Dvojna svatba.
IPa
postelji smrtni Marjetka leži, bolesti neznosni nesvestna veli: '»Kje Mirko predragi mudi se sedaj, * Mar hoče res z drugo oditi na raj? Pokliči ga, mati, da pride takoj, Da pojde kar v cerkev k poroki z menoj!« »»Potrpi, oj hčerka, trenotek samo! Prav zdaj mi po slugi sporočil je to. Da skoro te vzame seboj pred oltar, Kjer združi se srečen s teboj za vsekdar!«« »Pa mati, kako? Že zvonovi zvone: Li k maši poročni se zdaj že glase?« »»K poroki zvonijo, pač res je tako, Pa zdaj še le prvič zvonovi pojö.«« »In godba? — saj vendar želela sem zmer, Da godci začeli bi še-le zvečer.«
»»Kaj hočeš, ko svatje želeli so vsi, Da z godbo za tabo k poroki bi šli!«« »Vse dobro! — A šum ta prestrašen in klic! Kdo, mati, je ,Minka krasota devic'?« »»Počivaj, počivaj, predraga mi hči! In čakaj, da Bog ti srce pomiri. Jaz tukaj počivala bodem s teboj In, ko bode treba, pokličem te koj.««
Na materne prsi nasloni glavö, Zazibljejo druge jo sanje sladko: Pozabljen je Mirko in boj je prestan, Nebeška ljubezen ozdravi jo ran. Na ustnicah bledih pa znači smehlaj, Da ni je več treba buditi sedaj.
Ko Mirko zapušča poročni oltar, Mrtvaške ji vence pokladajo v dar.
Anonymus.
Nevesta.
(Spisal Anonymus.)
lfržern ti vrv takoj. Trdno omotaj! Vihar bode rastel. Ali si že?« Tako je kričal s hripavim glasom sključen mož v rujavem volnenem jopiču.
»Da, le brž, le brž, ujec! Premočeni ste«, presekal je krepak, mladenišk glas strahotno vršanje zdivjanega morja. Krog njiju je besnelo peneče se vodovje in se zaganjalo srdito ob temelj leskečega se slavnega Mir am ar a.1) Ta pa je stal in stoji še neupogljiv. Že neštevilno neviht je videlo prekrasno poslopje, ne-brojno viharjev je hrumelo okrog njega, toda silen, kakor danes — težko kdaj. Soparno, dušljivo ozračje, plahi morski ptiči, votlo gromenje iz daljine, močan veter: te okolnosti so javile še hujšo nevihto.
Upogneni mož v rujavem volnatem jopiču je stopal varno po mokrih stop-njicah, vdolbenih v živo skalo, proti gradu in potem mimo gradu proti nizki hišici. Ob strani mu je hodil mladenič, raven kot sveča. Dospela sta v malo sobico.
»Hvala Bogu, da sva srečno pripela čoln! Samo, da ne raztrga vihar obeh vrvi j. Dikec moj, če ne bi bilo tebe, ne bi stopile moje noge na miramarska tla. Našli bi me brž ko ne nekega dne na pesku. — Toda pustiva vse hudo. Slišiš, Dikec? — — četiri — pet: še vedno tisti čarobni, broneni glasovi naše grajske ure! Prav v tem času, ob tej uri —.«
Na obličju starega Martinka, upokojenega služabnika, pojavil se je tožen milosladek izraz, beseda mu je zastala, ker čustvo in spomin sta se bavila s preteklostjo.
Dobro zadeto sliko gradü »Miramar« ima »Koledar družbe sv. Mohora« za 1.1890, str. 57.
