V Trstu, sredo 2:>. februarja 1880.
Tečaj
EDINOST
Glasilo slovenskega političnega društva za Primorsko.
.T KdinotU je moi\
vMko mdo; CM« za m lato j« 4 *ld. 6« kr., *a poln ku 2 «ld. 30 kr., za Č«trt leta 1 tjltK |	Naročnina naj n pniilja upravntilvu (Vrdut* Komat,a it. IO«,. V~e dru,-, »r.dniiivu. N.fra.ikii
•0 kr. - /u oznanila, kakor tiril za poalaoiea se pla4«je m navadno tristopno vr«o: :»& kr. .'•« se tipka 1 krat, 83, će jj se u.- »prejemajo. — Rokopisi br>./. posebne vredno«* n>- vrnnijo. - l'.-nt.../n.- itvvilke m» dolivajo po lo kr. " ***** a	80 "	3 krat. Za vetfo Črke po pro.toru, l'ri ve.-kralvm ti »k m j ^ j.' iviiu v primeri manjša. " Na i ip.'inah, na Frosekn. v Barki.1l, v Ra/oviri, v Nkednji in M. M»t<rial-m /„>.
in krepost, skušajmo vsaj po drugem potu zboljšnti žalostno njegovo osodo.
Itekli smo, da se sedanjest našega delniškega stanu niti primerjati ne more minolosti, vendar koliko dela čaka, tu se pravega rodoljuba. In zopet v prvej vrsti moramo reči, manjka t ti omike, najbolj omike. Užc nas kmet, ki ima stalen dom in posestvo, ki ga, čo ne z lehka, vendar pošteno živi, zaostal je za svojimi sosedi. Kaj stoprv težak brez doma, brez i menja, ubijajoč se od kraju v kraj, kder le nahaja zaslužka, da otme samega sebe gladu.
Splošno slabo materijelno naše stanje, še bolj pa preziranje, nccenjenje važnega faktorja delalakega stanu, največ je krivo temu.
Po takem potu se nc pogubi težak le moralno, temuč klateč so po širnem svetu zapravlja vse fizične moči, da opeša in kakor izgubljeni sin žalostno izgine iz njemu v rcsnici solzne doline. Ker je naša domovina prenbožna, da bi živila, oziroma s težaškim delom preskrbovala obilne svoje težake, naj se osnuje postava, ki veleva občinam, dn skrlie in nadzorujejo, da se otroci težakov izučevajo koristnega rokodelstva iti si pridobivajo teinu potrebnih šolskih vednostij. Le z rokodelstvom jc mogoče pomoči ubogemu ljudstvu materijelno ter je vkoristiti slovenskemu narodu. Kako važen jc dclalni, krepki rod in kako visoko naj se ceni, o tem nas podučujc eden največjih njegovih zagovornikov, francoz Ilenri de Saint Simon, ki pravi: „Delu gre prva čast v socijalnem živenji."
Kako mogočno jc vplival baš na Francoskem zatirani delniški rod, to nam je zapisala s krvavimi črkami krvava zgodovina največje revolucije:
„Ah! ^a ira, (a ira, 9a ira Len arlstocrat'« a In lanterne 1*
Komu jc neznana ta najostudniša mnrzclijeza, ki nam spri-čuje dovolj jasno, kako važno je prašanje o uredbi boljšega ma-terijelnega stanu naših težakov.
V tej zadevi potrebujemo pravih Grahov, ki bi uredila, ne sicer le agraričnih, temuč splošne delniške zadeve, i tako zagotovilu tudi kolikor mogoče obstanek onim, ki se brez svoje krivde rodu v beraškej zibeli in si nikdar s krvavimi žulji ko težaki niti toliko nc morejo prihraniti, da bi imeli kam položiti trudno svojo glavo.
Se en pomoček je o tej žalostnej okoliščini, in tu kličemo težakom samim, dn si zboljšajo sami svojo osodo.
Družbe, posojilnice so edina pomoč trpiuu. Ako si vsak le nekaj novcev na dan, ko imn delo, prihrani ter jih naloži v družabno posojilnico, naraste polagoma kapital za dneve bolezni in pomanjkanja dela. Ozrimo se tudi zopet le na izgledne Francoze ali na Švicarje.
Nikder ni kapital enakomerno razdeljen mej narodom in to tudi zaradi individuelnih posebnosti in lastnosti posameznih nikdar ne bode, a lehko in sicer iz prepričanja zagotavljamo, da su v Švici nc vidi nikder uboštva. V vsakem večjem trgu, da celo v selili so družbo in posojilnice, vsako mesto ima lep kupital za
svoje uboge in obilo institutov, ki tako rekoč silijo težaka k zmernosti, da skrbi za jutri, ter mu zagotavljajo v sili pomoč.
Slovenski težaki, koliko vas je in koliko v vas počiva neiz-bujenih ali izgubljenih talentov, katerih bi tako živo potreboval naš maloštevilni narod. Dvignite se in dajte tudi vi napredku roko. V delu, v razumnoj porabi časa i prilik se postavite sami na višjo stopinjo, saj vnšim talentom se blešče prav tako največje česti, kakor največjemu plemenitaiu, le žrtvovanja, rabe bogatega lastnega talenta je treba.
Strani toraj z napačnimi idejami, strupenimi načeli, kateri se Vam vsilujejo. Mi vsi ne predrugačimo časovnih, v naravi, ua-predku vtrjenih zakonov, ampak le v soglasji ž njimi, v spolno-vanji dolžnosti, kat ere nam nalagajo, po moremo i povzdignemo se sami.
„Omika jc najsvetejša svoboda", pravi velik patrijot, in to jc resnica. V omiki je moč in blagostan, brez nje sužnjest in beda.
Sc nekaj, slovenski težaki, naj Vam bode v tolažbo in to je prepričanje, da tudi vi niste zaostali, da ste napredovali v štirih desetletjih bolj, tiego vsak drugi naš stan. Bedak je, kdor sanj« o lepi minulosti in Vaš sovražnik.
Ozrite sc nazaj, kaj ste bili pred štiri desetimi leti, in kaj ste danes 1
Tedaj ste bili pravi sužnji, večni hlapci ponosnego svojega gospoda, ki vas je plačeval z bičem in pestjo. Vi le, edini vi ate morali prelivnti kri za domovino, bogatin je nnštel stotake i se rogal vnšej muki v krvavih bojih. Da, bili so časi, ko vam je bila prepovedana celo omika, saj bili ste Bližnji. Dovoljenja je potreboval nekdaj kmet in težak, če jc hotel poslati svojega »ina v šolo in plačevati je moral davek za to velikodušno prijaznost. In koliko druzih v nebo vpijočih krivio ste trpeli. Čudo, veliko čudo, da ste ostali to, kar ste, žilav, krepek, talentiran, pobrižen slovenski trpin.
1'risijala jc tudi Vam, ubogi težaki, duševna svoboda, in v svobodi sami je užc utemeljen vaš volikansk napredek.
Naprej toraj na poti k omiki in po ujej k materijelnemu blagostanu!
„Dimidum fueti, qui coepit, habut", Polu je atoril, kdor je začel in to delo, težaki, bo vase zadruge. Vaša skrb naj bode, da se poprimite kolikor mogoče rokodelstva, ki vas povzdigue na čestno stopinjo svobodnega, čislanega meščana. Se nekaj nam je na srcu, težaki. Pomislite v svoji bedi, da ste odrastek ubozega, a blažega slovenskega naroda. Ostanite mu zvesti, ne ianeverite se mn, če tudi sum ne more storiti toliko za vas, kolikor bi rad storil. Naj sramotni še je renegatstvo.
Svoji k svojim, svoji pri svojih v sreči in bedi; če smo služabniki, bodimo služabniki po besedah velikana Danteja:
.Servi tišmo, si, ma serd contenli, .... noti ognor frementi.*
L,
---
IVaznanito•
Zaradi nepriličnih okolščin sem odložil uredništvo uže U. t. m., pa sem na prošnjo odseka za časnik še za 7. in 8. št. lista odgovornost prevzel, kar pa ne vem po kakem načinu ni to prej priobčeno bilo.
Vsi moji prijatelji in znanci, kateri so ini dosedaj pod firmo „urednik" pisali, naj odslej pošiljajo pisma pod privatnim imenom.
Ivah Dolinar
na c. kr. eolnini v Trstu.
NAŠI DNINARJI.
„Spoznavaj samega sebe in svojega bližnjega, in s tem spoznavanjem Bebi in svojim pomoreš", tako se glasi eden izmej glavnih principov napredujoče socijalne dobe.
Predno raztohnačimo navedeno geslo, moramo ozbiljno ugovarjati, da se nam ne bo potikala o tem nc jako prijetnem in lehkem nalogu ona, posebno v zudnjem desetletji kužna ideja, ki divja kakor erinija z gadjim bičem po vseli državah, ruši mir in blagostanje ter pušča le vničevanje telesne in duševne svobode za saboj; to je: socijalni domokratizem.
Spoznavajmo svoje, to smo dejali in se spoznavanjem jim pomoremo. Ozrimo se toraj, navdušeni v tej lepej ideji, danes nekoliko pod se, in vsak pogled nam odpira ne uajsrečnišo družbo in to so naši delalci, naši težaki, trpeči, dninarsiki naš stan.
