263343 št 3./L.85/86/ L.X VI Ilustriral: ČRTOMIR FRELIH VELIKI KABINET ZANIMIVOSTI kdo pozna še danes Raimondija, velikega Pietra Rai-mondija, maestra di capella v Petrovi cerkvi v Rimu prijatelja in protektorja Franca Liszta? Raimondi (1786—1853) je zapustil svetu katalog skladb, ki je po obsegu in samosvojosti komaj prekosljiv. Posamezne, čeprav predimenzionirano komponirane opere ali oratoriji mu niso zadostovali. Od začetka je načrtoval vedno ciklus treh ali štirih del, ki naj bi sestavljala celoto. Tako je v svojem življenju napisal 62 velikih oper, 20 baletov, 8 oratorijev, 4 maše, različne requieme, tedeume, miserere, Stabat Mater, Tantum ergo in uglasbil vse psalme. Z največjo lahkoto je pisal težke in zapletene kontrapunktične skladbe. Med njegovimi 50 fugami je ena — Reimann jo je imenoval non-plus ultra glede na število glasov — za 64 glasov 16 štiriglasnih zborov. Kombinacija, ki te omoti, že če si jo samo zamisliš. — Njegovo veliko delo je bilo trilogija oratorijev: Potiphar, Pharaoh in Jacob. Čeprav je vsak zase zaključeno delo, je hotel Raimondi vse izvesti na en dan. V tem je videl vrh svoje * kariere. Po velikanskih težavah je zbral okrog sebe množico solistov, zboristov in glasbenikov in tako le dosegel svoj cilj. Pod skupnim naslovom Joseph je izvedel vsa tri dela v Teatro Argentina v Rimu. Izvedba je imela sijajen uspeh, ki pa ga je Raimondi le za kratko preživel. Tudi Lorenzo Perosi (1872—1956) je bil kapelnik v cerkvi sv. Petra v Rimu. Njegova dela so skoraj pozabljena. In vendar je še v začetku našega stoletja veljal za enega izmed največjih v glasbenem svetu. O njem so pisali knjige, razprave in Ro-main Rolland je videl v njem glasbenega genija. Ob koncu prejšnjega stoletja je komaj še kateri skladatelj zbujal toliko zanimanja in občudovanja kakor ta mladi, skromni in inteligentni duhovnik. Star je bil 26 let, visok, temen, lepega videza, ko so njegovi prvi oratoriji zbudili navdušenje tako v Mi- lanu kakor v Londonu, Parizu, na Dunaju in tudi v Ljubljani. Papež Leon XIII. mu je zaupal reorganizacijo celotne cerkvene glasbe. Perosi je bil deležen največjih časti na vseh,evropskih dvorih. — Ob tem je neutrudno komponiral: oratorije na latinska besedila, simfonije, zbore, orgelske skladbe, vse do leta 1917, ko je doživel živčni zlom in so ga spravili v bolnišnico za duševne bolezni. Prav tako hitro, kakor se je pojavil in postal znan, je izginil zdaj v pozabo skupaj s svojim delom. Tri stoletja je trajalo, da so spoznali veličino Carla Gedual' da, kneza iz Venose (ca. 1560—1613). V svojem času je bil tako drzen novator, kakor so bili pozneje Liszt, Wagner, De-bussy in Richard Strauss. Svetu sta ponovno odkrila Cecil G rey in Philip Heseltine, da je okoli leta 1600 živel v Nepalju izjemen skladatelj, obenem pa dvakratni morilec. Šestindvajsetleten se je poročil z donno Anno d’Avalos, najlepšo žensko v kraljestvu obeh Sicilij, ki seje kljub mladosti — stara je bila 21 let — tedaj že drugič poročila. V četrtem letu zakona je na plesu spoznala mladega vojvodo d’Andrio, ki je bil po sodobnih opisih pravi Adonis. Dejstvo, da je bil tudi on poročen, ju ni motilo, da sta se vnela drug za drugega in pričela strastno ljubezensko razmerje. — Medtem ko je v prekrasni palači Sansevero pisal nadarjeni Gesualdo v družbi prijatelja, pesnika Torquata Tassa svoje elegantno otožne madrigale, sta se ljubimca skrivaj srečevala v Anini spalnici. Na njuno presenečenje pa ju je nekega dne odkril don Giulio, Gesualdov stric, ki je bil prav tako brezupno zaljubljen v Anno. Giulio je hitro vse povedal Gesualdu. Le-ta mu sprva ni verjel in je zahteval dokaz o ženini nezvestobi. Pri tem je uporabil najstarejše zvijače vseh prevaranih mož. Popoldne 16. oktobra 1590 je rekel ženi, da gre na lov in da se ponoči ne bo vrnil domov. Nato se je skril v sosednji hiši, kjer je lahko opazoval prihod ženinega ljubimca. Čez čas je oba presnetil ter besen in ogorčen potegnil meč ter ju zabodel. Ko je tako maščeval svojo čast, je javno povedal, zakaj je to storil in postavil obe trupli na ogled kot svarilni zgled. Štiri leta po dogodku je živel v svojem dobro zastraženem gradu blizu Neaplja v stalnem strahu pred maščevanjem družine ubitega. V istem času se je ukvarjal izključno s komponiranjem. Leta 1594 je srečal lepo Eleonoro d’Este. Po poroki sta razmeroma srečno živela naslednjih 20 let do njegove smrti. — Ko je 70 let po njegovi smrti velik potres porušil Neapelj, je porušil tudi kamnite priče Gedualdovega zemeljskega bivanja: palačo Sansevero in njegov čudoviti grob. Ostala pa je plemenita lepota njegovih nesmrtnih madrigalov. (se nadaljuje) JUVNI UREDNIK ^irnož Kuret odgovorna urednica Kaja Šivic JRčdnik peter Barbarič likovni urednik Miloš Bašin oblikovalec ^rij Pfeifer Uredniški odbor — stalni sodelavci ^eter Amalietti, Lado Jakša, [9or Longyka, Tomaž Rauch, Mojca Menart in Mirjam Žqa-vec. lektorica Mija Longyka '2DAJATELJSK1 svet &r- Janez Hofler (predsednik), dr. Marija Bergamo (FF-PZE Muzikologa), Igor Dekleva (AG Ljubljana), Lea Hedžet (GMS), Nena Hohnjec (PA Maribor), Zdravko Hribar , (GMS), Nevenka Leban (DGUS), Mojca Menart (GMS), Lovro Sodja (ZDGPS), Dane Škerl (DSS). Ida Virt (ZDGPS) in delegacija uredništva (glavni in odgovorni urednik). Naslov uredništva Revija GM, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, p.p. 248, telefon (061) 322-367. Račun pri SDK Ljubljana, Št. 5010-678-49381. Revija izide osemkrat v šolskem letu, celoletna Naročnina za XVI. letnik znaša 230 Nd. Rokopisov ne vračamo, fotografije Pa le v primeru vnaprejšnjega dogovora. Revijo GM izdaja Glasbena Gladina Slovenije. Cena 30 din. NAŠ GLASBENI TRENUTEK Leto, razglašeno za leto glasbe, se izteka. Za nami so manifestacije, ki nosijo naziv »ob letu glasbe«. Med omenjene sodi tudi tribuna slovenskih skladateljev v Cankarjevem domu. Ta po svoje odraža naše specifične slovenske razmere. Problemov je tudi pri nas veliko. Še vedno obstajajo prepadi med akademsko izobraženimi ustvarjalci in amaterji, med skladatelji različnih glasbenih zvrsti, med amaterskimi glasbeniki In veliko večino profesionalnih glasbenikov. Te prepade bi bilo treba premostiti, predvsem pa najti skupen jezik, kar je očitno najtežje. Nedavno končana mednarodna konferenca o sodobni glasbi y Strasbourgu (september 1985) je ugotovila, da je predvsem naloga skladateljev samih, da mislijo na konkretno poslušalstvo, ki ga želijo zadovoljiti. Podpora skladateljem bo učinkovita le takrat, če bo privedla do širokega posredovanja te glasbe občinstvu. Tako pa imamo vse prevečkrat opraviti le z eno izvedbo, nakar delo utone v pozabo. Kazalo bi opozoriti na priporočila omenjene konference, ki podpira težnjo, naj se finančna sredstva, namenjena ustvarjanju, razširijo na ves ustvarjalni projekt, vključno z delom, ki ga skladatelj posveti izvajalcem svoje skladbe. Posebna pozornost je v tej zvezi namenjena tudi amaterjem in naročilom skladb za amaterje. Jasno je, da je razumevanje sodobne glasbe odvisno predvsem od ustrezne glasbene vzgoje, pri čemer ima poleg družine odločilno vlogo prav šola. Kako je s poukom glasbe v naših šolah, pa vemo. Ureza glasbeni pouk smo v preteklosti »veselo« krajšali, odločilni glasbeni pedagogi so pristajali na vse krčitve glasbenih programov in zdaj smo pač tam, kjer smo: In vendar je splošno znano, da je prav glasba za vsakogar dejavnik duševnega ravnovesja in da bi jo morali ustrezno temu na vseh stopnjah šolanja tudi obravnavati. Poučevanje glasbe mora biti zlasti spodbujanje k praktičnemu glasbenemu udejstvovanju, odkrivanju otrokovih in nasploh posameznikovih ustvarjalnih sposobnosti. Tudi spoznavanje sodobne glasbe mora biti jasen