VZTRAJNO PRIZADEVANJE PO RAZŠIRITVI JEZIKOVNEGA OPISA
Olga Kunst-Gnamuš: Razumevanje in tvoijenje besedila. Poskus pragmatične razčlembe. Ljubljana, Pedagoški inštitut 1986. 109 str.
Pedagoška raziskovalka in učiteljica metodike dr. Olga Kunst-Gnamuš si že več let prizadeva, da bi razširila opis slovenskega jezika. O različnih problemih, ki presegajo običajne slovnične ravnine (gla-soslovje, oblikoslovje, skladnjo), je napisala že četrto knjigo. Ta zadnja obnavlja mnoge plodne ideje iz prejšnjih knjig, pretežno pa obravnava besediloslovje (tekstologijo) in pragmatiko.
Besediloslovje se ukvarja z razumevanjem in tvorjenjem besedil, tj. z nadpovedno jezikovno enotOi v marsičem se ta nova veja jezikoslovja prekriva s stilistiko, poetiko in praktičnim sporočanjem. Pragmatika pa raziskuje odnos med jezikovnim znakom (besedo, povedjo) in uporabniki jezika (spo-ročevalcem, naslovnikom). Ista poved ima pri različnih uporabnikih jezika različen pomen. Gnamu-ševa nam to pojasnjuje na preprostem primeru: Stavek Jutri se bo vrnil oče je lahko tolažba, če ga izrečemo otroku, ki očeta težko čaka, grožnja, če ga izrečemo otroku, ki se očeta boji, obljuba, če ga izrečemo otroku, ki ima očeta rad. (Str. 22) Na podobnem primeru nam razlaga tudi, kako je namen govorjenja največkrat zamolčan, pač pa se pokaže v poročanem govoru: A je povedal B, da se jutri vrne njen mož. A je opozoril B, da se jutri vrne njen mož A je obljubil B, da se jutri vrne njen mož. A je zagrozil B, da se jutri vrne njen mož. (Str. 23)
Ob pazljivem branju knjige se pred nami razgrne obsežna mreža besediloslovnih in pragmatičnih pojmov: besedilo, referenca, koreferenca, pozaimljenje, posamostaljenje, preimenovanje, kontekst (okoliščine), družbeno-govorni položaj, govorno dejanje (speech act), performativi, propozicija, per-supozicija, izpeljava, ilokucija (vplivanje), perlokucija (učinek) idr. Mogoče so za manj razgledanega bralca nekateri pojmi premalo jasno definirani, toda v celem so težnje avtorice dovolj razumljive, saj jih razvija kar v treh sklopih: kot teorijo, kot vzorec empiričnih raziskav in kot ideje za prenovitev pouka slovenskega jezika.
Iz teoretičnega dela se kaže izvrstna avtoričina razgledanost po evropski literaturi o tej strokovni problematiki (Griče, Searle, Wunderlich). Njeno obvladovanje pragmatične teorije je tolikšno, da s to teorijo komentira komunikacijo v vsakdanjem življenju (pogovore, samoupravno dogovarjanje, polemike). V empiričnem delu so predstavljene raziskave razumevanja in tvorjenja več besedil: poročila, navodil in basni. Ugotavlja, kakšne težave imajo pri razumevanju in tvorjenju besedil učenci različnega socialnega porekla. Gnamuševa se zaveda, da pravila izbire in rabe jezikovnih sredstev niso zadovoljivo klasificirana, vendar ima vseeno polno zamisli, kako bi se dalo to teorijo uporabiti pri jezikovni vzgoji. Ugotavlja primanjkljaje pri jezikovnem pouku in razvija metode za analizo objektivnih in subjektivnih prvin v opisu in pripovedi. Jasno ji je, da se objektivno in subjektivno preliva eno v drugo, vendar se vseeno pogumno loteva tudi take analize.
Na različnih mestih v knjigi proseva avtoričino nezadovoljstvo, da pragmatika prodira v šolsko prakso tako počasi. Za to je po mojem mnenju več razlogov: po eni strani pragmatična analiza nima take stopnje natančnosti kot npr. besedna ali stavčna analiza, po drugi strani pa se učitelji bojimo, da bi se znašli na spolzki ploskvi, po kakršni se nismo vajeni gibati. Avtorica dopušča za izrekanje istega namena precej različne povedi, npr. Pojej koren! - Takoj pojej koren! - Korenje je zdravo, le pojej ga! (Str. 94) Takega drsenja prvotnega pomena pri slovnici nismo navajeni, tako imamo občutek, da smo pri pragmatiki na področju, ki je bliže stilističnemu variiranju ali sporočanju kot pa slovnici.
Kdor želi slediti Olgi Kunst-Gnamuš, mora imeti veliko veselja za študij psiho- in sociolingvistike, precej pronicljivosti in smisel za jezikovno eksperimentiranje v razredu. Upajmo, da bo čedalje več učiteljev, ki bodo pripravljeni vnašati v pouk poleg prenašanja znanja tudi prvine raziskovalnosti
29
in ustvarjalnosti. Posebno pomembno pri tem bi bilo, da bi na ta način prišlo pri pouku slovenskega jezika do boljše integracije med slovnico, književnostjo in sporočanjem.
Franc Žagar Pedagoška akademija v Ljubljani
30