Vsak narod, ki ae hoče vspeti na višjo stopinjo blagostana, ne sme prezirati nobenega svojih Btanov, posebno pa onega velikega faktorja, ki živi na najnižjej stopinji omike, ki je sicer žilav in mnogobrojin, a trpin na duhu in materiji, to je delalski stan.
Žalibože, moramo reči, da baš pri Slovencih se dozdaj še ni razpravljalo to važuo prašanje, ampak le mimogrede omenjalo in ponosni bomo toraj, ako se nam posreči v tem članku pomen, minoloBt, sedanjest, politično važnost in povzdigo našega delniškega stanu v kratkih črtah narisati.
Ubozega, od danes do jutri se za skorijo kruha borečega težaka brez zagotovljene bodočnosti in eksistence sploh, nahajumo uže v starem veku, le se toliko nesrečnišega od dennšnjega, kajti uže ime, žalostno ime: „suženj", nam pravi dovolj o njem. Dolgo ni, kar je tudi slovenski težak bil le sužnja para ponosnemu gra-ščaku, pravo mrtvo orodje v zlorabo onim, ki so se rodili pod boljgo streho srejčnejim očetom. ZboljŠali so sc časi, žar svobode je priavetil tudi beraču, trpinu v potu obrazu; a svoboda ni prinesla še toliko materijalne pomoči, da bi oproščeni suženj mogel stati na svojih lastnih nogah, da bi si sesidal lastno ognjišče in poznal v resnici svoje in svojih dom. Največ je krivu temu, to se ve, statistično dokazana, od leta do leta se povišujoča preob-Ijudenost, in iz nje izvira naš in vsacega naroda proletarijat.
Ker tej iz naravnega zakona izvirajočej resnici ne moremo priti v okom, nasproti pa je dobro znamenje narodova žilavost
For&listeke
Perice v tržaškej okolici.
i;
Glavni namen slovenskih časopisov ni le ta, da donnšujo svojim bralcem razne novosti iz domačih in ptujih krajev, teinuč oui imajo še imenitnišo nalogo, ljudstvo v raznih stvareh podu-čevuti, razkrivati napake in pregrehe, ki sc med narodom širijo, svariti ga pred nevarnostmi, ki mu od katere koli strani prete in ga podučevati, kuko si more duševno in tcleBiio svoje stanje zbo-Ijšati. Po časopisih rodoljubi narodu, za katerega srečo in blagostanje so vneti, poštene svoje misli i menitve razodevajo.
Kdor med nami čuti v sebi moč in poklic, da lahko po tem dela v korist svojim rojakom, nc sme držati rok križem, ntnpak sveta njegova dolžnost je, truditi se po moči, da sc zboljša žalostno stauje milega našega naroda, da se mu odpre pot do boljše prihodnjesti.
Nikder pa ni toliko potrebe širiti dobrih naukov, kakor mej našim ljudstvom v tržaškej okolici, ker um ud vseh strani velike nevarnosti prete. To ljudstvo jo v tako posebnih razmerah, da enačili nikder nu Slovenskem ni. Muogo dobrega iu blagega ima
v sebi; pa tudi mnogo jako škodljivih, njegovo srečo in blagostanje zatirajočih napak se širi dan za dnevom bolj po okolici, in bati se je, da sc nam nekdanji korenjaški, pošteni, di>htlui in razumni kmečki Btnn spači v nevedni, siromašni in malopridni proletarijat.
Na tem polji čaka mnogo delu naših rodoljubov, in le, ako se vsi z zjedinjenimi močmi upremo pogubonosnetnu tujemu uplivu, moremo še kaj rešiti in domoljubne svoje namene doseči, sicer bode ves požrtvovalni trud nekterih navdušenih rodoljubov brezvspešen. Kdor ima v resnici pravo ljubezen do ubozega, popolnoma zapuščenega, zanemarjenega ljudstvu, nuj ne miruje, naj porabi vsako priliko, da podučujc, du svari, du opominja; nuj temu namenu posvečuje svoje moči, kder je potrebu. Prava ljubezen do naroda zahteva od nas veliko žrtev, kterih se ne smemo izogibati; le mlačuoBt se odteza s praznimi izgovori.
Posebno na gospodarstvene zadeve se moramo z največjo pazljivostjo ozirati. Te moramo razumno in skrbno preiskavati, natanjko in neprenehoma opuzovati vedno spremembe materijalnoga stanja pri uušili ljudeh, iskuti moramo glavnih uzrokov, zarad katerih propada narodno blagostanje, predno kaj svetujemo ali kaj počnemo, ltutmere so tukaj čisto krajne, kur je treba vedno pred očmi imeti.
Mej gospodarstvenimi zadevami, ktere so vredne posebnega premišljevanja in pretresovunju, inej temi jo po moji misli v prvi vrsti tista obrtnija, ki jo dun danes morda najbolj ruzširjenu v
našej okolici in ki ima na tolesno in duševno živenje okoličanov skoraj gotovo največ upliva in ta je „perilo". Marsikomu se bo čudno zdelo, kako se more dajati toliko važnost temu tako navadnemu preprostemu delu, da bi bilo vredno posebnega spisa v političnem časopisu, kteri ima obravnati toliko druzih imenitnih prašunj. Ali kdor je živel v okolici in kdor je o imenovani obrtniji nekoliko premišljeval, pritrdi mi, da je stvar vredna ozbiljnega preudarka, da v njej tiči pravo žensko prašanje — ktero po vseh velikih mestih toliko ropotu dela — da iz nje izvira mnogo vzrokov duševnega in telesnega kvarjenja naših okoličanov, da je toraj silno potrebno, da se naši rodoljubi seznanijo s tem važnim faktorjem domučega živenju tukajšnega slovenskega ljudstva; tudi zavoljo tega jc vredno, da o tej zadevi svoje misli izrečemo, ker sc pri vsukej priliki okoličanom očita, da je zaslužek s perilom velika dobrotu, za katero morajo meščanom ponižno hvaležni biti.
Vsnccmu tukaj bivajočemu je znano, da sc pridne delalne kmečke naše žene v dolnjej tržaškej okolici, t. j. pod hribom, skoraj vse s pranjem mestne bele obleke pečajo, Jako redke so tiste hiše, v katerih nc bi se nahajalo to opravilo, i ne lo blizu mesta, temuč tudi vrhu bližnjih hribov, celo v Kctnari vidiš vedno sušiti se meBtno perilo; le Skednja — naj imenitniša in morda tudi najbolj značajna vas v vsej okolici — ostala je protivna laškim cunjam, ker tam si ženske s kruhom kruh služijo.
Poznam premožne hiše z veličini gospodarstvom, v ktere vedno veliko dobičku prihuja iu žene tudi pero. Vse te okoli-
Pomor našemu kmetu.
u.
Od gospodov ljudskih učiteljev no ] ričaknjem v smislu go-spodn D. dosti kmetiškega napredka, »In, čisto nič no. In gospod I), vrjemite mi, da mojega inenjenja jo velika večina primorskih kmetov, posebno boljših posestnikov, da no rečem kar naravnost, da — vsi. Kar se pn gospodov duhovnikov tiče, postavil sem za besedo: „toJa" tli pom i sijaje, s katerimi pa nisem hotel nič dru-zega povedati, uogo da se M. Vrtovci, Zalokarji ali pa Pirei kaj poredkoma rode. Da bi to popolni kmetiški učitelj vedno ne jiotrehoval, to je, menim, gotovo res. Kolikor jaz to stvar poznam, potrebovali bi ga le za nekoliko let, recimo za toliko, da hi nam, zdanjim gospodarjem, kateri so nismo nikder umnega gospodarstva učili — ker te priložnosti nismo imeli — oči odprl, ter nas k boljšemu gospodarstvu napeljeval. Ali da bi naše kmetiške sole po vsem tem, to je po nastavljanji popotnega učitelja pravi svoj pomen mogle še le doseči, i ne pred, to mi ue gre v glavo. Saj gospod I), vendar ne mislite, da vsaj vsi boljši posestniki koristi kuietisko šole ne nmejemo ? — Pri priprostom kmetu je ta stvar, žali Bog! drugače.
