdo je tisti forum, ki je izdal la lepak. Ali je to meddruštveni odbor? Ta bi se menda vsaj podpisal. Sicer pa, ali se je meddruštveni odbor držal svojega sklepa, ko je odklonil štrajk z 7:3? Ali je šči-lil resnično strokovne interese pred tistimi, ki so hoteli s štrajkom manifestirati za svoje politične namene? Ob tej priliki smo zo]>et ol)čutili, kako potrebna nam je akademska reprezentanca. Zato hočemo zopet poudariti nekaj misli, o katerih smo govorili že lani. V času, ko nimamo legitimno izvoljene reprezentance, ki bi odgovarjala resničnemu hotenju akademske mladine na univerzi, se prenaša delokrog reprezentance na strokovna društva, ustvarjajo se samolastne, neutemeljene, neizvoljene kompetence, delokrogi se križajo. V tej zmedi se skušajo uveljaviti vsemogoči destruktivni elementi in skušajo pod demagoškim strokovnim plaščem priti do vodstva vsega javnega življenja na univerzi in tam uveljaviti svoje kulturne in politične težnje, čeprav jim ta mesta po resničnem razpoloženju velikega dela akademske mladine še zdaleka ne pripadajo. Zato zahtevamo, da se življenje na univerzi vendar že enkrat uredi in naj se po treh letih zopet omogoči slovenskemu akademiku, da si svobodno izvoli svojo stanovsko reprezentanco. Občni zbori akademskih društev »Savice«, »Zarje in »Danice- so se vršili koncem marca ozir. začetkom aprila. Na teh občnih zborih so bili podani obračuni o delu kat. društev v preteklem semestru, začrtane so bile smernice za lnnloče delo, izvoljeni so bili novi odbori. Za predsednico »Savice : je bila izvoljena tovarišica Marija Breznikova, za predsednika »Zarje« Beno Srebre, za predsednika »Danice« pa Janez Grum. Na občnem zboru »Zarje« in »Danice« so bili med drugim podani tudi tehtni pomisleki, ali naša društva, ustanovljena v dobi vladajočega liberalizma pred tridesetimi ali štiridesetimi leti, še sploh morejo odgovarjati novim potrebam v novem času in ali morda niso potrebna temeljitih reform. Slovenska dijaška zveza je podala obračun svojega dveletnega dela. Poleg uspešnega notranjega dela nas posebno veseli uspeh Slovenske dijaške zveze v inozemstvu. SDZ je namreč uspešno zastopala in re-prezentirala slovensko katoliško dijaško mladino v inozemstvu in to na kongresu Pax Homane v Pragi, kakor tudi na kongresu slovanskega katoliškega dija-štva, združenega v posebni zvezi, ki se imenuje »Slavia Catho-lica«. Upamo, da I»o SDZ tudi v bodoče vestno in odločno iz-l>olnjevala zaupane ji dolžnosti. Zamenjave slovanskih katoliških akademikov. Kakor emo že poročali, se vrši že več let zamenjava med slovaškimi in slovenskimi akademiki. Slovenski akademik gre za nekaj časa študirat v Bratislavo, Slovak pa pride v Ljubljano. Letos se je |K)srečilo Slovenski dijaški zvezi razširiti to prakso na Prago in Lublin. Iz Prage je prišel v Ljubljano jurist tov. Jože Ho-dan, v kratkem pa pričakujemo še poljskega tovariša iz Lublina. Tako tesno sodelovanje bo katoliški stvari in medsebojnemu slovanskemu zbližanju vsekakor v velik prid. Za doktorja filozofije je promoviral Vinko Brumen, član Danice«. Čestitamo! je naravna in neodpravljiva ustanova. Ker pa ne sme postati nesocialna, t. j. taka, da bi trenutna razdelitev zasebne lasti izključevala kak del človeštva od dobrin, ki jih ta potrebuje za življenje, sme država zasebni lastnini naložiti socialne dolžnosti. Če pa nastopi jasna potreba, sme i n m ora država zasebno lastnino na novo razdeliti. Ker je danes zasebna lastnina krivično razdeljena zaradi krivičnega ropanja iz žuljev in krvi delovnega človeka, je jasno, da ni m o g o č e uvesti boljšega in pravičnejšega reda brez n o v e razdelitve zasebne last-n i n e. Delo in kapital. Delo in kapital v vzajemnem sodelovanju proizvajata nove dobrine. Zato se mora dobiček deliti med oba po pravičnem razmerju. Pravično pa je tako razmerje, v katerem so interesi dela, t. j. delavca - č 1 o v e k a nad interesi mrtvega kapitala — snovi. Delo mora biti plačano tako, da se omogoči delavcu in njegovi družini človeka dostojno življenje in da se ustvari možnost, da pride varčen in zmeren delavec sčasoma do posesti lastnega doma. Delavci morajo dobiti letni plačan dopust. Delo otrok se mora prepovedati in prepoved tudi izvajati. Nočno delo se mora prepovedati ženskam in mladeničem do 18. leta. Delo žen-mater se mora odpraviti z zadostno plačo moža. Zakon o zaščiti delavstva naj se točno izvaja. Brezposelnost se mora odpraviti z ustvarjanjem ugodnih delovnih pogojev in. delovnih možnosti a) z omejitvijo škodljive racionalizacije podjetij, b) s skrajšanjem delovnega časa. V podjetjih in pri delu sploh zahtevamo higijen-ske razmere. Uslužbenke se morajo zavarovati pred pohotnostjo perverznih kapitalističnih in buržujskih šefov. Protestiramo proti zlorabljanju vajencev in vajenk za hišne posle. Socialna zavarovanja vseh vrst naj ?e uvedejo za vse delovne sloje. V socialno zavarovanje naj se uvede kot princip za prispevek delodajalcev plačilo po višini obratnega kapitala, ne pa po številu delavcev, kar samo po sebi navaja delodajalce k povečanju racionalizacije, ki družbi ni več v korist. Kapital. Anonimne kapitalistične družbe se morajo prepovedati. Kapital mora priti pod nadzorstvo države. Dosedanji neupravičeno veliki dobički kapitala se morajo zaseči in uporabiti za dvig gospodarsko najšibkejših slojev, v bodoče pa se morajo onemogočiti. Izvestna industrija naj se podružabi. Industrijska proizvodnja za neposredno uporabo namenjenih dobrin naj se prepove in izroči obrtniku. Tuj kapital ne sme škoditi narodnemu gospodarstvu. Bili mora pod najstrožjo kontrolo. Surovine se morajo predelavati doma. Izvoz surovin se naj prepove, ker postaja tako država vedno bolj revna na prirodnih bogastvih. Nov družabni red. Dane razmere in ustanove se morajo voditi vse v smislu novega družabnega reda. Ten.ielj in neobhodni pogoj res boljšega družabnega reda je nravna obnova. Zato je vse delo za nravno obnovo najbolj pozitivno socialno delo. Novi družabni red mora imeti za oblikovalni princip družbe ono naravno udejstvovanje človeka v družbi, ki mu pravimo poklic. Krščanska ljudska država je oblika bodočega socialnega reda. Cerkev zmaguje Veliki teden se v zgodovini Cerkve vedno ponavlja; tolikokrat se dvigne divji krik proti Cerkvi: križaj jo, križaj jo! zdaj v lej, zdaj v oni deželi. Tolikokrat (SO jo nesli sovražniki v grob in jo slovesno pokopali. Tako Nero, tako Arij in Focij, tako Luter in Henrik VIII., tako framasoni in danes komunisti. Saj je zglodalo, kot bi bila Cerkev res morala umreti. Rimski cesarji bi jo vendar bili lahko zatrli, pa je niso! Arij je navidezno tako duhovito dokazal, da Kristus vendar ne more biti hkrati Bog in človek, da bi bila Cerkev morala umolkniti, pa le ni! Luter in Henrik VIII. sta navidezno res nastopila proti korupciji v Cerkvi in »papizem« iz Srednje Evrope skušala izlrebiti, a končno se to vendar ni posrečilo. Voltaire je res razkričal Cerkev z vso francosko duhovitostjo kot »zloglasno« ustanovo, in francoska revolucija je proglasila »pamet« za novo božanstvo ter izročila Cerkev giljotini, a že nekaj let pozneje je upo-stavil Napoleon Cerkev v starem sijaju. Modernisti so z vso ostrino in premetenostjo duha dokazovali, da je Cerkev zastarela in da jo je treba reformirati in jo popolnoma prenoviti, a papeži nočejo utihniti in pišejo odločne okrožnice proti novim zmotam. Ni dvoma: Cerkev vstaja vedno znova iz groba. Ko bi bila zgolj vnanja človeška organizacija, čeprav z najboljšim ustrojem, bi bila pač gotovo prej ali slej podlegla. Prav v tem je' zmota njenih nasprotnikov, da Cerkve ne razumejo in ne vidijo njenega notranjega božjega bistva. Se bolj čudno je, da prav v današnjem času napovedujejo zlom Cerkve, ko za to ni prav nobenega znamenja. Saj se vedno bolj izkaže, da bo edina prava religija bodočnosti katolicizem. Protestantizem je že bolj sistem etike in modernizma in svobodne diskusije kot religija, pravoslavje je razdejano v razne nacionalne religije, islam se razkraja pod vplivi modernih idej o demokraciji, nacionalni avtonomnosti, bramanizem in budizem se skušata oko-ristiti s krščanskimi elementi in tako se nekoliko poživiti. Kdorkoli je zasledoval zadnje svetovne evharistične kongrese v Avstraliji, Cikagu, Buenos Airesu, Dublinu itd., res ni mogel dobiti vtisa, da je katolicizem v razsulu; nasprotno vedno bolj se osredotoči na oni misterij, ki velja nevernikom kot višek zablode, na sv. Rešuje Telo. Cerkev navidezno vedno umira, a vedno znova vstaja od mrtvih. Tudi pri nas so proglašali poborniki kapitalizma Cerkev kot demagoško ustanovo, ki hujska delavce k- uporu, marksisti in komunisti jo hočejo položiti v grob s kapitalizmom vred, češ da ga zagovarja. A Cerkev noče ne enegft ne drugega! Ima svoje lastno posebno življenje in se drzne obsoditi eno in drugo. Iz ust Cerkve nam zvenijo besede Boga samega, na njenih rokah, ki jih dviga k blagoslovu, gledamo roke Kristusove, prebodene na križu; kadar odpušča Cerkev v spovednici grehe, spoznamo glas Kristusov: Pojdi in ne greši več; kadar govori vsemu svetu v velikih okrožnicah, spoznamo glas Kristusov: »Pridite k meni vsi, ki ste trudni...« Kadar gledamo, da padajo tisočletni prestoli Kine, Rusije, Avstrije, Nemčije, da zginjajo »kalifi« in patriarhi in glavarji protestantskih cerkva, tedaj razumemo, da se Cerkev vedno znova dviga iz groba k novemu življenju in da je večno mlada. Življenje Cerkve je večni krogotok od rojstva do smrti, od smrti do vstajenja. Vedno znova do- življa Betlehem, Kalvarijo, vstajenje. Poraja se Cerkev znova med narodi, boriti se mora vedno znova in umirati. Vsem časom je Cerkev primerna, nikdar ne zastari, vedno znova se ponavlja čudež vstajenja! Potrebne ugotovitve o zadnjih dogodkih na univerzi. Ob zadnjih dogodkih na slovenski univerzi smo se katoliški akademiki odločili proti štrajku, dobro vedoč, da ga hoče tista skupina, ki ga je vsiljevala, izrabiti v svoje politične namene. Ob tej priliki so mnogi naši nasprotniki metali v javnost in med nepoučene tovariše očitke, da so katoliški akademiki proti strokovnim interesom vseh študentov in kršijo študentovsko solidarnost, da so za prejšnjih režimov tudi kat. akademiki štrajkali in da niso pristali na sedanji štrajk zaradi diktata od zgoraj, povzročenega po trenotnem političnem položaju. Očitek, da smo katoliški akademiki proti strokovnim študentovskim interesom, nam je dobrodošel; danes lahko iznesemo dejstva, ki SO' bila doslej malokomu znana. Mislili smo, da tiho požrtvovalno delo naših ljudi zaleže mnogo več kot vse besedičenje in hvalisanje. Katoliški akademiki so od ustanovitve naše univerze važna iu vidna skupina v borbi za njene pravice. Pri vsakem delu, pri vsaki akciji, v odborih strokovnih društev in v vseh delovnih odborih bivšega Sveta slušateljev ljubljanske univerze najdemo naše odlične delavce. Celo vodstvo reprezentance na naši univerzi so imeli v lotu 1930-31 kat. akademiki. Tudi akademski urad dela, ki se je tako uspešno uveljavil, so vodili naši člani. Bilo jili je malo, zato so morali tem požrtvovalne je prijeti za prevzeto delo. Zato imamo tudi samo mi žrtev tega dela in pokojni Anton Hribovšek molče odgovarja na gornje očitke. Kar spada v naš čas, je borba proti ukinitvi slovenske univerze, borba za popolno univerzo, za univerzitetno knjižnico, za odpravo šolnin in taks, za novo