Začela se je javna razprav o skupni izobrazbeni osnovi v usmerjenem izobraževanju, ki je bistvenega pomena prav sedaj, ko razprav-' Ijamo o zakonu o usmerjenem izobraževanju in drugih predlogih za- 1 kona s tega področja. Zgrešeno bi bilo, če bi obravnavali posamezne odseke iz celotnega novega sistema vzgoje in izobraževanja razdrobljeno ne da bi hkrati jasno videli celoto vsebine in organizacije in razvojnega postopka. Skupne osnove pomenijo temelj usmerjenega izobraževanja, osnovno raven za vse, toda dobrega temelja ni mogoče postaviti, če ne vidimo jasno celotne zgradbe. To je bila tudi vodilna misel razprave o predlogu skupne vzgojnoizobrazbene osnove v usmerjenem izobraževanju na 4. seji Republiškega sveta za vzgojo in izobraževanje.
časnik delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije, Ljubljana, 23. marca 1979 - št. 5 - letnik XXX
Temeljna izobrazbena raven za vse
Čez nekaj let bom že sam programiral... (Foto: Miran Novšak)
Šolski kompleti za elektroniko so priljubljeni na šolah. (Foto: M. Novšak)
Člani sveta so kritičo pregledali besedilo predloga, ki ga je pripravil Zavod SR Slovenije za šolstvo, in ugotavljali, da bo le-to treba še temeljito prečistiti, da ne bo, kakor je naglasil dekan filozofske fakultete dr. Matjaž Kmecl, priokusa po tehnokratski mentaliteti. Hkrati se je odločno zavzel za neprekinjeno spoznavanje matematike, potrebne sodobnemu človeku na vseh področjih dela, in učenje tujega jezika po osnovni šoli, saj oboje sodi v temeljno znanje. Razprav-Ijalci so opozarjali, da se ni mogoče usmerjati le v učenje enega svetovnega jezika, temveč je treba skladno s potrebami združenega dela in družbenega življenja zajeti znanje več svetovnih jezikov.
Med poglavitne pomanjkljivosti sodi nepoglobljeno razpravljanje o usmerjenem izobraževanju, tako so odzivi in tolmačenja še zelo različni. Pomena le — tega ni mogoče obravnavati samo z osrednjega »ljubljanskega« gledišča, temveč s celotnega slovenskega; šele tako bomo lahko stvarno ocenili, kakšen napredek pomeni korak v usmerjeno izobraževanje. Javno razpravo bi morali graditi tudi na stvarnih podatkih o sedanjih razmerah v našem šolstvu, upoštevati vso mladino, da bi natančno ovrednotili postopke in razvoj za uresničitev družbeno izredno pomembne zamisli o usmerjenem izobraževanju.
Nekateri so se tudi obregnili ob pojem »družbeno potrebno delo«, ki je v besedili večkrat omenjeno, češ da preveč spominja na včasih znano prevz-nojno »družbeno koristno delo«. Navsezadnje vzgoja ne more biti namenjena drugemu, kakor osebno in družbeno vrednemu delu. Pri tem je treba enakovredno dojeti vse vrste možnega človekovega dela, ne pa preprosto zatrjevati, da je le neposredno proizvodno delo nekaj vredno. To je posebno pomembno sedaj, ko je treba uveljaviti določilo o delovni praksi učencev, ki gotovo ne more bjti omejeno le na fizično delo. Že zdaj moramo izdelati predloge usmerjenega izobraževanja za posamezne smeri, da bo tudi nestrokovnjakom jasno, kako bo potekalo izobraževanje po novem. Če bodo ljudje to vedeli, bodo lahko tudi ustvarjalno razpravljali, predlagali in spoznali, kaj morajo storiti v svojem okolju.
Včasih se zdi. da so celo učitelji še vse preveč pod vtisom starih didaktičnih vzorcev, pa ne dojamejo, da učna ura ne more biti več edino zveličavni dejavnik vzgojnoizobraževalnega dela in učinka'. Življenjsko je treba uvajati zahtevne nove oblike in načine dela, ki se prepletajo v učni uri, dejavnosti prostega časa, delo v organizacijah združenega
dela in krajevni skupnosti. Upoštevati moramo, da se odpirajo posebne možnosti z uvajanjem kulturnih, telesnokulturnih in delovnih dni v strnjenem času, ki prav tako pomenijo koristno obliko učenja. Če vzgojnoizo-braževalni proces to programsko dobro zajame, potem ne more biti nestrpnega barantanja za ure pri posameznih predmetih, vemveč bo bolj pomembno vključevanje kulturnih in drugih vsebin v celostno delo in življenje učencev, vpleteno v okolje. Ponekod v organizacijah združenega dela že resno razmišljajo o novem vzgojnoizobraževal-nem delu. Dobro vedo, da učenci ne bodo prihajali dovršeno usposobljeni za delo in da bo treba storiti, še marsikaj za njihovo	izpopolnjevanje.
Skupna osnova usmerjenega izobraževanja še daleč ni tista podlaga, ki bi zadoščale in za nadaljnji študij na visoki šoli, dati pa mora splošno znanje, s sposobnosti in kulturo, ki je pogoj za zdrave vključevanje v združeno delo in samoupravljanje. Učenec naj v spremenjeni šoli resnično doživlja kakršnokoli delo da bo hkrati razvil tudi ustrezen odnos d* dela in samoupravljanja, ga doživel kot svojo in družbeno vrednoto, spoznal možnost ustvarjalnosti in svojo potrebo. Prav zato pa bomo morali še veliko da se bo spremenilo delo in življenje šole.
Ob vsem je treba v javni razpravi upoštevati še to, da ni bistvene ločnice med izobraževanjem mladih in odraslih, da je uresničevanje usmerjenega izobraževanja tudi nenehen proces izobraževanja ob delu in iz dela. V skladu s tem je treba pripraviti tudi izobraževalne programe. Če bo to jasno, potem bo tudi laže omeniti nevzdržne pritiske prenatrpanih učnih načrtov z zavestjo, da bo treba marsikaj pridobiti še v oblikah izobraževanja za odrasle. Naši učenci v primerjavi z učenci drugih evropskih dežel niso ravno preobremenjeni, čeprav so na lestvici obremenitve srednješolcev v gornji tretjini. To pa pomeni, da je treba obremenitev nekoliko »zrahljati«, ne pa naložiti še več dela. Rešitev moramo iskati v didaktičnih razsežnostih; zato je bistveni del uresničevanja dobro načrtovanje, ki ga bo treba dokaj hitro odgovorno opraviti.
Družbeni svet je predlog skupne vzgojnoizobrazbene osnove v usmerjenem izobraževanju sprejel za javno razpravo ob spoznanju, da bo treba temeljito obravnavati še veliko nerešenih zadev. Hkrati so opozorili, da morajo strokovne organizacije storiti vse za pravočasno izdelavo ustreznih učbenikov.
R. L.
Osnovnim organizacijam Zveze sindikatov Slovenije
Po akcijskem načrtu javne razprave v Zvezi sindikatov Slovenije o nadaljnjem uresničevanju socialistične samoupravne preobrazbe vzgoje in izobraževanja, s posebnim poudarkom na osnutku zakona o usmerjenem izobraževanju, ki je sestavni del usklajene in enotne akcije vseh družbenih sil za zagotovitev široke in demokratične javne razprave v okviru Socialistične zveze delovnega ljudstva, poziva republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti osnovne organizacije zveze sindikatov, naj v svetih, učiteljskih in vzgojiteljskih zborih temeljito in poglobljeno razpravljajo o preobrazbi vzgoje in izobraževanja v SR Sloveniji.
Republiški odbor proporoča, naj se osnovne organizacije Zveze sindikatov Slovenije povezujejo z uporabniki v temeljnih organizacijah v krajevnih in samoupravnih interesnih skupnostih. V teh razpravah naj iščejo skupne odgovore na vsa aktualna vprašanja preobrazbe vzgoje in izobraževanja.
Republiški odbor meni, da je treba v razpravi še posebno poudariti tale vprašanja:
—	uveljavljanje novih družbenoekonomskih odnosov ali pridobivanje dohodka š svobodno menjavo dela;
—	samoupravno interesno organiziranost vzgojnoizobraževalne dejavnosti v posebnih izobraževalnih skupnostih, občinskih interesnih skupnostih in njihovih enotah;
—	samoupravno organiziranost vzgojnoizobraževalnih organizacij in kritično presoditi dosedanje uspehe in slabosti pri organiziranju TOZD in DO in delovanje svetov;
—	kadrovska vprašanja, pripravništvo in strokovne izpite, in zagotavljanje in izpolnjevanje možnosti za opravljanje vzgojno izobraževalnega dela, pretok in dotok kadrov in drugih dejavnosti za uspešno delo v COŠ, podaljšanem bivanju in usmerjenem izobraževanju;
—	razčlenitev razmerja med delovno in učno obveznostjo učiteljev in vzgojiteljev;
—	organizacija načrtnega poklicnega usmerjanja v osnovni šoli in v usmerjenem izobraževanju v nadaljnjih vzgojnoizobraževalnih programih in usmeritvah izobraževanja.
Pridobivanje in poglabljanje pedagoške izobrazbe učiteljev
V	zimskih počitnicah je Center filozofske fakultete za pedagoško usposabljanje organiziral štiridnevni seminar za tiste učitelje z visoko izobrazbo, ki poučujejo na raznih srednjih šolah, pa si med študijem niso mogli pridobiti ustrezne pedagoške izobrazbe. To je bil že sedmi tovrstni seminar, ki je imel tokrat 45 udeležencev — med temi je bilo največ diplomiranih inženirjev raznih strok.
Predavanja o izbranih temah s psihološkega, pedagoškega, andragoškega in didaktičnega področja so dopolnjevale tu in tam žive razprave in izmenjava izkušenj o najbolj perečih problemih (npr. s področja ocenjevanja, motiviranja učencev ipd.). Mnogi udeleženci so izjavljali, da so ob tem prvič dobili neposredno strokovno potrditev o tem, da so ajihova pedagoška prizadevanja pravilna.
V	sklepni anketi so udeleženci izrazili mnenje, da jim seminar ne bo le olajšal pripravo na izpite, ki so pogoj za opravljanje strokovnega izpita, temveč da jim bo pomagal tudi pri boljšem razumevanju in obvladovanju problemov, ki jih srečujejo v svojem zahtevnem poklicu in na katere jih visokošolski študij ni pripravil. Predlagali so, da bi kazalo še več spregovoriti o specifičnih problemih mladostnika, morda v obliki posebnega seminarja. Menili so, da bi morali na večini fakultet in visokih šol postopno odpreti tudi pedagoške smeri študija, kakor so jih že na nekaterih (FSPN, EF, BF, FNT) in poskrbeti zlasti za razvoj zanemarjenega področja specialnih metodik pouka vrste strokovnih predmetov. Treba bi bilo pospešeno odpirati interdisciplinarno in medfakultetno organizirane smeri podiplomskega študija, namenjene predvsem naju-
spešnejšim srednješolskim učiteljem, s čimer bi pridobili tako potrebne specialne metodike — učitelje, strokovnjake za pripravo učnih načrtov, pripomočkov itd.
Udeleženci so se zavzemali tudi za to, naj bi seminar razdelili na več seminarjev, ločeno po predmetih (psihologija, pedagogika, didaktika) in vključili vanj še več praktičnih prvin. Vsakršno širjenje tovrstne dejavnosti pa je za zdaj glede na veliko obremenjenost učiteljev na filozofski fakulteti praktično neizvedljivo. V zadnjih letih ni bila odobrena prav nobena kadrovska razširitev za obširno področje osnovnega in dopolnilnega pedagoškega usposabljanja učiteljev z visokošolsko izobrazbo; to dejavnost opravljajo učitelji in asistenti poleg svoje osnovne pedagoške obveznosti z rednimi študenti in študenti ob delu.
Kot prispevek k poglabljanju znanj s pedagoško-psihološkega področja sta bila v zimskih počitnicah na filozofski fakulteti organizirana še dva dvodnevna seminarja (Individualizacija pouka in programirani pouk pod vodstvom prof. dr. Franca Strmčnika in Oblikovanje smotrov in vrednotenje rezultatov pouka pod vodstvom izr. prof. dr. Bariče Marentič Požarnik). Tudi ta dva seminarja sta pritegnila precej učiteljev srednjih strokovnih šol. Seveda je to po obsegu le skromen prispevek k nujno potrebnemu dvigu pedagoške kulture učiteljev strokovnih predmetov na srednjih šolah. Zavzemati se bo treba za ureditev najnujnejših kadrovskih in finančnih možnosti, da bodo matične visokošolske organizacije, v sodelovanju z Zavodom SRS za šolstvo, lahko kaj več storile na tem področju. —BMP—
Redni razpis v letu 1979
Redni razpis v letu 1979 za novarstvenih in vzgojnoizobru-sklenitev delovnega razmerja za ževalnih organizacijah bo objav-opravljanje del in nalog v vzgoj- Ijen letošnjega 6. aprila.
dogodki
0 sodelDvanju prosvetnih časnikov
Pred kratkim so se v Beogradu sestali na seji sekcije jugoslovanskih prosvetnih časnikov predstavniki uredništev in se dogovorili o delu v tem letu. Najprej bodo prihodnji mesec izdali skupno številko časnika v počastitev 60-letnice Komunistične partije Jugoslavije, Zveze sindikatov Jugoslavije in Zveze komunistične mladine Jugoslavije Zanimiva je tudi zamisel o izdaji monografije prosvetnih časnikov jugoslovanskih republik in pokrajin, ki naj bi izšla še pred poletjem.
Za Slovenijo pa je pomembno,
da bo letošnja skupščina novinarjev in sodelavcev prosvetnega tiska konec junija na Bledu. Ob tej priložnosti bomo proslavili tudi 30-letnico Prosvetnega delavca. Novinarji in dopisniki se bodo po slavnosti in končani letni skupščini udeležili še enodnevnega strokovnega seminarja in obiskali nekaj najzanimivejših slovenskih krajev. Ogledali si bodo kulturne in zgodovinske znamenitosti in delo nekaterih vzgojnoizobraževalnih organizacij, ki že uspešno uresničujejo preobrazbo vzgajanja in izobraževanja.
Sprejem pionirjev vZSM je praznik
Dejavnosti ob letošnjih sprejemih novega rodu pionirjev v Zvezo socialistične mladine Slovenije se bodo začele z odhodom zvezne štafete mladosti z Raven na Koroškem 24. marca. Prav zato je treba v občinskih konferencah Zveze socialistične mladine Slovenije ob pripravah na zvezno štafeto mladosti oživiti dejavnost komisij za delo s pionirji pri predsedstvih občinskih mladinskih organizacij. Tako je mogoče tudi razumeti napotilo republiške konference Zveze socialistične mladine Slovenije ob letošnjem sprejemu pionirjev v mladinsko organizacijo.
V programskih izhodiščih je Zveza socialistične mladine Slovenije zapisala, da je delo s pionirji družbeno odgovorna in častna naloga. Tisti, ki se odločajo za delo z najmlajšimi, morajo imeti veliko ljubezni in volje do takšnega dela, ustrezne moralne in politične lastnosti, pa tudi primerno izobrazbo in znanje. Skratka za takšno delo morajo biti usposobljeni.
Kadri za delo z najmlajšimi prihajajo iz najrazličnejših struktur, organizacij, zato delo na tem področju ne sme biti -— tako,kot je še marsikje, samo »zadeva« učiteljev. Pospešene priprave za sprejem novih članov v ZSMS se začasno z odhodom zvezne štafete po Jugoslaviji z najlepšimi željami za Titov rojstni dan. V tem letu naj bi bilo sprejeto samo v naši republiki več kot 26.000 pionirjev, učencev osnovnih šol v Zvezo socialistične mladine Slovenije.
Letošnjemu sprejemu pionirjev v mladinsko organizacijo, ki je lani praznovala, prav ob jubilejnem X. kongresu, 35-oblet-nice svojega delovanja v Sloveniji, dajejo še posebno obeležje proslavljanje 60-obletnice SKOJ. (Zveza komunistične mladine Jugoslavije). Obenem je to tudi priložnost za iskanje novih oblik dela in povezovanja med Zvezo pionirjev in Zvezo socialistične mladine Slovenije.
Ne smemo pozabiti, da se začne širše družbeno organiziranje za mladega človeka prav v osnovni šoli, v Zvezi pionirjev torej v pionirskem odredu in se
nadaljuje v osnovnih organizacijah Zveze socialistične mladine Slovenije, v sedmem razredu osnovne šole. Zato se moramo na ta prehod pripraviti čim bolje, seznaniti pionirje pred sprejemom v mladinsko organizacijo z Zvezo socialistične mladine Slovenije in Jugoslavije, njenim razvojem, statutom, programom in nalogami in kar je najpomembnejše — pionirje že pred sprejemom vključevati v delo osnovnih organizacij Zveze socialistične mladine v šolah in krajevnih skupnosti. Sprejem pionirjev v mladinsko organizacijo mora popestriti tudi primeren kulturni spored, sem sodi tudi članska izkaznica in značka mladinske organizacije — ob krepkem stisku roke predsednika mladinske organizacije na šoli.
To je praznik celotne krajevne skupnosti, v kateri je šola, zatorej na sprejemu ne bi smeli manjkati predstavniki krajevnih družbenopolitičnih organizacij, krajevne skupnosti, organizacij združenega dela iz šolskega okoliša, predstavniki občinskih konferenc Zveze socialistične mladine, ravnatelj in člani učiteljskega kolektiva in pa seveda učenci osnovne šole. Ni nujno, da je sprejem zgolj v šolskih prostorih. Marsikje ga že sedaj združujejo z izletom ali pohodom v naravo, v okolico šole, v spominske kraje iz narodnoosvobodilnega boja. Ponekod pripravljajo tudi osrednje prireditve ljudske armade, pripravijo obrambni dan, športna srečanja, pišejo spise na tematiko jubilejev, podelijo priznanja in nagrade najboljšim in najmarljivejšim. In prav je tako. Sprejem pionirjev v Zvezo socialistične mladine naj ne bi bil več klasičen, postati mora naš skupni praznik, skupno doživetje, biti mora dejanje, ki bo za vedno ostalo v spominu udeležencev; povezati ga je treba torej s prijetnim in koristnim. Za takšen sprejem pionirjev pa se je treba začeti pripravljati že danes, saj zahteva veliko truda in dobre volje. Pionirsko in mladinsko delovanje v osnovni šoli bo postalo tako še pestro in učinkovito. FRANCI KRŽAN
Iskanje skupne zasnove
V Dubrovniku je bila od 1. do 4. marca letos jugoslovanska konfc' renca o pospeševanju napredka izobraževalne tehnologije, ki jo je or ganiziral Zavod za prosvetno-pedagoško službo Hrvaške v s odelo**' nju z UNESCO. Na konferenci je sodelovalo 318 predstavnikov str^ kovnih in znanstvenih ustanov in organizacij iz vseh jugoslovanski republik in pokrajin, predstavnikov UNESCO^ nekaterih evropski proizvajalcev izobraževalne tehnike in Narodnega centra za izobr* ževalno tehnologijo Madžarske. Udeleženci so poslušali 96 referat0' in poročil. Konferenca je delala v plenumih in štirih komisijah, udelf žili pa so se je tudi republiški in pokrajinski sekretarji za prosveto i* kulturo in več gostov in povabljenih iz družbenopolitičnega in javH°S' življenja. Začel jo je mag. VeUbor Jerbič, svetovalec zavoda za p*0, svetno-pedagoško službo Hrvaške, udeležence pa je pozdravil <k' Pero Šimleša, predsednik prosvetnega sveta Hrvaške. Na koncu d0' brovniškega sestanka so sprejeli sklepe, na katerih bo temeljilo daljnje delo pri iskanju skupne zasnove samoupravnega razvoja uporabe izobraževalne tehnologije v našem samoupravnem sisteit|,>' Pomemben prispevek k pripravam za evropsko konferenco bo Okt0, gla miza o problemih izobraževalne tehnologije pri napredovanju s0* delovanja v evropskih razmerah. Gradivo s tega strokovnega posvet0' vanja bo objavljeno v posebni izdaji. Predlagana je bila tudi ustano*|' tev komisij za izobraževalno tehnologijo v vseh republikah in pokra)1' nah in stalne konference republiških in pokrajinskih komisij. Uvod* referat na konferenci je imel Veseljko Velčič, član jugoslovanske k°' misije za pospeševanje sodelovanja z UNESCO.

*
i;
Ko je pozdravil udeležence konference v imenu prosvetnega sveta Hrvaške, je dr. Pero Si-mleša dejal, da je za to posvetovanje tolikšno zanimanje ne samo zaradi aktualne teme, temveč tudi zaradi časa, v katerem konferenca poteka. To je čas pospešenega izvajanja preobrazbe vzgoje in izobraževanja na samoupravnih socialističnih temeljih, ki naj bi »vzgojo in izobraževanje vrnili pod streho dela, kamor tudi spadata«. Tehnike in tehnologije ne moremo prenoviti, če šole in celotne vzgoje in izobraževanja ne odpremo novostim s tega področja. Razumljivo je, da samo s tem še ne bomo rešili problema preozbrazbe šole. Proces reforme je mnogo bolj celosten, konferenca pa bo odgovorila vsaj na nekatera vprašanja s tega področja — je poudaril predsednik prosvetnega sveta Hrvaške.
samo samoupravljati in uprav; Ijati z vzgojnim delom (na ravl11 delovne organizacije, družb°' nepolitične skupnosti in SIS)' temveč tudi v vzgojnih procesi!1 razvijajo samoupravne odnos6 in organizacijo proizvodne?8 dela.«
Ko je obravnaval samoU'| (j
Zanimivo uvodno obrazložitev je podal Veseljko Velčič, član jugoslovanske komisije za napredek sodelovanja z UNESCO.
Problematiko razvoja, napredovanja in uporabe izobraževalne tehnologije je postavil širše in določno — od opredelitve pojma do možnih zasnov uresničevanja v našem samoupravnem sistemu. Pri tem se je zavzel za vsestransko in pospešeno sodelovanje vseh samoupravnih in znanstvenih subjektov naše družbe pri reševanju zapletenih problemov razvoja in uporabe izobraževalne tehnologije.
»Izobraževalno tehnologijo opredeljujemo kot enotnost subjektivnih in stvarnih dejavnikov v dinamični organizaciji vzgojnih procesov v šolski in širši družbeni vzgojnoizobraževalni dejavnosti, ki omogoča, da se na vsaki posamezni stopnji uresničijo vzgojnoizobraževalni smotri in naloge.
Izobraževalna tehnologija je širši pojem kot učna tehnologija, zajema pa vzgojno tehniko, ki smo jo videli doslej le v šolskih oblikah dela. Ne glede na to, da smo začeli ta pojem uporabljati šele pred desetimi leti, je izhajala definicija izobraževlane tehnologije iz različne idejne razlage glede na teoretično pedagoško in didaktično osnovo, iz katere je nastala,« je dejal Velčič v začetku svojega referata.
Ko je obravnaval vlogo izobraževalne tehnologije v avtoritativni pedagogiki, ki je temeljila samo na učiteljivi vlogi, je Velčič dejal:	»Izobraževalna
tehnologija, ki izvira iz teorije vzgoje in izobraževanja v samoupravni socialistični družbi pa tudi iz prvih dosežkov prakse samoupravne preobrazbe vzgoje in izobraževanja kot sestavnega dela združenega dela, izvira iz možnega ustvarjalnega odnosa v vzgojnoizobraževalnih procesih med temeljnimi subjekti pri pripravi in uresničevanju raznih oblik vzgojnoizobra-ževalnega dela. Nove tehnike in tehnologije, sredstva in procesi pripomorejo, da temeljni subjekti, nosilci vzgojnoizobraževalnih procesov, vzpostavijo nova družbena in vzgojno-de-lovna razmerja v vzgojnoizobra-ževalnem delu. Prizadevajo«!ne
pravno zasnovo, je Veselja Velčič poudaril: »Za našo r°' formo vzgoje in izobraževanja strateškega pomena za nadalje)1 razvoj samoupravne sociali' stične preobrazbe vse družN vprašanje, koliko izobraževala8 tehnologija, zasnovana in vgra' _ jena v samoupravno organi#' b rano izobraževanje — lahk° pripomore k napredovanj0 vzgojnoizobraževalnega dela v vseh šolskih in širših družbenil1 oblikah izobraževanja.«
Nato je Velčič obširno govofll o izobraževalni tehnologiji z vi' dika delovne organizacij8 vzgoje in izobraževanja od pred' šolske vzgoje do visokošolske?3 študija in nenehnega usposab' Ijanja in izpopolnjevanja dela*'" cev in občanov.
Zavzel se je, naj bi konf°' renca v svojih sklepih dala te' melj za dogovarjanje med rep0' blikami in pokrajinami o eno1' nih merilih politike in smerel1 napredovanja izobraževala8 tehnologije. Vsem zainteresira' nim subjektom naj bi pomagal3 pri družbenopolitični in strO' kovno-pedagoški akciji za (a' zvoj vseh področij izobraž0' valne politike.
Predstavil je štiri področja, °3 katerih naj bi se razvijala s*' moupravna organiziranost (3 razvoj izobraževalne tehnolog1' je: delovne organizacije vzgo)8 in izobraževanja, delovne org8' nizacije materialne proizvodnj8.
družbenopolitične skupnosti infrastruktura za raziskovanj8' načrtovanje, proizvodnjo, pr8' nos in oblikovanje novosti v iz°' braževalni tehnologiji. Ob Čeh' tej področju je še posebej spr8!
govoril o prosvetno-pedagošk1 službi, ki ima pri napredovanj3 | izobraževalne tehnologije P°' membno vloga______________
O*’vseh referatih in prispe*" kih so na plenumu in sejah k0' misij temeljito razpravljali '1 predlagali, kako naj bi čimbol) učinkovito izoblikovali zasnov0 in zagotovili uspešno sodelov8' nje vseh republik in pokrajin Komisije so izdelale predli sklepov, ki so jih na sklepni pl8' narni sčji sprejeli kot temelj23 nadaljnje delo.
