Spisa osip Sp' lmann S. . . 

Poslovenil Ivan Pirnat, nadučitelj , 

Ljubljana-1909,
Zalotila »Katoliška Bukvama" .


Tisk J . Krajec nasi . v Rudolfovem. 


Založništvo si pridrži vse pravice. 


Vsebina. 

l.) Ukrcanje 

2.) Odhod . .
3.) Zapisnik . .
4.) Morska bitka .
5.) Na krovu » Dekade"
6 .) Različna 'smrt . 
.
7.) Nadaljevanje vožnje
8.) V Kajeni . . .
9.) Naselbina v Sinamariji


10.) Beg . . . 
11 .) V največji sili . 
12.) Rešeni . . 

5 

13 
21 
30 
38 
47 

54 . 
. 62 
70 
79 
85 
92 


l . Ukrcanje. 
V pristaniški ulici mesta Rokforta imel a 
je vdova Karolina Mazgon malo hišico, kje r 
je prodajala sadje. — Dne 21 . marca 1798 . 
je zgodaj vstala ter pripravila nenavadn o 
dober zajutrek. Nato zbudi svojega sina 

Pavla ter mu reče : » Opravi svojo jutranj o 
molitev ter pridi zajuterkovat! " 

Kmalu vidimo Pavla, krepkega dečka 
petnajstih let za mizo, kako dobro mu tekne 
juha z jajčkom . » Le privošči si" — reče m u 
mati, „na ladji ne boš dobival tako dobr e 
juhe!” — 

» Jajčkov na ladji res ne dobivam, toda 
lačen na » Karenti" nisem bil še nikoli. " 
Vendar bi ti bil hvaležen mama, ako m i 
daš s seboj mal zabojček jabolk. " 

Seveda ti jih dam in sicer najboljših , 
toda obljubiti mi moraš, da bodeš priden 
na ladji. — Ce prav se dandanes, odkar j e 
postala na Francoskem ljudovlada ta navad a 

.rada opušča, izmoli vendar vsako jutro in 


in vsaki večer vsaj en očenaš in » Češčeno 
Marijo. Glej dalje, da bodeš duhovnike, katere pošiljajo na vaši ladji v Kajeno, z vso 
spoštljivostjo pozdravljal!" 

„Vse hočem storiti mati, in bodi prepričana, da bode tudi naš kapitan z duhovnik i 
lepo ravnal. Toda ura bije sedem. Cez pol 
ure moram biti na krovu . — Zdrava ostani ! 
Blagoslovi me še, in moli za me, mati! ” 

Vdova Mazgon prekriža Pavla, poljubi 

ga na čelo in spremi do pristanišča. Deček 
pelje na dvokolnici kovčeg obleke in zabojjabolk. V pristanišču ga že čaka čoln ladj e 
„Karente."Tu si podasta mati in sin še en 
krat roko ter se z malo besedami prisrčn o 
poslovita. — Mati postane na pristanišču , 
dokler se čoln ne skrije za bližnjo, velik o 
ladjo ; hitro si s koncem svojega predpasnik a 
obriše oči in zakliče : „Ljuba Marija, obvaruj rni ga!” — Cez par minut jo vidimo 
zopet pri jabolkih . 

Komaj se je vsedla, že zasliši v daljav i 
bobnanje in v trenutku se napolni ulica z 
radovedneži. „Duhovniki! Duhovnike peljejo!” — glasi se od vseh strani in pomi

lujoče ljudstvo se pridruži sprevodu, ki prihaja po cesti. Tuintam se seveda prikaže 
tudi rdeča jakobinska čepica in zasliši klic : 
,Zivela ljudovlada! Proč z duhovniki!" N a 
giljotino k' njimi!" Toda to pusto kričanj e 
ni našlo odmeva! — S sočutjem gled a 
množica zvezane duhovnike ; njih častitljive 


- 7 

postave ; potrpežljiva udanost in krotkost j e 

ganila srca rokfortskih meščanov. Posebno 
žene so glasno častile uboge ujetnike : » Poglejte te starčke s snežnobelimi lasmi, — 
ali so to kaznjenci galej? To so svetniki! " 
klicala je gospa Renard svoji sosedi . 

„Prav imate, gospa! Naše jakobince , 

posebno onega črevi farja z rdečo čepico i n 
rdečim nosom in njegovega tovariša naj b i 
uklenili mesto pobožnih duhovnikov, pote m 
bi bilo na Francoskem vse drugače”, od 
vrne vdova Mazgon . 

„Za božjo voljo, , meščanka Mazgon , 
brzdajte se,” reče prestrašen prodajalec dišav. » Ako vas kdo sliši, se vam bo slab o 
godilo, kajti meščanski vladarji v Parizu, — 
smatrajo za francosko ljudovlado neobhodn o 
potrebno, da preženejo duhovnike . In pri 
tem ravnajo ti vladarji še zadosti usmiljeno ; 
kajti pred par leti bi se bilo duhovnike poslal o 
pod giljotino in g 

»Hvala' lepa, za tako usmiljenost! — 
Jaz pa mislim, da bi bila pot v nebo za t e 
dobre duhovnike gotovo krajša in prijetnejša ,

vsaj, kar se mene tiče, bi svojo glavo rajše 
nesla pod sekiro ko v deželo, kjer raste 
poper in druge dišave", odgovori branjevka . 

» Torej tja pošiljajo uboge izgnance ?" — 
vpraša meščanka Renard sočutno . » Slišala 
sem vedno, da je to strašna dežela, kje r 
mrjo ljudje kot muhe." 


„Da, v Kajeno jih peljejo, kjer raste 
poper! „Karenta”, na kateri je moj Pavel 

mornarček, jih prepelje tja. Pavel mi je pripovedoval, da je na ladiji pripravljen prosto r 
skoraj za 200 kaznjencev, samih duhovnikov. Na pot sem mu dala zaboj jabolk 
in svoj blagoslov ter mu naročila, naj s e 
proti duhovnikom lepo obnaša . " 

„To ste prav storili, gospa Mazgon, — 
to prinese vam in njemu srečo!” odgovori 
soseda. In ko se v tem ravno star, posebno 
častitljiv duhovnik približa, pade dobra žen a 
na kolena in zakliče : „Blagoslovite mene , 
in moje otroke! Naj vas zato obvarje dobri 
Bog v deželi onkraj morja! ” 

Starček obrne svojo snežnobelo glav o 
k pobožni ženi ter izreče svoj blagoslov, križa 
pa z zvezanimi rokami ne more narediti ! 

si slišal, oče moj? V roparsko Kajeno naju pošiljajo", reče mlad duhovnik, 
na katerega se je opiral siv starček. 

„To nič ne škoduje, sinko moj”, tolaž i 
ga starček. „Ali ni v Kajeni isti dobri Bogkakor na Francoskem? Njegova sveta volj a 
naj se zgodi! — On nas ne bo zapustil! — 
Pogum, moj sin! — Mi hodimo križev pot ,
in ta pot je pravi, ki nas pripelje v nebo . ” 

Sprevod kaznjencev je stopil iz ozke 
ulice na pristanišče . Tu stojé dolge zgradb e 
ladjedelnic in skladišč in nad njimi se vidij o 
jambori ladij. Sveži duh smole in solnat i 
vonj bližnjega morja napaja ozračje ; kmalu 


--0-

se vidi pristaniška luka in za njo zeleno

modro, v solnenih žarkih se bliščeče, ne 
pregledno Atlantsko morje. V pristanišču 
se giblje več čolnov. V te čolne naženejo 
duhovnike in odpljujejo ž njimi med večjimi in manjšimi ladjami do, krasne vojne 
ladije, ki nosi z zlatimi črkami napisano im e 
„Karenta”. Do 20 topov gleda iz lin in veter 
se poigrava , z rdeče-belo-modro francosk o 
trobojnico. Coln za čolnom se ji približuje , 
in po konopnjeni lestvi plezajo kaznjenc i 
na krov. Stare duhovnike, ki si s svojimi 
tresočimi rokami in opotekajočimi nogam i 
ne morejo pomagati, vlečejo mornarji po 
vrvi na ladjo. — Po preteku ene ure je naložila „Karenta” svoje žalostno blago . 

Med dvojno vrsto vojakov-pomorščako v 
z nasajenimi bajoneti stojé kaznjenci. Tu 
stopi Dubois, vladni tajnik, pred kapitan a 
in njegove častnike. Desno nogo pomakne 
nekoliko naprej, levo roko vtakne v širok o 
tribarvno prevezo in jih krepko nagovori : 
,,Cenjeni kapitan in častniki francoske mornarice! Francoska ljudovlada in njen direktorij (načelstvo) nalaga vam visoko nalogo. 
Vi morate te kaznjence, ki so postali nevredni hoditi po francoskih tleh, prepeljati 
v Kajeno. Tam naj svojo pregreho objokujejo in naj občudujejo prizanesljivost f ncoske ljudovlade, ki jim je velikodušno arovala ži'vljenje, katero bi se jim brez usmiljenja moralo vzeti. Večinoma so duhovniki . 


— o — 

Oni se trdovratno branijo priseči na ustav o 
in si še vedno žele nazaj tiranstvo starega 
kraljestva. Njim velja temna prepoved papeža, ki je zavrgel našo sveto ustavo ko t 
brezbožno, več kot pa sladki glasovi prostosti in ljubezni do domovine . Njih zloči n 
je tedaj večji kakor krivda navadnih hudodelcev, ki se pregreše le proti lastnini al i 
življenju svojih sodržavljanov, med tem k o 
so pregrešili ti proti prostosti in domovini . 
Zatorej je želja direktorjev naše ljudovlade ,
da jim ti, kapitan, in vi njegovi tovariši pre d 
drugimi navadnimi zločinci ne dajete nikaki h 
prednosti, nasprotno še veliko strožje morat e 
ravnati ž njimi. Posebno morate skrbeti, da 
vam v Kajeni kdo ne uide v holandske al i 
angleške naselbine . No, to je seveda pre d 
vsem skrb kajenskega namestnika, vnuka 
velikega Dantona, kateremu moraš izročit i 
teh 193 kaznjencev, med katerimi je 155 duhovnikov. Druge pripeljejo ladje pozneje, in 
tako lahko upamo, da lepo Francosko v 
kratkem očistimo teh črnih tovarišev . Najživi tedaj naša nerazdružljiva ljudovlada! " 
Tako je sklenil vladui tajnik svoj govor terje zamahnil s klobukom, okoli katerega j e 
imel prepet širok tribarven trak . 

Zivela republika !" odgovorilo je moštvo . 
Kapitan se je že bal, da bode moral 
poslušati nov govor poln jakobinskih fraz , 

zato reče : ,,Oprosti, gospod tajnik, pihljat i 
je pričel ugoden severovzhodni veter, bilo 


— 11 
i škoda, da ga ne bi izkoristili . Izroči rni 
tedaj kaznjence in bodi prepričan, da bo m 
strogo pravično ravnal ž njimi . " 

Tajnik prične klicati jetnike . Poklical j e 
po imenih vseh 193 nesrečnikov . Vsak posameznik je moral odgovoriti ,',tukaj" in sto 
piti pred kapitana in ako je bil duhovnik, je imel jakobinec pripravljeno zanj vsikda r 
primerno psovko ali zlobno opazko . Kapita n 
je z bolestjo opazoval častivredne može , 
s katerimi naj ravna kot s hudodelci, ter s e 
je v srcu zgražal nad to nalogo . Toda postavili bi ga pred vojno sodišče, ako bi s e 
branil, in povelje bi mesto njega gotovo izvršil drug kapitan, ki bi morda izkazoval 
manj usmiljenja nesrečnim žrtvam svetega 
poklica kakor se je namenil on storiti . Tako 
je kapitan Bruilak molčal in pošiljal kaznjenca za kaznjencem v spodnje prostore ladje . 
Nato je stopil za tajnikom v svojo kajuto 
(sobico na ladji) in je podpisal zapisnik . 

To je bilo kmalu končano in kapitan 
je hotel poklicati svoje častnike, da bi s tajnikom pili kozarec vina „na srečno vrnite v 
in srečno vožnjo”, tu pravi Dubois: ,,Se en 
trenutek, gospod kapitan! Opazil si mogoče 
dečka,, ki je z menoj vstopil na krov. To j e 
moj stričnik, Albert Kaurnir, sestrin sin i n 
ob enem moj varovanec . Vzgojil bi ga rad 
v vrlega posestnika plantaž, (naselbina z na 
sadi), zato ga pošiljam prijatelju, ki ima n a 
bregovih Sinamarije velikanske sladkorne 


- 12 

nasade. Veliko uslugo mi napraviš, gospo d 
kapitan, ako vzameš na svojo ladjo teg a 

dečka. Gospod namestnik, na katerega j e 
naslovljeno to pismo, ga potem ob prilik i 
pošlji na določeni kraj . " 

„Moj poslovnik mi popotnikov ne dovoljuje sprejemati”, odgovori kapitan . 

„Tedaj ti za ta slučaj v imenu direktorij a 
napravim dovolilni list . Sploh pa ni potrebno ,
da moj stričnik potuje kot navaden popotnik , 
sprejmi ga kot mornarčka . ” 

Tajnik pokliče svojega stričnika pre d 
kapitana. Albert Kaumir je zdrav in čil deček, 
star približno 12 let, kodrastih las in živahni h 
oči ; na prvi pogled se mora vsakomur dopasti. „Ti hočeš tedaj onstran morja?” vpraš a 
ga prijazno kapitan. „Kaj pa boš delal tam ? ” 

» Hrošče in metulje bom lovil! Imam jih 
sicer že prav lepo zbirko, toda tam dobi m 
veliko lepše in večje kakor so na Francoskem . 
Poleg tega pa postanem tudi naselnik, in 
ko bodem prav bogat, povrnem se zopet 
na Francosko, sezidam nanovo našo župn o 
cerkev, katero so pred par leti razstrelili. " 

» Mogoče postaneš pa celo župnik", reče 
šaljivo kapitan, kateremu je dopadlo odkrito 
vedenje dečkovo . 

» Mogoče", se glasi odgovor, »toda mojstric sovraži duhovnike, on tega ne bo dovolil." „Torej dobro, vzamem te seboj. I n 
ker se mi zdi, da imaš rad duhovnike, jim 
boš po poti stregel.” 


13 — 

Deček se s tem zadovolji in ko kapita n 
konečno tajniku zagotovi, da bodo duhov

iki postreženi ravno tako kot drugi jetniki, 
uda se v to tudi on. Slovo med stricem in 
stričnikom je bilo kratko . Albert tudi ni ime l 
nikakega povoda jokati za nožem, ki j e 
zapuščal ladjo . 

2. Odhod. 
Komaj se je čoln z vladnim tajniko m 
oddaljil za streljaj od „Karente”, ukaže kapitan dvigniti sidro. Prvi mornar zapiska , 
moštvo stopi k vrefenu, s krepkimi rokam i 
ppgrabi drogove in veselo prepevaje let a 
okrog vijaka. Med pokanjem in žvenketanjem 
navijajo se debeli klepi verige sidra n a 
škripec in vlečejo težko sidro iz globočin e 
morja, v katero se je bilo zagrizlo . Ko visi 
na velikem obroču pod jamborom, ki lež i 
poševno črez prvi del ladje, privlečejo njegove lopatičaste roke na stran ladje ter g a 
pritrdijo z vrvmi, ki so tako debele, ko t 
človeška roka. Takoj na to se začne ladj a 
dvigati in na novo povelje ducat mornarje v 
kot mačka spleza na jambor ter razpn e 
vetrovom glavna jadra, začne se, sledeč pri 
tisku krmila premikati v odprto morje . S 
strelom iz topa pozdravi „Karenta” za slov o 
francosko zastavo, ki vihra nad rokfortski m 
pristaniščem in takoj nato se zabliska n a 
nasipu, dvigne se bel oblak smodnika, in 
v odgovor želi grom iz pristaniškega topa 


- 14 

ladji in njenemu nesrečnemu tovoru srečn o 
vožnjo. 

Vse to je bilo Albertu Kaumirju tako , 
novo in lepo, da je komaj brzdal svoje veselje. Veselo petje rnornárjev, njih urno plezanje po konopnjenih lestvah in rajnah, bel a 
jadra, ki so se v vetru napenjala in kot veli 
kanske peruti razprostirala, streljanje iz topo v 
in vedno bolj hitro premikanje velike ladj e 
po lepo kodrastih valovih pristaniškega zaliva, vse to so bile njegovim očem in ušeso m 
tuje stvari, popolno nov užitek . Saj danes 
je videl prvič morje in ladjo — Veselja j e 
plosknil z rokama, ko je top ustrelil, skoči l 
hitro k topničarjem ter jih prosil, naj še 
druge topove izstrelijo . 

„Smodnik moramo hraniti za Angleže” , 
reče smehljaje topničar ter vpraša dečka, al i 
spada med moštvo mornarjev, ali med neprostovoljno družbo, ki je v spodnjih ladjinih prostorih . 

» Vi menite, da spadam med kaznjence ? " 
odgovori mu deček neustrašeno . „No, za m e 
bi to ne bila prav nikaka škoda, kajti me d 
njimi je obilo dobrih in pobožnih mož, — 
mogoče več, kakor med ladjinim moštvom . ” 

Vojaki se zasmejejo odgovoru in tud i 
stari topničar mu ne zameri . » Glej, ga glej , 
ti pa ne prideš v zadrego . Si gotovo jezičen 
Parižan, ali ne? Takoj sem te spoznal p o 
govoru . Bil sem namreč že večkrat v Parizu . 
Pozneje enkrat ti hočem povedati, kako mi 


15 — 

je dopadlo v tem mestu, sedaj pa teci h ka

pitanu, on te kliče. " 

Kapitan stoji pri glavnem jamboru, pole g 

njega pa mornarček Mazgon . Pavel ni skoro 
prav nič večji ko Albert Kaumir, pač pa krepkeje raščen, za njegovo starost zadosti žilavih rok ter vsled vročega solnca zarujavelega obraza . Dobrovoljno se smehljaj e 
opazuje mornarček nežno mestno dete, njegovo belo polt in nežni roki . 

',Ta naj bo moj pomočnik, kapitan? " 
vpraša začuden. „Toda bojim se, da si zlomi 
nežne prste, ako bo moral napraviti vozel iz 
vrvi.” »To je tvoj novi tovariš, Mazgon, s teboj 
naj spi v tvoji sobici . Toda preveč ga n e 
smeš siliti k delu, ker težavnega dela ni š e 
vajen. — V začetku naj ti pomaga pred vsem 
kaznjencem namizno posodje deliti in zope t 
pobirati, ga v kuhinji umivati in zbrisati. 
Pri tem si pač svojih nežnih prstov ne bo polo 
mil." „Prej krožnike”, reče pogumno Albert . 
„Sploh boš pa videl, prijatelj Mazgon, da 
sem močnejši kakor si misliš, in nisem po 
polno zabit. Ako mi pokažeš kako se na 
vrvi zanjka napravi, jo bom znal kmalu tud i 
jaz narediti. Saj tudi poguma mi ne manjka , 

n. pr. po tej konopnjeni lestvi si upam takojplezati. ” 
„To ti za sedaj prepovem”, reče kapitan . 
,,Tedaj seznanita se in ljubita se med seboj . 
Mazgon , najprej mu razkaži ladjo in mu 
razloži njene najvažnejše dele, ako pa po


zvoni k obedu, pripravita se oba za postrežbo. 
Kaurnir, s teboj bom pa pozneje, ko ladj a 

prične svojo pravo pot, še nekoliko govoril. " 

Paul Mazgon vodil je tedaj svojega no 
vega tovariša po krovu in mu imenoval po 
samezne ladjine dele. „Ta ost se irnenuj e 
pleče in to deblo, ki poševno ven moli, se 
imenuje bugsprit ali stožina ; ali si boš za

» Ej, zakaj ne? Pleče, stožina ali bugsprit, saj to ni nič posebnega. ” 

„Ti si zares bolj bistroumen kot se m 
si mislil. Sedaj ti hočem imenovati še ostale 
dele ladje! — No, ali si boš zapomnil tudi 
ta imena?” 