občo univerzitetno uredbo in za spremembo sedanje tehnične uredbe. Za časa avtoritativnih režimov je večkrat grozila resna nevarnost obstoja naše univerzo.Takrat smo katoliški akademiki sklenili z bivšim akademskim društvom Triglav«, ki se je odreklo bratstvu z »Jadranom« in sprejelo slovenski program, tako imenovano slovensko fronto. Ta fronta je vršila uspešno borbo za pravice naše univerze, dokler ni prišlo do razbitja. Slovensko fronto so namreč začeli izrabljati komunisti, večinoma člani takratnega »Triglava«. Ti so med skupne letake metali vedno svoje, pri neki akciji so izobesili rdečo zastavo in pripravljali transparente s prevratnimi napisi. Morali smo prelomiti s »Triglavom«. Prelom nam je narekovalo naše načelno stališče do komunizma in dejstvo, da je Belgrad utemeljeval svojo namero po ukinitvi univerze s komunističnimi demonstracijami. Od sedaj naprej vodijo kat. akademiki borbo na univerzi kot samostojna skupina. Ne maramo začeli boja za zasluge pri knjižnici, ugotoviti pa moramo resnici na ljubo, da ob vstopu dr. Korošca v vlado, kljub trditvam prejšnjih merodajnih krogov postavke za ljubljansko knjižnico v predlogu zakona o dvanajstinah ni bilo in da je šele delegacija Akademske zveze po posredovanju dr. Korošca dosegla, da so bile anuitete sprejete v amandement k dvanajstinam! Istotako je delegacija AZ takrat odločno zahtevala odpravo šolnin in taks. Katoliški akademiki so se borili in se bore tudi za druge študentovske in splošne narodne zahteve. Če bi se v borbi za knjižnico posluževali marksistične taktike in ob vsaki priliki štrajkali, bi knjižnice še danes ne imeli. Zato si katoliški akademiki pri boju za. izpopolnitev univerze in za dosego študentovskih stanovskih in socialnih zahtev 110 pustimo od nikogar diktirati načina hoja, najmanj seveda takega, ki nam le škoduje. Tako je prolistrokovno delo kat. akademikov na slovenski univerzi. Drugi očitek, na katerega nam je odgovoriti, je ta, da so za prejšnjih režimov tudi kat. akademiki štrajkali. Ze zgoraj smo omenili, da smo v borbi za našo univerzo sklenili pakt s »Triglavom«, in sicer 3. novembra 1931. Marksisti so se vtihotapili v naše vrste tor pod izposojeno katol. firmo vodili celo štrajkovne akcije. Začetkoma jih nismo spregledali in, čeprav nepravilno, sledili takim akcijam. Ko so pa te akcije izkoriščali v svoje namene, smo prelomili s »Triglavom«. Akademska zveza je nato 14. februarja 1933 objavila v »Slovencu« znano izjavo, v kateri poziva v njej včlanjena društva, da zanaprej vztrajajo v boju za ohranitev univerze, saj je že od nekdaj tradicija naših društev, da stoje v tej mučni desetletni borbi v prvih vrstah. Nato AZ protestira proti oni skupini akademikov, ki izrablja manifestacije celokupne akademsko mladine za univerzo v svoje prevratne komunistične svrhe, protestira proti dvojni morali ljudi, ki izrabljajo neinformirane, v sili pa jim ne nudijo nikake pomoči, marveč morajo žrtve same nositi vso krivdo svojih zapeljivcev, in konča z besedami: >za našo univerzo in samo za univerzo manifestiramo, ne pa za komunizem«. S tem so se kat. akademiki odločili iz načelnih razlogov za samostojen nastop na univerzi, in sicer s pospešeno silo. Od tega časa kat. akademiki ne podpirajo nobenega štrajka in nobenih takoimenovanih masovnih akcij, vrženih med akademsko javnost od v ozadju stoječe rdeče klike. Vse to je bilo že za prejšnjih režimov. V borbi za knjižnico so tudi predlagali štrajk, ravnotako na raznih občnih zborih in sestankih, vso za prejšnjih režimov. Ze takrat smo se kat. akademiki iz globoko utemeljenih razlogov izrekli proti štrajku, ker nikakor ne bomo štrajkali za izvestne politične namene ljudi, ki naši univerzi in našemu narodu samo škodujejo. Zato je trditev, da so kat akademiki za prejšnjih režimov štrajkali, danes pa zaradi trenotnega političnega položaja nočejo, nesramna laž, ki pa ne ho dosegla svojega namena. Brez dvoma tehniška uredba, šolnine in takse ter neurejene razmere na univerzi zaradi nezadostnih dotacij kruto zadevajo akademsko mladino in moramo borbo za odpravo teh nedostatkov odločno nadaljevati. Zato smo se in se bomo vedno odkrito borili. Misel na štrajk so zanesli tuji elementi na univerzo iu skušali na umeten način pridobiti meddruštveni odbor za to. Sedaj pa se nam je zdelo zelo čudno, da je bilo treba misel na štrajk na univerzo šele prinesti in zanjo šele pridobiti meddruštveni odbor. Po vsem tem nam je bilo jasno, da sta uredba in šolnine dober ščit za namene, za katere je znana skupina uprizorila zadnje dogodke in je te namene pokazala tudi v javnosti: deloma pri zborovanju na univerzi, deloma pa pri kričanju po ljubljanskih ulicah. Vzkliki »dol s krvavim klerofašističnim režimom«, »dol s klerikalnimi psi«, »dol s škofom« itd. izzvenijo pač zelo po strokovnih interesih. In v njih se zrcalijo nameni insce-natorjev štrajka. »Nacionalni« so se izjavili prvotno proti štrajku, kasneje pa so se pridružili levičarjem, češ, spoznali smo, da gre v resnici samo za strokovne interese. Tako zvenijo vse njih izjave po letakih in časopisih. Kakšni so bili »strokovni interesi« levičarjev, smo že povedali. Ko so se pridružili »nacionalni štrajku, pa je izšel nek drug letak s podpisom nacionalistični akademiki«, ki pravi, da se Akademiki in dnevna politika. Zadnje čase opažamo precejšnjo živahnost pri neki skupini ljubljanskih akademikov v strankarskem političnem udejstvovanju. Trenotno se ta skupina navdušuje za politiko g. dr. Mačka, čeprav ga ne posnema in ne podpira preveč vneto v vsieli njegovih stremljenjih. Tako še nismo opazili, da bi ga posnemala v borbi proti komuni zimi. Kakor poroča : Slovenska zemlja« z dne 15. aprila 1936, je bil 5. aprila v Presiki ob Dravi shod pristašev dr; Mačka. Tam je med drugimi govoril tudi znani visokošolec Kerenčič, ki študira pedagogiko na ljubljanski univerzi. Češki dijaški in akademski idejno katoliški lisk. Glasilo Češke dijaške zveze (ki odgovarja naši dijaški zvezi) je mesečnik »Jitro«; je to glasilo katoliških srednješolcev. Štirinajstdnevnik »Život« velja kot glasilo Češke akademske lige (Češka Liga Akadeinicka). Zastopa moderno linijo radikalnega katolicizma. Češko katoliško akademsko starešinstvo, organizirano v Svato-vaclovski ligi, je izdajalo doslej list »Prehled«, ki je začel pred nedavnim izhajati i>od novim naslovom »Katolik«. CIE (Confederation Internationale des Etudiants) nudi vsem svojim članom precejšnje ugodnosti pri potovanju po inozemstvu (vozne olajšave, popusti v hotelih, gledališčih, muzejih itd.). V Ljubljani jo zastopa juridično društvo, ki izvršuje vpise in daje podrobne informacije. SREDiJA ŠOLA Boje se! Od raznih strani, predvsem pa oif naših prijateljev iz srednjih šol smo dobili poročila, da komunisti vehementno razširjajo vesti, da je oz. da bi morala .-Straža« na zahtevo škofa zaradi pritiska nekaterih katoliških kulturnih delavcev prenehati.« Ker nam je poznano ozadje in namen teh izmišljotin, sporočamo tem polom vsem prijateljem našega lista in pokreta, da so te lažne vesti inscenirane in organizirane z namero, da razrahljajo vezi in porušijo samozavest, ki jo je s svojini nastopom in delom vzbudila »Straža« in njen |x>kret v vrstah slovenske katoliške mladine. »Straža je ponosno prejela polno odobravanje pravilnosti njenega dela od merodajne cerkvene oblasti. Pokret »Straže« uživa zaupanje predstavnikov Cerkve in slovenskega narodnega voditelja. Ta dejstva so jamstvo, da smo krenili v pravo smer. — Razumemo sovraštvo komunistov do »Straže«. Toda vedo naj, da so minuli časi. ko je bil strah katoliška bolezen. Stražarski pokret bo s podvojenimi silami nadaljeval s svojim delom v smeri, ki jo je začel: z radikalnim katolicizmom v brezkompromisni frontalni boj proti rumenemu in rdečemu kapitalizmu za duhovno zdravje in gospodarsko blagostanje slovenskega naroda v jugoslovanski državi. Prevzvišeni nadškof dr. Jeglič v Kočevju. Kakor slišimo od drugod, vlada za kočevsko gimnazijo v zadnjem času precejšnje zanimanje. Najlepši dokaz za to nam je nudil praznik 25. marca, ko smo imeli sprejem v kongre- pačijo. Ta dan nas je namreč obiskal sam prevzvišeni vladika dr. Jeglič, ki je tudi sprejel dijake in dijakinje v kapelici Marijinega doma v kongregacijo. Poteka, sprejema in drugih okolnosti ne bomo popisovali, ker sle lo gotovo že brali drugod. Za svojo dolžnost pa smatramo, da podamo tukaj vsaj glavne misli nadškofovega govora, ki ga je pred sprejemom govoril v ornatu — torej kot najvišji pastir — 90 fantom kongreganistom, kajti prepričani smo, da jih ni govoril samo nam, temveč vsemu slovenskemu dijaštvu. V svojem govoru je prevzvišeni poudaril predvsem tri tehlne misli. Predvsem, je dejal, je v- današnjih dneh nujno potrebno, da imejmo globoprogresistov«, ki se prav cinično zasmihajo, češ: lo ste neumni! Srečo so imeli, da jih ni skoraj nihče videl, kajti sicer marsikdo ne bi bil ohranil mirne 'krvi. In tem ljudem velja naša borba. Tovariši ‘stražarji, mi smo v tem boju z vamiI Veliki praznik nas je še bolj potrdil v tem. Boriti se hočemo za Kristusa kralja do poslednjega dihal KNJIGE V moreči poplavi prevodov iz svetovne literature je marsikdo težko pogrešal praktičen vadeniecum v kraljestvo besedne umetnosti. Zdaj je vendar izšla prepotrebna knjiga. Tiskarna sv. Cirila v Mariboru je namreč izdala 456 strani obsegajoč Pregled svetovne literature dr. Fr. Sušnika. Delo, ki krije v sebi neizmerno skrbnega truda, je za nas Slovence važno posebno v dveh ozirih. nacionalni akademiki pridružujejo štrajku v znak protesta proti sedanjemu režimu, ker »zapira nacionalne študente« in vodi »jezuitsko šolsko politiko«. Poteguje se za one, ki so izdali znane letake, raztresene na neki ljubljanski gimnaziji in jim je po izrazoslovju in umazani politični vsebini zelo sličen. Žalostno je, če nacionalni akademiki smatrajo to za svoje »strokovne interese«. Večina slovenskih akademikov se je požrtvovalno borila in se še danes bori za izpopolnitev in pravice slovenskega vseučilišča in njene mladine. Uspeh te pametne in dosledne borbe je obstoj vseh petili fakultet in gradnja vseučiliške knjižnice. V tej borbi so nam rdeči komisarji najmanj 15-krat vsiljevali štrajk. In če bi jim slovenski akademiki šli na lim, bi danes najbrž ne imeli več ne tehnične, ne medicinske fakultete, da ne govorimo o knjižnici; vseučilišče samo bi bilo v nevarnosti, le Moskva bi beležila 15 štrajkov v Jugoslaviji več. Še univerza Dva dni potem, ko je univ. oblast z neverjetno odločnostjo — s proglasitvijo velikonočnih počitnic — storila srečen konec svojevrstnemu stanju na slovenski univerzi, smo bili po : Jutru- informirani o čudovito podobni veseloigri na belgrajski univerzi; le s to razliko, da je komedija v Belgradu bila zalita s krvjo enega študenta, v Ljubljani pa — hvala Bogu — samo s — hladno vodo- in še ta je stekla po neki rdeči kolegici. Bolj važna pa je ta podobnost: kakor v Ljubljani, tako je tudi v Belgradu hotela ogromna večina slušateljev redno delo na univerzi. Tu in tam pa lo ni šlo v račune zaključeni mali, toda za brezpogojni prodor odločeni skupini komunističnih agentov. Predavanj biti ne sme, če to ne gre s štrajkom, pa mora iti s silo, podkrepljeno s psihološkimi triki o izdajstvu študentovskih interesov« itd. Posledica enega kot drugega je, da se neopredeljen študent dogodkom umakne