Sicer je pa tudi mogoče, da ne vem, kaj da g. 1). prav za prav misli, kaj da hoče on o kmotiških šolah reči. »laz mislim, da, ako je potrebno, da popotni učitelj nas odrastle, zdajšne go-spodnrje nže zdaj podiifiuje, da jo gotovo prav tako potrebno, da se tudi naši otroci, kateri za nami gospodarstvo prevzetno, v pravih mladenških letih v kmetijstvu do dobrega z besedo in dejanjem poduče. To je pa, tako mislim vsaj, le v dobre} kmetiškoj šoli — nigdnr pa v ljudskoj šoli! — mogoče ; kajti ako m mamo poleg kmetiškega popotnega učitelja tudi dobre lunetiškc sole, potem lio trebalo tudi našim zarodnikom v gospodarstvu popotnega učitelja. Tz časnikov mi je dobro znano, da imajo po druzih deželnh poleg večih izvrstnih kmetiških šol, tudi dobre popotne učitelje nastavljene; tako na Češkem, Štajerskem, Avstrijskem menda tudi na Koroškem i. t. d. Zakaj bi moralo prav pri na* na Primorskem o tej reči drugače biti? Trgovec, ako hoče da hode njegov sin trgovec, pošlje ga v trgovsko šolo, vojak svojega v vojaško, obrtnik v obrtniško, torej — ako hočemo, du bodo naši kmetiški nastopniki dobri kmetovalci, poslati moramo gotovo tudi te v dobro kuietisko šolo. Kmetiške šole potrebujemo po tej skromnoj mojej misli uže zdaj, uže danes. Ali so pa naše obstoječo Kmetiške šole tudi take, to je: ali so tako urejene, da pravi svoj namen tudi dosegajo? A to je pa drugo prašanjc, katero sem užo dostikrat prcmišljaval, prav na mestu, ali kakor se pravi „in loco" premišljal; o katerem se pa na moje največjo čudenje tako malo govori, tako malo piše, kakor da bi desete brige vredno ne bilo. Iz tnko majhne brige za to stvar utognolo bi se skoraj sklepati, da je, kar se naših kinetiških šol tiče, vse tako, kakor bi le imelo hiti. ]n vendar temu ni tako, kajti mene osobno prepričanje uči, da je ena naših kmetiških šol taka, knkoršna hi prav skoraj ne imela hiti ; druga pa taka, da prav zaradi prve taka hiti ne more kakoršna bi kaj lahko bila. Jaz misleni tukaj deželno kmetiško šolo na Goriškem in kranjsko deželno vinarsko i sadjezuansko šolo na Slapu. C) ohedveli naj tukaj popolnoma odkritosrčno go voritu, kar storim z naj boljšim namenom, i ne najmanjšim hudobnim spotikanjem. Soli ste meni ohcdvc prav dobro znani, ogledal sem si obedve uže večkrat, in presodil ju tako, kakor ju more presoditi praktični kmetovalec, posestnik, kateri si poduka želi in išče.
Goriška kmetiška šola obstujc zdaj eduajsto loto, in je razdeljena v italijanski in slovenski oddelek. V teh eduaj«tih letih se je nje učni načrt, kakor tudi gospodarski, vedno promenjaval. Od začetka je bila na primer srednja šola skoraj brez vsega gospodarstvu. Potem jo postala nekoliko srednja, nekoliko nižja, dokupilo sc jej je tudi kaj dragega posestva, kakor Kumisovo v Panovci, seuožet za Kapelo, sonožet pri Mirnem i. t. d. Po mi-nolih dveh letih se je reklo : Fumis ni za nič, prodajmo to posestvo, in kupimo drngo v sv. Poku kar se je tudi zgodilo. Z nakupitvijo posestva v sv, Koku, se je pričelo od slovenske strani na to delati, da hi se kakor poduk, tako tudi šolsko gospodarstvo v dva dela razdelilo, namreč v italijansko in slovensko. Tudi to se je zgodilo. Šolsko posestvo, katero je do lanske«
čanke so tnko navdušene za perilo, kakor da bi jim bilo to delo od Boga naročeno, kakor da ne bi mogla žena brez njega srečno na tem svetu živeti, ne zveličati se. Veliko „cul laškega gvanta", to je pravi ponos naše ženske, o tem je njena sreča i njena bogatija; po njenem vedenji pri pranji se ceni vrednost dobre gospodinje. Vse njeno živenje je navezano na tiste cunje, kterc ona dan za dnevom, kakor dr.igoceno blago gladi in neguje, spravlja in prenaša s kraja v kraj. Se otrok jc začela pri vodi pluskali z belo robo in vsa lepa mladosti leta prebila pri potoku z obdelovanjem mestnega perila. In ko ima omožiti se, malo jo skrbi, kako se bode z možem hranila, ker perilo toliko i toliko hiš jej ostane za doto in še v starih njenih letih jo bodeš nuliaj d ziuirom enako skrbno in delaluo pri tem nesrečnem opravilu.
Da vse to blaženo robo lepo opere, treba je biti ves dan pri potoku; tam nahajaš zmirom vsako gospodinjo z nje hčerami od ponedeljka do četrtka ali do petka: tam uživa ona navadno svojo skromno hrano in zapušča potok le v mraku teško obložena z mokrim blagom. Pri potoku je večen parlament, tam imajo perice priliko vse pozvedeti in povedati, jezike brusiti i. t. d. večji del duševne svoje omike si ona tudi tam pridobiva. Tudi v mestu po hišah ima ona prav pogostotmi piiliko mnogo nepotrebnega videti in slišati, marsikaj napačnega se naučiti; po pericah se širijo po okolici dobre in še bolj slabe meščanske navade in šege; koliko strupa prihaja po tej poti mej še nepokvarjeno kmečko ljudstvo, tega mi ni treba omenjati. Našo perice sn de-
ga leta i/ključljivo le vodja italijanskega oddelka oskrboval, to so jo razdelilo. In tako imamo danes d« žolno kmetiško goriško šolo z dvoma oddelkoma, namret z italijanskim in slovenskim; vsak oddelek ima svoje posestvo, i" kar m> poduka tiče, opusi in je na obedveb oddelkih višji oddelek. Šola se imenuje danes „nižja k tripfiiika MolaPo zadnjim poročilu goriške kinetičko družbe je stala ta šola doslej tiie 100,000 lorintov. Gotovo lopa svotioa za tako deželico, kakoršna je (ioriška ! Kaj se je za to svotico v ednajstili letih za kmetiško šolo doseglo, to vem ali pa tudi ne vem prav dobro; ali pu, rečem naj kar naravnost, nočem vedeti, t. j. tukaj navajati. Saj o tem vodno spreminjanje v učnem kakor tudi gospodarskom poslovanji zadostno ppričalo daje. liane, katero so se uže zasušile, naj ostanejo toraj zasušeno, Oglejmo si rajši goriško kmetiško šolo, kakoršna je zdaj, in le slovenski oddelek. 1'goden rgpeh kmetiško šole, za naše primorske razmere, mogoč jc gotovo le tedaj, ako je učencem v njej zadostna prilika dana, da vse potrebne kmetiške nauke, v umljivej doma-čej besedi slišijo, da pa tudi vse, kar v šolski izbi slišijo, na šolskem polji i. t. d. izvršeno vidijo i to pod pravim navodom tudi sami izvršujejo, 1'goden vspeh kmetiške šole jc mogoč v drugem obziru pa tudi le potem, ako jc nje gospodarstvo sploh tako, da si ga morejo kmetovalci, kateri ga hodijo ogledovat, za izglod jemati, in ako morejo od njega tudi posebno priporočljivih stvari, kakor plcmenenih živalij, semen, trt, sadnega drevja i. t. d. po primernej ceni dobivati.
Kar so tiče zadostne prilike ustmeiicga poduka na goriškej kmetiškoj šoli, in kar se zahteva od prvega učitelja, gospoda vodje Povše-tii, gotovo ni nič kaj oporekati. Tako morem soditi vsaj | o j opolnih njegovih podukih, katere sem uže sam poslnšal in po njegovih spisih, tako se sodi o njem tudi v obče. Ta gospod je glede poduka gotovo na svojem mestu ! *) Drugi učitelj gospod Z -č, znan mi je osobno še iz Sežane, kder je, kakor sem nže zadnjič omenil, nekaj o sadji hotel učiti, pa o tej le nekaj prav malo razumljivega brbljal. I še to, kar smo umeli, bila je gola nespamet, kakor, da oreh ni za nasadbo po Krasu i. t. d. Pa saj se je o tem imenitnem predavanji nže tako v „Slov. Narodu" v svojem času n »tanjčnejše poročilo bralo. Sicer se je dosti lepega slišalo o tem gospodu in čudnej njegovoj učenosti uže zu časa, ko je v prvič na goriškej kmetiškej šoli kakor učitelj služil; za časa, ko ga je zanesla tčudna o«o</au, na vinarsko i sadjoznansko šulo na Slap, katera se ga prav zaradi čudne osodc skozi tri leta na veliko svojo škodo ni mogla otresti. Sliši se o njem tudi danes, ko na goriškej kmetiškoj šoli uže v drugič kakor učitelj službuje, toliko lepega, da mi ne ostaje drugo, razen prašanja, ali res ni drugači mogoče, kakor da se se tak strokovnjak (?!) za učitelja vzdržuje, S takim učiteljem mora šola le rakovo pot iti, ne pa napredovati.
Glede izvrševanja gospodarskih del učencem na korist v šolskem posestvu je dan danes šoln nže veliko na boljšem, nego je bila prod razdelitvijo. V enem obziru se pa prav o tej zadevi uže skoraj preveč dela, namreč kar bc praktičnih del učencev tiče. Pred razdelitvijo niso delali učenci slovenskega oddelka čisto nič, zdaj pa morajo delati taka dela, i teh toliko, da se mi skoraj dozdeva, kakor da bi hotelo vodstvo težake in hlapce z učenci nadomestiti, kar gotovo prav ni. Tako mislim, da ni v resnici potrebno, da bi učenci kmetiške šole po mestu gnoj vozili i. t. d. Z taci m i deli se plašijo učenci pred vstopom v šolo, z tacimi deli se krha veselje in ponos učencev samih, ne manj pa tudi veselje in ponos njih roditeljev posebno, ako niso čisto priprosti kmetje. Kakor so pa učenci na enej strani z delom prenapeti, tako na drugi strani v prav važnih, za vt,e Primorsko prevažnih kmetiških opravkih, čisto nobene prilike ticmajo, ne da hi sami kaj delali, pa tudi ue, da bi le videli delo izvrševati. Tako na primer je vinarstvo na kmetiškoj šoli v primeri kaj obširnemu našemu slovenskemu primorskemu vinarstui preubožno zastopano, kletarstvo
pa — kar čisto nič ne, ni kapljice vina nema kmetiška šola! In vendar je meni znano, da Človek še soda nastaviti ne zna, ako s.- ni toga dejan;ko učil, kaj še kaj druzega.
