IFIGENIJA ZAGORIČNIK, KROGI IN VPRAŠANJA
Ifigenija Zagoričnik sodi med tiste pesnice (pesnike) mlajše (a že ne več
('Ifigenija Zagoričnik, Krogi in vprašanja, Cankarjeva založba, Ljubljana 1981, opremila Duba Sambolec, str. 66)
Ifigenija Zagoričnik, Krogi In vprašanja
najmlajše) generacije, ki v svojih pe-semskih izpovedih ne zanika intimizma. Najširše pesniške teme zajema iz nekaterih lastnih položajev na življenjski poti; doživljanj, vtisov, spoznanj; iz avtohtonosti bivanja in njegovih resonanc; iz polnosti čutnega odziva in emocije, silovitosti in ponosa.
Krogi in vprašanja* ne spreminjajo sveta in ne tožijo nad njim. Igrivost in radoživost sta slej ko prej konstanti te poezije, z variantami in nihanji, od optimistične vznesenosti do skepse in vdanosti v usodo kot nujnost. Ničesar izrazito akcijskega, voluntarističnega in programskega ni zarisanega v bivanjske koordinate lirskega subjekta; ničesar onkraj osebnega in zasebnega. Intima kot kult, igra in edina svoboda, infan-tilnost kot manira in morda umetna poza, folklorni ritual in misterij. Ničesar komunikativnega ni v čutnih in emotivnih vezeh med moškimi in žensko, zavezujočega obredja, vzročno-posledičnih zvez in evolucije. Odziv moškega kot ljubezenski ritual, ne kot nuja in pogoj; kot arabeska čutnosti, lepote tipa, dotika; nič čustva, nič izrekanj praznih besed o ljubezni, prihodnosti odnosa. Naključje, trenutek, neobveznost, morda le nakazano pričakovanje in celo hrepenenje (Breza tri smreke in zid), minulost (Zima).
Preveč jasnih in pomensko razvidnih pojmov smo nanizali, da bi se z njimi približali nekaterim vsebinskim segmentom poezije Ifigenije Zagoričnik. Izraz njene poezije je metaforično bogat; prispodoba je večkrat cel verz ali del pesmi, tudi pesem sama (Ples, Hromi prsti, Pridite pridite). V najdaljšem ciklu Ko mi pride trava v uho, v tem iskanju čutnega ravnovesja, nekakšne nirvane, doseže tema erosa svoj vrh; ničesar povsem razvidnega ni v njej, kot ni ničesar stalnega, vrednega: nikakršnega središčnega humanističnega jedra, niti ne njegovega nasprotja.
Ali potem ni pesniškega rituala kot enakovrednega   ubesedovala   realitet?
331
332                                                                                                         Marijan Zlobec
Poezija kot samozadostni in avtohtoni     Narobe svet) in filozofske refleksije »les paradis artificiels«? Bržkone bi bil     (Začasna rešitev, Ogorčenje, Ujetega vsak trden odgovor na zastavljeni izziv     ptiča spev, Dve fazi, Usoda, Nič), nemogoč. Zdi se, da Ifigenija Zagorič-        Krogi in vprašanja so dvodelna zbirnik dopušča obe možnosti, zato ni v     ka. Od erotičnega rituala, zakritega z nobeni radikalna, čeprav je v posa-     metaforičnimi nadpomeni, privzdignje-meznih tekstih ohranila neposrednost     nega v avtohtoni svet pesniške magije, pesniške izpovedi (Niso časi niso časi,     se pne razvojni lok te najboljše in naj-Sanjam, Noč, Mož), v nekaterih na-     zrelejše pesničine zbirke, da bi se mi-kazano feministično aktualnost (Miste-     sel in skušnja lirskega subjekta dotak-rij žene, Ženska), v nekaterih pa z upo-     nili območja, v katerem se začenjajo rabo analognih pesemskih oblik aludira     uresničevati poslednje skrivnosti člo-na ljudsko pesem (Za to goro zeleno,     veka in sveta. Vzdih), ljudske aforizme (Mlada starka,                                     Marijan Zlobec