Požtnlnn piačana v gotoulni X. fejtnife.
1932. mdjuš 20.
6. numera.
86     V
Mesečne verske novine.
Vu imeni prekmurske evang.  sinjorije  reditel
i vodavnlk: TLBSAR JANO,| Murska Sobota.
Rokopisi se morejo v Puconce pošilati.
Ček računa št. 13,586; imč  ,,Duševnl   Hst"   Puconci.
Cejna na cejlo leto 20 Din., v zvonstvo 30 din., v Ameriko 1 Dol., edne numere 2 din.
Naprejplačilo gorivzeme vsaki evang. dUhovnik i  v&ičitel.
Boža opominanja.
Pisao: ŠOŠTAREC FRANC ev. diihovnik v Subotfci.
Gospodin Bog da na znanje narodom svoj zakon, svojo sveto volo, ali človek nešče posliišati Bože zapovedi. Zafo, pri-dejo kaštige, bičovje, nevole na svet. Adam i Eva ne bi smela vtrgnoti z zabranjenoga dreva sad, pa sta donok; i prišla je kaŠ-tiga: bojazen od Božega lfca; skrila sta se i ostaviti sta mogla paradižom.
Kain ne bi sneo bujti Abela, pa ga je dčnok vmoro, te je pa gratao kak za-kunjeni, brez domovine na sveti i noso štemplin na čeli svojega greha, Izrael je dobo zakone od Boga: ,,Jas sem sam tvoj Gospodin Brjg; neme drugi Bogov zviina mene", itd. Donok so Izraela sinovje zlato tele čestiii i Boga razsrdili. Grozne so bi-le kašlige, štere so dosegle Izraelski narod, na pr. ognjene kače itd. Gda je David dao proti božoj voli v račun jemati sini izra-elske, tč je Boži Angeo klao izraelski na-rod i David se je do praha ponizo pred Bogom i angeo je prestao klati narod.
Gda se je Ninive zalevala vu grehi, te je morao Jonaš prorok iti ta predgat, ka se naj pobogšajo, ar ,,za 40 dni se zgubi Ninive". Vsi so delali velike poko-re do praha; od krala do slednjega člo-veka se je vsaki čiovek ponizo pred Bo-gom i Bog se je smiliivao. Z Gospodnim Jezušom sta dva grehšnika bila raspetjeni-va. Eden se spokoro i je dobo odpiiščanja svoji grehov i obečanje ,,ešče dnes bodeš
zmenom vu paradižomi." Te driigi, šteri je trdoglavno i grešno ešče na križi blod-no govorio, se je zgiibo. Svčto pismo preveč dosta lepoga opominanja ma za nas, naj se pobogšamo i naj činimo pokoro. Ali zakaj se ne čt6 bole, dosta več Sveto pis-mo, z šteroga bi se naš siromašen, ob-triidjeni, od žitka teškoč preganjeni narod otavo, okrepo?
KakŠi veliki kvar je za naš lepi narod i krajino, ka se ne drži bole boži zako-nov. Kakša velka škoda je, ka je naš na-rod tak preveč vtonjen v svetskom deli, za boža pa tak malo mara. Gda je Izrael v pustini dobo manno, dosta jih je vkttp-spravlalo manno proti Božoj voli; manna je do driigoga dnčva zagnflila. Bog je ne dovolo parovnost, škrtlavost. Rdvnotak dnesden nešče Bog viditi nesitosti, škrtla-vosti. Zlato tele je spotro vkiip Mozeš ino je ta razstoro. Vse svetske kinče ta" rasto-ri Boža roka, či prvle ne, te gda pride smrt. Kelko liidi bi moglo lepo, mirno ži-veti i driige pomagati. Ali ludstvi ne so zadosta milijoni, terejo se za ešče več, te-čas ka pride Boža roka i milijonaške pos-tanejo kodišje.
Vu eti grozni, teški prilikaj bi proso vsakšega brata^ i sestro, naj se držijo Bo-žega zakona. Što se Boga drži, On njega neostavi. Bog je vu piistfni, gde je nikaj ne raslo, hrano svoj narod z mannov šte-ra je z nebes kapala. Eliaš je od kovra-nov dobo svoj živiš; i gda je bio vu Sa-repti pri dovici, ne se poniicala mela i oli,
Strin 62.
DUŠEVNI LIST.
majuš 20.
či so bar zmerom trošili. Gospodin Bog vse more, Njemi je nikaj ne teško. Misli si samo, kak je G. Jezuš 5000 liidi nahra-no. On vsakomi človeki zna pomočti i vsa-koga zna potrostati. Daj se prek Bogi i vadliij z čistoga srca: ,,Bojdi volatvoja!" Viipaj se, ka Bog zdrži svoje obečanje. Ne je Bog kriv za teške stave, nego greš-no ludstvo. I vu teški prilikaj smo dosta več dobili od Bože lubeznosti, nego smo vredni. Zato: vsaki vert nazaj k Bogi, vsaka vertinja išči Boga! Vesnice, varašje, bogatci i siromacke, deca i stari: nazaj k Bogi!
Drobtinice.
(Gsriprečteto vu sprauišči cv. ženshoga dpuštsa.)
»Poberte vkup  drobtinje,   naj   kaj ne vesne." Je pravo G. Kristuš vučenikom, gda je vu piiščavi z-petimi  kolačmi   kiflha   i z dvema ribfcoma štiri jezero liidi nahrano.
Pri edni dobrt knig čtenjej sem i jas več diihovni drcbtinlc naišla, z šteri te nike vu spo menki obarvavša, pri etoj priliki gori namenim prečteti, ar tak Čfitim, ka so eta postna vremena najboie pripiavna na duhovno zbogšavanje i krslšanski jakost gorijemanje.
1.) Kak je mogoče dobro spati ? .  .  . Dva dobriva prijatela sta si pri večerašnjem doli
leganji od toga zgučavala, kakda bi si mogao človek ogvfišati miroven, tihi sen ?
BJas z oblekov vr^d — pra?i te eden, z-ednim z-sebe slečem vso skrb, na drugi dčn denem ta i tak lehko mirovno spim"!
Te ov pa pravi: wJas tečas nemrem zaspati dokeč sta mojiva dobriva dva prijatela ne primeni."
čfidtivajoč je glčdao ov na njega, pitajoči ga: što sta teva dobriva dva prijatela ?
wTe eden — nadaljava ete, — Gospon Je-zuš Krisluš, koga z-mojov desnov, z-vere ramov k-sebi obinčfti i odpiiščenje prosim za dnes včinjene grehe. — Te triigi je pa moj bližnji, koga z-Jevov rokov k sebi obinčm i srdca od-piistim vsem, ki so proti meni pregrehšili . ..
2) Kral i njegovi mladi poddvornici. V-Arragomiji je v 15 toj stotini živo eden pobo-žen kral, ki se je Alfonz imeniivao. Ete pobož-noga srdca kral je z-lužnim srdcom glždao vu dvori bodoči mlad^ncov ono nedostojno navado, ka gda so hrano pred nje djali, so se samo k-nje stinoli i jeli so, ednomi je ne na pamet prišlo Boga moliti. E'n čas je kral to gledao, ali potom je gori djao vu seb!, ka nede škodilo (em mladencom edno malo navuka dati z-hvalodavanja.
Pri ednoj priliki, gda so mladdnci pa brez molitvi k stoli sedli i jesti začali, ~ naednok so se samo   dveri  goriodprle   i eden zamazani,
Ki je vero odao.
Pripovest, — poslovenčo Fiisar Janoš. I.
Teška vremena so prišla na Pa!asthy fami-lijo. Že vu staroga Paiasthy Gašpara žitki so večkrat b'fizi biJf k popolnomi pangroti; ali te stari gospod se je nikak vs'gdar \6 skopao i dočasa rešo težke nevole. Ali, kak je on doli zapro oči. vse se je naopak preobrnolo.
S roto vdovico je v-dfl^i nateliko vtrla smrti nesreča, ka si je n'ti ne bilo mogoče žnjo/ zgiičati, ne pa ka bi ona spodobna bila ravnati..,Z dva sina te stareši, Zoltan, Steri jevu veljkcj rreri oroktivao oče naglo na<uro, brez toga, ka bi i zdrznim \održanjem, i žilavostjov oče ladao, — se je od hipa do hipa zdčrao, ka on žt red napravi, etak .   .   . pa ovak .   .   .