Ko je ocenjeval dosežkeTcofl' ference, je Veseljko Velčič po°' daril, da je le-ta prvikrat obraV' navala neko zasnovo, na njejs0 se zbrali znani strokovnjak1 za izobraževalno tehnologij0, spodbudila pa je tudi k uspe5' nejšemu dogovarjanju in spora-zumevanju republik in pokrajin Posebno pomembno je to, da j8 sprejeto stališče o oblikovanj3 komisij za izobraževalno tehflC' logijo in stalne konference r8' publiških in pokrajinskih kom1' sij. Najavljena jugoslovanska konferenca o skupni zasno'1 izobraževalne tehnologije ^ velik prispevek na tem P0-membnem področju. DJORDJEDJURIČ
Javni razpravi o preobrazbi vzgoje in izobraževanja naproti
0, ■ Te dni je v središču pozornosti I,, !avna razprava o preobrazbi 0, 28°je in izobraževanja, ki mora «. ,ecj.v vse oblike organiziranosti v
i«
aši družbi, ne le med izvajalce in 'kležence tega področja. Ne bo lahko izpeljati, zato so v ta amen pripravili sredi marca po Sej Sloveniji regijska posveto-anja o organizaciji te javne razil' s6 ter ° bistven'h spremem-ah in novostih, ki jih prinaša asnutek zakona o usmerjenem mbraževanju.
hla posvetu v Mariboru so Pmdstavniki Zveze socialistične Nadine poudarili, da je treba
; , ®Svetliti predvsem temelje preo-),| trazbe vzgoje in izobraževanja, Ii ;6
!8
j ajti zavedati se moramo, da se J6 v zadnjem času izmenjalo že ehko rodov mladih, pa tako ^nogi niso dovolj seznanjeni s ,en,i osnovami. Ves čas že pou-0| Jarjamo, da se mora sleherna or-J ^nizacija vključiti v javno raz-Pravo. Pojavlja se vprašanje: Ali jj ^i učenci osnovnih šol? j. Seveda, o tem je treba raz-£ Pravljati tudi v osnovnih šolah. [3 endar drugačne, prilagojeno j. P^dvsem učencem sedmih in j. ??mih razredov. V razprave bi
0	ao koristno vključiti tudi starše, ^ j Saj do osemnajstega leta prav oni v | Ropajo interese svojih otrok.
ako bi sodelovali starši, pa tudi Cenci, le da v drugi obliki.
, To je razprava, ki zadeva vsa-Kogar, zato jo moramo organizi-rati po manjših skupinah. Truditi moramo, da ne bo »predava-eljska«, pač pa da bomo o ^nutku zakona razpravljali, ,’sakdo naj bi podal svoja stališ-^a. pripombe. Za tiste, ki se ne kvarjajo s to problematiko je Smdivo zelo zahtevno; v tem so si hi udeleženci posveta edini, fato bo treba voditelje razprav vseh okolij usposobiti za to. v^apačno bi bilo zaiti v skrajnost,
,3 bi na republiški konferenci hheli »predavatelja«, ki bi hodil j P° terenu.
1	^ prakse vemo, kako težko je j ^hcati ljudi določene krajevne ’ Ttipnosti, posebno take zunaj
i ^sta. Ne bi bilo slabo, če bi pokusili v osnovni šoli v kraju skli-1 Ca!j Pogovore s starši. Tako bi jih Phšlo največ, saj vemo, da naj-h°U zaleže, če otrok pove doma, a je roditeljski sestanek. To Slcer ne bi bil roditeljski sesta-nek, bila pa bi razprava, ki je še Pomembnejša. Pred tem naj bi ^Uvodničar« podal osnove preo-tazbe. Nikjer ni zapisano, da bi
to, ker bi bilo pač v šoli, moral biti učitelj.
Ne smemo tudi pozabljati, da je organizirano vzgojnoizobra-ževalno delo enakovredno sa-moizobraževanju. Vsaj enkrat letno bi morali dati možnost občanom in delavcem, da pokažejo, kaj so pridobili s samoizobra-ževanjem. Dokazati morajo, da obvladajo znanje, ki je zajeto v vzgojnoizobraževalnem programu — v takem primeru celoten koncept zakona priznava izobrazbo, naj bo takšna ali drugačna. S tem bo tudi konec »formalne izobrazbe«, o kateri je tolikokrat govora danes, ko so nam nemalokrat pomembni le »papirji«. Marsikdaj cenimo nekoga z ustreznimi spričevali veliko bolj, čeprav je manj sposoben, kot tistega, ki jih nima, pa z delom dokazuje svoje sposobnosti in znanje.
Z zakonom o usmerjenem izobraževanju bomo skušali reorganizirati celotno šolanje po obvezni osnovni šoli. In koliko mladine naj se vključi v usmerjeno izobraževanje?
Usmerjenega izobraževanja ne moremo postavljati kot obveznost. Včasih smo govorili, naj bi bile osnove enotne za vse, ki uspešno končajo osemletko. Tako je tudi v drugih republikah, vendar rezultati niso preveč zavidljivi — osip je namreč precej visok. Prav zato v naši republiki odstopamo od tega — torej naj bo tudi osnova že usmerjena!
Posebna pozornost bo namenjena preobrazbi gimnazij, ki jih večkrat imenujemo »pripravljalnice za študije vseh vrst«. Gimnazijo bo treba spremeniti v usmerjeno srednjo šolo, ki bo predstavljala ustrezno izobraževalno vsebino, bodisi za nadaljnje šolanje ali pa za takojšnje delo takih strok, ki ne bodo imele ustrezne lastne pripravljalne šole. Usmerjena bo v razna področja: matematično, jezikovno...
Poleg teh nekaj utrinkov s posveta v Mariboru, pa ne smemo pozabiti še na nekaj, na kar so opozorili: na vlogo sredstev javnega obveščanja pri poteku javne razprave. O tem je potrebno še več kot doslej pisati v glasilih OZD in šolah, časopisi in RTV pa bi morali objavljati polemične razprave, ki bi spodbujale k razmišljanju.
LUČKA LESNIK
Z zamudo in dognano
premalo
.. Medrepubliška in medpokra-toska komisija za reformo izo-braževanja je z enoletno zamudo Ponudila v javno razpravo Do-S°vor socialističnih republik in ?°cialističnih avtonomnih pokra-Ph o skupnih osnovah sistema Vzgoje in izobraževanja. To je •odi razlog, da so se na seji Republiškega sveta za vzgojo in 'zobraževanje v ? Sloveniji obotavljali dati razvlečeno gradivo I v javno obravnavo.
J Tako kot vsaka republika in j Pokrajina ima tudi Slovenija Sv°je posebnosti;že doslej smo hheli dobro razvito poklicno šol-I stvo, zato je tudi odnos do gi-j jhnazije svojevrsten, drugačen | kakor v drugih republikah in po-I krajinah. To pa bi moral tak dokument — ob dobri razčlenitvi ^ničnih razmer tudi upoštevati. •' Pospešeno gradnjo domov Za hcence in študente, ki je bila zla-stl lani izredno učinkovita, se od-Pirajo tudi boljše možnosti za | Uresničitev usmerjenega izobra-j Zevanja. V Sloveniji je bolj kako urugje razvita predšolska vzgoja. Uzakonjena je »mala šola«, zato
usmerjeno
izobraževanje
znanost
Obogatitev družbene akcije za reformo vzgoje in izobraževanja
Za nami so prvi posveti in delovni dogovori, ki jih je spodbudila Socialistična zveza, da bi na njih vsi družbenopolitični dejavniki uskladili naloge, ki jih imajo v javni razpravi o osnutkih novih zakonov. Osnutku zakona o usmerjenem izobraževanju se bosta v tej razpravi kmalu pridružila še osnutka zakona o predšolski vzgoji in osnovni šoli. S tem bo združeno delo dobilo prvič celosten vpogled v neprekinjen tok sprememb v vsebinski preosnovi vzgoje in izobraževanja, začrtanih na zadnjih kongresih zveze komunistov.
Že prvi odmevi na osnutek zakona o usmerjenem izobraževanju pa so pokazali, da ponekod še niso povsem dojeli narave, pomena in širine načrtovane javne razprave. Za kaj pravzaprav gre?
Z javno razpravo, zlasti v osnutku zakona o usmerjenem izobraževanju želimo še posebej izločiti ključne dele reforme, take v katerih naj bi uresničevanje novih odnosov in nove vsebine. Gre predvsem za uveljavljanje novih družbeno-ekonomskih odnosov in celotnejše vloge delavcev v združenem delu, pri načrtovanju izobraževanja, za njihov vpliv na spremembe v programski strukturi, vsebini in organizaciji izobraževanja in ne nazadnje tudi za dograjevanje
prave obvezujejo vse njene nosilce, da zagotovijo tesno povezanost razprav o predlaganih rešitvah z načrtovanimi aktivnostmi znotraj svoje organizacije združenega dela, za uveljavljanja načel in ciljev reforme vzgoje in izobraževanja.
Tako naj bi v gospodarskih in drugih organizacijah združenega dela v javni razpravi o usmerjenem izobraževanju opravili kritične analize: svojih razvojnih programov in kadrovskih potreb, načrtovane in uresničene izobra-
Šolski napetostni izvir, vgrajen v komandno ploščo ima marsikaj, paše vedno kaj manjka (Foto: M. Novšak)
ni treba podaljševati osnovne šole. Predšolske vzgoje ji v Sloveniji deležno najmanj 34 % otrok. Vsaka republika in pokrajina mora upoštevati svoje razmere in na njih načrtovati nadaljnji razvoj vzgoje in izobraževanja, saj je to tudi njena ustavna pravica in dolžnost.
Veliko vprašanj o splošni srednji šoli in poklicnem usmerjanju je v dogovoru premalo natančno opredeljenih. Gotovo je, da se ni mogoče zadovoljiti predvsem s poklicnim informiranjem, temveč je treba napraviti precej več. Skoraj 30 strani gradiva pa je za javno razpravo treba skrajšati in urediti. Družbeni svet za vzgojo in izobraževanje Slovenije je sklenil poslati Zvezni komisiji za pripravo dogovora posebno poročilo, z mnenjem, da je takšen dogovor nujno potreben. Bolj pa bo treba upoštevati resnične razmere in nove družbenoekonomske odnose. Dokler te zadeve ne bodo urejene, tako dogo ne more biti sigurne razprave.
R. L.
samoupravne organiziranosti vzgojno-izobraževalnih dejavnosti v enotnem sistemu združenega dela.
POMEMBEN ČLEN REFORME
Sedanja javna razprava o predlaganih osnutkih zakonov je pomemben člen v procesu reformne akcije. Z njo te akcije niti ne začenjamo niti ne končujemo. Poglobiti želimo le vpogled v dano stanje na področju izobraževanja pri nas, oceniti dosežene vsebinske spremembe v dosedanjem reformnem procesu, kritično ovrednotiti in dopolniti predlagane rešitve v zakonih ter spodbuditi nadaljnje korake za utrditev in razširitev aktivne vloge delavcev v združenem delu kot nosilcev izobraževalno kadrovske politike in reformnega procesa.
Gre torej za več vidikov vloge in značaja javne razprave o predlaganih dokumentih, ki jih bo treba konkretizirati v sleherni temeljni samoupravni skupnosti. V Socialistični zvezi sprejete usmeritve za vodenje javne raz-
noizobraževalnih organizacij, v delegatskih svetih šol in zagotove vsebinsko dogovarjanje z izvajalci vzgojnoizobraževalne dejavnosti prek posebnih izobraževalnih skupnosti in njihovih enot, je podoba konkretnih korakov za uresničevanje reforme vzgoje in izobraževanja dokaj zaokrožena. Seveda je zaokrožena le z vidika organizacij združenega dela, enako določno pa bodo morali opredeliti tudi naloge občanov v krajevnih skupnostih in naloge vzgojnoizobra-ževalnih organizacij.
LOČITI DOBRO OD SLABEGA
V krajevnih skupnostih, naj bi javna razprava o osnutkih zakonov prispevala predvsem k razširitvi poznavanja koncepta reforme in predlaganih izpeljav. Vendar bi ti morali tudi v razpravah, znotraj krajevnih skupnosti opozarjati na povsem določno opredeljene naloge v procesu preobrazbe vzgoje in izobraževanja, posebno tedaj, ko gre za: vpliv na odpiranje šole v krajevno skupnost in uresničevanje koncepta celodnevne šole, za zagotavljanje vpliva na njen program dela, za pomoč pri organiziranju interesnih dejavnosti učencev, razširjenje oblik organizirane socialistične predšolske vzgoje na vse otroke, ko gre za usposabljanje delegatov in delegacij za vzgojo in izobraževanje, za njihovo delo v svetih šol, za poklicno usmerjanje, povezovanje šol z drugimi organizacijami združenega dela in druge naloge. V krajevnih skupnostih bi morali tudi oceniti, kako delajo koordinacijski odbiri v krajevnih organizacijah SZDL za celodnevno šolo, za usmerjanje vpisa v šole-in kako so le-ti usklajeni s podobnimi delovnimi telesi vobči-ni.
Tudi vzgojnoizobraževalne organizacije, prevzemajo svoj del odgovornih nalog v javni razpravi o predlaganih osnutkih zakonov in tudi po njej. Gre predvsem za kar najširše informiranje o celotni izpeljavi reforme, ki zahteva tesno povezanost vsebinskih sprememb od predšolske vzgoje do visokošolskega študija, in za uveljavljanje zavesti, da bo te spremembe mogoče uresničiti le ob tesnem sodelovanju z ostalim združenim delom, zlasti z uporabniki.
V prihodnje naj bi posamezne vzgojnoizobraževalne organizacije le svojo preobrazbo tesno
povezovale s spremembami na prejšnjih ravneh izobraževanja in tistih, ki jim sledijo. Ob razpravi o osnutkih novih zakonov bodo v vzgojrtoizobraževalnih organizacijah še zlasti aktualna vprašanja: spreminjanje in dopolnjevanje vzgojnoizobraže-valnih programov, usmerjanje mladine, preseganje tradicionalizma in posodabljanje vzgojnoi-zobraževalnega procesa z vse aktivnejšo vlogo tistih, ki se šolajo, dopolnilno izobraževanje pedagoških delavcev, uveljavljanje svobodne menjave dela in nagrajevanja po delu, poglabljanje delegatskih odnosov v svetih šol in skupščinah samoupravnih interesnih skupnostih, ustvarjanje možnosti za vsebinsko izpeljavo koncepta celodnevne šole, vključenost prosvetnih delavcev v koordinacijske odbore in druga delovna telesa SZDL v krajevnih skupnostih, v katerih se povezujejo v enotno akcijo vsi za vzgojo odgovorni dejavniki, in še druga.
Za družbeno-politične organizacije v temeljnih samoupravnih skupnostih pa bo poleg spodbujanja in usmerjanja omenjenih akcij pomembno tudi to, da bodo še nadalje kritično ocenjevale poskuse frontalnega zavračanja predlaganih izpeljav zasnove reforme. Reagirati bi morali posebno tam, nkjer podtikajo neprimerne rešitve in ločiti take pojave od resnih opozoril na pomanjkljivosti posameznih rešitev. Polemičnim odmevom na osnutek zakona o usmerjenem izobraževanju, ki mu očitajo funkcionalizacijo vzgoje, podrejanje izobraževanja zgolj pragmatičnim potrebam in omejevanje možnosti vsestranskega razvoja mlade osebnosti, je treba dati mesto, ki jim gre. Posebno je kritično oceniti resničen namen predlaganih rešitev, ki so v: izobraževanju za delo, samoupravljanje in osebno življenje, v povezovanju dela in izobraževanja v vsem obdobju človekove ustvarjalnosti in v ustvarjanju možnosti za to, da lahko človek v procesu dela nenehno napreduje.
Skupna vzgojnoizobraževalna osnova, usmerjanje v izobraževanje, permanentno izobraževanje iz dela in povezovanje teorije s proizvodnim in drugim družbenim delom, so konkretne rešitve, ki sledijo tako opredeljenim smotrom preobrazbe vzgoje in izobraževanja pri nas.
EMIL ROJC
Premišljeno in odgovorno
ževalne dejavnosti, permanentnega usposabljanja delavcev, izboljševanja kvalifikacijske strukture delavcev, štipendijske politike itd. Obenem naj bi se tudi dogovorili, kako bodo z usposabljanjem delegatov in delegacij za vzgojo in izobraževanje ter okrepitvijo izobraževalno kadrovskih služb zagotovili večji vpliv na programe in kakovost izobraževanja, na trajanje izobraževanja in ceno vzgojnoizo-braževalnih storitev in programov, in kako bodo z usmerjanjem in uveljavljanjem načela izobraževanja iz dela prispevali k skladnejši kadrovski reprodukciji v združenem delu.
Zelo pomembno bo tudi, da zagotovimo vpliv delavcev v združenem delu na oblikovanje smotrne mreže šol in neposredno sodelovanje temeljnih in delovnih organizacij pri izvajanju it-stega dela vzgojnoizobraževal-nih programov, ki bo potekal v praksi zunaj šolskih klopi. In če k povedanemu dodamo še nalogo delavcev v združenem delu, da v vlogi uporabnikov neposredno sodelujejo v upravljanju vzgoj-
Zakon o usmerjenem izobraževanju je nedvomno izrednega družbenega pomena, zato je treba prav zdaj o njem temeljito in premišljeno razpravljati. Njegova vsebina naj bo resničen odsev našega družbenega razvoja, izvajanje zakona pa bistven korak revolucionarnih sprememb na področju vzgoje in izobraževanja. Prav to nas zavezuje, da osnutek zakona samoupravno in odgovorno obravnavamo, ne le načelno in logično po neki daljni viziji, temveč tudi stvarno glede na okoliščine, v katerih ga bomo postopno izvajali. Ne smemo se slepiti z domnevo, da bo nekdo zunaj ali nekje zgoraj namesto nas uresničeval zakon in spreminjal vzgojo. Zavedati se moramo, da je to odgovorno delo, ki ga bo nujno opraviti tako ali drugače v vsakem kraju, vsakem mestu, vsaki vzgojnoizobra-ževalni organizaciji in vsaki krajevni skupnosti po zmogljivostih in razmerah, ki tam so in s solidarno pomočjo družbe, kjer bo to potrebno.
Tudi ob tem se pokaže mesto in vloga pedagoškega delavca pri nas, bistveno drugačna,kot je v drugih družbah. Prosvetni delavec ne nastopa več kot državni uradnik, temveč kot ustvarjalni sodelavec med delavci, ki ustvarjajo zakone, kakršne potrebujemo za samoupravno vzgojo. To je učiteljeva vloga, ki je mnogi po svetu nimajo in jo zaradi globine samoupravne demokracije našemu pedagoškemu delavcu morda celo bolj zavidajo, kakor pa se je marsikateri učitelj zaveda. In prav ob
graditvi novega zakona o usmer-jenem izobraževanju in obenem celotnega sistema vzgoje in izobraževanja se taka vloga pedagoškega delavca lahko pokaže v vsej razsežnosti, če kot eden najodgovornejših izvajalcev skupaj z uporabniki skrbno sodeluje v razmišljanju, kako dopolniti osnutke zakonov, da bodo že v predlogu zadeli najpomembnejše in zagotoviti kakovostno uresničitev preobrazbe vzgoje in izobraževanja v Sloveniji.
Tokrat ne bomo razpravljali le šolniško, temveč širše. O vseh vprašanjih se bodo odprto pogovarjali pedagoški delavci, učenci, starši in vsi občani, vendar pa bi prav pedagoški delavci morali biti hkrati najnaprednejši in strokovno dobro podkovani razlagalci osnutka zakona. Le tako bodo lahko dovolj razločno in zavzeto pojasnjevali tistim, ki jim dokaj strnjeno, včasih teže razumljivo besedilo osnutka zamegljuje dobro predstavo o tem, kako se bo šolala mladina in kako se bo razvijalo izobraževanje odraslih v enotnem sistemu usmerjene vzgoje in izobraževanja. In to je treba povezati s konkretnimi razvojnimi načrti za uresničitev preobrazbe v okolju, kjer potekajo razprave. Šele takrat, če si podajata roke teoretična in življenjsko upora vna slika vsebine zakona, bo prihodnost razločno očrtana. Občani, učenci in učitelji bodo vedeli, kaj in kako bo treba delati, da bomo dosegli združenemu delu ustreznejšo vzgojo in izobraževanje na temelju novih družbenoekonomskih odnosov.
Od začetka šolskega leta 1978—79 dela ta šola po programu celodnevnega dela. Že prej so delale kot celodnevne osnovne šole tele podružnične šole v občini Slovenske Konjice: Resnik, Stranice, Tepanje in šola s prilagojenim programom Pohorski odred. Osnovna šola Dušan Jereb pa je prva centralna šola v občini, ki je prešla z vsemi oddelki prvih štirih razredov na celodnevno delo. Obiskali smo jo, da bi videli kakožive in delajo in da bi nam povedali svoje izkušnje, ki so si jih že pridobili.
Tokrat vam predstavljamo to moderno vzgojnoizobraževalno organizacijo. Osnovna šola Dušan Jereb v Slovenskih Konjicah je popolnoma nova, postavljena v središče novega dela Slovenskih Konjic pod znanimi škalskimi vinogfadi. Zgrajenaje bila v zadnjem desetletju, in sicer v treh stopnjah. Prvi trakt je bil zgrajen leta 1968, po nekaj letih pa so postavili še telovadnico. Celoten šolski objekt je bil končan tik pred začetkom šolskega leta 1978—79. Delo so pospešili prav zato, da bi v tej šoli omogočili delo po celodnevnem programu.
Leta 1977 so v občini sprejeli o tem ustrezne sklepe in to gradnjo upoštevali v programu tretjega samoprispevka. Celotna naložba za to šolo je znašala preko dvajset (20) milijonov dinarjev.
Pogoj za ustrezno delo v celodnevni šoli so ustrezni prostori. Tega so se v Slovenskih Konjicah dobro zavedali. Za 22 oddelkov, kolikor jih je na šoli, imajo na voljo 28 svetlih in sodobno opremljenih učilinc, velik večnamenski prostor, avlo, pionirsko sobo, zobno ambulanto, knjižnico s čitalnico, šest kabinetov, sodobno opremljeno kuhinjo in jedilnico z 200 sedeži, gospodinjsko učilnico, telovadnico in še druge sanitarne prostore. Skupne površine namenjene učencem je blizu 3.000kv. m in pride poprečno na učenca okoli 5kv. m notranje površine, ne računajoč zunanjih zelenih površin, asfaltiranega rokometnega igrišča, igrišča za košarko, atletske steze s skakališči itd.
Opisati želimo potek neposrednih priprav za prehod na delo po celodnevnem programu.
Ko so bili sklepi o izgradnji šolskih prostorov in o zagotovitvi denarja za prehod na celodnevno osnovno šolo v občini sprejeti, se je začel šolski kolektiv temeljito pripravljati za ta prehod.
ZUNANJE IN ' NOTRANJE PRIPRAVE
Strokovne službe na šoli so izdelale podroben elaborat — zakaj celodnevna osnovna šola. V njem so ugotavljali družbenoekonomske spremembe, ki nastajajo v današnji družini, in vplivajo na spreminjanje dela šole. Učinki znanstveno tehnične revolucije pa vplivajo na oblike, metode, tehnike in vsebine vzgojnoizobraževalnega dela.
Med razloge za prehod na celodnevno osnovno šolo navajajo med drugim: razbremenitev staršev pri pomoči otrokom pri uče- * nju, saj je izobrazbena raven staršev sorazmerno nizka. Če ne bi imeli več te naloge, bi se bolj posvetili vzgajanju. V ta dokument so zapisali tele temeljne smotre: odpraviti osip in socialno razlikovanje pri osnovno šolskem izobraževanju in usposobiti učence za permanentno izobraževanje.
V elaboratu so opisali tudi življenje in delo v celodnevni osnovni šoli, v kateri se prepletajo pouk, samostojno delo, dopolnilni in dodatni pouk, prosti čas in delo učencev v prostovoljnih dejavnostih. Obremenitev so skušali uskladiti s psihofizičnimi zmogljivostmi otrok.
Izbrali in sprejeli so tudi načela, ki jih bodo upoštevali pri delu. Med temi je tudi širša uporaba izobraževalne tehnologije in aktivna uporaba učnih pripomočkov (za učence). Sklenili so, da bodo bolj uporabljali oblike, ki omogočajo učencem delo po nji-
hovih zmogljivostih, učitelju pa diferenciacijo in individualizacijo. Vse to naj spremljata večja motivacija učencev in nenehno strokovno in ideološko izpopolnjevanje učiteljev.
Elaborat so podkrepili z obsežno sociološko raziskavo strukture učencev in družin, v katerih živijo. V 16 tabelah je moč najti zanimive podatke o raziskavi populacije učencev od 1 do 4. razreda te šole, ki so prišli na celodnevno osnovno šolo.
O tako pripravljenem elaboratu je razpravljal svet šole, ki je tudi sprejel sklep o prehodu na celodnevno osnovno šolo. O tem so razpravljali še na svetu staršev in na vseh roditeljskih sestankih po odeelkih. Starši so prehod na celodnevno delo navdušeno sprejeli in bili srečni, da se jim je ponudila možnost za to. Nihče ni pomišljal novi šoli ali pa ji celo nasprotoval.
O elaboratu in prehodu na novo obliko dela so razpravljale tudi družbenopolitične in delovne organizacije v kraju. Tudi te so pozdravile tako usmeritev. S tem je bila končana komaj zunanja priprava.
Tudi delovna skupnost osnovne šole se je med počitnicami temeljito pripravila za prehod na novo delo. Poleg komisije za sestavo eleborata so izoblikovali še:
—	organizacijsko kadrovsko komisijo, ki je izdelala načrt organizacije dela v celodnevni osnovni šoli;
—	posebnokomisijo, ki je poskrbela za razporeditev in ureditev šolskih prostorov, za opremo, učno tehnologijo in za druga učila in učna pomgala;
—	komisija za prehrano, ki je obdelala režim prehrane, plačilo, organizacijo itd.
Vso delo komisij so morali usklajevati, da so dosegli ustrezne rezultate. Vedeti je treba, da vlada na šoli dvojni režim, na razredni stopnji režim celodnevnega dela in na predmetni stopnji režim poldnevnega dela.
POSEBEN ŠTUDIJ ZA UČITELJE
Posebno pozornost so posvetili pripravi učnega osebja. Na to se je pripravljal ves učni zbor, posebno pa učitelji, ki so bili določeni za delo v celodnevni osnovni šoli. Ti so imeli poseben študij po skupinah. Izbor nekaterih pomembnih tem za interni študij učiteljskega zbora pred prehodom na COŠ je šoli poslala komisija Zavoda SRS za šolstvo. Poleg tega so organizirali celodnevni seminar, ki ga je vodila pedagoška svetovalka Jelica Mesesnel s skupino strokovnjakov Zavoda SRS za šolstvo.
Potem so učitelji obiskali še dva šolska kolektiva, ki sta si že pridobila izkušnje pri takem delu. Obiskali so osnovno šolo Riba Rock v Šoštanju in osnovno šolo v Gornji Radgoni. Najprej so imeli skupen pogovor obeh učnih zborov, nato pa pogovore v skupinah po razredih. Tako so si konjiški učitelji nabirali znanje in izkušnje za prihodnje delo.
Tako temeljito pripravljeni — prostorsko, materialno, organizacijsko in kadrovsko so na osnovni šoli »Dušan Jereb« v Slovenskih Konjicah pričeli resnično novo šolsko leto 1978—79.
Letos obiskuje to šolo 589 učencev, razdeljenih v dvaindvajset (22) oddelkih. Kot že rečeno dela po celodnevnem programu celotna razredna stopnja, v kateri je devet (9) oddelkov z 248 učenci. Ti imajo na voljo deset (10) učilnic, večnamenski prostor, avlo, souporabo čitalnice, telovadnice, jedilnice in še nekaterih drugih prostorov.