Ni manj važna za vse Piimorsko roja ovac in čebel; gori-! ška kmetiška šola pa nema ni edne ovee, ni odne čebele. Naj-važnisi v vsem kmetovanji je pa guoj, in ali ima goriška kmo-| tiska šola uže umno gnojišče ? ne, tudi tega še nema!! !
(Dalje tn konec prihodnjič).
*) Tiuli naše menjanje jc, da jc guspitd profesor 1'ovše na pravem mestu, (hi so trudi, kar si! tr moro ia smo se mi sami prepričali, da je slovenski oddelek šol«, kur na vodi (j. l'ovšd, jako nnprcdovnl ; vsega pa tudi ne more v eneiu dnevu. — Sicer pa mUlimo, da je nas dopisnik to pisal le iz ljubezni do stvari, nikakor pa iz kakega druzega namena. Mi spoštujemo vsako menjenje in mislimo, du ju stvari celo koristno, nko se napake tu pa tam odkrivajo, pa goditi se mora to vedno le z dobrim namenom. Občutljivost tukaj uij na pravem mcBtu; če je reč kuj drugačno, odpremo radi svoja predala tudi zu obrambo.	{Ured,)
laike v pravem pomenu te besede; kakor si drugod žene [»o la-brikuh uli po magazinih kruh služijo, enako one s pranjem.
Skoraj vsa tista nadloga, ki tlači one nesrečne delalko, nahaja sc bolj ali manj tudi pri naših okoličankah; kakor mora vsak ljudoljub vedno milovati tužno osodo onih delnlk, katere morajo zavoljo uboštva ali nesreče žrtovati duševno in telesno blagost vsakdanjemu dobičku, enako se nam mora smiliti tudi osorno živenje naših peric pri tako teškein in poniževalnem poslu. Koga ne boli srce, ko jih vidi dan za dnevom, obložene s teškimi tavori na glavi, korakati po strmih grdih stezah na visočine, in ko jih vidi dohajati s perilom z mesta domu in nazaj v najhujšem mrazu, v tulečej burji, v dežji i snegu, v poletnoj vročini, ko se človek boji iz doma stopiti. Kdo ne bi čutil usmiljenja do njih, ko jih vidi trepetati od mraza pri potoku, močiti razpokane roke
v ledenej vodi, pri katerej morajo klečati brez počitka od ranega jutra do mraka v tanjki obleki in ob slabej brani? Kdo bi mogel popisati njih drugo trpenje in skrbi: za vodo v času suše — za ukradeno ali izgubljeno perilo, prepire z ojstrimi mestnimi gospodinjami i. t. d.? Človek se pa tudi mora čuditi njihovej potrpežljivosti, zmernosti in nevlrudljivej delalnosti, kakor tudi telesnej kreposti, ki more toliko prebiti. Vsak, kdor izgledno lastnosti naših okoličank pozna, želi jim gotovo boljšo osodo in srečnejše živenje.
O potrebi trgovske šole Slovencem.
Po Slovenskem imamo nže precej sol, kajti v novejših časih sc je n. pr. dosta narodnih šol osnovalo, dasi bi še marsikateri kraj dobre ljudske šole potreboval. Kaj pa, ali imamo dovolj srednjih šol, dovolj gimnazij in realk, dovolj moških in ženskih učiteljišč ? Kolikor jaz potrebe Slovencev po raznih naših pokrajinah poznam, sodil bi, da dosti večjega števila srednjih šol nain ni prav treba. Ali važnejše prašanjc je to : ali so naše šole tako osnovane, da našemu narodu neposrednje in vidno koristnjejo ? To pitanje moram žalibog zanikati. Prvič so vse naše srednje šole izključljivo nemške, drugič sc v ljudske šole sili tudi le nemščina in zopet nemščina, in ta mori tako dolgo duha vseh slovenskih učencev in dijakov, dokler se nemščine ue nauče, kar se pa navadno še le po dovršenih 8 letih gimnazije zgodi.
Vse naše šole, počenši od enorazredne ljudske šole do 8 — in 7 razrednih gimnazij, realk in realnih gimnazij so zgoli teoretične šole — a čisto nič ne praktične. Vse pripravljajo le bolj za učeni stan, kajti še celo v ljudskih šolali se po najnovejših učnih načrtih toliko teorije uči, kakor bi od tega odviselo vse mogoče napredovanje v znanstvih in umetnostih Na tako učenje pa živa duša ne misli, kakoršno bi izstopivsi učenec takoj, ko šolo za. pusti, mogel praktično vporabiti. Koliko več bi čveterorazredne ljudske šole veljale; ako bi se namesto nemščine in druge teorije v gospodarstvu praktično podučevalo ali pa v kakošnem rokodelstvu ali v trgovskih znanostih.*) Ker država davkoplačevalcem tako velika bremena nalaga, morala bi biti njena dolžnost, da kaže mladini pot in da jej daje navod, kako bi si mogla, ko odraste, zboljšati svoje materijalne stanje. Takov navod bi slovenska mladina dobivala v slovenskih obrtniških in trgovskih šolah.
Ne mislim pa dragih obrtniških šol, kakoršne je nedavno vlada v nekaterih nemških mestih osnovala. Te pospešujejo le bolj visoko obrtnijo in obrtniško umetnost. Slovenci bi potrebovali nižjih obrtniških šol, kakoršne so bile pred kratkim časom v „Slov. Narodu" prav dobro obrisane. — Da si pa iz domačega slovenskega ljudstva ustvarimo tudi dobre domače trgovce, potrebujemo Sloienci tudi dobre slovenske trgovske iole. Mislim, da je 1% milijon Slovencev toliko vredno, da bi vlada v ta namen dala kacih 8—10,000 gld. letne podpore. Namesto, da se za nemške šole v Trstu in v Gorici toliko državnega denarja potrosi, namesto da se za uči nje nemščine po primorskih ljudskih šolah kacih 4000 gld. na leto izda — leliko bi se za slovensko trgovsko šolo nekaj žrtovalo. Šola naj bi obsegala 2 ali k večjemu tri letne tečaje, v katerih naj bi se zgoli o trgovinskih vednostih učilo, t. j. trgovski računi, knjigovodstvo, o menjicah, o znanji blaga, o trgovinskem dopisovanji, o trgovskem zemljepisji i. t. d. Slovenščina naj bi bila učni jezik, nemščina in italijanščina pa učni predmet. V tako šolo naj bi se sprejemali še le mladeniči, kateri so nižjo realko ali nižjo gimnazijo izvršili in le izjemno izvrstni dečki iz večje ljudske šole. Trst hi bil za tako šolo najprimernejše mesto, ker tukaj bi dijaki lehko dejansko videli in opazovali marsikaj, kar je vsakemu trgovcu znati potreba; tudi bi v tem mestu dijaki imeli priliko, privaditi se prej laškemu jeziku, čegar znanje jc večjim trgovcem po Slovenskem kolikor toliko potrebno, ali vsaj koristno. Vzdrževanje take šole ne bi toliko veljalo, kolikor se na prvi pogled morda kaže. Za tri ali štiri učitelje po 1000—1500 gld. na leto bi se izdalo okoli 5000 gld., uajemščina učnih fob in učne priprave bi stale okoli 4000
*) Ml nismo tega inenjenju, da bi se užc v začetnih šolali podučevnli resnobni praktični predmeti.	(Ured.)
Pridiga o smrti
F. Abrahama a S. Klara.
Ounes morimur.
II. Reg. 16.
AEOUI. Imeniten po rodu si ti, človek! Kajti tvoja rojstna hiša je ilniea, tvoja milostiva gospa mati je zemlja, tvoj plemeniti rod je blato, tvoji bratje so črvi, život so ti posodili štirje elementje.
AEOUI. Cedon vrt si ti, človek, v katorem ni drugega, nego osat. Zeliščna knjiga sicer nam našteva več vrst osata: kodrasti osat, Marijin osat, mlečni osat, poljski osat, deviški osat, želiščni osat, grintni osat, škrbinski osat, cestni osat, šetieni osat, laški osat, vrtui osat itd. V tebi pa jc osata tisoč vrst in kamor se ozreš in kar primeš, ni drugega no osat.
AEOUI. Lepe bukve si ti, človek! Bukve pisane v Iilatnej vasi; bukve tiskane v Svinjaku; bukve vezane na Zalostnej gori; bukve, ki so na prodaj v Lužnioi; bukve, ki se dobivajo v Glavniku.