in prepusti obrambo univerze in rednega dela na njej — čeprav je zanj strokovna knjiga in seminar edina vsebina akademskega življenja — drugim, organiziranim tovarišem. Tako se je tudi res zgodilo. Filokomunisti so vrgli v javnost krilatico: Vidite, samo klerikalci so proti štrajku, ker so jim lo diktirali od zgoraj« — čeprav je pasivnost neopredeljenega dela dijaštva do vsega, razen do štrajka vsakomur znana. IzgLeda, kakor da je tudi univerzitetna oblast na to važno okolnost pozabila, ko bi bilo treba množici dijaštva omogočiti udeležbo na univ. delu — proti kvečjemu 60 tim, deloma komunistično organiziranim nasilnežem in okoli 100tim njihovim — zavednim in nezavednim — simpatizerjem. Ne samo okoli 350 podpisnikom resolucije z unionskega zborovanja, ki so že sami predstavljali veliko večino nad komunisti in njihovimi za vede nci, temveč še najmanj fi(X) drugim molčečim bi bilo treba delo na univerzi omogočiti, onim pa, ki so v zaščito časti slovenske univerze morali prevzeti dolžnosti, za katere odgovarjajo univ. oblasti, pa prihraniti izgubljenih 14 dni. Toda to se ni zgodilo... Mi smo storili svojo dolžnost. Spoznali smo pravočasno prave namene minule epizode. Postavili smo fronto proti naročenim izgredom. Informirali smo javnost, ponovno smo postavili na rektorat zahtevo po zaščiti rednega dela. Belgraj-ska ponovitev dogodkov z naše univerze nas še bolj potrjuje v pravilnosti presojanja položaja z naše strani: Tu gre za nedvomen diktat skrite klike. Slovenski študent nima časa 10 let pohajati po univerzi, še 4 leta komaj preživi. Agentom kominterne se ne mudi nikamor; ne študirajo, ne inštruirajo. Njihov poklic je agentura, organizacija masovnih akcij, prenašanje letakov, angažiranje deklet za rdeče posle proti znanemu sovjetskemu plačilu itd. Vsega tega ne dela idealizem, temveč nekaj začetne pubertetne romantike, ki' jo kmalu zamenja demonsko sovraštvo, kupljeno s sovjetskimi červonci! Štiriletno opazovanje in izkušnje so nam to izpričale. Proti tej kliki, ki nima ničesar skupnega s težkim položajem slovenskega delovnega ljudstva, postavljamo neizprosno fronto borbe. Ce prideš k njim z resnico, le udarijo, če se jim približaš z ljubeznijo, te smešijo. Le Če stopiš predenj, odločnejši od njega, bolj borben kot on, pripravljen na boj do konca — boš zmagal. Z vsako drugačno »taktiko« zmagajo — oni. Prav nič niso simpatični tisti, ki zavirajo in rahljajo udarnost in odločnost naših vrst s »taktiko« debatiranja in razpravljanja z njimi ali celo s pristankom na štrajk. To je tista miselnost, ki bi najrajše videla, da bi hudič in Bog sklenila kompromis — radi »ljubega miru«, kajti sicer je nevarnost, da se še komu skrivi kak las... Hidra kapitalizma Fz naše krvi izžet dobiček roma v tujino — izgube plačuje naš mali človek. Upravni odbor družbe borskih rudnikov je predlagal za občni zbor te družbe, ki se bo vršil 14. maja, izplačilo povišanih dividend, in sicer 160% na prvorazredne in 157% na osnovne delnice. CLsti dobiček francoske družbe borskih rudnikov je znašal v preteklem poslovnem letu 87 m i-lijonov dinarjev. Leta 1938 je plačala francoska družba borskih rudnikov le 2.7 milijona dinarjev, leta 1984 pa le 6.4 milijona dinarjev davka naši državi. Kljub temu, da je bil davek te družbe povišan, znaša vendar le 9% čistega dobička, dočim znaša davek naših domačih družb 50% in še več. Borska družba bo plačala za leto 1935 skoraj 100 milijonov Din, od tega bodo dobili francoski delničarji okrog 80 milijonov! Tako ogromno bogastvo naše dežele ropajo tuji kapitalisti v obliki visokih dividend. Tuje kapitalistične družbe se množe v naši domovini, a iz previdnosti imajo sedež v tujini. Skoro deset naših univerz bi se lahko izdržalo z denarjem, ki v ogromnih milijonskih vsotah roma v žepe tujih inozemskih brezdelnih delničarjev! Od leta 1922 so francoski kapitalisti odnesli iz naše države samo od borskega rudnika skoro celo milijardo dinarjev, a kapitala so dali samo desetino. Do naravnost poraznih zaključkov pridemo, če primerjamo dobičke francoskih delničarjev z našo plačilno bilanco s Francijo. Ves naš izvoz v Francijo je namreč znašal v letu 1935 samo 62.8 mili j. dinarjev, ki zdaleka ne zadostuje niti za kritje dividend, tantjem in provizij francoskih delničarjev pri družbi borskih rudnikov, da raznih drugih aktivnih družb s francoskimi delničarji v naši državi niti ne omenjamo. Kar je še huje, pa je to, da mora naša država to ogromno vsoto plačati francoskim delničarjem v devizah, namesto z izvozom našega blaga. Poleg vsega tega pa znaša uvoz francoskega blaga k nam dvakrat toliko kot naš izvoz v Francijo. Družba borskih rudnikov tudi ne mata izvažati borskega bakra v Češkoslovaško, ki bi želela naš baker; brani se namreč pred tem, da bi se lo izvozno blago kompenziralo v medsebojnem obračunavanju z našim uvozom iz Češke. Že površno nametane številke, ki smo jih povzeli po dnevnem časopisju, nam kažejo strahovite posledice pohlepnega kapitalizma v vsej ogabnosti. družbe »Phonix« v naši državi. To izgubo mora Naši ubogi rudarji pa ob suženjsko sramotnih pla- utrpeti naš mali človek, dočim vsi dobički tujih čah kopljejo to bogastvo za tujce, ki se v svoji kapitalističnih družb na naši zemlji romajo preko brezdelnosti mastijo kje daleč v tujini. To so števil- meja v inozemstvo. ke, ki so dostopne javnosti, kdo pa more vedeti, Cut pravičnosti, odločen odpor proti hijenskemu koliko kapitala in zlata v bakreni rudi je romalo kapitalizmu in naš narodni ponos nam narekujejo, drugam? da na vso moč protestiramo proti temu nečlove- Ravno tako ne smemo prezreti devetdeset- škemu početju in apeliramo na naše oblasti, da od- milijonskega primanjkljaja avstrijske zavarovalne pravijo te krivice. SSSR 1936 V 361. številki francoske socialne revije »Dos-siers de 1’ Action Populaire« je izšel zanimiv članek Aleksandra Marca o političnem položaju Sovjetije v letu 1936. V izvlečku hočemo posneti nekaj misli iz tega članka. Rusko politiko do mozga prevevajo zunanjepolitične skrbi. Od vsah strani obdaja Sovjete sovraštvo. Nemčija in Japonska čakata na ugodno priliko za napad. Ni ga v ruski javnosti kongresa, zborovanja, predavanja, kjer bi se ne poudarjala zunanjepolitična nevarnost. Napadi na zunanje sovražnike so silno ostri. Hitlerja označujejo za »krvavega in degeneriranega bandita«, Japonce za »uiboge v duhu«, »rumene gangsterje«, »svinje«, itd. Sovjetski šefi kljub stalnemu poudarjanju nepremagljivih sovjetskih sil trepetajo pred to dvojno nevarnostjo, pritiskajočo na Evrazijo. Oni vedo, da sta vstajajoči sili tretjega carstva in kraljestva soln-ca najmočnejši med militarističnimi silami in da ti sili lahko prekrižata sovjetske račune. V strahu pred neizogibno vojno jih vodi samo ena misel: kako si v mednarodnem svetu zagotoviti podporo velesil Sovjeti računajo na francoski »strelovod«. Danes gledajo sovjeti v francoski armadi največjo garancijo sovjetske zapadne fronte. V tem je zunanjepolitična pomembnost sovjetsko-francoske-ga pakta. Ta naj bi jim tudi posredoval garancije Poljske in Male zveze. Sovjetski napadi na francoski maloburžujski individualizem so prenehali. V zvezi s Francijo se upajo Sovjeti izmuzniti skupnemu udarcu Nemčije in Japonske. Mobilizacija 70 nemških divizij bo pomenila veliko nevarnost za Francijo in bo povzročila neizogibno francosko mobilizacijo. Sedaj pa si bodo morali Nemci najprej kriti hrbet ob ogroženem Renu in ne bodo mogli napasti Sovjetske unije. Glavni udar nemške sile bo morala občutiti Francija. V slučaju nemško-francoskega zbližanja se ti sovjetski upi podre. Zato je treba vsako prijateljstvo med tema sosedoma onemogočiti, prenehati z napadi na francoske »kapitalistične lakaje«, kot so Herriot, Pierre Cot, Flandin, Daladier. Francoska komunistična stranka mora {K) moskovskih navodilih voditi izrazito francosko nacionalistično politiko in ne sme napadati militarizma. Apoteoza evrazijskega fiihrerja. V sovjetski notranji politiki narašča moč centralistične diktature. Stalin, tovariš Stalin postaja vedno močnejši diktator. Kult evrazijskega fiihrerja zavzema vedno širše dimenzije. Kino, teater, časopisi, govori služijo apoteozi njegovega imena. On je najvišji svečenik, oče narodov, diktator, najvišji sodnik, edinstven pisatelj, nezmotljiv prorok, pravi solnčni mit. Vsak govornik mora imenovati njegovo ime, aplavzi njemu v čast ne smejo trajati pod pet ■ ’ minut. ( Boljševizem goji šovinizem in agresivnost. Ruski fašizem na pohodu. Sovjeti dan za dnem vtepajo v glave ruskih množic, da je sovjetska Rusija avantgarda svetovne civilizacije. Ona ustvarja bodočnost, napredek, znanost. Na staro Evropo gledajo s pomilovanjem in niti malo ne podvomijo o svoji superiornosti. Na drugi strani sovjetski voditelji stalno opozarjajo ruske množice na »bele bandite«, ki se, »pijani svete rdeče proletarske krvi« pripravljajo na zrušitev sovjetskega paradiža. Tisti, ki so pred krat- kim zatrjevali, da proletarci nimajo domovine, so mahoma skočili v drug ekstrem; proglasili so za vse'obvezno dogmo ruskega patriotizma. Ruska domovina, »rodina«, je os nove politične grupacije z nacionalnim fiihrerjem Stalinom. Skrajni nacionalizem je postal temelj stalinizma. Dosedanji internacional izem je izpodrinjen po supraetatističnem idealu evrazijskega nacionalnega socializma. Zveza sovjetskih republik je oficielno federalistična, praktično pa ima prvo in edino odločujočo vlogo ruski moskovski center. Država je zapovedala krepost in veselje ... Stalinova moč je neomejena. Njegovi »ukazi« se morajo brezpogojno izpolniti. Da bi preprečil na-daljno bedo' sovjetske družine in omejil posledice moralne razrvanosti, je izdal ukaz o »humanizmu« in »kreposti«. Izvajati ga mora državni birokratični aparat. Ker so se »življenjske razmere zboljšale in je postalo življenje veselo«, je Stalin zaukazal splošno veselje. Moskva je dobila karnevale veselja, vse mora biti veselo, veseli filmi so na dnevnem redu, smeh je postal znak politične lojalnosti. Stalin se dobrika neorganiziranim in razpušča stare boljševiške kadre. Stalin se hoče počasi znebiti tihega nadzorstva boljševikov. Nepričakovano je izdal apel na boljše-vike izven stranke, da bi se tesneje oprl na ruske mase. Trimilijonska proletarska stranka mu je postala preozka v deželi uradno ugotovljenih 50 milijonov proletarcev. Tako se je moglo zgoditi, da so bili deležni posebnih privilegijev neorganizirani, dočim je bilo precejšnje število starih boljševiških organizacij razpuščeno. Diktator obljublja demokracijo ... Boljševiki se približujejo ostalim zapadnim demokratičnim državam in hočejo v zvezi z njimi osnovati »mednarodno protifašistično fronto« Za zdrav razum pa je težko razumljivo, kako more voditi protifašistično fronto največji fašistični diktator. Zato napovedujejo povratek v demokracijo. Stalin obljublja sistem splošne volilne pravice (sedaj volijo le komunisti) ter direktne in tajne volitve. Ali bodo dobili volilno pravico tisti milijoni, ki so sedaj proglašeni za veleizdajalce? Bomo videli. Nova ustava bo po Stalinovih izjavah »najdemokra-tičnejša na svetu«, tako demokratična, da bo smela obstojati še vedno samo boljševiška stranka, le da se bo na njenih listah lahko več kandidatov trgalo za glasove. Ali ni ta sistem podoben hitlerjevskim plebiscitom? »Demokratske reforme« pomenijo ojačenje