„Hvala ti Pavel ; — nekaj imen sem že 
slišal, toda ne razumem jih . Zakaj se pa ti del i 

ladje imenujejo tako čudno? Prosim te povej mi! ” 

„Tako se imenujejo, več kot meni pa 
tudi tebi ni treba vedeti . Zadnji del ladje 
se imenuje zvezda. Tam je krmilo in pred 
njim hišica, kjer je kompas. Ali veš, kaj je 

» O seveda, to sem se učil v šoli ; kompas 
je škatljica s steklenim pokrovom, skozi katerega se vidi magnetna igla, ki se nemirn o 
suče semintja, dokler ne pokaže proti severu 
tedaj se vstavi . ” 

„Poglej ! — Ti si pa zelo učen, mogoč e 
postaneš še krmilar ali celo kapitan! Ali mi. 
veš mogoče imenovati obe strani ladje?” 


-17 -
„No — imenujeta se pač leva in desna 
stran? " 

„Haha — in ako se obrneš, potem j e 
desna leva in leva desna! Ne, tako neumni 
pa nismo ; kajti tako ne bi nihče vedel, kaj 
bi bilo leva in desna stran. Torej, desno 
stran ladje imenujemo, ako od krmila gledamo proti plečetu — tisto, ki leži ob desn i 
roki, levo pa tisto, ki leži ob levi roki . ” 

» Leva krmilna stran in desna stra n 
krmila. Ravno tako lahko bi jih označil i 
kratko leva in desna stran, ako bi enkrat 
za vselej imenovali, da stoji krmilo na lev i 
strani. Toda vi mornarji morate imeti vedno 
svoje posebne izraze, ki jih nihče ne razume . 
Kaj se imenuje tedaj stran zavetja in stra n 
proti vetru? To sem enkrat v knjigah eital . " 

„Stran proti vetru je tista, kjer se valov i 

razbijajo, tedaj le na strani zavetja je mogoče 
v čolnu se voziti. — Sedaj bi ti moral našteti še imena jader, raju in vrvi, toda to 
bi bilo preveč za enkrat . ” 

„Prav kmalu jih bodem znal vse ime

novati, danes hočem prositi kapitana, .a 
mi dovoli plezati po konopnjeni lestvi . ” 

„Vidim, da imaš pogum, zato te ima m 
vedno rajši. Seveda, sedaj ko je vse mirno , 

ni to nič posebnega ; toda, kadar je vihar , 
ali ako sneži, ko se vsled mraza človek komaj 
na vrvi drži, ladja se pa sernintja guglje , 
tedaj je tudi za najspretnejšega mornarja zel o 

2 


-I 8 -
nevarno priplezati do najvišjega klina, da 
more jadra razpeti ali jih zvezati . " 

Kaj se pravi to : „razpeti” ? 

„Platno do polovice ali še bolj skrajšati, da jih veter ne more popolnoma doseči . 
Sedaj je pa dosti za danes. Sedaj ti pokažem 
še najino sobico, potem te pa peljem v kuhinjo ; kajti prav kmalu bova morala pomagati jedila deliti . ” 

Pavel Mazgon pelje torej dečka p o 
strmi lestvici navzdol in skozi nizek hon,ni k 
do ozke zelo temne pregraje . 

„Tukaj imajo mornarji svoje spalnice , 
tu, boš pa spaval ti! ” 

Ako bi bilo vsaj nekoliko svetlejše i n 
zrak vsaj nekoliko boljši, vzdihne Albert, ki 
take spalnice še ni bil vajen. " 

To nič ne de, čez dan nam veter za 
dosti prepiše naša pluča z dobrim zrakom, 
luči pri spanju pa tudi nihče ne potrebuje . 
Takoj boš videl, da je spodaj pri jetniki h 
v tem oziru veliko, veliko slabše . — Tu v 
levi kot postaviva tvoj kovčeg, na desni ima m 
jaz svoje stvari. Vzemi si eno jabolko, mat i 
mi jih je dala poln zaboj s seboj. Ona je 
namreč branjevka v Rokfortu in mi vedno , 
kadaz odhajam od doma, napolni kovčeg 
s hruškami, jabolki in drugim sadjem." ,,Ah, 
srečni Pavel! Jaz pa nimam več svoje ma-
mice, o Božiču mi je umrla, oče je pa tudi 
že davno mrtev . Tudi bratov in sester nimam ; 


19 — 

imam samo tega strica, ki me je privedel n a 
ladjo ; a tega ne morem ljubiti, ker se m i 

zdi, da je hudoben človek. Trdno torej pričakujem, da bo moj ujec v Kajeni, kamor 
me pošilja, boljši kakor on. " 

„Ubogi revež! Torej si skoraj popolno 

zapuščen na svetu”, reče mornarček s takim 
sočutjem, da je Albertu ganilo srce . Hočem 
ti biti prijatelj in veruj mi, da ti bode m 
vedno zvest . 

„Velja, Pavel, hvala ti! In, ako tudi ni 

sem tako močan kot ti, ti bom morda venda r 
enkrat mogel storiti kako uslugo. Kajti naša 
dekla Rozalija mi je rekla, da sem zelo bo-
gat, in da bom enkrat še velik gospod. In 
veš kaj ? Ako mi bo na morju dop‘ldlo, kupil 
bom veliko ladjo in bom kapitan, ti boš p a 
moj krrnilar. ” 

V tem se zasliši glas zvončka, ki j u 
kliče v kuhinjo. — Končata tedaj svoj pogovor in hitita v kuhinjo, odkoder sledit a 
mornarjem, ki nesejo polne lonce kaše in 
mesa v spodnje prostore. Tu pomagata deliti 
jedila v male kositrene skledice . — Kot roparji planejo navadni zločinci na jedila in 
hočejo vse najboljše ugrabiti duhovnikom , 
ki potrpežljivo čakajo. — Toda stražniki jih 
s puškinimi kopiti poženejo nazaj in tak o 
nastane zopet mir in red . Tu pravi častitljivi duhovnik : „Bratje, ali ne bomo s kratk o 
molitvijo prosili Boga, da nam blagoslovi ta 
jedila, predno jih zavžijem.o?” 


- 20 -

Dobri starček bi bil gotovo opustil pozi v 
k skupni molitvi, ako bi si bil predstavil, 
kako surovo in bogokletno se bodo začeli 
norčevati navadni zločinci, s katerimi so bili 
duhovniki zaprti . 

Albert je stal slučajno prav blizu duhovnika, čigar besede so izzvale tak krohot , 
in ko začuje njegov glas, se nehote stres e 
veselo iznenaden. Obrne se k starč in 
pravi : „Ali niste vi naš dobri stari župnik 
Rozir? Moj Bog, kako pa vi pridete me d 
kaznjence?” 

» Imaš prav, jaz sem stari župnik Rozir 
od Svetega Mihaela v Vendi, tukaj sem pa , 
ker me republikanci dolže vsega hudega . 

Toda kdo si pa ti, ljubi dečko, odkod m e 
poznaš?" 

',Res je tu precej temno, vendar sem 
si mislil, da bodete svojega Alberta Kaumirja , 
ki vam je tolikokrat stregel pri sveti maši , 
takoj spoznali," reče Albert. 

» Albert! Albert Kaumir! Moj dobri 

Albert! Kdo bi te bil tu pričakoval, in š e 
celo kot mornarčka? Kako si zrastel? " 

Z malo besedami pojasni Albert vse 
dobremu župniku. Kmalu potem, ko so Rozirja ujeli, odpeljali v Nant in pozneje 
Rokfort, poklical je stric Alberta in njegov o 
rnater v Pariz . Ko je o Božiču mati, ki je 
bila že dalj časa bolehna, umrla, pisal je 
stric nekemu daljnemu sorodniku v Kajeno , 
ako bi vzel njegovega varovanca k sebi, in 


— 21 
ko je došel odgovor, oddal ga je takoj n a 
ladji Karenti . » In sedaj sem tukaj", konč a 
deček svoje kratko pripovedovanje, »in zelo 
sem srečen, da smem streči vam in drugi m 
pobožnim duhovnikom. Kapitana bom pa 
prosil, da namesto jedi ukaže te hudobne 
ljudi pretepsti, ki pred jedjo niti moliti več 
ne marajo. 

Med tem je nastal zopet mir in red in jedi 

je bilo mogoče deliti brez ovire. Ko sta poznej e 
pobirala mornarčka nože, vilice in kositrene 
skledice, da bi jih omila, zašepeta stari župni k 
Rozir Albertu : »Rad bi govoril s kapitano m 

o tebi. Povej mu to ! — Medtem bodi miren 
in ostani priden in pobožen. Ali še vedn o 
moliš na čast ljubi Mariji in angel ju varuhu ? 
Tako je prav! Ona dva te bosta varovala ! 
Blagoslavljam te, Albert in molil bom za te ! " 
3. Zapisnik . 
Vsled ugodnega vetra je ladja med te m 
dospela do otoka Olerona. Dosedaj kapitan 
ni smel niti za trenutek zapustiti svojeg a 
mesta ; kajti morske pečine so na levi in 
desni strani grozile » Karenti" . Sedaj je pa 
srečno zapeljal med otokom in celino v odprto morje, ki se je v svojem modrem veličanstvu razprostiralo proti jugu in zahodu. 

» Razprostrite vsa jadra, kar jih jambo r 
more nositi, izrabimo dobrodošel severo


- 22 

vzhodnik, naj ladja hiti kakor za stavo! " 
ukazuje kapitan. 

Lepo je gledati, kako mornarji tuinta m 
plezajo in razgrinjajo na dvanajstih krajih 
skoro istočasno belo platno . Albert Kaumir 
stoji poleg svojega prijatelja Mazgona i n 
z zanimanjem opazuje ta prizor ; ker sta 
svoje delo v kuhinji dovršila, bila sta seda j 
zopet prosta. Pavel mu imenuje po vrsti 
jadra, ki se napihujejo v vetru. Razloži mu 
važnost vsakega posebej in se čudi, ker s o 
razobesili popolnoma vsa- jadra . „Tako lep o 
pa ,Karente‘ še nisem videl plavati! ” 

„Toda glej, kako se je nagnila ladja ! 
Moj Bog, prevrnili se bodemo !” zakliče prestrašeni Albert. Silni veter je namreč močn o 
pritisnil ladjo na stran, da so visoki jambori 
stali popolnoma poševno . 

„Glej ga, glej! Pozna se ti, da nisi vaje n 
morja!” smeje se Pavel. „Le nikar se ne 
boj! Ne prevrnemo se tako hitro. Tudi če 
pridejo osti raju pod vodo, kar se večkrat 
zgodi, ako je hud vihar, se pravilno zgrajen a 
ladja, zlasti ako je dobro naložena, ne prekucne. — Na „Karento” se pa v tem ozira 
popolnoma lahko zaneseš . Poglej, kako brz o 
reže valove! " 

Tudi kapitana in njegove častnike j e 
zelo veselilo, da je »Karenta" tako brzo plavala. Kapitan pogleda še enkrat z dalnogledom v daljavi izginjajoči stolp otoka Olerona, odkoder bi se ga, ako bi mu pretila 


— 23 — 

nevarnQst, opozorilo s posebnim znamenjem , 

ter reče : „Zdi se mi, da bomo brez ovi r 
dospeli v Kajeno. Da bi nam le Angleži 
ne pripravili sitnosti! — Odkar smo s e 
namreč bojevali z njimi, križajo vedno o b 
naših obalah. — No, pa iz Olerona ni 
sem opazil ničesar sumljivega; ako bi bil 
sovražnik v bližini, bi bili gotovo opozoril i 
na nevarnost. Vendar prosim, da natančn o 
stražite in mi takoj naznanite, ako opazite 
tuja jadra. ” 

Po teh besedah pozdravi kapitan svoj e 

častnike, gre do krmarja, pazljivo pogled a 
kompas in odide dalje proti krovu. Ko pride 
do mornarčkov, odpošlje Mazgona na glavn i 
jambor, rekoč : „Zajezdi rajno jadra in pri 
veži se na drog, kjer visi zastava, drugače 
mi padeš na tla, — in glej s svojimi risjim i 
očmi natančno proti jugu in zahodu. Ako 
zapaziš tuje jadro, takoj obvesti stražo! ” 

„Hura! Pri tako mirni vožnji je straž a 
na jaderni rajni nad vse prijetna”, zaklič e 
Pavel, in spleza kot veverica na jambor . 

„Ali moram jaz tudi za njim?” vpraš a 

pol pogumno, pol boječe Albert Kaumir . 

„Ne, ti greš z menoj ; povedal mi boš 
kaj iz svojega življenja”, odvrne prijazn o 
kapitan . 

Ko vstopita v njegovo kajuto, mu reče : 
„Sedi semkaj in povej mi, zakaj te pošilj a 
tvoj stric črez morje .” 


24 

Albert zgane z rameni in pravi : „Stric 
želi, da postanem 'naselnik, jaz pa prav ra d 
odhajam od njega. Hiša njegova je namreč 
v temni, neprijazni pariški ulici, prav nič m i 
ni dopadlo v njej. — Kako vse drugače j e 
pač bilo pri Svetem Mihaelu v Vendi! Tam 
so zeleni travniki, gozdovi in solnčnati grički . 
Tam sem lovil metulje in hrošče. Imam jih 
polno zbirko in upam, da si nalovim n a 
oni strani morja še mnogo lepših . Tega sem 
se spomnil in bil sem takoj pripravljen oditi , 
četudi rne je naša stara dekla prosila in m e 
hotela na vsak način pregovoriti, naj ne do 
volim, da rne stric odpošlje črez morje . 

„Ali si rojen pri Sv. Mihaelu v Vendi ? ” 
„Ne, rojen sem v Nantu . Tam je imel 

stari oče prodajalno . Dobro se ga še spominjam. Imel je na glavi belo vlasuljo in 
pri uri je nosil veliko zlato verižico, s kater o 
se je rad igral ; stanoval je v krasni palači. 
Stara Rozalija, naša dekla, povedala mi je , 
da je bil moj oče njegov edini sin, in d a 
je cela hiša in vse drugo kar je v njej i n 
prodajalni, — velika stenska ura, svilen i 
stoli itd. — sedaj moje; očeta in deda mojega utopili so namreč pred štirimi leti v 
Loari, ker so ju hudobni ljudje dolžili, da 
sta udana kralju in duhovnikom. Toda bilo 
bi morda bolje, da bi bil molčal o tem, star a 
Rozalija me je namreč svarila, češ da mo j 
stric in mnogi drugi možje kaj takega n e 
slišijo radi.” 


— 25 — 

„Le mirno in brez skrbi pripoveduj 
dalje”, — potolaži ga kapitan . „Jaz gotovo 
nisem prijatelj onih zverinskih ljudij, ki s o 
tisoče in tisoče nedolžnih bitij umorili i n 
celo Vendo opustošili . Tvoj oče in tvoj de d 
sta torej morala zvestobo do kralja plačat i 
z življenjem? Kako se ti je godilo dalje? ” 

Moja mama bežala je z menoj k Svetemu Mihaelu . Ali veste, kje je to ? V vznožj u 

gore Malhus, globoko v gozdih in griči h 
Gatinskih. Tedaj sem že hodil v šolo. Opat 
Rosir, dobri stari duhovnik pri Svetem Mihaelu, me je nadalje poučeval, naučil me j e 
tudi streči pri sv. maši. Zelo prijetno mi je 

bilo in vedno sem bil vesel, dokler nism o 

izvedeli o očetovi smrti ; od tedaj sva z materjo mnogo, mnogo jokala. Pričeli so se 
boji, dobri ljudje v Vendi so bili prema 
gani, njih vasi in celo gozde so zažgali . 
» Modri" (saj gotovo veste, to so bili vojak i 
Ijudovlade) so pridrli konečno tudi k Svetem u 
Mihaelu in dobri župnik Rosir je moral bežati. Na gori Malhus je našel votlino, v kateri se je skrival ; tam sem ga s svojo mam o 
večkrat obiskal in mu stregel pri sv . maši . 
Nihče od nas ga ni izdal . — Nekega dne 
pred enim letom pride v našo vas moj stric . 
Moja mati, nič ne vem zakaj, bila je vsle d 
njegovega prihoda zelo nevoljna. Dolgo sta 
se prepirala ; materi je dejal, da je svetohlinka! Konečno je izjavil, da je moj varu h 
ter me bo vzel seboj v Pariz. Mama je jo


- 26 

kala in ni hotela o tern ničesar slišati ; ko 
ji pa začne žugati s silo in ji pokaže svoj o 
trobojno prevezo, sklenila je preseliti se tudi 
ona v Pariz ; zapustiti rne ni hotela na nobe n 
način. Ah, dobri gospod kapitan, kako zel o 
sva se midva ljubila! Konečno mi ljuba ma-
mica zboli, bilo ji je vedno hujše in o Božiču je umrla. Kako milo sem jokal ! — Toda, 
ali ni res, ona je sedaj v nebesih in moli 
za me? — Saj mi je obljubila, ko mi j e 
zadnji večer delala križ na čelo . In tisto noč 
je potem umrla . — Stara Rozalija mi je povedala, da si je mnogokrat želela gospod a 
Rosirja, ki bi ji prinesel zadnjo popotnico , 
ljubega Izveliearja v svetem Rešnjem Telesu . 
Toda župnik Rosir bil je daleč od Pariza v 
svoji votlini na gori Malhus ali morda cel o 
že v ječi. " 

Tako je pripovedoval deček dalje i n 
njegovo otročje nedolžno pripovedovanje j e 
ganilo dobrega kapitana . Brzo si otre solz o 
raz oči in pravi : „Albert, Izveličar, katerega 
je želela zaužiti pri sv. obhajilu, došel je v 
duhovni obliki v srce tvoje matere. Edino 
to mora biti dandanes na Francoskem tolažb a 
vseh katoličanov in tudi moja, kajti, — 
vendar pa še vedno trdno pričakujem, d a 
se v naši domovini obrne zopet vse na bolje . 
Po materini smrti te je tedaj stric pregovoril, 
da pojdi v Kajeno? — Ubogi deček! — Mogoče 
je pa boljše tako ! Zdi se mi namreč, da zrak 
v tajnikovi hiši za te ne bi bil priporočljiv.” 


--- 27 

Albert je mislil, da govori kapitan o navadnem zraku ; a skrbni mož je s tem misli l 
nevarno družbo in slabo vzgojo, ki bi ne

dolžnega dečka v stričevi hiši najbrže po 
kvarila. Hoteč dečka odsloviti, vstane poveljnik ladje in reče prijazno : »Premisliti 
hočem, s čim ti morem pomagati, ko dojdemo v Kajeno. Do tedaj občuj s Pavlom 
Mazgonom, ker je priden deček. " 

„Ah, gospod kapitan še nekaj!” zaklič e 
Albert, spomnivši se naročila starega župnika. „Premislite, dobri župnik Rosir, o d 
Svetega Mihaela je na naši ladji med kaznjenci. Spoznal sem ga, ko smo delili jetnikom hrano. Ta gotovo ni ničesar hudega 
zakrivil. Izpustite ga tedaj! — Grozovit o 
mora biti namreč bivanje v spodnjem prostoru ladje! — A neprijetnejši kot smrad ,
so pa hudobni ljudje, ki duhovnikom niti 
moliti ne puste, ampak preklinjajo in se 
norčujejo iz njih, da mi je skoraj slabo po 
stalo, ko sem jih slišal. Dobri župnik Rosir 
mi je naročil, da bi rad govoril z vami i n 
sicer o zadevi, ki se tiče mojega strica . Ali 
naj ga pokličem? ” 

,,Dobro! Pokliči ga tedaj! — Tako jhočem tudi ukazati, da smejo jetniki pri 
mirni vožnji črez dan srkati sveži zrak n a 
krovu ladje. Popolnoma sem prepričan, da 
je tvoj stari župnik z vsemi drugimi duhovniki vred nedolžen ; ako bi bilo v moji moči , 
bi njega in druge takoj izpustil, toda žali


- 28 

bog, to ni mogoče! — Tedaj privedi m i 
župnika Rosirja! " 

Par minut pozneje vstopi v celico siv i 

župnik, katerega sprejme kapitan z največji m 
spoštovanjem . Odkritosrčno izjavi, da ob 
žaluje obupno stanje duhovnikov na ladj i 
ter obljubi, da bo skušal njih položaj p o 
možnosti olajšati, in konečno napelje po 
govor na Alberta in njegovega strica. Tu 
izve, da ni nihče drugi kot vladni tajni k 
Dubois (Diboa) ukrivil smrt Albertovem u 
dedu in očetu. Zupnik Rosir pripoveduj e 
sledeče : „Dubois je moža svoje edine sestre 
zatožil v klubu Jakobincev in s tem povzročil , 
da je svaka in njegovega očeta revolucijsk o 
sodišče s sto drugimi častitljivimi poštenjak i 
ukazalo utopiti v reki Loari. Kaj je hotel 
s tem doseči, je jasno : Dubois, ki je svoje 
precej veliko premoženje zapravil, je hote l 
postati varuh malega Alberta in kot ta k 
oskrbnik ogromnega premoženja svetovno 
znane bogate trgovske hiše Kaumirjev . In 
ko je sedaj umrla njegova sestra, ki bi mogl a 
braniti pravice ubogega dečka, ga hoče kratko 
malo pregnati izpred oči . To sem vam hotel 
povedati, gospod kapitan, ter vas iskren o 
prosim, pomagajte ubogemu dečku po svoji h 
močeh ! ” 

Kapitan prikima in pravi : » Ko mi je 
deček pripovedoval svojo povest, sem si tako jpredstavljal vse skoraj tako, kakor se j e 
resnično dogodilo . Seveda vladni tajnik si 


- 29 

more dovoliti tako nevarno igro ; pa saj j e 

znano, da so lopovi njegove vrste že večkra t 
napravili še hujše zločine, da so si pridobil i 
milijone. O, ko bi bil le sumil tedaj, ko j e 
stal na krovu ladje, kak junak s troho jn o 
prevezo stoji pred menoj . Tako resnično ,
kot se imenujem Brilak, bi ga ukazal uide 
niti in odvesti v Kajeno! " 

„To bi vam gotovo škodovalo ; kajti 
postavno mu dosedaj zločina ne morem o 
dokazati. Za smrt obeh Kaumirjev odgovorn o 
je revolucijsko sodišče, in kot dečkov varu h 
ima nad njim svoje pravice ; kako daleč te 
sežejo, mi seveda ni znano . ” 

„S čim tedaj moremo dečku pomagati? ” 
vpraša kapitan. 