AEOUI. Pravo gor išče si ti, človek! Tvoje Bpočetjc je gnjusarija, tvoje rojstvo je pregrešija, tvoje živenje je domišljija, tvoja umetnost je otročarija, tvoje bogastvo je bahurija, tvoje vedenje je žlemparfja, tvojo veBeljc jc sleparija in ti sam si gola. bedarija.
gld. in 1000 gld. naj bi se izdalo za 10 štipendij po 100 gold. Koliko pa bi taka šola bodočim našim trgovcem koristila! Uolovo 10 krat več, nego vsa nemščina, zti katero rnz?>irjevanje po Primorskem je vlada še letos 44,000 gld. v proračun postavila. Naj bi se torej naši državni poslanci za slovensko trgovsko šolo na Dnnnji potegnoli!
minjal onib časov, ko je v gori-ketn mestu vse polno furlanskih i italijanskih delalcev mrgolelo, ko so domači roke križem na praznem trebuhu držali.
Nadejamo se, da vrli g. poslanec Andrej \Yinklcr ob svojem času tudi o drugih pravicah izpregovori, i tako nam pomore do boljših časov.
Postava
/astran napravljanja in prodajanja gallzirnniti, petiotizi-ranih ali drugače umetno narejenih, vinu podobnih, pijač.
S privolitvijo obeh hiš državnega zbora ukazujem tako le:
§. 1. Napravljati se sinejo pijače po načinu, ki sc navadno imenuje galiziranje ali petiotiziranje, kakor tudi vsako drugo na-pravljanje vinu podobnih pijač (navadno umetno vino imenovane) le kakor obrt, podvrženena obrtnemu i pridobitnemu davku, i se jc pri tem ravnati po določbah obrtnega reda.
Kdor napravlja lc zase, le za svoje lastne potrebe tako pijačo ter je ne prodaje, ni mu potreba glede galiziranja i petioti-ziranja naznanjati tega napravljanja kakor obrtnemu i pridobitnemu davku podvrženega.
§. 2. Prepovedano je rabiti štirkovi sladkor v množenje moči pri napravljanji v §. 1. omenjenih pijHČ.
Obstoječe prepovedi glede rabe zdravju škodljivih tvarin pri napravljanji pijač se nc proinenjajo.
§. 3. Dokaz, da so se pijače napravile po načinu, v §. 1, omenjenem, sme sc podali po kemiškem potu, pa tudi po druzih potih.
§. 4. Pijače, katere so so napravile po načinih, omenjenih v §. 1., ne sinejo sc ni na debelo, ni na drobno prodajati pod samim imenom „vino".
Imajo se tedaj v etiketah, cenikih in oznanili!) zaznamovati z razločnim imenom, da sc ne more dvomiti, kako so Be napravile.
§. 5. Pijače, ki so se napravile po načinu, v §. 1. omenjenem, podvržene so, kakor doslej, tistemu vžitninskemu davku, kakor vino.
§. 6. Prestopke te postave kaznujo obrtne gosposke z globo od 25 do 600 gld. katera se ima, ako jc ni mogoče iztirjati, pro-meniti v zapor od 5 dni do štirih mesecev.
Kazenska gosposka ima pri vsakej obsodbi oznaniti kazen po deželnem časniku in po navadi, ki je obična v dotičnom kraji, na troške kaznjenca.
Pri ponovljenem prestopku zapade pijača, zoper katero jc spotikljaj, ubožnici tiste občine, v katerej so je storil prestopek, če pa je zdravju škodljiva, ima sc vničiti na krivčeve troške.
Pri kazenskih obravnavali glede opuščene napovedbe v 1. omenjenih obrtniških opravil, ima se za obteživno okoliščino, ako se je pripetil prestopek znotraj mej zaprtih mest.
§. Ministrom notranjih opravil, financ, trgovine i poljedelstva je naročeno, naj to postavo izvrše.
H>oi>i&i.
Iz Temnice na Kra*u, 10. februarja.
Da smo mi tod po Krasu zadnji govor državnega poslanca g. Andreja Winklerja navdušeno sprejeli, to se razumeva. Vse je glede Kraševcev žalibog gola resnica, vse jc v njeni natanko razkrito brez posebnega odičja, naravnost, jedrovito, kratko a globoko čuteno. Na popolnoma pravem mestu so besede: „ Vsakakor mora visoka vlada tudi za te unesreiene svoje državljane kaj storiti /u No, vi, ki ste tega vrlega poslanca svoje dni vladinim prikiinoval-cem krščevali, ali ne čutite tehtnosti teh bcsedij, katere so go tovo samoobseben i najzgovorniši zagovor? Nadalje pravi g. poslanec: »Da se imajo nekatera javna dela v SeianiČini i Komen ščini z državno pomočjo (ali kakor si bodi) izvršiti, ker vlada na Krasu gotovo največa revščina* Konečuo se prav očetovski proti Kraševcem izraža: „Z>a se imajo rabiti domači delalci pri vseh javnih delih." Ne mara se je pri tem g. državni poslanec spo-
AEOUI. Starinski semenj si ti, človek! Tu sc nahaja vsake vrste šare: vina, pa le beračevina; maščina, pa le siromiiščina; olje, pa lc nevolje; dosti lesene robe, pa sami križi; dosti srajc, pa le železnih; dosti živine, pa same svinje.
AEOUI. Prava kost si ti, človek! Težkost pred rojstvom, britkost pri rojstvu; trpkost v živenji, grenkost v trpenji; sladkost pri trti, gola kost po smrti.
AEOUI. Pravi berač si ti, človek ! Kapo si vzel od pesjaka, kožuh si vzel od lisjaka; Buknjo si vzel od ovčice, srajco si vzel od predice, ruto si vzel od svilnega črviča, čevlje si vzel od pohlevnega voliča; ako bi moral vrnoti vsakemu svoje, ostal bi ti kakor oskubeua gos.
AEOUI. Revež in siromak si ti, Človek, zlasti glede tvojega života, kateri se lehko ponaša s takosno stanovitnostjo, kakor maslo na solncu. Poglej v zrak: megla, ki zdaj je, zdaj gre, podoba je tvojega živenja. Poglej v vodo: pene, ki so narode; in se brž razprše, slika so tvojega živenja. Poglej ogenj: vstajajoči dim, zdaj se vzdiga, k malu več ni ga, to jc prepis tvoiega ži-venja. Poglej na zemljo: cvetica, danes nideča, jutri smrdeča, obris je tvojega živenja.
Umreti ti je gotovo. Prašaj Adama, kateri je živel 930 let; prašaj Seta, njegovega sina, kateri je živel 912 let; prašaj Kajna, kateri je Živel 910 let; prašaj Enoha, kateri je živel 905 let-prašaj Lameha, kateri jc živel 777 let; kde so, kdo so, kdc so ? lej, vsa njih telesa vkup so le pest pepela; vzemi ta pepel na
I« Lokvo na Krasu, dne 14. februarja.
Iz vseh krajev se sliši, koliko ljudje trpe glada i mraza, pa tudi pri nas je velika revščina; ljudje nemajo živeža, zaslužka ni nikder, in vrhu tega Še vode manjka.
Velika sreča ljudem, ki imajo milosrčne dobrotnike, kteri po očetovski zanje skrbe. Ttirli pri nas imamo takega dobrotnika, našega gospoda duhovnika, kateri nc skrbi le za duše, temuč dela, kakor pravi pastir za svoje ovčice.
Pod njegovim predsedstvom v krajnem šolskem svetu so sc nabirali darovi, da sc je ubogim učencem obleka podarila; koliko kruha in druzega živeža je užc omenjeni gospod kupil in razdelil mej uboge družine, to vo le tisti, katnomu nič ni skritega.
Bog nam ohrani še mnogo let našega dobrotnika!
Pavel Dobrila iz Ilrpelj, vrlega poštenjaka sin, ubil je 13. t. m. zjutraj r. sekiro lastno svojo ženo. Vso prejšnjo uoč jo je vpričo ubozih otrok trpinčil ter jej zavdal 30 ran s kratko britvijo ; i ko mu je zjutraj iz hise nbegnola, tekel je za njo ter jej z ostro sekiro glavo raiklal.
Morilec je bil uže poprej zelo hudoben človek ; užo leta 1804 je Bvojega pajdaša zaklal ter bil na šest let teške ječe obsojen : na prošnjo njegove dobre i pridne matera pa ga je pre-8 vi 11 i cesar po prestalej 4 letnej ječi pomilostil. Ko jc prišel na dom, oženil se je i pet let v miru živel; ali kar naglo i brez vzroka je začel divjati nad svoje ženo, katera mu nikoli nič zalega ni storila. Hali so sc njega tudi vsi so<edji, ker so jc grozil, da jih pomori Vse pustne dni je pijunčeval, i ko ga je krčmar opominjal, naj bi platil, odgovoril mu jc: Ako hoče z nožem v trebuh.
Usmiljenja vreden ni tak hudobnež, milujemo le nedolžne njegove otročiče, uboge sirote.
Od Sv. Marije Magdalene, 15. februarja.