»Ob tem času, ob tej uri je pred nekaj leti rohnel grozen vihar na suhem in na morju. Naš gospod je hotel odpluti v mehikansko deželo, poprej pa si ogledati krasno vojno ladijo, ki je stala tam, kjer sva midva ribarila sedaj. Tudi takrat, saj veš, bila me je ujela skoraj nevihta. Toda več mi je bilo do Miljanke, sedeče poleg mene v čolnu. Gorje,, da si moram odpirati zastarele, skoraj za-celjene rane! Prišedši v grad, gledal sem tudi jaz z okna svoje sobice po morju. Na ladij i — ne vem ji imena — svi-rala je godba sočutno žalovanje po gospodu, ki nas je hotel zapustiti v prihodnji zori. Cela narava okrog nas je togo vala. Psom je ostajalo meso, kanarčkom zrnje, konjem oves, papige niso hotele ni zabavljati, ni oponašati. Vse se je jokalo, a potem menda srdilo, kajti počelo je divjati, da so pokali sklepi ladijinih verig in tresla se sidra na debelih motvozih. Slone na oknu sem zrl v motno meglo, ki se je spuščala nad grad in kmalu zastrla razgled do ladije. Mnogo graščinskih poslov, dvornih gospej in gospodov je korakalo po sobanah in gledalo na morje, a vendar ni videlo, kar presega ves grajski lesk in blesk. Jaz pa sem zrl angelja, zavitega v višnjev-kasto morsko meglo, kličočega: »Maksimilijan, Maksimilijan, oj vrni se v svoj miramarski grad!« O kako mi je bilo slišati besede iz nebeškega, zlatega grla! Glas je bil sličen glasu moje desetletne Miljanke. Dekle je nekaj popravljalo po sobici in ni slišalo nadzemske prikazni. Ti si menda slišal, a ne videl. Ne vem, kako ji je bilo. Samo spominjam se, da ni bila vesela, kakor druge dni, posebno ne, kakor prejšnjo pomlad, ko jo je do-
letela sreča, postreči gospodu Maksu samemu. Govoriti ni mogla ž njim, saj nemškega ni umela. Vzgojil sem bil namreč takrat prvih vijolic, bujnih, razprtih, da so vonjale onkraj morja. Poželel je enkrat milostni gospod ljubih vijolic. Pet visokih gospej in šest poslušnih dvorjanov je skakljalo po svetlih stop-njicah v grajski vrt ponje. Toda milostni gospod je imel zelö rad nas, priproste ljudi, ter je nemudoma pozval pred-se mojo Miljanko s šopkom prvih, modrih vijolic. Pravila je, da ji ni dovolil poklekniti, prijazno jo je gledal, nekaj prav čudno tujega jo vprašal, česar pa ni razumela. Morda je bilo nemško. Da bi si okrepil zdravje, hotela je Nj. visokost rabiti kozje mleko, in prav naši dve liski sta je morali dajati. Bilo je res okusno to mleko, pregnalo je žejo in glad. Ko mu ga je nesla Miljanka v prvič, prigomazi vse polno pozlačenih strežajev naproti in ji trga posrebreno mlečno posodico iz rok. A v hipu je zarožljala imenitna sablja po rožnatem, vloženem tlaku, in prijazni obraz z lepo, razče-sano brado je vabil mojo hčerico v sobo. Priletel je tudi višji dvorni kuhar z neko cevjo v roki, da bi menda poskušal mleko, ali je zdravo, pa gospod mu je smehljaje mignil skozi duri. Vsa-kikrat pa mu je poljubila belo roko.
Vse to mi je pravila pozneje natanko za las. Vendar sem izvedel, da ji je ponujal nekoč zlat denar, a ona ga ni hotela vzeti. Morda se ni hotela pohvaliti, daje prezirala denar, in mi je o tem molčala. To pa menda veš, zakaj je imela ime Miljanka. Ker je bila rojena dan pred sv. Maksimilijanom, nesli so jo prav na dan tega svetnika h krstu v Bar-kovlje. In kaj je duhovni gospod rekel, Bog mu daj dobro? Rekel je, dajo krstimo Maksimilijano, češ, tako se imenuje tudi cesarjev brat, ki pride kmalu
k nam. Vesel sem bil tudi jaz Miljanke, dasi ni bilo nobenega dekleta tu okoli tega imena. Ne dolgo potem so sezidali ta grad tukaj, in jaz sem prišel sem, z menoj moja Miljanka. Milostni gospod je je bil vesel, ker je imela njegovo ime. Iz spoštovanja do njega pa je nisem klical »Maksa«. Veš, da sem dobil dovoljenje in pravico, da smem v gradu živeti do smrti s primerno pokojnino. To se je vršilo spomladi omenjenega leta, in kar sem hotel poudarjati, Benedikt: slišal sem ravno ob tem času pod noč čudesno prikazen. S to uro spominjam se prikazni in ž njo svojega deteta. Oh vem, da ji je bolje sedaj nad zvezdami, nad modrino morsko, nad bujnim vrtom, nad vonjivimi vijolicami. Tudi ne očitam tebi ničesar, Benedikt, ker sem živo prepričan, da je sedaj sama krilat, čist angelj, presrečna nebeščanka — — in vendar, ljubi Bog, ako bi jo bil pustil še malo časa — — še par kratkih let — — mogočni stvarnik — — lahko bi bil — — — — Ne, ne segam v tvoje sklepe, v tvojo modrost.«
Upogneni starček v rujavem volnatem jopiču je upiral dolgo dolgo časa oči kvišku. Bog ve, koliko je premolil ljubi starček. Ljubeče, vroče srce! Imelo si kdaj biser, zaklad za ljubav svojo. Iz-gubivši se tešiš sedaj misleč na Boga samega, objemaš ga z udano ljubeznijo. 0 srečen, ki si ohranil ljubezen, najlepšo, najvišjo! —--
»Ali že greš! Benedikt? Saj veš, da ti nisem očital nobene stvari. Saj nisi ti vzrok. Počakaj malo, prinesem ti kaj na mizo ! Nečeš? Za jutra pokliči me seboj, veš! Pomagal bom zalivati. Tulipani so uveneli. Mreže raztegnem sam po solncu.«
»Spite dobro, oče Martin!«
»Lahko noč!« odvrne upogneni kaš-ljavi starček grajskemu mlademu vrl-narju Benediktu. Mladi mož si je potegnil
15*
zunaj z roko preko očij, kakor bi si holel otreti solzo.