En par dni se je vktip pobrao i na vse je skrb meo;   ali   li hitro se je navolo. — Na-
prčžti je dao dve sivki i vu varaš se je tirao, odkud je li te prišao domo, gda se njemi je že bankolariš celo sprazno.
Te mlajši sin, Akoš je na tč nemeške fa-milie veliko zburkanje, kak je maturo (zrelosti egzajmen) doli djao, ešče i vu ot€ žitki sigurno v6 nazvesto, ka diihovnik ščč bidti, ar ntgenjeno želnost občiiti vu srdci svojem   k-tomi pozvanji.
Na to se je te stari gospod razprasno :
wRad mam svoje vadliivanje, vsigdar sem se ga sigurno držao, ali z moje familie pop ne-bode, ki bl Bogzna gde za božitn hrbtom bo-dočoj nevolnoj, oslavlenoj parochiji (gmajni) z-paverske milosti živo!"
Akoš se je ne borfio proti oč^ voli, ali stalen je ostao k-svojemi namenjavanji, kštero-mi je krepko podporo meo vu materi svojoj, vu toj krotkoga srdcž ženski, štera je uprav edno-ga diihovnika či bila. Z-edne male gmajne fa-rofa je prišla  vu  eto  dobre  bodočnosti  velko
majuš 20.
DUSEVNl LIST
Stran 63.
v-cotavom gvanti, lumpasti falot stopi vhižo i brezi vsega, zra"ven k stoli ide, doli si sede med mladčnce i zača žnjimi vred parCvno jesti. Mla-denci so na krala poglejiivali, misleči, da toga nesra"mnoga gosta on odpošle. Ali kr&l, ga je nihao jesti. I te je uprav niicao priliko, žmahno je jo i pio, i k-koncovi poleg svoje nšvade, si je lampe v-stolnjek zbrisao, gori je stano od stola i kak je prišao, tak je odišao brezi toga, ka bi se v-eden, ali drfigi kraj zgledno, ali sa-mo li edno reč pravo, je odišao.
Na to je zda v-popolnosti vovdrlo mladen-cov zburkanje.  wKak   nesramen,  neosnovlen je,
—  ešče   niti   nezahvali   obeda!   —   so pravili zburkajoč mladenci;   - vreden bi bio spaliciva-nja, nezahvalen nesramnjak I"
^Jeli bar ? — odgovori na to špotarno krLl,
—  varn se nevidi toga človeka znššanje ? Pa je tč   petlar   ravno  tžkši, kak \i. — Kak si je on brezi vsega zdržavanja i dovolenja doli seo i jo, potom brezi vse hvale odhdjao : Tak činite i vi! Ešče sem   ne  vido,   ka   bi z vas šteri ali pred jestvinov, ali po jestvini na molitev  djao   vkiip roke  i   Bogi   hvalo dao za njegov dLr; samoli kcoj   sddete, jete  i zdaritela se spozabite. — Sram vas bojdi! .  .   . *
Lekcija njim je Blajženi so oni mladenci, ki  nepotrebiijejo takše lekcije!
3) Vsakoga trb€ poštuvati. Vu hirešnje-ga francuškoga krala XIV-ga Lajoša dvori je eden z imenite nemške familije mladčnec, kak mladi dvornik služo. Te mladdnec je to hudo falingo meo, ka je odsdbe z-nišiše familije bo-doče, prosteše Iudi ro^nšajoč doli gledao. Pd-verskoga šorša bodoče je pa odlirjavoo i ravno ne šteo viditi. Krš! je zvedo toga mJad^nca zna-šanje, zapovedao je, ka njemi k obedi nesmejo kiflha dati; meso, vino slobodno, ali krfiha ni-edno drobtino ne .  .  .
Mladenec je pri obedi ne naišao kruha, proso ga je, ali da so ga njemi ne dali, se je krdli tožo, ka je z-obedom ne zadovolen.
Zaka ne ? — ga pita kral.
flAr mi nedajo k coj kruha — odgovoii mladžncc, pa je kžitka gori držanji kruh ne-vtajeno najbole potreben."
,,Či ii kriihi tak veliko vrednost pripišfiješ, za tak potrebnoga ga držlš, — erče kral špo-tarno — zaka si teda tak po grobianskom deneš z-onimi prostimi ltidmi, ki ga z-tak velikim trfidom priprdvlajo ? Zaka zametavaš, odiirjdvaš pšvre, ki z zemlč z-teškim delom, z krvavim znojom priprdvlajo vsakdenešnji krfih ?"
4.) Ne giičl hudo od bližnji. nMama, pravi mala Berta — čiijte bar, ka sem ne čfila od Emme! — Nigdar bi si ne mislila, ka bi ona tdkša bila! .  .  .   Včeraj .  .  . "
BČakaj malo, moja či! ? . . . vseče nje mati vu reč. — Prvle  kak  bi guč   nadaljavala,
gospodsko stdvo; ali nigdar se je ne spoz^bila z-one, lepo nabelo obeljene, tam vu veliki aka-cijaj s€nd stojčče male hiže (farofa), gde je de-tinstva leta, mladosti vremen trosila, i gde je njeni oča z navdušenostjov odpravlao svoje dii-hovno pozvanje, od sveta Išrme daleč bodočem tihom mesti, edno celo pokolenje osnovo i pri-pravo k-nebeskomi orsšgi; koga so vernici na-teliko lubili, ka bi ga v-ogen nasledtivati gotovi bili; z zahvalnosti so občutili, kelko so njemi dužni. I gda je Palšsthyojca z-tihe parochie vu lepi, precimbni kaštel prišla i priglihšvala je vu-sebi vezdašnjo i prvešo svojo stžvo, je ne samo ednok mislila vu sebi: či bi njeni mož, koga je b^r ž-cele diiše i srdca lubila, nači bio osnav-lani i v-na2išem raišlenji gorihranjeni, jeli nebi lehko obdržao familiji i na driigi dobroto to ve-liko vrCdncst, štera bi vnogo dobrot vretina bi-la, zda pa od dneva do dneva na tnenje ide.
Te mlajši sin je nšgibnoga diiha bio, pre-raztno je svoje matere mišlenje, nestanoma je pred njim bio on kep, šteroga je njegova mati od staroga očo, od prostoga evangeličanskoga dtihovnika, pred njegove dtihovne oči zobr^zila i nainalala, koga je on bar ne poztiao, tak da je že, kak dete nestanoma vu sne pred sebom vido edno z-veliki akacmi okoli 'obvzeto tfho parochio, kakti kep ednoga blagoslova punoga žitka znamenje.
Te stdri gospod je k-koncovi, bar ne z-dobrov volov popfisto. Akoš |e dokončao theo-logično (diihovnikstva) včenj^, oče betega glas ga je ešče v-Nemškomorsdgi zadrobišao, odkud se je preci napot vzeo proti domi; ali že je sa-mo na sprevod prišao.
Po Palasthy Gašpara smrti se je vrednosti billžnc v-pangrot vtono. Akoš je diihovnoga mišlOnja človek bio; Zoltan, ki bi pozvani bio na t6,   da  vrčd vzeme betežno sf&vo vrednosti,
Strdn 64.
DOŠEVNI LIST
mdjuš 20.
preglednimo   jeli,   ka   šččš   praviti,   voprestoji trojo probo! .   .   . a
,,Ka šččjo z tem praviti mama ?" — pita mater deklina.
wPreci ti  razložim,   —   odgovori mati. Obprvtm : Jeli je to, ka šččš  praviti  istina,  ali pa ne?"
BJas tak mislim, ka je istina — odgovori deklina. — Ar sem jaz to od Danice čttla, štera je Emmi dobra prijatelkinja".
wTak! Ona tak k-nje prijatelstvo z fčm šče posvedočiti, ka jo pred   drugimi   razlača ! ?
—  Ali povemo, ka je istina, ka praviti ščeš,   te pitam obdrftgim :   BJeli se to šika dale dati ?"...
wJas sem ne štela z-tčm proti poštenosti pregrehšiti mama, ali jas nikak nebi rada bila, či bi Emroa od mčne takše gučala, kak sem jas odnje štela 1" ...
wViš, moja či, sebi neželeš prispodobnoga!