Huda zima, burja, led so inc zdrževali, da nisem mogel iz hiše. Zadnje dni, ko sc jc nekoliko otajalo in burja vtihnola, namenil sem bc bil zopet nekoliko postopati; pa sc daleč vendar nisem upal, ampak oslal sem v „kontradi". Kaj novega? nič. Vse po starej navadi. Da, res po starej navadi. Žalost in groza mora človeka obiti, ko sliši tako dogodbe, kakor se tukaj pogostoma pripotujejo. Ako naštevamo hudodelstva, ki so so v malih letih tukaj v dolnji „kontradi* zgodila, mora človek strmeti. Ubojstvo jc tukaj na dnevnem redu. Zopet je v nedeljo 8. t. m. sosed soseda tako grozno z nožem v vrat sunil, da jc v malo urah v bolnišnici dušo izdalinol, Kaj je bilo vzrok takemu napadu, tega nc vem. Lc toliko bodi povedano, da jc to „stara navada". Demoralizacija vlada tu strašno. Kaj jc temu krivo? Tukajšni prebivalci se nalezavajo v mostu pohujšljivega duha; oddaljeni so od cerkve in šole, v kojih bc človeku cepi ljubezen do bližnjega. Da, v najmanjših selih na deželi, če so še tako oddaljena od mesta, vlada mir in ljubezen do bližnjega; čc jim tndi manjka duhovnov in učiteljev, vendar ne pritiska tisti pohujšljivi mostni duh, katerega bc slaboten človek tako rad naleze. Ako stopiš tukaj v krčmo ali v žganjarijo, vidiš tu zbrane stare in mlade; in groza obide poštenega človeka, ko od starcev sliši šaljive in pohujšljivc pripovedke, ki jih mladi, za ušesi še ne suhi z širocimi ušesi poslušajo. Ni tedaj čudo, da se tukaj rod za rodom vedno hujša.
Sola bi bila tukaj neobhodno potrebna, i to bi morali tn-kajšni veljavni možje odločno tirjati, sicer narod propade.
Ubošlvo je tukaj veliko, Pa ni tega kriva lo lanska letina. Tukaj šni kmet bi Bi v dobrih letih tudi lahko kaj prihranil za slaba leta, ali on sega po zaslužku v mestu in svoje polje v nemar pušča, ali pa lo prav površno obdeluje; <v-o pa kupec pride, proda, kar ima, da le vdobi za — pijančevanje. Boljša posestva so užc v tujih rokah. Tujec sc širi na posestvu, domačini pa mu postajajo sužnji; zatoraj siromaštvo raste in rod hira. Po tem vpijejo na tujce in jih sovražijo, ker so se k njim vgnjezdili. Ko bi vsak svoja zemljišča obdeloval, ne trebalo bi jih prodajati nc bilo bi tujcev, i domačin bi na svojem bil sam gospodar.
Se nekaj sem pri postopanji zapazil, kar som tudi užo večkrat v „Edinosti" grajal. Namreč pri petnem plesu izdajalske barve. Na vhodu in v notranjem prostoru laške zastavice. Opro-ščam to nevednim fantom, ki še toliko razuma nemajo, da bi nmeli, kaj to pomenja, ker je bil to krčmar sam napravil. Ali svetoval bi mladeničem, naj si pri drugej priliki drugoj poslopje zbero in naj zahajajo raji v senco slovenskih barv.
Postopač.
Iz Kozine, dne l(i. februarja.
Tukaj bi se imela razobesiti črna zastavo, kajti zgodilo so jc nezaslišano hudodelstvo, da je vsak vaščan žalosten, potrt i prestrašen.
mesto dišečega praha za lase, potresi ž njim prevzetno svojo bučo in pomisli, da tudi ti pojdeš v tak lijuk, kajti smrt ti jc gotova. — Aleksander Veliki, mogočen petelin; Saladin, ostuden požeruh; Tarkvinij, velikan puran; Pompej, izvrsten čvrček; Hanibal, griz-ljiv pes ; Kserkises, močen perutnik — vsi ti so pali v svojej časti in masti in od njih ni ostalo drugega, razen „fuit", bil jc! Težko se najde od njih več še kost, da bi mogel ž njo kak fan-taliu leščnik stolci. To sc bo tudi stubo godilo; smrt ti jc g<>. tov«.....Po kratkem predpustu pride dolga pepelnica . . ,
Stare žene in mladice, Kmečke donde in kraljice, Carje, kneze in vladarje, Učenjake iu sleparje, Gospodične iu kmetače, Mnihc, vojnike, berače, Zezlo, krono, plug iu veho Spravi smrt pod isto streho.
K.
(Opazka. P. Abraham u S. Iiiara, rojen 1. 1C44, »mil I. 1700, bosonog AvguStlnec iu dvorni pridigar nu Dunajl, bil ju izvrsten govornik in najbolj pri-Ij ubij on i pisatelj svojega veka. I.judjo so ga rudi poiluiali zarud njegove Šalji-vosti, s katero je toliko lažo udrihal po nnpukah svoj« dobe. Pričujoči posnetek i i njegovih govorov „o »nirtnej bratovščini* noj služi braleeoi „Ndliionti" v iatjjled Abrahamove pisavo, h krati tuli v poduk iu zabuvo v sedanjem postnem eaiu).
Iz Vipavi, dne 23. februarja.
V podporo vslcd slabih letin onemoglih vipavskih rodbin se bodo napravljala v Vipavi z 29. februarjem počenai vsako nedeljo v postu ob 4. uri popoludne javna predavaaja v g. Anton Uršičovi dvorani.
Predavali bodo:
1.	V nedeljo 29. februarja, g. Doktor Albin Voznik, c. kr. sodnijBki adjuukt v Vipavi.
2.	V nedeljo 7. marcija, g. Gustav Pire, pristav na sadjevski iu vinarski šoli na Slapu.
3.	V nedeljo 14. marcija, g. Fr, K»av. Staje v, notarijatski kandidat v Vipavi.
4.	V nedeljo 21. uiarcijn, g. lithard Dolenc, vodja sadjevske vinarsko šole na Slapu.
G. Dr. Pri z h i k bo predaval »o prihodu Madjaroo na Oi/ertko". Predmeti drugih treh g. govornikov se naznanijo ob svojem času.
Vstopnina 20 kr., vstopnina z sedežem 30 kr. - Vstopnice sc dobivajo mej tednom pri tukajšnjih trgovcih gg. A, Ditrihu, in F. Možetu. — Večji doneski sc hvaležno sprejmejo,
Kritični politični pregled.
Domine dežele.
Najvažnija dogodim v no t ran jej politiki je dopolnitev mi msterstva. Pri sedanjih razmerah moramo biti zadovoljni z novima ministroma. O Kriegsavu smo uže poročali, danes le to pristavimo, da ga jc večina d iŽavuega zbora z veseljem pozdravila. Nov minister pl. (Jonrud iiiuu jc osobno dobro znan, ker smo večkrat imeli priliko ž njim govoriti, ko je bil še dvorni svetovalce, v Trstu. On je jako priljuden i Ijubeznjiv gospod, uže na obrazu se mu vidi, dn ima blngo srcc; poleg tega je jako marljiv, razumen i pravičen. Hodil je doslej vedno z vlado, ker se jo držal načela, da kakor uradnik mora pokoren biti visim oblastim; samovoljno nikoli ni nobenega naroda zatiral; primorske Slovence jo imel rad, ko je bil v Trstu. Ker jo zdaj minister, zato mu ne bo treba več ravnati po ukazih, ampak lahko bo delal po lastnem prepričanji i prepričani smo, da no preslisi zahtevanja slovenskega naroda glede nadih šol. V tem prepričanji nas potrjuje užo prvi njegov govor v bntgetnem odseku 19. t. m. Usta-voverni poslanci so namreč silili i silili, naj se. izjavi o šolstvu i naj bi stopil v Stremajerjcve stopinje. Conrad je res odgovoril, pa tako, dti ustavoverci nc raogo veseli biti njegovega odgovora; zagovarjal jc namreč žudnjo Taaffejovo izjavo, katera je toliko hrupa vzbudila mej centralisti i nadalje govoril: „Zagotavljam vas, da ni k malu moža, ki bi bil bolj privržen interesom vseh narodnosti, nego sem jaz; to jc moj program i tudi nalog vladi." Pristavil jc še, da bo delal kakor pošten mož, ki ne obeča več, nego more izpolniti i da bo treba tudi v šoli varčno ravnati, ker IjudsLvo nosi teška bremena ter je uboštvo veliko, česar sc je kakor upravni uradnik sam prepričal.
Madjari i Hrvatje sc no mogo pogoditi v finančnih zadevah, ban M azil rani č je zarad tega odstopil i na njegovo inesto pride grof Laci Pejačcvič. General Filipovič pa je dobil ukaz združiti vojaško Krajino s Hrvaško. Madjari so temu vtclovljcnji ne ustavljajo, ali o odškodovanji, katero zahtevajo Hrvati iz dohodkov Krajine, netč nič slišati.
V bntgetnem odseku jc bila sprejeta 17. t. m. dr. Vošnjaka resolucija, katera se glasi : Vlada so pozivlje, nuj učiteljski pri-pravnišči v Ljubljani i Mariboru, ker ste namenjeni za slovenske ljudsko šole, uredi po njiju namenu tudi glede jezika tako, da sc uvede slovenski jezik kakor učni jezik.
