Kesanje zadostovanje!
|elika sobota, zadnji dan velikega tedna. Karlek je sam v sobi. Naveličal se je igre, zdaj pa
_____stopa po sobi semintja. Na klopi so v moč-
nem jerbasu že blagoslovljena, velikonočna jedila. Zraven v skledi pa — oh prelepo! — velikonočni piruhi. »Oscm jih je. Dva za a^.eja, dva za mamko, dva za Miciko in dva za Karleka — zame.« Ha, dva piruha sta moja, si ponovi Karlek. Z drobnimi prstki začne prcbirati med piruhi, dokler ne izbere dveh, lepo barvanih, brez madeža. »Aj, kako ljubka okrogla je ta reč; s tem bi se dalo lepo igrati!« Vzame enega, pa ga izkuša skriti v svojo majhno pest. Roko držaje na hrbtu, jo mahne skozi vežo na dvorišče. Odtam pa dalje za hlev na prostorček, ki je bil od prve vigredne travice že lepo zeleno porastel. Skrbno se ozre Karlek gor in dol, na vse strani, ga H nihče domačih nc vidi.
Vse je mirno in tiho. Karlek vrže jajček v travo; kako krasno se poda ta rdeča stvarca mcd sveže zelcnje. Začne ga talikati po trati semintja, naprej in nazaj. Hajsasa, to je dirindaj! Ob močnem sunku pa prileti jajček na oster kamenček ¦ . . cek, in pretrupljena je barvana luščina. Pokaže se mehka belina. Zdaj se spomni Karlek, da se da taka reč tudi pojesti. Pokusi — in res, prav okusno! S pal-cem in kazalcem spravi polagoma celo vsebino iz luščine. Nazadnje pa še z jezikom skrbno poliže od zunaj in znotraj. Lahko je misliti, kako je fantek izgledal okrog ust in kako so izgledale njegove roke!
Tako napackan in pobarvan jo krene, nič hu-dega sluteč, poskakovaje preko dvorišča proti veži nazaj.
»Karlek!«
»Kaj pa, mama ?«
»Pojdi, ti oblcčem lepšo obleko. Gremo v cer-kev, počastit Najsvctejše.«
Fantič veselo priskoči. Da sme iti v ccrkev, ga prav vzradosti.
50
»Joj, kakšen pa si v obraz! Kje si se pa tako načečkal?«
»Kaj, mama? Nič nisem čečkal, prav nič!«
»Pa roke! Ali ne vidiš, kakšne so? Si se igral s piruhi, kaj?«
»Da, talikal sem jajček za skednjem.«
»Kdo ti ga pa je dal? Kje ga pa imaš zdaj?« Strogo povprašujejo mati. Šele zdaj se spomni Kar-lek, da morda ni bilo čisto prav, da je vzel brez mamičine volje jajček iz jerbasa in ga pojedel.
Malo prestrašen odgovori: »Nimam ga več! Pojedel — tamkaj — na trati. Dobil sem ga v skledi — sem mislil — ker je moj.«
»A tako; sam si ga vzel! Ali ne veš, da ni nič tvojega? Nisi prav storil! Žalil si ljubega Boga.«
Zadnje materine besede so fantka hudo spekle. On je žalil ljubega Boga — pa danes, ko se bo ob-hajalo zvečer veselo vstajenje! Hudo kesanje se ga poloti. Zdi se mu prestopek kazni vreden. Medtem, ko ga mati pripravljajo za v cerkev, ves čas misli, kako bi pregrešek poravnal. V cerkev grede se šele ojunači in vpraša mater:
»Kaj pa, ko bi jaz v cerkvi Bogca prosil, naj ne bo hud name. Povedal bi mu vse, morda me ima potem zopet rad.«
»To pa le stori,« pritrdijo s svečanim glasom mati.  »Jezus ti bo rad odpustil.«
Komaj je čakal Karlek, da je bil opravljen. Kar tekel je pred materjo k oltarju Zveličarjevemu. Sklenjenih rok, prosečih oči, je zrl gor k beli ho-stiji. Ustnice so mu šepctale polglasno. Njcgov svcti angel varih pa je zapisoval sledeče, njegovo molitev:
»Dobri Jezus! Lepo te prosim, ne bodi hud name. Gotovo veš, da sem danes sam vzcl en piruh, ga pojedel in se zravcn grdo pomazal. Mama so mi povedali, da sem s tem žalil tebe. To mi je hudo žal! Glej, rad dam drugi piruh, ki ga dobitn jutri, kruljavemu Jakecu, samo, da me imaš ti zopet rad. Kaj ne ? Moj mili Jezus!«
Tako je pisal angel. Tako molil fantek. Jezus jc   pa   rad  uslišal spokorno prošnjo.   Z ljubeznivim
Sveti Juri.
Oj sveti Juri, vitez slavni, ti imaš konja, meč kot luč; ti lahko nam izvojeval bi do pomladi cvctoče ključ.
Hudobna siarka ga je vzela in noče dati ga nazaj, da bi odprli vesni  duri, da vzklije gozd, polje in gaj.
Na iskrem konjiču pojahaj — menda ne boš se starke zbal? — Pa ključ ji vzemi, ključ do cvetja, da boš ga nam otrokom dal.
Oj slavni vitez, sveti Juri, iz zimskih reši nas vezi! Na nebu velik kres zakuri, da nam vso zeraljo obžari!
Mokriški.
očesom je pogledal dol na Karleka. Mignil mu je s čisto roko. Do dna duše potolažen je odšel nocoj Karlek domov. Kruljavi Jakec se je pa srčno veselil rdečega piruha, ki mu ga je pridni Karlek podaril na sveto Veliko noč.                        M. Darovana.