del učnih programov. Sodobno glasbo je treba poučevati v povezavi z drugimi vrstami glasbe, in sicer ne le z glasbenimi slogi preteklosti, marveč tudi skupaj z neevropsko glasbo, ljudsko glasbo in celo sodobno popularno glasbo! Na vseh stopnjah morajo glasbo poučevati učitelji, ki svoj predmet absolutno obvladajo in svoje znanje nenehno obnavljajo. Poučevanje glasbe mora spremljati široka humanistična izobrazba! Ali zahtevamo od naših učiteljev preveč? Še besedo, dve o informativni dejavnosti. Društvo slovenskih skladateljev se ponaša s svojo založniško dejavnostjo. Najbrž po pravici. Vendar je samo ta dejavnost premalo, da bi bili lahko z njo zadovoljni, pravzaprav je šele prva stopnica. V mnogih državah namreč obstajajo informacijski centri in centri za dokumentacijo in posredovanje glasbenih del. Takšen center nudi možnosti informacije o razpoložljivih notnih izdajah, komercialnih in drugih posnetkih, filmih, video posnetkih pa tudi o Izvajalcih. Morali bi upoštevati kar najširše informiranje o sodobni glasbi pa tudi njeno propagiranje doma in v evropskem okviru. Skratka: gre za mnogo širše zasnovano, dolgoročno politiko, ki bi s sporazumi omogočila dotok finančnih sredstev, potrebnih za izpolnjevanje akcijskih programov sodobne glasbe. Blochova zahteva, da mora subjektivni dejavnik preobraziti relativno mirne pogoje v aktivno vzročnost, pomeni, da kritika in revolucionarnost ne moreta nikoli priti od zunaj, s pozicij solip-sistično-odklonilnega, čistega kvalitetnika, na quasi idealizirano mišljeno družbo, marveč le znotraj zgodovinsko naprednih gibanj iz spoznanja njihovih zakonitosti ter njihovih konkretnih raznolikosti. Samo iz naprej težečlh Ml lahko komponirajoči JAZ v popolnosti razvije svoje sposobnosti. »Kdor razume samo nekaj o glasbi, tudi o tem ne razume ničesar!« je rekel Eisler. PRIMOŽ KURET Iz vsebine Veliki kabinet zanimivosti 2 GM novice 4 Odmevi 5—9 Predusmerjeni strani 10—11 Novi akordi 12—13 2 x Amadeus 14—15 Intervju: Tomaž Rajterič 16 Ouatebriga 17 Skeleton Crew 18 Dovvnbeat 19 Rock jazz odmevi 20 Plošče 21 Pisma 22 ZVEZNA KONFERENCA GLASBENE MLADINE JUGOSLAVIJE NQV££ 9m 9m I gm gm MLADI MLADIM Petintridesetletni glasbenik Oto Vrhovnik se je rodil v Dravogradu. Že od malih nog seje ukvarjal z glasbo in po končanem študiju v Mariboru se je napotil v tujino, kjer se je izpopolnjeval do magisterija. Njegova pot klasičnega saksofonista se je strmo vzpenjala in po nekaj letih poučevanja na visoki glasbeni šoli v Gradcu je pred kratkim postal profesor za klasični saksofon na dunajski visoki šoli lepih umetnosti. Imenitnega koncertanta smo v Ljubljano povabili na nastop v okviru koncertnega cikla Mladi mladim, kjer je pred zelo maloštevilno publiko pokazal, kaj si dober glasbenik na tem malo znanem instrumentu lahko privošči. Še prijetnejši večer je Oto Vrhovnik ponudil učencem in učiteljem v Glasbeni šoli Franca Šturma, kjer je sproščeno in duhovito predstavil svoje glasbilo in celo paleto skladb, da bi poslušalcem čimbolj približal svoje delovanje. Njegovo življenje je posvečeno saksfonu, veliko mu je do tega, da bi ta instrument dobil širšo publiko in tudi pravo vrednotenje. Po vsem, kar je povedal in zaigral, se je, občinstvu prav gotovo prikupil, predvsem pa nam je vsem dokazal, da zaradi pomanjkljivega poznavanja glasbenih razmer v svetu, zaprtosti in rahlo neresnega odnosa do umetnosti svoje najboljše glasbenike prepuščamo kulturno razvitejšim deželam, ne da bi jih pobliže spoznali in se od njih kaj naučili. KAJA ŠIVIC 21. novembra sem malo pred skupnimi vajami počakal člane tria, ki bo 3. decembra nastopil v CD (mala dvorana). V triu igrajo Bojana Krstulovič-klavir, Jure Jenko — klarinet in Zoran Mitev — fagot. Prva dva sta že prej prišla na vaje, zato sem se pogovarjal z njima. Pri- * šoten je bil tudi mladi skladatelj An-| drej Misson, ki pa ni bil ravno zgovo-1 ren. Na koncertu v CD bodo glasbeniki izvajali skladbe A. Tansmana, F. Poulenca, Beethovna, Srebotnjaka, Glinke in Missonov Trio za karinet, fagot in klavir. Koncert organizirata GM Ljubljane in GM Slovenije. In kaj so mi povedali? Jure: Zbrali smo se čisto prostovoljno. Vsi trije smo v istem letniku (četrtem glasbene akademije). Smo pravi jugoslovanski trio. Zoran je iz Makedonije, Bojana iz Splita, jaz pa iz Medvod. Vaje imamo predvsem namensko. Sicer pa Bojana in Zoran vadita več sama, ker bosta igrala tudi na tekmovanju mladih glasbenikov, ki bo januarja v Zagrebu. Pa tudi jaz igram v duu s pianistom Vladom Mlinaričem. GM: Kako je prišlo do sodelovanja z Missonom? Bojana: Zaprosili smo ga, da nam napiše skladbo, kar je tudi naredil. Skladba je namreč še čisto sveža (dva tedna). Povedali so še, da imajo probleme s prostorom za vaje, da dostikrat nimajo kje vežbati, ker jih »mečejo« iz prostorov. Potrebujejo dober klavir, tega pa ni v vsaki sobi na Akademiji. Zoran in Jure igrata tudi v orkestru Akademije, sicer pa so vsi že večkrat nastopili v raznih zasedbah prejšnja leta. Ko sem Bojano vprašal, kaj misli o Ljubljani, je povedala, da se Split z Ljubljano ne more primerjati; v Splitu, na primer, ni niti enkrat imela možnosti slišati klavirskega koncerta v živo. Na splošno pa tudi nima problemov, saj je po obeh starših »na pol« Slovenka. Kako bodo igrali, bomo slišali pa na koncertu. TOMAŽ RAUCH GMJ je letošnjo drugo sejo Zvezne konference sklicala v Opatiji in to v dneh, ko so tam potekali zadnji koncerti ene redkih prireditev sodobne glasbe — Glasbene tribune. Seja, ki ni bila ravno pretirano obiskana, je poleg običajnih točk dnevnega reda obravnavala tudi zanimivo temo — Glasbena mladina in ustvarjanje mladih. Predstavniki republiških Glasbenih mladin Hrvatske, Vojvodine, Slovenije in Zveze socialistične mladine Jugoslavije so se lotili povezave delovanja naših vzgojnih ustanov in organizacij ter mladih glasbenih ustvarjalcev. V svojih razmišljanjih so vsi po vrsti prišli do temelj-nega_vprašanja: kje je pravo mesto Glasbene mladine, kaj je pravzaprav njena glavna vloga? Zaradi različnih glasbenih razmer in zelo pestrega delovanja Glasbene mladine v raznih okoljih se tudi odgovori predstavnikov Glasbene mladine na to „ Na letošnjem 15. tekmovanju, ki ga je pripravila Glasbena mladina Srbije, so med 22. septembrom in 1. oktobrom tekmovali mladi kitaristi in skladatelji. Mednarodni žiriji za obe disciplini sta po treh etapah tekmovanja nagradili kitariste: Gorana LISTEŠA (Jugoslavija) s prvo nagrado, Joaquina Clercha DIAZA (Kuba) z drugo nagrado, Sr-djana TOŠIČA (Jugoslavija) s tretjo, Jerzyja KOENIGA (Poljska) s četrto, Philippa LOLIJA (Monaco) s peto in Michela GRIZARDA (Francija) s šesto nagrado, nagrado za najboljšo izvedbo obvezne skladbe (Suite kosovskega skladatelja Rafeta Rudija) je prejel Philippe Loli, nagrado žirije mladih Zlato Harfo pa Srdjan Tošič; in skladatelje: s prvo nagrado Iva JOSIPOVIČA (Jugoslavija), z drugo Alvera KAR-LEVALA (Urugvaj) ter s tretjo nagrado Berislava ŠIPUŠA (Jugoslavija) za skladbo za godalni orkester, s prvo nagrado Berislava SlPUŠA, z drugo Georgija ARNAUDOVA (Bolgarija) ter s tretjo Doroto Dl VANSKO vprašanje razlikujejo. Pomembno je seveda predvsem to, da se vsaka Glasbena mladina koristno vključuje-v kulturno in vzgojno aktivnost svoje mlade generacije. Da tega še nismo dosegli do prave mere, je žal pokazala tudi naša seja zvezne konference. Če smo jo že sklicali v Opatiji ob izredno zanimivi glasbeni prireditvi, ki zbere sodobne ustvarjalce in poustvarjalce iz cele Jugoslavije, je neodpustno, da urnik seje ni dovolil članom konference GMJ poslušanja koncertov, niti ni izvajalcem in poslušalcem Glasbene tribune omogočil sodelovanja na seji. Še posebej je to