V teh devetih oddelkih pa dela štirinajst (14) učiteljev. Razen vodje tabornikov v celodnevni osnovni šoli ne sodeluje nihče »od zunaj«. Takih sodelavcev namreč ni mogoče dobiti, ker delovni čas staršev sovpada z delom v celodnevni osnovni šoli. Ljudje zaposleni drugod pomagajo le v krožkih prostovoljnih dejavno-
Osnovna šola Dušan Jereb v Slovenskih Konjicah postaja celodnevna
stih, kot so telesnovzgojni krožki, šahovski, filatelistični itd. Ta dejavnost pa poteka na šoli v popoldanskem času, zato so pridobili za to delo sedem zunanjih sodelavcev. Na šoli je polno zaposlen tudi zobozdravnik, ki po določenem redu kliče učence, v zobno ambulanto od šolskega dela. Plačuje ga zdravstveni dom.
DOBRO PRIPRAVLJENI
Obiskali smo šolo in učitelje naprosili, da nam o svojih izkušnjah, ki so si jih pri tem novem delu nabrali, kaj povedo. Ravnatelj šole Franjo Tič pravi, da so bili na ta prehod zelo dobro pripravljeni. Prav zato ni bilo posebnih začetnih težav. Dovolj imajo didaktičnih sredstev in drugega gradiva za vzgojno izo-
braževalno delo. Preko staršev in sveta šole so močno povezani z okoljem, ki jih vsestransko pomaga. Veliko jim pomagajo tudi številne delovne organizacije s tem, da jim nudijo razni material in tehniko. Ni težko dobiti gradiva za delo pri tehnični vzgoji ali v krožkih. Brez te pomoči bi si težko zamislil nemoten potek dela v taki šoli. Posebno veliko skrb in podporo jim dajejo skupščina občine in družbenopolitične organizacije, ki so šoli zelo naklonjene in bdijo nad njenim delom.
Sprejete programe lepo uresničujejo. Med delom skrbijo za zdrav telesni in duševni razvoj otrok in jih navajajo na samostojnost. Učiteljica 3. razreda. Vera Tič ni prav nič presenečena nad vprašanjem, kakšne spremembe občuti. Počuti se dobro. Takoj pa pribije, da je dela v celodnevni šoli namreč več in da jo to bolj utruja. Tu ni samo pouk, temveč tudi drugo delo. Obremenitev je večja kot prej. Prej je imela poprečno dvajset (20) ur po 45 minut pouka na teden, sedaj pa ima štiriindvajset (24) ur dela z učenci na teden, od tega najmanj štirinajst (14) ur pouka. Ker ima »težje« predmete (slovenski jezik, spoznavanje narave in družbe) jo to še bolj utruja. Občuti, da so učitelji mnogo bolj obremenjeni in da so po delu zelo izmučeni. V šoli pa ne opravlja samo dela z učenci, pač pa tudi drugo administrativno delo. Sedaj sama mnogo bolj občuti razliko med delom z učenci in drugim delom. Vera pravi, da jo prvo močno izčrpava, da pa se pri drugem, ko dela priprave in izpolnjuje razne uradne knjige, odpočije. Torej praktično občuti razliko med pedagoškim in administrativnim delom, ker oboje opravlja v šoli. V tem je torej treba iskati vzroke, zakaj si toliko ljudi iz šol poišče zaposlitve v administrativnih službah. Ponavadi so tudi osebni dohodki precej drugačni.
Boljše je. pravi Vera, ker dela samo v eni izmeni, samo dopoldne, čeprav jo bolj utruja. Več ur so v šoli, vendar domov ne nosijo ničesar. Vera je namreč izkušena učiteljica z dolgoletno prakso. Mlajši in začetniki pa se še pripravljajo tudi doma. Doma sestavljajo tudi poročila, pripravljajo se za roditeljske sestanke itd. V glavnem pa so doma razbremenjeni šolskih skrbi.
Razumljivo da so še težave, saj se v novo delo komaj uvajajo. Nujno bi na primer potrebovali še eno telovadnico, da bi se pri telovadbi lahko vsi zavrtih, je na koncu poudarila Vera.
PREVEČ OTROK V ODDELKIH
Tovarišica Milica Brumec uči prvi razred. Odločno pravi, da so oddelki za tako delo premočni. V njih je več kot trideset (30) učencev, to pa je — razumljivo preveč. Skoraj šestina je mejnih primerov. Nujna je individualizacija pouka. Čeprav dela učiteljica trojne diferencirane učne priprave, za srednje, boljše in za one ki zaostajajo, še ne more dovolj individualizirati pouka. Le nekaj jih ob prihodu v šolo zna pisati in brati. Drugi so na različnih stopnjah izobrazbenega in funkcionalnega razvoja.
Programe pripravljajo sproti za posamezna obdobja: jesensko, zimsko, spomladansko. Nove so na primer priprave za rekreativni odmor. Vsaka skupina ga ima trikrat tedensko. Za vsak tak dan pa morajo predvideti po dve temi glede na vreme, ali ga bodo lahko izvajali zunaj, ali bo moral biti v zaprtem prostoru.
Učiteljica ugotavlja, da je učni načrt za prve razrede tudi za tako šolo še vedno prenatrpan. Čeprav je poleg ur za klasičen pouk, na primer za slovenski jezik, predvideno tedensko še dvakrat po 45 minut za naloge in vaje, ne morejo snovi dovolj utrditi. Premalo časa jim ostane za individualno utrjevanje branja, vezanja in podobnih vaj. Opaža, da še starši veliko pomagajo otrokom. posebno tisti, ki želijo, da bi bil oblak še boljši.
Tovarišici ugotavljata, da so tudi otroci zadovoljni, saj vse delo opravijo v šoli. Preko sobote in nedelje pa odnesejo šolske potrebščine domov. Doma opravijo tudi obvezno branje.
Tudi učiteljica Mira Obrul-

0
Anišak, ki poučuje v COŠ 4. raz-red pravi, da se je v tako delo kar dobro vživela. Med učenci opaž3 večjo sproščenost in živahnost' Odnosi med učitelji in učenci p°' stajajo bolj sproščeni in prisrčn1. Ko smo vse tri učiteljice, ki de' lajo v šoli po celodnevnem pr°( gramu vprašali, kaj jim je prl delu težje, kot jim je bilo prejv navadni šoli, so nam povedal6 približno tole:
Po delu so mnogo bolj utfifjč ,, ne, menijo, da zato, ker so dah ft( časa z otroki. Prenašati morajo večji živ-žav, kajti otroci so bolj živahni, saj niso z njimi samo pj1 klasičnem pouku. Večja sproš' čenost otrok pa zahteva od njij1 tudi večjo koncentracijo in vecj1 psihični napor. Kot pravi tov-Vera se je na začetku še bolj bala tega živ-žava, mislila je, da bo taka šola eno samo vpitje, vendat se je vse nekako neslo. Vsi so s6 privadili na novo delo. Milica je v začetku dvomila, ali bo ztnO' gla otroke vse naučiti v šoli. Ug°' tavlja pa, da vendar nekako gre' saj celodnevna osnovna šola oe pozna negativnih ocen.
Vse pa se strinjajo z ugotovi' tvijo, da je v oddelkih prev£c otrok. Vse kar je čez trideset je preveč.
Povedale so tudi to, da prihajajo otroci v šolo tedaj, ko odhajajo njihovi starši na delo. Nekateri morajo vstajati zelo zel° zgodaj, celo ob 5. uri. V šoli imajo zanje organizirano varstvo. Ti so med delom utrujeni, manj zbrani. Tudi o tem bod° morali v celodnevni šoli razmišljati in jim pomagati.
Na drugi strani pa učiteljic6 priznavajo, da so pa doma bol) proste. Nič ne nosijo domov, doma jim ni potrebno misliti m* šolo in se lahko v celoti posvetijo svojim družinam.
hi
IfJci

51
Pora
«ih
Paj,
Hi,
Ha
H,
■Hov
S
\\
E
»sel
%
skii
Hi
H
'g
SPET RAZLIKE
Razmišljanja z ugotovitvami’ da je COŠ postala nujnost sedanjega časa. Zahtevajo spremenjeni odnosi in vloga družine ter hiter družbeni razvoj.
Nadalje lahko ugotovimo, da je taka šola mnogo dražja kot dosedanja, saj zahteva mnogo vei-šolskega prostora, več učne tehnologije in boljšo opremljenost še z mnogimi drugimi didaktič-
nimi pripomočki, ki jih še p1
ol-
dnevne šole nimajo. Taka šolJ zahteva za dobro polovico vec učiteljev (prej 9. sedaj 14) in seveda tudi več denarja za samo delo.
COŠ je velika pridobitev & učence, ki jo imajo, saj se šolajo precej v drugačnih razmerah kot bi se sicer. Poleg tega, da taka šola boljše opravlja osnovne io posebne naloge pouka, imajo v njej učenci tudi popolno prehrano od malic do kosil. So pa še učenci v poldnevnih šolah, ki ne prejemajo niti malice. Razlogi so različni. Skrbeti nas mora diferenciacija, ki se je zelo povečala med učenci, ki že imajo celodnevno osnovno šolo, in onimi, ki obiskujejo tradicionalno poldnevno šolo. Razlika je še samo v tem, da za prve damo mnogo več denarja, kot za druge. Uresničitev celodnevne šole pa ni odvisna samo od staršev in krajevne skupnosti, niti samo od posamezne družbenopolitične skupnosti. Ponekod zaradi slabše razvitosti ne premorejo denarja, s katerim bi ustvarili potrebne možnosti, pa tudi učiteljev ne morejo dobiti. Menimo, da bo za popolno uresničitev te največje osnovnošolske reforme potrebna usklajena akcija vse slovenske družbe. Do kdaj jo bomo uresničili do poslednje vasi? Ali bomo imeli dovolj moči do konca?
Učitelji so zamisel in delo v celodnevni osnovni šoli sprejeli in jo tudi uresničujejo. Zavedajo sc, da je uspeh odvisen od njiho-vega prizadevnega, požrtvovalnega in kakovostnega dela, ki pa mora biti »podprto od zunaj«-Za tako delo morajo biti zagotovljene primerne materialne možnosti. Učitelji so že po svoji tradiciji naklonjeni novemu in naprednemu. In kot ugotavlja dr. France Strmčnik: »... še nobena napredna šolska reforma ni propadla ali pa ostala na pol poti zato. ker bi jo sabotiral učitelj, veliko pa jih je že zbledelo, ker družba ni izpolnila svojega deleža.« Pričakujemo, da bo pri uresničevanju celodnevne osnovne šole doslednejša in vztrajala do konca.
FRANJO MAROŠEK
0 Frommovi humanistični viziji
J red nami je doktorska diser-H Vladimira Sruka From-i«0^ humanistična vizija, ki jo '^tisnila Delavska enotnost.
Jugoslovanskem trgu je že Sjj prevodov Frommovih del. jj nlano s prevedenimi deli se j. Pojavljalo vprašanje, v čem je lamovo delo novost, kaj nam |; k,° pove glede na naše živ-f^lske in družbene izkušnje.
. in drugačna vprašanja so se Mala ob njegovih zelo različ-p .tematskih območjih, za vsa m te značilen Frommov socialni n°s> ki izvira iz njegovega od-a do Marxa in marksizma. To jjtiačilno tudi za njegovo poj-( vanje socialističnega humani-In prav temu je dal Vlado . ak poseben poudarek v svoji Vavi.
k. Fromm je gotovo izvirna lahnost; njegova humanistična si.'ja je odsev njegovih nazor-jja in znanstvenih stališč; zato , jtetenja o njegovih delih zelo pjtečna. Nekateri vidijo v ^aimu izvirnega marksistič-jj.ka misleca, npr. prim. D. Gr-.a v Leksikonu filozofa, drugi . odklanjajo, npr. sovjetski “"rksist V. L Dobrenkov. Raz-
ava Vlada Sruka pa želi doseči ii.Ptečjo objektivnost v prese-. teu različnih marksističnih soo-/"i in socialističnih tokov. v ter je uporabil — ob drugem dialoške metode — ter ohranil j:ts čas rdečo nit, tj. pretres °aunovega pojmovanja hu-Cističnega socializma. Ra-
JteljiTo^e!
,,°itel in ne hotel izogniti dvema
je, da se V. Sruk ni
kkima temama, ki sta v Frommih delih nenehno pričujoči: arksizmu in psihoanalizi. Če-
je Fromm doma tako v
r°pi kot v Ameriki, pa so
"vei
°ge njegove utemeljitve izku-
!o$i
no povezane z družbenimi,
'Podarskimi in idejnimi ra-i erami Amerike, ko izpeljuje Ccepcijo humanističnega so-al>zma.
^ladimir Sruk ugotavlja, da Cen napredno usmerjen i tvarjalec na področju druž-Ce praktično teoretične dejav-°sl' ne more mimo tega, kar Poroča E. Fromm. Jedro spoz-avanja Fromma zagotovo ni v Pojemanju ali zavračanju ce-
Pojmovanj in splošnih načel,
Sai vemo, da »nobena filozofska
ali družbena štorija dandanes ne more računati na maksimalno mero soglasja celo pri grupacijah ali posameznikih, ki so ji blizu.« Frommova dela pa vsebujejo bogata izhodišča za premisleke in proučevanje posebnih vidikov. Zlasti vidik socialno imanentne etike in kategorija humanistične vesti sta dandanes lahko zelo pomembna v praktično filozofski misli. Med osrednjimi poglavji razprave so nekatere značilnosti in poudarki interpretacije Marxa, problematika nesoglasij z Marxovo mislijo, marksizem in freudizem kot vprašanje »skupnega temelja«, pa načela in obeležja humanističnega socializma ter sklepno poglavje o subjektivno humanem vidiku revolucije. Seveda je v okviru teh in drugih poglavij v ospredju veliko gledišč, ki bi sama po sebi terjala širšo razlago. Informacija o V. Srukovi razpravi lahko le opozori na zanimivo in tehtno delo, ki zahteva nadrobno razčlenitev. Povezava med ekonomsko bazo tvorjenjem ideologije in analitično socialno psihologijo odpira sveže probleme in možnosti, ki temeljijo na družbenih procesih, s tem je Fromm opozarjal na nove možnosti za historič-no-materialistično interpretacijo. Tudi P. Vranicki v Zgodovini marksizma opozarja, da je Fromm zastopal številna načelna stališča Marxove zasnove historičnega materializma in humanističnega socializma. Frommovi poudarki na miselnem, psihičnem imajo tudi primesi idealizma. Sruk ugotavlja, da Fromm vztraja na kontinuiteti miselnega razvoja Marxa in odklanja ločnico med mladim in zrelim Mar-xom, hkrati pa navaja oseben pristop, ki se izkaže zlasti ob vprašanju politične ekonomije, v kateri se Fromm ne poglablja. Po relevantni kritiki kapitalizma, kjer je Fromm vsestranski, tudi socializma ne pojmuje idealizirano brez napak, temveč kot kakovostno novo družbo in novi humanizem v odnosih. Vladimir Sruk je s svojo razpravo temeljito razčlenil Frommovo humanistično vizijo socializma in se soočil z mnogovrstnimi bistvenimi problemi in gledišči. Knjiga bo gotovo zanimiva tudi za bra-IGOR GEDRIH
Klub mladih je potreben
j;
'’e pred leti je bilo v maribor-l^eiI> klubu mladih zatišje. It.t|°gi sploh niso vedeli zanj, tisti, 1 s° vanj zahajali, pa niso prav-jCfav nič delali. Vse skupaj je j'0 na majavih nogah, in če si °tea rekel, da greš v klub, so te Cši postrani pogledali.
Tako je bilo.
Zdaj pa je vse drugače. V zad-tetn času se je klubska dejavni silno razmahnila. O tem pri-Cveduje Asta Križančič, uprav-,'ca in programska voditeljica luba: »Naši prostori so kar na-jtej zasedeni. Poleg dramske Ccije, mladih alpinistov, sku-Cte GO, plesne skupine Mladje, ladih esperantistov, fotograf-te sekcije, ki delujejo pri klubu Cdih, imajo tu še redno se-Cke športna in kulturna komi-cl)a pri OK ZSMS in Občinski Cter marksističnih krožkov; tu ^tekajo razni seminarji, preda-anja, priprave na MDA, prosla-e. vaje za nastop na osrednji tereditvi ob 25. maju Mladine /teriborčanov, razstave, tako da ^ kar naprej živahno. Kmalu po ^ladinskem kongresu so pri RK SMS ustanovili Center za klub-jte dejavnost, ki naj bi usmerjal ete klubov, strokovno pomagal snovnim organizacijam in klu-tetn, več pozornosti naj bi po-.tetili problematiki prostega asa in pospešili ustanavljanje teteov za klubsko dejavnost pri finskih koferencah. Za zdaj teter še ni prav zaživel, zago-0v° pa bo v prihodnje tudi nam Pomagal, da bo naše delo še bol j-e; Prizadevamo si, da bi se še več ■tladih vključilo v delo edinega W tovrstnega kluba v Maribo-te.«
Pogovarjali smo se še s člani ramske sekcije v klubu. Sestav-
lja jo sedem mladincev in mladink iz različnih šol. Milan Godič, vodja skupine, pravi: »Šele kratek čas smo skupaj,, tako da večjih nastopov še nismo imeli, sodelovali pa smo z recitali že na nekaj proslavah, brigadirskem večeru in ob sprejemu štafete v Mariboru. Zdaj pripravljamo dramsko delo Evalda Flisarja: Sodniška zgradba. Z recitalom Nekoga moraš imeti rad, smo sodelovali tudi na tekmovanju »Naša beseda 79«.«
»Kar zabavno je pri našem delu. Hitro smo se ujeli, lepo se razumemo in ne zdi se mi nič lepšega, kot takole amatersko igranje ob prostem času,« pravi Željko Černe. »Že od nekdaj mi je bilo tako delo konjiček, najbrž bom tudi svoj poklic iskal v tej smeri.«
Včasih se premalo zavedamo, kako pomemben je pravzaprav takle klub. Poglejte, Željko se prav tu »pripravlja« za svoj prihodnji poklic, koliko deklet in fantov, ki nekoč niso vedeli, kaj naj počno, si je zdaj našlp koristno in zabavno razvedrilo prav v mladinskem klubu.
Seveda je en sam klub za mesto, kot je Maribor, zagotovo premalo. Prostora za vse, ki bi radi delali, skorajda ni. In če bi bile prostorske in denarne možnosti večje, bi lahko paleto dejavnosti še razširili. Mladi bi si najbrž našli čas in prostor tudi za plese, ki jih večina sedaj pogreša (v klubu so bili pred leti v glavnem le plesi).
Naj bo kakorkoli — mariborski mladinski klub je naredil velik korak naprej. Korak v pravo smer, na pravi način. In tako je treba nadaljevati.
L.L.
doma drugod
Za prosti čas v nemški pedagogiki
V Zvezni republiki Nemčiji že več let deluje posebno strokovno združenje za prosti čas, ki se vsestransko ukvarja z vprašanji življenja otrok, mladine in odraslih v prostem času. Veči del so se s tem ukvarjali sociologi, filozofi, urbanisti in delavci v rekreacijskih središčih, domovih prostega časa, počitniških krajih itd. Lanskega oktobra pa so na posvetu v Tiibingenu znameniti nemški pedagogi pod vodstvom prof. dr. Wolfganga Nahrstedta utemeljili potrebo o ustanovitvi posebne komisije za pedagogiko prostega časa pri nemškem združenju pedagoških znanosti (Deutsche Gesellschaft fiir Erziehungswis-senschaft).
Na februarskem ustanovitvenem sestanku so poudarili, da se je v zadnjih nekaj desetletjih področje prostega časa razvilo do stopnje, ki zahteva, da se uvede kot posebno področje pedagoške znanosti. To se kaže v naraščajočem številu različnih publikacij, ki se ukvarjajo izrecno s prostim časom in vzgojo. Že naslovi takih časopisov v različnih nemških pokrajinah kažejo, kako živo je to vprašanje, na primer Pedagogika prostega časa, Prosti čas in vzgoja, Vzgoja za prosti čas, Amusement Industie, Strokovni časopis za tehnologijo prostega časa itn. Vedno več je tudi pedagoških ukrepov in naprav, namenjenih za prostj čas občanom, naselja prostega časa, rekreacijska središča, celodnevne šole, ponudba za prosti čas, športna vzgoja, turistična vzgoja itn. S prostim časom so se doslej delno ukvarjale nekatere specilne pedagogike, socialna pedagogika, andragogika, pedagogika zunajšolskih dejavnosti, športna pedagogika itn. Nujno je, da se s tem področjem celotno ukvarja posebna komisija strokovnega združenja pedagoške znanosti, ki bo znanstveno izgrajevala pedagogiko prostega časa, saj se na mnogih strokovnih šolah vseh stopenj, na fakultetah, že več let uveljavljajo študijski programi
pedagogike prostega časa in se širi raziskovanje tega področja.
Na sestanku so utemeljili vlogo posebne znanstvene komisije tudi s tem, da se problematika prostega časa s pedagoških gledišč naglo razvija tudi v drugih deželah, zlasti še v Združenih državah Amerike, na Švedskem, Poljskem, v Jugoslaviji, Franciji, Švici in drugod. Naloga organizirane zanstvene skupine bodo tudi primerjalne študije in iskanje mednarodnih izkušenj v razvoju pedagogike prostega časa.
Posebej so opozorili na to, da tudi v Zvezni republiki Nemčiji niti teoretično niti praktično niso obdelali pojava prostega časa tako, da bi znanstveni izsledki pomenili dovolj tehtno izhodišče za politične odzive pri urejanju vprašanj tega področja ali vsaj zaščitili porabnike pred brezobzirnim ekonomskim izkoriščanjem ali nekoristno porabo prostega časa. Pedagogika prostega časa je potrebna za vzgojo posameznika in družbe, saj gre za globoke družbene odnose, za potrebo, da je prosti čas enakopravno in enakovredno na voljo občanom zaradi osebnosti razvoja, ki ga je treba zagotoviti vsakomur.
Videti je, da je tudi tam vprašanje prostega časa v šoli zelo pomembno, saj je vsebina naslednjega strokovnega sestanka nove znanstvene komisije v okviru nemških pedagoških znanosti namenjena obravnavi šole in prostega časa. Obenem so se dogovorili, da bodo spomladi 1980 priredili o tem vprašanju poseben kongres v Bonnu. Omeniti je treba še to, da pojmujejo napredni nemški pedagogi reševanje vprašanja prostega časa obenem kot prispevek k izboljšanju družbenih razmer, uveljavljanju enakovrednejših možnosti človekovega osebnostnega razvoja, pa je zanje to tudi neke vrste socialno, če že ne rečem, revolucionarno gibanje.
RUDI LEŠNIK
Pedagoške misli
Šola je preveč uniformirana, enostranska, uradna in nesposobna, da bi lahko zadovoljila vsestranski vitalnosti pubertetnika, zato so organizacije, klubi, krožki, seminarji in druge oblike združevanja mladih ljudi njeno dragoceno dopolnilo.
(Franc STRMČNIK: O nekaterih posebnostih pubertetnika. Ljubljana, 1959, str. 11.)
Najpomembnejše izhodišče vzgoje, središčna kristalna točka, ki jo mora razviti šola, je pametno in obvladujoče ravnanje sredi nepreglednega izobraževalnega gradiva, ki danes preplavlja ljudi
(AlexanderRUSTOW: Die wel-topolitische Dringlichkeit einer durchgreifende Erziehungsre-form. Stuttgart, 1960, str. 74.)
E
ELEKTROTEHNA
trgovsko, izvozno, uvozno in proizvodno podjetje
61001 LJUBLJANA, Titova c.51
telefon:(061) 320 241; telex:31184 YU ETEHNA
n. sol. o.
Kje so
mlajši učitelji ?
Že več let sodi mariborsko pedagoško društvo med najbolj delavne članice Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije. Zdaj ima 391 članov, med katerimi je največ pedagoških delavcev osnovnih šol, zelo malo pa iz vzgojnovarstvenih delovnih organizacij in visokih šol. Vsekakor ima pedagoško društvo še veliko možnosti, da se okrepi in razvije dejavnost močneje tudi na področje usmerjenega izobraževanja. Morda je prav zdaj, ob razpravah o različnih predvidenih zakonih s področja vzgoje in izobraževanja za to primerna priložnost.
Iz poročila o delu je razvidno, da so v preteklem letu obravnavali pomembna pedagoška vprašanja o ponavljanju prvošolčkov, o vzgoji z nasilnimi in nenasilnimi sredstvi, o pomenu motivacije v učno vzgojnem procesu, o vzgojnih prvinah v dokumentih kongresov Zveze komunistov, o novih vidikih usmerjene vzgoje in izobraževanja, o izobraževanju vzgojiteljic, opravili pa so tudi strokovne ekskurzije v center izobraževalne tehnologije Vezsprem na Madžarskem in v zamejsko Koroško.
Pedagoško društvo v Mariboru plodno sodeluje z društvom psihologov, s Klubom prosvetnih delavcev, s pedagoško akademi-
jo, zvezo kulturnih organizacij, zvezo društev prijateljev mladine in občinskim komitejem ZKS. Letošnji delovni načrt predvideva več predavanj učiteljev pedagoške akademije in filozofske fakultete pa tudi drugih. V ospredju so vprašanja učnih priprav na različnih stopnjah šolanja, idejnost na področju predšolske vzgoje, vprašanja reorganizacije pedagoških služb, pedagoška problematika predzakonskega svetovanja, vloga družine v vzgojnoizobraževalnem procesu zlasti z gledišča celodnevne šole, oblikovanje usmerjene vzgoje itn.. Pripravljajo se tudi na dvodnevno ekskurzijo po poteh AVNOJ, s čimer bodo počastili 60—letnico Komunistične partije Jugoslavije, Zveze sindikatov Jugoslavije in SKOJ.
Dobro se zavedajo, da edino živahna dejavnost lahko privabi v vrste pedagoškega društva več pedagoških delavcev, zato bodo razmišljali še o novih in pestrih obikah dela, ki bodo odmevne tudi za mlajše učiteljstvo, da bi se vključilo v delo s spoznanjem, kako je to koristno za boljše opravljanje delovnih nalog in opravil, hkrati pa prijetno srečevanje s stanovskimi tovariši, ki krepi strokovno sposobnost in poklicno samozavest; a tudi družabno povezuje.
Na pravi poti
Na Slovenskem imamo dve samostojni vzgojni posvetovalnici: v Mariboru in v Ljubljani. Mariborska je lani (1978) proslavljala svojo 25-letnico usta-' novitve, njen utemeljitelj je bil pok. prof. Gustav Šilih. Ljubljanska vzgojna posvetovalnica, ki so jo pred leti preimenovali v Svetovalni center, je bila ustanovljena nekoliko pozneje. Obe vzgojno-svetovalni organizaciji opravljata na svojih območjih pomembno kulturno poslanstvo in mentorsko vlogo pri podobnih akcijah na terenu. Poleg navedenih imajo v Kopru vzgojno posvetovalnico pri tamkajšnji Delavski univerzi, Ivan Regent, v Celju pri Centru za socialno delo, v Novem mestu pa pri občinski Izobraževalni skupnosti. Vzgojno svetovalno dejavnost opravljajo tudi psiho-pedagoške ambulante pri zdravstvenih or-
ganizacijah (pediatričnih oddelkih) v Ljubljani, Celju, Mariboru idr. Te pomembne organizacije veliko pomagajo zdravstvenim delavcem in staršem, ki iščejo v njih pomoč za svoje otroke.