diktature. Timeo Danaos... Kako naj se nenadne napovedi demokratskih svoboščin strinjajo z naraščajočimi simptomi politične centralizacije in diktature? V vaških in obratnih sovjetih izvoljeni delegati, ki volijo zastopnike v centralni komite, so še vedno v stiku s strankinim članstvom in kolikor toliko od njega odvisni. V novem »parlamentarnem« režimu pa bodo izvoljeni poslanci, ki bodo stalno bivali v centru, daleč od ljudstva in bodo prišli pod neposredni vpliv vsemogočnega diktatorja, ki hoče tako le ojačiti svoj despotizem. Ta bežna slika nam vsaj malo osvetli pogled na novejše politične dogodke v Sovjetiji ter njenega diktatorja, ki se že v velikih ovinkih izogiblje dogmačnih marksističnih naukov. Manjka pa nam še gospodarska in socialna plat te zanimive evolucije. Prvič: pisana je z vidika katoliškega svetovnega nazora. Drugič: slovanskim literaturam, ki v tujih tovrstnih pregledih (primerjaj Henschenke - Klabund, VVellliteraturgeschichte) ne pridejo zadovoljivo na svoj račun, je posvečena vsa pažnja. Razpored sinovi gre v tej smeri: orient, antika, krščanstvo, rene-sanca (do str. 170), naša doba (do 428). V tem zadnjem razdelku so na straneh 173—2G1 obdelani (od romantike dalje) Rusi, Ukrajinci, Belorusi, Poljaki, Čehi, Slovaki, Lužiški Srbi, Slovenci, Hrvati, Srbi, Bolgari. Pri važnejših pisateljih so poleg naslovov najznačilnejših del kratki, a sočni vsebinski izvlečki (Shakespeare, Dostojevski..), kar daje knjigi veliko pestrost. Za pregledi posameznih dob oz. narodov je omemba literature in seznam prevodov v slovenščino, pri Slovencih seveda narobe. Pod črto je na str. 78/9 omenjen tudi Index Romanus 8 seznamom novejših prizadetih del, dalje državni, zlasti boljše-viški, hitlerjevski indeks; na str. 194/5 pa seznam Nobelovih lavreatov od 1901 do danes. Zgledi, kako avtor karakteri-zira literate: »S e r g 6 j Je- sen j i n (1895 Konstantinovo v rjazanjski guberniji — 1905 Ljenjingrad), pesnik ruske vasi, iki je o kmetskem carstvu sanjal, lirik imaginist, ki je od revolucije navdušen v mesto prihitel, pa mu je kri izpilo in tla izpodneslo z omotičnim, ame-ričanskim tempom svojim. Slovita plesalka Isadora Duncan (1878—1927) si ga je, rovtarja mladega in naturnega, za moža vzela, z njo je v Ameriki bil, pa ee strt v Ljenjingrad vrnil, z banditi špirit pil, vlačugam pesmi bral in si — kmalu potem, ko se je z vnukinjo L. Tolstega oženil — sam končal življenje« (str. 196/7). »F e 1 i x T i m m e r m a n s (1886 Lier —...), ki mu je oče po vaseh čipke prodajal, živi s številno družino idilično življenje v domačem mestecu. Pripovednik je slikar, veren in katoliški, veder in radosten otrok božji (341). »Gabriele d’ A n -n u n z i o, z navadnim imenom Rapagnetta (1863 na Jadranskem morju, doma v Pescari —...), pesnik in politik, med vojno letalski častnik, ki je 1. 1919 prisvojil Reko Italiji, Mussolinijev »knez Snežniški«, na-rodnj junak, ki živi čudaško življenje ob Gardskem jezeru, sit vsega razkošja, ki se ga je na pretek naužil, vseh slasti, ki jih more bogastvo nuditi in ki jih pozna ars amandi, spokornik na stare dni. Bleščeč mu je jezik in čudovito pojoč, kakor hlepeči zublji rdečih ognjev mu drgečejo strasti, lačne življenja in uživanja, in trudne in opoje-ne se bičajo s perverznimi mukami in dražijo s trnjem mistične askeze« (6tr. 406/7). Med telkstom je 16 umetniških prilog, ki kažejo najpomembnejše besedne umetnike, med njimi tudi Cankarja. — Knjiga je sicer draga (vez. 95 Din), vendar naj cena ne ovira nakupa. Kdor se hoče preko ozkih mej domovine razgledati po leposlovnem in filozofskem slovstvu, ne bo mogel biti brez tega pregleda. Avtorju in založnici se najlepše zahvaljujemo. »Osnovne črte iz književne teorije«, ki jih je napisal dr. I. Pregelj, so važno in potrebno dopolnilo Pregledu svetovne literature. Pisec v svojstveno sočnem in preglednem slogu obravnava epično pesništvo, liriko, dramatiko in prozo. Pri tem se naslanja na primere iz domače in tuje književnosti, ki so srednješolcem (njim je knjižica v prvi vrsti namenjena) iz šolskega čtiva poznani. Zadnji razdelek pa vsebuje snovno pregledna vprašanja in odgovore, ki se tičejo prvih štirih smeri literarnega ustvarjanja. V glavnem je Pregelj ponatisnil tovrstno razpravico iz Mentorja 1933/34, pridal je le nekatera pojasnila. Knjižica bo kot priročnik, ki obsega 112 strani in stane 24 Din, dobro služila ne le srednješolcem, marveč tudi vsem drugim, ki se hočejo površno seznaniti z osnovno književno teorijo. Boljševiška mladina. Spisal dr. Ivan Ahčin. — Fantovska knjižnica, zv. 1. Izdaja konzorcij Kres v Ljubljani. V navedeni brošuri podaja pisatelj razmere, v katerih živi ruska mladina, ki jo je oblikoval boljševizem. Ker je boljševizem, smatrajoč družino za meščansko iznajdbo, poudarjal sodobno ljubezen, je moral razbiti družino. Zakon se še kvečjemu registrira, cerkvena poroka je prepovedana, ločitev zakona je možna, če to zahteva ena oseba. Nezakonskih mater in nezakonskih otrok ni več, priležništvo je legalizirano in pravno z zakonom enakovredno. Družina sovjetom ni potrebna. Mož in žena se hranita v menzi, otroka prevzame državni vzgojni zavod ali pa ulica. Vzgoja je monopol države in se vrši dosledno v materialističnem boljševiškem razrednem duhu. Otroke silijo, da ovajajo starše, Boga in misel nanj ruvajo s satansko vztrajnostjo in hudobijo iz mladih src. Mladinske kom. organizacije (oktoberski otroci 8—11 1.; mladi pionirji 11—16 1.; komsomolci 1.6—23 I.) uživajo posebno skrb boljševizma in so udarna četa komunizma. Rdeča armada ima poleg vojaških vaj še dnevno politična predavanja. Šolstvo je v službi boljševiške ideje od osnovne šole do univerze. Sado- vi se kažejo: nemarnosti in podivjanosti toliko, da se komunisti boje setve, ki so jo sami želi. Oglašajo se glasovi po vzpostavitvi družine itd., a storilo se zaenkrat še nič ni. Le narava se upira in molimo, da bi naravo podprla še milost. * DROBNI POGOVORI K. J. Črtica »Pred konferenco ima mnogo začetniških slabosti. Jezik je sicer dober, tudi fabula morda ni nemogoča, čeprav je precej narejena, tvoja osebna antipatija do matematike lahko upravičena in razumljiva — vendar ni pravega konca. Ali si pisal kar lako — kot nekako klofuto protekciji — in znabiti olajšal svoj gnev? Po mojem bi moral profesorja in njegovega zaupnika duhovito osmešiti, ne pa v razredu uprizarjati protimatematično revolucijo. Kljub vsemu bi zgodba z drugačnim, bolj estetskim zaključkom zaslužila beli dan v Straži. Roš predelal? Ne izgubljaj korajže! J. M. >Tujski promet« hoče biti satira, žal pa je osrednji dogodek (prihod gospode in barantanje za jagode in tvoj edel-vajs) premalo poudarjen. Preveč govoriš o raztrganih čevljih in svojem praznem žepu, to se pravi — preveč ee rineš v ospredje. Rodi bolj opazovalec kot izpovedovale«! Kesneje bomo morda nekaj črtali ali spremenili in če bo s tem zgodba Ceska Liga Akademicka slopa v 30. leto delovanja Češka Liga Akademicka, najstarejše in največje društvo čeških katoliških akademikov, se pripravlja, da v bližnjih dneh proslavi HO letnico kulturnega in organizatornega dela. Spomladi 1. 1906. se je zbrala skupina mladih načelnih akademikov in ustanovila društvo z namenom, da bi združila v svojih vrstah vse katoliške slušatelje praških visokih šol na principih katolicizma in jih vzgajala v odločne značaje za bodoči poklic in za voditelje naroda. Društvo je vzgajalo in vzgaja svoje člane tako, da tudi iv svojem poklicnem in političnem življenju ne pozabijo na Boga, ampak, da imajo vedno pri svojem delu pred očmi ideal katolicizma in katoliške rešitve vseh problemov. Razen tega pa je društvo tudi skrbelo za gmotni prospeh svojih članov, kajti večina »ligistov« izhaja iz revnejših slojev. Liga je ustanovila podporni fond, ki je omogočal revnejšim članom študij. Vire je črpal iz podpor, ki so jih akademiki zbirali med katoliškimi meceni, deloma pa jim je preskrbela instrukcije. ČLA pred vojno in med njo. Društveno življenje je kmalu vzbrstelo in že po treh letih je lahko s ponosom kazalo na svoje delo. Predavanja, ki so obsegala vse aktualne probleme od religioznih, splošnokulturnih do gospodarskih in socialnih, so očitovala izrazito katoliško in narodnostno usmerjenost ligistov. Gojili so medsebojne članske stike, stike z ostalimi idejno sorodnimi organizacijami študentov v Pragi, kakor tudi izven nje. Še pred svetovno vojno je priredila Liga več ekskurzij v tujino, n. pr. v Francijo, Nemčijo, Nizozemsko, v Varšavo, Krakov in Zagreb. Po vzgledu letnih katoliških univerz so bili ustanovljeni počitniški tabori, kjer so dobili člani odgovor na vse probleme iz verskega in kulturnega življenja. S svojim delom si je Liga pridobila priznanje doma in v inozemstvu. Uveljavila se je tudi v družabnem življenju in njeni tradicionalni plesi se štejejo med najlepše praške plese. Organizacijska iii kulturna delavnost se je nemoteno razvijala v delu in številu članstva do svetovne vojne. Svetovna vojna je Ligino delo težko prizadela. Večina najboljših delavcev je morala oditi v vojno. Toda tudi iz bojišča izza zakopov so se tudi v legijah spominjali svoje Lige in vzpodbujali one, ki so še lahko ostali doma, naj krepko nadaljujejo z delom. In tudi med vojno, čeprav je življenje v društvu nekoliko prenehalo, je Liga vzdržala in razmeram primerno uspevala. To narodno, domoljubno mišljenje, ki ga je propagirala Liga, je bilo tedanji avstrijski vladi trn v peti. Zaznamovala jo je v indeks politično nezanesljivih in protidržavnih društev. Ko je svetovna vihra prenehala in CSR zaživela svobodno življenje, so se vračali člani Lige, ki so najhujšemu ušli. Polni veselja in hrepenenja po zopetnem društvenem udejstvovanju so se vrnili, a trpko razočaranje so doživeli. Dolgo vojno trpljenje in kriza so zelo poslabšali versko življenje, zmote in napadi na Cerkev so se množili, nevera se je širila med inteligenco in narodom. ČLA po vojni To soi bili najtežji trenotki v Liginem življenju. Člani so se zbirali redko in skoraj za zaprtimi vrati študirali in debatirali o svojem največjem sovražniku, proti neveri in zmotam. Njihov vedno zvesti oče in skrbnik f nadškof dr. F. Kordač jim je vlival novih sil in upov na lepšo bodočnost, čeprav častitljivemu starčku pri premišljevanju na preteklo življenje, ki je bilo polno razmaha in delavnosti, krvavi srce. Toda božji blagoslov ni izostal. Notranji verski prerod vrača ljudem zopet Boga in katolicizem se uveljavlja v javnosti. Tudi Ligino članstvo stalno narašča in javnost zopet zaznava Ligino delovanje. Liga zopet posveča vse svoje sile, da bi njeno delovanje rodilo tolike uspehe kot v preteklosti. Zopet sei prirejajo kulturni večeri, predavanja o vseh sodobnih vprašanjih, o katerih informirajo članstvo kapacitete s političnega in znanstvenega sveta; počitniški tečaji so zopet obnovljeni, iščejo in vzdržujejo se vezi z ostalimi katoliškimi društvi v domovini in izven nje. Vse delo pa druži verska misel in skrb za notranji preporod. Bivši nivo dela se dosega in krivulja delavnosti se stalno dviga. Ko se je organiaatorična delavnost v prvih 10 letih svobodne CSR svobodneje razvijala, ima že svoje »celice« (bunky) in svoje zavedne člane v vseh fakultetnih društvih in v javnem življenju. Razen tega je svetu že znana vrsta pomembnih starešin (n. pr. f minister dr. Nosek in še drugi), ki