smešno, če glasbeni mladinci govoričijo o glasbenem ustvarjanju nekaj hiš proč od konkretnega izvajanja prav te ustvarjalnosti. Upajmo, da bomo iz te šole prišli nekoliko pametnejši in da se kaj podobnega ne bo več dogajalo. KAJA ŠIVIC (Poljska) za zborovsko skladbo. Nagrado Politike Zlato harfo sta prejela Ivo Josipovič in Georgi Arnau-dov, ta dva skladatelja pa sta dobila tudi Grand prix — nagrado Evropske zveze radijskih postaj. Vse mlade godalce obveščamo, da bo 16. Mednarodno tekmovanje Glasbene mladine v Beogradu namenjeno VIOLINI in GODALNEMU ORKESTRU S KONTINUOM (do 17 članov). Za tekmovanje, ki bo potekalo od 15. do 26. septembra 1986 v Beogradu, je program že razpisan in ga lahko dobite pri strokovni službi Glasbene mladine Slovenije na Kersnikovi 4 v Ljubljani (II. nadstropje). Tekmovanja se lahko udeležijo glasbeniki, ki v septembru še ne bodo dopolnili 30 let — starostna omejitev seveda ne velja za dirigenta godalnega orkestra. Prijavnico je treba poslati Glasbeni mladini Srbije najpozneje 15. maja 1986, zato se čimprej pozanimajte o podrobnostih. MEDNARODNO TEKMOVANJE GLASBENE MLADINE V BEOGRADU T OPATIJA ’85 OPATIJSKA TRIBUNA IN EVROPSKO LETO GLASBE, DA O MEDNARODNEM LETU MLADINE NE GOVORIMO uie^ O) a> a) Velika dvorana CD, 25. 10. 1985, orkester SF, dirigent Kurt VVdss, solist Igor Ozim. Spored: W. A. Mozart: Koncert za violino in orkester v A-duru KV 219 in A. Bruckner: 2. simfonija v c-molu. Naš odlični violinist Igor Ozim je muzikalno in tehnično brezhibno poustvaril Mozartov koncert. Škoda le, da se tudi orkester ni predal muzikalnemu toku glasbe (tudi če odmislimo tehnične pomanjkljivosti). — Brucknerjeva dela so pri nas redko izvajana. To vrzel naj bi letos izpolnili koncerti v rdečem abonmaju. Brucknerjeve simfonije so obsežna in mogočna dela z veličastno arhitek-toniko in zapleteno vsebino. Druga simfonija še nima vseh teh značilnosti, jih pa nakazuje, kakor skladatelj nakazuje s cenzurami posamezne dele. Dirigent VVoss je vodil orkester natančno in zanesljivo, čeprav mu le-ta ni vedno sledil z enakim zanosom. Kot da so branje in doživljanje Brucknerjeve muzike, s tem pa tudi njeno posredovanje, še kar precej zapečatena knjiga. V. V. 25. 11. 19X5 - VELIKA DVORANA SLOVENSKE FILHARMONIJE — SREBRNI ABONMA Redko doživimo na koncertu, da je izvajalec tako radodaren z dodatki, kot je bilo to na koncertu ruskega vilončelista Daniila Šafrana. Pred nami je razgrnil paleto skladb, ki je segala prav tja do Ravela, Debussyja in Gershwina. Tako je mojster predramil poslušalce šele »po koncertu«. V rednem delu programa smo najprej slišali Schubertovo sonatino v D-duru op. 137. Mojster Šafran se nam je predstavil kot interpret, ki v izvedbo vnese veliko osebne note, se prepusti veselju lastnega muziciranja 'n pred nas odločno postavi svojo verzijo dela. Brahmsovi Štirje resni spevi op. 121 so bili sprva napisani kot pesmi, a zaradi melodioznosti Pevskega parta kasneje prirejeni za violončelo in klavir. Šafran je s svojimi domislicami ali trenutnim navdihom otežkočal delo spremljevalcu Za klavirjem Antonu Ginzburgu, ki Je moral svoje pianistične sposobnosti razširjati kar prek meje. To romantično sprehajanje je sklenilo Schumannovih pet skladb v narodnem tonu op. 102. B. Arapov, nam komajda znani komponist, je leta 1956 napisal Sonato za violončelo in klavir in jo posvetil Šafranu, ki nam jo je na tem koncertu tudi predstavil. Še dobro, da so bili dodatki. CB tribuna jugoslovanske glasbene ustvarjalnosti ima za ' seboj že dvaindvajsetletno tradicijo, po številu udeležencev pa je letos dosegla rekord. Prek petsto glasbenikov, skladateljev in izvajalcev, kritikov, muzikologov, glasbenih urednikov ter študentov in tujih gostov je v štirih zgodnjenovembrskih dneh poslušalo devetnajst koncertov komorne, simfonične, zborovske ter elektronske in posnete glasbe. Obenem so se — včasih bolj, včasih manj — množično udeleževali debatnega Kluba Tribune, s promocijami knjig ob 40-letnici Društva hrvaških skladateljev in z Antologijo jugoslovanske zborovske glasbe, z enakim zanimanjem pa tudi posveta o možnostih glasbe v radiofoniji. Ta izredno bogat in pester spored pa je z vsebino samih koncertov redkokoga zadovoljil ... Že otvoritveni koncert je odražal simptomatično navezanost na tradicijo, ki se je Tribuna do konca ni mogla otresti. Za protiutež je godalnim kvartetom Šuleka, Bjelin-skega in Papandopula sledil koncert z naslovom Mixed medi a, torej koncert ustvarjalcev, ki naj bi svojo glasbo odpirali novim svetom. A so se bolj odpirali preteklosti kot prihodnosti. Nismo se srečali z novimi mediji, temveč zgolj z različnimi zvoki, od akustičnih do elektronskih ali že posnetih. Med slednjimi pa so se nemalokrat oglasili citati že znanih motivov treh velikanov baroka, ki jih ob tristoletnici slavimo na vsakem koraku. Slavila jih je tudi letošnja opatijska Tribuna, zato na njenih koncertih podobnih primerkov ni manjkalo. To pa je tudi vse, kar je letošnji Tribuni prispevalo Evropsko leto glasbe. Delež slovenskih skladateljev in izvajalcev je bil letos precej enoličen in kaj boren, hkrati pa je — zaradi slabe izvedbe žal neopazno — prispeval enega od kakovostnih vrhov festivala, Lebičev Godalni kvartet. Kot pomemben prispevek slovenskih poustvarjalcev velja omeniti edini simfonični koncert, ki gaje letos v Opatiji pripravil orkester Slovenske filharmonije z dirigentom Markom Munihom. Kot kaže, je to še vedno orkester, ki med rednimi obiskovalci Tribune vzbuja največ zaupanja. Žal tega ne moremo trditi za Komorni zbor RTV Ljubljana z dirigentom Mirkom Cudermanom, kije s svojim nastopom pokazal vso tragiko trenutnega stanja slovenskega zborov-stva. To pa je hkrati problem, ki ni le slovenski ampak tudi jugoslovanski, kot se je izkazalo na živahnih pogovorih ob predstavitvi Lebičeve Antologije jugoslovanske zborovske glasbe. Dobrih zborovskih skladb ne manjka, le v prave roke morajo priti... In kje najti prave roke, med amaterskimi ali profesionalnimi zbori? Vseeno je, saj je pri nas meja med amaterskim in profesionalnim tako že zabrisana; ostaja le še en, za nas težko rešljiv problem — zborovodja. Namesto kakovosti rešujemo množičnost, namesto za visoko izobrazbo dobrih zborovodij skrbimo za osnovno izobrazbo slabih... Vrhunska telesa pa vendarle še imamo — celo med amaterskimi zbori! To je dokazal nastop Akademskega ženskega zbora Collegium musicum iz Beograda pod vodstvom Darinke Matič-Marovič, ki bi ga lahko ocenili celo kot izvedbeni vrh letošnje Tribune. Tudi predstavnikov mlajših skladateljskih generacij so druge republike v Opatijo poslale veliko več kot Slovenija, kar je našo glasbeno ustvarjalnost spet prikazalo v nekoliko krizni luči. Tudi sicer bi na Tribum pričakovali več mladine, saj poleg Evropskega leta glasbe praznujemo tudi Mednarodno leto mladih. Morda bi prav zato za konec kazalo besedo prepustiti letošnjim najmlajšim udeležencem: »Tribuno spremljam že od leta 1977 in mislim, da je bila letošnja najslabša doslej. Na kratko bi jo označil z reklom »kolikor denarja, toliko muzike«. Ne glede na to pa mislim, da je naša glasba v krizi. Prišlo je do zamenjave generacij in s tem tudi stilov, avantgarda je zginila, nove pa ni. Iščemo novih poti, smo v obdobju preverjanja, jugoslovanska glasba je v krizi, Tribuna je v krizi. Na to kažejo tudi vse spremljajoče manifestacije Tribune, ki so sintetičnega značaja, ki so usmerjene v preteklost (kot na primer Antologija zborovske glasbe)... Polemiziramo s preteklostjo, zato da bi se izognili debatam o sedanjosti, o tem, kar slišimo tu in zdaj.!