„Prosim vas, napravite zapisnik, kak o 

Vam je vladni tajnik Dubois izročil teg a 
dečka kot svojega stričnika . To listino podpišeta vi in morda tudi jaz, ker dečka osebn o 
poznam, in ž njo bo pozneje gotovo moge l 
dokazati, da je on pravi dedič velikega premoženja ; kajti deček nima sicer prav nikak e 
listine . ” 

» To hočem takoj storiti in vi se bodet e 
podpisali ter priložili zapisniku svojo svedočbo. Napraviti pa hočemo še en prepis 
tega zapisnika, katerega tudi podpiševa te r 
ga odpošljem s primernim pojasnilom svojemu advokatu Leblanku v Pariz takoj, k o 
dospemo v Kajeno . V resnici, prava sreč a 
je, da ste vi tukaj, gospod Rosir!" 


— 30 — 

Takoj se vsede kapitan k svoji pisaln i 
mizi ter sestavi važno listino . V par minutah 
jo izgotovi in jo prebere župniku. Nato se 
podpiše in pritisne poleg svojega imena tud i 
svoj pečat, župnik Rosir se tudi podpiše in 
priloži svojo izjavo. Kapitan začne zapisnik 
še enkrat pisati, ta prepis je sklenil poslati 
v Pariz. — Komaj pa konča prvo vrstico, 
vstopi v celico častnik ter naznani, da j e 
stražnik na jamboru zapazil v bližini sumljive ladje. 

» Gospod župnik, vzemite za sedaj sam o 

to listino, drugo končava pozneje", zakliče 
kapitan, vrže pero na mizo in odhiti na kro v 
gledat kake ladje so v bllžlni. 

4. Morska bitka. 
» Karenta" je plula jugozahodno črez 
Biskajski zaliv proti severozahodnemu rtu 
Španije, in nizke francoske obale so p r 
stemu očesu pravkar izginile, ko je stopi 
kapitan na krov . Hitro spleza z enim častnikom na glavni jambor in gleda skozi naj 
boljši dalnogled proti zahodu, odkoder so 
se bližale tuje ladje . — Cez nekoliko trenutkov izroči dalnogled častniku in pravi : 
»Angleško brodovje, ako se ne motim. " 

Castnik pogleda ravno proti tej stran i 
in reče : „Brezdvomno, Angleži se bližajo ! 
Štiri bojne ladje plovejo druga za drugo.” 


-31 
„Nespametno bi bilo pričeti z njimi boj , 
treba mi bode torej poizkusiti, ako morem o 
težkim bojnim ladjam uiti . Da bi le vedno 
pihal ugoden veter! — Zapeljati hočem o 
južno in sicer kolikor mogoče blizu obrežja ; 
kakor hitro se bo pa stemnilo, obrnemo svojo 
smer naravnost proti zahodu. Potem pa naj nas 
jutri ujamejo, ako jirn bo mogoče . ,Karenta ‘ 
je prav dobra jadernica .” — Kapitan Brila k 
se je hotel ravno vrniti na krov, da bi izvrši l 
svoj načrt, v tem pa zakliče mornarček NMazgo n 
nad njim : „Ahoi! Na jugu vidim ladje! ” 

Kapitan nastavi svoj dalnogled proti 
jugu ter prebledi . Ne da bi kaj govoril, izroči dalnogled častniku . „Pri vseh vetrovi h 
neba!” zakliče ta, zopet Angleži! Bliža se 
celo brodovje, najmanj 6 ladij že vidim i n 
na obzorju se prikazuje še sedma in osma ! 
Kaj pa sedaj?" 

„Sedaj smo v bližini° izliva reke Gironde. 
Odpljujmo tedaj tja. Topovi kordouanskega 
zvonika bodo morda pregnali Angleže . Mogoče nas pa dosedaj sploh še niso zapazili 
in odplovejo mirno mirno nas, tako, da moremo jutri veselo nadaljevati svojo pot. ” 

„Toda rešitev v Girondin zaliv ni bre z 
nevarnosti! Ravno zaradi Angležev so odstranili vsa znamenja, ki so svarila pred peščenim morskim dnom. Toda poskusimo, to 
je edina naša rešitev! — Kajti čez pol ure 
nas Angleži gotovo zapazijo, in prav gotov o 
bodo lovili ,Karento‘.” 


-32 -
V največji naglici spleza kapitan nazajna krov in prične poveljevati. Najprej so 
kaznjence odvedli v spodnje dele ladje i n 
krov pripravili za boj, to se pravi vse, kar 
bi lahko delalo napotje so odstranili, nabil i 
topove, odprli zaboje streliva in topničarj i 
so nastopili k topovom . Medtem se „Karenta ” 
obrne proti severovzhodu, da bi dosegla v 
tej smeri izliv reke Gironde . Seveda je pr i 
tem le počasi pljula, toda angleške ladje ,
ki so jih prvič zapazili na severni strani, s o 
mogle veter bolje izkoristiti so bile tak o 
vsake četrt ure bližje »Karenti". 

„Ali hočemo poskusiti med severnim i n 
južnim angleškim brodovjem uiti proti jugozahodu?” vpraša kapitan svoje častnike. Ti 
pa odmajejo z glavo misleč, da je že prepozno. — Med tem zaide solnce. V njegovi h 
zadnjih žarkih zapazi Pavel Mazgon zvonik 
trdnjave Kordouan na malem otoku v izliv u 
reke Gironde . » Ahoi — suha zemlja!" za 
kriči iz svojega opazovališča in čez nekajtrenutkov se prepriča z dalnogledom, da je 
v resnici zaželjena trdnjava v bližini . 

Kapitan pravi : » Zadnji čas je, da vidim o 
trdnjavo, kajti angleške ladje so nas že za 
čele preganjati." In res je poskušala ena 
angleška ladja pripluti med „Karenco” in 
morsko obal jo, da bi s tem prestrigla izho d 
„Karenti” v Girondo, druga pa je plul a 
proti zahodu, da bi jo napadla od te 
strani ; druge so prihajale od severa in se 


33 

bližale bolj in bolj. Skozi dalnogled je že 

bilo mogoče prešteti cevi topov . Južno brodovje zaradi severovzhodnika ni moglo priti 
na to mesto, a se je vstavilo na jugu ter 
s tem „Karenti” zabranjevalo izhod prot i 
tej strani . 

„Na vsak način moramo poskušati uteč i 

3 Girondin izliv. — To je naša edina re

šitev”, reče kapitan, » mogoče privabimo z a 
seboj tudi Angleže, ki se bodo v nevarni h 
sipinah gotovo ponesrečili . " 

„Mogoče se nam celo posreči zapeljati 

3 izliv, saj sedaj stoji morje visoko”, prav i 

prvi častnik. Druge poti sploh ni, da nas 
sovražnik potopi, ali se mu moramo udati , 
o čemur seveda ni govora, ali pa poskusim o 
3 temi nevarno pot v izliv . " 

Kapitan razdeli tedaj svoja povelja . Marsikatera jadra so obrnili in prestavili, krmi

lar je storil, kar je bilo v njegovih močeh , 
da je obrnil ladjo od nasprotnega vetra, ka r 
se mu je sicer posrečilo, a rabil je zato najmanj 
dvakrat toliko časa kot sicer, in znočilo s e 
je predno so dosegli pot v izliv . 

Medtem se približa prva angleška ladj a 
tako zelo „Karenti”, da bi jo mogla zadet i 
s topovo krogljo, ter pozove Francoze, naj 
se udajo. „Tega naš kapitan ne bo storil ” 

reče proti Albertu Pavel Mazgon, ki je ž e 
davno prilezel iz svojega opazovališča zope t 
na krov. »Angleži imajo sicer štirikrat toliko 
topov kot mi, toda zastave jim naš kapita n 

3 


- 34 

nikdar ne izroči. Takoj se prične ples. Midva 
bodeva zdravniku pomagala obvezovati ranjence. " 

Kapitan se prav nič ne briga za anglešk o 
zahtevo, na vse načine se pa trudi doseč i 
manj nevarno cesto na severni strani korduanskega stolpa . V odločilnem trenutku utihn e 
veter ; jadra počasi omahnejo na jambor. 

„0 jej”, vzklikne Mazgon proti Albertu , 
„sedaj se bo morje dvignilo in nas zažen e 
na najbolj plitvo mesto, in ko bo zopet 
padlo, ostanemo na sipini! ” 

» Boljše je, da se zapičimo v peščeno 
dno morja, kakor da se udarno", reče kapitan. » Rešilo se bo vsaj naše moštvo i n 
ladje ne bodo mogli kot plen odpeljati n a 
Angleško. " 

Na (sovražni ladji se v tem trenutku po 
sveti smodnik, — topova kroglja je priletel a 
na „Karento” in je raztrgala prvo jadro . 

„Aha, Angleži se tudi bojijo, da bi jim 
ušli. Odgovorite jim, toda dobro merite — 
tedaj — Ogenj! ” 

Z grozovitim pokom se naenkrat sprožijo topovi na » arenti", a še z močnejši m 
jim odgovore Angleži . 

„Skloni se za branišée”, zakriči Mazgo n 
svojemu prijatelju in ga potegne za utrdbo . 
Toča topovih krogelj zažvižga nad krovom ; 
nekatere se bobneče odbijejo ob bočni stran i 
ladje in raz jambor padejo kosovi razbiti h 
jadernih rajn . 


— 35 — 

„Plačajte jim to!” kriči kapitan topničarjem, ki so z mrzlično hitrostjo nabijal i 
topove, — „prestavite topove iz desne na levo 
stran, kajti ladje ne moremo ve'' obrniti . 
Poglejte, Angleži so zopet izproži~l ; merite 
tja, kjer ste zapazili blisk, — . Ogenj! ” 

Skoraj ravno v istem trenutku kot „Karenta” izprožili so zopet Angleži, a sedaj 
so njih krogi je zadele bolje. Obupni klici 

bolečin se slišijo tuintam po krovu, ki se j e 
porudečil s krvjo . 

Tudi hrabri kapitan se je zgrudil n a 
svojem mestu. S težavo se je oprl na komolec in rekel : » Nič ne stori! Nabite vnovič 
topove! Streljajte dalje! — Ne brigajte 
se za me! — Poročnik Durand poveljujte 
mesto mene!" Nato so ga odnesli v njegovo , celico . 

Cez nekaj trenutkov pride k njem u 
zdravnik in mu skuša obvezati rano, Alber t 
in Pavel sta pa prinesla v sobico vodo i n 
razne obveze. „Je vse zastonj”, reče kapitan , 
» čutim, da mi gre h koncu !" Gospod doktor , 
prihranite si nepotrebni trud in posvetit e 
svojo skrb drugim ranjencem, katerim morete morda še rešiti življenje . Albert Kaurnir , 
pokliči hitro svojega prijatelja duhovnik a 
Rosirja! Podvizaj se ! 

Albert odhiti v spodnji prostor ladje , 
a straža mu nabrani uhod . » Kakor hitro odprem vrata, bodo hoteli s silo na krov. Poslušaj samo, kako divje kričijo in razbijajo " 

3-, 


-36 --
reče mu mornar. Šele ko privede Albert še 
par mornarjev, ki bi pomagali stražniku , 
rnu ta odpre. Obupno vpitje zazveni iz tem 
nega prwtora in le z bajoneti je zabranil a 
straža, da so ostali kaznjenci v zaporu. Vsled 
grmenja topov in par krogelj, ki so treskajo č 
prevrtale ladjino steno, je večina navadni h 
zločincev strahu skoraj zblaznela. Zastonj 
so jih skušali duhovniki pomiriti, da so jim 
svetovali pobožno moliti in se skesano izpovedati svojih grehov. — Le ,malo jih je 
sledilo ; večina je pa v obupu preklinjala 
vsled strahu. 

Albert je moral zbrati vse svoje moč i 
in ves pogum, ko je vstopil v ta kraj, k i 
se mu je zdel kot predsoba pekla . Toda 
spomnil se je na duhovnike, ki so bili za 
prti poleg hudodelcev in ta misel mu je dal a 
pogum . „Saj je več svetih angeljev notri ko t 
hudobnih ljudi”, izgovori in pogumno vstopi . 

» Gospod Rosir!" zakliče s svojim čisti m 
otročjim glasom . „Kje ste. Pridite hitro sernkaj! Bojim se, da bo dobri kapitan umrl! ” 

Stari župnik spozna takoj njegov gla s 
in odgovori : „Pridem, pridem!” — Toda trajalo je dolgo, gredno se je dobri starček 
preril skozi -gnječo do vrat . 

Ko vstopita Albert in Župnik Rosir v 
kapitanovo celico, zakliče Pavel, ki je edin i 
ostal pri bolniku : „Hvala Bogu, da sta vendar 
prišla, ubožec vaju je vedno klical . Kapitan, 
kapitan! Albert in stari župnik sta tukaj .” 


— 37 — 

Kapitan odpre oči in s slabim glasom 
izpregovori : „Dobro, dobro . Ne izgubite mojega izpričevala, mogoče bo pomagalo dečku ,
da doseže pravico. Toda naj ostane vse tajno,
vse tajno, v Kajeni . Ali razumete? ” 

„Gotovo dragi prijatelj”, ódgovori stari 

župnik ter poklekne k umirajočemu. Toda 
sedaj je treba vam samemu skrbeti še z a 
večjo dedščino, skrbeti vam je, da pridet e 
v nebesa . — Mislimo sedaj samo na to . " 
Zupnik da dečkoma znamenje, naj zapustita 
celico. Kolikor je bilo mogoče, pripravil je 
kapitana za sveto spoved, vzbudil mu ke s 
in obžalovanje in ga slednjič odvezal njegovih grehov v trdni nadi, da bo duša umirajočega očiščena stopila pred prestol Več 
nega Sodnika . 

Ko je opravil duhovnik z umirajoči m 
zakrament svete pokore, pridrvi v celic o 
častnik in vzklikne : » Zmaga! Ko smo zadnjič ustrelili in ko so začeli tudi topovi iz 
trdnjave streljati na angleško ladjo, so Anglež i ,, 
odjadrali! " 

„Zmaga, zmaga!” reče umirajoči z zadnjim naporom svojih moči ter se hoče dvigniti. Vesela novica prinesla mu je smrt ; z 
globokim vzdihljajem omahne in čista kr i 
mu priteče iz bledih ustnic . 

V tem trenutku se začuti grozen sunek , 
da se vsi na ladji zgrudijo na tla. » Karenta " 
se je popolnoma razbila.' 


- 38 

» Trčili smo na breg, ali na morsko pečino!" ' zakliče častnik . 
„0 jej ! Sedaj bomo utonili”, reče Alber t 
svojemu prijatelju . 

»Kaj ti pride na um? Ladja se niti n e 
more pogrezniti, ker njen spodnji del, hrbtica , 

tiči v pesku in pri tako mirnem morju j e 
igrača se s čolni rešiti na breg" ' tolaži ga 
mornarček . 

5. Na krovu » Dekade" . 
Drugi dan je ležala „Karenta” popolnoma na levo stran nagnjena v meter globoki vodi . Streljaj severno od ladje se vidi 
zidovje kordouanske trdnjave ; proti jugu 

precej daleč se pa blišči obrežje rta Grave ;
med otokom, na katerem je trdnjava in 
med rtom se razprostirajo obsežne sipine ,
ki so sedaj, ker je morje nizko, popolnoma 
suhe. Neštevilno morskih ptic leta vriščeče 
semtertja in pobira najrazličnejše morske 
:živali, ki jih je upadla voda pustila na peščenih tleh. 

„Ali ti nisem rekel, da ne bomo utonili ? 
Poglej, skoraj na suhem smo! Bila je prav a 

sreča za nas, da se je ladja razbila in ob 
tičala v pesku ; kajti trup ladje so angleške 
krogle pošteno prevrtale in skozi te luknj e 
je pritekalo toliko vode, da bi se bili najbrž 
morali pogrezniti do morskega dna. Tako 
mi je razložil naš tesar.” 


- 39 

„Toda poglej, kako poševno stoji kro v 
in kako globoko leže jambori! Ali bo mo

goče kdaj ladjo dvigniti?” vpraša Albert 
Mazgona, ki mu je zopet danes razlagal vs e 
podrobnosti . 

„Gotovo ! V eni uri morje zopet narast e 
in tedaj voda gotovo dvigne ladjo. Mogoče 
se posreči ladjo celo popraviti, toda prot i 
Kajeni eno leto gotovo ne bode plula . ” 

„O, škoda ! Tedaj pa moram zopet naza j 
k stricu! In vendar je rekel dobri župni k 
Rosir, da je veliko bolje za me, da odide m 
v Kajeno in tudi pokojni kapitan je temu 
pritrdil. Tudi od tebe Pavel, bi se zelo ne-

rad ločil. ” 
» Mogoče se bodeva pa vendar še skupa jvozila. Glej, v Kordouanu so vendar zapazil i 
naša znamenja, in se sedaj v dveh čolnih 
peljejo k nam. Kmalu bodemo slišali, ali 
nam morejo pomagati . " 

Preiskava „Karente” je dognala, da j o 
bo treba temeljito popraviti, predno bo sposobna zopet za morje. Težke topove in 
jambore ji bo treba odvzeti ; le na ta način 
jo bo mogoče prepeljati v Bordoško luko ,
kjer jo popravijo. Trdnjavski poveljnik od 
pošlje takoj najhitrejšo ladjico po Girond i 
v Bordo, da sporoči nesrečo „Karente” i n 
vpraša, kaj je storiti s kaznjenci . Namest o 
odgovora priplove nazaj ladja „Dekada” po d 
poveljstvom kapitana Vileta z naročilom, da 


- 4 O

prevzame vse blago in moštvo ladje » Ka-
rente" in ga pripelje v Kajeno . 
„Dekada” je stara, le za silo porabna 
ladja, precej manjša kot „Karenta” . Zasidra 

se kolikor najbližje mogoče zraven v pesk u 
tičeče ladje, in takoj se prične prekladanje . 
Spodnji del ladje, ki bi irnel sprejeti skora j 
200 kaznjencev, je bil za toliko število preozek. Kljub temu so jih vendar stlačili vanj . 
Kapitan, zagrizen jakobinec in sovražnik 
duhovnikov, se je le norčeval, ko mu je 
zdravnik pravil, da je prostor v spodnjem del u 
ladje za tako število premajhen . »Nič ne 
stori, ako se polovica teh črnih tičev zaduši , 
dojile jih še vedno zadosti v Kajeno. Splošno 
pa poznam namen naše vlade . Kajeno imenujejo, da se razlikuje od krvave, „suh o 
giljotino”, se smeje tnali, zelenorumeni člove k 
strupenega pogleda. 