Da bi uskladili delo vzgojnih posvetovalnic, se njeni delavci večkrat sestajajo in tovariško izmenjujejo svoja stališča ob problemih, ki so aktualna za njihovo dejavnost. Tako pomembno srečanje je bilo leta 1977 v Novem mestu, 1978 ob proslavi 25-letnice vzgojne posvetovalnice v Mariboru in novembra 1978 ob posvetovanju psihologov v Portorožu. Obšir-pejše srečanje so organizirali letošnjega 2. marca v Mariboru. Udeležili so se ga predstavniki vzgojnih posvetovalnic Novo mesto, Celje, Maribor in Svetovalnega centra iz Ljubljane, koprska posvetovalnica pa se je opravičila in je poslala dopis, v katerem so delavci opisali svoje delo.
Letošnjega srečanja se je udeležilo okrog 50’delavcev vzgojnih posvetovalnic: psihologov, pedagogov, socialogov, defektologov, logopedov, socialnih delavcev, medicinskih sester idr., ki so najprej prikazali svoje delo, potem pa obravnavali sosobno p )blematiko vzgojnih posvetovalnic na Slovenskem. Pri tem so namenili posebno pozornost delu za predšolske in šolske otroke in mladostnike, pa tudi akcijajn svetovanje mladim neporočenim in zakoncem. Problemi se z razvojem družbe, širjenjem modernih naselij, ustvarjanjem novih družin, zaposlovanjem roditeljev, cele vrste t. im.
»skritih sovzgojevalcev« z vsakim dnem večajo in terjajo rešitev. V razpravi so opozorili še na pedagogiko prostega časa, kar mora biti interes tudi delavcev v vzgojnih posvetovalnicah. Obdelali so vsa vprašanja, ki sodijo v kategorijo zunaj ambulantnih obravnav in poudarili pomen vključevanja posvetovalnic v aktualne akcije na terenu; pri tem so nakazali, da se morajo delavci vzgojnih posvetovalnic usmeriti v svetovalne situacije kot ustvarjalni sodelavci v skladu s konkretno samoupravno socialistično prakso.
Uvodoma je v imenu SZDL Maribor pozdravila zborovalce članica občinske konference SZDL Marinka Čekov, ki je najprej spregovorila o letu otroka in pomenu različnih akcij za otroka, med te spada tudi to srečanje delavcev vzgojnoposvetovalnih organizacij Slovenije v Mariboru. Opozorila je na celo vrsto, problemov, ki se pojavljajo v naši družbi v življenju otrok in mladostnikov in jih morajo delavci v vzgojnih posvetovalnic videti, spremljati in pomagati reševati. Njihovo dosedanje delo priča, da so na pravi poti, potrebno pa bo za to problematiko še več propagande in intenzivnega dela. Pri tem bodo uživali vso podporo naše družbe!
Ob koncu pogovora so izoblikovali sklep, da je treba izoblikovati delovno skupino, ki bo izdelala osnutek posodobljene koncepcije vzgojnih posvetovalnic v naši jlomovini. V delovno skupino so bili izvoljeni: Majda Brenčič (Celje), Marija Gabrijelčič (Novo mesto), Branko Gartner (Celje), dr. Anica Kos (Ljubljana), Katja Makarovič (Ljubljana), France Prosnik (Maribor), Bernard Stritih (Ljubljana), dr. Borut Šali (Ljubljana) in Zora Umek (Ljubljana). Poleg tega so zahtevali večjo popularizacijo dejavnosti vzgojnih posvetovalnic in spodbujali k bolj zavzetemu publicističnemu in strokovnemu delu na tem področju, k temu,da je treba pridomii več staršev za skupinsko dinamiko in o načrt nem in sistematičnem organiziranju nadaljnjih delovnih srečanj, sestankov, razprav in o širših obbkah izobraževanja, ki ga zaUevajo vedno nc>' problemi, ki se pojavljajo v najrazličnejših oblikah življenja v naši druzoi.
Prihodnje srečanje delavcev slovenskih vzgojnih posvetovalnic bo organiziral Svetovalni center v Ljubljani. ^
A. PODJAVORŠEK
Na pravkar končanem sejmu šolske opreme in učil v Ljubljani, je pritegnil našo pozornost obiskovalec, ki se je živalhno pogovarjal na razstavnem prostoru elektronskih računalnikov. Z ve-selejm se je odzval povabilu na pomenek. Naj ga predstavimo: inženir Marjan Vraničar, projektant notranje opreme pri Lesnini v Mariboru.
Tovariš Vraničar, kaj je je zbudilo vašo pozornost na sejmu opreme in učil?
Priznati moram, da sem bil prijetno presenečen, ko sem opazil, da bo pri načrtovanju notranje opreme mogoče uporabljati elektronski računalnik. V svetu je to že nekaj časa v navadi in prav je, da je prišla ta reč končno tudi k nam.
V čem vidite prednosti tovrstnega projektiranja še posebno, za kasnejše uporabnike te opreme učitelje in učence?
Računalnik je vsekakor natančnejši od človeka. Človek lahko napravi marsikaj napak, ali celo pozabi, računalniku se ta primeri le redkokdaj. Ker se tudi sam povečini ukvarjam s šolsko opremo, naj poudarim, da prav računalnik upošteva vse parametre za npr. neko učilnico. Ve, da mora opraviti učitelj fizike določene demonstracije, toliko in toliko poskusov in poti, pa tudi to, kako prav mu pride priročna oprema. Ni smotrno, da hodi učitelj za vsak poskus v kabinet in nazaj. Enako velja npr. za kuhinjo, kjer naj bi gospodinja opravila čim manj poti. Uporabniki vsekakor to občutijo. Gotovo ste se tudi že sami kdaj jezili zaradi nefunkcionalno razporejene opreme.
Kako nastane takšen »klasičen« načrt notranje opreme, denimo, za šolo?
Načrt notranje opreme začnemo izdelovati po gradbenem načrtu. Za šolo so npr. dani določeni parametri, ki jih projektant mora upoštevati, predpisane so npr. mere šolskih klopi, stolov, omar... Vso opremo od tabel do cvetličnih korit pa mora projektant uporabno razprorediti med šolske stene. Seveda mora uskladiti barve pohištva, tal, sten, zaves in druge opreme.
Se pravi, da naj projektant vso opremo razporedi po učilnicah tako, da bodo uporabniki zadovoljni?
Res je. Vendar za pravilno izbiro opreme ni vodilo le indivi-
dualno zadovoljstvo učencev in učiteljev. Osebno gledam tudi na smotrno izbiro opreme, črtam vse, kar je nepotrebno, kar predstavlja razkošje, vendar tako, da namen ni prizadet.
Vaša delovna organizacija veliko opremlja poslopja vzgojno-varstvenih orgranizacij, šol in druge objekte, Ali mislite, da je šolskega pohištva dovolj?
Pohištva ni nikoli dovolj. Vsaj funkcionalnega ne. Nas pesti npr. problem dolgih dobavnih rokov. Dobavitelji so vse preveč lagodni, kadar je treba pohiteti, zato naročimo opremo, že veliko prej, kot pa začnemo graditi objekt.
Zanima nas, kako ocenijo učitelji opremo kasneje, ko vstopijo v razred in začno s poukom?
Iz prakse lahko povem, da zelo različno. To je stvar okusa. Moram pa priznati, da sem že velikokrat slišal, da gradimo in opremljamo šole vse preveč moderno, da se arhitekti izživljajo in tako po nepotrebnem porabijo več denarja, zbranega s samopri-spevkomjtd.
In kaj menite vi?
Razvoj učnih programov zahteva tudi drugačno šolo, opremo. Ne moremo graditi več klasičnih šol, kot so jih bili vajeni naši očetje. Arhitektura se razvija, res pa je, da nekateri arhitekti to izrabljajo. Menim, pa, da se vsak projektant zaveda, komu rabi objekt ali oprema in to tudi ustrezno načrtuje.
Vas smemo vprašati, kako se v vašem življenju zrcali ta življenjska naglica.
Gotovo je, da jo občutim. Vendar pa se ji izogibam, kolikor je le mogoče. Na vsak način skušam najti tudi prosti čas za dom, prijatelje in zase. Brez tega ne gre. Ne razumem ljudi, ki se nenehno pehajo za denarjem, pozabljajo pa, da leta življenja minejo hitro in da se je treba kdaj vprašati: kaj imam od življenja?
Ali menite, da človekov poklic v življenju v resnici tako zelo pomemben, kot trdijo nekateri?
Odgovor je relativen. Mnogi se izučijo za kak poklic, pa ga ne opravljajo, nekateri se nič ne izučijo, pa jim gre dobro. Menim, da ima za človekovo zadovoljstvo pravilno izbran poklic, ki ga opravljamo brez občutka, da smo k delu prisiljeni, veliko vlogo. Ni lepšega, kot če prideš iz službe dobre volje.
Torej imate radi svoj poklic?
Vsak prostor je posebna študija
Inž. Marjan Vraničar: »Oprema naj bo pravilno izbrana...«
Zelo. Bo vsej verjetnosti sem z nastopom v svoji delovni organizaciji našel »tisto pravo«.
Povrnimo se k razvoju šolske opreme. Kako se bo v prihodnje razvijala?
Zavedati se moramo, da bo čez
nekaj let šolska oprema zajadrala v povsem nove vode, vsaj kar zadeva projektiranje. Že sedaj je v razredih vedno manj učencev, saj je tako delo bolj uspešno. To narekuje projektiranje manjših prostorov in s tem v zvezi tudi ustreznega pohištva. Računalnik, ki bo reševal te probleme, nas bo vse opozoril na napake, ki jih sedaj delamo. Gotovo bo zanimivo npr., čez petdeset let, pogledati pravkar zgrajene šole, in ugotoviti, kaj smo naredili napak.
Takšen je naš sogovornik. Marjan Vraničar, čeprav star komaj sedemindvajset let, optimistično gleda na svoj poklic in na ljudi, ki bodo njegovo delo uporabljati v praksi. Mi vsi pa si želimo, da bi ljudje, ki nam krojijo delovne prostore in učila, svoje sadove tudi kdaj sami okusili. Ne zato, da bi nas potolažili, ampak zato, da bi prihodnjim rodovom prihranili vse to, nad čemer mi godrnjamo.
M. Š.
V
del;
Nove zamisli
»jih
*av
obr
iti d
bi
Letošnja 17. mednarodna razstava in sejem učil in šolske opreme-Didacta 79 bo od 27. do 31. marca v Diisseldorfu.
Na več kot 31.000 kv. metrih razstavne površine bo okrog 650 razstavljalcev iz več kot 20 dežel prikazalo najnovejše dosežke vzgojnovarstvenih organizacij, šol, strokovnega izobraževanja in izobraževalne tehnologije. Posebno pozornost bodo namenili permanentnemu izobraževanju in samoizobraževanju.
Poleg domačih razstavljalcev iz Zvezne republike Nemčije ki ima zelo bogato proizvodnjo sredstev izobraževalne tehnike, bodo zbudili posebno pozornost obiskovalcev številni razstav-Ijalci iz Velike Britanije, Avstrije, Holandije, Švice, Švedske, Nemške demokratične republike, Poljske, Francije in skupna razstava ZDA.
sori šola), sodobni učbenik, >
UČfl 501;
oprema za visokošolsko izobj* ževanje, povezovanje izobraž* vanja in dela in posvetovalfli1,
F
Hej;
•av]
lev
za poklicno usmerjanje. . . v Med razstavo Didacta 79 b
»aš
lik:
^1
šol aie ato
uf ske ijf ko
lji\
lit PO:
V osmih razstavnih paviljonih bodo razvrščeni razstavni predmeti in informativni oddelki razstavljalcev s področij gradnje in upravljanja šol, šolske opreme, opreme za demonstracije in poskuse, zbirke učil, poleg tega pa še, učbeniki in priročniki, avdiovizualni pripomočki, sredstva obveščanja za vzgojnoizo-braževalne ustanove, sredstva in pripomočki za likovno in glasbeno vzgojo, tehnično in delovno izobraževanje, šport, poklicno usmerjanje in permanentno izobraževanje.
Na Didacti 79 bo organiziranih tudi nekaj posebnih razstavnih enot, npr.: funkcionalna učilnica in otroški vrtec (monte-
tudi več posvetovanj, semil,a, jev, in pogovorov. Opozori^ naj predvsem na tista o upoL avdiovizualnih sredstev v [ skem in zunajšolskem izobraž^ vanju, uporabni lingvistiki benikih in nadomestkih zani šolskih knjižnicah, strokovne1* izobraževanju, permanentne1* izobraževanju in izpopolnjen nju.
Opozorimo naj še na skl£P seje zveznega komiteja, za zH* nost in kulturo, na kateri so drobno razčlenili, kako so vzgojnoizobraževalne organih' cije opremljene s sodobno učel1 tehnologijo. Ugotovili so, da df segajo učenci veliko bolj** uspehe v dobro opremljet1': šolah, njihovo znanje je bolj no, učitelji pa so razbremenje111 rutinskih opravil.
Jugoslovanska konferenca pospeševanju izobraževali tehnologije, ki je bila pred n£'
• davnim v Dubrovniku, je P0-novno opozorila na pomeiflfr nost tega vprašanja. Ker pri naS ne gre samo za učno tehnologij0 v šoli, temveč za celotno izobf3' ževalno tehnologijo v vzgojno'' zobraževalnem delu v organiz0' cijah združenega dela vzgoje i" izobraževanja in materiali proizvodnje, je treba za njei uvajanje usposobiti vse delavk v šoli, krajevni skupnosti i" združenem delu.
MILOŠ ROTAR
Novost za čisto okolje
SMETAR, priprava za čiščenje okolja šol in vrtcev in za množične ak cije čiščenja, omogoča pobiranje odpadkov brez zaščitnih rokavic i brez napornega pripogibanja.
S SMETAR-jem zelo lahko pobirate na razdaljo do enega meti papir, olupke, vrečice, steklenice in drugo
—	iz trave, žive meje ali trnja
—	iz blata, vode ali jarka
—	z drevesa ali brega reke
—	na cesti, igrišču, parkirišču in povosd, kjer čiščenje zelo težk0 opravimo.
Tudi s higienskih vidikov je SMETAR priporočljiv za vsako šol®1
SMETAR-ja prodajajo v tehničnih trgovinah in blagovnicah p° 198,30 din.
Pripravo lahko naročite neposredno pri proizvajalcu na naslov:
JANKO AUMAN 61230 Domžale-Vir, Šaranovičeva 20
Vzgojiteljice ustvarjajo
Na mednarodni razstavi učil in šolske opreme, bila je pred nedavnim na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, je zbudil posebno pozornost obiskovalcev oddelek, v katerem so bili razstavljeni pripomočki za predšolsko vzgojo otroka. Izredno domiselne, ljubke igrače in ponazorila so izdelale vzgojiteljice. Geslo tega dela razstave je bilo: Razvijajmo otroku govor in mu pomagajmo pri sporazumevanju z okoljem. Na natečaj, razpisan za te izdelke, se je odzvalo kar 70 vzgojnovarstvenih organizacij od 90 iz vse Slovenije.
Izhodišče razstave je bila misel: le sproščen, zadovoljen otrok je lahko srečen. Razstava je zajemala štiri dele: prvi del, namenjen dojenčkom, je prikazal ljubkovalne igrače — nanike iz mehkega, pralnega blaga, ki spremljajo otroka ob njegovih prvih mesecih, drugi del razstave je bil posvečen dve in triletnemu otroku. Videli smo igrače in slike predmetov iz otroškega okolja, ob njih si malček utrjuje imena predmetov, ki ga obkrožajo. Tretji del je prikazal prave didaktične igrače — ponazorila. Predšolski otrok si ob igri utrjuje imena, se načrtno govorno vzgaja — zaznava prvi začetni ali zadnji glas v besedi, seznanja se s stavkom in se vadi v izražanju.
V četrtem delu razstave so bila prikazana sredstva za dramatizacijo. Otrok se laže izraža, če se poisti z neko drugo vlogo; ta mu hkrati pomeni sprostitev pri dramatizaciji, ki jo vodi literarno besedilo. V te namene rabi zbirka očarljivih lutk, ki imajo kot vzgojno sredstvo veliko možnosti. Na razstavi smo si lahko ogledali vse od prstnih lutk do pravih marionet za lutkovno gledališče, senčne lutke in ponazorila za literarna besedila, ki jih lahko postavimo na panoje, na flanelograf ali pa uporabimo pri namiznih dramatizacijah ob glasbeni spremljavi.
Namen ponazoril je zaposliti vse otrokove čute, vodilo pa v čim krajšem času doseči čim boljši učinek in uporabiti čim cenejše materiale.
Izredno domiselna in estetsko dovršena ponazorila so zgovoren dokaz žive ustvarjalnosti vzgojiteljice, ki zasluži vse priznanje.
Prav bi bilo, da bi didaktične igrače, ki jih sedaj še vedno izdelujejo vzgojiteljice, našle čim-preje pot do naše industrije, saj jih bodo le tako otroci najhitreje dobili. Prav gotovo bodo dobrodošle v trgovini in doma, kjer se nemalokrat na policah bohotijo nekoristne, kičaste in največkrat grde igrače.
T. D.
Kako sodelovati s starši
Malo je napisanega o tem, kako naj vzgojitelji sodelujejo s starši, da bi skupaj dosegli najboljšo vzgojo. Znana jugoslovanska pedagoginja dr. Ljubica Prodanovič se je lotila težke, a hvaležne naloge in napisala zanimivo knjigo, prispevek k metodiki dela s starši v predšolski vzgoji, ki ima v izvirniku naslov: U ČEMU, KAD, KAKO... SARADJIVAT1 S RODITE-LJIMA U PREDŠKOLSKOJ USTANOVI. Posebnost dela je v tem, da avtorica svoja globoka teoretična spoznanja prepleta z dolgoletnimi izkušnjami iz pedagoške prakse — metodične nazore pa prikazuje neposredno iz takih ali drugačnih življenjskih situacij.
Za zgled navajamo enega izmed mnogih opisov situacij, da bi lahko zaslutili pomen knjige in njene vsebine. Situacija 25: »Po
razvezi zakona živi otrok z očetom. Ta ga spremlja v vrtec in iz vrtca domov. Od časa do časa prihaja tudi mati, da bi se pogovarjala z otrokom in to tedaj, ko se drugi otroci igrajo na dvorišču ali v bližnjem parku. Ko je oče zvedel, kako se mati srečuje z otrokom, je zahteval, da to preprečite. Kako boste ravnali z očetom in kako z materjo?« Tako pisanje prav gotovo izziva. Težko bo najti vzgojitelja, ki ne bi segel po priročniku in skušal
dobiti odgovor ali vsaj napotek kako naj sam ustvarjalno rešuj® zapletena vprašanja, ki se pojav-Ijajo v vzgojni praksi. Ta p0" trebni metodični priročnik predšolsko vzgojo je izdala prej* nedavnim Pedagoška akademij8 za vzgojitelje v Beogradu. Na' mesto uvoda je avtorica zapisala: da je priročnik napisan z željo, d8 bi vzgojitelji v sodelovanju s starši čim bolj enotno delovali tef uspešno uresničili socialističn® naloge v vzgoji in izobraževanj® otrok predšolskega obdobja' Knjiga vsebuje poglavja o tem®', Ijih družbenega delovanja na vzgojo otrok v družini, načeli!1 sodelovanja s starši, stališči!1 staršev do otroka, otrokovi družini, odnosih v družini, medsebojni obveščenosti vzgojitelje® in staršev, individualnem informiranju, skupinskih pogovorih: roditeljskih sestankih, metodah dela s starši, izobraževanju staršev za vzgojo otrok v družini: otrokovem telesnem in duševnem razvoju otrokovem življenju v družini, vrtcu in družbenetn okolju terdrugihizvirih spoznanj in dejavnosti staršev — samou-pravljalcev. Ob koncu je seznam diafilmov in literature s tega področja. Upamo, da bodo tud1 slovenski vzgojitelji radi segli p° tem tako potrebnem vzgojnem priročniku.
R. L.
, V drugi številki Prosvetnega emvca beremo poročilo o mne-Jm na seji Republiškega sveta nakvzgojo in izobraževanje, ko so 'avnavali predlog sprememb lopol v -kov
So|ah v Sloveniji.
:Č«;
Iti’
iid
tev D' drž;
j -aviiavan premog sprememo I popolnitev mreže pouka tujih ! ,'kov v osnovnih in srednjih ah v Sloveniji.
nsec članka L.R. v podrob-,elsi razčlenitvi teh potreb ugo-,'ja, da je enostranska usmeri-
v katerikoli tuji jezik nevz-■na; sprašuje se, kakšne so !se potrebe po znanju tujih je-/ov, ki ustrezajo združenemu ; I e*u in mednarodnemu sožitju; f eni, da pouka tujih jezikov ni ,£ ^°goče prepustiti »Ijubitelj-.^mu izboru ali pa slepi stihiji, 1° hi poučevali pač po razpolož-i,Vlh kadrovskih razmerah« in jotern popravljali in dopolnje-,5' š°lo z delavskimi univerzami privatnim učenjem, seveda
11 svoj račun. Vprašuje se, na atere jezike naj se usmerimo,
. danes poučujemo pretežno *s‘ peščino (75 %) in nemščino t w )’ ah nai jutri morda pouk azširimo še na francoščino in „ j sčino, alinašekajveč — na kaj f 11 na koliko? L.R. pravilno opo-11 jarja, da je politika učenja tujih
iezikov dolgoročnega pomena in amora biti taka, »da bo samou-Pravni — socialistični (ne eliti-'čni op. Z.P.) značaj družbenih vnosov spoštovan in omogo-,eno dejavno vključevanje slednemu delovnemu človeku v n^dnarodno življenje ne samo iz 6°spodarskih potreb, temveč iz potnih družbenopolitičnih gle-'šč«. Dodajmo še to, naj bo ta smeritev taka, da dnevna poli-,l'Ca, ljubiteljstvo in stihija ne °do rušili sistema in žrtvovali sdieracije šolarjev, kot se je to Rajalo doslej.
, Ker ostaja predlog sprememb e v mejah obstoječe mreže Pouka tujih jezikov, seveda ne .ugovarja na nobeno od nave-enih vprašanj in zato tudi ne ^ore biti okvir razprave še manj Pa izhodišče za njeno usmerja-
Ko iščemo izhod, moramo vedi, da današnje stanje, ki je podlo nevzdržno in ga moramo Premeniti, ni samo po sebi dano l? Uespremenljivo, temveč da je . ediščina industrijske revolucije n meščansko-demokratičnega astema družbenih odnosov, pzpad rimskega imperija in re-urmacija, nastajanje nacional-'u držav, zavojevanje kolonial-
nih posesti v Afriki, Aziji in Južni Ameriki in s tem prenašanje gospodarskega in političnega vpliva na vsa ta področja je vodilo v to, da so tudi njihovi jeziki postali edino in privilegirano komunikacijsko sredstvo v celotnem svetovnem sistemu kolonialnega gospodarstva in sredstvo kulturnega in miselnega podrejanja evropski civilizaciji. Spremenjena razmerja sil, posebno po drugi svetovni vojni, z razpadom kolonialnega sistema in z osvoboditvijo narodov nekdanjih kolonialnih posesti in nastajanja samostojnih nacionalnih držav so povzročila, da tudi jezikovni sistem komuniciranja preživlja krizo, saj je povsem v nasprotju z nastalo situacijo in zavira nadaljnji razvoj novih, svobodnih držav in njihovih narodov na poti lastnega oblikovanja in enakopravnih odnosov med narodi in državami.
POTREBEN JE SISTEM IZBIRANJA
Gibanje neuvrščenih je odsev odpora in teženj teh narodov in gibanj. Naše mesto v tem gibanju je znano. Nova ustava in kongresi ZKJ jasno opredeljujejo načela usmeritve v teh odnosih: — pravico do lastne nacionalne individualnosti,-do lastnega nacionalnega jezika; priznanje te individualnosti v medsebojnih odnosih; pri tem smo proti dajanju prednosti kateremukoli nacionalnemu jeziku, čl. 135 ustave pa govori, da so te pravice (tudi jezikovne) omejene le z isto pravico drugih. Ker alternativa, znati jezike vseh narodov ni možna niti potrebna, saj se ne srečujemo z vsemi, bo seveda potreben izbor in sistem, ki bo tak izbor omogočal.
Že poskusna raziskava potreb v 185 del. organizacijah v Sloveniji je opozorila na potrebe po znanju tujih jezikov, podatki so močno v nasprotju s sedanjo sestavo in uspešnostjo pouka tujih jezikov. Anketa je pokazala, da so tuji jeziki, ki jih uporabljajo delavci v poslovnih stikih s svojimi družabniki porazdeljeni takole: nemščina 32 %, italijanščina 24%, angleščina 21%, francoščina 13 %, ruščina 5 %, slede španščina in madžarščina s po 1,1 %, češčina, holandščina in švedščina s po 0,5—0,6 % in grščina, romunščina, poljščina in albanščina s po 0,3 % udeležbe.
Tuji jeziki po izboru
Prvih pet jezikov pokriva torej potrebe 95-odstotno, drugih 9 pa le 5-odstotno. Ti pa pokrivajo le približno polovico jezik sodelavcev, za drugo polovico pa se uporablja eden od teh jezikov kot tretji pomožni jezik sporazumevanja. 70% teh stikov je pisnih, le 45 % pa govornih; to pomeni, da so le 25-odstotno stiki pisni in govorni. Za delovne organizacije so ti podatki lahko značilni, razmerja pa se verjetno spremene pri izobražencih, znanstveno-tehničnih in kulturnih izmenjavah, to pa že zadeva usmerjeno srednje in visoko izobraževanje.
Pri razporejanju pouka tujih jezikov bi lahko glede na sedanje potrebe in izkušnje, pa tudi glede na učitelje, ki so na voljo, brez večjih pretresov in težav prilagodili razmerja trenutnim potrebam. Večjo pozornost bi posvetili romanskim jezikom na račun germanskih tako, da bi bilo zaporedje prvih petih jezikov po navedenih kazalnikih nekako tako: nemščina 35 %, italijanščina 25 %, angleščina 20%, francoščina 20% in ruščina 5 %. Ta razmerja so lahko le začetna. Pahljača jezikov se mora zavestno in načrtno širiti
vzporedno s povezanostjo Jugoslavije z drugim svetom, posebno z narodi, katerih jezik ni eden od prvih petih in tako usklajevati porabo jezikov z neuvrščeno politiko.
KDAJ IN KAKO IZBIRATI
Zaustavil bi se še pri tem, kdaj naj učenec zbira tuji jezik in po kakšnih vidikih.
Strinjam se s predlogom, da se učenci praviloma ne učijo tujega jezika v prvih štirih razredih osnovne šole. Ta predlog sicer ni obrazložen, vendar vidim v njem dve prepričljivi utemeljitvi, in sicer: prva štiri leta osnovne šole naj bodo namenjena posebno oblikovanju samozavesti mlade osebnosti (Slovenca — Jugoslovana) v skupnosti enakopravnih narodov doma in v svetu in pridobivanju tistih osnovnih vednosti pisanja, računanja, spoznavanja narave, družbenih odnosov in kulturnoumetniških dejavnosti, ki bodo kasneje temelj, na katerem bo otrok v kasnejših letih šolanja razvijal in dograjeval novo znanje in si pridobival sposobnost za vključevanje v razvijajoče se okolje in uveljavljanje v njem.