zasledujejo tudi v javnosti Ligina načela. Pri narodnih slavnostih nastopa med zastopniki akademskih društev tudi Liga. Ligino delovanje vključuje tudi inozemstvo. Njene ekskurzije so obenem tudi reprezentančnega značaja za državo in posredujejo z bliža n je države z inozemstvom. Letos pripravlja izlet v sv. deželo in v Egipt, program za bodoče pa je tudi izlet v Slovenijo, da spoznamo lepoto vaše domovine, da skupno z vami manifestiramo za dejavni in dosledni katolicizem ter navežemo ožjih stikov tudi z vami. V marcu letos je poklical k sebi predstavnike Lige — poznal jih je osebno s kongresa Pax Romane — prezident republike dr. Edvard Beneš. Povedali so mu, da ostane ime ČLA vedno spojeno s preporodom češkega katolicizma in da bodo Ligi-ni člani sledili trem generacijam, ki so že iz Lige izšle in so se takoj sprva postavile v boj kot neustrašni borci za pravice katolicizma v Češkoslovaški in so dosegle, da ima katolicizem tako vzvišeno vlogo v naši demokraciji. G. prezident je v odgovoru izrazil veselje nad delovanjem ČLA, ki ga zasleduje s polnim zanimanjem. Pohvalil je prizadevanje za poživitev češkega katolicizma kot je delala in dela Liga. Poudaril je nujnost religioznega duha za nravno vzgojo naroda in državljanov kot osnovni del naše demokracije in zgodovine. Pohvalil je tudi naše delo, kolikor se nanaša na inozemstvo in izrazil željo, da se pokret našega katolicizma uvrsti v tabor svetovnega katolicizma. In zdaj v vigiliji Liginega jubilejnega tedna želim svoji mili Ligi odtod, ko bivam med tovariši bratskega naroda, krasno proslavo njenega jubileja in obilo uspeha v njeni nadaljnji delovni misiji med mojim dragim narodom. OAMDG. S. C. — Hodan. V objemu dveh kapilali2:mov Rusija je letos obhajala osemnajsto veliko noč po revoluciji. Mesto velikonočnih zvonov je tulilo nekaj siren. Rdeči so zmagali, osemnajst let že vladajo. Množice pa še škripljejo z zobmi, še stiskajo pesti. Kmetje so brez zemlje, delati morajo za druge. ETe-lavstvu pešajo moči. Pravijo mu, da vlada, pa je vladano. Komunistom se dobro zdi: oni odločajo o delu, plači, želodcu in Bogu. Cerkve so razdejane, v skladišča, kavarne, muzeje spremenjene. Najboljši so pobiti, izgnani, pregnanci. V Sibiriji trpe milijoni nedolžnih: uprli so se hlapčevanju in zmoti, o samostojnosti, svobodi in resnici so sanjali, zato morajo v garanju, mrazu in gladu čakati na smrt. V Rusiji ne sme biti javne molitve, ne Boga, ne duhovnikove tolažbe. Snov je vse. Rdeči komunistični kapital neusmiljeno vlada, izžetna, ropa, ubija. Rusija...! Pri nas delavcem pravijo, da je tam njih vzor, rešitev, raj... Ha, bafjuška, rdeči kapital! Za njim se plazi senca denarnika zida. Reži se, zapadnemu rumenemu bratu mežika... Kapital tu, kapital tam; izkoriščanje tu, izkoriščanje tam; trpljenje tu, tam. Eno ozadje z dvema obrazoma. Tu delavce krotimo, pravimo jim, da so na vladi, tam jili ščuvamo' k uporu. Naj pokončajo naše nasprotnike, pristaše tesarjevega sinu — njega smo že davno križali — kapital naš bo na varnem. Zapad. Kriza nas stiska. Dela ni. Brezposelnost nam použiva energije. Ni denarja za stanovanje, hrano, obleko. Družinsko življenje delavčevo je v nevarnosti. Kdor dobi delo, mora delati na pol zastonj. Kmet nima več za sol, za vžigalice. Nekateri — malo jih je — imajo vsega v izobilju, preveč. Inteligenca ne najde zaposlitve. Nemir se loteva človeških src. Kapitalizem, stokrat prokleti kapitalizem! Zlata internacionala krčevito drži. Kje je pravica, kje ljubezen?! Kje je človek? Prikrade se rdeči rovar, za Moskvo žanje, novo suženjstvo seje. Zopet za denar, zopet hlapci. Vzhod. Na vsem Krimu ni nobenega svetišča več. Na Solovjeckih otokih desettisoči v verige okovani sovjetsko svobodo uživajo. Milijoni trpe in gladujejo v pregnanstvu. Delavski režim je pregnal in uničil že nad tri milijone ruskih kmetov. Ruski kmet sme imeti do dva hektara zemlje, dve kravi in dve svinji. Vse je visoko obdavčeno. Tujcem kažejo boljševiki Potemkinove vasi. Velik moskovski delavski center Bogorodskoje z 61.000 delavci nima nobene bolnišnice. Center Sibirije zopet gladuje. Po cele dneve ni kaj za pod zob. Ko se izve, da pride pošiljka s kruhom v vas, čakajo dolge vrste ljudstva ure in ure v najhujši zimi, da pridejo na vrsto. Stahanovstvo zasužnjuje delavstvo. Moskovska vlada znižuje delavske plače. Ukrajina kriči po svobodi. Množijo se atentati na komunistične voditelje. Ker je o takih dogodkih precej govorjenja, poročajo o tem ali onemu slučaju sovjetski listi, češ, o vsem se svobodno govori in piše, kar ni napisano, je laž. Tako med drugim poročajo, da je delavska množica v Leningradu s kamenjem napadla tajnika leningrajskega komiteja komunistične stranke in znanega boljševiškega agitatorja Ugarova, vozečega se v avtomobilu. Šoferju se je posrečilo spraviti voz v polno brzino in uiti. V Sovjetiji vlada najstrožja tiskovna cenzura. V Sovjeti ji se množijo delavski štrajki. V Orehovu — zujevski oblasti, centru ruskih tekstilnih tovarn, so razpustili tri strankine komiteje, ker so njih člani napadli nekega stahanovca. V Vinicki oblasti so bili veliki delavski neredi, ker so komunisti zahtevali od delavcev 24—27 urno nepretrgano delo v sladkornih plantažah. Pri delavskih štrajkih se ruski delavci sami pogajajo z rdečimi ravnatelji in kljub strogim kaznim odločno odklanjajo vsako posredovanje strokovne rdeče delavske organizacije (profsojuz), v kateri vidijo le državno sredstvo za izžemanje delavcev. In še in še ... Poklicno - stanovski družabni red v srednjem veku Ideja poklicnega stanu ne more postati tvorna v družabnem življenju, dokler je človeštvo ne sprejme v svojo miselnost. Da pa jo je sprejelo, je bilo potrebno mnogo dela, ki ga je izvršila Cerkev. Plemstvu po rojstvu je postavila kot protiutež plemstvo krepostnega življenja in vedno poudarjala dolžnosti nadrejenih do podložnih. Ko je humanizem sekulariziral idejo svobode in enakosti, sta prodrli v vse življenje, toda možnost za to je pripravila Cerkev. Prava revolucija se ni izvršila šele 1780, ampak že, ko je krščanstvo dalo življenju in delu nov smisel. Delo, tudi fizično v izvrševanju poklica, je postalo nravna krepost. In prav dvig dela v nravno sfero je zavrl mnogo izrabljanja od strani nadrejenih. Vsa vzgoja krščanstva je šla v tej smeri, da vzbudi poklicni etos. Poklic je posredno od Boga določena življenjska naloga in izvrševanje le-te spada v nravni red. Vsakdo ima svoje poklicno delo, ki ga mora vršiti v korist družbi. Počasi a stalno je pridobila poklic-uostanovska misel, a normalni razvoj je prekinila revolucija. • Preizkusni kamni poklicnostnega reda so sodelovanje, zavest skupne dolžnosti in skupne odgovornosti. Srednji vek se je povzpel do zavesti, da vsakdo s svojim delom pomaga skupnosti. Tako so sprva nekoliko postrani gledali trgovce, češ, da se pri njih mnogokrat pojavi neredno teženje po dobičku. ko pa so spoznali velik družabni pomen trgovskega stanu, so ga priznali za družbi koristnega. Pri reševanju razmer med podložniki in gospodarji so poudarjali medsebojno povezanost (vicissitudo ali socialis amititia). Gbčestveno, organično pojmovanje družbe pa je bilo zlasti po zaslugi pojmovanja Cerkve kot mističnega Kristusovega telesa splošno razširjeno in se je razširilo tudi na socialno polje. Izredna poostritev družabnih nasprotstev proti koncu srednjega veka je kazala, da izbruhne socialna revolucija. Za enkrat je nastopil absolutizem, ki je vzel stanovskim zastopstvom vso moč. V Franciji so bila socialna nasprotstva najbolj kričeča. Izbruhnila je revolucija. Abbe Sieyes je uvedel princip kvantitete. Odloča volja večine. In leta liOl. je pokopalo vsako sled za stanovsko ureditvijo. Francoska revolucija je zamajala tla vsej Evropi. Toda nova razočaranja so pokazala, da je edino poklic s svojim individualnim in socialnim značajem zmožen stvoriti most med posameznikom in družbo ter zagotoviti uspešno socialno sožitje. Danes stoji staro vprašanje zopet pred nami in zdi se, kakor da se uresničuje beseda Gorresova (+ 1848, prvoboritelj kat. gibanja na Nemškem) iz I. 1818: »Stanovi so končno tisti politični elementi družbe, ki ostajajo pri vseh spremebah neuničljivi in se vedno znova v novi obliki sklapljajo.« APL Na univerzi se ustanavlja akademska protitu-herkulozna liga. Že nad pol leta se vršijo priprave; toda zaradi raznih ovir se še ni mogel vršiti ustanovni občni zbor. Sedaj pa upamo, da bomo v kratkem prišli tudi preko tega. Največja nevarnost za naš narod je vsekakor tuberkuloza, saj spravi v grob v naši državi vsako leto 40.000 do 50.000 ljudi in to največ v dobi od 20 do 150 leta. To je pri inteligenci ravno v aka- demskih letih. Pobijanje jetike ni samo socialno-zdravstveno vprašanje, ampak tudi ekonomsko in nacionalno. Druge države so to že zdavnaj uvidele in vodijo sistematično organiziran boj proti tej bolezni. Tisoči dispanzerjev in sanatorijev v Italiji, Nemčiji, Danski in drugod nam to dokazujejo. Pri nas skoro o vsem tem ni ne duha ne sluha. Zato pa tudi umre za jetiko letno v Jugoslaviji 40.000 do 50.000 ljudi, torej približno 80 na 10.000. Tudi drugod je dobila primerno podobo, bo prišla na vrsto. Da bo dobrodošel vsak tvoj nadaljnji prispevek, je razumljivo. Boris. Pesmi »Vrnitev« in »Brezdomci jočejo« sme pridržali. Prva bo morda prišla na vrsto kasneje, druga, čeprav ne posebno originalna, pa je natisnjena v tej številki Straže. F. ,T. »Jesen v Miinchenu« in »D-Zug Karlsruhe-Miinchen« časovno sicer spadata v jesensko sezono; da pa bomo pokazali, kako se tudi spomladi lepo sliši o zvenelih rožali — evo jih v Straži iz začetka maja! Napreduj in še pošlji kaj! F, P. Črtica »Skozi vihar« je zelo dobrodošla in se ti zanjo lepo zahvaljujemo. Sicer se pozna še sled Cankarja — in to ne le v jezikovnem oziru —, vendar drugače prijetno pišeš in, kar je glavno, baviš se z aktualnostmi. Prav to je najboljše sredstvo proti prisiljenosti. — »Križ na gori« je iz drugega območja, njegova vrednost ni v fabuli sami, marveč v impresiji, ki že polagoma prehaja v idiličnost. Izid 2. natečaja, zaključenega 25. aprila, je naslednji: nagrado 20 Din je dobil F. J. za prej omenjeni pesmi, nagrado 30 Din pa F. P. za črtico »Skozi vihar«. OBZORNIK Šestdesetletnica vincencijevih konferenc. V šestintridesetem letnem poročilu centralnega sveta in konferenc, ki je izšlo kot jubilejno poročilo ob praznovanju šestdesetletnice vincencijevih konferenc, beremo poleg zgodovine društvenega delovanja in podrobnih poročil tudi statistiko izdatkov Vincencijeve družbe. Od leta 1876 do letos je izdala Vincencijeva družba skupaj podpor v znesku 18,250.174 Din 75 par. Ta velika številka pač more biti le sad velikega in požrtvovalnega karitativnega dela. Gradnja novega reda v Avstriji. Kardinal Innitzer je ob neki priliki opozoril avstrijske oblasti, da naj se pri socialno obnovitvenem delu ne poudarja samo katoliško ime, ampak naj se v katoliškem duhu več dela. Vse drugo katoliškemu imenu le škoduje. Kardinal Innitzer je dejal med drugim: V Avstriji gre za pomiritev našega delavstva ob istočasnem spoštovanju pravičnosti. Če delavstvo stavi upravičene zahteve, moramo stati na njegovi strani. Vem, da so na naših najvišjih mestih ljudje, ki so pripravljeni z najboljšo in najiskrenejšo voljo spraviti nasprotujoče se interese med delodajalci in delojemalci v