Iz siccr zanesljivih virov so poroča, da sc zunanja naša politika vedno bolj bliža ruskej i da hoče minister zunanjih zadev tesno zvezo z rusko vlado. To bi bila edina prava politika, ker ruska država in Avstrija imate enak nalog na jugu. Zveza z Nemčijo pa nam nikakor nc moro po všeči biti, ker Nemčija je rabila Avstrijo vedno le za lastne namene, Avstriji pa škodovala kder i kolikor je mogla. — Iz Pariza pa sc prav nasprotno poroča i trdi, da bo na spomlad velika vojna, v katero bodo zapletene Avstrija, Italija, Ktisija in vse države na vshodu.
Tuje dežele.
Iz Peterburga sc naznanjajo tako grozovite reči, da ves svet o njih s L rini i žaluje vsuk človek, kateremu je na srci človeška blagost. 17. t. m. zvečer ob sedmih jc počila diuamitna mina v kleti zimske cesarjcvc palače, prodrla 10 čevljev na široko i ti čevljev na široko obok sobe, v katerej obeduje cesarska rodovina, raztrgala mizo i razdrobila posode na njej, raztrupila vsa okna v palači i nekatere tudi v sosednjih poslopjih; vsmrtila 8 vojakov stražnikov i \b jih poškodovala.
Da ao mino položili in užgali nihilisti i da j« bih namenjena cesarju i njegovoj rodovini, o tPin ni vee dvombe. A Hog je v svojej milosti odvrnol strašno nesreč') od cesarjeve glave, njegove rodovi««- in vsega ruskega naroda. C;ir In imel takrat, ko je počila mina, z vso rodovino, r. bolgarskim knezom i hesen-skiin princem uže pri obedu biti, a zakesnol se j«; šel je namreč po hesenskega princa, da bi ga spremil na obed. Ta pa ni l>il še pripravljen ter je iskal noeega reda, katerega pa ni mogel najti i to je zakesnolo obed /.a četrt ure. Mina je počila, ko je hotel car z hulgarskim knezom i hosenakiin princem pri enih vratih, njegova rodovina pa pri družili v sobo stopiti.
V kleti, v katerej je počila mina, bili so trije delnici, katerih eden je pobegnol; dokazano je, da inina ni bila od zunaj napeljana, ampak v palači samej položena, hudodelstvo sc je tedaj v njej zgodilo ; na sumu je zimske palače glavni inženir, katerega so zaprli.
Drugo jutro so po vsem Pcterburgu vihrale zastave, po cerkvah pa 80 sc obhajale božje službe v zahvalo Vsemogočnemu, ki je v neskončnej svojej milosti odvrnol grozovito nesrečo.
Vse kronane glave so čestitale carju, ki se je po groznej dogodbi britko razjokal i zdaj obiskuje ranjence ter jih tolaži. Spomina vredno je se, da bolna carica, če tudi je bila v palači, ni čula poka i potresa, ker je po mrzlici trdno zaspala.
Kaj hočejo nihilisti? Raztrgati vse svete vezi, ki vežejo vladarje z ljudstvom i človeka na človeka ; svet z ognjem pokončati ! Tudi to je znamenje časa, a žalostno, do duše žalostno! Opomin je vsem dobroinislečim ljudem, naj popuste nesrečne prepire, naj si roke podade ter delajo v zlogi za človeško srečo.
Italijanski časniki so začeli Avstrijo napadati, ker je pomnožila vojake na meji. Prav po lisičje sc vedo ter zagotavljajo, da na Laškem nobeden ne misli Avstrije napasti, i da so vse vesti o Italiji irrcdenti izmišljene v Avstriji. Ali ti časniki morda niso čitali pravil „Italije irredente", ali ue vedo, kaj se je godilo pri pogrebu generala Avcnzaiie? Užo davno nas bi Lahi bili napali, uko ne bi se nas bali; ker se pa nas boje, znto se zvijajo kakor kača, kuterej uu glavo stopiš. — V laškem parlamentu bo gotovo kdo izmej poslancev o tej stvari vlado intcrpeliral i radovedni smo, ali bo ininisterstvo imelo toliko poguma, da odgovori nepristransko.
Ker angleška vojska ni imela vspeha v Avfganistanu, zato je angleška vlada sklenola s Perzijo pogodbo, po katerej ima ta pravico, zasesti Ilerat z angleško vojsko vred ; da ima biti vojaški poveljnik v Herutu angleški častnik, tega nam ni treba praviti. Angleži imajo s to pogodbo dvojin namen, du v zvezi s Perzi raztrgajo Avtgunistan i da nahnjskajo Perzc zoper Rusijo ter jo ovirajo v dalnjem napredovanji v Aziji. Iz vsega tega pa sc inora poroditi angleško-ruska vojna na perziških in avfganskih mejah.
ber, nti katerem sloni javna morala, naj ge tedaj skrbf zanj, da bo mogel biti tak, kakoršen mora biti.
Slovansko podporno društvo \ Trst« ima svojo dvorano (via Coroneo) pri /Jatem orlu ali pri Jutinanu. Udje in vplačila se sprejemajo vsiiko nedeljo od 10. ure dopoludiK' do 2. ure popobidno v društvenoj dvorani, moj tednom pa pri denarničarji g. Fr. Žitku (Corsia Stadion št. 1) vsako uro. Vsak, kateri vplača, naj prinese sahoj društveno knjižico; vsak ud dobi tudi spo-znavalni listek, brez katerega ne bode nobeden smel zahajati v društveno dvorano časopisov brat. Društveno leto se račnnja od 1. marcija t. I. To daje na znanje vsem čč. udom. Odbor.
Statistika iz Kontovelii- V letu 1879 je bilo rojenih: 4G, 27 moškega, 19 ženskega Bpola. Umrlo jih je 52, moškega 25, ženskega spola 27, mej temi dva v tržaškej bolnišnici. Poročenih je bilo 9.

Domače stvari.
Obtfni zbor političnega društva „Edinost" je bil v nedeljo 22. t. m. v tržaški čitalnici; vdeležilo sc gaje nad 80 udov. Sprejel je zbor pravila igralnega društva; po tem je imenoval 3 prcgledovalcc računov in sklenol, da bode društvo podpiralo novo veteransko društvo, v ta naincn je imenovalo G komisij za razne okraje, katere imajo nalog nabirati ude za veteransko društvo.
Obširno poročilo prinesemo prihodnjič.
Dr. Fr. Miklošič, slavni profesor slovenske filologije na dunajskej univerzi, spisuje veliko novo delo, t. j. vzajemen ali primerjajoč slovar jezikov slovanskih. Spisal je uže primerjujočo tako slovnico, ktera izhaja zdaj uže v drugem tisku, in kterej je podloga Btaroslovenščina; i/, nje razlaga po bližnjej sorodnosti vseh deset slovanskih jezikov. Slovarju ima biti za podlogo ruski jezik, in za njim staroslovenski, kolikor vzmaguje, potem bolgarski, srbski, češki, poljski, na to v prevodu francoski in nemški. Delo je dospelo, kakor piše „Pokrok", po ruski azbuki do črke Ž, nekako petina vsega, in ima izhajati na zahtevo i troške neke visoke ruske osobe.
France Drle« f. Doc 22. t. m. nam je nemila smrt zopet pokosila blagega narodnjaka g. Kranja Delcsa, c. kr. poštarja, župaua in velicega posestnika v Dilcah, Ilrenovskc župnije. Pokojni je bil vedno unet za narod in se jc pri vsakej priliki krepko potezal za pravice slovenskega naroda. Zapustil nas jc v cvetu svojega živenja. Rodi mu gomilica hladnu!
Interpelacija kneza Windischgratzn, ni bila brez vspeha. Precej po interpelaciji seje stanje idriškim rudokopom nekoliko zboljšalo. Zdaj pa jc miuister poljedelstva na interpelacijo odgovoril, trdil je sicer, da po poročilu rudniškega vodstva ni vse tako, kakor se je tožilo, vendar je zagotovil, da sc delalske plače še letos stanovitno urede.
Načrt postave zatrtran uredbe pristojbin duhovnikom je vlada uže pred nekaj tedni predložila državnemu zboru. Mi nismo tega načrta priobčili, ker sc nam ni zdel tak, kakoršen bi potreben bil i ker smo bili preverjeni, da ga državni zbor ne potrdi ; levica državnega zbora duhovnikom nikoli ni bila prijazna i pravična, bolj pravična je bila — judom, njej so duhovniki de-vetindevedeseta briga; desnica pa zarad tega ne bi načrtu pritrdila, ker je tak, da se mora po pravici dvomiti, ali bi se du-hovništvu, čc postane postava, res kaj pomoglo, ali celo škodilo.
Če se imajo zboljšati duhovnikom pristojbine, naj se zbolj-šajo za res, i Čas bi bil, dn se to zgodi, ker sedanji duhodki duhovnikom, posebno pomočnikom na deželi, vzlasti na Primorskem, tako 60 pičli, da lehko rečemo: sramotni. C'as bi pa tudi bil, da se razjasnijo i po pravici določijo mejusobue razmere mej duhovnimi pastirji glede dela i dohodkov. Duhovski stan jc ste-
Razne stvari.