« hladen Miličevič. Sarajevo »Najmlajši skladatelji se nekako ne znajdemo v tem krutem akademizmu, ki preveva Tribuno, saj smo rasli v drugačnem času, pod močnim vplivom subkulture, torej rock glasbe in pop kulture v najširšem smislu. Temu se ne moremo izogniti, niti odreči, zato bomo morali začeti razširjati medije, glasbo spajati ž drugimi vejami umetnosti, kot to že počnejo številni glasbeniki, tudi po Jugoslaviji , vendar na tej tribuni ne najdejo svojega mesta. To me zelo moti, saj se bodo te meje morale počasi zabrisati« Stevan Kovač, Novi Sad Sklep ob letošnji opatijski Tribuni torej ne more biti optimističen: slišali nismo niti ene skladbe, ki bi kazala pot naprej, ki bi predstavljala večje doživetje. Lahko pa vendarle omenimo nekaj del, ki so iz te množice izstopala: poleg že omenjenega Lebi-čevegajetuše Godalni kvartet Vuka Kulenoviča, Stari crkveni kalendar za mezzosopran, oboo, klarinet in fagot Borisa Papandopula ter presenečenje mlajše generacije, Samba da camera Iva Josipoviča. LEA HEDŽET JACOBUS GALLUS IN NJEGOV ČAS Jacobus Gallus, skladatelj slovenskega rodu iz 16. stoletja, je med tedanjimi evropsko priznanimi skladatelji prav gotovo eden tistih »Kranjcev«, na katere smo lahko upravičeno ponosni. Dokaz za to, da njegovo delo cenijo tudi v svetu, je letošnji muzikološki simpozij, ki je potekal v Ljubljani od 23. do 25. oktobra in ga je organiziral Muzikološki institut SAZU ob sodelovanju domačih muzikologov ter strokovnjakov iz Avstrije, ZR Nemčije, Poljske, Češkoslovaške in ZDA. Simpozij je edini jugoslovanski projekt, ki je ob evropskem letu glasbe dobil materialno podporo Evropskega sveta (torej organa držav članic, kamor Jugoslavija sicer ni vključena). Uvod v simpozij je bil celovečerni koncert Gallusovih motetov v Narodni galeriji v izvedbi Komornega zbora RTV Ljubljana pod vodstvom dirigenta Mirka Cudermana. Po slovesni otvoritveni besedi predsednika SAZU prof. dr. Janeza Milčinskega in uvodnem nagovoru dr. Berislava Popoviča, predsednika jugoslovanskega organizacijskega odbora za evropsko leto glasbe, je predsednik ZKOS Jože Osterman podelil priznanja; vsi aktivni udeleženci simpozija so prejeli častne Gallusove značke, najvišje priznanje — Gallu- sovo plaketo — pa je prejel akademik prof. dr. Dragotin Cvetko za svoje življenjsko delo, ki je v veliki meri posvečeno raziskovanju Gallusovega delovanja in publicistiki v zvezi z le-tem. V referatih so udeleženci simpozija razgrnili svoja dognanja v zvezi z Gallusovo osebnostjo, o situaciji za njegovega časa pri nas, v Evropi oziroma širšem južnoslovanskem prostoru, o Gallusovi skladateljski tehniki in posameznih zanimivih skladbah glede na sorodnosti oziroma posebnost: v primerjavi z deli drugih skladateljev njegove dobe. Obravnavali so glasbeno slikanje besed v Gallusovih motetih, glasbeno upodabljanje živali v njegovih madrigalih. Muzikologinja iz Češkoslovaške je govorila o treh doslej malo znanih dokumentih, ki osvetljujejo Gallusovo bivanje v Pragi, poljska muzikologinja pa o razširjenosti Gallusovih del na Poljskem; muzikologinja iz Mainza je predstavila motete Gallusovega sodobnika, na avstrijskem delujočega Ljubljančana Jurija Prennerja, ki še »čaka« na obširnejše muzikološke raziskave. Založba kaset in plošč RTV Ljubljana je ob simpoziju izdala tretjo Gallusovo ploščo, tokrat z izborom motetov, pri SAZU pa je izšel tudi prvi del zbirke Gallusovih motetov Opus musicum v moderni notaciji, kar je za naše izvajalce velika pridobitev. V prostorih SAZU je dr. Danilo Pokorn pripravil in predstavil zares zanimivo razstavo o Gallusu, med drugim tudi z vsemi možnimi primerki izdaj njegovih del. Muzikološki institut v okviru znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, ki mu grejo na račun simpozija vsa priznanja, si je zadal hvalevredno daljnoročno nalogo, namreč da bo do leta 1991, ko bo poteklo400 let od Gallusove smrti, izdal celoten Gallusov opus. DARJA FRELIH JACOBUS GALLUS/ MOTETI / ZKP RTV L Ob Gallusovem simpoziju smo postali bogatejši še za eno, to je tretjo gramofonsko ploščo Gallusovih del v zbirki Ars mušica Sloveniae. Vse tri je izdala založba kaset in plošč RTV Ljubljana, na vseh treh pa posnetke izvaja Komorni zbor RTV Ljubljana. Medtem ko na prvih dveh ploščah radijski zbor izvaja dve Gallusovi maši in njegove posvetne skladbe pod vodstvom dirigenta Jožeta Fiirsta, pa se nam na tretji plošči predstavlja z dirigentom Mirkom Cudermanom in s programom Gallusovih motetov. (Menda pa te zadnje plošče še ni možno kupiti na nobenem prodajnem pultu). Moteti so glasbene upodobitve bibličnih in liturgičnih tekstov, ki jih je Gallus napisal kar 374 in jih še za svojega življenja natisnil in objavil v zbirki štirih knjig Opus musicum. Na plošči je zbranih dvanajst skladb iz vseh štirih knjig, ki glede na število glasov segajo od štiriglasja (ki je večkrat zasnovano na dvozborju), pa t/a do dvanajsteroglasja v polifo-no-imitacijskem kompozicijskem prijemu (večkrat vključujejo tehniko odmeva). Še posebej v zadnjem času, ko se tovrstni izdelki pri nas bolj počasi rojevajo, je izid nove Gallusove plošče vsekakor zelo pomemben. Tudi zato, ker kaže, da so se Gallusu — bolj kot kdaj prej — odprla vrata naših nacionalnih programov. Resda Gallusove skladbe na plošči iz zbirke Ars Musiča Sloveniae niso čisto prve pri nas, vendar ne smemo pozabiti, da (že precej dolgo tega) Gallusa izvajajo na ploščah Praški madrigalisti, pa VViener Sangen Knaben, posamezne Gallusove skladbe pa lahko najdemo še med deli drugih skladateljev 16. stoletja na marsikateri tuji plošči (o čemer smo se lahko prepričali tudi na razstavi o Gallusu). DF Velika dvorana CD, 22. XI. 1985. orkester SF, dirigent Marko Munih, solisti: Daniil Šafran; Zlata Ognjanovič, Eva Novšak Houška, Branko Robinšak, Neven Belamarič. Zbor Consortium musicum in Lipa zele-nela je. Spored: Švara: Valse inter-rompue, Schumann: Koncert za čelo in orkester, Bruckner: Te Deum. Koncertni večerje izzvenel na treh različnih ravneh. Švarov Valse je jasno napisano, vedro delo, ki od daleč spominja na Ravela, vendar je tudi dober zgled skladateljeve inven-cije in tehničnega znanja. Filharmoniki so delo zgledno poustvarili-Manj sreče so imeli s Schumannom, katerega koncert daje orkestru ne samo spremljevalne naloge, ampak se dopolnjuje s solistom v celoto. Ta del izvedbe pa ni do kraja izživel tako, da solist Šafran, velik virtuoz na svojem instrumentu, ni imel pravega ali še bolje enakovrednega sogovornika v orkestru in dirigentu. Izvedba veličastnega Brucknerjevega Te deuma je šla predvsem v smeri njegove veličine in mogočnosti zvočnih mas, žal pa mnogo manj v intenziviranju njegove duhovne vsebine. Med solisti je treba posebej omeniti izstopajoči delež sopranistke Zlate Ognjanovič in tenorista Branka Robin-šaka. L. W. Ljubljanska audiovideo skupina Borghesia je preživela zelo intenzivno jesen. Poleg nastopa na Video festivalu v Ljubljani je imela 26. oktobra v Zagrebu uspešen nastop na edinem razprodanem koncertu prireditve »Rock mladima« v nabito polnem klubu D. Djakoviča. V začetku oktobra je izreden uspeh zabeležila na dvotedenskem festivalu altern-tivne glasbe Tone und Gegen Tone na Dunaju, kjer so se pojavila tudi nekatera mednarodno uveljavljena imena (Bill I risell in Arto Lindsay, Sonic Youth, Michael Nyman Band, Tuxedo Moon, Die Todliche Doris...). Svojo multimediailno per-formanso je 1. novembra izvedla tudi na bienalu mladinske kulture v Torinu, nastop v Barceloni pa je zaradi odhoda v vojsko enega od članov odpovedala. Kljub temu pa se Borghe-sia trenutno pripravlja na zimsko jugoslovansko turnejo. AP EXPLOITED, LJUBLJANA, 26. 