—  nadaljžva mati. —   Ali gledajmo obtretjlm: Jeli je potrebno to dale povedati ?" .  .  .
BMama, ne je potrebno, nikak je ne po-trebno, naj to dale dam !*
wTak moja či, deni si dlan na larnpe i muči! . . . Či dobro nemamo gilčati od bližnjU te je bdgše od nji nika ne gučatil*
. . . Da je to modra reguia; bar bi sijo vs^ki vu srdce zapero!
5.) Materi   vse  moremo povedati.  Pri
šolski vrataj so si ništeme dekline nika šepetale i posmehavale se, gda je mala seri  vlšsi Lilika
tamta šla. Smeh i šepetanje je ona napatnet vzč!a, stanola i pltala je, ka se smehejo ? ,  .  .
MEdno skrovnost znamo, Stero tebi tiidi povemo, či nam oblubiš, ka nikomi nepoveš.*
BNikomi nepovčm, samo materi, je odgo-vorila. — Materi jas vse mam šego povedati!" — Ešče i materi nesmiš povedati -- so pravle dekline. — Nikomi ne !"
,, Či je tak, teda vaše skrovnosti neščem znati. — Ka mi je materi ne slobodno povedati, tisto nežefčm zaati." — je odgovorila ta čedna mala Lilika i z tem je je tam povrgla.
I td je tak jako prav bilo! . . . Štero je ne slobodno znati ednoj materiy tisto je deteti tiidi nevarno znati!
Roditelje, vajajte svojo deco k tomi, da pred vami naj nika ne tajijo. naj nemajo pred vami nikše skro^nosti. Pdvadjavajte je, da od-kriti jestejo pred vami vu guči i delaj, ešče i te, či bi kaštiga čdkala na njž. Tak se že za mlada navčijo istino gučati, i Jaži ogibati.
Što se je navado istino giičati, se dosta hiidoga ogne.
Laži v-pogiibel zamrežijo človeka.
 Vilme diabonfse slobOd od p soojB pojdashinje iillen Marišbe diaftonise.
Z-boleznost]ov je napunjeno moje srdce, Velika žalost trapi ino mantrš menč, Ar setn zgUbila drdgo pajdaškinjo mojo, Štera je vsigdar meia k-meni dobro volo. V-nLj!epšem razmenji i vu ednom pozvanji Svi živele midvi vu Boži dšl znašanji.
je ršj veselnostam žfvo, kak pa ka bi omurno vroke prijao vrednosti ravnanja cttgle. Pangrot njim je na šinjeki bio, odvrnoti ga je že več nemogoče bilo. Sfara gospa se je nestanoma za moža starala, na driigo si je ravno ne mogla misliti i ne se je dLla potroštati.
Akoš si je zvolo, ka pomožno dahovno čžst (kaplan), štero so njemi z-edne fare že, gda je ešče v-Nemškom bio, ponudili, gorivze me i tak sebi i kak je že napre viditi bilo, ma-teri tiidi dom pripršvi. Njemi je samo nateliko žmetno bilo dolizavčrtivanje, nakeliko se je to materž i brata Zollžna, dotikalo. Zolfan je v-caglost spadno; drkao je od ednoga veritela do drugoga, ali vse je zaman bilo; vu n&jveč mestaj so si niti v-guč ne stanoli žnjim, konkurz se nje-mi je na dveri notri naklonjao.
Vu ednom meglenom jesenskom popoldneki je Pa!asthyojca v-hiži  pri   obloki  sedela i ža-
lostno gledala v- ogradi stoječe golo drevje, z-šteroga se je vovidla edna bela mala hižica, z-zel^nim breščžnom obrašena, gde Palaslhy]e od več stotin mao spijo si^cj vekivečen sen i štere dveri so se zda ned&vno pd odprle na novoga stančara prišestj^ i pa na veke zaprle.
Pala"sthyojca je nateliko vtonjena bila v-tiižne misli, ka je niti v pamet ne vzžla, gda so se dveri odprle. Zoifan je stopo notri v-obrazi obžarjeni i lecajoči, — vidilo se je, ka je v-toj minuti stopo doj z-jahanca. Materi je roko ktiš-no, štera či bi ga bole pazlivo preglednola, bi njemi na obržzi v-pamet vzela radosti, zburkje-nosti, neslalnosti zmešanost.
wMama, — je začno po kratkom mučanji, — fontošno napredavanje njira mam praviti."
Starica je nika ne odgovcrila, samo je pi-tajoč gledala na njega.
»Grozno je že to vedno zganjanje, ~ za-ča praviti Zoltan,   vu   šterom  že celi tjeden tal
majuš 20.
DUŠEVNI LIST
Strdn 65.
Či so bar n&jne poti bile razločene, Štero so želele najn' pozvanj potrebčine: Duše so nama vsigdar prikapčene bilč, Z-lancom lubeznosti i pozvanja materč. Hodččivi, delajočivi vu pozvanji Gospodna Kristuša kralevstva gor' cimpranji.
T6 so svedočile i najna topla pisma K-edendriigoj od hipa do hipa poslana. Liibezen je vodila pero po paperi, Ltibčzen je i nesla vu dfiševnom meri. Znala je vsigdar edna za te ove radost, 'I z-taljemanjem ttidi vzčla njčno žalost.
Z-ednim nakanenjem proti ednorai cili Svi hitile slfižiti v-svet' rnaterfc krili, Evangeličanske cčrkvi velkomi Krali, Ki nas je z-krvjov rešo greha pcgubeli I spravo človečanstvi žitek vekivečni, OgvGšao nam stanek, prebitek nemrtelni.
Draga pajdaškinja, ti draga dtiša mila, V-teŠkom betčgi te je grozna smrt vmorila, Kak gingavo rožo v jesen' slana vsflhšila, Plemenito tvoje srdce veke vuspaia. A, ne te zničila, li v nčbo preselila, Vu JezuŠa plingrad te je prek posadila.
Vu etom žitki svi bar že odločenivi, Ali v-ovom bogšem vi znova vjedinanvi. Spomin tvoj obarjem vu srdci ga obdržim, Dokeč žitek skončavša, svoj bežaj prebežim. V-pavidenji vi v nebi Jezuši slfižile 'I žnjim se vu diki naveke veselile!
Inšpektora notrispelžvanje i
decž konfirtnacia  v Gornjoj
Petrovskoj gmajni.
Gornja Petrovska gmajna je aprila 24-toga dvoji sv^tek mela. Td d^n so v-Ččst spelali g. senior znova odebranoga gmajnskoga inšpektora g. LipiČ Jožefa, sobotške Prekmurske Banke glšvnoga knigvodja i td den je obdržana šolske dece konfirmacia.
Ousvetna slfižba boža se je ob 9 toj vori začnola. Po začdtne cerkevne pesmi dokončanji so g. senior pred oltžrom vu poniznoj molitvi prosili G. Boga blagoslov na gmajno i na no-voga inšpektora. Potom so vu velikoj vnožini vktip spravlene vernike opominali na ono od zdavnjega vremena mao goristojdčo navado, po-leg štere evangeličanske gmajne dva predsedni-ka odebžrajo, ednoga z-cerkevne strani, šteri je diihovnik i ednoga z-svetske strani, šteri je inš-pektor, ali si bojdi syetski predsednik. 76 je za-to tak, ar se z-tčm svedoči, ka je prsnds evan-geličanaj vadluvanje, sv. raati c^rkev, verski cer-kevni dugovLnj ravnanje ne samo duhovmka diižnost, nego vse vernikov, mali tak, kakti vei-ki; možkov i žensek v-edno dob. Z-ednim nž-gibom i razmenjem, z-Itib^znostjov i vkiipdržš-njem mamo vsi vrelo i gedrno delati i za 6cve-tek vere se skrbeti.
mam. Ali zda že k-koncovi, vrdd prišlo delo: i — pokčsnič k-coj pridene, — rešeni stno."
Ali, jeli de nam mogoče na žitek zbii-diti Očo? — pita Palasthyojca fužno i nikeliko na 6či metajočim glasom sina, ar je ona dojza-v^rtivanje poleg moža zgfibička samo za pri-stranni zgodotek držala.