Opozoriti želim na znane izkušnje, da so tuji jeziki »strah in trepet učencev in med močnejšimi vzroki šolskega osipa« — na to pravilno opozarja tudi L.R. — da je treba pomisliti na boljše metode učenja. Videti pa je, da se glede tega vrtimo v nekem začaranem krogu in ne najdemo pravega izhoda.
Tako kot mučijo navedene težave pri pouku tujih jezikov nas, se z njimi otepajo tudi drugod po svetu. Ne smemo prezreti tudi drugih izkušenj, ki bi morda le opozorile še na katere druge usmeritve nadaljnjega iskanja tudi v naših okoliščinah.
Gre za spoznanje, da učenci v osnovni šoli ne dobijo potrebnega osnovnega znanja, na katerem bi lahko dograjevali učenje tujih jezikov, ki tako zelo obremenjujejo pripadnike malih narodov, saj zahtevajo dodaten denar, čas in moči, ki bi jih sicer lahko uporabljali za pridobivanje uporabnega znanja za delo, kot to počno na primer v ZDA in v deželah s privilegiranimi jeziki.
Rezultati poskusa in raziskav eksperimentalnega pouka mednarodnega jezika v določenih šolah petih narodnosti prvega kroga (Italije, Madžarske, Bolgarije, Slovenije in Hrvaške) so pokazali, po ugotovitvi pedagoške službe, »da se učenci znajo, po dveh letih rednega pouka, dvakrat tedensko po eno šolsko uro, ustno in pisno izražati v esperantu, uporabljati slovar in se samostojno dopisovati z vrstniki iz domovine in tujine«. Leto kasneje, tj. po treh letih, so učenci lahko dejavno sodelovali v rednem pouku splošnih predmetov v mednarodnem jeziku in to v jezikovno mešanih razredih in z mešanim učiteljskim kadrom. Dodatni učinek tega pouka v četrtem, petem in šestem razredu je opozoril na pozitivni vpliv znanja esperanta na uspešnost pouka in na učenje tujih jezikov na temelju izjav njihovih učiteljev.
ESPERANTO POMAGA USMERJATI
Ta izkušnja je postala cilj raziskav in eksperimenta v šolah drugega kroga štirih držav zahodne Evrope (Nemčije, Belgije, Holandije in Francije), ki je potrdil tezo, da je pouk esperanta učinkovita usmerjevalna
osnova nadaljnjemu jezikovnemu pouku, ne samo tujih normiranih jezikov, temveč tudi lastnega nacionalnega jezika.
Priporočljivo bi bilo,da Republiški svet za vzgojo in izobraževanje prouči tudi ta spoznanja pri usmerjanju pouka jezikov v naših šolah.
Tako kot pri nas se tudi drugod po Evropi pojavlja misel na latinščino kot osnovo za pouk tujih jezikov, vendar niti dobre izkušnje iz preteklosti niti poskusi modernizacije tega jezika ne pripomorejo, da bi napravili iz njega sodoben mednarodni jezik. Preveč je vezan po svojem izvoru in družbeni vlogi na rimski imperij in kasneje na evro-centrizem, ki je tako zelo nepriljubljen v današnjem svetu, saj nosi še danes s seboj hrepenenje po elitizmu, skupaj z drugimi velikimi svetovnimi jeziki pa tehnokratsko oholost in nadmoč-nost. Kakor elitisti in tehnokrati že s svojim prednostnim položajem zaviralno vplivajo na razvoj socialističnih samoupravnih odnosov in neposredne demokracije, tako taisti vztrajajo na istih položajih tudi na področju jezika.
V Inštitutu za uporabo kibernetike v pedagogiki v Pade-bornu so ocenili skupino učencev, ki se je v tretjem in četrtem razredu učila mednarodni jezik kot uvod v pouk tujih jezikov (esperanto je rabil kot »model tujih jezikov«), kako vpliva ta pouk na uspehe v nadaljnjem učenju matematike, geografije, materinega jezika in prvega tujega jezika. Ugotovili so poprečno za pol reda boljše ocene pri vseh, uspeh pa je bil pomembno večji pri učencih v meščanski šoli kot v realki in gimnaziji. Izkušnja z latinščino se torej ponavlja z esperantom na ravni obveznega osemletnega osnovnega šolskega pouka, brez »strahu in trepeta pred tem predmetom«.
Že površno naštevanje le nekaterih vrednosti — vsaka od teh zasluži poseben prikaz — in njihovo proučevanje kaže, da odpira uvrščanje mednarodnega jezika v sistem pouka tujih jezikov neke nove in širše sistemske vidike, ki jih je treba upoštevati pri proučevanju in preusmerjanju tega pouka.
Z.P.
predstavlja sedmo leto kot Pednja meja šolske obveznosti tudi acetek otrokovega vključevanja v ^ritžbeno organizirano načrtno .28°jo in izobraževanje, je to — če eljmo izrabiti razvojne možnosti Prvih življenjskih let — prepozno.
Zal moramo v tej zvezi ugotoviti, ,a načrtna predšolska vzgoja doslej . ® Pa to stanje iz leta v leto izboljšu-:7 n' bila deležna tolikšne pozorno-vkot jo glede na svoj pomen v člo-ekovem razvoju zasluži. Z zane-^fjanjem predšolske vzgoje lahko Povzročamo otrokom nepopravljivo sKod0.
Strokovnjaki, psihologi in zdravih pa nas posebno v zadnjih letih ,Se bolj opozarjajo na pojav, hitrej-leSa, pospešenega razvoja otrok, •jazlagajo ga z več vidikov: kot po-.sdico boljše prehrane in stanovanj-pogojev, zdravstvene nege in Aje življenjske ravni, pa tudi boljše iformiranosti otrok o svetu, v kate-en) živijo, bogatejšega, raznovrst-nejšega življenja.
Za zgodnejšo vključitev otroka v ačrtnem vzgojnoizobraževalni pro-^es' za razširitev in intenzifikacijo , bojnih prizadevanj že pred 7. et°m, je več možnosti.
.. Ena izmed njih je zgodnejša vklju-'tev otroka v osnovno šolo tako, da a>žamo spodnjo mejo mejo šolske [Zveznosti od 7. leta na približno 6. 'eto.
^godnejši vstop °troka v šolo
te presojamo vlogo, smiselnost 28odnejšega vključevanja otrok v °snovno šolo, moramo biti pozorni Pj1 vse okoliščine, v katerih se odločamo za navedeno možnost pospeši-Ve otrokovega razvoja. Upoštevati Moramo predvsem to, ali predstavlja v določenih okoliščinah osnovna šola r"s prvo otroku dosegljivo stopnjo "ačrtnega vzgojnoizobraževalnega Ptocesa.
, te želimo vključiti otroka v šolo D°lj zgodaj, zato, da bi pospeševali legov razvoj,moramo preveriti nje-8ovo šolsko zrelost.
. 2tevilni naši in tuji avtorji opozar-la)°, da je šolska zrelost dokaj spre-"'"nljiva karakteristika, ki je ne "Predeljujejo samo psihofizične 'otnponente otrokovega razvoja, emveč tudi njihova usmerjenost na
vsebinsko metodične zasnove programa osnovne šole, v kateri naj bi se otrok šolal. Zgodi se lahko, da se otroci z enako šolsko zrelostjo v neko šolo lahko dobro vključijo in v njej uspevajo, v drugi šoli pa tega ne bi zmogli.
V zvezi s šolsko zrelostjo je treba poudariti tudi zahtevo, da mora biti pri tem upoštevana celotna otrokova osebnost.
Z vprašanji ugotavljanja šolske zrelosti so se dokaj temeljito ukvarjali tudi naši psihologi, posebno dr. Ivan Toličič, ki je oblikoval bb sprejemanju šolskih novincev zelo uporabljan test za preverjanje šolske zrelosti.
Psiholog B. Jurman (Glej publikacijo). Načrtovanje življenja in dela Pedagoški inštitut pri univerzi v Ljubljani, marec 1978, se je lotil ugotavljanja šolske zrelosti »po znanstvenem pristopu«, kot sam piše v navedeni publikaciji. Pri tem poudarja zahtevo po interdisciplinarnem pristopu. S to zahtevo se je mogoče povsem strinjati. K njegovemu predlogu ugotavljanja šolske zrelosti pa bi bilo treba dodati nekaj misli, ki naj bi prispevale k interdiscipliniranosti pristopa k omenjenemu vprašanju tudi z vidika pedagogike kot znanosti.
Kot je že rečeno, moramo pri presojanju šolske zrelosti upoštevati otrokove sposobnosti, sodelovati v določenem vzgojnoizobraževalnem procesu, s tem, da ta proces sproži in usmerja otrokovo aktivnost. To pa pomeni upoštevati znano dialektično načelo — spoznavati otroka v procesu njegove aktivnosti in vplivanja na to aktivnost.
Če zajamemo tudi vidik vseh dimenzij šolske zrelosti, je treba tako v procesu pospeševanja kot v postopek ugotavljanja šolske zrelosti vključiti otrokovo aktivnost v vseh oblikah, ki jo pospešujejo, tako v okviru družinske kot družbeno organizirane vzgoje pred otrokovim vstopom v šolo. Te oblike naj bi se prepletale in vzajemno dopolnjevale. Pri pospeševanju in ugotavljanju šolske zrelosti, moramo upoštevati tildi oti okove aktivnosti v celotni predšolski vzgoji. K temu naj bi pripomogla tudi pedagogika.
Upoštevanje omenjenega izhodišča seveda predpostavlja tudi zahtevo, da organiziramo in usmer-
Bolj zgodaj v šolo, toda premišljeno
jamo pedagoški proces že v letih pred vstopom otroka v šolo. Premalo razvit proces predšolske vzgoje, kot ga v določenih okoliščinah ugotavljamo premalo so izrabljene tudi možnosti družinske vzgoje), predstavlja torej oviro tako v pospeševanju kot tudi v ugotavljanju šolske zrelosti.
Podobno na sproščeni situaciji in individualizaciji dela v šoli je grajen tudi zgled t. im. Laborschule v Biele-feldu v ZRN — vanjo vstopajo 5-letni otroci idr.
Ne da bi jih podrobneje, kritično razčlenjevali — glede na vzgojne smotre v kaki družbi — nam opisani zgledi sproščenega, individualiziranega dela v šoli ob našem razmišljanju o zgodnejšem vstopu otrok v šolo pomagajo pri opredeljevanju tega, na kaj in kako se naj odziva šola ob uvedbi take novosti. Na to opozarja tudi Frulan.
Ko presojamo smiselnost in iščemo načine, kako ravnati ob odločanju za zgodnejši vstop otrok v šolo (ukrepe za izrabo razvojnih možnosti predšolskih otrok) pa • moramo v našem razmišlanju upoštevati še nekatere druge možne rešitve.
Ne moremo tudi mimo ugotovitve, da bi lahko otroci že ob sedanji spodnji meji šolske obveznosti s 7. letom
—	ob ugotovljeni zgodnejši zrelosti
—	vstopili v šolo prej. To možnost pa so izrabili le nekateri. Poleg otrokove zrelosti so vplivale na vstop v šolo še številne druge okoliščine, predvsem število prostih mest v šolah, pomanjkanje učiteljev in ne nazadnje tudi različne želje staršev in njihova pričakovanja glede pospeševanja otrokovega razvoja.
Ob razmišljanju o izrabi otrokovih razvojnih možnosti pred vstopom v šolo in o pospeševanju otrokovega razvoja pa moramo poudariti še dvoje:
— vse to bi morali zagotoviti vsem otrokom, in ne le tistim, ki po svojih razvojnih dosežkih posebej obetajo in spodbujajo, da jih vključimo v načrten, organiziran vzgojnoizobraže-
valni proces, se preden dosežejo starostno mejo, določeno z zakonom. Pospeševati je treba tudi razvoj »poprečnih« otrok, tako da dosežejo šolsko zrelost približno takrat, ko dosežejo starostno mejo šolske obveznosti. Posebno pozornost je treba nameniti tistim z razvojnimi težavami, ki nastanejo največkrat zaradi nezadostne stimulativnosti okolja. Če tem ne namenimo pravočasno posebne pozornosti, pogosto ob kronološko postavljeni meji šolske zrelosti ne pokažejo resnične zrelosti;
— na otroke je treba vplivati dovolj zgodaj, tako da čimprej pospešimo njihov razvoj, sledeč krivulji relativno najintenzivnejšega.razvoja v prvih štirih ali petih življenjskih letih. To pa je čas pred starostjo, v kateri naj bi jih — po razmišljanjih v novem šolskem zakonu — bolj zgodaj kot doslej začeli vključevati v šolo.
Prav je torej, da presojamo zgodnejši vstop v šolo glede na to, kako bo mogel otrok uporabiti svoje razvojne možnosti in se pospešeno razvijati. Kritično ocenimo tudi možnosti, ki mu jih daje predšolska vzgoja v našem vzgojnoizobraževalnem procesu.
Družbeno organizirana predšolska vzgoja pospešuje razvoj
Ta razvoj poteka najprej v okviru družinske vzgoje, ki pa se (pri nekaterih otrocih prej, pri drugih kasneje), povezuje in dopolnjuje z družbeno organizirano predšolsko vzgojo.
Danes je ob nemajhnih vlaganjih naše družbe v razvoj družbene predšolske vzgoje ta — tako prek vzgoje v okviru dnevnega varstva otrok, kot prek t. im. male šole in tudi programa, ki se izvaja v krajevnih skupnostih — dosegla stopnjo, ki omogoča vključitev v družbeno organiziran proces vzgoje in izobraževanja pred začetkom šolske obveznosti skoraj
vsem otrokom od 5. starostnega leta dalje.
Doseženo stopnjo pa moramo — če hočemo napredovati — ocenjevati tudi kritično in si prizadevati, da bi nekatere pomanjkljivosti odpravili, dvignili predšolsko vzgojo še na višjo raven. Če si postavimo najzahtevnejši cilj — vemo, da bi morali vsem otrokom zagotoviti celostno predšolsko vzgojo v vseh predšolskih letih. Tako bi se vzajemno dopolnjevali družinska in družbena vzgoja.
Poglejmo si nekaj dosežkov na tem področju in z njimi povezane nadaljnje naloge.
V dnevno varstvo je bilo v letu 1978 zajetih 28 % otrok, vendar od teh niso bili vsi vključeni v vseh predšolskih letih. Navedeni odstotek pa vendarle predstavlja, če ga primerjamo, na primer z vključenostjo vi. 1971, zelo velik napredek (število otrok, vključenih v predšolsko vzgojo ob dnevnem varstvu se je več kot podvojilo). Cilj vključitve v seh predšolskih otrok pa je vsekakor dolgoročnejši. Naš cilj v zvezi s prizadevanji za razširitev in kakovostni dvig družbeno organizirane predšolske vzgoje je’treba podaljšati na eno leto in s tem poenotiti program priprave otrok na šolo (male šole). Uresničitev tega cilja je seveda veliko odvisna od sporazumevanja uporabnikov in izvajalcev v skupnostih otroškega varstva. Priprave na novi zakon o osnovni šoli pa kažejo težnjo, naj bi postala priprava na šolo obvezna, torej tudi obvezna sestavina vzgojnega programa.
SPREMENITI OSNOVNO ŠOLO
Drugo pomembno vprašanje, ki zadeva zgodnejši vstop otrok v šolo
pa je, kakako naj bi se šola s svojo programsko in organizacijsko zasno-vanostjo in spremembami v njej odzvala možnosti, da bi opisovali vanjo eno leto mlajše novince v šolo.
Naši in tuji avtorji (npr. I. Furlan-Šestogodišnje dijete-učenik Obra-zovanje i rad, Zagreb, 7< 1978., prispevek v nemški reviji Betrifft Erzie-hung 3. 1979: Veriinderungen in Schulanfang — ein Beispiel, (Spremembe v začetku šolanja — primer), avtor Karl Gebauer) poudarjajo, da bi morala osnovna šola, če naj bi
sprejemala mlajše, 6 ali tudi 5-letne otroke v 1. razred, bistveno spremeniti svojo fizionomijo. Furlan, ki se sicer zavzema in psihološko utemeljuje potrebo po zgodnejšem vstopu v šolo. meni, naj bi imeli to možnost ne le 6-letni, marveč tudi 5-letni, otroci, če so primerno dozoreli. Pri tem pa opozarja na potrebno prožnost, prilagajanje individualni razvojni hitrosti pa tudi na to, da bi bilo mogoče odložiti šolanje do 8. leta za tiste otroke, ki se počasneje razvijajo. Poudarja pa, da je do uvedbe te novosti tako poskrbeti za pomembne spremembe v osnovni šoli. Kakšne?
— Potrebno je spremeniti predmetnik in.učni načrt, zlasti 1. razreda, pa tudi starostna meja se ob zgodnejšem v šolanju tudi v naslednjih letih šolanja pomakne navzgor v drugih razredih osnovne šole.
— Značilnostim mlajših otrok je treba prilagoditi metode dela v šoli; posebej pa poskrbeti za individualizacijo. Med metodami je pomembna igra, pospeševati moramo samostojno delo otrok in jih s tem navajati na smotrno in uspešno samostojno učenje.
— Odnosi med učitelji in učenci naj bodo pristni, človeški, šola naj postane otrokov drugi dom. Aktivnost učenja in poučevanja ne bi smela odtujevali učencev in učiteljev.
— Prizadevati bi si morali za te-' meljitejšo pedagoško psihološko usposobljenost učiteljev.
— Spremembe zahteva tudi organizacija osnovne šole; zmanjšati bi morali število učencev v posameznih razredih, poskrbeti za večjo stalnost učiteljev, liberalizirati sistem napredovanja učencev, uvesti svetovalne službe šolskih pedagogov in psihologov, poskrbeti za boljšo povezanost šole z zdravstveno službo itd.
NUŠA KOLAR
(Prihodnjič naprej)
Ob novi izdaji Valjavčevega pastirja
Mladinska knjiga je pred novim letom na novo izdala naše klasično otroško literarno besedilo — priljubljeni kratki ep — pravljico v verzih — Pastir Matije Valjavca. Na prvi pogled je nova izdaja enaka stari: enaka je oprema in enake so ilustracije. Ilustracije Marlenke Stupica so klasične, prelepe in domiselne.
Da, ilustracije so ostale, besedilo pa ni več Valjavčevo. Temveč je prirejeno ali drugače povedano — spremenjeno, predelano, popravljeno. Le malokateri verz je ostal nedotaknjen. Vprašujemo se, ali je potrebno, da se Valjavčevo besedilo popravi.
Valjavčev Pastir je kar, zadeva celo to, idejnost, vsebino, motiviko in kompozicijo — čudovit. Kar zadeva jezik in izrazja pa moramo priznati, da najdemo poleg odličnih verzov in odlomkov tudi jezikovno neenotne, samovoljne prvine, ki se pojavljajo predvsem kot posameznosti v nekaterih verzih.
Poglejmo si enega od izvirnih Valjavčevih odlomkov:
In vesela kačja mati reče: »Bog ti stokrat vrni!
S čim te pač bi nagradila?«
Pa srebra, zlata mu kaže kupe kakor kope mrve:
»Tu si vzemi, kar hočeš, ali drugega kaj reci!
Kar ti všeč je v naši hiši, vse bom dala, kar izvoliš.!
Ali on srebra ne voli, tudi si zlata ne voli, sem in tja po hiši hodi in z očmi stvari prebira pa poprosi jo za prstan, ki ga spazi na zapečku:
»Tale prstan bi si volil.«
Mati kača odgovarja:
»Kaj boš to malenkost volil? Voli rajši srebra, zlata!« —
Al on noče pa le noče ino reče: »Mati kača, ako čete, prstan dajte, ako ne, pa kakor čete.«
Kot celota je ta odlomek odličen in tudi posamezni verzi, kot npr. »kupe kakor kope mrve«, so nedotakljivo popolni:	zvočno
lepi in vsebinsko trdni. Ali naj ta verz spremenimo zato, ker je »mrva« manj običajna beseda kot »seno«? Ne. Prirejevalec nove izdaje Pastirja Severin Šali pa je ta verz dobesedno razdejal. In ne samo ta verz, lahko rečemo da ves odlomek in tudi celotnega Pastirja. Primerjaj:
Kačja mati vsa presrečna reče: »Dečko, bog ti vrni!
Kaj bi dala ti v zahvalo?
Glej, zlata, srebra dva kupa: kolikor želiš, naberi!
Če kaj drugega te mika, kar se najde v naši hiši, samo reci in izberi, vse ti bom z veseljem dala!«
A pastir zlata ne mara, za srebro se sploh ne zmeni.
Itd.
Poglejmo še nekaj kritičnih prvin v zgornjem izvirnem Va-Ijavčevem odlomku, ki bi jih morda kdo želel prirediti.
Glagol »nadarila«. Ta beseda ni toliko neznana, da je bralec ne bi mogel razumeti. Otrok pa je jezikovno še bolj asociacijsko domiselen kot odrasli. Vendar je besedo »nadarila« mogoče nadomestiti, seveda z najbližjo sorodno besedo — »obdarila«.
Glagol »voli«. Danes se res ne uporablja v pomenu, kakršen je v zgornjem odlomku. Toda ravno nenavaden, starinski, prvotni pomen sproža značilno estetsko doživljanje, za katerega tudi odrasli ne bi bili prikrajšani.
Oblika »čete« (ako čete, prstan dajte, ako ne, pa kakor čete) je nenadno pogovorna sredi Valjavčevega knjižnega jezika. Ampak pomislimo: ta pogovorna oblika se pojavlja v dobesednem govoru in je naravno uporabljeni v pastirjevem afektu — pastir se razjezi.
Ti primeri kažejo, kako previdno bi bilo treba ravnati pri prirejanju Valjavčevega besedila, da ne bi razdirali njegove slogovne celovitosti in jezikovno-izrazne enkratnosti.
Navedimo nekatere Valjav-čeve neenotne ali samovoljne jezikovne prvine, ob katerih bi se
kak sposoben in občutljiv prirejevalec res lahko izkazal, kadar gre za poljubno izdajo Pastirja: In ko k domu pride, vpraša-po navadi Stara mati (»k domu« je seveda »domov« in je nepravilno; toda v Pastirju je »k domu« večkrat, ne samo enkrat; torej najbrž ni nastalo iz naključne verzne zadrege; Pastir je namreč ritmično zelo izrazit, sestavljen je v osemzložnem trohejskem verzu, prvi zlog verza je vedno naglašen)
In pastirci mu rečejo...
Mi zastonj nič ne dajemo
(Zaradi ritma je treba naglašati rečejo, dajemo; to je seveda kar nesprejemljiv narečeni — gorenjski naglas.)
ker ni zet, kaj ima, nikdar, živi duši nič povedal
(Nesprejemljiv naglas ima.)
Še sta tukaj premišljala, kako bi čez morje prišla
(Ritem zahteva nesprejemljive naglase: premišljala, kako, prišla.)
Itd. Res bi lahko navedli precej kritičnih mest, ki izzivajo sodobnega založnika, urednika, da bi priredil Valjavčevega Pastirja za poljudno izdajo. Toda kot rečeno, bi bilo treba priredbo opraviti skrajno previdno in s posluhom za odlično celoto, za estetiko, za ljudskost in starinsko patino.
Tako pa je prirejevalec uničil na primer tudi tale klasično lep verz, ki ga izreče cesar o pastirju:
črv, ki viješ se po prahu
(»črv« je treba izgovarjati eno-zložno)
Prirejevalcu bi lahko očitali jezikovne pregreške (npr. da je predlog »z« zlogotvoren v verzu: z zvijačo prstan zmaknil), vulga-rizacija besedila (npr. verza: Lepo reč si spet zakuhal; Kaj pa daš za to golazen?) in celo spremembo konca zgodbe. Pri Valjavcu da pastir zamorskega cesarja »napičiti na raženj«, medtem ko v novi izdaji piše:
S krepko brco so poslali ga domov čez širno morje.
O podrobnosti sploh ni vredno govoriti, kajti zgrešena je priredba Pastirja kot celota. Omenim naj, da je urednik Valjavčevih Živalskih pripovedk (izšle so v zbirki Moja knjižnica) Viktor Smolej ostal zvest Valjavčevemu besedilu in ga je opremil z ustreznimi opombami. Res pa je, da je potrebno Valjavčevo besedilo literarno kritično šele preiskati in da znanstvene izdaje Valjavčevega leposlovja še nimamo.
Svoj čas sem pisal o Valjavče-vem Pastirju v sklopu posebne problematike, kot jo kaže naslov mojega članka: Vaje sestavljanja (zlaganja) verzov (Jezik in slovstvo, 1972—73, str. 208). Napovedal sem pedagoško možnost prostega ustnega verificiranja na podlagi vsebine in ritma Valjavčevega Pastirja. Pri tem prostem verznem obnavljanju Pastirja Valjavčevo besedilo spreminjamo, kot se pač spreminja besedilo pri ljudskem ustnem izročilu.
Vendar teh vaj ali dejavnosti verzificiranja ne bi želeli gojiti po tako prirejenem besedilu, kakršno je obravnavano. Rajši bomo verzificirali na temelju izvirnega Valjavčevega besedila, pri čemer se bomo nekatere najbolj posrečene odlomke naučili na pamet, v splošnem pa bomo vsebino širili, krčili, verze spreminjali, morda posodabljali, morda patinirali.
Seveda je dejavnost verzificiranja specifična. Na drugi strani pa stoji in bo stalo čimbolj izvirno Valjavčevo besedilo kot enkratna umetnina, ki jo neizmerno spoštujemo. Skupaj z Martinom Krpanom nam lahko rabi Pastir kot temelj za vzgojo naših otrok v slovenskem ljudskem duhu.
MILAN DOLGAN
lil knjige
Svet, drugačen od vsakdanjega
Pravljice postajajo potrebne: otrokom ponujajo v neposredni obliki spoznanja o tujih deželah in življenju v njih, nanje vplivajo s preprosto lepoto, ki jih pretrese in spremlja vse življenje. Očarljiva podoba magičnega sveta, ki se je razveselijo, ob kateri so srečni. Tisti, ki niso bili deležni pravljic v otroštvu, so postali kasneje čustveno motene osebnosti. Tako ugotavljajo raziskovalci in založniki jim prisluhnejo.
Naše, jugoslovanske založbe, ki posebej skrbe za to, da bi dobili otroci v roke kakovostno branje, so se tokrat lotile zahtevnega dela: Mladinska knjiga iz Ljubljane, Narodna knjiga iz Beograda in Makedonska knjiga iz Skopja so začele uresničevati enega največjih projektov na področju jugoslovanske mladinske književnosti. Pred dnevi so nam predstavile troje knjig Svetovnih pravljic, ki jih je izbrala glavna urednica Beograjske Narodne knjige Cveta Kotevska in troje knjig Pravljic jugoslovanskih narodov v izboru poznavalca Goluba Dobrašinoviča. Slovensko izdajo Svetovnih pravljic je uredil Niko Grafenauer.