10. Tudi ta neprijetna izkušnja nas je morala prej ali slej čakati. Če smo bili še kako navajeni na bebaste in slabokrvne izpade rockerjev in težkome-talcev, pa teh nikakor nismo znali povezovati s punk skupinami-Končno pa smo morali dobiti po glavi. Pri tem so bili Exploited s slovesom enega najbolj butastih britanskih punk bendov za tako trdo lekcijo še kako pripravna skupina. Za butnglavski uvod so poskrbeli že ljubljanski Odpadki civilizacije. Res je, da je njihova glasba tokrat imela precej več »face« in energije kot na Telegrami njihovih spomladanskih nastopih, a kaj, ko so se fantje še kako onemogočili s svojim bedastim duhovičenjem med skladbami. Še nekajkrat bolj pa so odbili Exploited. Ti se še malo niso dvignili nad raven rutiniranega preigravanja klišejev »rehabilitacije« starega britanskega punka. Travmatičnost njihovega nastopa pa je še kako potenciral njihov kultni frontman VVattie s svojo neverjetno bebavostjo. Tako je njegovo prazno besedičenje v premorih med skladbami tem odvzelo še tiste iskrice, ki bi jih lahko imele. Podobno velja tudi za njegova besedila, ki punkovski upor spreminjajo v »zaplankano« frazo. Morala: še zmeraj bolje dober težki metal ali celo stari rock kot pa slab punk. PBČ Napovedujemo Prireditve Cankarjevega doma, Ljubljana: 10. december — koncert Orkestra Akademije za glasbo (dirigent: Anton Nanut, solisti: Andreja Krumpak-Krklec (orgle), Veronika Škerjanec (oboa). Jure Jenko (klarinet), Zoran Mitev(fagot), Franci Lipovšek (rog), (Handel, Mozart, Bizet, Bach) 13. december — gostovanje Simfonikov RTV Zagreb (Handel); 13., 14. in 15. december — Dnevi plesa 85; 14. december — Slovenski komorni ansambli — Col-legium mu si tuni (Handel, Buxtehu-de, Telemann); 16. december — Hala tivoli — eddy grant (ena največjih zvezd pop reggaeja); 25. december — Klavirski recital Kemala Gekiča, enega najbolj vidnih poustvarjalcev z letošnjega varšavskega Chopinovega tekmovanja, 7. januar — klavirski recital Vladimira Aškenazija (Beethpven, Schumann). Opozarjamo tudi na Koncert sprave z ljubljanskimi Pankrti in sarajevskim Zabranjenim pušenjem (Hala Tivoli, 26. december). RADUSKA ODDAJA Iz dela Glasbene mladine, v kateri bomo prelistali revijo ■n ilustrirali prispevek o Novih akordih, bo na sporedu prvega programa Radia Ljubljana v soboto, 28. decembra ob 18.30. BAROČNA GLASBA IN SVEČAVA O četrti poletni akademiji za staro glasbo v Radovljici, ki je bila julija letos, še nismo vsega povedali. Prav nič ne de, če se je časovno že malo odmaknila, pomembno je, da so spomini nanjo še živi, krajani z zadovoljstvom pomnijo večere baročne glasbe ob svečavi, še več, ljubitelji se tega veselijo že vnaprej. Smo torej v vmesnem času, ko je pametno še kaj osvetliti iz minule akademije, kar bo informiralo in nemara zainteresiralo našo glasbeno mladino za načrte, ki jih pripravlja društvo za prihodnje leto. Posebnost in novost lanske akademije je bila plesna šola. Seminar baročnega plesa je hotel slušateljem pomagati pri boljši, pristnejši interpretaciji baročne plesne glasbe. Prof. Gisela Reber iz Essna, strokovnjakinja za historične plese, je vodila tečaj vsako popoldne po dve šolski uri. Izkazalo se je, da mladi glasbeniki kljub številnim preigranim gavotam, menuetom itd. malo poznajo posamezne plese, njihov razvoj, posebnosti in čisto lepoto gibov. Na voljo je bila dvorana v graščini, ravno prav velika, da je s svojevrstnimi stenskimi dekoracijami, z možnostjo korepeticij na virgi-nalu, navdihovala slehernega plesalca. Ples je postal hkrati študij in sprostitev, predvsem pa vsebinska obogatitev v6denja o baročni glasbi. Gospa Reberjeva je pripravila tudi predavanje o historičnih plesih, na ekranu nam je pokazala svojo plesno skupino. Na koncu je obljubila, da še pride. Ko smo že pri predavanjih, naj povem, da se je odzval tudi akademik dr. Dragotin Cvetko s predavanjem o slovenski baročni glasbi. Pogovarjala sem se z nekaterimi domačimi slušatelji, bodisi violinisti, pevci, čembalisti, vsi so bili zadovoljni, malone presenečeni nad tem, kako hitro in kako zlahka so navezali stike z docenti, s katerimi so se sporazumevali v nemškem ali angleškem jeziku. Kako to? Bistvo je namreč v pedagoškem načelu dograjevanja znanja; slušatelj je praviloma pohvaljen že v izhodišču, izuriti pa se .mora še v tem in tem, popraviti to in ono, ves čas ima občutek, da je sposoben in da napreduje; v interpretacijah veliko tudi sam odloča, seveda po temeljiti analizi in prepetih temah in frazah. Program skladb je širok in svoboden, deloma ga izberejo študenti in deloma učitelji. V tem smislu je poučevala šar- mantna Lucy Hallman, po rodu Američanka, ki zdaj živi v Nemčiji, predava v Munchnu in Wurzburgu in nastopa po vsej Evropi. Njeno raziskovalno in delovno področje je predvsem Frescobaldi in njegov čas. Lucy Hallman je kajpada tudi dala svoj celovečeren program skladb za čembalo, s poudarkom na Scarlattijevih sonatah. Čembalistka je kar sama povedala to in ono zanimivost o skladbah in tako ustvarila med seboj in poslušalci nekakšno plemenito domačnost; suite in sonate so zvedrile duha in obraze poslušalcev. Zakonski par Gertraud in Wolf-gang Gamerith iz Graza sta v Radovljici že dobro znana. Gertraud je violinistka, VVolfgang učitelj petja. Očarata s prijaznostjo, nasmehom, naravnostjo, zavežeta pa slušatelja z natančnostjo, doslednostjo, z visokimi strokovnimi zahtevami. Rezultati so bili takšni, da smo v navalu navdušenja skorajda ustanovili poletni godalni ansambel, ki bi se seveda zelo rad povečal in okrepil v prihodnji akademiji. Ve se, da čakamo domačih moči. In pevci? V VVolfgangovem delovnem načrtu piše: podajanje tona, obdelava teksta, recitativ, vloga okraševanja, govorica telesa, določanje tempa, izraz. Pri pevskem pouku je na čembalu korepetiral dr. Franz Zebinger, čembalist, organist, skladatelj. Festival Radovljica je povabil tudi Gallus consort iz Trsta. To je glasbena družina Pahorjevih, čembalistka in pevka Dina, flavtist Miloš in gambistka Irena. Trije glasbeniki s štirimi izraznimi možnostmi so bili zanimivi in privlačni. Klemen Ramovš, predsednik društva ljubiteljev stare glasbe Radovljica, učitelj kljunaste flavte podnevi, koncertant zvečer, je seveda prekosil samega sebe. Ni mogoče odmisliti problemov in problemčkov, ki jih je bilo treba pri priči reševati v tem nadvse razgibanem tednu, za katere smo potrebovali tudi Klemenovo mnenje, in Klemen je vedno poslušal in svetoval, vodil in organiziral; dobesedno brez odmora. Ko pa je segel po flavti, je bil v hipu zbran, zanesljiv, močan, prepričljiv, skratka, popoln muzik. Nasploh smo opazili živ in elastičen pretok glasbenih moči med slušatelji in docenti, saj so se zlahka in hitro oblikovale manjše in malo večje glasbene skupine v najrazličnejših zasedbah. Kljub dosledni usmeritvi v glasbeni barok so koncertni sporedi delovali zanimivo, kar se je videlo v zadovoljstvu občinstva, ne hudo številnega, ampak izbranega in hvaležnega. ALEKSANDRA VREMŠAK MARIBORSKA FLAMSKA LEGENDA V četrtek, 7.11., je bila v Mariboru dar je kljub predznakom, kot so: sve- stavil kot skladatelj in scenarist, snov premiera baleta Flamska legenda tovna praizvedba, evropsko leto pa je povzel po stari legendi Sira Ha- skladatelja Božidarja Kantušerja. glasbe, itd., predstava izzvenela iewyna o graščaku, ki s svojim pet- Mariborsko SNG je s to predstavo brez prave evforije. jem privablja k sebi mlada dekleta, odprlo svojo jubilejno sezono, ven- Božidar Kantušer se nam je pred- nato pa jih obeša. Zgodba sama je dovolj fantomsko močna, da je glasbena podlaga ob njej vsekakor lahko le kulisa, in pri tem je tudi ostalo. Najbolj primaren element predstave je bil verjetno Vojko Vidmar, ki je odlično odplesal vlogo graščaka, s tem pa dal tudi celotni predstavi smisel. Glasba sama se namreč giblje med krajšimi suitnimi