BČi bi nam očo na žitek bilo mogoče zbii-diti nadaljdva Zoltan — bi oni zagviišno tii— di za prav previdili, ka sem včino. Naj me ma-lo posluhnejo, draga mama! Nji milosti ptišpek, ki me kak vidim od ednoga hipa mao za velko preštimajo, so me po svojem t&jniki k-sebi dšli pozvati, napre so mi prinesli, nakeliko ji težko st&ne naše familie težki vdarec i gotovi so nam desno ponfiditl na oslobodjenje z-nev61e ..."
Na edno megnenje je stano, vidoči mater^ leknenje i čUdiivajoči obržz.
wTak je, — nadaljšva potom — gotov je za m^ne skrbeti.  Pri   vsemtom naša  historična
familia nadale raore od očakov orokuvane spo-menke osnavlati i gžjiti. I ka ma bidti etak z-mčne? Vem ešče i vsevučitelišča včenja nebo-dem mogoči nadaljavati i zvršiti. Nji milosti piišpek se bodo skrbeli za rdjbogše moje v5-osnavlenje, i po dokončanji včenjš me v-takšo slfižbo pripomorejo, štera de pripravna k-moji očakov imčni. I za vse to samo telko želšjo, da prekstopim na njihovo voro.w
Starice obraz je smrtna bledost oblejala; gučati je štela, ali r^č se nje je zadrgnola. Zol-tan je drgetajoč nadaljavao:
wTak je draga mama i jas sem privolo. Vem je vse to nika ne velkoga; ravno tistoga Boga molimo i vadJavanja se samo vu formaj ločijo edno od toga drugoga .  .  . u
wTak gučiš, — vsečč na njega sigurno, ešče itak z-drgetajočim glasom ta stara gospo-dina, — ka je t6 nika velkoga ne ? Jeli znaš t6s
Strdn 66.
DOŠEVNI LIST
mdjuš 20.
Više sto let je že preteklo, ka v-G.-Petrov-ci že stoji evangeličanska cerkev i gmajna, šte-ro to svedoči, ka se tu že više sto let glasi Kristušov navuk po milom maternom jeziki, ka tu že više sto let živč i dela Kristušov navuk po milom maternom jeziki, ka tfi že više sto let žive i dela Kristuš z-svo]ov svčtov Rečjov i cim-pra Bože svčto kralevstvo.
I zda je nazoči med nami G. Kristuš, ki je erkao: »Gdekoll se dvd, alt trije vkiip spravijo vu mojem imeni, tam sem jas ttidi" i z-etimi rečmi nas pozdravla: ^mir vam bojdil*
Najvekši Boži blagoslov je mir. Gde mir prebiva, tam je napreidenje, Boži blagoslov, tak pri posebnom človeki, kak vu familijaj, gmajnaj, vu občinaj i vu domovini. Poleg Pavla apošto-la reči: Boži tnir je više vse pameti, to je to, mir je tak veliki kinč, štero mi z-pametjov za-popadnoti, z-razumom prerazmiti nemoremo. Naj bode tč veliki kinč, Boži mir vu gmajni, nad naprehodččimi i zevsejmi vernikmi.
Po tom govori so znova odebrani inšpek-tor doli djali naprespisano prisego.
Potom so gosp. Godina Števan diihovnik pred oltar pelali konfirmanduše med vrelim i navdašenim popevanjem Luthera »Trdi gršd je naš Bog zmožni" podežigajočo pesem, štero je 76 konfirmandušov šereg osvetno, z-leščečim obrazom, srdcš navdušeno spevao. Te mali i prišestni verniki so pred   celov  gmajnov,   pred
liiblčnimi roditelmi, žlajtov i rodbinov svedostvo djali od ioga, kaj poznajo Kristuša navuk, poz-najo naše sv. matere c^rkvi vu težkočaj bodočo bogato i odičeno hištorijo.
Lepo razmeto so odgovarjali na gori dana pitanja. Med šterim so z-naši lepi cerkevni pe-sem večkrat dfišo gibajoče pestni popevali. Pra-vi verski egzajmen so pred nas djali doli, ar so ne samo konfirmatie predmet, nego celoga vere-navuka znanje prednas postavili. Bog dšj, da vsi zdržijo dolidjdno oblfibo i bodejo žnjih vreli, negenjeni, vero zdržčči, vu delaj i ne satno po imeni, krepki liitaranje, kakši so bili i jestejo očaci i matere njihove.
Po božoj službi je občni gjiileš držani vu cerkvi, vu šterom so g. dtihovnik novoga inšpek-tora vu gmajne; Bohar kurator vu prezbiterov; g. šinjor pa vu sinjorije inieni pozdravlali. Na vse pozdrave so g. Lipič inšpektor vu srdci ob-hodno posebno odgovorili, zahvalili so gmajni vu nji položeno vtipaznost, ogvušali so jo, ka poleg preminSči cerkevno svoje pozvdnje spu-njavati brezi vsega strankarstva se paščili bodo, vu šterom dugovanji i poštOvani naprehodeči i gtnajnarov vkiipdelavnost tudi prosijo.
Po gjtileša dokončanji je v-gmajnskoj ošta-riji pri Porš gostilničari obed držani, šteri je med veselim zgovarjanjetn pretekao doli. Z-večeraš-njim vlakom sta se g. šinjor i Lipič inšpektor domo v M. Soboto povrnola.
moj sin, ka je eden tvoj prehodnik Palasthy Pa-vel na Karaffa krvnoj stolici skrvavio zato, ar je toga »nika* velkoga ne: svoje vere ne šteo ta dati!"
MHej dršga maraa, to je že davno bilo, od onoga hipa mao se je svet dosta premeno," — je Zoltan nesramno odgovoro.
»Žalostno, dosta, ali z-toga preminočega se je ne slobodno spozabiti; i že z-pietaša bi du-žen bio oč&kov vero poštiivati. Vis, Palasthy Lasl6 je pod Bočkay glavara zastavov so branit vere slobodščino, Palasthy Boldižar, gardistni polkovnik, bi imenite dvorne dame roko dobo, či bi gotov bio svojo vero tapovržti . . . Si-nek, jeli ti naj ešče nadaljavam tnaterni prehod-nikov, od mantrani diihovnikov, galye robstva teŠkoče, ki so zlanci zvezani, navdiišeno pope-vali Lutherovo pesem: nTrdi grdd je naš Bog zmozni"   ki  so  na mantrnikstva grmadaj verni
ostali k-svojoj veri! I za koj so oni svoj žitek gotovi bili gorialduvati, ii tak praviš, ka je to nika ne velkoga. Jeli je pa vera človeki nika ne velkoga? Ka človeka za človeka včini i ka je Bože spodobnosti fundament? Jeli je to nika ne velkoga: hrbet obrnoti onoj materi cdrkvi, štera ti je ober zibeli tvoje, stoj^č blagoslovila žitka tvojega pot, štera te je Boga včila moliti i prek zemelskoga žitka z-ednim bogširn žitkatroštom napunila ? ! Zmisli si satno na knige, štere sva vu vremeni tvojega diakstva vkiiper čtela. V-pa met ti pride, ka je eta tvoja prosta evangeličan-ska sveta mati cerker bila on bajcar, ki je na-rodov človečanstvi med krvavim znojom zlato kopao; štera je z-človeči tnišlenj, šatring i rob-stva zblode čistočo evangeliotna vero, zevčenosti i slobodščine kinč prinesla. V-pamet ti pride, ka je tvoje vadltivanje bilo ona gibna moč, štera je v-Bočkaiov, Bethlenov i Rakocyov vremenaj obar-
majuš 20.
DOSEVNI LIST
Stran 67.
Letno glavno spravisče Puconske fare.
Puconska fara je marc. 17-ga mela svoj reden obračunski gjtileš. Po vrelom spevanji niš-terni postni pesem i molitvi diihovnika so Kuhar Števan inspektor odprli gjiileš z pripravnim go-vorom, šteroga cden tao je naslediijoči.
Poštttvanl gmajnarje!