znosno stanje. Ni pa prišla resnost tega vprašanja v polno zavest pri onih, ki imajo važno besedo pri ublažitvi nasprotujočih si nazorov. Komunizem in katolicizem je naslov poslanici, ki so jo izdali pariški škofje svojim vernikom. Poslanica vsebuje temeljne katoliške socialne nauke, obsežene v enciklikah Rerum novarum, Quadragesimo arino in Časti conubii. Temu sledi poziv katoličanom k veliki katoliški socialni akciji, nato pa se obrne poslanica h komunizmu, ki ima za bistvena temelja ateizem in materializem, čeprav so med komunisti zaradi nepoznanja tega nauka in zaradi privlačnih zunanjih gesel mnogi dobri ljudje, je vendar komunizem najnevarnejša zmota sedanjosti. Milejša komunistična taktika, po kateri se ne bore direktno proti veri ( da tega ali onega lažje zaslepijo), ampak si pridobivajo pristaše pod geslom borbe za pravičnost, ne sme nikogar zavesti. Končno svari poslanica katoličane pred »revolucionarnimi kristjani« in njih glasilu »Terre Nouvelle«. Mednarodni katoliški radio-kongres se vrši od 4. do 8. maja v Pragi. Na tem kongresu se poleg drugega obravnavajo naslednja vprašanja: radio in njegov pomen v svetu; katoličani in vprašanje radia; katoličani in radio v Zedinjenih državah; radio in misijoni; radio in znanost; radio in katoliški tisk. Francoska dijaška zveza je imela med februarskimi seme-stralnimi počitnicami velik kongres v mestu Nantes. Osrednji problem, ki so ga obravnavali na tem kongresu, je razmerje med Katoliško akcijo in poklicem. UNIVERZA Občni zbor Akademske zveze. Dne 28. aprila se je vršil popoldne ob dveh občni abor Akademske zveze v Akademskem domu na Miklošičevi cesti. Udeležba je bila vsekakor rekordna, kakršne bržkone še noben. občni zbor AZ ni videl. Prišlo je nad 230 članov. Oči-vidno je bila agitacija velika in pričakovanje poteka še večje. Stari odbor je podal obširna poročila, iz katerih je bilo videti, da je njegovo delovanje bilo precej razgibano. Odbor je bil zelo zaposlen z raznimi akcijami na univerzi, nadalje tudi z akcijami v notranjem področju. Odbor je priredil serijo predavanj, ki so bila dosti zanimiva, čeprav nekoliko enostransko usmerjena. Akcija za Akademski dom, za podpore itd. je bila započeta. Posebno poglavje v poročilu je tvorila ostra in sistematična kritika stražarjev in njihovega dela. V okviru AZ se je vršila tudi intenzivna akcija za nabiranje podpisov proti Straži. Toda ves položaj je pokazal, da je protistražarsko delo zašlo na mrtvo točko. Odločno, dosledno, načelno delovanje Straže in stražarjev vliva našim katoliškim društvom novega življenja in brezdvomno se je tudi živahno delovanje starega odbora razvijalo nehote na indirektno pobudo Straže. Stražarji so ostre izpade v poročilu dostojno in energično zavrnili in v nemalo presienečenje vseh navzočih je stražarski pok ret zajel akademske vrste v toliki meri, da je lista tov. Berkopca — stražarja dobila 124 glasov, nasprotna lista pa 113. Čestitamo sedanjemu odboru in želimo, da bo Akademska zveza vzporedno in v popolni slogi a Stražo nadaljevala veliko obnovitveno delo med akademsko mladino. Žalibog je tudi ta občni zbor bolehal na akutni bolezni sedanjega časa, namreč bolezni debatiranja, ugotavljanja, popravljanja, dolgega poročevanja itd., l ak o da je 250 akademikov zgubilo skupno približno 1500 ur časa. ŠPORT □ Akademski športni klub se je včlanil v Jugoslovansko zimsko-športno zvezo in dal hkrati verificirati svoje tekmovalce. Tako je siedaj ASK edini akademski klub, ki bo lahko na vseh tekmah nastopal s svojimi in ne tujimi močmi. bilo tako stanje, predno niso začeli jetike sistematično omejevati; danes pa pride na 10.000 prebivalcev še kakih 10 do 6 smrtnih slučajev, kar pomenja velik uspeh, za katerim bomo morali stremeti tudi mi. Malokdo se zaveda, kao uničujoče deluje tuberkuloza pri nas med inteligenco, zlasti med akademiki. Veliko mladih slovenskih pesnikov in pisateljev je že spravila v prezgodnji grob. Dobro se zavedamo, kaj smo zgubili, ko je umrl mladi pesnik Josip Murn. Zupančič je presunljivo izrazil, kako nam padajo v najlepši življenjski dobi ljudje, polni zanosa in ki se jim hoče dela: Grobovi tulijo... Imeli smo ljudi — v poljani cvet Imeli smo jih — dali smo jih vam — Kaj hočete grobovi, še od nas? Ni čudno, da ubog akademik, ki stanuje v vlažni temni sobici, ki mnogokrat nima kaj jesti, pri tem pa naporno študira pozno v noč, da bi se čim preje rešil te revščine, ziboli. Pokašljuje, pa misli, da je prehlajen; utrujen je in misli, da od prenapornega dela in ko končno pljune kri — kje 'bo našel sredstev za dolgotrajno zdravljenje? S skrajnim naporom volje se premaguje, da napravi izpite in potem, ko bi moral stopiti v življenje, omaga in umre. O nevarnosti, ki jo pomeni tak bolnik za zdrave tovariše v tesnih in prenapolnjenih predavalnicah naše univerze uiti ne govorimo. Kot primer navedemo, da je v letu 1935. umrlo v Ljubljani za jetiko 125 ljudi in od teh žrtev jih je največ med 20. in 25. letom. Tako ne sme več dalje! Akademska protituber-kulozna liga si je zastavila nalogo, da bo združila vse akademike pri tem plemenitem in humanem boju. Pregledi, zatiranje tuberkuloze na univerzi že v kali, pomoč bolnim in revnim tovarišem ibo njeno delo. Vršiti ga bo pa mogla samo pod pogojem, če se bo sleherni akademik zavedal, kaj je dolžan sebi, tovarišem in narodu. Svoje dolžnosti ne bo opravil samo s tem, da postane član lige, marveč tudi da se zanima za njeno delovanje, da bo sam aktivno pomagal, kolikor bo v njegovi inoči, da bo v domačem kraju organiziral protituberkulozni dispanzer in s tem vršil v polni meri dolžnost inte-ligenta napram narodu. Akademiki pa seveda trdno računamo, da nam bodo nudile v polni meri svojo pomoč predvsem univerzitetne in javne oblasti ter zdravstvene ustanove. Le tako 'bo mogoče res uspešno delo v najširšem obsegu. P. S. Kdor se zanima za delo lige in bi bil pripravljen sodelovati, naj se zglasi pismeno na APL, Ljubi j an a, univerza. t Stanonik Pavel Bogoslovec Pavel Stanonik je zapustil, naše vrste in se preselil v večno kraljestvo. Rodil se je na Breznici pri Škofji Loki kot sin kmečkih staršev, študiral je v Novem mestu in dokončal gimnazijo z maturo v Ljubljani. Z velikimi načrti, ves svež in živahen se je vpisal na bogoslovno fakulteto in še preden je dokončal prvo leto, je njegovo mlado življenje presekala smrt. — Ni užil mnogo dobrega na svetu: saj je bil revnih staršev sin. Šolal se je deloma z žulji domačih, deloma pa si je služil kruh s poučevanjem. Zato ni čudno, da je bil vedno bolj slabotnega zdravja in da je zadnje čase pogosto bolehal. Ves vesel je šel za velikonočne praznike domov, pridno pomagal v cerkvi pri lepih obredih, vmes pa vedno' pomalem tožil o bolečinah, dokler ni več zmogel in je iz Škofje Loke šel na svoj dom na Breznico. Ko se je bolezen poslabšala, so ga pripeljali v Ljubljano v bolnišnico, kjer mu niso mogli več pomagati. Pripeljali so ga nazaj domov, kjer je v soboto 25. aprila umrl. Tovariši, ki smo ga poznali bolj od blizu, smo izgubili veselega prijatelja, ki je hotel služiti oltarju božjemu po božji volji. Molimo za njegovo dušo, da bi kmalu dospela do prestola Nebeškega kralja in tam prosila za naše potrebe! Naj v miru počiva! Film Mimo prvotnih razgovorov o pomenu filma za kulturno življenje, kjer se je negativna plat filma včasih preveč poudarjala, smo prišli danes do tega, da se je pri nas zvočni film vsepovsod uveljavil in zavzel izredno važno mesto pri oblikovanju javnega mnenja in čustvovanja. Vkljub temu silnemu vplivu, ki ga danes film ima, pa opažamo, da je utihnila še tista skromna filmska kritika, kolikor smo jo sploh spočetka imeli. In tako je videti, kakor da si ta sila v našem javnem življenju kar na svojo roko utira pot in da na njeno usmerjenost bolj vplivajo denarni in drugi vidiki kakor pa ozir na resnično kulturo našega naroda. Zato smo mnenja, da bi morali tej novi velesili posvetiti več pozornosti. Tudi film potrebuje neodvisne, načelne kritike, ki naj bi preprečila, da se ne bi kvaril okus in se ne bi nižal nravni in kulturni nivo našega naroda. In če to splošno ni mogoče doseči, naj bi se vsaj v tem smislu izobraževalo versko in nravno še čuteče občinstvo, in naj bi ta načelna filmska kritika vplivala vsaj na gledišča, ki hočejo veljati za dostojna in so v rokah resnih podjetnikov, ki se zavedajo, da morajo pri nas mimo donosnosti upoštevati tudi druge vidike, najsi je to že narodnost, kultura ali vera in nravnost. Danes bi radi opozorili le na nekaj splošnih stvari, mirno katerih gre naša javnost preveč brezbrižno. Prva je naša filmska reklama. Ko gledamo od časa do časa po ulicah nastavljene slike, se nam tuintam vzbudi misel, da tudi resna podjetja včasih premalo pazijo na to, kaj spada na ulico in kje neha dostojna reklama. Nikakor ne drži in ne sme držati izgovor, da to vabilo velja odraslim, ne pa mladini. Le poglejmo, kdo se pri teh slikah dan za dnem najbolj ustavlja! Drugo se tiče kričečih, dvoumnih naslovov, ki so včasih le pretveza, pa vendar mečejo senco na podjetje. In h temu so ti naslovi često še pisani v hrvaščini. Ce se danes noben obrtnik in trgovec ne upa več delati reklame v drugem ko domačem jeziku, bi morali to tudi filmski podjetniki upoštevati. In če sredstva ne dopuščajo, da bi jo tiskali, naj jo pa sami napišejo. Napisana, lepa slovenska beseda nam bo vedno ljubša kot pa tiskana tuja. Tretje je tuj duh, ki vse preveč veje iz filma. Res stoje miši podjetniki v tem oziru pred velikimi težavami, ker skoraj nimamo lastne, domače filmske produkcije. Vendar pa bi s skupnim nastopom le lahko dosegli, da bi v filmu, za katerega Slovenci precej žrtvujemo, naša besedji, naša pesem, naša zemlja in naši ljudje prišli do večje veljave. Vsaj nekaj na bi bilo v vsakem filmu res našega, domačega, slovenskega. Dan za dnem moramo poslušati le nemško ali angleško govorico in hrvaške tolmače, domače, slovenske besede pa pod domačo streho ne slišiš razen v reklami. Mnenja smo, da je zvočni film med nami že tako razširjen in da žrtvujemo zanj že toliko denarja, da smemo, če je v nas kaj zavednosti, zahtevati tudi več ozira na naše narodne, kulturne in versko-nravne zahteve. Zdrava, neodvisna, načelna kritika pa naj bi nas pri tem delu podpirala. Majniška priloga * Marija in mi 1. Bistvo Katoliške akcije. Človek stremi vedno za tem, da bi dal svojim prizadevanjem, naertojn, trudom pečat trajnosti; nehote se izraža v tem želja po večni veljavnosti življenjskega dela. Vemo pa od navdihnjenih pisateljev, ki so nam razodeli božje misli, da je večtiostno trajanje pridržano samo oniin načrtom in prizadevanjem, ki so popolnoma na Roga usmerjeni. >Vse misli grešnih se bodo razblinile.