»Veš kaj, meni se novi kapitan prav 
nič ne dopade, zdi se mi, da dobre duhovnike bolj zaničuje kakor navadne zločince", — 
reče zvečer prvega dne Albert Kaurnir svojemu prijatelju Mazgonu. 

„Meni se ne dopade niti ladja, niti kapitan”, zašepeče Pavel . Joda pazi, da nihče 
ne sliši najinega pogovora! Takoj bi na s 
ukazal privezati k jarnboru in nas bičati s 
korobačem. In rečem ti, to boli! — No, ti 
pravzaprav ne spadaš k moštvu, bilo b i 
morda bolje za te, da pišeš svojemu stricu , 
onemu namreč s tribarvno prevezo, naj ti 


- 4 l 

preskrbi drugo ladjo, da se pripelješ v 
Kajeno. " 

» E kaj! Ako že moram v Kajeno, se 
pa peljem najrajše s teboj . Tudi dobrega 
župnika Rosirja ne moremo zapustiti . V tej 

grozni luknji spodaj bo starček gotovo kmal u 
obolel, kajti že sedaj je zelo slaboten . Potem 
mu bom morda mogel semintja kako tvoj e 
jabolko darovati . " 

„Seveda, dokler jih bo še kaj”, se smeje 

mornarček Mazgon ; » ako jih boš pa tudi 
v bodoče vsak dan polovico ducata, jih b o 
kmalu zmanjkalo . " 

„Prav imaš Pavel in dobro, da m e 
opomniš ; kajti računstvo in gospodarstv o 
me ni nikdar veselilo. Od danes naprej ji h 
pa hočem hraniti, da moreva z njimi ubožce m 
veselje napraviti . ” 

„To je pametna misel Albert . Dobro 
hraniva jabolka za bolnike. To bo moja 
mama vesela, ko ji povem . Ona je namre č 
pobožna žena, in bi bila prišla pred leti 
kmalu pred revolucijsko sodišče, ker je zagovarjala duhovni, . ” 

Skoraj mesec dni je trajalo, predno j e 
„Dekada” odplula . To so bili hudi časi z a 
uboge duhovnike, ki so le prav redkokedajsmeli priti na krov, da so se nasrkali svežega zraka. Sedaj je bilo njihovo stanje še 
obupne jše. Kapitan Vilete je plul namreč 
pod napačno zastavo počasi ob francosko 
španski obali, da bi ušel Angležem, ki so 


- 42 

s svojim brodovjem križarili po Biskajske m 
zalivu in strogo pazili na francoske ladje . — 
Po cele tedne ni dovolil kaznjencem na krov , 
da bi jih Angleži ne zapazili in spoznali , 
kake _vrste ladjo imajo pred seboj . 

Lastniki so mu očitali rekoč : „Saj j e 
vendar časa dovolj, da pošljemo uboge kaznjence zopet v njihov temni brlog, kako r 
hitro zapazimo v bližini sumljive ladje . Zdravnik je tudi že izjavil, da borno imeli na krovu 
nalezljivo kugo, predno dospemo v sredino 
oceana, ako bomo z jetniki še naprej tako 
jako ravnali . 

Toda kapitana ni bilo mogoče pregovoriti, da bi ravnal bolj usmiljeno' z nesrečneži : „Oni so sovražniki nerazrušljive republike! Zaslužili so smrt, zlasti pa menih i 
in duhovniki!” 

Ko izreče o duhovnikih še par grdi h 
psovk, odide od častnikov. Pavel Mazgon 
in Albert Kaumir sta slišala njegove besede : 
„Fuj, kaj takega ne bi bil kapitan Brilak 
nikdar izustil”, — reče Albert precej glasno . 

„Albert, pazi, meni se zdi, da te je slišal, 

to ti enkrat gotovo plača”, svari Mazgon . 

»Ali morda ni res? Ali ni kapitan Brilak 
lepše ravnal z duhovniki, ali ni vedno s spoštovanjem govoril o njih. In vendar je imel 
pogum javno pod francosko zastavo poveljevati in je tudi padel v boju. " 

Kapitan je te bolj pogumne kot pre

mišljene dečkove besede približno razumel, 


— 43 -
v veliki jezi se obrne in zakriči nad Albertom : 
»Kaj si govoril sedaj? — Ponovi svoje 
besede !,," 

Deček se sicer prestraši, vendar pa od 
ločno pove, da je kapitan Brilak duhovnik e 
bolj spoštoval, in je vendar pókazal, da j e 
hraber mož. " 

» Ti si rekel več, ti si dejal, da sem 
bojazljivec!" zakriči Vilete. 

»Tega pa nisem rekel . "
„Ne, tako pa res ni dejal”, pritrdi Pavel ,


hoteč pomagati svojemu prijatelju. 

„Toda tako si mislil, namigniti si hote l 
na to! Tvoje mnenje sem dobro razumel . 
Zagovarjaj se, ako se moreš! ” 

„Da, res je, — nočem lagati, mislil se m 
si, da je treba manj poguma, ako se zmerj a 
duhovnike, kakor pa se obnašati tako, ko t 
se je naš umrli kapitan”, odgovori Albert . 

„Tvoj kapitan se je resnično prav ne 
rodno vedel!” reče Vilete. „Toda posluša jdeček, ako bi ne bil stričnik vladnega tajnika Duboisa, dal bi te bičati, ker si tak o 
predrzen. — Ker se tiče stvar samo moje 
osebe in ker je tvoj stric vrl jakobinec, t i 
hočem tokrat prizanesti. — Toda stoj! — 
Sedaj sem se spomnil! Tega ti pa ne sme m 
odpustiti! Zatožili so te namreč, da redn o 
podtikaš enemu teh črnih izdajalcev jabolka . 
Ali je res? ” 

» To ni nikak izdajalec, marveč je častitlji v 
mož", odgovori razžaljeno Albert . 


- 44 

„In ti mu daješ jabolka! Kje pa si jabolka dobil ? — Dobiti jih nisi mogel drugod , 
kot v naši shrambi. Ker si tedaj kradel, dobiš 

12 udarcev s korobačem”, odredi kapitan, 
hoteč se maščevati nad mornarčkom . 

„Tat pa nisem! Ni res, da sem kradel 
jabolka!” se zajoka Albert . 

„Kapitan, jabolka je dobil od mene, i n 
rneni jih je dala moja mati, ki je branjevk a 

v Rokfortu”, reče Pavel ter stopi pogumn o 
pred svojega poveljnika . 

„Seveda, kdo vama to veruje. Ukradla 
sta jabolka skupaj in sedaj zagovarjata dru g 
drugega! Ti boš kaznovan ravno tako ko t 
ta predrzneš, ki rne je imenoval strahopetneža! — Oba sta grešila, ker sta dajala bre z 
dovoljenja jabolka jetnikom, za kazen pojdita 
48 ur v luknjo k kaznjencem . Med tem časom bom zadevo preiskal in gorje vama, ako 
se dokaže, da sta vendarle kradla jabolka . ” 

„Toda preiščite vendar zadevo, predn o 
naju krivično kaznujete!” zakliče Albert, k i 
se je razjaril vsled take krivice . „Jaz sam 
sem dajal svoja jabolka dobremu župniku 
od Svetega Mihaela in ako je to kaznjivo ,
zaprite rne samega v spodnji prostor ladje! ” 

„To je pa že preveč upornosti! Zat o 
jih- dobiš najprej 12 s korobačem in pote m 
te zaprejo k tvojemu svetemu župniku i z 
Vende, ki naj te potem pri kruhu in vodi — 
tolaži.” 


— 45 -
Tu niso nič pomagale Pavlove prošnje . 
„Bodi vesel, da si sam-ušel kazni!” zakriči 
nad njim kapitan in pokliče mornarja, kateremu naroči, naj udari dečka dvanajstkrat 
s korobačem . Le nerad ga mornar uboga . 
Slekel je Albertu jopič in ga privezal k jam 
boru. »Kapitan, naj zadostuje za danes samo 
strah, zaprosi mornar, „bojim se, da dečk u 
zlomim hrbtenico . ” 

» Ako me na kolenih prosi odpuščanj a 
in prizna, da je kradel jabolka, pa mu odpustim za danes", reče kapitan. 

Albert pa odgovori : » Dobri Ivan le 

udari, četudi mi zlomiš hrbtenico . Lagati 
ne morem, rajše imam, da me pretepete d o 
smrti. In ako me ubijete za to, ker sem dajal 
ubogemu Rosirju jabolka, namesto, da bi jih 
bil sam pojedel, pridem gotovo v nebesa . 
Le udari tedaj v božjem imenu! " 

Mornar zavihti tedaj močno korobač ,
vendar pa udarec v zraku tako pridrži, d a 
le rahlo zadene dečkov hrbet. Enkrat ga je 
pa vendar močno udaril . Albert se je mil o 
jokal. Sedaj prosijo častniki kapitana, ki s o 
pogumnega dečka radi imeli, naj mu od 
pusti, a nič ni pomagalo. Ukazal ga je odvesti v spodnje prostore . 

Solznih oči je pripovedoval dogodek 
župniku Rosirju . „Tvojo veliko ljubezen d o 
mene so ti tedaj s korobačem plačali, ubogi 
Albert”, vzdihne župnik . »Toliko večji bo 
za to tvoje plačilo v nebesih . Jabolka, ki 


- 46 

si si jih od ust pritrgal in zraven še vs e 
udarce, ki si jih prejel za me, si je ange l 

varuh napisal, in ljubi Bog ti bo vse tisoč 
krat povrnil. In mogoče ti je ravno s tem 
naklonil že real del svojega plačila . Mend a 
je to božja volja, da mi je omogočeno n a 
ta način govoriti delj časa s teboj, kajti do 
sedaj mi tega v gnječi in v tistih par trenutkih, kadar si s Pavlom Mazgonom pomagal deliti hrano, ni bilo mogoče . Sedajimava pa zadosti časa in brez skrbi ti bo m 
lahko vse povedal predno umrjem, kar m i 
leži na srcu. Kmalu me namreč pokliče Bog 
k sebi. 

Sedaj je povedal župnik Rosir dečku 
vse, kar sta se dogovorila s kapitanom Bri 
lakom, in kot priče po-kliče k svojemu ležišču 
nekaj mlajših močnejših duhovnikov ter ji m 
reče : » Trdno upam, da v naši ljubi Francij i 
katoliška vera v kratkem zopet zmaga. Tedajse vi, bratje moji, vrnete v domovino. Prosim 
vas, zavzemite se te uboge sirote, katere bi 
se brezbožni stric rad iznebil, da bi se po 
lastil velikega premoženja. Kapitan Brila k 
me je zagotovil svoje pomoči, a je žalibog 
umrl ; izročil mi je dragoceno pisanje, ki b o 
enkrat dečku služilo, da se izkaže kot glavnega dediča trgovske hiše Kaumirjev . Tu je ! " 

Ko je prebral pričam vsebino dragocen e 
listine, izroči jo dečku z naročilom, naj j o 
skrbno varuje in si dobro zapomni imen a 
pričujočih duhovnikov. To Albertu ni bilo 


- 47 

težko ; sploh je pa večino duhovnikov spozna l 
že prej v njihovem zaporu, saj so ga vsi 
radi imeli. Tako je 48 ur Albertu v strašn i 
ječi primeroma hitro preteklo, vendar se j e 
pa iz srca veselil, ko je zopet videl svojega 
prijatelja in je zopet smel opravljati svoj a 
opravila. 

6 . Različna smrt. 
Ko je v naslednjih tednih plula »Dekada" 

čez žareči vroči pas po Atlantiškem oceanu , 
je umrlo mnogo kaznjencev vsled hude 
mrzlice. Mrtva trupla, tudi duhovniška, so 
zavili brez vsake slovesnosti v sukno stareg a 
jadra, navezali jim na noge svinčene krogi j e 
in jih vrgli čez krov. 

.,, Tudi stari župnik Rosir oboli na smrt . 

Se enkrat pokliče Alberta k sebi, mu podel i 
svoj blagoslov in pravi : »Bog me kliče, ne 
jokaj ! Pozdravil bom tvojo mamo v nebesih . 
Od tam hočeva skupno čuvati nad teboj ; 
za trdno namreč pričakujem, da mi bo Bog 
rnilostljiv in me sprejme v svoje kraljestvo, 
ker sem le zaradi njegovega imena bil pregnan iz domovine. Ostani vedno priden in pobožen, da se enkrat snidemo nad zvezdarni . " 

„Toda, ako umrete vas bodo vrgli v 

morje”, pristavi sočutno Albert, kateremu s e 
je to zdelo zelo brezsrčno. 

,,V globočini morja mi je Bog tak o 
blizu kakor tukaj, njegova vsegamogoenost 
me bo gotovo našla. Ali ne veš, da bo morje 


- 48 

moralo ravno tako kot zemlja svoje mrtvece 

izročiti, kedar bo klicala tromba k sodbi? " 
vpraša smehljaje starček . „Sedaj pa odidi 
in zmoli včasih kak »Očenaš” za me, pri 
tem pa ne pozabi besed : „Odpusti nam naše 
dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom”, kajti potem borno enkrat sojeni . 
Odpusti tedaj stricu in kapitanu Viletu! Odidi sedaj, Bog bodi s teboj! " 

Ko je drugi dan Albert delil jetniko m 

jedila, ga dobri župnik ni več poznal, sam o 
nemo se mu je smehljal . V svoji mrzličn i 
omotici ga je očetovsko učil verskih resnic 
in si zapel konečno „Requiern” . — Duhovniki, ki so kleče molili okrog njegove po 
stelje, so mu zašepetali : » Albert je tukaj ." — 
»Prav je tako", — jim odgovori : „Naj se 
prav dobro pripravi za prvo sveto obhajilo . ” 
Nato je zapel zopet s tresočim glasom : » Et 
lux perpetua luceat ei" „In večna luč na jmu sveti!” In ko je prav tiho končal z 
„Amen”, — se je ulegel na stran in izdihni t 
svojo dušo. Cez eno uro so vrgli njegovo 
telo v morje. 

Albert se je britko jokal, toda mislil j e 
na to, kako bo tromba tudi mrtvece iz morja 
vzbudila k novemu življenju in je vzkliknil : 

„O kako lep in srečen bo tedaj! In seda jje gotovo že izročil pozdrave moji ljubi mamici. Ah, mamica, gotovo se čudiš, da se 
tvoj Albert v tej nesrečni »Dekadi” vozi 
po morju!" 


4 
V te misli zatopljen si obriše solze ra z 

oči in hoče v kuhinjo, da bi pomagal Pavl u 
omivat posodo . Ta rnu pa ravno pride nasproti 
in ga vpraša : .,,Ali si že slišal najnovejše ? 
Upam, da te bode veselilo . Naš kapitan im a 
tudi mrzlico, ali mrzlica ima nj,ega, kakor 
rajše hočeš? " 

„In tega se naj veselim?” vpraša Albert 
nevoljno. 

„Ej no, mislil sem, da mu privoščiš ,vse 
najhujše, ker je tebi in dobrim duhovniko m 
toliko zlega prizadjal . ” 

„Ali si kristjan, Pavel ? Sram me je skoraj , 
da sem tvoj prijatelj! ” 

„Ne huduj se! Krščanska sicer res n e 
bi bila ta škodoželjnost, a bila bi iz gotovi h 
ozirov naravna. Ker pa tako blago misliš , 
me pa prav veseli . Toliko lažje rnu boš stregel ,
takoj moraš namreč v njegovo celico . Zdravnik te je v kuhinji iskal . ” 

„Tako!” reče Albert in se vendar ne 
koliko prestraši; kajti zazdelo pse mu je, da 
je lažje govoriti o ljubezni do sovražnikov ,
kot pa ljubezen izvrševati . Spomni se bese d 
pravkar v morje pokopanega starčka, ki ga 
je opozoril na peto prošnjo očenaša in si 
misli : »Hočem rnu v božjem imenu odpustit i 
udarce, da me le ne bi iznova razžalil." S tem 
dobrim sklepom odhiti deček v kapitanov o 
celico. 

,,Pri postelji je stal zdravnik, ki mu pravi : 
»Albert, tu je lahko delo za te. Ali vidiš to 

4 


— 50 —


mokro brisačo, s katero ovijem kapitanov o 
čelo? — Dobro! Tu v skledi vidiš namočeno drugo brisačo. V petih minutah se bo 
ta brisača, s katero sem sedaj ovil kapitanovo čelo, segrela, odvzemi jo in ohladi m u 
čelo z drugo brisačo . Tako ponavljaj vsaki h 
pet minut. Glej tedaj, da bo ena brisača n a 
glavi, a druga isti čas v mrzli vodi . Razumeš ? 
Dobro! Tu vidiš steklenico, v njej je rujavo 
zdravilo. Kedar slišiš, da ura bije, ponud i 
bolniku polno žlico te tekočine. Ponovi 
sedaj, kaj sem ti naročil ." Albert ponovi , 
in zdravnik mu naroča dalje : „Dobro, dobro ! 
Pazi, da ne vstane iz postelje! Ako bi hote l 
iz postelje, ga moraš držati. ” 

» Toda tega vendar ne bom mogel storiti , 

saj kapitan je veliko močnejši od mene. " 

„Tedaj pa začni kričati in pridemo t i 
na pomoč”, reče zdravnik ter potiplje še 
enkrat bolnikovo žilo ; nato pa odide mrmrajoč 
nerazumljive latinske besede . 

Albert se ojunači ter stopi k bolniku , 
ki se je nemirno premetaval po postelji. 
Kapitan ga v začetku ni spoznal ; ko ga pa 
deček prijazno nagovori s svojim &fini 
glasom, ga spozna in zakriči : „Poberi se 
od tukaj! Ali bi me rad mučil za udarce , 
ki sem ti jih naložil . Toda, če se me le dotakneš, ukažem te okleniti v železje in t e 
privezati na rajno prvega jadra . ” 

,,Prav ničesar vam ne bom storil, gospo d 
kapitan. Hočem vam hudo z dobrim povrniti, 


kakor me je dobri župnik učil, hočem va m 
hladiti čelo ; poglejte, tako!" S tresočo rok o 
odvzame vročo brisačo s kapitanove glav e 
in jo zameni z mrzlo. Pri tem si je moral 
izbrati vse svoje moči, kajti ká pitan ga j e 
tako srpo in tako jezno gledal, da se je bal , 
da ga ne bi zadavil . 

Ko pa začuti Vilet, da ga obklade k 
hladi, zapre oči in zamrmra : »Dobro, dobro ! 
To me oživlja. Tedaj vendar nisem- v peklu . 
Kajti tam ošabni bogatin zastonj hrepeni i n 
prosi kapljice vode, ako je res, kar duhovniki propovedujejo. Toda res je, res pri vseh 
duhovih podzemeljskega sveta . Tu so tudi 
vragovi, že zopet mi stiskajo možgane z žarečimi kleščami . Vode, vode, polij me z vodo ! " 

„Ne smem! Zdravnik mi je ukazal va m 
le vsakih pet minut zmeniti obkladek . Voda 
tudi proti hudobnim duhovom in peklen

skemu ognju nima nikake moči”, reče prestrašen deček, ki je v tej grozni mrzličn i 
omotici spoznal glas slabe vesti in bolnikov 
strah pred večnim pogubljenjem . „Toda po 
klicati vam hočem iz spodnjih prostoro v 
ladje duhovnika. Ako se skesano izpoveste 
svojih grehov, se vam ni treba bati hudega 
sovražnika in peklenskega ognja . ” 

,,Ha, ha ha, da bi se izpovedal! Jaz, star 
jakobinec, ki sem na ducate duhovnikov privedel pod sekiro? Ti si nespameten otrok ! 