elementi in včasih zelo poenostavljenimi ritmičnimi obrazci ter melodiko, ki pa je vsebinsko premalo izrazna in dramaturško neizpeljana, zato je bolj programski mozaik tonskega slikanja kot pa osnova, na katero je možno postavljati koreografijo za balet. Režija in koreografija, ki jo je vodil Vlasto De-dovič ob pomoči Edija Dežmana, pa je ostala v okvirih odplesanih odrskih slik, brez večjih gradacij in vsebinskih poant. Morda je le zadnja slika nekoliko zanimivejša, vendar tudi tukaj ne gre zanemariti dejstva, da so veliko pripomogli kostumi in scenografija Vlaste Hegudušič. Boris Švara, ki je predstavo dirigiral, je iz partiture izvlekel največ, kar se je dalo, pri tem pa se moramo zavedati, da je bil na srečo Beethoven le eden. Mariborski baletni in orkesterski ansambel sta s to predstavo dokazala, da sta voljna delati nove stvari in da stoji v njunih vrstah dovolj sposobnih ljudi za to početje; nujno bo le še postaviti človeka, ki bo sposoben tudi dobro izbirati in voditi programsko politiko ter oblikovati odrski repertoar. MITJA REICHENBERG Fotografiral: TOMAŽ LAUKO FESTIVAL BAROČNE GLASBE V MARIBORU Letošnji festival baročne glasbe v Mariboru, sedemnajsti po vrsti, je pustil boljši vtis od lanskega, zlasti glede števila obiskovalcev (čeprav smo še vedno pogrešali poklicne glasbenike in mlade). Veliko je odvisno tudi od tega, v kakšnem prostoru je prireditev, letos je namreč festival ponovno imel vstop v čudovito baročno Viteško dvorano gradu, dva koncerta pa sta bila v stolnici, ki je v Mariboru vedno dobro obiskan koncertni prostor. Festival je bil v znamenju Evropskega leta glasbe, s poudarkom na delih D. Scarlattija in J. Š. Bacha (škoda, da se nihče ni spomnil tudi Handla). Vsi koncerti so bili na visoki umetniški ravni, izvajalci pa (z izjemo organista) domači umetniki. Propaganda za festival bi morala biti bolj učinkovita, ne pa tako skromna kot za vse druge koncerte v sezoni. Tu bi se lahko vsaj nekaj naučili od Borštnikovega srečanja, ki je kmalu po baročnem festivalu. Mesto pač ne živi s svojim festivalom, ki nima niti potrebnega družbenega pomena, saj tudi letos ni bilo uradne otvoritve, ne televizije (zato pa so 3 dni pred baročnim festivalom neposredno prenašali popevko Vesele jeseni, ki je za Maribor očitno pomembnejša). Na prvem koncertu so dela J. S. Bacha izvajali: godalni kvartet Slovenske filharmonije (Darko Linarič, Romeo Drucker, Cveto Demšar, Miloš Mlejnik), trije solisti, člani ansambla Collegium musicum (Monika Skalar, Drago Golob, Janko Šetinc) in Rudi Pok, flavta. Najboljša je bila izvedba Koncerta za violino, oboo in orkester. Obsojanja vredna je odločitev članov Collegium musicum, da so znane Bachove koncerte, ki so pisani za solističen instrument in godalni orkester, igrali namesto z orkestrom z godalnim kvartetom, kar Bachu prav gotovo ne more biti v prid. ^ Teden pozneje je v Stolnici nastopil belgijski organist Jan van Mol z enakim programom kot v Cankarjevem domu v Ljubljani, vendar ta za baročni festival ni povsem ustrezal; v prvem delu recitala je van Mol predstavil dela dveh neznanih rojakov, sodobnikov Mozarta in Beethovna, in le v drugem delu baročnega mojstra J. S. Bacha. Tudi tretji koncert je bil v Stolnici, ki je bila tako polna, da je zmanjkalo še dodatnih sedežev. Solisti, mešani zbor in orkester Opere SNG Maribor z dirigentom Urošem Lajovicem so pripravili zahteven in lep baročni program, ki je zajel tudi prvo slovensko izvedbo slovenskega dela, tj. Janeza Krstnika Dolarja Miserere mei Deus II. Vrhunec programa je bila znana, zelo zahtevna Bachova kantata VVeinen, klagen, sorgen, zagen. Ansambel, ki se je tokrat prvič soočil z Bachovo partituro, se je presenetljivo dobro izkazal. Občudovali smo zbor (pripravljal ga je Maksimilijan Feguš), soliste, mezzosopranistko Majdo Švagan, tenorista Jova Re-Ijina (gosta iz Beograda), novega člana Opere, baritonista Josipa Le-šajo, ter instrumentaliste, oboista Dušana Kmjaka, pozitiv Simona Robinsona in godala opernega orkestra. V Dolarjevi partituri sta se poleg J. Reljina in J. Lešaje izkazali še novi solistki Opere, sopranistka Svetlana Čursin-Magdič (Rusinja) in mezzosopranistka Inge Heinl (Zagrebčanka). Razveseljivo je, da je opemi an- sambel z lastnimi močmi (z eno izjemo) realiziral baročna dela, ki jih sicer ne izvaja, strogo stilno, kultivirano in s pravim entuziazmom. Za vse to gre največja zasluga dirigentu Urošu Lajovicu. Občinstvo je ponovno dokazalo, da se navdušuje tudi za koncertno dejavnost svoje Opere. Na zadnjih dveh koncertih sta nastopili naši priznani umetnici: v Viteški dvorani čembalistka Višnja Mažuran in v Unionski dvorani pianistka Dubravka Tomšič-Srebot-njak. Obe sta se lotili zahtevne naloge, ves večer sta izvajali dela D. Scarlattija, Tomšičeva še J. S. Bacha. Zlasti slednja je zbudila veliko zanimanja in odobravanja. Škoda, da ni bilo nobenih spremnih prireditev, letos ko obhajamo visoko obletnico baročnih mojstrov, bi bila prava priložrpst za to. MIRA MRACSEK RAČUNALNIK IN KOMPONIRANJE lannis Xenakis in Michael Guivrach Na velikem mednarodnem simpoziju o sodobni glasbi letos septembra v Strasbourgu smo si imeli priložnost ogledati tudi novi računalnik firme Hevvlett Packard UPIC 3, na katerem dela pod vodstvom skladatelja la-nisa Xenakisa skupina mladih skladateljev. Sodobna elektronska glasba doslej še ni dosegla prav veliko občinstva. Kljub temu smo priča vedno novim poskusom po strokovno popolnem pa tudi estetsko zadovoljivem dosežku. Institut za uporabne raziskave v Lyonu INSA preskuša zdaj pod Xenakisovim vodstvom program, ki omogoča komponiranje na ekranu. Na tem projektu sodelujejo trije partnerji:- Xenakis, Hevvlett Packard in skupina študentov iz INSA (Institut National des Sciences Appliquees) v Lyonu od lanskega leta dalje. Neposredni interesi treh partnerjev so seveda različni. Pri takšnih nekonvencionalnih poskusih vpeljave mladih ljudi v moderno glasbo z željo, da spoznajo osnove te glasbe, pomagata v Franciji kar dva instituta, ki se ukvarjata na znanstveni osnovi s tem, čermu se po francosko pravi — CMAO (Composition Musicale Assistee par Ordinateur ali komponiranje s pomočjo računalnika): to sta IRCAM, ki ga vodi Pierre Boulez in od leta 1972 dalje CEMAMU (Centre dEtudes de Mathematique et Automatique Mu-sicales), ki je priključen nacionalnemu "entru za telekomunikacijske znanosti in katerega direktor je Xe-nakis. Oba instituta financira francoska vlada. Xenakis sodi med sodobne skladatelje, ki se že od leta 1950 ukvarja s serielno in z elektronsko glasbo. Iskanje vedno novih kompozicijskih tehnik je pripeljalo Xenakisa do komponiranja s pomočjo računalnika. Vsak ton je mogoče opisati po njegovih matematično-fizikalnih kriterijih, prav tako potek tona in njegovo modulacijo. Izhajajoč od tod je poskušal Xenakis razviti sistem, pri katerem ustreza določenemu znaku na grafični tabli določen tonski potek. V računalniku pa je videl tudi možnost, da glasbeno neizobraženemu laiku omogoči izraziti svojo lastno kreativnost, da komponira, ne da bi poznal note ali pravila kompozicijske tehnike. S pomočjo francoskega ministrstva za kulturo je pričel Xenakis leta 1974 razvijati UPIC (Unite Polyago-gique lnformatique de CEMAMU). UPIC je torej program, ki uporabniku omogoča pisati z elektromagnetnim držalom na eno od grafičnih tabel, priključenih na računalnik. Risba se pojavi na ekranu računalnika. Te slike računalnik interpretira, pri čemer lahko skladatelj določa tonsko višino, tonski potek in vzočno barvo. Vse skupaj se zbira, meša, briše, vse s pomočjo držala. Tako je mogoče odstraniti vse tradicionalne prepreke pri komponiranju. UPIC namreč omogoča komponiranje direktno