« Prišel bo trenotek, ko bodo morale nasprotne sile priznati popolno zmago >božjih ljudi« in svoj lasten poraz. Med božja dela, ki bodo vekotrajna ostala, spada v prvi vrsti Kristusovo odrešenje. Vekotrajno bo to odrešenje ne samo v tem smislu, da bo Kristus na vekomaj kot kralj zavladal ob koncu sveta na onem svetu, ampak da se reševanje posamnikov nadaljuje do konca sveta. Pa pri tem delu vabi Kristus nas laike po svoji Cerkvi k sodelovanju in nam obljublja, da bo naše delo imelo vekotrajno veljavnost. Tako sodelovanje imenuje Cerkev Katoliško a k c i j o. Pri tem ni poudarek na akciji kot vnanje m udejstvovanju, ampak na katoliški bistvenosti udejstvovanja. Katoliško je udejstvovanje le, če se vrši v Kristusu in s Kristusom (»Jaz sem trta, vi ste mladike«), ker je pravo odrešenje eno samo, namreč Kristusovo. Zato je geslo Kat. akcije »vse obnoviti v Kristusu«. Samo globoka vera v odrešenje po Kristusu Bogu in velika nadnaravna ljubezen do Njega za m or e pobornike Katoliške akcije ohraniti v onem potrebnem notranjem stiku s Kristusom, da mislijo, govorijo, delujejo po Njem in ž Njim in da se odpovejo svojim osebnim, sebičnim, lokalno in egocentrično usmerjenim idejam. Vsa plodnost pravega »katoliškega udejstvovanja * je odvisna od te intimne zveze s Kristusom, ki je svetu neumljiva tajnost. Zgolj vnanje udejstvovanje v ^katoliških« društvih, odborih, sestankih, akcijah itd., itd. je katoliška fata morgana, opičje posnemanje nasprotnikov in je eno najusodnejših zmot za katolicizem. Tako vnanje udejstvovanje lahko drugim strujam, recimo marksistom itd. prinaša nekaj začasnih uspehov, a katolikom nikdar 'ie more prinašati prave koristi, kajti vse pravo katoliško udejstvovanje je končno usmerjeno na večnost in mora imeti stalno pred očmi Kristusovo geslo: »Ostanite v moji ljubezni.* 2. Marija in Katoliška akcij a. Katoliška akcija se začne z Marijo. Bila je prva človeška, laična °sebnost, katero je Bog pritegnil k sodelovanju pri hierarhični službi odrešenja. Odrešenje je v tem, da Bog obudi v nas novo, božje življenje. Mi naj postanemo deležni božje narave in božji otroci. V najodlič- nejši in najbolj svojski meri je Bog to storil v Mariji: obudil je v Njej življenje svojega lastnega Sina. Katoliškemu čutu je jasno, da je bilo popolnoma izključeno, da bi človek, umazan po izvirnem grehu, imel katerokoli funkcijo pri tem božjem stvarjenju. Vsa prešinjena od Sv. Duha je dala Marija telesnost božjemu Sinu in tako je s svojim deviškim materinstvom storila prvi čin Katoliške akcije. V nas se mora to včlovečenje, kadar postajamo otroci božji in kadar sodelujemo pri delu odrešenja, vedno obnavljati. Sv. Duh mora priti nad nas in po Njegovem navodilu šele moremo vršiti apostolsko delo. Povezanost Marije z božjim Sinom je bila edinstvena. Kot čista devica je v duhovnem smislu nevesta Kristusova, kot nositeljica skrivnostnega včlovečenja je v telesnem oziru Njegova mati. Marija torej pozna vse skrivnosti Ženina in Sina in ker ta odnos traja tudi v večnosti naprej, je vedno uslišana. Tu je skrivnost Njene vsemogočne priprošnje. Zato je prava Kraljica Katoliške akcije: Kajti vsi oni, ki hočejo sodelovati pri odrešenju, se bodo od Nje učili, kako iskati vezi in stikov z Odrešenikom. Verno ljudstvo vse to ve in čuti. Koliko neštetih S. O. S. klicev na pomoč je jeknilo tja v večnost, in koliko odgovorov je odmevalo od Nje na take klice! Izčrpati bi morali molitve in pesmi vseh narodov, ki so jih naslavljali od nekdaj na Marijo. 3. Marijina fronta. Formirajo se vedno znova fronte proti božjemu Odrešeniku. Najnovejša taka fronta je fronta farmasonov in komunistov, ki je danes najbolj tipična fašistična fronta za uvedbo protikrščanske diktature po vsem svetu. Španija občuti že pest in krvavo nasilje te fronte, Francija se krčevito vije v njenih objemih in mi že prav živo čutimo na lastnem telesu prve udarce tega najnovejšega nestvora, ki se pošastno dviga iz globin pekla. Nekaj neizmerno umazanega, nasilnega, demonskega, protibožjega nosi ta nestvor na sebi. Tem bolj se moramo oklepati Boga samega, ki je vir vsega življenja. Samo skrivnostno razodetje, da je Bog končno vlado vsega sveta namenil Kristusu Kralju, nas dviga in tolaži v. tem bodočem boju. So ljudje, ki jih zgolj dnevni opravki in malenkostno beganje od te do one zaposlitve drži pokoncu . Varajo se! Ne gledajo globlje. Pri bodočem boju bomo morali katoliški laiki stopiti v jasno bojno fronto sodelovanja s Cerkvijo. Tista, ki je započela z očlovečenjem Kristusovim kot prva to sodelovanje in o kateri je napovedano, da bo kači glavo strla, bo nam vlila poguma in nam dala skrivnost uspeha. Naše razmerje do Marije mora postati najtesnejše. Saj gre ven- Gospa Sveia — Brezje — Svete Višarje — slovenski Marijini domovi dar za to, ali bo Njena zastava zmagala ali ne. Kdo l>i nam mogel zadosti živo dopovedati, kakšno zanimanje in kakšno skrb ima za svoje zastavonoše. Prav la zavest, da se borimo za Njena načela, za F. I. Nekega večera malo pred pričetkom šole — bil sem takrat v šesti — mi gospodinja pove, da dobim v sobo sostanovalca, nekega študenta, če mi je prav. »Bom imel vsaj družbo,« sem odvrnil malomarno, kot bi se to mene ne tikalo. Preveč vesel pa nisem bil tega sporočila. Tako sem se navadil samotariti v svojem brlogu, da mi je bilo žal za izgubljeno samostojnostjo. Nazadnje me je pa tudi vznemirjalo vprašanje, kakšen je ta novi študent iz naše »Sibirije«. Stanoval sem namreč v veliki predmestni tovarniški hiši. Kljub rahli nevolji sem sklenil, da bom s svojim tovarišem prijazen in domač. Gotovo je kakšna uboga študentovska para, ki se z božjo in človeško pomočjo otepa lakote in cvekov ter tako počasi rije svojemu cilju naproti (če sploh ima kakšen določen cilj pred seboj, kar je pri modernih dijakih bolj redko), sem premišljeval o človeku, ki ga nisem še nikdar videl ali slišal o njem. Ko sem drugega dne na večer prišel domov, je slonel ob oknu lep mlad fant. Valoviti črni lasje, bled, skoro dekliško nežen obraz, globoke isinje oči in vitka postava so napravili name vtis, da stoji pred menoj fant iz vročih dekliških sanj v prvi mladosti. »Bog živi, France! Tvoj mir sem prišel motit. Mirko Zagornik, šestošolec.« S svojo lahko veselostjo me je očaral, da sem na tihem hvalil Boga, da mi ga je poslal v razvedrilo mojih temnih ur. Dolgo sva govorila tisti prvi večer najinega srečanja. Vse mogoče reči, pametne in prazne, sva obrnila kakor prijatelja, ki sta se po dolgem času slučajno srečala in se v divjem veselju vrgla v objem (kar pri nas ni navada — vsaj med moškimi ne). Še nobena jesen ni bila zame tako lepa ko tisla v šesti šoli. Z Mirkom sva živela kakor brata, ljubeča, vesela in polna mladega življenja. Vse, kar naju je kdaj težilo, sva si verno razkrila kot spovedniku. V lepih nedeljskih popoldnevih sva udarila v bližnje hribe. Kako čisto drugačen je bil Mirko v gorah! Doma v mestu bolj miren in tih, včasih skoro sentimentalen, je postal v višavah sončen in razposajen. Vriskal je in pel ter se široko smejal soncu in goram. Ko sva se lepega popoldne potila čez skalno steno, je nenadoma obstal in pogledal v globino pod seboj. Lice mu je pobožal rahel smehljaj. »Kaj ti tako ugaja?« »Višine, skale, sonce in ti. Dohiti me, če moreš,< se je sočno zasmejal in se pognal čee rob. Na vrhu je zastrmel nekam v daljave. Nepremično je upiral oči v sončno pokrajino in hrepenel nekam daleč. »Glej, tam za onimi gorami je velika ravnina. Kakor morje valove polja v prvem poletju, težka in zoreča. Sonce sije na to neskončno pokrajino, blagoslovljeno in posvečeno od njenih ljudi in Boga. Tam je moj dom. Sibirija pravite včasih tej moji deželi in ne veste, da je lepa, ljubljena od tisočerih, ki žive na njej, oboževana in zaželjena od sinov in sestra, raztresenih v tujini, borečih se za trdo skorjo kruha, ki jim ga domovina ne more dati. Čudna je ta pokrajina in čudni smo njeni ljudje. Jokamo in pojemo obenem. V tihi noči greš preko polja, ob potoku šume jelše, nad potjo šepetajo vitki jagnedi in ne veš, ali je to vzdih kajžarske matere, ki nima kruha za otroke, ali pesem dekleta, nežna in hrepeneča po fantu, ki se poti v vojaški suknji nekje na jugu...« Začeli so se deževni novembrski dnevi. Z izleti ni bilo nič več, učenje in inštrukcije pa tudi niso vzele vsega časa. Zvečer sem jaz čital, Mirko je pisal. Včasih mi je dal kaj, naj prečitam. Lepo je pisal, največ o domu ob sanjavi Muri, o materi, ki še ni pozabila treh sinov, padlih ob Soči, ki moli, da bi se vrnila hči, ki je vtonila v tujini. V šoli smo najboljše slovenske naloge čitali na glas in Mirkove so bile redno na programu. Njegova lahka, sanjava beseda je opajala, da so dekleta včasih naravnost požirala njegove besede in tekmovala, katera mu bo v odmoru prej čestitala. On pa se za vse skupaj ni dosti zmenil. Včasih mi je s smehom pripovedoval, kako ga skušajo marksisti pridobiti zase. Ob neki priliki, ko so posebno vneto silili vanj, jim Njenega Sina, za Njeno zmago, nas z vso silo naganja, »d a z a u p n o k Tebi k 1 i č e m o«. — To bodi naš dnevni klic v letošnjih šmarnicah. P. vihar je dejal z rahlim poklonom: »Hvala lepa za vaš trud, sem že kon-greganist, povsod pa ne morem hiti.« Precej poparjeni so ga pustili, ker so upali, da je že skoro čisto njihov. Poleg dobrega člana smo v kongregacijo dobili z njim izredno talentiranega igralca. Ko smo se v novembru pripravljali za akademijo na praznik Brezmadežne, je bil povsod gonilna sila in je vse naravnost sfanatiziral za delo. Tista akademija je bila gotovo ena najlepših, kar smo jih imeli. II. V kongregacijskem apologetskem krožku smo sklenili, da bomo šli vsak petek k maši in obhajilu. Večina je držala. Z Mirkom sva vsak tak dan že navsezgodaj ropotala po zaspanih ulicah v cerkev. Zadnji petek pred božičem sem sam ril skozi burjo in rahlo sipajoči sneg, Mirko je ostal doma, češ da ga glava boli. »Če si bolan, ostani v postelji. Živijo!« Šel sem. Malo čudno se mi je zdelo, da ga potem v šoli ni več glava bolela. Božične počitnice so bile precej dolge in komaj sem se zopet vživel v prozaični šolski red. Mirko me je začel skrbeti. Kadar je bil sam, je nekako brez misli sedel za mizo in gledal skozi okno. Včasih pa je bil naravnost razposajeno vesel, vendar sem čutil, da skriva za svojo razposajenostjo boje in nemir. Hodil je bogve kod in se pozno ponoči vračal. Na svečnico zvečer sem bil zopet sam doma. Zunaj je tulila burja mimo oglov in sipala sneg, v sobi je bilo prijetno toplo. V vsej hiši je kraljeval nenavaden mir kakor ibi veliko mravljišče zaspalo zimsko spanje, čital sem Cankarjeve Podobe iz sanj, toda branje me je utrujalo, da sem odložil knjigo in se napotil po sobi. Na mizi sem mimogrede zagledal debel zvezek in na njem v pokončni Mirkovi pisavi: Moj dnevnik. Da piše dnevnik, do takrat nisem vedel. Morda mi ta odkrije njegovo skrivnost? Odprl sem na slepo. »10. jan. Po dolgem, težkem hrepenenju sem spet pri tebi, draga, z vsem srcem ljubljena. Kako je vse te dni koprnela po tebi moja duša. Vse počitnice so bile ena sama lepa, ljubezni in hrepenenja polna slika nate. In sklenil sem: o prvem srečanju ji razodenem svojo skrivnost. Storjeno. Ti si rekla tisto besedo, ki sem se jaz komaj upal sanjati o njej. Kako opojno sladak je bil poljub tvojih cvetočih ustnic... Dana, najini duši sla se našli s tvojimi vdanimi besedami: »Mirko, ljubim te in nikoli več ise ne ločita najini poti...« »11. jan. Dušica, moje srce vriska in poje, prešerne radosti polno. Ti si moja sreča, sanja in pesem. Sama, sama. ..« »16. jan. Še nikogar nisem ljubil tako ko tebe, nikomur veroval tako ko tebi. In ti se smeješ moji preprosti veri, od matere vsajeni v srce. »Ti ljubljeni otroček moj, kako si še nedolžen. Pokazala ti l)om svet, kjer žive brez Boga, kjer ne poznajo večne resnice in tudi ne kazni za dejanja, ki jim ti praviš greh,« si dejala. Draga, ne trgaj mi srca! Pusti mi vero, ki mi jo je izročila mati, svetnica in mučenica.