Preminočega leta tekaj, zavolo šteroga smo se zbrali obračunat, je ttidi ne bio brez trnjave poti, ka več, svetovna gospodarska kriza, Štere smo ešše dozdaj ne meli prilike skiišavati, nas je i v gmajnskom živlenji dosegnola. Dohodki, plačiina moč poedini gmajnarov, ki je obednim podlaga, fundament gmajnskoga napredka, je na najnižjoj stubi i bi jo mogoče poedini naš poštiivani gmajnar tolmačo napačno tak, da s tem more biti skrčeno i šafaruvanje, gmajnsko vertiivanje. Ne pa sem niti nakanenja meo stem to raisliti, ešče bole povedati. Nasprotno! izven gmajnski boj za živlenje i obstoj natn more biti rLvno ravnitel i otrditel tiste prave misli, ki nam predstavla popolen i včkši boj i to nevcagani boj za obstoj vere i za nje duševni napredek. VBP3 natn d& rnoč do prenššanja vsej bremen i skfišavanj, vupanJB vlije v nas za lepšo prišest-nost, potom šteri pridemo do zaželjene fubezni. Da pa ta troja dosegnemo i obdržimo lejko, moremo biti poleg duševne nevcaganosti i ma-
terijelna opora, ki oboje more prihajati z za svojo vero klepajočega src& vernikov samih od-ločno i z dobrovolnostjov.
Vsaka kriza, ki nas obokoli v verstvenom tali nesmej meti nashaja na gmajnsko živlenje, ne z diiševnoga, ne z njč verstvenoga pogleda. Posebno ne v Piiconskoj gmajni."
Prelepi govor je gjttleš z toplov zahvalnost-jov sprejao.
Zatem so diihovnik napredšli od prem. leta svoje oznanilo, štero v celoti  ese zamerkamo.
Poštuvano spravišče! LUbleni Presbiterje! Naše letošnje gmansko glavno sprdvišče na tak-ši hip spadne, gda se oblaki težki sktb tormijo na nebi človečanstva. Tak da bi se genola zem-la pod našimi nog&mi. Riiši se, gible se, negviiš-no gratšuje vse, ka so prvle za stalno, negenje-no držali liidje. Za porušenjom tronušov, držav, vojsk zda vidimo zapčranje fabrik i z tem na-vkiip strašlivo povekšavanje brezdelni lfidi, svC-tovno verstvinsko krizo i ka je najpogtibelneše, vidimo nezmerno padanje moršle, razširjenje ne-pobožnosti.
Ka je tu činiti?
Obprvim varrao se, ka nespadnemo vu fa-lingo tisti, šteri tak mislijo i glasijo, ka je etak-ša težka stava ešče ne bila. Neodvržmo viipanja našega, nego zajimlimo trošt z pretečeni, bojov puni hipov cerkvi naše.
Pred 200 letmi je bila vod&na tak zvana ^Karolina Resolucio", štera je na tiho   rneranje
vala domovino od zničenja! — I ki so vse to činili i štere so vse vremenov plemenito si pre-misiavajoči visiko prestimali, ti to za bojdikaj zemelski dobrot volo zavržti ščeš ? Nebojiš se, kaj Buži srd spraviš na svojo glavo i vsakoga plomenito si premišlavajočega človeka odiir-nost ?rt
Te stšre gospodine obraza licojna se je pomladila i navdehnola z-žaržčim diihom; ali viddča sina hladno, nemaratno znašanje, so nje na obrazi grb brazde pš žalostno, globše grštale.
wDraga mama, negučiva si več od toga; vidim ka se samo razdrastite nad tera. Drfigi svet je bio teda; vu vezddšnjem vremeni je glavno, da živeti moremo, gviišna prišestna bo-dočnost, miroven, brez skrbi stenek. Dnesd^n že nemamo časa se navdiišžvati. I k-koncovi že ne-ga pomoči to premeniti; menč dana reč za-vežuje ..."
i moj sin, — erče mati z-prosečim glasom, — ti niti neves, ka daš ta za preminoča zemelska dobra. To se ti zda ničes vidi, ali sledi boš že vido, ka si zgfibo vu deteči letaj v-sebe z«ceplenov verov! Nazaj boš želo pridti k-toj čistoj vretini, gda te žitek vtere, pomčnkaš i ob-trfidiš vu njega boji. Sirmaškeši bodeš brezive-re vu zemelskoj dobroti, kak bi bio z-verov vu bojiivanja p6ti. MAr ka hasni ČlovekU či ete ce// svet dobi, diišt pa svojoj škodi?" . . . ViŠ, moj sin, brat ti je že službo dobo ; po malom bojti-vanji i ti k-cili prideš. Bojuj se, vem je možko-ga pozvanje boj 1 Plemenito bojiivanje Boži bla-goslov sprevaja, prottomi lehkoško gospodstvo preklestva klice gaji. Bojiivala se i bodem jas z-tebom navkiip, da naj universale leta spuniš, pritebi bodem z liibeznostjov, z-moiitvami i vido boš, kak veseli bode tvoj boj 1 Mesto tebe od-pišem jas ptišpeki odstoplenje, edna mati to leh-ko včini vu svojga sina imčni! ..."
68. Strdn
DUSEVNI LIST
mdjuš 20.
osodila protestantizem pri nas. Ta narčdba je više 50 let obstala. Ali ka vidimo? Pod pepe-lom se žari prajca i gda po II. Jožefi pred 150 lčtmi vodano »Potrplivosti zrendeliivanje" slo-bodščino prinesč, ta iskra vu zmožen plamen vddri, goreča vrelost napuni očake naše i naed-nok cvesti za"ča cerkev naša. Navčkše srmaški gospočin^ri so nam zn6vič zožidali cerkvi, med ešče težkešimi razmerami, liki so vezdašnje.
Vu njihovom smrtnom počivanji tiidi naj bodejo blagoslovleni naši očaci, ki so pod tč-ženostjov Karoline Resolucije verno vodržali kre vere naše i njihova vernost nam je prekobržnila herb reform&cije vu krizi oni težki hipov i bojdi blagoslovleni spomenek toga pozdignjenoga dii-ha II. Jožefa!
Ta pretečena nam služijo na včenje i na b&trivanje. Ne spadnimo v dvojnost, vem je bio čas, gda so nam i tisto vzčli, ka je naše bilo. Vera naša, štera je vu znamenji križa obladala ete svet, obladnost vzeme obri vezd&šnji razloč-ni težin tadi. Više vsega nepozdbmo, ka wNčba i zemla lehko preide, a mi tiidi tšspokdplemo, ali evangelium, Reč boža ostane vsigda"r!"
Težki hipi nas na to ttidi opominajo, naj mdrao kem včkšo liibčzen do naši bližnji, do stradajoči; med sebom pa vu lepotn roeri i vkuprazmenji živčmo i tak skupnov močjov zi-damo cčrkev našo i z naše strani pripršvlamo prišestje blaženeše bodočnosti.
Preminoče leto smo dobili prvo rždno vodstvo na čelo občinske c^rkvi naše. Edno-gl&sno sta bila zebrdniva : za piišpeka Dr. Popp FUip zagrebski dfihovnik, za svetnoga presidenta pa Dr. Roth Vilmoš. Njidva v čest potrdjavanje se je sept. 22 ga vršilo v Zagrebi med velikov manifestacijov zvonski evangeličanov. Jas sem tiidi tao vzeo na toj osvetnosti i dvojo olta"rsko sltižbo oprdvlao po našem jeziki. Noviva vodi-tela i zda z liibeznostjov pozdravlamo. Boža blagoslavlajoča milošča naj sprevaja njidva vu voditelskom deli!
Z radostjov smo vz^li tao sept. 27-ga pri posvetšiivanji radgonske nove evang. cerkvi, k štere zidanji je naša fara jako lepo pomoč pri-nesla, za štero je tiidi večkratno istinsko zahval-nost dobila.
Preminočo jesen so na zidanje D. Lendav-ske ev. cerkvi i na Apačke raztorjenosti molit-varnico tiidi lepe dare aldiivaii naši farnici; na-dale na D. Dom okoli 1000 1. pš. i žita; na naše lastne fare rdzločne fonde i cile, nadale na Podpornico šinjorije naše i na jubileumski fond Gustav Adolf driištya pa skiipno obri 14.000 Din. Kakše pczdignjene pžlde alduvanja-gotovnosti so to ešče rned vezdašnjimi nevugod-nimi razmerami. Resan čiidno je delanje Božega duha. Med siikešnim vandranjem vu piistš&vi čiide šiba dotekne pečine, one čiiteča srdca po-stanejo ino aldUvanja gotovnosti vretine zhaja-jo žnji.