Urednica Cveta Kotevska je dala Svetovnim pravljicam podnaslov Izbor iz izborov. Zakaj? Besedila so vzeta že iz dovolj pretehtano sestavljenih izborov ljudskih pravljic, ki izhajajo že
dvajset let pri knjižni zbirki Biseri. Narodna knjiga iz Beograda jo je začela izdajati zato, da bi seznanila bralce z »delčkom neizmernega pripovednega bogastva, ki je v stoletjih nastajalo med ljudstvi tega planeta«. Besedila so skušali predstaviti bralcem v najbolj avtentični obliki. Morda nas prav zato nekatere teh pravljic presenetijo, ker smo jih poprej spoznali že v »bogatejši« izvedbi, uredniki pa so jim pri obdelavi odvzemali poznejše dodatke zbiralcev in zapisovalcev, ki so potvarjali njihove nacionalne oblike in posebnosti, in jih prilagajali svojim pogledom in okusu. V Knjigah so zajete motivnočimbolj zanimive in svojevrstne ljudske pripovedi, razporejene po etnično-geografskih območjih, navedeni pa so tudi neposredni viri izvirnikov. Zanimive so tudi umetniško oblikovane uvodne besede, ki so jih za Svetovne pravljice napisali Dane Zajc, Slavko Janevski in Mio-drag Pavlovič. Ne samo po besedni plati, temveč tudi po upodobitvi prinašajo pravkar izdane pravljice posebno razsežnost: seznanjajo nas z ilustratorji srbskega območja. Avtor likovnih prilog v Svetovnih pravljicah je znani srbski slikar fantastike Milič iz Mačve, Pravljice jugoslovanskih narodov pa je likovno obogatila Desa Kerečki-Mustur. M. K.
Dvoje knjig o planinah
V zbirki Potopisi — v uredništvu Boruta Ingoliča — je MK natisnila noviteti, ki bosta zlasti dobrodošli ljubiteljem planin, narave, gorskega sveta. V obeh primerih gre za zajetni knjigi z izredno lepim fotografskim gradivom. Avtorja odkrivata, enak svet, a se ne zaustavljata le pri planinski naravi; to obogati njun osebno intonirani način doživljanja.
Marijan Lipovšek je s knjigo Steze, smučišča in skale na novo, sveže strnil tako svoje izkušnje planinskega potopisja kot drobne doživljajske prvine in celotno knjigo prežel s čutom za lepoto narave in gorskega sveta. Občudovanje gorskega sveta doživlja harmonično, kot potrebo človekovega soočanja z naravo, z njegovim učenjem in stapljanjem s tem svetom. Odtod tudi avtorjeva skrb za ekološko vprašanje, kjer bije plat zvona. Dragoceni so esejistični prebliski, vseskozi pa ga spremlja želja po lepoti in bogastvu doživljanja v planinskem svetu. Besedilo bo-
gato dopolnjujejo umetniške fotografije v barvah. Lipovškovo knjigo je treba uvrstiti med pridobitve tovrstne literature, ki jo bo tako mladina kot odrasli z veseljem sprejela.
Zoran Jerin je s knjigo Himalaja, rad te imam, podal potopis, doživljaje, ki bodo prav v času jugoslovanske odprave na Himalajo še posebno zanimivi. Njegove izkušnje z raznih alpinističnih podvigov na Himalaji so nam znane, v sedanji knjigi je avtor strnil vse tisto, kar se mu je nabralo v beležnicah in dnevnikih. Zanimivo in z občutkom za ljudi in spoznavanje sveta nam razgrinja veliko doslej še nepoznanega. Prav v tem je mikavnost Jerinove knjige, ki s preprosto besedo in jasno vsebino oživlja ta posebni oddaljeni svet. Knjigo lepo dopolnjujejo črno-bele in barvne fotografije, ki so včasih posnetek smiselnega dokumenta, včasih pa izredno slikovito ujeta podoba narave.
Obe knjigi sta izšli v visoki nakladi 5000 izvodov.
%
Učitelji zadovoljni z Vodnikom	n
Lani je izdala založba Borec dolgo pričakovano in izredno dragoceno knjigo Vodnik po partizanskih poteh. Vodnik je uredil uredniški odbor: Albert Jakobič, (glavni urednik), Slava Mihelič, Drago Novak, Stane Terčak, Zorka Tribušon in Matija Žgajnar.
Priznati moramo, da smo pedagoški delavci že več let pogrešali tovrstno literaturo, zato moramo dati vse priznanje pobudnikom, izdajateljem, še posebno Zavodu SRS za šolstvo, da smo dobili tako pomembno in koristno knjigo.
Delo zajema vse slovenske pokrajine od Slovenskega primorja do Porabja, od Karavank do Kolpe. Tako dobi bralec celoten prikaz našega narodnoosvobodilnega boja in ljudske revolucije.
Čeprav je knjiga namenjena širokemu krogu bralcev, saj bo koristila turističnim delavcem, sindikalnim 'organizacijam, združenju Zveze borcev, delavcem za spomeniško varstvo in drugim, je dragocen pripomoček učiteljem na šolah. Učitelji jo bomo lahko uporabili pri pouku družbeno moralne vzgoje, še posebno dobrodošla pa bo predmetnim učiteljem zgodovine pri pouku, pri delu z zgodovinskimi krožki, organizaciji tekmovanj v poznavanju NOB in ljudske revolucije. Šolam bo pomagala pri organiziranju proslav in še posebno pri usmerjanju učencev v znane kraje iz NOB in ljudske revolucije.
Vsebinsko je Vodnik zelo dobro zasnovan. V njem najdemo vse pomembnejše dogodke iz NOB in ljudske revolucije. Opisane so partizanske akcije in zmage, razvoj ljudske oblasti, bolnišnice, tiskarne, ci-klostilne tehnike, streljanje talcev, razvoj šolstva med NOB,
ustanovitev partizanskih enot' jh||
N
«ra
Mj:
de
tej,
kurirske postaje, partizanske delavnice, delo VOS, zasiln3 partizanska letališča. PoRč. $0 omenjenega najdemo v knjig1 V|-življenjepise padlih narodnil1 herojev, seznam muzejev i” «?tn oddelkov NOB, opisani so tud' prazniki občinskih in krajevnih skupnosti in še veliko drugeg3 3v0, dragocenega gradiva. Mnog) enj$ podatki so celo prvič prikazan'
javnosti, poleg tega pa opozar...
jajo avtorji tudi na nepravilne datume na nekaterih spomeni- tidjj kih in spominskih ploščah. >Ha
Zaradi lažjega razumevanj"' r>tn je Vodnik razdeljen po pokraji" nah in občinah. V mestih so navedene tudi ulice in hišne številke, hišne številke pa so nave-dene tudi za hiše v vaseh. Knjig3 tlii je izredno lepo urejena in bogato ilustrirana. Vsebuje seznam krajev, kratic in bogato literaturo? to omogoči bralcu dopolnilni študij pred odhodom n3 ogled zgodovinskega pomnik3'
Pri Vodniku je sodelovalo 26 avtorjev, ki so svoje delo zelo dobro opravili, gradivo o posa-' meznih pokrajinah pa so pregledali tudi recenzenti in občinska združenja Zveze borcev.
Čeprav smo dobili knjigo šele po 33 letih, odkar se je končala druga svetovna vojna, moramo priznati, da smo lahko nanjo upravičeno ponosni,. Še posebej je treba dati priznanje založbi Borec, da je knjigo uvrstila v svoj program. Knjiga dokazuje, da si naša družba prizadeva ovekovečiti zgodovinske dogodke iz naše najslavnejše zgodovine, zrcali pa se tudi zamisel arhitektov in kiparjev, ki so simbolizirali revolucionarne dogodke.
Priznanje zasluži uredniški odbor in tisti, ki so z denarjem podprli in omogočili izdajo tako pomembne publikacije.
MARTA HOJS
'se
h\

'Oči
itc
Zakladi Slovenije
Ob velikih, reprezentativnih knjigah, opremljenih s številnimi, lepimi fotografijami, prevzameta človeka radovednost in bojazen: ali ne gre le za spretno tehnično opremljeno »slikanico« take ali drugačne vsebine? Za tiste vrste knjigo, ki nima prav zahtevne vsebine — ali pa je vsebina odrinjena na rob, skoraj kot pretveza — brez posebne vrednosti. Nekaj takih izdaj, ki niso ravno poceni, so pa neokusne, že kar lepo prodajajo v naših knjigarnah bralcem, ki so naklonjeni videzu, ne pa bistvu knjižnega dela. Taka razmišljanja se porajajo tudi ob razkošni izdaji Zakladi Slovenije, ki ni ne vodnik po Sloveniji ne »monografija« te dežele, pa- vendar nekaj, kar privljačno predstavlja našo republiko.
Vprašajmo kar naravnost: ali smo torej z Zakladi Slovenije kaj pridobili ali ne? Opredeliti je treba tudi namen knjige: ne gre za strokovnjakom in poznavalcem namenjeno knjigo, temveč za delo, ki s fotografijo in z besedo predstavlja slovenske pokrajine tako, da je celota privlačna in dostopna najširšemu krogu ljubiteljev lepe knjige. Besedila so napisana poljudno, pa vendar so dovolj strokovna in natančna. Kljub-temu, da obsegajo Zakladi Slovenije 336 strani, pa je večji del prostora namenjen fotografskemu in reprodukcijskemu gradivu. Besedilo je bilo treba uravnati na razumno mero, v eni sami knjigi predstaviti poglavitne poteze in svoje-vrstnost posameznih slovenskih pokrajin, in to s kratkim, že kar skopo odmerjenim deležem besedil. Pri tem ne bo odveč opozorilo: besedila sama bi bila nena-zorna, če ne bi pojavov oživljale mnoge slike.
Kaj je posebnost Zakladov Slovenije? Verjetno je treba izhajati še iz zamisli, da uredniki niso hoteli iti po shojenih poteh tovrstnih izdaj, čeprav se po drugi strani ni dalo izogniti temeljnim zahtevam. Gre za prikaz slovenskih pokrajin — z zamejskim orisom — na temelju zem-
ljepisnih in naravoslovnih po- £ sebnosti, zgodovinskih prebliskov, umetnostnih dosežkov in še česa. V knjigi se torej prepleta ^ raznorodno gradivo, vendar sodobno predstavljeno in skrbno j izbrano. Zanjo je značilna še ena poteza: poleg faktografije, ki je podana prijetno, najdemo osebno, malce esejistično podane v drobce, ki dajejo delu svojevrstno barvitost in ga poživljajo, j. Pri splošno znanih podobah in ^ pojavih pa naletimo na tak ali ^ drugačen dragocen drobec, bo- ^ diši da je bil pozabljen, ali pa ljudem še ni dovolj poznan. Ured- J nik je storil prav, da je v knjigi J predstavil tudi zamejstvo. Ce ^ Zakladi Slovenije ne bodo ostali 2 le knjižni okras doma, temveč ^ bodo zvabili ljudi iz vsakdanjega v okolja, jim zbudili zvedavost in t jih napravili bolj dovzetne za le- ( pote slovenske zemlje, je ta s knjiga prav gotovo dosegla svoj ! namen. Poseben dosežek so fotografije z reprodukcijami.
Pri izboru fotografij, je bilo upoštevano načelo:	nestereo-
tipna fotografija — kjer je le mogoče. Zato je slikovno gradivo v marsičem sveže in ravnovesje med črno-belimi in barvnimi sli- i kami je primerno. Le nekajkrat je razmerje med velikostjo slike neustrezno, npr. velik format na str. 305, 36, drugod pa bi bil potreben večji format, npr. pri Celjskem stropu, Lutrovski kleti, pri Pieta iz Narodne galerije in še pri kaki likovni reprodukciji-Vendar je navedeno prej izjema kot pravilo. Knjiga se ponaša z mnogimi biseri fotografije. Slikovno gradivo sta skrbno izbrala Joco Žnidaršič in Matjaž Kmecl. Besedilo je napisal Matjaž Kmecl, prijetno in veže; vanj je s samoumevno preprostostjo vtkal I osebni ton in sproščeno, s čutom za naravo predstavil raznolike pojave. Pri pisanju se je ves čas zavedal, komu je knjiga namenjena. Razmisliti bi kazalo, ali ne bi bilo dobro bogato slikovno gradivo prirediti tudi za tujce, ki šele spoznavajo slovensko deželo.
L G.
Gulliver, velik in majhen J Slovenskem mladinskem gledališču
fi dela, ki nas spremljajo vse li r^nje. Z zanimanjem smo jih n . 0lraii kot otroci, o njih smo ■"išljali v mladih letih, pa tudi jJ^je segamo po njih in z ono prizadetostjo iščemo od-: °re na vprašanja z naših živ-^Jskih postaj. Vedno z dru-Oitn pogledom in novimi ob-> J[: Eno takih del — Swiftova oiverjeva potovanja so spodila pesnika in dramatika Mi-, t a Jesiha, da je napisal svoje-I *no besedilo, ki v uprizoritvi I Venskega gledališča in Lut-} tega gledališča iz Ljubljane Jdušuje otroke, mladino in I jasle. Otroci bodo v njem vi-i1 mikavno zgodbo, ki jo podo-Ja zagrenjeni dedek Gulliver dolgočasnem ozračju svojega f ienega družinskega kroga, se : emi ob domiselno predstav-ni deželi Liliputancev in veli-.,I'0v. Odrasli se bodo zamislili: . Gulliverjevem nelagodnem ^atju v presiti družini, kjer slabše, kadar jim gre ob razglabljanjih o civili-aoem svetu in človekovem na-c aku (Gulliverjeva razlaga o /a zbuja v deželi velikanov po-,1^!), predvsem pa ob vprašaja. ki nanja avtor še posebej ™Zarja: katera je prava člove-a va velikost, koliko je človek
laemben v teku sveta, ko-
t0|.nj je vrednost posameznika, )s 'kšna vrednost njegovega v bnega upora, kje naj bodo le poguma? Kje se začne sablja? Kaj je vaga za resnico? ^ogodivščine pomorščaka jaliverja, ki je odšel iskat boljši s at> izgnali pa so ga tako iz de-j, e velikanov kot iz dežele prit-( avcev, so avtorju vzvod za ra-! 'sijanje: Vse je relativno — moč. Človek ni velik ali

en sam po sebi, temveč
z drugimi. Gulliver
^'herjavi 10nii v dobrine civilizacije, veli-.n° Evrope in njenih dosežkov, °ralno zlomljen in do kraja : z* zaživi le ob vnuku Gregory-^ Tedaj obuja spomine na svoje u§odivščine: na odru se zvrstijo
izkoriščevalni Liliputanci (zdaj lutke zdaj igralci), grozljivi, pa vendar naivni velikani (dekorativno predstavljeni simboli), ki se ne puste zaslepiti pripovedovanju človečka o dobrinah dežele, kjer znajo ravnati s smodnikom, ubijati. Dogajanja povezujejo prizori iz Gulliverjevega družinskega kroga, kjer ob tradicionalnem angleškem čaju, v na videz prijetnem ozračju kramljajo o Gulliverjevi slavi. Vse to prekinjajo prebliski izzivov: Tudi Irska bo nekoč svobodna!
Pestra paleta dogajanja, izzivov, namigov, dinamična igra, izredna scena, dekor, lutkovna animacija, režija Slobodanke Aleksič in umetniškega sodelavca Branka Miličeviča, so pripomogli h kakovostni predstavi.
Posebno pozornost zasluži likovna podoba predstave, ki jo je ustvarila Meta Hočevarjeva. V snovanju svojega zahtevnega, odlično opravljenega dela, je upoštevala vodilo, ki ga je v gledališkem listu takole opredelila: Prostor izmeri nastopajočega (lutko ali igralca) in nastopajoči označi prostor. Absolutnih mer ni, je samo dogovorjen pripomoček za enostavnejše razumevanje. Velik in majhen sta neločljiva, saj sta taka le skupaj. Sam sebi je vsak ravno pravšen, po velikosti in po pameti.
Tako kot je že v navadi, je tudi tokrat nastopil ves ansambel Slovenskega mladinskega gledališča: Jože Mraz (v naslovni vlogi), Alja Tkačeva (soproga), Lucija Drolčeva (hči), Božo Vovk (zet), Olga Gradova (vnuk), Marija Jeraj (Angležinja) in Marjan Trobec (mladenič). Po več vlog so odigrali: Sandi Pavlin, Silvo Božič in Laci Cigoj. Ne samo otroke, temveč tudi odrasle so še posebno navdušili animatorji, člani Lutkovnega gledališča: Zora Dobeic. Peter Dougan, Breda Hrovatin, Jernej Slapernik in Marko Velkavrh.
MARJANA KUNEJ
30 let jugoslovanske
K BimTCftifl} *n 15 let kinotečne dvorane v Ljubljani________
.Marsikateri ljubitelj dobrega ^a, ki si je izoblikoval okus komercialnega in potroš-skega repertoarja, si je želel Sedati tudi filme, ki so nastali ed desetletji ali tudi več, saj je ^ filmu kot pri knjigi očitna ,eka dokaj splošna resnica: obro umetniško delo ne more astareti. Če si je staro knjigo jogoče sposoditi takorekoč v (jdd solidni knjižnici, pa s filmi ni . ,°; pravice do predvajanja po-s[Cejo po nakaj letih, in če jih di-hbuterji ne obnovijo, kar pokadi ne naredijo, so taki filmi lab kakovosti takorekoč nedo-e§'jivi. Razen v kinoteki. In fi[av kinoteka je tista zakladnica 'aov vseh branž, od umetniških
?° dokumentarnih, risanih ipd. »Jer; • - - -
tek kii
si lahko tudi študijsko ogle-•ho sila bogato gradivo. Poda
pove, da je Jugoslovanska '"oteka v Beogradu na petem es‘u med vsemi kinotekami na ^‘u. Federacija, ki šteje 58 čla-°v z raznih celin, ima v Jugoslo-^"ski kinoteki močnega zastop-
Jubilej 30 let jugoslovanske "oteke in 15-letnico delovanja 'orane v Ljubljani poteka kaj
°nino navzven, zato pa de-Poleg kongresa FIAF
no.
lubljani in jubilejnega pro-Fama s filmi Španca Bunuela bi ,pjalo poklicati v spomin prete-, ° delo! Kinoteka, ki hrani pri-, ,2no 30.000 naslovov, ima tudi v°Sato knjižnico z 12.874 naslo-'• Obe številki sta več kot zgo-°rni. Lani si je v Ljubljanski ki-^"oki ogledalo 791 predstav •328 obiskovalcev. Če je to le :albolj skopa statistika, je zgodna v delu in dejavnosti.
I ažno je tudi to, da kinoteka ni e bogat arhiv filmov, ampak Predvsem ustanova, ki s filmsko
kulturo iz dneva v dan odpira dosežke filmske umetnosti.
Uvajanje tematskih izborov in izborov po režiserju in igralcu se je izkazalo za premišljeno dejanje, zlasti za tiste, ki želijo spoznati izbrani film. Tako so uspeli cikli z režiserjem Luchinom Vis-contijem, Hovvardom Havvksom, nekoliko podcenjenim režiserjem pa z igralko Simone Signo-ret, kakor so bili prej na vrsti filmi Eisensteina, Pudovkina pa Clementa, Stroheima, Chaplina idr. Sedanji izbor filmov Bunuela pa bo najkompletnejši prikaz tega mojstra filma pri nas.
Ob koncu kaže spregovoriti o kinoteki in šoli. Vezi med šolami in kinoteko so žal šibke — kljub odprtosti kinoteke za šolsko mladino. Morda gre tudi za premajhno obveščenost: ne ve vsak učitelj, ki se posveča filmski vzgoji, da se lahko dogovori z ljubljansko kinoteko za zaključeno predstavo izbranega filma. Prenekatere ekskurzije šolarjev v Ljubljano se v glavnem končajo nekje okoli poldneva pa bi po dogovoru lahko odločili tudi za kak pomemben, znani film v kinoteki. Ne gre le za »literarne« filme, kot so Hamlet, Julij Cezar, Oče Goriot, Nesrečniki,Dama s psičkom. Vojna in mir. Sestra Carrie, Gospodična Julija in mnogi drugi filmi po znaniji literarnih delih.	Da ne
govorimo o domačih filmih, kjer je zaloga polna, a žal ne dovolj izkoriščena. Pri tem moramo upoštevati, da je mladina še vedno tista, ki najbolj obiskuje kinodvorane; šola dobrega okusa ni fraza, je potreba naše družbe — zato ima tudi kinoteka zelo pomembno vlogo tako v posredovanju umetnin kot v kakovosti filmskega repertoarja.
Galerija Božidar Jakac
Galerija Božidar Jakac je od četrtka, 15. marca spet odprta neprekinjeno vsak dan v tednu od 9. do 18. ure.
V galeriji si lahko poleg večine najboljših grafičnih stvaritev in pastelne dvorane Božidarja Jakca ogledate še bogate monografske zbirke kostanjeviškega
rojaka Jožeta Gorjupa in mojstra Toneta Kralja, pa tudi Pletersko slikarsko zbirko starih mojstrov in lapidarij z najlepšimi kamnoseškimi primerki nekdanje gotske cerkve v kostanjeviški cistercijanski opatiji. Obiskovalce opozarjamo, da si poleg galerije Forme vi ve, kjer je že nad sto monumentalnih plastik te mednarodne prireditve, lahko ogledajo tudi vinarski oddelek Tehniškega muzeja Slovenije, v Lamutovem likovnem salonu pa bo v počastitev mednarodnega leta otroka še do 1. aprila 1979 odprta razstava V. grafični bienale jugoslovanskih otrok, ki je bila podaljšana prav za to priložnost.
Vse informacije za skupinske obiske in podobno dobite v ravnateljstvu galerije Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki, telefon (068) 69-727.
Realizem Gabrijele Žugel
Bežigrajska galerija v Ljubljani je priredila ob dnevu žena razstavo slikarke Gabrijele Žugelj in tako predstavila 16 olj in 12 akvarelov novejšega datuma. Slikarka, ki je še pred vojno v dijaških letih sodelovala v krogu marksistično usmerjene mladi-
ne, je po maturi v Zagrebu nadaljevala študij hkrati na filozofski fakulteti in na likovni akademiji. Ves čas je bila politično aktivna. Študirala je pri Hegedušiču in Tartaglii. Ob razpadu Jugoslavije so ustaši Žuglovo zaprli, morala je iz zapora v zapor, iz ofen-
Gabrijela Žugel: Chicago, šola, olje
žive v ofenzivo. Ker ji je vse poprejšnje delo propadlo, je morala po vojni, ko je spet segla po paleti in barvah, začeti znova.
-Sedanja razstava Gabrijele Žugelj prikazuje pokrajine, obmorske in slovenjegoriške, odseve iz Amerike in drugo. V olju in akvarelih sledi pokrajini kot objektivno dojeti realnosti in ji vliva emocionalne prvine. Žu-
glova želi izražati stvarnost skozi prizmo lirizma. Obiskovalec bo videl preprost svet v znanem razponu realnega sveta in s pridihom poetizacije. Koloristično so njene slike neizrečene, več ravnotežja najde pri akvarelih. Slike Gabrijele Žugel izražajo lepoto prepoznavne pokrajine in mesta, zato so dostopne najširšemu krogu obiskovalcev.
Šola in moderna umetnost
Naša šola (pa naj bo osnovna, srednja ali visoka), v marsičem caplja za družbeno stvarnostjo; ni dovolj sodobna, aktualna, ne da dovolj informacij in odgovorov na vprašanja, ki se pojavljajo v sodobni družbi.
Eden takih družbenih pojavov je tudi nenehno ustvarjanje novega na umetniškem področju, kar pogosto imenujemo z ohlapnim izrazom »moderna umetnost« . In marsikomu od nas se ob tem, sicer nejasnem terminu, nekaj zgane, obudijo se nekakšni odklonilni občutki, v zavest se pritihotapi asociacija na nekaj čudno nerazumljivega, nejasnega, mračnega, celo neprijetnega in zato pogosto vse, kar naj bi po našem spadalo v to »moderno umetnost« a priori odklanjamo.
Umetnost pogosto ustvarja simbole, odkriva oblike, na katere družba še ni pripravljena, še manj pa navajena. In tako se po-
gosto dogaja, da se nam nova, nastajajoča ali celo samo novejša umetnost zazdi tako zelo drugačna od umetnosti, ki smo je bili vajeni ali s katero smo se pobliže seznanili v šolskih klopeh. Zdi se nam, kot bi bili dve »umetnosti«, med katerima je globoko in nepremostljivo, brezno. Toda, če le malo natančneje pogledamo umetniška dela, ki predstavljajo resničen razvoj in premik na področju umetnosti, opazimo, kako drobno je v umetnosti mreža vplivov pretkana, razvoj v umetnosti se nam pokaže kot celoten proces.
Vzemimo le enega od zgledov: že v drugi polovici 18. stoletja so začeli nastopati pojavi, ki jih lahko razlagamo, če jih opazujemo in primerjamo s poznejšo umetnostjo in celo z umetnostjo za stoletja, kot njene predigre.
Tako se že pri Diderotu pojavlja moderno zbliževanje mišljenja o pesništvu in likovni umetnosti. Diderot ugotavlja, da je zvok za verz prav isto kot za sliko barva in s tem v zvezi že naznanja nadrejenost jezikovne magije, magične sugestije zvoka v besedi, nad jezikovno vsebino, nadrejenost dinamike podobe nad pomenom podobe. (1) Torej gre v umetnosti za nek globlji proces, ki poteka postopoma. V slikarstvu, npr. kot pravi sodobni nemški filozof in sociolog Theodor Adorno v svojem delu Filozofija nove glasbe, ni nastanek fotografije tisto gibalo, ki bi iz umetniških slik izpodrinilo določenost predmetov (kot bi slikarstvo npr. ne moglo prenesti te konkurence!), temveč je nepredmetno slikarstvo nastalo iz globljih, notranjih razlogov, kot posledica »razkrajanja« predmeta samega, kot rezultat procesa, ki je potekal postopno: od Cezanna prek analitičnega in sintetičnega kubizma do abstraktnega slikarstva.
Seveda ni potekal tak razvoj le v slikarstvu, temveč tudi v drugih umetnostnih zvrsteh. Tako se nam kaže pojav nepredmetnega slikarstva kot vzporednica pojavu atonalne glasbe, pojavu moderne lirike (katere utemeljitelja sta Rimbaud in Mallarme, začetnik pa že Baudelaire), ali pojavu »novega« in »novega novega« romana v zvrsti romana.
Torej obstajajo med različnimi zvrstmi v umetnosti neke skupne poteze strukture temeljnega ustroja umetnosti, ki so na-dosebne, nadnacionalne in se skoraj sočasno pojavljajo na različnih področjih umetnosti.
Vzemimo tale zgled: nekdaj je bilo sredstvo izraza v glasbi glasbena tehnika, v slikarstvu barva in linija, v poeziji pa beseda, danes je vse to pogosto namen. Moderna umetnost govori zelo pogosto z ugankami in nejasnostmi, zahteva neko »novo«, drugačno razumevanje.
(2) Vendar pa, kot pravi v svojih esejih pesnik T. S. Elliot za poezijo (kar pa velja tudi za druga področja moderne umetnosti): »Poezija se lahko sporoča, še preden jo razumemo«.