* *
*
Da, krasno je bilo za bivanja visokega gospoda v gradu miramarskem. Toda takoj po njegovem odhodu je dobil grad s celo svojo okolico čisto drugo lice. Lično razčesani strežaji v dolgih z zlatom obrobljenih oblekah se niso več podili po svetlem tlaku grajskih soban, kadar je zazvonil zvonček po marmornatih hodnikih, ni več šumela bogata obleka visokih go-spej in gospic, ni se več mešala francoska govorica z nemško in italijansko, ni puhtel več iz vonjave kuhinje dražestni vzduh knežjih jedil z bogato obloženega ognjišča, pri katerem je imel mojster želodčne umetnosti, mož širokih in polnih lic vedno polne roke neodkladnega dela. Nič več ni teklo toliko krvi tolstih telet, pitanih jagnjet, maščobnih pur, zibajočih se rac, težkih kur in druge podobne druhali. Velikanski neusahljivi sodi v temni kleti so plesneli dalje in dalje in iz nekaterih je bilo treba pretakati, da ne bi šla v zlö prestara kapljica. Po gradu in okolici si je pridobil tuj jezik vrhovnost. Slovensko so govorili le dninarji, najemniki in delalci, in stari čmerni oskrbnik lomil je slovenščino, da se mu je vse smejalo. Vrtnar Martinek je ukazoval delavcem v starem očetovskem jeziku.
Leto je bilo preteklo, odkar je grad sameval zapuščen na peščenih obalih adri-janskih. Miljanka vrtnarjeva ni bilo prejšnje čvrsto belo-rudeče dekle. Na zimo se je bila pregrela, oča seje že bal, da jej bode kaj hudega. Kuhal je pelinovo zrnje in je mešal s kozjim mlekom, da je pila.
Bodisi, da jej je lečilo res zdravilo, ali pa zaupanje vanje: okrevala je. Stanovala sta še vedno v stranski hišici poleg vrta pri morju. Oh, kako je bilo srečnemu oči pri srcu, ko mu je pri-
kladala mlada hči suhljadi na ogenj, in je sam sedel na nizki klopici za kotom s kučmo na kolenu, zatopljen v večerno molitev ! Vprašaje ga, kaj bi rad za večerjo, uprla je vanj modre oči in zagledal se je starec vsakrat vanje dolgo dolgo, dokler se mu ni prizibal na ustnih sladak smehljaj. Iskaje v modrih očeh, sam Bog ve česa, pozabljal je vedno odgovarjati ji ter na zakajenem molku pretipal devet ali pa ednajst jagod mesto desetih. Po večerji mu je brala Miljanka žolte, zamazane »Zgodbe«, iz katerih je starec rad poslušal o izgubljenem sinu, raje o svatbi v Kani Galileji, najraje pa o bogatem ribjem lovu. Popra-ševal je bralko natančneje, so li bile mreže konopnene, podvojenih nitij, ali s svincem obtežene, kako globoko se je potapljal čoln. Pri vprašanjih, koliko rešet so napolnili z drobnimi, koliko z večjimi ribami, zasmejalo se je devče iz polnih pluč in poučilo starca, da sv. evangelisti niso mogli vseh drob-njav zapisati. Kaj bi dal dobri mož, da bi umel črke — vsaj, kakor sin njegove sestre, živi, čvrsti Benedikt, dasi ni čital tako gladko, kakor Miljanka.
