-    47
Za poduk in kratek čas,
Milošnje in pa beračenje.
Dve narodni pravlici.
Gotovo je, da je veliko ljudi dobrega in milega serca na svetu, pa je tudi silno število res potrebnih revežev; Tendar je tudi dosti skopuhov, ki bi raji dušo vragu kakor bel vinar revežu dali. Nasproti pa je tudi gotovo , da se cede in cede vlačijo potepuhov lenih in tacih bab, kterim se smilijo njih otroci in jih ne dajo služiti, temuč doma pri peči lenobo pasejo in za prihodnje tatove in malopridneže vsake baze prakticirajo.
V kakošen greh šteje slovenski narod in menda ž njim    i vsak pameten človek revežev po moči ne podpirati, tudi pa nasproti brez potrebe beračiti in ljudi gljušiti, kažete sledeči narodni pravlici.
1.
Bil je premožen kmet,   ki je zraven svojih pridno   ob-delovanih zemljiš  pri tovorii veliko dnarja  pridobil.    On   in
»
žena njegova sta rada bogajme dajala in sreča jima je bila mila. Zbudi se pa neka prevzetnost v sercu žene , rekoč : lej, mož vsak pot mošnjo dobička domu prinese, ti pa nimaš ničesa pokazati, kar bi bila prig^osp o darila. Sklene tedaj bolj skopa biti in spravljati, da bi tudi ona imela kaj možu pokazati. Zato jenja bogajme dajati, berače jame poditi ter darove v skrinjo skupaj metati, misleča si. ko mož domu pride, me bo zlo vesel. Mož pride — pa ni prinesel mošnje dobička. Le od nesreč je pravil, ktere so ga poteptale. Potolažiti ga nekoliko, mu pove žena, kako je ona varčna bila, in da na to vižo se bo zgubljeno kmalo pridobilo. Pelje moža v skrinjo gledat, kaj da je prihranila — ali kaj je bilo! Polna skrinja kač, gadov, modrosov in družin strupenih žival je bila! Prihranjeni, revežem od-targani darovi so bili.
2.
Bil pa je tudi nedelaven potepuh, ki ni za potrebo prosil, temuč kar je dobil poprodal in zažgančal. Enkrat se ga je navlekel za kervave žulje dobrih rok prav po sva-tovski. Obležal je pri cesti, priprošeni kruh pa je bil krog njega raztresen. Memo pride popotnik. To viditi, ga serce zaboli, kruh pobere ter ga beraču na persi položi, da bi ga memo gredoči ne pohodili. Komaj zgodi se to, začne berač stokati, kakor bi ga napenjalo. Smertni pot stopa mu na čelo ter ne more ganiti se. Ptujec to viditi se začudi, gre bliže, berača strese in kruh riz-nj pade. Ah! zdihuje berač, ko bi ne bili kosca kruha s pers mi vzeli, bi bil poginil — huje mi je bilo, kakor bi bil ves svet na meni ležal! — Tako težak je vsak dar, ki ga berač nepotrebni v mavho spravi!                                                                          —k.