Zoltan je poslušao matera recsi, na štere je špotarno etak pravo:
wBojUvanje, draga mama? Ka dosegnemo žnjim? T6 ka hirešnje PaJasthye familie eden pohodnik med stradanjem hari ta sebž prek žit-ka, dokeč etak famiiie indašnjo sveklost znova naza znam spravitK"
wNe tak, moj sin, — vdaii nad njega ostro PalLsthyojca. — Familie sveklost z-poštenira de-lom i k-veri vrelim držanjem znaš obarvati! I pove mi: verješ ti vu onoj veri, na štero stopiti nameniš? Mogoči bi bio vervati vu oni navu-kaj, proti šterim je te veliki Luther na tel stopo, ta namenivši naza pelati našo vero, gde je ona bila: vu svojo prvešo, vu začetki bodočo prosto čistočo, od štere so jo stotin krivi navuki i na"-vade pa človeči tadanki odvrnoli."
MDa najstanovito gučim, draga noama, ona svžta mati c^rkev,   vu   štero preK ščem stopiti,
mend obaja z-svojov precimbov ino svojov bliš-čečov lepotov, — ali pri vsčm tom je tti ne to to glavno. Neščem vu siromaštvi živeti, gospod ščem bidti! I tak sem mislo, ka draga mati ne-bodo t€ moj stopdj prekratili, šteroga za famili-je naše volo včinirn i nedo mi na oči metali i v tom meni teškočo rčdili."
»Netnam več reči k-tomi dugovanji. Ka sem pravla, toga pravico sledi sam bodeš vido. Ona sveklost, vu šteroj tvojo novo vero vidiš, sledi razide, či bliže spoznaš njo i žaluvao boš to prvešo, vu šteroj si se narodo i štera te je od zibeli mao vodila. Jas vu srdci z-liibeznov i z-taljemanjem bodetn na tebe misliia; ali z-toga odanoga krfiha, šteroga so tebi liičili, nepro-sim i nevzemem! Najnoga žitka poti so se raz-večile, ali dveri so se eti ne zaprle za tebom, i močno verjem, ka se naza povrneš k-nam . . ." (Dale.)
majuš 20.
DUSEVNI LIST
Stran 69.
Z radosljov dam račtm od toga, ka se Žensko rirttšt?o ne li znovič organizeralo i na-stavilo vu velikoj fari našoj, nego je tak zmožen povzdig vzelo, kakšega smo se niii ne troštali. Vu vsakoj občini je dosta-dosta vreli žen i de vojk stopilo kdruštvi, kak rčdne-, ali podporne kotrige. Že v prvom leti je driištvo više 5000 D. notrijemcinja raelo. Na reforraacije svetek je z lepim prograrnom vu cčrkvi napredanim spra-vilo vsein narn drigo diihovno podigavanje. Vu maferialnorn dugovanji driištvo na"jobprvim novo krstno sv. posodo že!e spravifi na oitar naše cerkvi. Driištvena pravila so od oblasti potrdje na. Zahvalnostjov si nnslim na voditelice driiši-va i na vse kotrige i njihovo karitativno delo, šterim z Bože milošče z novim diihom obda-riijejo cčrkey našo. Naj si počinč Boga biago-s!ov na pleraenitom deli Ženskoga driištva!
Obiskali so nas preminoči Adyent Ketten-bach Jakab zemunski šinjor i edno zcrjansko pobožnost držali vu cerkvi našoj. Jas sem pa vu celom Adventi držao zorjan''ce z razkladanjem Bože reči; vu posti pa tjedensko ednok postno napredavanje.
Na drfigo nedelo Risalščeka smo »Mater-ski den" držali. Lepi osvetek smo meli z šolskov decov na Božični zvečarek.
Rojstna štatistika je v prefečenom leti ne-vugodna. Ne samo, ka se od leta do leta po-menžava račun rojstva, nego lansko leto smo 16 rojstev menje meli, kak mrtvecov.
Z Gospodnovov sv. večerjov je živelo 1746 oseb ; 676 moškov i 1070 žensk.
Konftrmandušje so vsi obdariivani bili z spomenka listom na konfirmacijo ; vsi novi hiž-nicke pa z Biblijov.
Žalostno, ka se vsfgdar najdejo mlačne dflše, šterim je vera vseedna; liki gvant, štercga gori-doli slečijo i tie te eden potreben kinč, za šteroga raj vse (adamo, ali njega nigd&r neodamo.
Versko včenje z velikov težinov odpršvlam. Ali itak se skrbim, naj naša deca nindri neosta-ne brezi vadluvanjskoga včenja ; no či se najdejo takši starišje i vernici, ki za to delo niti toga najmenšega preštitranja i zahva"lnosti neskažejo. Tem vekšo zahvalnost pa vadliijem jas i troštam se, zmenom navkiip vsi vreli vernlci naše fare: Furekovoj Kiilits Ireni, Ratkai Odoni i Tii&n J6-žefi, ki so mi pri tom deli na lepo i gotovo pomoč.
Delo naši evangeličanski štampov je tudi vu tom leti dosta seb^ zatdjenja i gorialdiivanja
želelo. Naše štampno dugovanje je neorganize-rano i skoron več mlačnosti i votle kritike se nšjde, kak slfižbe do njega. I eti prosim na to vsško kotrigo cerkvi naše, posebno presbitere : naj spoznajo gori vu podperanji e?ang. štampov c^rkevno dužnost svojo i naj čfitijo odgovornost proti evang. štampi!
Pretečeno leto je smrt veliko žčtvo mela med živočtmi. Z boleznostjov i strašnjenostjov smo stšli pri škrlnji verni delavcov naši. Spo-štiivanjem zamerkam ese li ime dvš mrtveca. Nečakajoč se je vu grob poriišo jun. 19 ga Dobrai Janoš, koga smo za svetnoga predsed-nika podpornice zebrali pred ednim letom. Do-končao je svoj žitek jul. 20 ga Podlesek Števan presbiter. Bojdi blagoslovleni njidva spomenek !
Odstopo je od občinskoga kuratorstva Kološa Janoš v Dolini. Hvala za njegovo ver-no delanje!
K konci mojega diihovniškoga nsznanila sem prišao. Na to prosim gjiileš, račundanje od z Bože milošče včinjenoga dela naj sodi z-liibez-nostjov i idenje protl prišestnomi deli nšj spre-vžja z blagoslovom svojira, i naj n&jde zvon obojega tiidi vsaki tam pitanje dušnevesti: ka pa ti, ka si čin?o na dobro cerkvi naše i na za-gviišanje bodočnosti njene ? Ar je ne li ti vodi-telov račundanje i odgovornost, nego vsškoga, koga je rojstvo i ogvušanje za kotrigo včinilo našoj sv. m. c^rkvi.
Vu vezdašnjem, človeka vardevajočem krl-tičnom časi spoznajmo gori vsi težko stavo cčrkvi naše. BPr61i sveta zraožnostam, šlera vu kmici etoga žitka ladajo, se moremo bojiivati. Z&to gorivzemino vse rožje Bože, da moremo proti stdnoti i vsa opravivši, obstati." (Efez. 6, 12-13.)
Boža tnilošča naj obarje našo sv. mater cerkev i vu njej našo Puconsko gmano!
Po tom diihovnikovom naznanili so gori-prečteti bili i na znžnje so vzčti računi preteče-noga leta. — Notrijemanja je bilo 50,41984 D, vodavanja 46;925*94 D. V hranilnici (špargasi) i bojnskotn posojili ma fara 46,704 63 D. Na po-pr&vlanja je obrnjeno 697775 D. — Na žalost-no znanje je vzeto, ka je farno pevsko društvo nikaj ne delalo. Penez roa 2959 Din.
Odobreni je proračun za t. leto. Bogojinska raztorjenost je zmerom odpiistšena z krila Pu-conske fare. Za fšrnoga inšpektora so z edno-glasnov navdflšenostjov nazajzebrani Ktihžr Šte-van mlinar.
Stran 70.
DUŠEVNI LIST
majuš 20.
Dtihovnik so z boleznostjov naznanili, ka Vlaj Ferenc farni podinšpektor za volo potrtoga zdr&vja svojega nemorejo sprejčti nadale podin špektorsko ččst, Lr ne bi jo mogli tak spunja-vati, liki bi to želeli i kak to ta čest zapoveda-va. Zahvalijo vernikom dotešnjo pcčastiiev i na gmano nadale Boži blagoslov prosijo. Gjiileš je toplo zahv&Inost vadliivao za delo podinšpekto-ri, Boži blagoslov prosčči na njihov žitek i je v podinšpektorsko čest zaenkrat nikoga ae zčbrao.