Ne kliči mi nobenega duhovnika! Okuži l 
bi se z njihovo nalezljivo boleznijo. Saj mi 

4* 


52 

je zdravnik povedal, da imajo vsi duhovniki 
nalezljivo bolezen in da sem jaz kriv, ke r 
jim nisem dovolil na krov, da bi se nasrkali svežega zraka . Tedaj ali slišiš, nihče 
izmed njih ne sme v mojo celico . Jaz nočem 
zboleti, jaz nočem umreti! " 

„Toda vi ste vendar bolni, zelo bolni , 
in gotovo bodete umrli, ako hočete ali ne” , 
reče Albert, „spovejte se tedaj, da se va m 
ne bo še slabejše godilo kot ošabnemu bogatinu. Kajti on ni imel na vesti tako strašni h 
grehov, kakršne ste vi pravkar priznali . Dovolite mi tedaj, da pokličem duhovnika. ” 

„Ne, nikdar!” in sedaj je izbruhnila v 
njem jeza in. obup, začel je besneti in preklinjati tako, da je deček bežal v najbol j 
oddaljen kot ter si mašil ušesa, da bi n e 
slišal groznih besed . Nič več se ga ni upa l 
nagovarjati, da bi se izpreobrnil, molče tn u 
je preminjal hladeče obkladke, ki pa niso 
mogli ugasiti pekoče vročine. Ko odbije ura , 
hoče mu dati žlico rujave tekočine . Kapitan 
odpre usta, a mu v tem izbije zdravilo i z 
rok. „To je strup”, zakriči, »ti me hočeš zastrupiti iz maščevanja, ker sem te kaznova l 
in ker duhovnikom nisem dovolil na krov . 
Oni so te podkupili, da bi me zastrupil. Toda 
bodi mi tako dober in mi prinesi ono zelen o 
steklenico iz omarice. Zdravnik mi sicer ne 
dovoli piti iz nje ; toda konjak je tisočkra t 
boljši kakor rujava zmes, ki mi jo je sam 
skuhal. Daj mi, prosim te, steklenico konjaka ! " 


— 53 — 

Zastonj se je trudil deček, da bi mu izbil 
nesrečno misel iz glave . »Ti nočeš? Nočeš 
ubogati zapovedi svojega kapitana? Ali najte ukažem še enkrat pretepsti? Ha, duhovnikom si nosil jabolka in sicer svoja, meni 
pa ne privoščiš požirka niti iz moje steklenice? Proč! Ali rne mar hočeš s silo pri 
držati v postelji? " 

Sledeč zdravnikovi odredbi je Albert t o 
v resnici poskusil ; toda njegove moči niso 
zadostovale. Mrzlični bolnik ga porine od 
sebe, da je odletel v kot celice . V tistem trenutku je bil kapitan že pri omarici ter zače l 
piti močno pijačo. Zastonj se je trudil Albert,
da bi mu izvil steklenico iz rok, zato je zače l 
kričati na vse grlo na pomoč . Predno so pri 
hiteli zdravnik in mornarji, je bila nesreč a 
že končana ; nezavesten se zgrudi kapitan 
na tla in začne mrmrati : „Ogenj, ogenj, 
ogenj! ” 

Mornarji ga polože ná posteljo. „Ogenj, 

ogenj, ogenj!” kliče vedno glasneje in glasneje in konečno začne kričati z vso močj o 
obupa. » Umrl bo", — pravi zdravnik . 

Pri teh besedah hiti Albert v spodnj e 
prostore ladje po duhovnika . Toda še predn o 
jek duhovnik vstopil v celico, izdihnil je kapitan svojo dušo. Strahu so mornarji prebledeli in obstopili mrtvo truplo . 

»Tako bi pa nerad umrl", je rekel Pavel , 
ko mu je Albert popisal kapitanovo smrt. 


- 54 

„Ali ni res nekaj strašnega?” vpraša 
Albert. „Smrt dobrega župnika Rosirja m e 
pa ni prav nič prestrašila. Seveda on je tudi 
popolnoma drugače živel, saj pravi pregovor : 

» Kakršno življenje, taka smrt! ” 

7. Nadaljevanje vožnje . 
Poveljništvo „Dekade” je prevzel prvi 
častnik Karbonir. Sicer ni bil pobožen, pa 
tudi ne tako hudoben človek kakor kapita n 
Vilet ; ravnal je veliko prijazneje z ujetniki . 
Dovolil jim je, ako je bilo lepo vreme, d a 
so smeli priti na krov, kjer so lahko ostal i 
celo noč. Vsled tega se je tudi zdravstveno 
stanje na ladji zdatno poboljšalo . 

-Ker je pihljal ugoden veter, se je ladj a 
bližala bolj in bolj svojemu cilju. Mornarji 
niso imeli dosti dela na ladji . Ko so končali 
svoja opravila, so po vročih popoldanskih 
urah, ko je solnce posebno močno pripekalo, ležali v senci pod jadri, katera so kot 
šotore napeli čez krov. Eni so kadili, drugi 
pa spali. Pavel in Albert sta se pogovarjala 
ure in ure ter si delala najrazličnejše načrte . 
Pavel je namreč sklenil svojega mladeg a 
prijatelja spremiti do stričevih nasadov . Kraj, 
kamor te pošilja tvoj stric, vladni tajnik, s 
trobojno prevezo, bi pa vendar rad videl. 
„Dekada” se bo vrnila na Francosko šele 
čez par mesecev, kajti staro škatljo bo treba 
na novo prebarvati in posmoliti . Ta čas lahko 

55


dobim dopust za ta izlet, Ako pa mi bo posebno ugajalo, pa ostanem pri tebi ; kajti 
tega pomorskega življenja sem se pravzapra v 

že naveličal. Ako je vihar, je nekaj groznega 
valovi te premetavajo semtertja in te do kože 
premočijo s slano vodo, pri tem pa mor a 
človek vsak trenutek pričakovati, dd se ladj a 
razleti in se pogrezne v globočino morja . 
Hvali Boga, da nas na tej škatlji ni zaloti l 
vihar! Ako je pa lepo vreme, je zopet dolgo 
časno ! Ves ljubi dan ležati na leni svoji kož i 
kakor naši mornarji, pa tudi ne morem! " 

„Ne vem, zakaj ti je morsko življenj e 
naenkrat postalo tako neznosno ?” odvrne 
Albert. „Meni se pa splošno zelo dopade . 

Vedno vidi človek nekaj novega . Glej tam 
se dviguje zopet cela tropa letečih rib ! Kak o 
se bleste na solncu ! V neki knjigi sem bral , 
da pravzaprav nimajo peroti, ampak le tak o 
velike plavute, in da ne sfrfotajo v zrak za 
radi svoje zabave, ampak iz strahu pred roparskimi ribami, katerim skušajo s tem uiti . ” 

„Ti mi vedno toliko pripoveduješ iz 

knjig, oh ko bi jih vsaj imel seboj, nauči l 
bi me boljše čitati ; sam ne vem, ako še 
znam A, B, C! ” 

,,To pa ni napačna misel . Škoda, da 
nimam nobene knjige pri sebi . Toda na ladji 
je duhovnik Brunois, ki je bil priča, ko m i 
je pokojni Rosir izročil važno pisanje. Kakor 
mi je naročil, nosim to listino skrbno v platn o 
zavito vedno pri sebi . Glej ga, tam pri jam


— 56 — 

boru stoji! Takoj steče Albert s svojim načrtom k duhovniku . 

Duhovnik pa žalibog ni imel razen svojega latinskega brevirja nobene druge knjig e 
seboj . Svetoval pa je dečku, naj prosi za 
knjige kapitana, in se ponudi, da bo ra d 
poučeval mornarčka. „Učil ga pa ne bom 
samo branja, ampak seznaniti ga hočem tudi 
z veroukom”, pristavi skrbni duhovnik . » Kajti ,
Albert, ti si sedaj zadosti star, da bi se lahk o 
pripravljal za prvo sveto obhajilo, seveda ak o 
bi bili na Francoskem, in ako tu ne bi preganjali katoliške vere. Toda, kdo ve, mogoče 
bo pa v Kajeni prilika za to! " 

„To bi bila sreča!”, vzklikne deček, i n 
oči mu zažare veselja . „Ljubega odrešenik a 
sprejeti v srce — o, gospod Brunois, pričnimo se takoj učiti! ” 

» Pojdi torej k kapitanu Karbonirju i n 
ga prosi, ako dovoli, da poučujem tebe i n 
mornarčka Mazgona v branju . Ali razumeš — 
samo y branju! Molči tedaj o verouku! " 

„Ze razumem! Ako bi mu povedal, d a 
boste naju učili tudi verouk, morda ne dovoli, čeprav ni tako strasten jakobinec, kako r 
je bil kapitan Vilet. ” 

Na to odhiti deček k Karbonirju, kater i 
mu takoj usliši prošnjo. Prosim vas še, posodite nama kako knjigo, katero bi bral a 
pri najinem učitelju, kajti duhovniki imaj o 
samo latinske knjige", reče Albert. Kapitan 
odide takoj v Viletovo celico . ,,Samo če 


57 

najdem kaj pripravnega! Ah, to so sam o 
slabe brezverske in nenravne knjige, duhovnik Brunois bi varna niti vrste ne dovoli l 

prečitati iz njih, ampak bi jih gotovo vrge l 
v morje, in jaz bi mu ne zameril : Joda 
tu, — to so Lafontenove basni, 'to bo za 
vaju! In Albert, veš, da me že kar skrbi , 
kaj naj storim s teboj v Kajeni? Ali ne bi 
bilo boljše, da te odpeljem nazaj na Francosko?" vpraša kapitan . 

„Toda zdi se mi, da me moj stric, vladn i 

tajnik, s trobojno prevezo nič posebno rad 
ne gleda na Francoskem, in jaz tudi ne gre m 
rad k njemu, kajti ni mi veliko zanj” reč e 
Albert. 

„In njemu je za te še manj”, odvrn e 
Karbonir . „No, sploh me stvar nič ne skrbi , 
in ne želim si uplivnih sovražnikov . Pojdi 
tedaj k svojemu stricu ob reki Sinamarij i 
in posveti se naselništvu. Ako ti pa tam ne 
bo ugajalo, sem še vedno pripravljen pripeljati te zopet na Francosko. Kajti rad te 
imam, ker si priden deček, zelo mi je ugajalo, da si si jabolka pritrgal od svojih ust 
in jih dajal duhovnikom! No zdaj pa le 
izgini s svojimi basnimi !” S tem obrne Karbonir dečku hrbet, kakor da bi bil nejevoljen, da je proti svoji navadi pokazal, da 
ima tako dobro srce . 

Zelo vesel je prihitel Albert z Lafontenovimi basnimi k Brunoisu in Pavlu . „Halo” , 

vzklikne, ,,sedaj sem učitelj! Takoj mi beri 


— 58 — 

lepo basen o „Krokarju in lisici”, kjer se 
pripoveduje, da je imel krokar v kljunu ko s 
sira, a ga je izpustil na tla, ker ga je lisic a 

nalagala, da poje lepše kot slavček. Toda , 
oprostite častitljivi oče! — začeli ne bomo 
z basnimi, ampak takoj z veroukom in pripravljanjem na prvo sveto obhajilo . " 

Tako se je pričelo poučevanje, a ladj a 
„Dekada” se je vedno bolj bližala svojem u 
cilju. Prikazale so se prve morske ptice 
galebi, tupatam se je videlo zeleno vejico v 
valovih . Kapitan je preračunil, da v par dne h 
zagledajo obrežje Južne Amerike . In glej,
nekoliko pred solnčnim zahodom je priletelo par malih ptic, ki so se utrujene vsedl e 
na jadra. 

„No, sedaj pa bodi prepričan, da vidim o 
jutri suho zemljo”, reče Pavel svojemu prijatelju. „Te ptice ne morejo tako daleč leteti, kakor galebi . ” 

Ko so naznanili kapitanu prihod te h 
dobrodošlih ptic, je takoj ukazal zmeriti globočino morja. Ceprav je bilo morje še silno 
globoko, zapove kapitan, da morajo čez no č 
jadra povezati in skrbno stražiti, da ne za 
denejo ob kako morsko pečino . Vsled razburjenja Albert ni hotel iti spsat. Stal je na 
krovu in opazoval mirno morje in zvezdnat o 
nebo . Mislil je na pokojnega starega gospod a 
Rosirja, kako so ga vrgli v morje in svoj o 
mater. Pobožno je molil in se priporoča l 
Bogu, da bi ga varoval v tuji zemlji. 


— 59 — 

„Kje je pa tvoj prijatelj Pavel”, nagbvori ga duhovnik Brunois, ki ga je že dal j 

časa opazoval . 

„Sel je spat. Rekel je, da bo jutri ve

liko dela, ako se resnično pripeljemo v pristanišče. Jaz pa nisem prav nič zaspan. Hotel 
sem nekoliko opazovati morje, pri tem m i 
je pa postalo tesno pri srcu. Spomnil sem 
se, da mi je pripovedoval pokojni moj dobrotnik Rosir, da mi hudobni ljudje strežej o 
po življenju. Saj veste tudi vi, da bi si ra d 
moj stric prisvojil veliko premoženje, kater o 
sta mi zapustila moj oče in ded v Nantu. 
Oh, da me vsaj prej ne umorijo, ko opravi m 
prvo sveto obhajilo! — Ako bi nocoj cel o 
noč bedel, in ako bi šla takoj po prihodu 
v Kajeno v cerkev, bi me li ne mogli pri 
pustiti k svetemu obhajilu? ” 

„Ti si pozabil, da sem jetnik in da ne 
smem, kamor bi sam hotel”, odgovori m u 
Brunois z žalostnim smehljajem. Sploh pa 
še ne vem, kaj naša vlada namerava z nami 
duhovniki mogoče nas zapro kakor v Rokfortu, mogoče nas pa izpuste, da se naselimo kjer hočemo . Ako nas zapro, ne bo m 
mogel storiti drugega, kakor moliti za te . 
Za ta slučaj sem pa tebi in tvojemu prijatelju Pavlu na ta list, ki sem ga iztrgal 
iz knjige Lafontenovih basnij, napisal izpričevalo, da sta dobro pripravljena za prvo 
sveto obhajilo. To pokaži župniku v Kajen i 
ali kakemu drugemu duhovniku, in ta vaju 


- 60 

brez ovire pripusti k mizi Gospodovi. Kaj 

ne, Albert, ti se hočeš s prav dobro spovedjo lepo pripraviti, da sprejmeš poln hrepenenja in ljubezni v svoje srce ljubeg a 
'zveličarja. Moli pa tudi za me in moj e 
uboge tovariše, in da v naši mili domovin i 
ohrani Bog katoliško vero! " 

„Gotovo, ljubi moj duhovni oče, moliti 
hočem in prositi Boga, da nas vse skupajsrečno privede nazaj v domovino in dopusti , 
da zrastem v moža, nad katerim bo imel a 
moja mamica v nebesih veselje in tolažbo . ” 

» In ljubi 'zveličar bo vsaj zadnji del 
tvoje prošnje gotovo uslišal", pristavi ganje n 
duhovnik. »Ako nas pa izpuste v Kajeni, in 
nam dovolijo, da se naselimo v divji deželi po svoji volji, srno pa vsi duhovniki 
trdno sklenili, da se razidemo po deželi i n 
nadaljujemo oznanjevati sveto vero med 
Indijanci in zamorci, kar so že enkrat pričeli jezuiti. " 

„Kdo pa so to — jezuiti? ” 

,,To so pobožni redovniki, ki po cele m 
svetu kristijanom in paganom oznanjujej o 
pravo krščansko sveto vero in so izpreobrnil i 
že milijone in milijone nevernikov . Ali nisi 
še nikoli slišal o svetem Frančišku Ksaverju , 
ali o svetem Alojziju iz Goncage? Ta dv a 
sta bila jezuita. In v zahvalo za njihov trud 
so z njirna ravnali približno tako kakor seda jz nami francoskimi duhovniki. Toda tolažijo 
nas besede 'zveličarjeve : „Blagor njim, ki 


-61 
preganjanje trpe zaradi mojega imena, ker 

izveličanje bodo gledali! " 

» Postati hočete tedaj misijonar kakor 
je bil sveti Frančišek Ksaver, o katerem m i 
je pripovedoval dobri moj župnik Rsir? I n 

o svetem Alojziju je nekoč dolgo govoril . 
Toda, če bodete misijonar, potem lahko pri 
dete v našo naselbino ob reki Sinamariji . 
Tam je veliko sužnjev zamorcev, v bližin i 
pa je cela indijanska vas. Tako mi je pripovedoval moj stric s trobarvno prevezo , 
mogoče je res. " 
» To tudi nameravam, že zaradi tega , 
ker sem pokojnemu župniku Rosirju obljubil , 

da hočem po možnosti skrbeti za te", pri 
trdi mu Brunois . »Toda kako pa najdem 
naselbino ob reki Sinamariji? Ali leži bliz u 
izliva, ali je daleč v notranjščini dežele? " 

„Tega deček ni vedel, spomnil se p a 
je, da se imenuje njegov stric, ali bolje prijatelj njegovega pariškega strica, Lateste, 
ali tako nekako. »Poglejte”, pravi Albert, 
„stvar je popolnoma priprosta. Vi pridete v 
deželo in prvega, katerega srečate, vprašate 
kje je Latestova naselbina. In gotovo vam 
bodo pokazali pravo . ” 

Sedaj se je začulo znamenje, ki je uka 
zalo, da morajo jetniki v spodnje prostore . 
Zupnik Brunois se je nemudoma poslovi l 
od Alberta . 


- 62 

8. V Kajeni. 
Klic »hola, zemlja!" prebudi Alberta 
Kaumirja iz trdnega spanja. Veselo hiti na 
krov, kjer najde Pavla, ki mu pokaže približno dve milji oddaljeno pečino, na kater i 
se je videl morski svetilnik ter mu razloži : 
To je »Izgubljeni sin", tako imenujejo mornarji to pečino, in daleč za njo se pa dvigujejo, „Sveti otoki”. Naš kapitan je „Dekado” krasno vodil, zašli nismo niti za en o 
miljo proti levi ali desni strani, v eni uri 
bodemo v kajenskem pristanišču" . 

Tako se je tudi zgodilo. Sred poldne 
pozdravijo trdnjavski topovi francosko zastavo, in takoj „nato jim odgovori enak o 
strelov iz ladije. Cez četrt ure dojde na kro v 
namestnik v krasni opravi, na glavi je ime l 
klobuk s trobojnim perjem, čez prsa pa pripeto republikansko prevezo . Ko je izvedel , 
kaj mu je pripeljala » Dekada”, ni bil ni č 
posebno dobre volje. 

,,Cez sto duhovnikov in nekaj zločin 
cev zakliče razburjen . »Kaj naj počnem z 
njimi? Ali gospodje direktorji niso pri pameti, da mi pošiljajo tako tovarišijo? Pričakoval sem vojakov, streljiva in različneg a 
orožja ; kajti prav nič nismo varni pred angleškim Brodov jem . In sedaj naj ti jetniki 
še to malo zalogo živeža pomagajo izprazniti? Zakaj jih niso enostavno poslali po d 
giljotino, ako so sovražniki nerazrušljive 


- 63 

ljudovlade? Rekel si, da je nad 50 jetniko v 
po poti umrlo, to je še najpametnejše tvoj e 

poročilo, kapitan! — Zelel bi, da bi ležal i 
vsi v globočini morja, ker jih ne morem videti. Sam ne vem,. kaj naj storim z njimi ;
za sedaj naj ostanejo v spodnjih prostori h 
ladije. Ali imaš morda še kako poročilo 
za me? " 

» Uradnega poročila nimam nobenega 
več, 'gospod namestnik, toda poznaš li vlad 
nega tajnika Duboisa?" vpraša kapitan, razžaljen vsled slabega sprejema . 

„Dubois? — Upljiven državnik, vrl jakobinec, spominjam se ga. Toda kaj je 
z njim? ” 

» Privedel je s temi duhovniki, ki so ti 
tako neprijetno došli, na krov tudi svojega 
stričnika in mi je izročil to pismo za te ,
gospod namestnik" . 

„Narnestnik pismo hitro prebere in zagodrnja sam pri sebi : V Sinamarijo — v 
najnevarnejše mesto mrzlice? Hm, dobe s e 
različni lopovi na svetu, sram me je skoraj , 
da sem jakobinec! Jasno je kot beli dan ,
kaj Dubois namerava z dečkom. Toda kajme to skrbi. Tukaj bi mi bil deček le v 
nadlego, umrl bi pa tukaj ravnotako lahko . 
Tedaj pošljem ga v Sinarnarijo in glej, dobra 
misel — z njim naj odide tudi del duhovnikov! Tam si naj ustanove naselbino in s e 
sami preživljajo, dokler jih mrzlica ne uniči” . 