z risanjem glasbenikom, ne-glasbenikom, študentom,. pa tudi otrokom. Samo treba je znati držati držalo! Prvič so UPIC uporabili leta 1977 v Bonnu na otroškem glasbenem festivalu. Vendar je ta prvi program še imel nekaj tehničnih pro-blempv. Današnji UPIC 3, ki predstavlja že tretjo generacijo računalnikov, pa je dosežek skupnega dela devetih inženirjev pod vodstvom MichelaGuivarcha, profesorja za informatiko na lyonski INSA. Informacijskotehnična obdelava sintetično dobljenega tonskega gradiva gre v treh smereh ali oblikah: 1. v obliki vala, ki določi timbre ali ban/o tona, 2. modulacije, ki določa osrednji tonski potek in 3. tonskega loka, ki nadomešča tradicionalno noto. Vsak ton je definiran z vrsto od 40.000 do 50.000 informacijskih enot s 16 bit/s. UPIC 3 je sposoben istočasno obde- lati 450 »tonskih lokov« na 5 bankah podatkov, torej informacije v 22.500 enotah s 16 bit/s. Da pa bi lahko obdelali tonsko informacijo večjega orkestra, bi bilo treba predelati do 2000 »tonskih lokov«. To pa daleč presega današnje informacijskoteh-nične možnosti. Realizacija UPIC 3 je bila možna pač zaradi pripravljenosti firme Hevvlett Packard, Guivarcha in njegove skupine študentov ter računalnika HP 9000, ki so ga imeli na razpolago. Z UPIC 3 so močno presegli dosedanje poskuse, saj je možno takojšnje komponiranje s pomočjo grafične table. UPIC 3 so nam zdaj prvič javno predstavili. Pri devetih študentih, ki so pri tem projektu sodelovali in pri katerih je stal na zaključnem delu naslov »komponiranje z računalnikom«, je vpadljivo zlasti navdušenje, s katerim so to delali. To je sicer le 9 študentov od skupaj 130 inženirjev absolventov lyonskega INSA letos. Ta projekt pa je korak, na katerega bi bila ponosna vsaka univerza in čigar pomena za vzgojo posameznika niti še ne moremo prav oceniti: »Glasba je — predvsem v antikiimela pomemben vpliv na znanost. Kultura in tehnika sta se danes razšli, čeprav imata' pogosto podobne osnove. Morda bo tako spet uspelo, da dobi glasba svoj stari vpliv na tehniko. V naše življenje pa bo vsaj vključila področja, ki nam doslej niso bila dostopna« Tako lanis Xenakis. Upamo morda lahko, da bomo na prihodnjem zagrebškem bienalu imeli priložnost videti UPIC 3, s tem pa tudi, da poskusimo delati z njim tudi pri nas v Jugoslaviji. PRIMOŽ KURET H u Ue v\<=u—o-i. ta.cf e*. sata S?' : 60. rt* A n *r' M* \ OUATEBRIGA / REVOLUTION IN ZOO / BRUT FILM Ta prvenec ni prelomen le za zgodovino skupine, temveč je tudi ve- lika pridobitev za slovenski jazz v celoti. Je odraz več kot dvoletnega neprekinjenega delovanja skupine in uspešno konzervira njena avantgardna hotenja in njen značilpi zven, ki poslušalcev nikoli ni puščal hladnih. Na plošči je 8 skladb. Na 4 posnetkih se kvintetu pridruži še tolkalec in hkrati producent B. Romih, na dveh pa še več mladih ljubljanskih pihalcev — M. Škerlep, M. Marolt, U. Urbanija in zagrebški trobentač D. Križič. Ta dva posnetka sta mi zaradi izrednega modernističnega aranžmana še najljubša, poleg seveda resnično odlične (tako v produkcijskem kakor v kompozicijskem smislu) skladbe Afričan Girl is Comin' Home, ki je prav gotovo vrhunec plošče, saj glasbeniki v njej manipulirajo z »feelingom«, ki se lahko kosa s tistim vrhunskim jazzi-stov v svetovnem merilu. Plošča v celoti, še posebej pa ta skladba nam dokazuje, da bodo člani Ouatebriga v naslednjih letih na naši jazzovski sceni še marsikaj naredili. Čeprav plošča stilistično ni enotna in nas na trenutke spomni na značilni zven kakšnih tujih, sodobnih jazzovskih zasedb, so Ouatebrigovci v svojem eklekticizmu večinoma prav izvirni in domiselni. Njihova plošča daje vtis razuzdane mladosti, ki pa že pozna tudi disciplino, čeprav neprestano beži pred njo. Čuti se, da so jo snemali glasbeniki, ki so pri tem uživali. Zato uživa tudi njihov poslušalec. Njihova glasba gradi predvsem na kontrastih — kaos in harmonija, aranžman in kolektivna improvizacija, spontano in racionalno. Nadvse gre pohvaliti njihovo korektno skupinsko medigro ter modernistični aranžerski koncept, ki pa rahlo prekriva solistično improvizacijo, katere je v celotnem zvenu skupine za moj okus premalo. Če bodo fantje v svojo glasbo vtaknili malo več konsonanc, bodo gotovo razširili krog pristašev, pri čemer ekonomski učinek, ki je trenutno še zanemarljiv 'faktor v delovanju Ouatebriga, prav gotovo ne bo izostal. P. AMALIETTI KOMORNI ZBOR RTV LJUBLJANA / DIRIGENT LOJZE LEBIČ / ZKP RTVL Edini slovenski (pol)profesionalni zbor, ki je bil ustanovljen pri Radiu Ljubljana z namenom, da poustvarja predvsem novejša zahtevnejša domača in tuja zborovska dela, kar tudi uspešno opravlja, je letos praznoval 40-letnico delovanja. Td na ovitku, na katerem so le skopi osnovni podatki, ni omenjeno. Veliko zgovornejša je glasba na plošči, posnetki so namfeč iz časa pred 15 in več leti, ko je ta pevski korpus pod vodstvom di- rigenta Lojzeta Lebiča zagotovo dosegel svojo najvišjo umetniško raven. Nedvomno je to zborovodja, kakršnega Slovenci nismo in tudi ne bomo kmalu imeli, zato je še toliko večja šhoda, da se ne ukvarja več z zborovsko poustvarjalnostjo. Izvedba del na plošči vzdrži prav vsa merila tako imenovane absolutne glasbene kritike. Kljub temu, da prinaša le droben košček glasbe, posnete pod Lebičevim vodstvom, sta izbira in razpored posnetkov zelo smiselna. Na prvi strani so skladbe romantičnih skladateljev: Brahmsovi Nočna straža I in II. Schumannovi Zvezdam in Zaupanje in ne po naključju Lajovčev Lan in Adamičevo Sonce se je skrilo. Na drugi strani so posneta sodobna atonalna dela. Bengta Johanssona (1914) The tomb at Akr Caar in Luboša Fišera (1935) Caprichios sta z aleatoričnimi momenti dopustili precejšnjo sou-stvarjalno svobodo dirigentu in pevcem; Večer iz lirične suite slovenskega skladatelja Uroša Kreka (1922), ki zahteva zrele poustvarjalce, lepo sklene ploščo. Lahko rečem, da so posnetki vzorčni primerki zgledno izvedenih skladb v okviru danih pevskih zmogljivosti. ROR PS. Ploščo izdaja Brutfilm, Kersnikova 4, Ljubljana in to je tudi naslov na katerem jo lahko naročite po pošti. Njena cena je približno 600 din. DENISI DENIS/ JA SAM LAŽLJIVA / JUGOTON Glasba reškega dua Denis & Denis je pravo nasprotje glasbi bendov, ki smo jih do zdaj poznali z Reke: Termiti in Paraf so precej bolje odražali občutje industrializiranega velemesta — pristanišča. Denis & Denis tega ne delajo in najbrž tudi nočejo. Njihov elektropop je topel, nežen, plesen, skratka, prijeten za telo in dušo. Nadrugi strani pa ravno tako prazen in klišejski kot nešteto takih po svetu. Tisto, kar vžiga pri Denis & Denis, pa ni samo glasba, ampak predvsem simpatična pojava Marine Perazič, ki igra na precej preizkušene karte: na svoj privlačen »image«, nastop in v drugem planu tudi na — priznajmo, dober glas. To dejstvo, skupaj z » marg inalnim« mult instrumentalistom Davorjem Toljo, pa samo še potrjuje, da so Denis & Denis klasična pop skupina, in sicer ena izmed tistih, ki niso ostale ravno v pozabi. Bolj kot glasba in »finta« Denis & Denis pa pri LP Ja sam lažljiva bode v oči dejstvo, da so na vinilu odtisnjeni le štirje -tapravi« komadi, ostalo pa so mašila pod krinkami raznih »dub verzij«, ki pa mimogrede, nimajo nobene zveze s pravim dubom. Tole vse bolj smrdi po prefinjeni goljufiji: štiri komade ponavadi na civiliziranem zahodu izdaje na 12-inčnem singlu, in ga prodajajo pol ceneje. In glede na to da je ta »iznajdba« prišla tudi na ta delček Balkana, je tisti »smrad« kar upravičen. Samo v Jugoslaviji je možno raztegniti štiri komade na sedem komadov in jih prodajati kot LP — za skoraj petdeset jurjev. Hvala lepa. Povprečen porabnik si bo dva najmočnejša komada — Ja sam