PASJE PRIJATELJSTVO
Po Krilovu priredil J—V
V prostrani kuhinji, ravno pod oknom, sta lcžala na solncu psa: Polkan in njegov tovariš Barbos. Dasi sta vedela, da bi bilo za nju pristojneje ležali pred hišnitni vrati, sta vendarle ostala na svojem starem priljubljenem meslu. Ondi sta tudi jedla; lajala pa nista na nikogar. Tako leže torej sta se naša dva znanca pogovarjala o različnih stvareh ter naposled prišla do prijateljstva. »Čuj, brate," reče Polkan svojemu drugu, ^kaj je na svetu prijetnejšega, kakor živeti s prijate-Ijem v soglasju ? Kamorkoli se eden gane, tja gre drugi za njim. Jesta, spita — sploh vse opravljata združeno: eden ne more živeti brez drugega. Ko bi med nema vladala (aka ljubezen, bi le videl, kako hitro bi potekal čas."
nPrav praviš," reče mu Barbos, Mtudi jaz mislim tako. Že davno sem pomišljal o tem, in storilo se mi je inako, ko setn se spomnil, kako se midva, sodruga, dereva in trgava za vsako malenkost. Narediva dru-gače, saj vendar pravijo, da smo ravno mi psi slav-Ijeni kot zgledi pravega prijateljstva."
BVeš kaj," mu odgovori drugi burno, Bpokaživa vsaj midva ljudem zgled prave ljubezni. Podaj mi taco!" Tovariš mu jo svečano poda. In takoj sta ležala nova prijatelja v objemu ter božkala in poljubovala drug drugega. Kdo ve, kako dolgo bi bilo še trajalo to vse, da se ni zgodilo v tem trcnotku nekaj, kar je na-enkrat pretrgalo vezi novega prijateljstva. Kuhar je namreč na nesrečo vrgel iz kuhinje kost, in ta je bila edini, nedoižni vzrok razpora. Naša dva znanca sta bila seveda takoj pri nji in kar v hipu je bilo pozab-Ijeno prijateljstvo. Začel se je obupen boj za — kost. Kdo ve, koliko časa bi se bila trgala, da ju ni dekla oblila, nakar sta renče odšla vsak na svojo stran.
Tudi pri Ijudeh se godi tako. Ljubijo se in dru-žijo, a vrzi jim kost, in takoj se začno gristi zanjo.
Sl   46   PS