- 64 -
Svoj sklep razloži takoj Karbonirju in 

ukaže pripraviti star čoln ter ga opremiti z 
orodjem in najpotrebnejšimi živlll . Takojdrugi dan je že čakal poleg „Dekade” . 

Kapitan je določil za novo naselbin o 
80 duhovnikov, med njimi tudi župnika 
Brunoisa in še nekaj drugih, dobrih Albertovih znancev. Ti so vstopili na krov sta 
rega čolna. 

» Tvoji dobri prijatelji potujejo s teboj" , 

reče kapitan Kaurnirju. Zato je skoro nepotrebno, da ti uslišim prošnjo in dovolim, d a 
srne Pavel Mazgon s teboj" , 

„Oh, lepo vas prosim, pustite Mazgona 
z menoj!” zaprosil je Albert ; „kajti, Bog 

ve kako oddaljen od stričeve naselbine je 
ta kraj, kjer se morajo duhovniki naseliti” . 

» Naj gre tedaj s teboj! Dam mu dopust dveh mesecev. Ako ti ne bode ugajalo pr i 
stricu Latestu, vrni se z Mazgonom, kajti v 

tem slučaju se hočem potruditi, da te prot i 

rite-vi volji pripeljem nazaj v Pariz. Ako 
se tibode pa dopadlo v Sinamari ji, odpusti 
,Mazgona pravočasno, da se lahko vrne n a 

Dekadi", drugače izgubi svojo službo i n 
zaslužek" . 

Kdo je bil sedaj. srečnejši kot Albert. 
Najsrčnejše se zahvali kapitanu in hiti takojpovedat Mazgonu. Tudi Pavel je bil zelo 
vesel. ,,Ne samo, ker grem rad s teboj ,
ampak ker me veseli, da mi ne bo treba pomagati pri dolgočasnem popravljanju ladje. 


-65 --
Sedaj pa pojdiva prosit krmarja, da na m 
pokaže na podrobnem zemljevidu, kje lež i 
pravzaprav ta Sinamarija". 

Oba dečka odideta h krmarju, ki je bi l 
zelo vesel, da sta tako vedoželjrta, zato ju 
pohvali rekoč : „Tako je prav, da se zanimata za zemljevid, ako bodeta znala zemlje 
vid dobro čitati, postaneta enkrat lahko kapitana. Poglejta, tu je kajensko obrežje, kje 
je sedaj usidrana » Dekada?” 

» Tukaj," zakličeta dečka in mu pokažeta točko . 

„Prav dobro! Sedaj pa vidita, kako s e 

vleče obrežje proti severozahodu. Tu so 
» Sveti otoki” mimo katerih smo se dane s 
peljali. Med temi sipinami in med tem i 
otoki pelje vajina pot. In glejta, tu, komaj50 morskih milj od tukaj oddaljen je izli v 
reke Sinamarije. Sedaj pihlja ugoden veter ; 
brez veslanja lahko priplujeta še 100 miljdalje, ako varna drago! " 

„Toda tako daleč vendar ne seže francoska posest! Tu je obrežje zaznamovano 
z drugačno barvo,” reče Albert . 

»Imaš prav! Kakih 70 morskih milj proti 
severozahodu se izliva reka Maroni, in t u 

se pričenja holandska posest, ob izlivu rek e 
Korentine so se pa ugnezdili naši sovražniki, Angleži. " 

Pavel Mazgon si je kajensko obrežj e 

natančno ogledal in je še marsikaj vprašal 

5 


- 66 

krmarja, kar ga je zelo veselilo in je rad 
odgovarjal. » Poslušaj", mu reče navdušeni 
mornar : „v tebi tiči precej Mornarskeg a 
razuma, Mazgon. Cakaj, ko se peljemo nazaj, te hočem uvesti nekoliko v krmiljenj e 
ladje! ” 

Naslednji dan zapusti čoln z 80 duhovniki kajensko pristanišče in privesla, ker 
je pihljal ugoden veter, v dobri uri v izliv 
reke Sinarnarije. Kako se je čudil Albert 
čudnim oblikam dreves ! 

„Zdi se mi, da ta drevesa, stojijo n a 

glavi,” reče Albertu . „Veje so korenine, i n 
deblo se pričenja še le toliko čevljev na d 
zemljo, da bi lahko pod njim skakal, i n 
po teh čudovitih koreninah plezal okro gin okrog” . 

t,Meni se ne dopadejo," odvrne Pavel . 
Kjer rastejo ta bergljasta drevesa, tam j e 
Mrzlica doma . Ali ne čutiš gnjilega smradu , 
ki od njih prihaja? " 

»Kaka škoda! Rad bi plesal po njih , 

reče Albert. „Toda tam na bregu reke vidi m 
zopet druga drevesa, okoli njih se ovijaj o 
razne rastline z lepimi cvetlicami. In za temi , 
— oh, to so palme, ravno take so, kako r 
so naslikane v mojih zgodbah! In poglejptice, ki nad njirni letajo, kako lepe so : 
rudeče, rumene, modre! ” 

,,To so papige in kadar se pripeljem o 
bližje, boš okoli onih cvetlic videl letati male 


- 67 -

Kolibrije ; ki so še veliko bolj pisani in imaj o 
še veliko lepše perje kakor papige . " 

„O, in veliki metulji in hrošči ! — Zdel o 
se mi je, da vidim že enega, da, poglej , 
tam — sedaj je zletel! Dam si napraviti veliko mrežo in še jutri jih pojdeva'lovit . Ti 
boš nosil skrinjico iz lepenke, kamor jih 
bom natikal. To bo lepo! — Poglej, tuka jje pa res lepo in prav vesel sem, da me j e 
stric poslal iz neumnega Pariza semkaj! ” 

„Ne hvaliva dneva pred nočjp!” odvrn e 
Pavel, ki je na svojih prejšnjih potovanji h 
že precej slišal o temnih straneh tropičneg a 
sveta. „Metulji in hrošči so res lepi, to ti 
moram pritrditi. Toda milijoni komarjev in 
mušic, najrazličnejši pajki in škorpijoni, p a 
lahko najlepše cvetlice in najlepše ptice človeku zagrenijo. Toda zdi se mi, da smo 
dospeli v Sinamarijo . ” 

Za krivino reke sta zapazila trdnjavo , 
na njenem zidovju je vihrala francoska trobojnica . Ob bregu reke je stalo par borni h 
hiš in približno sto s slamo in palmovim i 

listi pokritih koč. » Sinamarija !" zakliče krmar . 
Edina hiša, ki jo je bilo mogoče tako imenovati, je stanovanje trdnjavskega poveljnika , 
pred katero se je čoln ustavil. Se vedno pa 
je delilo ladjo od brega široko blato. Naznanili so poveljniku prihod kaznjencev in p o 
dolgem posvetovanju se je ukazalo jetnikom : „Izstopite!” Morali so gaziti na bregpo blatu, ki jim je segalo do kolen. Starčkom 

5* 


-68 .
to ni bilo mogoče ; zato so jih mlajši tovariši na ramah odnesli na suho, pri čemur 
so si seveda svoja dolga oblačila zelo 
pomazali . 

„To je sramota, da se tako ravna z duhovniki!” vzklikne Albert nevoljen . 

„Tako je!” pritrdi Pavel, „vojaki naj b i 
jih bili prenesli, po nas pa morajo priti , 

poklicati jih hočem! ” 

„Ne . Nočem imeti večje ugodnosti kakor župnik Brunois. Nesi me ti na breg! ” 

» Dobro! Toda župnika Brunoisa nis o 
nesli, ampak on je nosil druge," se smeje 
Pavel in si naloži Alberta na svoj širok hrbet. 

» Prišla sta ravno še prav, da sta slišala , 
kako je poveljnik nagovoril duhovnike. Ne

srečnež jih je psoval z najrazličnejšimi psovkami, katere mu je narekovalo sovraštvo do 
katoliške vere, rekel jim je končno, naj s i 
le nikar ne mislijo, da bodo zastonj dobivali hrano. Sami naj se preživijo, kdor pa 
noče delati, lahko radi lakote umrje. Tako je gromel poveljnik nad ubogimi duhovniki, med katerimi jih je bilo več kot polovica vsled starosti in bolezni nesposobni h 
za delo ; nato jim je ukazal oditi v hišo. 

Surovi človek se obrne nato proti dečkoma, ki sta se komaj premagovala pri ne 
človeškem ravnanju z duhovniki . Albert 
Kaumir mu odda namestnikovo pismo. Ko 


- 69 

je poveljnik pismo prebral, postal je takoj 
zelo prijazen, in povabi » stričnika vrleg a 
tajnika Duboisa" v svoje stanovanje . Latestova naselbina je bila le par ur naprej n a 
oni strani reke . 

„Jutri te ukažem prepeljati k Latestu , 
toda ne vem, ako je tvoj ,stric še živ. Slišal 

sem namreč prejšen teden, da je bolan . 
Pojdi sedaj z menoj v hišo in izpočij se , 
ker si gotovo utrujen vsled dolge vožnje! ” 

Albert pa o gostoljubnosti tega človeka , 
ki je tako surovo ravnal z duhovniki, n i 
hotel ničesar slišati, in mu je tudi parkrat 
očitno namignil, čemu se brani . To je poveljnika zelo razžalilo, vendar pa pomign e 
dvema zamorcema in jima ukaže, da prepeljeta dečka do Latestove naselbine . Nato 
se okrene na peti in odide mrmrajoč v 
trdnjavo. 

» Bolje bi bilo, da bi bil prijaznejši s po

veljnikom," reče Pavel . 
» Mi ni bilo mogoče, ker je tako grd o 
ravnal z duhovniki", odvrne Albert. 

Nekaj trenutkov pozneje sta sedela v 

malem čolnu ter se peljala po reki navzgor . 
Z zanimanjem sta opazovala krasne gozdov e 
na bregovih reke. Ko se je ravno solnce 
nagnilo za velikanskimi drevesnimi vrhovi, 
zapazila sta v sredi jase na bregu hišo s 
široko verando . 


- 70 

„Vila Lateste”, reče zamorec pri krmilu 
ter pokaže stanovanje, in pritisnil se je čol n 
k bregu. 

Hitro odideta dečka po hribu . Velik pes , 
priklenjen na verigi, jima skoči nasproti ter 
besno laja. Tu stopi k vratom postarna ženica, ki je bila videti precej bolehna . Dolgo 
je trajalo, predno je razumela, kdQ sta dečk a 
in kaj želita. Končno vzdigne roke prot i 
nebu in vzklikne : »Jezus, Marija, takega 
otroka si upa samega poslati v to deželo ! 
Saj tu smo vendar vsi mrzlični! Toda vstop i 
v hišo, ljubček moj! Ravno prav prihajaš , 
da boš videl umirati svojega strica . " 

9. Naselbina v Sinamariji . 
Zvečer tistega dne, ko sta došla dečka ,
je bil naselnik Lateste tako bolan, da s o 
vsako uro -pričakovali njegove smrti. Do 
drugega jutra mu je pa vendar toliko od 
leglo, da je videl Alberta in poslušal njegov o 
pripovedovanje. „Ostani torej pri meni i n 
pri svoji teti!” mu reče konečno s slabim 
glasom . »Mogoče ti bo prizanesla mrzlica ; 
na Francoskem pa prav gotovo, ne uideš 
lakomnosti mojega stričnika ." Crez nekajtrenutkov ga vpraša zopet bolnik : „Ali znaš 
moliti? Res? Moli mi kes in obžalovanje n a 
glas! Moli še očenaš!” 


-71 
, Albert mu izpolni željo, dostavi pa š e 
» Ceščeno si Marijo" in tri božje čednosti : 
vero, upanje in ljubezen . Teta je bila globoko ginjena, ko je opazovala dečka, kak o 
pobožno je opravljal te molitve! Nato m u 
je rekla, da je zadosti, ker bi < e bolnik 
preveč utrudil, in ko je Lateste vsled sla 
bosti zaspal, odpeljala ga je na vrt. 

Pokaže mu sladkorne, nasade, stano

vanja črnih sužnjev in okrog in okrog o b 
reki navzgor velikanska polja polna sladkornega trsa. » Ah, vse je tako lepo," m u 
pravi . Kmalu se prične žetev in pridelali bo 
demo par sto centov sladkorja, katerega 
drago prodamo Holandcem . Toda za koga 
naj bo vse to? Vsi naši otroci so pomrli,
moj mož bo tudi kmalu pod zemljo, i n 
kmalu bo tudi mene spravila mrzlica v grob ! 
Ako bi ne izbruhnila na Francoskem velika 
revolucija, prišla bi po smrti najinih otro k 
v svojo domovino. Tako smo pa imeli tuka jprijetneje, dokler nam ni pred pol leta umrl 
zadnji, požrtvovalni duhovnik . Sedaj še v 
zadnji smrtni uri ne moremo prejeti tolažbe 
svete vere. " 

» O," reče Albert, „sedaj je pa tuka jzadosti duhovnikov!” in pripoveduje ji o 8 0 
duhovnikih, ki so kot izgnanci v bližini . To 
je bilo veselo poročilo za gospo Lateste , 
čeprav je istočasno obžalovala njihovo žalostno usodo in obsojala njihove preganjalce. Takoj so se začeli posvetovati, kako 


- 72 

bi nekaj duhovnikov poklicali v njihovo naselbino. Dečka sta bila takoj pripravljena , 
da bi se odpeljala nazaj k trdnjavi, odkode r 
bi privedla župnika Brunoisa in še par stari h 
duhovnikov, katere bi gospa Lateste sprejela v svojo oskrbo. Vendar pa je dobra 
gospa želela, o tem se še s svojini može m 
posvetovati. „Kajti ne poznan] bolj pametnega človeka kakor je Lateste”, je pri 
stavila ponosno . 

Bolnik se je te novice, da mu bo mogoče prejeti svete zakramente, zelo razve 
selil. Nekoliko časa je premišljal, potem pa 
ukazal poklicati Albertovega prijatelja, nat o 
pa odredil : „Albert ostane pri meni, da m i 
bo stregel in molil pri moji postelji, Pave l 
naj gre s Tomažem . Toda poveljnik ne sm e 
ničesar zapaziti . Proti dobri napitnini i n 
častni besedi bo podčastnik Petit dovolil, d a 
sme duhovnik k meni. Daj jim denar in 
steklenico ruma s seboj! ” 

Načrt je bil pameten. Hudobni poveljnik 
bi iz sovraštva do vere ne dovolil nobenem u 
duhovniku, da sme k bolniku . Sploh jih je 
pa dal že vse odpeljati na močvirno ravnino , 
ki je bila dobro uro oddaljena od trdnjavice . 
To močvirje jim je ukazal spremeniti v rodovitno polje . Stari zamorec Tomaž pomign e 
podčastniku Petitu, in ko sta bila sama, izroči mu denar in runi, medtem pa poišč e 
Pavel župnika Brunoisa, ter mu pokaže n a 
bregu drevo, kjer ga bo zvečer pričakoval čoln . 


- 73 

» Ukaz imam sicer, da moram vsakega 

beguna ustreliti," reče Petit, ko pokusi rum , 
„toda nihče rni ni ukazal, da moram zveče r 
stražo razpostaviti! ” 

Na ta način je mogel Brunois brez ovire 
priti do čolna in ko je ravno mesec pri 
plaval izza oblakov, dospel je do Late-
stove hiše . 

Tu je med tem Albert s svojo teto 
hišno kapelico okrasil z najlepšimi cvetlicami in palmovimi listi. Večkrat je tudi n a 
glas molil pri bolniku. Sploh se je pa Latestu zdravje izdatno obrnilo na bolje . » Striček Jurij," nagovori ga Albert po krstne m 
imenu, » videl boš, da gotovo popolnom a 
ozdraviš, ako bo le prišel Brunois, da ti 
podeli ljubega Izveličarja. Vse je že pripravljeno, mašna knjiga, sveče in posodici z a 
vodo in vino. Mogoče pa podeli župnik 
Brunois tudi meni in Pavlu prvo sveto 
obhajilo . " 

Župnik Brunois je prišel še pred pol-

nočjo. Izpovedal je bolnika in opravil proti 
jutru sveto mašo ter na to obhajal Albertovega strica. Dečkoma pa ni podelil prveg a 
svetega obhajila. Saj sedaj sta se lahko v 
miru boljše pripravljala, kajti seržant se j e 
pogodil s Tomažem, da bo duhovniku do 
volil iti v naselbino, kedar ga bodo želeli . 

Predno se je zdanilo, se je vrnil Brunois zopet k svojim tovarišem . 


74 -

Sedaj sta imela Albert in njegov prijatelj krasne dneve. Latesta je mrzlica vidno 
popuščala. Albertu je bilo torej mogoče z 
mrežo, ki mu jo je napravila teta Ana iz 
stare tkanine, vsaki dan loviti hrošče in metulje. Stari Tomaž je pa dečka vedno spremljal, da ju je opozarjal pravočasno pred ne 
varnimi kačami. In res so naleteli takoj prvi, 
dan na velikansko kačo udav, ki je bila 
ovita okoli močnega debla, in je grozeče 
odpirala svoje žrelo . Vsled tega prizora izgubil je Albert skoraj popolnoma vse veselje do hroščev in metuljev, ko pa zapaz i 
velikanskega herkula in druge zlatobliščeč e 
se hrošče, ko ujame dlan širokega metulja , 
čigar krili sta bili modri kot nebo in celo 
množino drugih čudovito lepih rumenih, zelenih, škrlatasto rudečih, belih, vijoličasti h 
in bledorudečih metuljev, je kmalu pozabil 
na velikansko kačo. Teti Ani je kmalu 
zmanjkalo igel. Toda Pavel je rešil Alberta 
zadrege. Nabral je dolge igle kaktusa in 
drugih bodečih rastlin, s katerimi je Albert 
nabadal svoje metulje . 

Zvečer sta sedela dečka pri okrevajoče m 
bolniku in Albert je ponavljal vse molitvice , 
katere se je naučil, pri pripravljanju na prv o 
sveto obhajilo. Tej hišni - pobožnosti prisostovali so tudi služabniki, in k sklepu s o 
molili še rožni venec. Ah, mladi gospod j e 
prav priden, prav dober! Enkrat postan e 
duhovnik in bo pridigal ubogemu črnemu 


— 75 -
možu," je rekel stari Tomaž svojim tovarišem . 

Ko se je v soboto zvečer stemnilo , 
je takoj pripeljal Tomaž župnika Brunoisa . 
Duhovnik je lepo govoril o sreči sveteg a 
obhajila, spovedal je na to oba dečka in vs e 
hišne prebivalce. Zjutraj so se pa v§i udeležili svete maše in prvega, svetega obhajil a 
obeh dečkov ter pristopili z njima k miz i 
Gospodovi . To je bil lep dan najsvetejšega 
veselja ! „Le, da bi nam tu dovolili delat i 
za izveličanje duš, pozabil bi vse muke, k i 
sem jih pretrpel s svojimi tovariši me d 
vožnjo,” — reče zadovoljen Brunois . »Razdelili bi se po vsej Kajeni in oznanjali pravo 
Kristusovo vero, a žalibog prisiljeni sm o 
kot ujetniki na močvirju opravljati popoln o 
nepotrebna dela. Poglejte samo, kake roke 
imam!" 

V resnici je imel ubogi župnik poln o 
oteklin na rokah in po telesu ! 
„Zalibog, da vas ne morem potolažiti , 

marveč opozoriti, da bo vaše stanje v tem 
močvirju, ako nastopi deževje, še obupnejše, ” 
reče,Lateste. „Mrzlica nikomur izmed vas n e 
bo prizanesla, ampak vas spravi vse po d 
zemljo. Ta močvirna nižina je namreč najbolj strupena. Ali ne bi tedaj kazalo, da b i 
duhovniki poskusili ubežati? ” 

»Gotovo bi kažalo! odgovori župni k 
Brunois, » toda kako? in kam ? Jaz za svoj o 

osebo se ne bi odločil za to, dokler bi bilo 


- 76 

moje bivanje deželi v korist!" Ta dan se o 

begu ni več razpravljalo in župnik Brunois 
se jezvečer zopet vrnil k svojim tovarišem. 

Cas žetve je prišel. Zamorci pri svojem 
delu še nikdar niso bili tako pridni ko t 
sedaj, ko so bili ob nedeljah pri sveti maš i 
in vsak večer odmolili kratko skupno molitev. Lateste je mogel iti zopet osebno k 
sladkornemu mlinu, kjer se sladkorni trst 
med valji razdrobi, nadzoroval je tudi pr i 
velikanskih ponvah, kjer se sok prekuha v 
sladkor. Pavel Mazgon mu je povsod služil 
za oporo ! 