lažljiva in Soba 23 — posnel z radia. Kljub temu pa se za usodo Denis&Denis ni bati — take glasbe se da »naštancati« nič koliko — in rad verjamem, da se jih publika ne bo tako kmalu preobjedla. Že zato, ker so poleg Plavega Orkestra edini res prodrli tudi na plesišča in v diskoteke. PRIMOŽ PEČOVNIK Ilustracija: ČRTOMIR FRELIH • ••»! A*'" 4 Brez besed Dragi bralci, čeprav sem v prejšnji številki menil, da ne bi tratili preveč prostora za razčiščevanja okrog delovanja Denisa Gonzalleza. me je naš sodelavec P. Amalietti vendarle prepričal, da je potrebnih še nekaj dodatnih pojasnil — ne zaradi osebnih podtikanj, ki mu jih je navrgel 2. Pistotnik, ampak zaradi pravih dejstev. Ker žal tokrat ni prispelo nobeno pismo, ki bi bilo primerno za objavo, ostajamo tokrat v tej rubriki pri Denisu Gonzalezu in le mimogrede moram omeniti, da mi je pisala Lise Gašperšič iz Deklanov, ki se je skupaj s sošolko Zdenko Jakac udeležila letošnjega srečanja mladih dopisnikov v Slovenskih Konjicah na povabilo našega uredništva. To srečanje je bilo sredi oktobra in o njem so veliko poročali zlasti Pionirski list, Pionir in drugi mladinski listi, zato Li-sini vtisi o srečanju, ki v glavnem opisujejo urnik dogajanj, niso primerni za objavo. Omenil bi le njeno sklepno misel, »da bi morali imeti več časa, ki bi ga lahko preživeli z gostitelji!« Prireditelji srečanj smo o tem že razpravljali in sklenili, da bo v prihodnje program manj nabit, da bo več priložnosti za sproščeno doživljanje vsega, kar prinaša tako srečanje. — Oglasila se je tudi Erika Intihar iz Rakeka, nekdanja članica osnovnošolskega pevskega zbora (katerega, ne piše), ki ji je to njeno udejstvovanje drag spomin in se zahvaljuje tovarišici Štefančičev! in drugim za prijetne ure v zboru. Tudi sam si želim prijetnih ur ob prebiranju vaših (preredkih) pisem! VAŠ UREDNIK Težko se strinjam s tem, da je pismo Zorana Pistotnika v prejšnji številki dobronamerno, kajti kljub natančnim informacijam, ki dobro pojasnjujejo nekatere pojme, v intervjuju z Denmsom Gonzalezom le mimogrede omenjene, je v njegovem pisanju nekaj zelo neprijetnih opazk m namigovanj. Zato želim na kratko odgovoriti le tole: — S slabim znanjem angleščine bi svojega dela ne morel opravljati, saj je večina literature, na katero sem vezan, v tem jeziku. — Z Dennisom Gonzalezom intervjuja nisva osnovala na navadnih dejstvih, ampak nama je šlo predvsem za pogovor o glasbi, o kateri se žal vse preredko govori in piše. — Denms Gonzalez celotno besedilo intervjuja, objavljenega v 1. letošnji številki revije GM, natančno pozna in je z njim zadovoljen, kar pomeni, da je članek avtoriziral. Naj nazadnje opozorim še na osnovno Gonzalezovo sporočilo v intervjuju:» Prenehajte s prepiri znotraj jazzovske scene ih še raje posvetite glasbi!« Ali ni s tem vse povedano? PETER AMALIETTI P. S. Pistotnikovo omaloževalno pisanje o moji recenziji najnovejše Janšme plošče pa vsekakor ne more spremeniti edine resnice, namreč da gre za odlično ploščo, prav gotovo najboljšo v dosedanjem obširnem Janšinem opusu. Očitno Amadeus res odmeva med vami, naši reševalci. Tako smo tokrat dobili neverjetno velik kup (v glavnem pravilnih) rešitev križanke in kviza. Iz kupa smo izvlekli naslednje srečneže: Silva Clmermančlča iz Stopič (križanka in kviz), Romano Kovačič z Bleda (križanka in kviz), Barbaro Šink iz Medvod (križanka) ter Bojano Cizel iz Tržiča (križanka in kviz). Vse reševalce bomo nagradili s ploščami. Sicer pa tudi v novih Kajih rešujete križanko in kviz. Pri tem nagrajujemo po tri reševalce križanke in dva reševalca kviza (rešiti je treba obe spodnji »preizkušnji« in Ž-mol na 11. strani), reševalce, ki nam bodo poslali pravilne rešitve enega in drugega, pa čaka dvojna nagrada. Rešitve tretjih letošnjih Kajev pošljite najkasneje do 26. decembra na naslov: REVIJA GM, Kersnikova 4, 61000 LJUBLJANA. REŠITEV KRIŽANKE IZ 2. ŠTEVILKE Vodoravno: Krastišče, Američan, Zaka, eks, udav, ta. zelenilo, duc, Ines, asi, taca, Man, Eva, ozkost, izrez, Ado, Forman, mrk, era, rabota, Liu, tvorec. REŠITEV KVIZA 1. Milenkovič, 2. pet, 3. Falco, 4. Instruktori, 5. sopran, ... POIŠČI PARE: Tina Turner: We Don’t Need Another Hero, Eurythmics: There must be An Angel, Dire Straits: Money For Nothing, Wham: Free-dom, Madonna: Like A Virgin, ... KVIZ 1. V soboto, 9. novembra, je bil v veliki dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani slavnostni koncert Učiteljskega pevskega zbora Emil Adamič, ki ga je prenašala tudi ljubljanska televizija. Kateri jubilej praznuje letos ta zbor? 2. Kako imenujemo poimenovanje dveh enako zvenečih tonov z različnimi imeni (na primer fis-ges)? KRAJŠAVA KDOR OVINKARI VE5ALA DRŽAVA MOČNATA || | INI SESTAVIL ZA DEKA PAVLOVA Z GLAVNIM STRUP MESTOM (RIŽEV. KIHAvEC BAGDADOM ZDROB.) PRISPE VEK ZA PORABO VODE MESTO V ČRNI GORI OOKLADNI NA KALC KARB V KR. JAMAH NASLOV PREŠERNOVE PESMI LJUBLJAN SKE NOVICE ROJSTVA SKLAD 22 IN 13 ČRKA IGRALEC NA SAKSOFON NA SLIKI ENAKA SO GLASNIKA POUDAREK ČLOVEŠKO SEME ZVOK Z JEZIKOM SKLADA SPODNJI DEL HIŠE POTOPIS. NAČRT ZA POT 18 IN 23 ČRKA TELJ PRVE SIMBOL ZA ERBIJ KARLOVAC TEKME Z *VTOMOB REŠITEV ZVEZNA DR KRIŽANKE ZAVA V MA &ov*c i 1 Zl I! SPORA SLOV. FILM IN GLED. IGRALEC (BERT) NAUK O SVETLOBI SLOV Pl SATELJ (IGOR) FRANCE KIDRIČ EDVARD KARDELJ CITROE NOV AVTO koftAlOO SKI ZVON FRANC M. IME (DESCAR TES) SERIJA AM. VESOL SKIH LADIJ DVIGNJEN PROSTOR V DVORANI NASPHO-TJE PIJA NOSTI DODATEK PRISTA VEK DEL TEDNA OBLAST VENI RAZ GLAS. ODLOK IZVOR KHAJ PRI PORTORO *U S FOR MO VIVO SLUZAB NIK Z LIVREJO SRBSKO MOŠKO IME(ALEK SANDER) STARA JAPONSKA PRESTOL NICA OZEK KOS IH AGA 4. Pred kratkim so v Ljubljani nehali predvajati ameriški glasbeni film Purple Rain (Škrlatni dež). V glavni vlogi je svoje igralske sposobnosti preskusil temnopolti rocker: 5. Take on me je naslov skladbice, s katero je čez noč postala slavna skupina A-HA, ki prihaja iz severnoevropske države, po Kateri sprašujemo: DOMAČA OPERNA DELA IN SKLADATELJI 1. Pohujšanje v dolini Šentflorjanski 2. Ekvinokcij 3. Cortesova vrnitev 4. Veronika Deseniška 5. Gorenjski slavček A. Pavel Šivlc B. Matija Bravničar C. Anton Foerster D. Marjan Kozina E. Danilo Švara 3. Katero je Mozartovo zadnje delo? MILA MOJA MAJKOl KAKVO VREME I MESTO ZA ŽENSKE RAZOOV O-RE! MOLIM VAS. DEVOJKE, DAJ TE BAR DA UMREM DOS TOJANSTVEN O! ČUJTE VI, FRANOTSKA OEJSO... JOŠ JEtJNA TAK VA P PIMEDBA-1 LIČNO ČU SE POBRI!«JTI DA NI VA MA SMRTNE BUDE LAKA! S IDI* 1CA POM! C! OVAKO NE VI DIM NIKUDA IDEM! TAKO I TREBA! IDEMO U KOMANDANTOVO TAJNO SK LADIŠTE! TI IZA MENE, UH V ATI SE ZA MOJ POJAS! UUHR! AKO OVO NJ E POTRAJE JOŠ E GARANTUJEM DA riCI U JEDNOM OMADU! MI SE BAŠ RI , DRUGAR ČEMO S TI Čl SMO KRENU-P US KO-RO ČEMO STIČI... C tAiifk AH, NAJZAD 8VETLO DANAt STRIPOREPORTAŽA: OD OPERETE IN MUS1CALA DO PAKLA — CANKARJEV DOM 1985 & KING FE ATU RES SYNDI-CATE 1948, NA ODRU SIMFONIČNI ORKESTER RTV LJUBLJANA S SOLISTI: OLGA GRACELJ, MAJDA SEPE, D1TKA HABERL, OTO PESTNER, NEW SW1NG OUARTET, KRUNOSLAV CIGOJ, REGINA VEZOVN1K, DŽON1, MERI, LU IN F1L; POD ODROM PA NABITO POLNA DVORANA, KI JE Z NAVDUŠENJEM SPREJELA NAJPOPULARNEJŠE ODLOMKE IZ OPERET (NETOPIR, PAGANINI, MALA FLORA M Y) IN MUS1CALOV (SHOWBAT, OKLAHOMA). MED NAVDUŠENO MNOŽICO STA BILA TUDI NAŠ FOTOGRAF (BOŽIDAR DOLENC) IN DUH NAŠEGA »STRI-PARJA« (FRANK ROBBINS), KI C,A JE POSREDO-\ ALA ENA NAŠIH STRIPOTEK, DIPLOMATSKE RAZGOVORE MED NJIMA PA JE VODIL JURE PFEIFER. ZAMOLI* ČU VAS DA I SE SMESTIV UDOBNO. PREMUDRI ŽELI DA GA SAČEKATS SAS VIM OPUŠ-TENII PA, DA SAM U VAŠIM CIPE* LAMA, ME NI BI BILO LAKO SHVAT LJIVO' LJUDI. .. IMAM STR AŠAN OSE ČAJ DA ME POSMAT-RA MNOGO OČIJU! M i O.BRA JA... AKO OBROK NA UMRETI