Za novoga občinskoga kuralora je zebrani Horvdth Lajoš z Doline, za presbitera pa Vlaj Števan z Predanovec. ZebrLni so ttidi zavUpniki na sinjorije gjiileš,
Gjuleš je z radostjov i navdflšenostjov os-vojo farnoga inšpektora ništerna pordčanja. IVted drfigim, ka se že letos kre cerkevnoga placa že-lezobetonska ograja pozdigne na spomin 150 let-nice, štero fara na prišestno leto bode držala.
Zahaj svBtfmo materinshi den?
Spisala i goriprečteia v Puconskoj cerkvi maja 8-ga Ratkai Vera predsednica Ženskoga društva.
wMati, tvcje ime je svčto I" Tak pr&vi eden pesnik v svojoj nšjlepšoj pesmi, štero jeposvč-to, ali spesno svojoj raateri.
Lepe so tč reči ino pune veselja za tlstoga, šteri ešče ma svojo lubieno mater, ali pune žalosti i britkosti za tistoga, šteri jo je zgiibo, ax nišče na tom sveti ne trpt telko, kak ravno raati. Ona nosi svoje dete pcd svojim srcorn, ona je gorizhrani, ona je vči na vse dobro, jedino ona je deteti kazšč poti. Njeno trplenje je tak velko, ka to človek nemore niti vopove-dati, niti napisati.
Vsi ndrodi na zemli se spominajo syoje matere enkrat na leto, na materinski den. Ona nas je vzgajala, ona nam je pokazala svet, včiia govoriti i liibiti domovino ino jezik.
»Mati, tvoje iin^ je svčto \" Ka zadenejote reči ? Teško je človek razmi ino razstolmači. Ali so tč reči brez vsakše misli vopovedane ali napfsane ? Nej so 1
To je nika nej drfigoga, kak kričanje člo-veka, šteri je odišao daleč, daleč od svojega doma, od svoje mile raater^ ino od svoji liibl^-ni. Ar je mislo, ka najde tam na tiihinskom bogšo mater, bogši dom ino bogše prijštele. Britko se je vkano, ka je zapiisto svojo tnater, ali ne je bilo pomoči. Rad   bi   se napoto proti
domi, ali kak ? Nema penez I Prosi okoli Ifidi i gospodo. Ali vsi so ga spoznali, ka je tuhinec, odvrgli so ga i nišče njemi je ne dao niti telko, ka bi ednok požro i se glada obrano. Siromak, nikaj si je nej mcgao zmočti i tatn je mogao ostati. —
V toj nevoli sta njemi prišle v oči dve sveklivi skuzi, veliki, kak palec. Zda ešče se je zmislo nazdj na svojo milo mater, štera njemije pravla : "Nejdi, moj sin, nikam ! Ti si ešče mla-d?, ne poznaš svetd, ne poznaš lakote i ne poznaš liidstva \u
Britko se je začno jokati, ali vse k-šenki. Ne je rnogao on k-materi i r&yno tak je ne raogla mati k»n]erai.
Spomno se je od vse dorrači, šteri so njemi branili idti od svojega dragoga doma i čemeren je posto sam na sebe.
Na sredi v logi je vido mdlo hišfco i okoli nje puno drevja. Na pamet njemi je prišlo, ka je t& hišica, v šteroj se je on narodo. Spomno se je tiidi svoje matere, štera je staia na pragi te kučice i njemi pravla: »Nejdi, moj sin, nikam, cstani doma*! Če nikaj ne boš meo, kučica ti itak osfane! i vtički po drevji ti bodo tak ičpo popevali, ka na vse pozabiš i srečen boš na sredi toga loga, kak je srečen grof vu toj nžj-lepšoj svojoj hiši. Aii ne je bogao. Odišo je, zgiedno se nazaj. Kučico je vido tak lepo, kak grad i na pragi toga grada je stala ona — mati. J6ka!a je, ar jo je sin ne bogao i ona njemi je tak dobro želela.
Ali sin je ne ščeo popistiti i odišao je. Zda je spozno, ka je v materi najvekša istina i trošt, želo si je, ka bi samo ešče ednok k njej prišao i na nyeni naročaj mro, Tak se godi deci, štera svoje matere neposlfiša i ne b6ga; i šteri za več štiroa tuhinske liidi, kak pa svoje domače. Ar znamo, ka se vsakši tatere, gde se je narddo, če gli je sirradk; ali tam ma pozndne svoje, šteri tudi glčdajo za njega ino njemi po-magajo pri vsem deli.
Zda se pa obračam na vds, na naš jedini trošt, to ste Vi, liiblena deca 1
Čtili ste to pripovest i mislim, ka ste jo tudi razmili. Globoko v src^ si zamerkajte tč re-či i nepozabte je nigdar. Lubte svoje liiblene stariše: očo, mater, brate, sestre i vse vaše dra-ge! Nepozabte nigdar reči, štere je Kristuš pra-vo: »Ltibte se med sebom*. — Mi smo že sta-rejši i mi se Vam viipamo, ne smete se pa Vi nam viipati!
majuš 20.
DUSEVNI LIST
Strdn 71.
Dobro si goripomislite, kelko je trpela za Vas vaša lublčna mati. Vi ste ešče m!adi i ne~ vete, keliko ste nje dužni 1 Telko ste nje dužni, ka nje to nigdar nete mogii nazdj plačatf, niti te ne, če bi kinče celoga sveta vkuperprinesli i vse nje dali. Nega tistoga kinča, šleri bi poplačao materino brigo, skrb ino lubezen. Ona vas vči i hrani, ali itak senajdejo med decov takši, šteri jo nepoštiijejo. — Lublena deca, f&kši šteri nepoš tujejo svoje mateič, so ne vredni, ka je zemla goridrži i ka sunce sija na njč.
Žuetna i teška de njuva pokora i žao njim bo, ali oni ne vejo, ka činijo.
Pride vremen, da njioi žao bo za vse to, ali nede pomoči, prekesno de. Kelko takši peld tna mo, — je ne mogoče napisati.
Vsem njim je žao i milijo se s:rotički tudi driigim liidem, ali tškšim nepomaga rad nišče, zato, da zna, ka so oni delali s svojov materjov. Jestejo pa tiidi lakši, šteri so nigdar ne vidli svoje lublžne matere.
Lublena deca, vorte mi, ka (akši nevejo za nikšo dobrote. Nega nje — materž — štera bi je vodila i včila na živlenje.
Če gli ka dobijo te sirotički, šleri so os-tali brezi materč, sltižbo ali hrLno — ali nepo-niicajo i€ hrane z dobrotov i z liib^znostjov. Oni perse toga ne vejo i ne vidijo, ar so svoje materž nigd&r ne vidli.
Zšto Vas prosim, liibte svojo mater, kak samoga sebe i nepozabte jo nigdar. Vse, ka Vam zapove, gorivzemte z liib^znostjov i včinte. Tak teškoga dela že ne da, ka bi Vi ne mogli včiniti.
Dosta trpi mati i itak tak tnalo, preveč ma-lo prosi od svoje dece. Nika drugo Vas ne pro-si, samo to, da jo poštiijte i lubte, kak ona Vas lubi!
Materinski den svetijo na celom sveti. I to zato, ka se naj Iiidje spomlijo svojega najdrag-šega kinča — svoje materd. Zato vsi, ki ste nav-zoči, prosim Vds, posvete t^ den v leti svojoj materi. Če driigo nika na sveti nemate nje dati, dajte nje edno korino i zahvalte nje njeni tiud, šteroga je za VLs mogla prestati. I vsi, ki to napravite, te vidli, ka bo Vaša mati   zadovolna.
Tisti pa, šteri je nemate več, idte na cintor i molte se Bogi. Če se Vi živoj rnateri nemrete zBhvaliti, zahv^li se nje Bog z vašov molitvov. Spunte nje Vsi to, ar je ona za Vas dosta več spunila i pretrpela.
Liibletia deca! Nespozšbte se tiidi nigdar z svoje svete materž cerkvi! Kakoli teško i britko živlenje te raeli — teva vašiva dv& ndjdragšiva kinča spomin Vas naj obarje od vsega hiidoga na ctom svejti!