Pravice raznih narodnosti v Avstriji. Jako veselo znamenje je, da se Nemci v Avstriji vedno bolj oglašajo za pravice nenemških narodov. Tako je zadnje dni izdal dr. Ilugelmann v Gradcu knjigo, v katerej se prav krepko poteza za izvršitev §.19 državnih osnovnih postav. Beremo v tej knjigi mej drugim to le: „Mi imamo dolžnost, temeljne pravice, ki so sc slovesno za postavo razglasile, v živenje uvesti; mi imamo dolžnost, odpravili nasprotje, ki globoko zija mej neizpolnjenim obećanjem temeljnih pravic i drnzimi postavami. . . . Kolikorkrat se oglase narodne zahteve, obrača sc proti njim člen 19: G ledite; kde je katera druga tako svobodna ustavn, kako inorote tožiti, da se narodnost na steno pritiska! Ako pa hoče kdo, naj sc člen 19 v dejanje uvede, tedaj sc upije od vseh voglov: tone more biti, to nij mogoče! Tako Btanje je nevarniše od najtršega zanikanja, ker podkopuje zaupanje v svetost postave, ono gloda pravicoljubni ljudski čut, ono gloda s tem na korenini državnega živenja sa-mega. Resnično, nobena ustavna določba ne more imeti nesrečni-ših nastopkov i če lo v nekaterih delih ljudstva vero obudi, da je ustava le potrpežljiv kos papirja." — Da, tako jc, prav ima pisatelj! Kako inora država zahtevati, naj sc postave izpolnjujejo, ako sama ne skrbi, da sc v dejanje uvedo ; kako more biti v državi red, ako je poBtava mrtva črka?
Pogreba u ne srečen i h vojakov v zimskoj cesarskej palači se je vdeležila ogromna množica; častniki so mrtve k pogrebu nesli, veliki vojvoda Konstantin, cesarjev brat je vodil pogreb. — PoroCa se tudi, da so nedolžni delalci, ki so bili v sumu, da so provzročili nesrečo.
Italijanski delalci, katerih je mnogo v Rosni, odpustili so se vsi, ter sc jim jc ukazalo, da se imajo domov vrnoti. Brez vzroka se to gotovo nij zgodilo.
Tržno poročilo.
Kava — je zadnje dni nekoliko poskočila, in kakor vsa znamenja kažejo, utegne še nekoliko poskočiti.
Cene bo te le: Rio fina in najfineja f. 87 -f. 98.—, fina srednja f. 79—f. 85.—, navadna f. 70- f. 75, Santos f. 84-f. 96.—, Java f. 97—f. 99.-, St. Domingo f. 78—f. 94.-, Malabar nat. f. 93—f. 100.-, Portoricco f. 108-f. 125.-, Moka f. 116 do f. 122.—, Ceylon biser f. 137—f. 145.—, Ceylon nat, najfineja f. 128—f. 139.-, fina f. 116-f. 125.—, navadna f. 106-U13-
Olje — brez premembe.
Sadje — še vedno mlahovo in se kupujejo danes različne cvebe in druge vrste sadja po f. 1.— ceneje, nego sino zadnjič poročali.
Hii — še zmerom pri starih cenah in vedno v enakem položji.
Slanina in mast — prodaja sc tukaj po viših in jako trdnih cenah, ker so se cene tudi na Angleškem zopet utrdile. Prodaja se danes tukaj mast Rankroft I. po f. 52.—, za kcBnejo dobo po f. 501/, do f. 51.—; špeh lep 12/14 konuulov v zaboju f. 44 do f. 45.-
Petrolij — prodaja se po trdih cenah; iz prve roke velja f. 10 hrez odbitka, a ker se pričakujejo 3 ladije petrolija te dni, utegne cena temu blagu zopet nekaj pasti.
DomaČi pridelki. — Fižol šc vedno v najboljšem inenjenji, posebno pa sc jc podražil cukrcncc in bohincc, ker te vrste po-manjkujejo. Bohince prodaja se po f. 13%, cukrenec (koks) f. 15.—, mandolon f. 13l/u» rudefii f. 12%, bel 1. 13.—, rumeni f. 13.—, kanarin f. 13.—, mešani nov f. 10'/4 do 1. 10'/^, stari I. 9'/4 do f. 9'/u. — Maslo šc vedno v najslabšem menjenji, prodaja se še precej lepo in naravno blago od f. 74 do f. 75.—, pa šc po teh slabih cenah ga gre prav malo. — Po slivah uij pra-sanja in so cene samo nominalne. — Cena bi bila okolo f. 14 do f. 15.— za navadno kranjsko in štajersko blago. Po krompirju je veliko prašanja in ga danes plačujejo f. 5 V, do 5'/,, — Menenje je, da postane še draže.
Žito in moka — oboje mlahovo, vendar pa nočejo imetniki dosti popuščati na cenah, ker sc nadejajo v kratkem boljše kupčije.
Les — šc vedno slabo ktiže, cene so nespremenjene, vendar pa trgovci menijo, da se mora ta kupčija na spomlad zdatno zboljšati.
Vrednostni papirji trt valute — še vedno v najboljšem menjenji, vkljub atentatu na ruskega cara, vendar pa švigajo v političnem obnehji neki bliski, ki utegnejo v kratkem našo borso nekoliko pretresti. Vreduostui papirji prodajajo so zdaj prav dobro in mnogi špekulirajo „u la hausse*.
1 >iiiiiij^kn llorNti
dne 24. Jebruarja.
Enotni drž. dolg v .......................
Enotni državni dolg v »rebru..........72 „
Zlata renta.................85 „
1860. državni najem..............130
Delnice narodne banko.............„
Kreditne delnice. ....,.;........;}06 „
London 10 lir Bterlin.............]]7
Srebro........................ „
Napoleoni........................i)
C. kr. cekini...............................r>
.......	.. „
100 državnih mark..............,ri7
45 kr
11» „
50 „
40
11
M} 90
Listnica upravni š t va
Mnogo naročnikov se pritožuje, da ali ne dobivajo lista, ali pa ga dobivajo kesno. Mi oddajamo liste vsako sredo popoludne na posto in nljsmo še nikoli nobenega naročnika izpustili. — Izgodllo pa se je, dn ho hI i listi, ki so bili popolnoma pravilno naslovljeni „Longera por Trlesle", v Lošinj in reč takih nerednosti se godi. Pa tega nijsmo mi krivi, ampnk c. kr. pošla. — Prosimo gg. naročnike, da se nam neposrednjo pritožijo, ako lista redno ne dobivajo.
Listnica uredništva.
Gosp. Fr. Z, v T.t Spis „o državi" nam bo ljub, i toliko ljubši, kolikor bolj tfio ilumače" bo pisan; kratki, jedernati, lahko razumljivi spisi so naiu najbolj po godi. — Nekterim gosp. pesnikom: Ako nam bo mogoče, priobčimo nekatero pesmi ob svojem času, obečaii pa nič ne moremo. Ilolge pesmi brez posebne vrednosti niso za naš list, I najmanj — politiške. Ce pesem ne blaži srea ter no vnema ljubezni do človeštva, le v ogenj ž njo! — ftesp, L. M.: Številk male loterije zato ne priobčlljomo, ker je mala loterija največja udrtija ; ljudskega propada i nemorale ne moremo podpirati. — Gosp. J. K. p i Sr. I,: Jako hvaležni smo Vnm za odkritosrčno besedo; o drugih rečeh se pomenimo osobno.
Poslano/)
V /adnjej „Edinosti* se očita vsled izjave nečega sv, ivan-skega pevca dotilnemu učitelju krivdo, zaradi pogrešanja ppvcev sv. Ivana pri koncertu si. podpornega društva v gledišču „Fenice".
Ker je omenjena izjava po vsem neresnična, števa si dotični učitelj v dolžnost javno naznaniti, da ni nikako opustil poduče-vanje petja iz navedenega vzroka, ampak da ga jc k tej odločbi primorala le nevarna bolezen, ktero si je nakopal s težavnim, ne-vtrudljivim in popolno brezplačnim devetletnim podučevanjem omenjenega sv, ivanskega pevskega zbora.
Toliko v svaritev nehvaležnemu sv. ivanskemu pevcu.
Pri sv. Ivanu, dne 20 februarja 1880.
*) /a sestavke pod tem naslovom Jo uredništvo le toliko odgovorno, kolikor mu postava nalaga.
Sadna drevesca
jako žlahnih plemen: jabelka, hruške, Crešnje višnje, breske, orehi, ribez itd., kakor tudi gojzdna drevesca so po prav nizki ceni na prodaj na vrtu deželne kmetijske šole v Gorici in sicer po 20 kr., prav velika 30 kr.; gojzdna drevesca po 5 kr., ribez po 2 kr.
Tudi je na prodaj več tisoč 3 letnih sajcnic špargljevih, 100 kosov po 80 kr.!
Naročila sprejema le do konca februarja t. I.
Vodstvo slovenskega oddelka deželne kmetijske (2)	dole v Gorici.
voščene sveče,
za katere dajejo poroštvo, iz najboljšega čistega Čebelnega voska, katere izverstno lepo in prav počasi gore, prodajata po najnižjej ceni.
P. & R. Heemann
(9)	v Ljubljani.
Lastnik, društvo „Edinost". — Iidatelj In odgovorni urednik: Ivan Dolinar.
Tisk avstrijskega Lloyda.