Ali pa, kot pravi Stravinski v svoji Poetique musicale (1948): »Nič nas ne sili, da iščemo zadovoljitve vedno samo v miru. Že več kot sto let se nabirajo primeri sloga, v katerem se je disonanca osamosvojila. Postala je stvar sama po sebi. In tako se dogaja, da niti ne pripravlja, niti ne napoveduje česa drugega. Disonanca ni nosilka nereda, prav tako, kot ni konsonanca zagotovilo varnosti.«
In Montale še drzneje v nekem svojem polemičnem spisu: »Nihče ne bi pisal verzov, ko bi bil problem pesništva v tem, da govoriš razumljivo«.
Zakaj nam je torej moderna umetnost tuja-kar ima nek poseben odnos do realnosti, do realnosti reči in človeka, saj jih ne obravnava in opisuje na način znanega gledanja in čutenja.
Hugo Friedrich v Strukturi moderne lirike: »Realnost pravi, kar pa ne velja zgolj za liriko, je izločena iz prostorskega, časovnega, stvarnega in duševnega reda in odtegnjena od razlik med lepim in grdim, med bližino in daljavo, med svetlobo in senco, med bolečino in radostjo, med zemljo in nebom, od razlik, ki so nujne za normalno usmeritev v svetu, a jih je lirika zavrgla, češ da vnaprej določajo sodbe.
Izmed treh možnih načinov zadržanja v lirskem pesništvu — čutenje, opazovanje, spreminjanje — prevladuje v moderni tretji, in sicer tako glede na svet kot glede na jezik. Pesniški jezik je dobil značaj eksperimenta, iz katerega izhajajo kombinacije, ki jih ni načrtoval smisel, marveč šele same porajajo smisel.« In še: »Tako kot v modernem slikarstvu osamosvojen barvni in oblikovni ustroj odrine ali docela odstrani vse predmetno, da bi izpolnil le sam sebe, lahko v liriki avtonomni ustroj gibanja v jeziku, potreba po zaporedjih zvokov in krivuljah napetosti, prostih slehernega smisla, povzroči, da pesmi sploh ni več mogoče razumeti na podlagi njenih izpovednih vsebin.« — ... Moderna umetnost se torej izogiba komunikativne udobnosti, odpoveduje se doživetju, sentimentu, humanosti v tradicionalnem pomenu.
Teh in podobnih pojavov v moderni umetnosti prav gotovo ni mogoče pripisati duhovnemu siromaštvu današnjih umetnikov. Vzroki so globlji in bolj zapleteni, in prav gotovo izvirajo iz družbeno-socialnih in zgodovinskih razmer, pa so tudi posledica dialektičnega razvoja umetnosti same. Zato tudi ni opravičila, da načelno odklanjamo vse novo v umetnosti — tako ravnajo na žalost celo pedagoški delavci, včasih tudi tisti, ki se sicer ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem prav na umetnostnih področjih.
Nihče ne zahteva, da moramo vse novo občudovati in sprejeti, saj ima vsakdo pravico do svoje sodbe. Moderna umetnost kot pojav v današnjem svetu, kot vsakdanje dejstvo, ima pravico in celo zahteva, da jo ocenimo s spoznanjem. To možnost in pravico do spoznanja pa smo dolžni prenašati in posredovati tudi drugim.
VILJANA LUKAS
(1)	Hugo Friedrich: Struktura moderne lirike
(2)	Citati iz H. F.: Struktura mod. Lirike
Iz narave — na kasetah
V ciklu oddaj iz spoznavanja narave za nižjo stopnjo bo do konca šolskega leta izšlo sedem kaset. Te oddaje so vam pripravili:
mrla obstala na okenski polici) želimo učence privesti do spoznanja, da sta sončna svetloba in toplota tisti, ki budita spomladi vse živo iz zimskega spanja.
Ela Peroci
DVANAJST MESECEV
V oddaji predstavi pisateljica leto — po letnih časih in po mesecih v letu. Pri vsakem mesecu
se ustavi le toliko, da pove o njem najznačilnejše — npr. mesec maj se začne s slavnostno godbo za praznik, s pesmijo za dan svobode, s kolom za dan mladosti.
Tako zaživi v oddaji leto z vsemi spremembami v naravi in z najvažnejšimi prazniki. Ob koncu pa je še stara grška pravljica o letnih časih, v kateri je na kratko zajeto vse, kar je bilo prej v oddaji na široko razloženo.
Nada Podlogar
PTICE NASE PRIJATELJICE POZIMI
Oddaja govori o pticah stalnicah: o tem, kako so se prilagodile življenju pozimi in kakšen naj bo naš odnos do teh prijateljic. V oddaji slišimo, kako živijo in s čim se pozimi hranijo vrabci, kri-vokljuni, kosi in fazani, kako jim v hudi zimi lahko pomagamo, katera semena imajo najraje in kako jim pripravimo lojno pogačo.
Nada Podlogar PTICE SPOMLADI
Nada Podlogar
KAKO OZELENI GOZD
Oddaja želi zbuditi pozornost in navajati učence k opazovanju narave in sprememb v njej.
Glavni junak zgodbe je šolar, ki riše na velik risalni list gozd, in sicer tako, kot spomladi ozeleni. Ker vsega sam ne ve, mu pomagajo starejši. V pogovoru zve, katero drevje najprej ozeleni, kateri deli gozda se najprej prebudijo, kako se prebuja narava ob vodi, katere cvetice naznanjajo pomlad in kje naj jih išče.
Nada Podlogar
KAJ BUDI SPOMLADI VSE ŽIVO IZ ZIMSKEGA SPANJA
Z nekaterimi, najpreprostejšimi primeri, ki jih učenci srečujejo vsak dan (kako začne kaliti krompir v kleti, zakaj je vzcvetela vejica forsitije v vazi, kaj se je zgodilo s čebelo, ki je vsa pre-
Kako žive ptice spomladi? Med oddajo, ki je polna ptičjega petja, bodo učenci zvedeli, kako gnezdijo kosi, vrabci, sinice, lastovke, vedomci, race, fazani, prepelice,orli in kukavice.
Slišali bodo, kako ptice čuvajo jajčeca, da se ne prehladijo in kako skrbe za mladiče. Oddaja skuša tudi razložiti, da živali niso tako pametne — tako mislijo otroci — temveč da je to nagon, ki živalim pove, kako naj skrbe za mladiče.
Ela Peroci
O LISTKU, KI NI HOTEL ODPASTI
Oddaja spodbuja učence k opazovanju narave v najbližjem okolju, na domačem vrtu, v mestnem parku.
Pisateljica opisuje domač vrt in brezo na njem. En sam list še trepeta v vetru in noče odpasti. Deček in deklica ugibata, zakaj je ostal na drevesu, dedek pa jima pomaga, da se spomnita,
NIŽJA STOPNJA 30. marca: Volk
6. aprila: Pravljica o osamljenem zmaju (glasba)
SREDNJA STOPNJA
27. , 28. marca: Slovenski ljudski plesi IV
3.,	4. aprila: Obisk v gozdarski zadrugi Mislinja
VIŠJA STOPNJA
27.,	29. marca: Sredozemlje II
3.,	5. aprila: Jugoslovanska zborovska glasbena ustvarjalnost
ZA SREDNJE ŠOLE
26. marca: B. Pekič (Generali)
2. aprila: D. Kovačevič Maratonci
28.,	29. marca: Vloga transnacionalnih družb v pretoku informacij — nove oblike imperializma
4.,	5. aprila: Prizadevanje neuvrščenih držav — informacijsko-komu-nikacijska emancipacija
pot in kako dolgo potujejo, katere potujejo ponoči in katere podnevi, kako se orientirajo in v kakšnih skupinah letijo.
Nada Podlogar
KAKO SO SE ŽIVALI PRIPRAVILE NA ZIMO
O živalih, ki se pripravljajo na zimo, vedo otroci že marsikaj. V oddaji jih spomnimo na to njihovo znanje in dopolnjujemo pomanjkljivosti. Tako zvedo, kako so se pripravili na zimo medved, polh, jazbec, žabe, kače, ptice, veverice in hrčki.
Nada Podlogar
KAKO SO SE RASTLINE PRIPRAVILE NA ZIMO
Zdi se, kot da se pod snegom nič ne dogaja in da je zima obdobje, ko učenci najmanj lahko opazujejo, kaj se dogaja z rastlinami pod snegom. Zato v oddaji razložimo pomembnost vseh letnih časov, poseben poudarek pa je na pripravljanju rastlin, na mirovanju pred novim življenjem spomladi.
Nada Podlogar VARSTVO ŽIVALI
Oddaja — v obliki nalog, ki so jih pisali učenci — razgrne veliko problemov varstva živali in okolja, v katerem živijo. Za nekatere živali učenci menijo, da so škodljive in da jih lahko ubijamo. Izkaže pa se;da v naravi ni škodljivih in koristnih živali; tam, kjer se človek vmeša v naravni razvoj, nastane škoda. Zato je treba živali zavarovati pred iztrebljanjem.
koga še čaka, kdo se še ni pripravil na zimo. Skupaj premislijo, kako so se ljudje založili za zimo, če so ptice selivke odletele, če so se gozdne živali pripravile na zimsko spanje. Ko je zapadla slana in se je povesila še zadnja krizantema v vrtu, je odpadel tudi list z breze.
Nada Podlogar PTICE JESENI
Oddaja govori o pticah selivkah, o kukavici, škorcih, ščin-kavcih, škrjančkih in taščicah.
V tej dramatizirani oddaji je govor o tem, zakaj ptice zapustijo naše kraje, kdaj gredo na
Smiljan Rozman
KAPLJICA, POTOK IN
REKA
V oddaji so strnjene tri črtice, v katerih pisatelj govori o nastanku reke. V prvi poetično opiše, kako je bila v zgodnjem jutru brez vriska in smeha ob prvem čebljanju ptic rojena
majhna kapljica. Zagledala drugo kapljico in potem potoč( v katerem so bili združeni tflf potočki. Ta razposajeni pot00* je potem speljal kmet na sv mlin. Kapljica je potovala nap(‘, v dolino, v reko, na katero so a' ljudje ponosni, saj jim je nai®3 kala polja.
Jelka Peioci ČLOVEK JE DEL NARAV
Z oddajo želimo že najmlaj^ učencem zbuditi zavest, da ) človek del narave, čeprav se svojimi tehničnimi uspehi p0'? diguje nad njo in si jo podre)
Vsi ti čudoviti stroji in izumi’ jih občudujejo in brez katerih si težko predstavljali življenj, pa lahko to naravo počasi 1 vztrajno uničujejo.
Opozoriti želimo, da sta zr‘ in voda nujno potrebna za žjvlf bi u nje, da pa se vsak dan iz dimnj ^ kov in avtomobilov dviga dim^
zrak zastruplja, da v umazaI reki ni življenja, da je v moh
ponekod življenje že skoraj ^ mrlo.
Tako želimo otrokom pon13
gati do spoznanja, da si narnv® ^
. R; Rjo Pora R m jelo,
tličr
jen,
i>hp
Por<
vod
lahko le deloma podredi in sl^| šamo pripovedovati tako, da. dobili pravilen odnos do živlf n ja okrog sebe in da bi se zaved3 li, kje je njihovo mesto v nara'1
Evelina Umek KAKO ČIST JE BIL NAŠ t° TOČEK
Onesnaženo okolje, voda zrak so problemi, ki trkajo žn! vso silo na vrata. Zato s to oddajj opozarjamo tudi otroke, da treba naravo varovati.
Dogajanje oddaje poteka ' majhnem kraju, skozi katere^? teče potoček, ki je v poleta13 dneh otrokom v največje veseljj Toda tovarna, ki so jo tu zgradil1, spušča odplake vanjo in vse živ3 v potočku pogine. Čist potočd1 se je spremenil v smetišče. Otr®" kom je tega žal. Gredo v tovarn0 in zahtevajo, da mora biti njiho' potok spet čist. Vaščane je srad1’ da so jih otroci prehiteli, zato p°' skrbijo za čistilne naprave.
iolg
N
sko
sPo
\
ttiei
ali
jim
(
vse
s4:
Gradivo za delo dramskih krožkov
Periodična zbirka otroški in mladinski dramski izvedbi namenjenih dramskih besedil in priročnikov s spodbudnim naslovom »Pojdimo se gledališče, ki jo izdaja Center za kulturo mladih pri Pionirskem domu v Ljubljani, začenja s pravkar izdanim zvezkom komedijskih odlomkov Moliere za mlade.
Šest let seveda ni dolga doba; vendar, če poznamo usodo pre-nekaterih sorodnih specializiranih revij, ki spričo takih ali drugačnih težav po nekaj letih ali celo po nekaj številkah prenehajo izhajati, lahko ugotovimo, da je zbirka Pojdimo se gledališče s svojimi doslej izdanimi osemnajstimi zvezki, z okrog 400 rednimi naročniki in s tem,da je od prvotnih dveh postopoma prešla letos na sedem številk letno, pokazala ne samo trdoživost in vztrajnost, temveč tudi precej dejavne iznajdljivosti za to, da najde pot do uporabnikov. Znano je namreč, da naša množična občila takšnih specializiranih publikacij kakor tudi samoniklih strokovnih pobud večinoma ne zaznavajo in torej ne podpirajo njihovega uveljavljanja.
Zato tudi kot urednica zbirke izrabljam to priložnost, da nekoliko podrobneje spregovorim o namenu in vsebini naših izdaj, predvsem zato, da seznanim z njimi tiste, ki bi jih s pridom in radi uporabljali, pa še niso zvedeli zanje.
Idejna zamisel zbirke (njen uredniški svet sestavljajo: Kristina Brenkova, Alenka Bole-Vrabec, Miha Feguš, Benjamin Gracer, Igor Gedrih, Polonca Kovač, Lojze Kovačič in Ela Peroci), izhaja iz težnje po uveljavljanju sodobne načrtne gledališko vzgojne dejavnosti otrok in mladine, ki povezuje zanimanje za gledališče s pedagoškim zanimanjem, to pa je pogoj za ponovno ovrednotenje in prenovitev amaterskega gledališča in celotne gledališke kulture.
O pomanjkljivostih in z gledališkega kot pedagoškega vidika spornih oblikah ustaljene gledališke dejavnosti mladih smo že veliko govorili in pisali, zato naj
povzamemo zgolj poglavitni načelni sklep: je — ali bi morala biti — prva skrb sleherne smotrne in perspektivne gledališko kulturne politike skrb za uveljavljanje sistematične gledališke vzgoje otrok in mladine. S stališča vzgojnoizobraževalne politike pomeni dramska aktivnost tisto kulturno vzgojno dejavnost, ki otroka najbolj fizično in psihično zaposluje in sooblikuje njegovo osebnost Če je pravilno strokovno vodena, ga hkrati vadi pomensko razbirati pesniškega besedila, in smiselno, naravno in spontano govoriti knjižni jezik; s tem pa v resnici dopolnjuje tudi pouk materinščine in literarno vzgojo.
BREZ NAČRTNOSTI
Če je poglavitna ovira za uvedbo novih oblik in metod dela otroških in mladinskih dramskih krožkov v tem, da pri nas ni nobene oblike načrtnega, metodično izdelanega dopolnilnega usposabljanja, kaj šele sistematičnega šolanja specializiranih režiserjev pedagogov, ki bi dali šolski dramski dejavnosti pedagoški značaj, smisel in posebne pedagoške prijeme. Druga velika napaka te prakse je v tem, da nemalokdaj posega po dramskih besedilih, ki vsestransko presegajo izvedbeno zmogljivost mladih izvajalcev, in tako vnaprej izključuje postopnost in smotrnost, ki sta prvi postavki slehernega pedagoškega procesa.
Res, da vprašanj ustrezne specializacije režiserjev pedagogov tudi pri najboljši in vses-p'ošni volji po prenovitvi, pri popolni skladnosti načelnih stališč, hotenj in interesov ter pri sporazumnem stvarnem ukrepanju vseh prizadetih, to je: gledaliških, vzgojnoizobraževalnih in kulturno političnih dejavnikov, ni mogoče rešiti čez noč. Res pa je tudi, da v primerjavi s številnimi, vsakoletnimi takimi in drugačnimi gledališkimi festivali in srečanji, v primerjavi s tako rekoč nenehno šolsko reformo in z množico potratnih priložnostnih proslav in akcij, uvedba 45 ur gledališke vzgoje
kot prostočasne dejavnosti na pedagoški akademiji, kot edini konkretni rezultat v območju gledališkega izobraževanja v dobrih treh desetletjih, ni pridobitev, temveč prej znak brezbrižnosti pristojnih organizacij, do vprašanja sistematične, kontinuirane gledališke vzgoje.
Spričo takih razmer se nam je torej zdelo, da lahko najbolj učinkovito pripomoremo k prenavljanju gledališke vzgojne dejavnosti z ustreznim literarnim gradivom, s teoretičnimi osnovami in praktičnimi strokovnimi navodili, ki jih obsega troje serij naše zbirke Pojdimo se gledališče: oranžni zvezki vsebujejo igrice, ki so namenjene igralski izvedbi šolarjev od 8. do 13. leta, modri zvezki dramska besedila, primerna za učence zadnjih dveh razredov osemletke in za srednješolce, vijoličasti zvezki pa kot praktični priročniki obravnavajo posamezne širše, splošne teme, povezujoč teorijo s prakso.
UPOŠTEVATI
ZMOGLJIVOSTI IGRALCEV
Prvo in poglavitno merilo za izbor besedil zbirke Pojdimo se gledališče je zaobseženo že v njenem posebnem namenu in smislu njegovega obstoja, se pravi, da predvsem vsestransko upošteva izvedbene zmogljivosti otrok in mladine in značilne posebnosti njihove igre, zavedajoč se, da otrokovemu ali mladostnikovemu dojemanju namenjeno besedilo ni vselej primemo tudi za njegovo igralsko izvedbo. Ob tem temeljnem merilu, ki vodi izbor in priredbe literarnega gradiva zbirke, poskušamo seveda čim bolj uveljavljati tudi raznovrstnost glede težavnostne stopnje izvedbe, glede na zgodovinski razvoj dramatike (tradicija ljudskega gledališča, klasična, sodobna in
avantgardna dramatika) pa tudi glede na literarno oblikovno in tematsko naravo besedil.
Dramska besedila zbirke so opremljena s temeljnimi režijskimi opombami in oznakami členitve, po potrebi z osnutki za kostumsko in scensko opremo in z uprizoritvenimi navodili, ki razen dramaturške oziroma režijske razčlembe in praktičnih izvedbenih navodil večkrat in povezano s problematiko posameznih besedil obravnavajo tudi to ali ono načelno, splošno vprašanje gledališke izraznosti in gledališko pedagoškega dela. Za zahtevnejšo glasbeno opremo posameznih igric uredništvo zbirke izposoja naročnikom tudi ustrezne magnetofonske posnetke. Nizka cena zvezkov (za redne naročnike po 10 ali 14 din) dopušča, da uporabljajo skupine zvezke kot študijska besedila in se izognejo delu z razmnoževanjem vlog.
S tem da zbirka Pojdimo se gledališče seznanja vodje dramskih krožkov z osnovno gledališko in gledališko vzgojno vednostjo, z njenimi izhodišči in smotri in s posebnim, metodično izdelanim pedagoškim postopkom, da jim daje na voljo primerno izbrano, prirejeno in čim bolj vsestransko praktično opremljeno delovno gradivo, v resnici kolikor je mogoče prispeva k prenavljanju dramskih krožkov otrok in mladine. Želimo le, da bi tisti, ki vodijo dramske krožke, čim bolj posegli po tem gradivu, ki pomeni prvi korak k oblikovanju načrtne, kontinuirane gledališke vzgoje.
Zato naj za konec navedemo doslej izdana dela zbirke z osnovnimi stvarnimi podatki:
za otroško izvedbo (od 9. do 14. leta) — oranžni zvezki
Fond’hurle, SNEGULJČICA
—	pravljična igrica; 45 minut; 21 oseb (lOf, 11 d).
De Miollis, TRI ŠALOIGRE
—	3 skeči iz sodobnega otroškega življenja: Darila strica Tomaža (If, 2 d); Čudežna vreča (If, 3d); Muc gospe Vri-skove (2f, 2d); po 7 — 10 minut;
Laquerre, REVOLUCIJA V KRALJESTVU BONBONOV
—	pravljična igrica; 30 minut; 13 oseb (7f, 6d); primerno za proslavo Dneva republike.
Stvintz, KRALJEVI SMETANOVI KOLAČI — šaljiva pravljična igrica; 35 minut; 9 oseb (5f, 4d).
Barr, TRI PRILOŽNOSTNE IGRICE — Darilo za mamo (2f, 5d); Hotvard, Mamin praznik (3f, )d); Domme!-Dieny, Sanje novoletne noči (If, 4d, 12 poljubnih) po 12 — 15 minut; primerno za proslavo 8. marca in novega leta.
Brenkova, MODRA VRTNICA — pravljična igrica; 40 minut; 11 oseb (6f, 5d).
Walsh, TRI PRAVLJIČNE IGRICE — Zlata goska (6f, 5 d); Grdi raček (5f, 12 d; Ayme, Volk (If, 4d); po 12 do 15 minut.
Brenkova, ŽIVA PISMA — dramaturška priredba otroških pričevanj o vojni in narodnoosvobodilnem boju; 40 minut; število izvajalcev poljubno, vendar najmanj 12; primerno za proslave raznih spominskih dni.
za mladinsko izvedbo (od 14. leta dalje) — modri zvezki
Variot, VELIKASKA NOROST — priredba ljudske farse; 35 minut, 7 oseb (4f, 5 d);
Galtier, ZAČARANA ANČKA — komedija v enem dejanju iz sodobnega podeželskega življenja, 35 minut; 8 oseb (If, 7d)
Shakespeare, SEN KRESNE NOČI — mladinska priredba; 55 minut; 17 oseb (11 f, 6d). Možna izposoja posnetka s scensko glasbo.
Marivaux,	ISKRENI
IGRALCI — komična enodejanka', 45 minut; 10 oseb (4>’
6 d).
Smole, NEKAJ MALEGA 0 VEVERICAH IN O ŽIVLJENJU — poetična enodejanka)
40 minut; 12 oseb (4f, 8 d).
Tardieu, ZALJUBLJENCA V PODZEMELJSKI ŽELEZNICI — poetična avantgardo3 komedija; 45 minut; 7 — Z* oseb (4f, 3 d).
Strokovni priročniki — vijoličasti zvezki
Rački, IMPROVIZIRAJMO | SCENO — navodila, osnutki i*1 načrti za izdelavo improviziran6 scenske opreme.
Vidic, IMPROVIZIRAJMO KOSTUME — navodila i” osnutki za izdelavo improviziranih pravljičnih, zgodovinskih O1 sodobnih kostumov.
Ahačič, GLEDALIŠKA VZGOJA L DEL — izhodišča in cilji. Teoretična opredelite'1 osnovnih postavk, namena ifl pomena gledališke vzgoje.
Komplet navedenih sedemnajstih zvezkov lahko naročit6 (pismeno) pri uredništvu zbirk6 Pojdimo se gledališče — Pionirski dom, Trg VIL kongresa ZK}
1 za skupno ceno 200 din; posamezno naročeni zvezki pa so po 14 in 18 din. Vsi, ki se z naročilnico prijavijo uredništvu kol redni naročniki, sproti prejemajo gradivo po pošti s 357« popustom od običajne cene) enak popust imajo redni naročniki tudi pri dodatnem naročanju posameznih zvezkov.
S prihodnjim šolskim letofl1 namerava zbirka dodati vsakemu izdanemu zvezku posebn( prilogo; z njo bo skušala dat1 dramski dejavnosti otrok mladine priložnost za medsebojno spoznavanje, povezovanje in izmenjavo izkušenj. O tej novosti in o programu tega prihodnjega šolskega leta bom0 spregovorili prihodnjič. DRAGA AHAČIČ
različne starostne skupine P0rabnikov različne količine živil ra) z nleka in mlečnih izdelkov v Ijf ie‘0dnevnih obrokih hrane. Da lili 1 ugotovili, kakšna je poraba 1) jpfka in mlečnih izdelkov za ra-llcne vrste porabnikov druž-
,Raziskave kažejo, da potrebu-
..®Uo organizirane prehrane in |Juprimerjali s prehranskimi pri-°0ročili, smo na Centralnem za-udu za napredek gospodinjstva ■ uelali obsežno raziskavo, ki za-
*°le.
tudi osnovne in srednje
Naloge je naročilo Živinorej-„ /J0 poslovna skupnost pri go-vi P°darski zbornici SR Slovenije. ^ raziskavo smo vključili po i^todi naključnega izbora 100 H,7% osnovnih šol, ki smo )lni poslali vprašalnik. Odgovorilo je 89 ali 10% od Seh osnovnih šol v SR Sloveniji S,12.045 ali 19 % osnovnošolcev.
Poleg tega smo zajeli v razi-^avo 25 srednjih šol, to je ;% vseh srednjih šol z 12.230 J-enci, to je 33,3 % učencev ključenih v šolsko prehrano ali A5% vseh učencev srednjih šol je Sloveniji.
Ruhinje lahko pripravljajo Uroke tudi za otroke v vzgojno-arstvenih organizacijah, za °snovnošolce, srednješolce in Vrasle.
.. Rer se vodi razvid o porabi •1Vll za vse abonente skupaj, smo 'svilo posameznih obrokov pre-acunali v prehranske enote, da
bi laže primerjali podatke. Posamezne obroke v prehranski enoti smo preračunavali po priporočilu Zavoda za zdravstveno varstvo SR Slovenije in Centralnega zavoda za napredek gospodinjstva.
Iz porabe mleka in mlečnih izdelkov za šestdnevno obdobje (od 20. do vključno 25. 3. 78) in izdanih prehranskih enot smo izračunali porabo mleka in mlečnih izdelkov na prehransko enoto. Te količine smo primerjali s prehranskimi priporočili, ki veljajo za to skupino šolarjev, in sicer:
—	s priporočenimi dnevnimi količinami za mleko in mlečne izdelke (mednarodna prehranska priporočila, ki jih uporabljamo pri nas, navajajo, da naj bi dobil osnovnošolec dnevno 500 g mleka, 10 g sira, 10 g skute in 5 g masla. Srednješolec pa 375—400 g mleka ali jogurta, 2—5 g sira, 5—10 g skute in 5—7 g masla)
—	s priporočeno ernergetsko vrednostjo, ki naj jo imajo v celodnevnem obroku hrane mleka in mlečnih izdelkov (Od 2.400 kcaljnaj bi 18-% ali 432 kcal odpadlo na mleko in mlečne izdelke za osnovnošolce, za srednješolce pa 12 % od 2.800 kcal, kar znese 336 kcal)
—	s količino dnevno potrebnih živalskih beljakovin.
Rezultati so pokazal^da je bila porabljena količina mleka v
f,
3
i;
\
a
4
Izdelan je prvi pravilnik o domovih šolskih centrov in vojaških šol in "klubih gojencev. Pričakujejo, da bo novi pravilnik prava prelomnica v kulturni in estetski vzgoji in pri oblikovanju vsestransko razvite °sebnosti gojencev. Dejavnost v domovih za gojence bo potekala ne-Prekinjeno in načrtno, ob koncu vsakega leta pa bo prikaz kulturne Ustvarjalnosti.