« »20. jan. Slonel sem ob tebi in prisluškoval tvoji besedi. Kakor tiha dekliška pesem v sanjavem pomladnem večeru je tvoja beseda, o ljubica. Ti si me začarala v svoj opojnosladki krog, da ne morem in ne smem več nazaj. Vem, ljubljena, pokazala si mi trpeče in razžaljene, njih krik po pravici in ne po Bogu, kakor si dejala. Moja vera gine ob tvojih vročih poljubih, tam daleč v revni bajti moli mati zame, da bi postal — duhovnik... Draga, vrni mi vero!« »23. jan. Dane že dvakrat nisem dobil doma. Danes pa sta bila pri njej neki fant j n dekle. Prestrašeno so me pogledali, ko seip vstopil. Kaj naj to pomeni?« »25. jan. Ali me varajo oči, ali je res? Dana hodi z drugim. K njej moram, sicer mi razžene srce.« Obrnil sem tri liste. »1. februarja. Kakor omotičen sem hodil ves dan okrog. Glava me boli in v prsih čutim nekaj težkega. V žilah mi gori in vre kri, vse bitje mi kliče po tebi, Dana. Bil sem pri njej. Zunaj je divjal snežen vihar, ona pa se je smejala divjemu plesu narave. Tudi v meni je divjal vihar, močnejši in silnejši od onega zunaj. »Draga, me res ljubiš,« sem dahnil. Začudeno, neverjetno me je pogledala: »Ti še vprašuješ?« »Kaj pa drugi —« sem iztrgal iz sebe. Brezskrbno in veselo se je razlil njen smeh po sobi: »Norček, saj sem samo tvoja, tvoja ...« Stisnil sem jo k sebi in ji vroče ustnice vsesal v beli vrat. Čutil sem, kako je tudi v njej vrela mlada kri. »Še veruješ, dragi v Boga?« »Bog si ti, ti... vate verujem!« Nocoj je zunaj vihar. Jaz pa jadram skozi vihar in noč v pogubo brez vere, brez Boga ... O, mati, če je res Bog, prosi, da se me usmili, grešnika in izgubljenca.« »2. febr. Zvečer moram k Dani, pisala mi je, da radi važne reči. Bodi! Grem, vendar bi bilo morda bolje, da bi ostal doma. Duša in telo sta mi bolna, onemogla. Čutim: padam in ne morem nazaj.« Zaprl sem dnevnik in ga položil na prejšnje mesto. Grenka je bila moja zavest in težka je bila obtožba, da nisem prej spoznal prijateljevih bojev. Sklenil sem počakati, da se vrne. Čakal sem do enajstih, do polnoči in ni ga bilo. Zavil sem se v plašč, ugasnil luč in odšel v noč. III. Burja mi je zagnala val drobnega snega v obraz. Tesno sem se zavil v plašč in se sklonjen gnal proti vetru. »Kam? Kam naj grem iskat nesrečnega prijatelja, če ne vem za njegova pota, za njeno stanovanje?« Uro, morda še več, sem taval po predmestju med samotnimi hišami, pogreznjenimi v globok sen. Srečal sem nekaj sključenih ljudi, ki so se tesno zavijali v ohlapno obleko. Ne vem, kdaj sem zavil čisto izmed hiš. Pred menoj se je dvigal dolg zid, čezenj so se sklanjali temni obrisi dreves. Rahel somrak je ležal nad pokrajino, kakor bi nekje za oblaki sijala močna luč. Obstal sem. Daleč v mraku je zapiskal vlak in skozi meglo je včasih šinil žarek daljne luči. Spodaj je spalo mesto, tu za menoj mrliči; tam doli so se ljudje premetavali potni in še v sanjah strastni po mehkih posteljah, ob meni je bil mir, lep in veličasten, po katerem tolikokrat hrepeni žalostna, težko preizkušena duša. Stal sem in prisluškoval viharju, ki se je lovil v zelenili cipresah. Nedaleč od mene je nekaj zaječalo kakor človek v težkih sanjah. Po lelesu sem začutil mravljince. »Kaj je? Strahovi?« Še vedno sem se smejal sličnim veram in pripovedkam, tisto noč me je pretreslo. Počasi in plaho sem šel v smeri vzdiha. Na klopi pri vratih, ki peljejo na pokopališče, sem zapazil temne, nedoločne obrise. Prižgal sem električno svetilko. Bela luč je zableščala na snegu in osvetlila na klopi sedečega — Mirka. Glavo je imel uprto v roke in še napol pokrit je dremal in čakal smrti. Z nervozno naglico sem ga stresel, mu otipaval žilo in prisluškoval dihu. Počasi se je pretakala po žilah kri, kakor voda v reki, ki počasi zamrzuje. Zdramil se je in me čudno pogledal. »Kje sem?« »Vstani, Mirko, domov pojdeva! Mraz je tukaj.« Dolga in težka je bila pot skozi sneg in vihar domov. Z vsem telesom je Mirko slonel ob meni in tako sva si počasi utirala pot naprej. Tiho sva se splazila v hišo in v toplo sobo. Ali je to dobro za premrzlega tovariša, nisem pomislil. Spravil sem ga v posteljo. Legel je vznak in se bolno zastrmel v strop. »Franci, zakaj si prišel pome, zakaj si me prebudil iz lepih sanj,i je naenkrat planilo iz njega. Stopil sem k njemu. Kakor obupanec, ki so ga sneli z vrvi, me je pogledal z motnožarečimi očmi. »Umiri se, Mirko, bolan si.« »Pusti me, naj grem nazaj, da zaspim spet v sen, iz katerega si me prebudil v življenje.« Govoril je pretrgane, obupne besede in gorel v vročici. Proti jutru, ko so v tovarnah že piskale sirene z žalostno zavijajočimi glasovi, se je umiril in zaspal. V šolo nisem šel, Sedel sem ob prijateljevi postelji in mu gledal v izmučeni obraz. Gospodinjo sean poslal po zdravnika. Prišel je ob desetih in kratko ugotovil: pljučnica; nevarno. V bolnišnico. Proti poldnevu se je Mirko prebudil. Trudno je odprl oči in izgubljeno gledal okrog sebe kot da bi nekaj iskal z očmi. »France, hvala ti! Morda pa je bilo najbolj prav tako, da si me rešil,« je zajecljal. »Kaj si misliš o meni? 0, vem, gotovo me obsojaš. Vzemi dnevnik, na mizi je, morda boš potem sodil mileje.« »Sem že čital,« sem priznal, »nato sem te šel iskat.« »Prav. Morda si spoznal v njem vsaj odsev boja, ki je divjal v meni zadnje dni: boj med vero in divjini ognjem, ki ga je netila v meni Dana. O, lepa je, ti je ne poznaš. Kako gore njene oči'! Vroče in strastne se ti vsesajo v dušo in te vlečejo k sebi. Včeraj mi je pisala, naj pridem. Šel sem. Na poti mi pismonoša izroči brzojavko. — Mali mi je umrla. Skoro sen) omahnil v sneg. Stal sem in brez misli gledal v tla. Hotel sem se vrniti nazaj domov, a vabile so me liste zapeljive oči. ,Tam najdem tolažbo', sem si dejal. Ves ubog in truden sem omahnil v njeno sobico. »Kaj ti je, ljubček,« jo je zakrbelo. »Nič,« sem lagal in potlačil divjo bol. Bila je tako lepa in zapeljiva kot še nikoli. »Izpolnil mi boš nekaj, dragi,« je prosila. »Bom.« »Odstopiti moraš od kongregacije. Moj si in nikogar drugega, name moraš misliti in ne na Marijo.« »Ostrmel sem: »Zakaj?« »Ker jaz hočem tako.« V očeh ji je gorel ogenj in mi palil dušo. Nagnila se je k meni: »Saj boš, ljubi. Glej, bojim se zate, da te mi odtuje.« Sklonil sem se pod njeno težo, V žepu na prsih sem začutil list, ki mi je naznanil njeno smrt, smrt svetnice, ki me je učila moliti in verovati. »Ne morem, draga,« sem dahnil, »sedaj še ne.« »Moraš.« V očeh je plamtelo kot v očeh levinje, pripravljajoče se na napad. »Nočeš. Pojdi! Ne ljubim te.« Obrnila se je in šla k oknu. Obsedel sem pobit in onemogel. »Si me kdaj ljubila?« sem prosil. »Najbrže ne in je morda prav, da te nisem. Pojdi, Mirko, da tudi ti ne postaneš kakor jaz.« Nisem cul njenega prosečega glasu, čul sem besedeo »ne«. Planil sem pokonci, ji zagnal grdo besedo v obraz in zmečkano brzojavko pred noge. »Ti si mi ubila življenje, vlačuga« in opotekel sem se skozi vrata. Kako in kdaj sem prišel do pokopališča, ne vem. Našel sem tam klop in sedel. Tam si me našel ti in popeljal nazaj v življenje.« Hripav in truden je postal njegov glas. Ko je umolknil, je zopet nemo zastrmel v strop. Ob dveh popoldne so ga odpeljali v bolnišnico. Lahka je pot iz življenja, a težek je povratek. Opojen od strasti je bežal Mirko s sveta, z molitvijo in pokom se je vračal. Dva meseca je ležal v bolnišnici in niti zdravniki niso vedeli, kaj mu je. Prišla je pomlad in Mirko je romal na Golnik. Nedavno sem pregledoval papirje v miznici. Med pismi sem našel tudi nekaj Mirkovih in v zadnjem sem čital: »Vračam se. Ne domov iz tega kraja upanja in obupa, kjer živimo in upamo v življenje tam spodaj v svetu, ampak v življenje. France, vriskaj in poj z menoj. Zopet molim in verujem ko nekdaj, ko sem še čisto majhen sklepal otroške ročice v materinem varstvu. V žilah čutim novo moč. Kmalu pridem zdrav k tebi v vas. In zopet bova hodila v gore ko nekdaj, zopet verovala vase in v življenje, v svoje mlade sile in moči. France, jaz sem zdrav, zdrav...« Uslišana je bila molitev sinu, ki se je vrnil v hišo očetovo ubog in bolan. Vstalo je novo življenje, polno moči, zdravja in pesmi. Slišal sem vrisk v gorah. Jasno je jeknil glas v skalovju in se zaganjal v sončni dan. Na vrhu skal je stal Mirko in pel svojo zahvalno pesem. »Tisočera hvala, Gospod ...« Iz viharja je vstal nov, jasen dan in truden popotnik, omamljen od strele, se je zbudil in krenil na sončno pot. Srednješolske Boris: Hreszdomci jočejo Brezdomci jočejo in kličejo in prosijo. Usmili Bog ubogih se sirot in reši strašne bede svoj rod! Obrazi spačeni, izmozgani, trpinčeni, se nam reže na vsak korak v obraz. In mi se jih ogibljemo smeje!? Glej, Bog, brezdomne mase žarečih oči, koščenih■ rok! Si res jih ustvaril po svoji podobi? — Brezdomci jočejo, ne kličejo, ne prosijo. Ker so zaman potrkali na vrata k nam, so tiho in le stiskajo zobe. F. J. 'D-Z.ug jKarlsruOe-MUnc&en » V enakomernem ritmu drvi brzovlak v globino noči . . . Šipe so motne od ledenih curkov, ki bijejo vanje. Truden naslanjam čelo nanje in iščem za lučmi, ki bežno pozdravljajo iz noči samotne. Morda bedi še plavolaso dekle nad svojimi sanjami. . . Mogoče sloni mlad človek z glavo nad dlanmi, posluša škropot jesenskega dežja in vrisk drvečega brzovlaka in — joče ... Kupe je v rahlo svetlobo oblit od ene same rdeče žarnice. V poltemi sedita ob meni mož in žena, morda mladoporočenci, morda se šele na poročno potovanje peljeta ... Trudne, žalostne so oči mlade žene. Boke, ki leže onemoglo v naročju sklenjene, oklepajo šopek rdečih, venečih rož . . . Kako dobro je čutiti ob sebi tople, žive ljudi sredi tuje dežele in črne, meglene noči! Mehka trudnost mi lega na oči. Rad bi po otročje naslonil glavo v naročje mlade žene in vdihavajoč vonj rdečih rož zaspal... V enakomernem ritmu drvi brzovlak v globino noči... Jesenski dež šumi ob naša okna. Roj zlatih isker trka na šipe in tiho ugaša ... F. J. Jesen v Muncfrenu Kako je letos žalostna jesen ... Nekje v temi igra radio. »Am einen Tag im Friihling, da mar's so schon ...« Trudno, razočarano poje ženski glas. Počasi se izgublja refren v temino in mraz, v šum dežja, ki trka kot s prstom na staro pločevino. Težke mi bijejo kaplje v obraz, ob .vsaki me zazebe, kot bi mi kanila v kri, da se stresem, in zašklepetam z zobmi. Motno mežikajo v temi luči, kot žalostne, trudne dekliške oči. Odsevi trepetajo iz mokrega asfalta. Ljudje mračni in tihi svojo pot hite. Črne sence za njimi beže, se v kolobarju okrog njih love in rastejo v neskončnost... Počasi, počasi zagrinjajo vse ... S plakata pod kinom »Central« se reži obraz. Kaj? Se dela norca sam iz sebe ali iz nas? Ne vem. Jaz sam blodim po temini in spremljajo me le spomini. .. Mislim. na pomlad v domovini in na cvetoče kostanje v parku in na dekle pod njimi... ... Sladko šumijo čebele, kostanjevi cveti plavajo v pomladnem vetru in sedajo na njene črne lase kot beli metulji... r/ zaprtimi očmi čaka ona in se smehlja. Jaz pa sedim tam in si je ne upam poljubili... A kje je zdaj to daleč proč! Zdaj je jesen. »Es war einmal so schon ...« poje nekdo v noč... In jaz bežim v dno temin in hočem skriti svojo žalost sam pred seboj. Zastonj! Klic fantovske duše po Njej in po naši pomladi se v mrzli jeseni in temi ne da, ne da utopiti... Izdaja konzorcij »Straže«. (Anton Tepež) Urejuje Matej Poštuvan Tiska Jugoslovanska tiskarna. (K. Čeč)