„On je kot rojen za nadzornika delavcev in bi mogel v par letih imenitn o 
upravljati vse nasade,” reče Lateste svoji soprogi. „Zato sem ga prosil, da ostane pri 
nas, plačilo, katero bode vsled tega izgubi l 
mu hočem desetero povrniti! ” 

Pavel Mazgon je tedaj v največje Al 
bertovo veselje ostal pri Latestu, ker mu j e 
življenje v krasnih nasadih zelo ugalo. Toda 
veseli časi so se kmalu izprernenili v žalostne. Prvič se je Bfunoisu onemogočilo 
prihajati k Latestu. Seržant Petit je mora l 
nazaj v trdnjavo, namesto njega je pa priše l 
star desetnik, ki je duhovnike tako sovraži l 
kakor poveljnik trdnjavice. Zastonj je Lateste 
osebno prosil, da izpusti Brunoisa ; nič niso 
pomagale lepe besede, niti njegov denar ! 

In sedaj je nastopil žalostni letni ča s 
s svojimi nevihtami in deževjem. Reka je 


-77 -
neprimerno izstopila iz svojih bregov, in iz

prernenila daleč na okrog pragozd in dolin o 
v velikansko jezero. In ko so vode v vročem solncu zopet izhlapele in so le tu p a 
tam ostale mlake in stara močvirja, je pri 
čela razsajati mrzlica tako hudo, kot š e 
nikdar doslej. Njena prva žrtev je 'bil La-
teste. Ko je obolel, je poklical takoj k seb i 
Pavla ter mu je pokazal predal v svoji omari , 
kjer je bilo nakopičenih velikansko števil o 
vrednostnih papirjev in precejšna vsota denarja, v skupni vrednosti več stotisočev . 

„Albert je še otrok”, mu reče, „ti si 
skoro popolen mož ! Poslušaj tedaj ! — Ak o 
me ljubi Bog to pot pokliče k sebi, vzem i 
ta denar in te vrednostne papirje in pojdi 
z Albertom in mojo ženo v sosedni Surina m 
ali še dalje ter se skupno naselite v pokrajini, ki je bolj zdrava kot to gnezdo, kjer 
je mrzlica doma. — Sedaj hiti v naselbino 
duhovnikov ter pregovori. Brunoisa, naj poskuša proti volji straže zvečer me obiskati . 
Podvizaj se! Mrzlica me že trese! ” 

Pavel Mazgon, sedaj že precej krepa k 

mladenič, zarjavelega obraza, vesla v lahke m 
čolna sam proti naselbini duhovnikov te r 
premišlja med potjo, ali bi mu ne bilo mogoče nekaj duhovnikov vzeti s seboj v Suri 
nam. Živo je imel pred očmi morsko obrežj e 
zahodno od Sinarnarije, katero je videl n a 
krmarjevem zemljevidu in zdelo se mu je , 
da bi ne bilo težko se prepeljati na ho


- 78 

landsko obrežje . »Ugoden veter naju pripodi tja brez jader in vesel", ponovi si v 
duhu krmarjeve besede . Ko je skril čoln v 
grmovje na bregu reke, počakal je, da se 
je popolnoma stemnilo, nato se pa previdn o 
priplazil v borno vas duhovnikov. Srečno 
je našel Brunoisa, ki je bil takoj pripravlje n 
oditi z njim k bolniku . „To je moja dolžnost , 
četudi bo moja smrt, mu reče vrli svečenik . 
Med potjo je pripovedoval Pavlu, da je ž e 
skoraj polovica njegovih tovarišev umrl a 
vsled mrzlice, in da bodo brezdvomno vsi 
umrli v tem nesrečnem kraju . Pavel razloži 
župniku, kaj mu je naročil Lateste, obvest i 
ga tudi, kako bi bilo mogoče uiti, a Brunois mu odvrne, da hoče o begu premisliti 
pred Bogom ; mogoče bodo tudi njegov i 
tovariši pripravljeni ubežati. 

Ko sta dospela okrog polnoči domov, 
začula sta že v veži glasno žalovanje . Stari 
Tomaž jima odpre vrata in zajoka : »Ah, 
ah, — Gospod zelo bolan, in dobra gosp a 
tudi bolna, in trije revni zamorci tudi bolni , 
mnogo bolnih ! In vsi drugi črnci so ušli , 
ker je mrzlica zelo huda in se črni možje 
zelo boje mrzlice! Samo jaz in mladi go 
spod Albert sva še ostala . Ah, ljubi Bog, 
ljubi Bog, pomagaj! ” 

Tisto noč je umrl Lateste in črez neka j 
ur se je preselila v večnost tudi njegova 
soproga. Kako britko je plakal Albert! Pa 


- 79 

tudi Pavel je bil globoko ginjen! — Težko , 

težko je tolažil Brunois nesrečna prijatelja . 

10. Beg. 
Stari Tomaž je oba mrtveca zakopal 
na vrtu pri veliki palmi v skupen grob. Tja 

je zanesel mrtvi trupli s pomočjo duhovnik a 
takoj, ko je bila končana maša zadušnica . 
Ker niso imeli krste, zavili so trupli v platn o 
ter položili drugo pdleg drugega v hladn o 
zemljo. Na grob so zasadili priprost križ, 
katerega je Albert ozaljšal z zelenimi rastlinami. Pred njim sta klečala mlada prijatelj a 
ter se britko jokala . 

Ko je pojenjala prva žalost, so se za

čeli posvetovati . Župnik Brunois pove dečkoma, da je moral obljubiti umirajočemu, 
da ju hoče odpeljati v Surinam in hoče 
skrbeti za njuno prihodnjost ; vsled tega mu 
hoče Pavel takojá izročiti velikansko vsot o 
denarja, katero mu je zaupal pokojni Lateste . 
Toda duhovnik mu svetuje, naj pusti dena r 
še nekaj časa v omari, kajti o begu je treb a 
še marsikaj premisliti in si pripraviti najpotrebnejših stvari. Nato je vprašal starega 
Tomaža, ali mu je znana pot, ki po suhe m 
pelje v holandsko ozemlje . Ta mu pa odgovori : » Dolga pot, zelo dolga pot. Stari 
Tomaž še ni hodil! — Samo gozdovi poln i 
jagvarjev in mnoge široke reke polne krokodilov. In hudobni Indijanci ! — Ubili bodo 


- 80 

gotovo mlada gospoda in pojedli in mogoče 
tudi starega Tomaža, čeprav je' njegov o 
meso črno in trdo. Rajše tukaj umreti kakor biti indijansko kosilo ! " 

Pot po suhem je bila tedaj izključena . 
Zato razloži Pavel svoj načrt, kako bi bil o 
mogoče po morju uiti, utemeljil ga je tak o 
natančno, da ga je tudi župnik Brunois pópolnoma odobril. Samo stari Tomaž tudi o 
tem ni hotel ničesar vedeti, bal se je namreč 
morja še bolj kot jagvarjev in Indijancev . 
Sklenili so tedaj starega zamorca pustiti v 
nasadih kot čuvaja . 

» Koliko mož bi mogel nositi čoln, " 
vpraša župnik prejšnjega mornarčka . 

„Najmanj 12! ” 

»Dobro. Pogledati hočem, kdo izmed 
mojih sotrpinov si upa se na ta način rešiti . 
Naloži na čoln zadosti hrane in pitne vode ! 

— Crez tri dni poskusimo ! Kakor hitro zaid e 
mesec, pričakuj me na starem mestu ; pripeljem s seboj seveda tudi svoje tovariše . 
Prosimo sedaj ljubo Marijo za pomoč! " 
„In angela varuha”, pristavi Albert , 
» drugače nas požro gotovo ribe . " 

Župnik seje vrnil v nesrečno naselbin o 
duhovnikov . Sel je najprej na pokopališč e 
in naštel 36 grobov . Molil je dolgo in pobožno, kajti v duši so mu vstajali dvomi, 
ali bi ne bilo bolje s svojimi tovariši počakati smrti . .. Toda čimdalje je molil, tem 


-81 
bolj se mu je zdelo, da je prav, ako s e 
skuša rešiti. » Nastopili bodo boljši časi, " 
reče sam pri sebi, „tedaj bo cerkev potrebovala duhovnike. Tudi sveti Pavel se je l e 
z begom iz Damaska otel krščanstvu” . In s 
trdnim sklepom, da hoče tudi druge močnejše svoje tovariše pregovoriti za beg, zapustil je pokopališče. 

Naslednja dva dni je pripravljal Pave l 

z Albertom in Tomažem čoln. Ta čoln so 
namreč rabili tuintarn, da so prevažali sod e 
polne sladkorja do trdnjave ; tu so potem 
sladkor očistili in ga razposlali po morju . 
Pavel je našel čoln, v slabšem stanju kako r 
je pričakoval. Puščal je namreč vodo, njegove stene so pa bile stare in preperele . 
» Po reki bo že šlo, a gorje nam, ako na s 
zaloti vihar na morju!" mislil je sam pri 
sebi ter je' mašil luknje s platnom in smolo ! 

Na eni strani je bil čoln pokrit do polovice, v ta del nanosi Albert slame in razgrne rjuhe črez njo ! 

„Tako, tu bo Brunois s svojimi tovariši 
zavarovan vsaj pred solncetn in dežjem .” — 
» Ah," reče Albert Mazgonu : »tako rad bi 
prinesel na čoln svojo lepo zbirko metuljev ?, 
a vedel sem, da bi bil nejevoljen na me , 
daroval sem jih zato Materi Božji! Pojdi z 
menoj, boš videl, kako je lepo — saj s e 
morava itak posloviti od nje in od grob a 
ljubega strica in tete!" 

6 


— 82 — 

Čoln je bil pripravljen za vožnjo. Ko 
je solnce zahajalo, odideta prijatelja še en 
krat na vrt, in ko sta odmolila na grobu 
dragih mrtvecev, odšla sta še v kapelico . 
„Ah,” — vzklikne nehote Pavel, k o 
zapazi pisani venec, krasnih metuljev in 
kovinsko se bleščečih hroščev, kateri je oklepal celo steno okrog podobe Matere Božje . 
',Kajne, da je lepo?" vpraša ga Albert . 
„Zato boš tudi videl, da nama ljuba Marij a 
gotovo nakloni srečno vožnjo! ” 

Ko je nastala noč, vstopila sta v čol n 
ter previdno odveslala po reki navzdol . Pri 
grmovju, kjer so navadno pričakovali župnik a 
Brunoisa, se ustavita. Do tu ju je spremil 
stari Tomaž v malem čolničku, sedaj s e 
pa vrne nazaj. S solzami v očeh reče pri 
slovesu : „Vse hočem v redu oskrbovati . 
Gospod bo zadovoljen, kedar se kot velik 
mož zopet vrne. Toda oh, stari Tomaž bo 
takrat že davno mrtev . ” 

Mesec je že pred pol ure zašel, dečk a 
sta pa še vedno čakala Brunoisa in njegovi h 
tovarišev. Bili so jima zelo mučni trenotki . 
Komarji so jih pikali in mučili, pazno sta 
prisluškovala v tiho noč, a vse zastonj. „Ne 
bo jih!” vzdihne Albert. »Straže so jih gotovo zapazile! — Kaj hočeva storiti, sedaj? " 

» Počakajva še nekoliko! Počakajva tak o 
dolgo, da se skrije za gozdom ona velik a 
zvezda, in ako v tem času ne pridejo, odpluti hočeva sama. Toda čuj! 


- 83 

V resnici je nekaj zašumelo v grmovju , 

— in takoj na to se prikažejo črne postave . 
Brunois in njegovi tovariši so bili ! — Molče 
je vstopilo v čoln 14 duhovnikov. Albert in 
Pavel sta jim ponižno poljubila roke . Župnik 
Brunois in par njegovih tovarišev Vzamej o 
vesla v roke. Albert vstopi na prednjo stra n 
čolna, da bo natančno gledal na vse strani , 
da ne bi čoln trčil ob kako plavajoče drevo , 
ali kako drugo oviro ; Pavel se pa vsede h 
krmilu in reče : „Naprei tedaj v Božjem 
imenu!” Duhovniki so tiho molili, in čol n 
se je med tem brez šuma hitro pomika l 
proti morju. 
V pol ure so se beguni že precej od

daljili od nesrečnega kraja, kjer so zapustil i 
toliko mrtvih svojih tovarišev . „Dosedaj še 
nič ne vejo da smo ubežali,” reče Brunois , 
» drugače bi bili gotovo ustrelili s topom , 
da bi s tem opozorili posadko v trdnjavici . " 

„Sitni desetnik se bo jutri začudil, ko 
bo zapazil toliko praznih koč,” odvrne Pavel . 
„Ako tudi mimo trdnjavice srečno preplovemo, smo pred ljudmi brez skrbi! ” 

„Tiho! Pred nami je trdnjava,” reče s 
pridušenim glasom Albert. — Zares se začujejo v bližini trdi koraki straže. — Vesla 
potegnejo v čoln, Pavel pa pritiska s krmilom čoln kolikor mogoče proč od brega! " 

» Stoj " zakliče v tem trenutku straža ! 
Stoj, ali ustrelim!" 

6' 


— 84 —
„Sveta Marija, stoj nam- na strani! ”


vsklikne prestrašen Albert, med tem ko zdrsn e 

čoln brez šuma dalje. Straža ni ustrelila ! 
„Menda je bilo le plavajoče deblo,” reč e 
mož sam pri sebi . „Ako bi poklical posadko , 
bi me poveljnik gotovo ozmerjal s tepcem . ” 
Crez nekaj trenutkov se je nevarna stva r 
skrila za krivino reke . 

„Tukaj smo srečno ušli!” se Pavel od 
dahne, ko se je čoln skril za gozdnim oglom . 

„Naj nas varuje dobri Bog sedaj tud i 
pred morjem tako kot nas je pred ljudmi! ” 
vzdihne župnik Brunois . 

.,,Da le ne zavozimo na kako sipino! — 
Albert pazi dobro!" opominja ga Pavel. 
„Plitko vodo boš spoznal po majhnih, zel o 
drobno nabranih valovih! Gospod Brunoi s 
postavite se s svojim drogom blizu Alberta 

in natančno merite globočino vode! ” 

Natančno sta sledila Albert in Brunois , 
krmarjevemu ukazu. Na ta način sta parkrat 
preprečila, da se ni čoln razbil! — Pripluli 
so srečno v izliv reke Sinamarije . — Sedajje Pavlu pa vendar postalo tesno pri srcu . 
Kako bode zavozil v morje? — Vedel j e 
kako silno je nevarno, a svojega strahu n i 
izdal nikomur. Priporočil je sebe in čol n 
božjemu varstvu in krmaril pogumno dalje . 

— Na vzhodu se je pričelo daniti, duhovniki só odmolili kratko molitev zahvaljujo č 
se Bogu, ki jim je naklonil do sedaj tako 

85 

mirno vožnjo, tu zakliče krmar : „Pozor ! — 
Zavozili bodemo v morje, upam, da ne b o 
nesreče, a vendar lahko pluskne kak val na 
naš krov. Nevarno bi pa bilo, ako bi v 
tem trenutku skočili vsi na eno mesto čolna . 

— Ta bi se namreč v tem prekucnil! Prosim vas tedaj, da se vsi vležete na svoj e 
rjuhe, in se pod nobenim pogojem ne premaknete z mesta. Albert, ti stopi k meni ! 
— Vi gospod Brunois pa držite veslo in g a 
izpustite, kakor hitro vam ukažem . Tako — 
molite » Očenaš in Ceščeno si Marijo”, in n a 
odprtem morju bodemo!" — 
Vse je slušalo! Deroča reka je zapodil a 
čoln v rnorje, ki se je visoko dvignil i n 
globoko pogreznil zopet v valove. Močan 
val pluskne na krov ; strahu zakriče duhovniki, vendar ostanejo mirni vsak na svoje m 
mestu, in črez nekaj minut, so srečno premagali pretečo nevarnost . 

„Hvala Bogu in prečisti devici Mariji! ” 
vsklikne Pavel . »Nepričakovano srečno se j e 
vse izšlo! — Ta ugodni vzhodni veter nas 
pa srečno privede do Surinamske obali . " 

11 . V največji sili . 
Cel dan in celo noč so veslali ob obali,
in ko se je drugi dan solnce zopet prikazalo nad morjem, zapazijo begunci izli v 
velike reke pred seboj . Ali je to zaželjena 


- 86 

reka Maroni, ki deli francosko posest od 
holandske, ali je to francoska reka La Mana ? 
Previdno so se ji bližali . „Nazaj, nazaj! ” 

zakliče Albert, ki je zapazil v izlivu francosko zastavo. „Nazaj natančno vidim, da 
je francoska trobojnica!” Tudi Pavel j o 
spozna, zato zaveslajo naprej proti zahodu . 

„Ah, ako bi bila ta reka Maroni!” reče 
Pavel. „Do pol bi bili rešeni! Nič posebn o 
dobrega vremena ne pričakujem, solnce je 
zelo megleno vzhajalo . ” 

„Saj se lahko izkrcamo, kakor hitro 
imamo reko Maroni za hrbtom!” reče 
Brunois. 

„Prav lahko nas valovi vsak trenute k 

vržejo na sipine, kjer bi se naš čoln žalostno razbil,” odgovori mladi krmar . „O, 
da bi imel kompas, takoj bi zavozil nekajmilj stran od te zapeljive obali! ” 

„Pogum, pogum! dosedaj se je vs e 

srečno izvršilo,” reče župnik Brunois . „Kakor hitro priveslamo do mesta » Vrendenburga,” smo rešeni. Gospod Lateste me je 
opozoril na katoliško trgovino „Moi-s in 
sinovi,” ki bo z veseljem skrbela za nas. 
Ti si že utrujen, zaspi par ur, da se odpo 
.čiješ, prepusti, sedaj ker je morje mirno , 
meni krmilo!" Toda Pavel se ni hotel ganiti z svojega mesta . 

Vse je kazalo, da se bo res proti vsem 

nadam beg popolnoma posrečil! Naenkrat 


- 87 

se pa nebo in morje zelo izprerneni! — 
» Prestrašen je opazoval Pavel te izpremembe ! 

— Oblaki, ki so se na jugu dvigali, začeli 
so se naenkrat hitro premikati, močan vete r 
zabrije od obale ! 
» O jej, izgubljeni smo!" zaječi Albert . 
„To bo vihar! .dene . nas v odprto morje . ” 

»Izgubljeni? — Kdo bi takoj obupal? " 
odgovori mu Pavel . — „Prav za prav j e 
boljše, da nas žene veter, — kajti vihar t o 
ni — v odprto morje, kakor pa na kak o 
sipino . — Da bi imel le kompas! Toda na

domestovalo mi ga bode solnce zvečer p a 
zvezde.” — „Ah, da bi bil čoln vsaj pokrit 
in da vsaj ne bi bil tako preperel,” si misl i 
sam pri sebi, vendar pa ne izda svojega 
strahu, ampak krepko pristavi : „Pogurn , 
Albert! Na krovu imamo zadosti duhovni 
kov, in njihova molitev gotovo nekaj pre-
more pri Bogu!” — 

» Prav imaš Pavel, ljuba Marija se b o 
pa gotovo tudi spomnila lepega venca metuljev", pravi Albert ter pristopi h krmilu . 

„V božji roki srno!” tolaži Brunois. 

„In odrešenik je na našem čolnu kakor j e 
bil tedaj pri svojih učencih na Genezareške m 
jezeru. ” 

Sedaj so pač potrebovali tolažbe i n 
verskega zaupanja. Veter je gnal čoln hitro 
v sredino morja . — Nizka obala jim je iz


- 88 

ginila izpred, oči. — Valovi so pa vsako 
minuto rastli višje. Kakor lupina je plesal 
čoln sedaj naprej sedaj zopet nazaj . — 
Pavel je privezal okoli sebe, Alberta in okol i 
župnika Bronoisa vrv, ki naj bi jih držal a 
pri krmilu. „Branimo le, da nas veter n e 
zgrabi od strani,” reče mladi krmar, „vse 
drugo prepustimo Bogu,” da on za na s 
stori." — Tako je šlo vedno naprej, gnal o 
jih je čimdalje bolj v sredino Atlantiškega 
morja. — Nastopila ,,je noč, a moč nevihte 
je še vedno rastla. Sumenje valov in tulenj e 
vetra je postajalo vedno strašnejše. Celo 
osivel mornar bi moral izgubiti pogum , 
kajti v čolnu je bilo vedno več vode, čepra v 
so jo duhovniki s svojimi klobuki pridn o 
metali nazaj v morje. Vse se pripravlja 
na smrt ; dečka se izpovedujeta, duhovnik i 
si pa dajejo drug drugemu odvezo. »Ali 
utopljenec veliko trpi?" vpraša Albert. — 
»Menim, da ne. Ako ne zna plavati je 
menda kmalu končano", tolaži ga župni k 
Brunois. „Ne izgubi vendar zaupanja v po 
moč prečiste device Marije ! ” 

„Gotovo še nisem obupal, a vendar 
imam nekoliko strahu, da bom utonil,” reče 
deček. 