9 teni, kakšne uspehe dose-§ajo gojenci vojaških šol v kul-turnih in športnih dejavnostih, "ujbolje govorijo podatki, ki jih vsako leto zbere Center za razi-skovanje in proučevanje življe-"ja in dela mladih starešin. Ti P°dstiski povedo, da so največje "ele lise v delu komandirjev prav "a področju kulturnih dejavno-st>- Povejmo tudi to, da res ni bilo '"ogoče pričakovati kaj več, če yemo, da so v akademiji doslej v s'irih letih poslušali samo eno 'emo s področja kulture, vse skupaj pa je trajalo skromne štiri "te. O kaki usposobljenosti mla-"ih starešin za organiziranje kulturnega in športnega življenja v tesnici ni bilo mogoče govoriti, "tej so o tej problematiki v ar-JUadi govorili samo Napotki za kulturno življenje v JLA. Jasno j6 torej, da kultura v enoti ni "tlela druge možnosti, kot da "stopica« na mestu.
Pa vendarle ni mogoče reči, da le bilo tako povsod nasprotno, Ponekod se je kulturna dejav-n°st kar lepo razvila. Tako je bilo seveda tam, kjer so imeli nadar-^"e posameznike, entuziaste, (o pa so bili povečini prav tisti 'Judje, ki so bili kot gojenci v kadeti izmed sekcij akademije. Torej ljudje, ki jim je kultura "lizu in pri srcu. Razumljivo pa |e, da tako delno in občasno delovanje (glede na tb, dS štifrdšine
menjajo garnizije) ne ustreza armadi. Njene potrebe so mnogo večje, potrebno je načrtno in neprekinjeno delo na področju kulture pa tudi na vseh drugih področjih življenja, ki ga bodo opravljali ljudje, ki so za to delo posebej usposobljeni. Potrebovali jih bodo v vseh enotah.
Vse to je bilo razlog, da je politična uprava SSNO začela izdelovati pravilnik o domovih šolskih centrov in vojaških šol in o klubih za gojence. Gojenci so sicer že doslej imeli svoje kljube, ki pa jih niso — tako kažejo dosežki v enotah — dobro pripravljali za delo v četi. Zato so domovi organizirani tako, da s svojo dejavnostjo omogočajo popolno kulturno-umetniško in športno-rekreativno vzgojo, estetsko izobraževanje in izgrajevanje vsestransko razvite socialistične osebnosti gojencev in razvijajo ljubezen do vojaškega poklica.
USPEHOV NI LAHKO DOSEČI
O zamisli in zasnovi dela v domovih za gojence je v resnici mogoče povedati veliko lepega. Ni treba biti posebno pameten, pa kljub temu veš: kulturne in športne dejavnosti ne morejo zacveteti čez noč. Veliko truda in ’ časa je potrebno, da' vzklijejo.
Za boljšo prehrano šolarjev
obravnavanih osnovnih šolah glede na prehransko priporočilo občutno premajhna, glede na to, da bi moral šolar dobiti v celodnevnem obroku hrane 500 g mleka (ali kot zamenjavo jogurta). Ugotovljene količine teh dveh izdelkov pa znašajo poprečno 280 g, kar je skoraj za polovico manj od priporočil. Pri tem smo upoštevali tudi mleko v prahu preračunano na regenerirano mleko (1 kg mleka v prahu je 81 regeneriranega mleka). Omeniti je treba, da 13 ali 14,6% osnovnih šol dosega priporočilo.
Poprečna porabljena količina sira je 11 g in ustreza priporočilu.
Za polovico manjša Od priporočil je poraba skuta in sirnih namazov. Skuto dajejo šolarjem le v 21 ali 23,6% osnovnih šol, sirni namaz pa le v 9 šolah ali v 10% od vseh zajetih osnovnih šol.
Porabljena količina mleka na eno prehransko enoto je na po-
sameznih srednjih šolah zelo različna in se giblje od 735 (Mlekarska šola) do 0 g, sira od 250 g, kar je izjemna količina do 0 g. Drugi mlečni izdelki so zastopani v znatno manjših količinah. Samo 6 srednjih šol ali 30 % zajetih v raziskavo dosega priporočene količine mleka in mlečnih izdelkov.
Po drugem kriteriju smo dobili tele rezultate: Poprečna poraba mleka in mlečnih izdelkov na prehransko enoto je v osnovnih šolah, zajetih v raziskavah, kar za 40% premajhna glede na priporočeno energetsko vrednost (izražena v kalorijah), ki naj jo vsebujejo ta živila v celodnevnem obroku hrane za osnovnošolca. Razlike med doseženimi energetskimi vrednostmi so za posamezne anketirane šole zelo velike (od 51 kcal do 1047 kcal). Le 14 ali 15,7 % osnovnih šol dosega prehranska priporočila.
Dosežena količina vrednosti poprečno porabljenega mleka in
Na osnovni šoli v Lipnici si zelo prizadevajo za vzdrževanje šolskega okolja. Čim je skopnel sneg, so se učenci z mentorji in vzgojitelji lotili očiščevalnih akcij ter lepo uredili okolico svoje šole (Foto: B. B.)
Vojakovo popoldne bo bogatejše
S svojim orkestrom sodelujejo tudi na kulturnih prireditvah (Foto: D. Uroševič)	^
mlečnih izdelkov na eno prehransko enoto za vse srednje šole skupaj znaša 215 kalorij, kar je 64 % od prehranskih priporočil (336 kalorij), ali 7,6% namesto priporočenih 12% od celodnevnih energetskih potreb srednješolca.
Od posameznih srednjih šol, zajetih v raziskave jih osem navedena priporočila dosega oziroma presega, dvanajst jih ne dosega, za pet šol pa ni bilo ustreznih podatkov.
Menimo, da je poraba mleka in mlečnih izdelkov na srednjih šolah problematična in da bi bilo nujno poiskati ustrezne rešitve.
Porabljena količina mleka in mlečnih izdelkov na prehransko enoto, ki predstavlja celodnevno prehrano za šolarje, krijejo le 29% priporočenih beljakovin živalskega izvora. Drugih 71 % beljakovin živalskega izvora morajo osnovnošolci dobiti iz drugih živil, kot so meso, ribe in jajca. Ta živila so dražja in vprašanje je, če je z njimi res mogoče zadostiti tem zahtevam.
Precej zaskrbljujoč je podatek, da kar v 15 ali 17 % zajetih osnovnih šolah niti enkrat tedensko nimajo v jedilniku mleka.
Še slabše pa je v srednjih šolah, kjer kar 44 % anketiranih šol ne uvrsti mleka niti enkrat tedensko v malice in kosila, ki jih pripravljajo za učence.
Se slabše je z mlečnimi izdelki. Večino anketiranega osebja iz
obravnavanih osnovnih šol in srednjih šol navaja vzrok za to v slabih prehranskih navadah šolarjev.
Na splošno velja ugotovitev, da je večja poraba mleka in mlečnih izdelkov pri prebivalstvu z višjo stopnjo razvitosti, z večjo razgledanostjo o načinu prehranjevanja in z višjim standardom. Nedvomno je poraba večja v deželah, kjer porabnik pravilno ocenjuje vrednost mleka, kjer narašča proizvodnja kakovostnega mleka in kjer mlekarska industrija povečuje število kakovostnih mlečnih izdelkov.
Menimo, da bi se morali načrtno lotiti reševanja omenjene problematike in z ustreznimi akcijami vplivati na večjo porabo mleka in mlečnih izdelkov.
Centralni zavod za napredek gospodinjstva je že skupaj z Zavodom SR Slovenije za šolstvo pripravil navodila in osnovne smernice za organizacijo dneva mleka v vseh osnovnih šolah v SR Sloveniji.
Skrb za boljšo prehrano otrok je eno izmed gesel mednarodnega leta otroka, zato naj bi vse šole v tednu od 9. do 13. aprila organizirale dan mleka in mlečnih izdelkov.
Po raziskavi inž. MILICE VUGA
pripravila MARIJA TOPLAK, dipl. vet.
Vemo tudi, da sama črka na papirju še ni dovolj za to, da bi spremenila večletno prakso. Za to je potrebno veliko potrpežljivosti, volje, skupnega dela...
Starešine SSNO, ki skrbe za kulturno in športno dejavnost, vse to seveda upoštevajo. Zato so poleg pravilnika pripravili tudi nekake — imenujmo jih — spodbujevalne smernice. Tako je tudi pomočnik zveznega sekretarja za ljudsko obrambo general ftolkovnik Dane Petkovški poslal dopis vojaškim šolskim centrom in šolam, v katerem zavezuje starešine, da ustanovijo po en stalni zbor in šest temeljnih sekcij, v katerih bodo zbrani vsi gojenci. Namen je torej jasen. Nihče od mladih ne sme biti prikrajšan za kulturne in športne dejavnosti —
tako kot se je dogajalo doslej. Ta ukep bo poleg določil pravilnika, da morajo vojaške šole ob koncu vsakega šolskega leta organizirati pregled kulturnega dela, približal kulturno in športno delo vsakemu prihodnjemu starešini. To pa pomeni, da se bo kultura približala tudi vsakemu pripadniku JLA.
Najpomembnejša je to, da daje pravilnik o domovih učencem veliko možnosti da tudi na teh področjih dejavno in ustvarjalno sodelujejo. (Tako je tudi že pri pouku, kjer so uspehi vsako leto boljši.) Lahko rečemo, da je to edina prava pot za uspeh pri kakršnemkoli delu.
MILORAD PANTELIČ (Po reviji Front)
V popoldnevih se tudi športno uveljavljajo (Foto: B. Sovljanskl)
Glasbena vzgoja na stranskem tiru ?
V Mariboru je bilo od 14. do 18. marca 8. tekmovanje učencev glasbenih šol SR Slovenije, ki je bilo posvečeno 60. obletnici ustanovitve Zveze komunistov Jugoslavije. Pokrovitelj srečanja sta bila občinski komite ZKS Maribor in mariborska kulturna skupnost, prireditelja pa Zveza društev glasbenih pedagogov in Skupnost glasbenih šol SR Slovenije. Organizacija tekmovanja je bila poverjena šoli za glasbeno in baletno izobraževanje Maribor in društvu glasbenih pedagogov mariborskega območja. Prireditev se je začela z razstavama. Razstavo glasbenopedagoške literature je organizirala mariborska podružnica Državne založbe Slovenije, svoja likovna dela pa je postavil na ogled Ignac Karba, učenec Šole za glasbeno in baletno izobraževanje.
Potem ko so odpeli in si ogledali obe razstavi,so se prisotni zbrali na posvetovanju, ki ga je začela Jožica Detičkova, predsednica Društva glasbenih pedagogov mariborske regije. Pozdravila je navzoče kolege in predstavnike Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje Kulturne skupnosti SR Slovenije. Zveza kulturnih organizacij Slovenije, Zavoda SRS za šolstvo, občinskega komiteja je skupščina občine Maribor ter mariborske kulturne skupnosti.
Uvodni referat je imel prof. Miran Hasl iz Kopra, ki je govoril o usmerjenem izobraževanju in celodnevni šoli ter sistemu glasbenega šolstva in zakonodaje. Iz razprave, ki je sledila referatu, je bilo razvidno, da se bo glasbeno šolstvo znašlo pred zelo težkimi in celo nerešljivimi problemi, če bodo organizatorji in načrtovalci celodnevnega bivanja naših otrok v šoli še nadalje izključevali glasbeno vzgojo in izobrazbo ne samo od pouka, temveč tudi iz tako imenovanih interesnih ucja .nosti in prostega časa. Zato so navzoči delegati glasbenih šol postavili zahtevo po enakopravnem partnerstvu pri vzgoji in izobraževanju na- • raščaja, da se uresničijo pozdravne besede Jožeta Florjančiča, sekretarja komiteja OK ZKS Maribor, ki je med drugim dejal: »Glasba je del splošne kulture, le-ta pa sestavni del celotnega družbenega življenja. V družbi, kot je naša,pa je kultura last vseh, last delovnih ljudi in občanov, ki se z njo bogatijo in zato upravičeno lahko trdimo, da postaja kultura resnična delavska kultura, delavska v smislu najširšega pojmovanja.«
Sledili so trije tekmovalni dnevi. Pred komisi je, vkaterihso sodelovali naši najvidnejši glasbeni pedagogi, je stopilo 179 učencev, od katerih je pogoje za prvo nagrado doseglo 69. O samem tekmovanju je prof. Miha Gunzek, dekan akademije za glasbo v Ljubljani dejal: »Brez dvoma je to srečanje za kulturno okolje, v katerem živimo, zelo pomembno. Posebej razveseljiva pa je ugotovitev, da je na tekmovanju zelo veliko mladih, in da so ti na precej visoki kakovostni ravni. Če bo šlo tako naprej, se nam za bodočnost slovenske glasbe ni bati.«
Na sklepnem koncertu je nastopilo 32 najboljših učencev in pa edini pevski zbor MKUD — Heribert Svetel iz šole za glasbeno in baletno izobraževanje Maribor. Prof. Miran Hasl, predsednik Zveze društev glasbenih pedagogov SR Slovenije se je ob koncu zahvalil vsem sodelujočim, njihovim učiteljem in pa podpornikom, ki so to srečanje omogočili. Ti so bili: občinska izobraževalna skupnost, kulturna skupnost, občinski komite ZKS, skupščina občine Maribor, mariborska kreditna banka, podružnica Državne založbe Slovenije, Skladiščno transportno trgovski center Maribor, Zveza društev glasbenih pedagogov SR Slovenije ter glasbene šole Maribor, Slovenj Gradec, Celje, Velenje, Radlje ob Dravi, Sežana, Ptuj, Kamnik, Brežice, Radovljica, Ravne na Koroškem, Novo mesto, Šempeter pri Gorici, Slovenske Konjice, Rakek in Kranj.
Zaslužnim slovenskim glasbenim pedagogom profesorjem Otonu Bajdetu, Dragotinu Cvetku, Petru Liparju, Mihu Gunzku, Franu Staniču, Pavlu Šivicu, Stanku Preku, Janku Ravniku, Leonu Pfeiferju, Egonu Kuneju, Vilku Ukmarju in Maksu Pirniku je predsednik predal spomenice Zveze združenj glasbenih pedagogov Jugoslavije, za častne člane pa so bili imenovani Vlado Golob, Jože Gregorc, Marjan Lipovšek, Vinko Šušteršič in Jurče Vreže. Posebno zahvalo je predsednik tov. Hasl izrekel organizacijskemu odboru pod predsedstvom prof. Staneta Jurgca za več kot vzorno organizacijo prireditve. Izdajo tekmovalne brošure, ki sta jo uredila prof. Milko Homer in Vasja Sterle so z reklamami omogočile številne gospodarske organizacije.
BOGOMIR KRANJC
.......................... ...............................
Dragica Čadež-Lapajne: Geometrijski simbol — les. Akad. kiparka Čadeževa preseneča v svojih plastikah s suvereno močjo, jasno domiš-Ijenostjo in z magičnim učinkom, ko konstruira antropomorfne ali ne-predstavne oblike, s katerimi simbolno ponazarja različna stanja notranjega dogajanja. Ideje se ji očividno porajajo ob naravnih oblikah drevesnih debel in vej ter pri oblikovanju smiselno uporablja tudi njihovo notranjo strukturo. Njeni kipi, čeprav abstraktni ali konstruktivistični, delujejo kot del narave. Umetnica, katere delo je bilo na raznih razstavah jugoslovanske umetnosti sprejeto z javnimi priznanji, se tudi intenzivno posveča pedagoškemu delu; poučuje prizadeto mladino na posebni šoli.
Kje so delavci predšolskih in visokošolskih organizacij ?
Vera Horvat: Pugled —olje, 1976. —Akad. slikarko Horvatovo poznamo predvsem po skrbno grajenih, barvno ubranih in pestro niansi-ranih tihožitjih ter krajinah s subtilno fakturo. Na njenih slikah prevladujejo odprte ravninske pokrajine, zasnovane največ v Prekmurju, kjer je službovala, in v Vojvodini, kjer seje udeleževala slikarskih kolonij. — Kot dolgoletna pedagoginja je izstopala zlasti z dosežki v pe-rorisbi, polni discipliniranega opazovanja, grafične iznajdljivosti in likovne čistine, ter v sproščenem in slikovitem akvarelu.
Krog naročnikov Prosvetnega delavca, pa tudi krog dopisnikov, ki s svojimi prispevki odslikujejo postopoma življenje od predšolskih do visokošolskih vzgojnoi-zobraževalnih zavodov ter združenega dela se vztrajno širi. Preseneča pa nas, da so naročniki povečini iz osnovnih šol, čeprav obravnava časnik vzgojo in izobraževanje in zdaj še raziskovanje celostno. Tudi delavci vzgoj-novarstvenih in vzgojnoizobra-ževalnih organizacij srednjega in visokega usmerjenega izobraževanja so člani Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti, in tako obenem tudi ustvarjalci in bralci časnika, ki jim je namenjen. To pomeni, da bi lahko pričakovali tudi od teh, da bodo sledili času in se uvrstili v vedno širši krog bralcev svojega strokovnega informativnega glasila.
Tokrat nas je prijetno iznena-dilo naročilo osnovne šole v Podčetrtku, kjer so se na »Prosvetnega delavca« poleg učiteljev in vzgojiteljev naročili tudi nekateri mentorji dejavnosti prostega časa, snažilka in hišnik. Nedvomno to pomeni, da se tudi ti čutijo enakovredno člani delovnega kolektiva, ki s skupnimi močmi in premišljeno delitvijo
dela vzgaja in izobražuje, povezan s krajevno skupnostjo.
V	prihodnji številki »Prosvetnega delavca« bo objavljen rez-pis prostih delovnih nalog in opravil. Ne zamudite priložnosti, pravočasno naročite časnik, da boste čimprej neposredno obveščeni o dogajanju na področju vzgoje, izobraževanja in znanosti.
Popravka
V	članku V imenu neke generacije, objavljenem v letošnji 4. številki Prosvetnega delavca popravljamo besedilo 1. odstavka 2. stolpca. Pravilno se glasi takole: Prav učitelj je pri upoštevanju desetletnega povprečja zelo prizadet, ker so bili njegovi osebni dohodki v preteklosti še manjši. Če doseže dovolj let. znaša njegova pokojnina 85% poprečnega osebnega dohodka.
•
V	prejšnji številki Prosvetnega delavca je nastala neljuba napaka. Na strani 8 se naslov članka pravilno glasi: Tretja doktorica literarnih ved v Sloveniji. Našim bralcem se opravičujemo! UREDNIŠTVO
Časopis izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter Izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Ureja uredniški odbor. Direktor in glavni urednik Rudi Lešnik, odgovorna urednica Marjana Kunej, tehnična urednica Tea Dominko.
Naslov uredništva: Ljubljana, Poljanski nasip 28, tel.: 315-585. Naslov uprave: Ljubljana, Nazorjeva 1/1, telefon: 22-284, poštni predal 65, Ljubljana 61104.
Rokopisov in fotografij ne vračamo, posamezni.izvod 5 din. Letna naročnina 100 din za posameznike, za delovne organizacije 160 din, za študente 50 din. Št. tek. računa 50101-603-46509.
Tiska ČZP Ljudska pravica. YU ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je časnik »Prosvetni delavec« prost temeljnega davka od prometa proizvodov (giej 7. točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu).
Šl'
Enakopravni člani nas skupnosti
kv
"st <
Namen seminariev, na katerih se srečujejo surdopedagogi, tajo®]
— ................- .
člani Društva slušno prizadetih Slovenije, je, da udeleženci spozi kako potrebno je sodelovanje vseh, ki jim je poverjena skrb za slu“ in govorno prizadete in gluhe, da se seznanijo s tovrstno probleni® ko, pa tudi s tem, kako skuša družba z njihovo pomočjo olajšati pf1* detim življenje. Pbudo za te seminarje je dala Zveza slušno prizao* Slovenije, ki je seminarje vzorno pripravila in povabila k sodeloval1) , predavanji najbolj znane strokovnjake s področja slušne rehabili}®. je. Prvi tak seminar je bil lani v Portorožu, sodelovali pa so strok® njaki iz Hrvaške. Na drugem seminarju, bil je od letošnjega 5. do 9-, bruarja, so sodelovali naši domači strokovnjaki. Na sporedu je L tudi učenje kretenj kot pomagalo za tiste slušno prizadete, ki ne vladajo glasovnega govora.
»Pril
»led
Kretenj so se učili tudi tajniki društev slušno prizadetih in učitelji. V učenju kretnje ne vidimo nič slabega, če pomislimo, da je lahko konvencionalna kretnja za glušca pogosto pogovorni jezik. Napačno pa bi bilo, če bi v šolah za gluhe učili otroke kretnje, saj bi se je otroci oprijeli preje kot glasovnega govora, ki je zanje težji, sporazumevanje s tistimi, ki slišijo, pa bi bilo oteženo. Ponovno poudarjam, da je učenje kretenj le pomoč v sili, ki jo sme uporabiti tudi učitelj, če uvidi, da govorno sporazumevanje z gluhonemim učencem ni mogoče. Načelno velja,' seveda v vseh šolah za gluhoneme, učenje glasovnega govora in pisanja kot glavno, kar moramo dati učencu. Tega so se na seminarju tudi vsi zavedali.
Predavanje, ki ga je imela prof. Marija Pajtler, je bilo zanimivo za vse, saj je obravnavalo pomembno vprašanje vzgoje in rehabilitacije gluhega in govorno prizadetega otroka od zgodnje mladosti. Navedla je primere z mariborskega območja, razpravljale! pa so dopolnili njena izvajanja s podatki o razmerah, vzgoji in izobraževanju gluhe mladine v preostalih dveh slovenskih zavodih (v Ljubljani in v Portorožu). Veliko je še problemov, veliko pa je tudi že napredka, če pomislimo, kako smo začeli po vojni.
Dr. Smilja Černelč je v svojem predavanju govorila o značilnostih gluhote, posledicah prebolelih bolezni, vzrokih gluhote na splošno in opozorila na to, kako je treba pomagati slušno prizadetemu človeku.
Po tem predavanju je tov. Koprivšek spregovoril o značilnostih, rabi in »negi« slušnih aparatov. Opozoril je na pomanjkljivosti, ki jih včasih zagrešijo otroci pa tudi odrasli, ki nosijo slušni aparat. V popoldanskem delu seminarja je govorila o individualni slušni vzgoji na zavodu v Portorožu surdopedagoginja Vlasta Iskra. Lepo je orisala posebnosti slušno prizadetega otroka in opozorila na prijeme pri vzgoji gluhih otrok.
Naslednji dan, 7. 11.. je predaval prof. Pedagoške akademije v Ljubljani Ivo Škoflek, o tem kako vodimo sestanke. Poslušalci so mu z zanimanjem prisluhnili,-saj je profesor predavanje nazorno spremljal z grafoskopom, nato pa z vajo preskušal poslušalce, kako so razumeli pozitivne in negativne zadeve sestanka v nekem podjetju. Tudi to predavanje je bilo zelo pomembno, zlasti, če pomislimo, kako velika napaka sodobnega življenja so predlogi, premalo pripravljeni sestanki, ki jih včasih vodijo ljudje, ki ne znajo dovolj upoštevati mnenj drugih udeležencev.
Četrti dan sta se zvrstili kar dve predavateljici. V dopoldanskem delu seminarja je preda-
vala prof. Slava Ipavec o pok)' nem usmerjanju slušno priza^ tih učencev. Predstavila je zlične poklice, ki se jih danes
gluhi, pa tudi tiste, ki so pre' dovali nekoč. Poudarila je, ka* pomembno vlogo imajo vsi, k'
ukvarjajo z učenci osnovne S'
Si'
da učence pravočasno usmeri]0 pravi poklic, jih primerno sez0® nijo s poklici in jim tudi pon1®, gajo z nasveti. Pomembna je t®' praksa pri kakem praktične( delu v podjetju, na kateri se bo° učenci seznanili s specifiko f sameznega poklica. Popoldne) predavala prof. Pedagoške ak8 demije v Ljubljani Marija Lip1
-ali
Žič, ki je tudi tokrat obravnava zanimivo temo Segregacija in1® tegracija gluhih pri šolanju gle° na slišečo populacijo v sveF Navzoče je najprej seznanila tem, kako skušajo v svetu pom8 gati gluhim do višje izobrazb8, To prizadevanje ni brezupno 8 neuspešno. Nasprotno:	p01,
gluhih se nenehno izboljšuj8 Navajala je tudi podatke iz Svie8' Nemčije, Anglije, Holandije il0' in šole, kjer si precej pomagaj0® kretnjo, in druge, v katerih J kretnja strogo prepovedana. S0] dobna totalna metoda išče kljuC do bolj ali manj popolne kom®' nikacije pri slušno prizadej111 osebah. S tem je bil v glavnem jj' črpan program predavanj. Ško° je, da je po naključju odpad'0 predavanje prof. Janeza Vivod8, ki je za ta seminar pripravil pj8-davanje o rehabilitaciji invalid' nih oseb in o njihovi problema11' ki.
Na seminarju, ki je trajal p1 dni, so zlasti v razpravi peti d88 (9. II.) načeli veliko problem0' ki zadevajo slušno prizade® otroke pa tudi odrasle. Odkril)1 tudi dobre strani njihovih 10 meljnih organizacij po vsej Sl0', veniji, saj so bili navzoči v vela večini tajniki iz Slovenije. P°® daril je zlasti pomembnost pov®' zave med slušno prizadetimi i8 polnočutnimi in razkril moč j8 povezave v krajih, kjer je to j8 izvedeno. Na seminarju je bilo*8 posebno poudarjena potreb8 naj bi slušno prizadeti več bral'1 in to, kakovostne in bolj razun1' Ijive knjige. S tem bi se jim poč®' si, a zanesljivo odpiral svet sp°z' nanj. Danes namenjajo društvi ki skrbe za gluhoneme, velib® pozornost ne samo socialnem8 problemu gluhih v ožjem pom8' nu, ki je bolj ali manj že reše®' bolj kot sta pomembna km' turni in izobraževalni problem1 problem usposobitve gluhi!1, problem vključitve gluhih 1,8 vseh področjih življenja v družb® polnočutnih ljudi. »Gluhi nh® država v državi« je dejal ede8 izmed prisotnih, »temveč s° enakopravni člani socialistih!18 skupnosti«. V tem razglabljanj® je potekala bogata in koristn8 razprava.
BOGO JAKOPIČ
Komisija za delovna razmerja UNIVERZITETNE KNJIŽNICE MARIBOR
objavlja
dela in naloge bibliotekarja, predvsem za izčrpavanje gradiva iz peri°' dik.
Pogoj: visokošolska ali fakutletna izobrazba s poglobljenim znanjem nemščine.
Za kandidate, ki nimajo strokovnega izpita iz bibliotekarske strok8, velja trimesečno poskusno delo.
Delovno razmerje se sklene za nedoločen čas, začetek dela pa bo p° dogovoru.
■ rijave z življenjepisom in dokazilom o izobrazbi je treba poslati d® 15. aprila 1979 na naslov: Univerzitetna knjižnica Maribor, 62000 Maribor, Prešernova L
Kandidat bo izbran v 15 dneh po preteku prijavnega roka, drugi kam didati pa bodo o rezultatu obveščeni v 8 dneh po izboru.