> im,
CL
Prava potolaiba za živcno betezne ludi
je moja zdaj izišla knjiga! V toj knji-gi Vam pokažem vzroke Vaše bolez-ni, i kak se Vi s toga zvračite. Te evangelium zdravja pošlemo vsakomi
popolnoma HSenki,
či te pisali na podpisani naslov. --Na jezere zahval dokazuje nepobitni uspeh neumornoga i vestnoga razis-kavanja v blaginjo trpečega človeštva. Tisti ki pripadajo
velkej ietl živino  beteinlm,
i vsi tisti, ki trpijo na raztrešenosti, tu-gi, oslablenji spomina, nervoznih bo-lečinaj v glavi, napadih čemererov, že-lodčnih motnjaj, prevelikoj občiitli-vosti, trganji v členkaj, splošnoj ali delnoj oslablenosti i neštetih drOgih pojavih betežni,
moreio zahtevatl mojo Nnlžl-co potoiažba!
Tisti, ki jo bodo pazlivo prečteli, bo-do prišli do radostnoga spoznanja, da obstoja enostavna i edina pot do zdrav-lenja i živlenske radosti. — Ne odla-šajte i pišite še dnes!
Ernest Pasternack, Berlin SO
Michaelkirchplatz Nf. 13., Abt. 932.
Razločni mali glasi.
Radosti glas, nMi smo pa ne vzeli etoga sveta Diiha, nego i€ Duh, ki je z Boga, naj znd-rno ona, štera so nam od Bogd dariivana.M — (I. Kor. 2, 12.)
Prekmurska evang. šinjorija je premino-če leto za šinjorske podpornice svetskoga pred-sednika blajženoga spomenka Dobrai Janoša odebrdla. Ali da je te odebr&ni nečcikajoč vopre-mino, mesto njega je novo glasovanje zravnano. Votome je do april 1-ga trbelo k-seniori notri poslati. Tek. meseca so votumje po na to ze-brani komisiji goriodpreti i konštaterano  je, ka
Strdn 72.
DUSEVNI LIST
mdjuš 20.
je Nemec Janoš rtiursko sobotški trgovec edno-glasno odebrani za seniorske podpornice svet-skoga predsednika. Noiri de spelani vto čest pri priliki sinjorskcga gjuieša. Nemec Janosa, našega vrednoga verebrata, ki je od sovernikov ednoglasno zebrani za Božega orsaga delavca vu eto častno ččst, z-srdca pozdra^lamo. Žele-mo naj to pczvanje diiga leta vu zdravji znaša i naše cčrkvi ocvetek napre pomžga 1
Gornje Petrovske gmajne zn6va odeb-rani inšpektor g. Lipič Jožef so na cčrkev 300, siroraaškim konfirmandušom 100 dinarov darti-vali, štera podpora je štiram sirmaškirn konfir-matidušom razcfeliena.
Vu G. Petrovskoj evang. fari se je prem. 1931. leti narodilo 48 decč; 28 možkoga, 20 ženskoga spola. Mrlo je 38 vernikov; 19 mož koga, 19 ženskoga spola. V hištvo je stopilo 18 parov. Gmajna je mela notrijemanja 3287125 dinarov, voddvanja 27,765 02 din. Zaldovov je notri prišlo 12,438 30 D. Na dobre cile darila je gmajna vkuppobršla i daruvaia 4026 90 dlnarov.
Konfirmacija v Puconci. Majuša 5 ga, na den Jezušove obladnosti i dike, je biia osvet-na konfirmacija v Puconskoj cčrkvi. Konfirmali-vani je bilo 26 dečkov i 46 deklšc. Konfirman-dušje so pokazali, ka glavna včenja sv. vere naše krstčanske poznajo. K-obliibaj devanji so lepe, pripravne veršuše pravli; med osvetkom več pesem popevali. Osera sirotic brez očč, pe-tero brez matere i edno z-cčla sirotico so dii-hovnik posebno tudi blagosiovili, pri šterom se je vsaki skuzo. Naj ete lepi den deci i roditelom kem bole nepozdbleni ostane vu njihovom čelom žitki, zato je fara vse konfirroanduše z lepimi spomenka listami obdariivala. Ka ti konfirmali-vani z djšnjom tiidi ščejo živeti za našo sv. m. c^rkev, kre toga svedoči njihov pri toj priliki prinešeni a'dov 423 Din, šteri je odločeni na iubileumski fond Gustav Adolf driištva. Cerkev je pri tcj osvetnosti nabito puna bila. Dosta vernikov je prišlo z sosedni far g'čdat ete po-zdignjeni osvetek.
Materni dčn v Puconci. Majuša 8 ga je pali zaistino lepi osvetek bio v  Puconskoj cer-
kvi. Materski den je bio obdržžni, src^ i diišo nabudjavajočim redovekom. Po občni pesma] i olicirskoj sliižbi so diihovnik pripravno predgo roeli. Ženskoga društva vrele devojke so pod vodstvorn Lokay E!ze vuSitelfce milo lepo pope-vale na tri giase edno pesem. Ratkai Vera pred-sednica ženskoga driištva so goričtenje meli, šte-ro na driigom mesti v celoti objavimo. Kolar M , Fiisar" S. Kos K., Kovač K , Kovač S , Fran-ko G., Lipič V. i Šoštarčc G. so deklam&livali. Titan J. Š, ravnafel so 2 pesmi igrali na goslaj, na harmoniumi so ji sprevajali Lokay Elza vu« čitelica.
Samevolni dari na goridržanje DOlevnoga L"sta: Pintarič Janoš trg Bogojina 10 D( Flisar Vince Montreux (Sveic) 10 D, Kološi I anova Puconci 5, Franko Mikloš farni pen Markišavci 15 D, Vratarič Mikloš obč. kur. Predanovci 10 D, Bukvič Franc trg. Križevci 10 D, Škrllec Zol-tdn Brezovci (Montevideo) 20 Din. — Radi bi nadaljšvali! Srdčna hvala !
Turobni gfasi, Z-nagloj smrtjov je odha-jao z sveta mšj. 7 ga Kuhar Franc z Puconec, star 51 leto. — Povehno je raaj. 8 ga v Sebe-borci Luthar Karolj zidar, star 45 let. Jako pri-jaznivi i krotek človek, istinski blagoslov svojim liiblenim je bio. Navekše je v Ljubljani živo, gde sta njemi dva najliiblenešiva i nžjbogšiva prijatela bi!L naš Duševni List i Evangeličanski kalendari. — Majuša 15-ga je samovolno ostavo mdrni svet Kiizma Števan z Pužavec, star 44 leta. Na R-sdlski oondelek je bio njegov sprevod nied veikanskim tdijemanjem. Brezovski, lemerskf, predanovski, strukouski i domanji ogengasilci, više 100 kotrig so tiidi sprevodili toga svojega vrloga tovariša, od koga je vu imeni drfištev Šiftar Pavel vzeo z srca zhajajoči lepi slobod. — Naj rrdjo eti voDreminoči sladtek grobski sen i blaženo gorstanenje !
Dari. Na Diački Dom: Kranjec Peter Ge-derovci 50 D, Vučkič Janoš Rakičan 10 D, Knez Jožef Predanovci 50 D, Vlaj Viktor Pred^novci 20 D, Škrilec Bela G. Radgona 10 D, Škri!ec Zoltan Brezovci (Montevideo) 20 Din. — Najto-pleša hvala!
Licitacijski razglas.
Puconska evang. cerkevna občina da potora znižev&lne IicitacSje dne 22. ma^a t. 1. ob dve (2) vori popoldnevi (v farnoj šoli v Puconci)
delo železobetonske ograje.
Inieresenti naj vložijo pismene poniidbe najkesnej do 12. vore 22. maja, adres'rana na ev. župni urad Puconci, gde so liidi načrti i pogoji od 16. maja naprej na vpogled,
posebi za ielesobetopsko i posebi za železna vrata delo.
Delo se podeli ponudnikom, štere si zebere cerkevna občina negiede na ceno. Puconci, 24. aprila 1932.                                   PredstojnlStvo.
Stampano v BPREKMURSKI TISKARNP odgovoren HAHN IZIDOR v Murski Soboti.