Proti jutru se veter poleže, toda valovi 
se še vedno dvigajo zelo visoko . Slednjič 
se je zdanilo, toda nebo je ostalo oblačn o 
in pri dnevni luči so videli le dvigajoče in 
padajoče valove . — Strani neba ni bilo mo


- 89 

goče določiti. Pavel je moral tedaj čoln prepustiti božji volji . Se - le proti večeru se neb o 
razjasni. — Pavel spozna, da jih je veter 
pripodil daleč na sever, zato prične obračat i 
čoln proti jugu. — »Najbrže bomo rabil i 
več dni, predno priplujemo zopet do obali . 
Bodimo tedaj varčni z živežem, predvse m 
pa pazimo, da nam prehitro ne poide pitna 
voda!" opominja Pavel svoje tovariše . 

Opomin je bil zelo pameten, le žal, d a 
je prepozno došel . Prejšnji dan, ko ni nihče 
mislil na vihar, so si privoščili precej vode , 
kajti solnce je zelo pripekalo ; sod je bil 
skoraj že popolnoma prazen . 

Že tri dni in noči so se valovi poigra 
vali s čolnom, a obala se še vedno ni hotela 
prikazati. — Nesrečni popotniki so že davn o 
popili zadnjo kapljico vode ter použili vs e 
sočno sadje. „Sedaj pa pomagaj ti, ljub a 
Marija!” molil je Albert, ko mu je izroči l 
Brunois zadnjo oranžo. Cetrti dan se je že 
nagibal h koncu in še vedno se ni videl o 
obrežja. Tudi nikakega znamenja, ki bi kazalo bližino suhe zemlje, ni bilo videti . — 
Nobena ptica in nobena zelena vejica, se n i 
hotela prikazati! — „Ali sem vodil čol n 
proti napačni strani ?” se je vpraševal Pavel , 
„Saj to vendar ni mogoče! — Ali mi n i 
po dnevi solnce, in po noči večernica kazala pravo smer?” — Po njegovi sodbi moral bi dospeti nekje na jugu na obrežje. — 


— go— 
Skrbelo ga je bolj in bolj, ako bo čoln , 
držal vodo še par dni . » Moli, da dospem o 
jutri do suhe zemlje in poji potem spat! " 
reče Albertu. 

Albert je to pot dobro molil. Drugo 

jutro so obsevali namreč solnčni zarki temn o 
zeleno črto pred njimi . 

„Zemlja, — zemlja!” zakliče krmar ve 
sel, da se ni motil v svoji smeri, kar ga j e 
v zadnjih dneh že tako zelo skrbelo . 

Kmalu so pripluli v njeno bližino . Nikje r 

se ni mogel približati čoln obrežju. Vsak 
čas se je bilo bati, da se čoln potopi . „Pavel 
pojasni Brunoisu položaj . „Saj ne bode tak o 
nevarno,” odgovori mu ta . »Obrežje je nizk o 
in poraščeno z nizkim drevjem . Oprijeli se 
bodemo vej in od debla do debla hočem o 
skušati doseči suho zemljo. Le pogum ! — 
Bog, ki nam je dosedaj pomagal, nas gotovo tudi sedaj ne bo zapustil . Albert drži 
se trdno za moj pas!" Ko je Brunois to 
izgovoril, potipal se je, ako ima še vedn o 
pri sebi vrednostne Latestove papirje, katere ' 
je on shranil in Albertovo listino, katero mu 
je ta izročil v varstvo. Ko začuti vse to še 
vedno pri sebi, reče : „Naprej tedaj! .Bog in 
Marija sta z nami! ” 

Hitro se bliža sedaj čoln bregu . V par 
trenutkih ga pograbi močen val in ga za 
žene proti obali . Grozovito se vse pretrese , 
stene počijo, čoln se zarije v pesek. — Pre


-91 
tresljiv krik, izve je se nesrečnežem v tem 
smrtnem strahu. Bila je sreča, da so vsi , 
ubogali Pavla, ki jim je ukazal ležati na tle h 
drugače bi padli pri groznem sunku gotovo 
črez krov v valove. A še hujši val zgrabi 
čoln. — Iztrga ga iz peska in ga vrže na 
breg v gozd, kjer obvisi med dvema drevesnima debloma . Leva stran čolna se popolnoma razleti . 

„Izgubljeni srno . zakriči Brunois. 

» Čoln je seveda izgubljen, a mi ne ! Pri 
mite se za veje!” ukazuje Pavel . 

Komaj so splezali vsi duhovniki n a 
drevesa, pripodi se zopet velikanski val, ter 

razbije čoln popolnoma. Stiri duhovnike so 
valovi potegnili z dreves nazaj v morje. Le 
z veliko težavo se je posrečilo Brunoisu i n 
drugim duhovnikom, ki so svoje lastno 
življenje izpostavili v smrtno nevarnost, d a 
so jih ujeli za obleko in jih nezavestne potegnili iz besnečih valov. Trajalo je neizmerno dolgo, predno so se zopet zavedli. 
Njihovi rešilci so bili vsled nečloveškeg a 
napora, s katerim so jim oteli življenje, izmučeni skoraj ravnotako kot oni. 

Konečno so si vsi toliko opomogli, d a 
so mogli opraviti skupno zahvalno molitev . 

V tem je morje tako upadlo , da s o 
mogli po suhem oditi naprej v gozd, kamo r 
ni več segala moč morja. 


- 92 

12. Rešeni. 
Bilo jih je žalostno gledati . Res nenavaden sprevod! — Duhovniki v svojih pre

močenih oblekah so omahovali po blat u 
naprej ; šli so po dva, ali po trije skupaj , 
močnejši so podpirali ali celo nesli slabejše . 
Na čelu je stopal Brunois z obema dečkoma . 
Pavel je bil še precej pri moči ; nesel je 
v rokah grčavo vejo in tudi drugi so vzel i 
seboj lahke ostanke drogov razbitega čolna . 
Kajti župnik Brunois jih je opozoril rekoč : 
„Le vzemite seboj, ako morate nositi, kajti 
morda se bomo morali braniti proti ljude m 
ali živalim . 

Toda kam jih pelje pot? Nihče ni vedel. Mogoče ne bo 20—30 ur nobenega 
človeškega selišča. V tem slučaju bodo morali umreti lakote in žeje . Mali Albert pa ni 
obupal : „Ljuba Marija pomagala nam j e 
doslej, pomagala nam bo tudi naprej!” je 
rekel pogumno in stopal s svojimi zadnjimi 
močmi, opirajoč se na Brunoisovo roko , 
krepko dalje. Njegovo zaupanje se ni omajalo, a moči njegove so ga pričele zapuščati . 
„Ti ne moreš več hoditi, dovoli, da te ne 
sem,” reče mu Pavel in mu ponudi svoja 
široka ramena. 

» Nočem, da se še bolj utrudiš kakor 
si že", odgovori Albert ; „toda ali ne bi 
mogli nekoliko počivati?” 


-93 -
,,Kje ? na teh blatnih tleh, kjer se giblj e 
polno živalij? Glej, glej, kaj se pa giblje 
tu v tejle rnlaki? Sveti angel varuh, stoj 
nam na strani! " 

V blatni vodi se je valila velikanska 

kača, ki je preteče odpirala 'široko svoj e 
žrelo . Vsi so pričeli glasno kričati in s svojimi palicami razbijati po vodi, da se j e 
voda razletela daleč na okrog . To je odpodilo nevarno žival. 

„Pojdimo rajši v močvirnat gozd!” reče 
prestrašen Albert . 

»Še manj mu zaupam. Kdo ve, koliko 
strupenih živali skriva? Tukaj sovražnika 
vsaj vidimo in se mu lahko skrijemo." Zupnik 
Brunois se je strinjal s Pavlom, in tako so 
nadaljevali utrudljivo pot. Duhovnik je na 
smrt utrujenega dečka vzel sedaj v naročje . 

Približno črez četrt ure pa Albert ve 
selo vzklikne : „Dim, poglejte dim!” in po 
kaže svitel modrikast dim, ki se ni preve č 
daleč od njih dvigal v zrak. Vsi zavriskajo 
veselja! „Tam je človeško prebivališče, rešeni smo !” pristavijo vsi. Z zadnjim naporom 
svojih moči so šli dalje . Toda še čez dobri h 
sto korakov pridejo do male rečice, ki ji m 
je prestrigla pot do kraja, kjer se je dviga l 
dim. Pavel takoj premeri s svojo palico 
njeno globočino in pravi : » Pregloboka je , 
da bi jo mogli prebresti." 


- 94 -

Kaj so hoteli sedaj storiti? Župnik Brunois je bil izvrsten plavač . Takoj je bil pripravljen- preplavati reko in hiteti do bližnj e 
naselbine, katera ni mogla biti oddaljena 
več kakor pol ure, odkoder bi privedel pomoč svojim tovarišem! — Ze je hotel odložiti svojo suknjo in skočiti v vodo, ka r 
zapazi Albert v vodi dva velikanska kajman a 
ali krokodila, ki sta grozeče odpirala svoj e 
z ostrimi zobmi nasajeno žrelo. 

„Tedaj moramo vendar skozi močvirn i 
gozd!” odloči Pavel . 

„Ali naj umremo, čeprav leži naša rešitev pred nami?” vzdihne Brunois . „Albert, 
ti imaš zaupanje! Zaprosi še enkrat Mater 
Marijo pomoči! ” 

Albert poklekne, in vsi molijo za njim . 
In ko izgovori „Amen”, zapazi pred seboj 
krasnega metulja . »Tega metulja nam pošilja Marija, v nadomestilo za one, s katerimi sem okrasil njeno podobo!" Tak o 
vzklikne deček poln upanja in ga zasleduj e 
s svojim pogledom . Metulj je frfotal prot i 
grmičevju, ki je rastlo na bregu. Naenkrat 
zapazi deček med vejami čoln, ki se je polagoma premikal po reki. » Indijanci!" zakriči, in vsi drve proti bregu ter kličejo i n 
vabijo z znamenji čolnarje . 

Pri veslu je sedel mlad mož ; ko je zapazil tuje ljudi, vzame takoj lok in pušice 


- 95 

ter hoče ustreliti med nje. V tem pa dvigne 
stari mož, ki je sedel na drugem koncu 
čolna svoji roki, kakor molil, in mu reč e 
v indijanskem jeziku : ,Črne suknje!'" Tako jodloži mladi brodnik svoje orožje in v 
kratkem času privesla čoln k bregu, kjer s o 
stali tujci. — Z vsem spoštovanjem je stopi l 
starček k duhovnikom. Pokleknil je pred 
nje ter jim poljubljal robove njihove obleke 
in jim v svojem jeziku pripovedoval, da so 
bili v takih oblekah v njegovi domovini 
možje, še ko je bil on majhen deček . Zal, 
da ga duhovniki niso razumeli, in tudi on i 
so Indijancu svoje doživljaje mogli le z znamenji popisati. Toda on jih je kmalu razumel , 
da so se ponesrečili na morju, da so lačni 
in žejni in da želijo do bližnjega pristanišča. 

Indijanca sta jih na to vse prepeljala n a 

drugo stran reke in peljala v njih bivališče , 
odkoder se je dvigal svitlomoder dim. Izkazalo se je potem, da ni bilo več ur v 
okolici nobene evropejske naselbine in da 
bi bili morali žalostno žeje in lakote umreti, 
ako jih ne bi srečni slučaj, ali kakor je 
Albert še vedno trdil, Marija rešila s svoji m 
metuljčkom, ki jim je pokazal gostoljubne 
Indijance. — V divjaškem taboru so jih spre 
jeli z vsem spoštovanjem, ko jih je starček , 
ki je najveljavnejši poglavar med Indijanci , 
predstavil kot prave »črne suknje" . Okrepčal i 
so se z najdragocenejšim sadjem, s katerim 


— 96 — 

so si ugasili žejo in lakoto ob enem . V več 
dneh so se begunci odpočili in slednjič so 
z znamenji pokazali, da žele tja, kjer prebivajo Evropejci . — Starček in njegov vnu k 
sta jih rada spremila do bližnjega griča , 
odkoder se je videla v daljavi široka reka ,
ki se je izlivala v morje ; pokazala na točko 
v daljavi, od koder so se bliščali jambori . 
Z znamenji vsega spoštovanja se ločita Indijanca od „črnosuknježev” in ravnotako jasn o 
so tudi pokazali, da z onimi ,bledoličneži, " 
ki prebivajo v mestu, niso prijatelji . 

Begunci so se bližali reki in mestu , 
toda ne brez strahu . Saj še vedno niso imeli 
nikakega pojma, ali so na francoskih tleh , 
kar bi imelo za nje seveda slabe posledice, 
ali so kje drugje . 

„Jaz in Albert greva naprej, da poizveva, ” 
reče Pavel ; saj nama se ni treba ničesar 
bati. Vi pa se gotovo rajše vrnete h gostoljubnim Indijancem, ako smo na francoskih tleh . " 

Župnik Brunois pa ni hotel zapustiti 
mladih prijateljev, ampak ju je spremil ; 
ostali duhovniki pa so ostali v ozadju . 
Prišli so do prve hiše ter izvedeli, da so v 
angleški Guayani, da se imenuje velika reka , 
Esequibo, in bližnje mesto, glavno mesto 
Georgetovn. Veselega srca pomigne Brunois 
svojim tovarišem, in črez eno uro je dospela 


- 97 

četa čudovito rešenih begunov v važn o 
pristaniško mesto . 

Brunois se je takoj naznanil pri angleških oblastih in je bil prijazno sprejet . 

Guverner, ali kraljev namestnik, čeprav n i 
bil katoličan, je zelo obsojal ravnanje brezbožnih revolucijonarjev in jim je častital na 
rešitvi. Obljubil jim je, da jih s prihodnj o 
ladjo odpošlje na Angleško, katero je teda jveliko množino pregnanih duhovnikov prejelo v svoje varstvo . Hrabro vedenje Pavl a 
Mazgona je guvernerju zelo dopadlo ; prigovarja mu, da vstopi med angleške mornarje ter ga zagotovi, da postane lahko admiral . Pa tudi to rnu je dopadlo, da je mlad i 
Francoz odklonil službo pri sovražnikih njegove domovine ; kajti Angleži in Francozi 
so se tedaj bojevali med seboj . Daroval m u 
je krasno uro s kompasom, da bo prihodnji č 
tudi pri oblačnem nebu mogel razločiti kj e 
je sev'ér. 

Nato je pripovedoval župnik Brunois , 
kako in iz katerih razlogov je poslal stri c 
Alberta v Kajeno . Tu se je poštenemu An

gležu nagubalo čelo in je izpregovoril : 
„Temu vladnemu tajniku hočemo pa venda r 
prekrižati račun, ako je le še kaj pravice n a 
svetu!” Takoj je poklical učenega pravoslovca, ki je pismo vrlega kapitana Brilaka , 
katero se je bilo vsled morske vode pokvarilo, — na novo sestavil in ga podprl s 


- 98 -


Brunoisovo prisego . „Sedaj je pa moja, ozi

roma angleške vlade skrb,” reče guverner, 
„da pride Albert Kaumir do svojih pravic . 
Kakor hitro bo mogoče, bomo potrkali pr i 
froncoski vladi.” — Župnik Brunois se je v 
imenu svojega varovanca zahvalil za to prijaznost in rekel : »Ako dobi Albert premoženje svojega očeta, bode vsled želje umrleg a 
Latesta tretjina premoženja, katero je meni 
zaupal, in vsi nasadi ob reki Sinarnariji , 
lastnina Pavla Mazgona." — Tudi o tem se 
je sestavil in podpisal potrebni zapisnik. 

Črez teden dni so se peljali begunci n a 
Angleški ladiji proti Londonu. Tu je obiskoval Albert dobro katoliško šolo, duhbyni k 
Brunois mu je pa nadomestoval očeta . Crez 
eno leto, ko je Napoleon Bonaparte skleni l 
z Angleži prvi mir, . prišel je uradnik z de 
belimi zapisniki in je naznanil Albertu, d a 
je on dedič velike trgovske hiše Kaumirjev , 
iz Nanta, in da se sme on, Pavel Mazgon , 
ki je postal tudi premožen mož, in župni k 
Brunois vrniti zopet na Francosko. Zelo so 
se vsi razveselili te novice ! 

Takoj se je župnik Brunois vrnil v 
svojo ljubo župnijo v Normandiji, kjer j e 
našel sicer podivjan vinograd, a tudi obilo 
uspehov. Pavel Mazgon je v Rokfortu našel 
še živo svojo mater vrlo branjevko, ki n i 
nikdar slutila, da bo njen zaboj jabolk sin u 
pripomogel do velikanskega premo&nja . 


- 99 

Albert Kaumir si pa z ljubeznijo in spoštovanjem, katero je izkazoval pregnanim duhovnikom, ni pridobil samo velikanskega 

očetovega premoženja, ampak še večje premoženje, pridobil si je duho,vniški poklic . 

Pri Svetemu Mihaelu v Vendi je ime l 
prvo sveto mašo in sicer v novi cerkvi, katero je zvest svoji obljubi, ki jo je dal n a 
ladji svojemu staremu župniku Rosirju, sezidal iz svojih sredstev . 


KaoIišk bukvama 1 . 

Zbila Spillmannovlh povest i 

aj so prišli na svitlo naslednji zvezki : 

I. zv. : Ljubite svoje sovražnike! Povest i z 
maorskih vojsk na Novi Zelandiji. II. natis. Cena 
40 v, karton. 60 v. 
H. zv. : Maion, krščanski deček iz Libanona. 
Povest izza časov zadnj. velikega preganjanja po 
Druzih. Cena 40 v, karton. 60 v. 
tl. zv. : Marijina otoa. Povest iz kavkaških goril. 
Cena 40 v, karton . 60 v. 

IV. za. : Praški udek. Povest. IL natis. Cena 40 v , 
-karton. 60 v . 
V. zv . : Ujetnik morskega roparja. Povest. Cena 
40 v, karton. 60 v. 
V.I . : Arumugam, sin indijskega kneza . Povest . 
Cena 40 v, karton. 60 v. 
VII. zv. : Sultanovi sužnji. Carigrajska povest. Cena 
60 v karton. 80 v . 
VIII. zv, : Tri indijanske povesti. Cena 60 v, karton . 
80 vin . 
IX. zv. : Kraljičin nečak. Zgod, povest iz japon . 
misijonov. Cena 60 v, karton. 80 v. 
X. zv . : Zvesti sin. Povest za vlade Akbarja Velikega . 
Cena 40 v, karton. 60 v. 
I. zve : Rdeča in bela vrtnica . Cena 40 v, karton . 
60 vin . 
XII. zv . : Korejska brata. Črtica iz misijonov v Koreji . 
Cena 60 v, karton. 80 v. 
XIII. zv . : Boj in zmaga. Povest iz Anama. Cena 60 v, 
karton. 80 v. 
XIV. zv, : Prisega huronskega glavarja. Povest iz 
starejše misijonske zgodovine kanadske . Cena 60 v, 
karton. 80 v . 
V. zv . : Angel, sužnjev . Brazilska povest. Cena 
40 v, karton 60 v. 
XVI. zv.: Zlatokopi. Cena 60 v, karton. 80 v. 
XV l. zv.: Prvič med Indijanci ali vožnja v Nikaraguo. Cena 60 v, karton . 80 v. 

XVIII. zv . : Preganjanje indijanskih isijonarjev . 
Cena 60 v, karton. 80 v. 
XIX. zv. : Mlada mornarja. Cena 60 v, karton. 80 v .