Benedikt se je bil že za mlada do dobra sprijaznil z malo družinico. Saj ji je bil bližnji sorodnik; starec mu je bil ujec. Saj sta z Miljanko že kot štiri do pet leta stara otroka nabadala črne brš-Ijanove jagode na nit, zidala sta spomladi na mehkem produ trdnjavice ter jih obdajala s peščenimi rovi. Saj sta tisočkrat poskušala odpeti starčev čoln, toda nista mogla razmotati čudnega vozla na čolnovem rilcu. V oni dobi sta si smehljala v obraz medsebojno po otročje, nedolžno, in ne slutila, da pride čas, ko ne bodeta mogla tako brezogledno občevati, ko ne bo možno pričarati one rajske veselosti.	(Konec.)

Iz BUKKASTE PRETEKLOSTI MlHE GORENJSKEGA.
217
Iz burkaste preteklosti Mihe Gorenjskega.
(Spisuje Tine Brdnik.)
XVII. Dohtar Prižigovček in ^ njegov Fidel.
s^lftoznati bi bili morali našega doh-
Ttarja! Prijazen možiček, dobrega srca, nizke postave, pa velikega nosa. Zaradi oblike njegovega nosa bi mu bil kak nemiren jezik lahko nadel pridevek »kajfež«. Orodje tega čudnega imena rabi namreč cerkvenikom, da prižigajo in ugasujejo ž njim sveče. A ta izraz tu ni v rabi. Zato ga je pa na tihem počastil nekdo z domačim izrazom »Prižigovček«.
Nič manj, kot njegov nos, slovel je njegov zvesti pes: »Fi del«. Kako ga je imel mož v čislih, koliko je imel zanj skrbij in koliko gaje cenil, pokažejo naj nastopni dogodki iz življenja dohtarja Prižigovčka in njegovega Fidelna.
Gospod dohtar je stresal take sitnosti s to malo, rujavo, samo za pitanje in bevskanje ustvarjeno živalco, da je moralo že vsem presedati. Hvalil gaje na take načine, da so bili tega popolnoma siti že vsi njegovi znanci. Zategadelj sklenejo celo zaroto zoper Fidelna.
Nekega dopoludne dohtar kar na enkrat pogreši svojega Fidelna.
Oj, ko bi bili videli našega dohtarja, kako je začel — že prileten mož — s palčico dirjati po cestah in stezah in bregovih in dolinah za izgubljenim Fi-delnom! Ko ga ne najde v domačem kraju, pelje se dve postaji daleč po železnici, češ, morda mi ga je odpeljal danes zjutraj moj prijatelj z J. Doli ga ne najde.
Ko se že vrača z domačega kolodvora, pride mu naproti Miha. »Odkod pa, odkod?« popraša ga zvedavo. »»Na J. sem šel Fidelna iskat, ki se mi je izgubil, pa doli ga ni.«« Miha, ki do takrat tudi prav ničesar ni vedel o psu, da dohtarju modri svet: »Te dni so se cigani klatili tu okrog, nikje drugje ga ne išči, prav njih se je prijel, oni pa njega.« »»Da-te, saj bo res taka««, meni dohtar, podprt z novo nadejo.
Še ta dan najame Prižigovček voz, in hajd za cigani proti Trbižu! Kolikor ljudij ga po poti sreča, tolikokrat mora voznik ustaviti konja, da dohtar popraša, ali je kdo videl cigane, in še posebej njegovega Fidelna. Dolgo mu ne da nihče količkaj povoljnega odgovora.
Nekdo se vendar najde, ki pokaže tjekaj ob kraj gozda rekoč: »Tam-le menda kurijo, le poglejte, kako se dim vali kvišku!« Prižigovček, obrnivši se k vozniku, reče: »»Ko bi ne bilo predaleč, saj bi človek šel kar tjekaj.«« Voznik pa, ki je dohtarja poznal dobro, meni sam pri sebi: »Ko bi se ne bal ciganov«, tako bi moral pravo za pravo reči Prižigovček, ko bi hotel govoriti odkritosrčno. Zato ga skuša ojunačiti: »Alo, gospod dohtar, saj sva dva, in oborožena sva; vi imate debelo in z železom okovano palico, jaz pa tak bič, da se kar ovija, kakor kača, hajdiva kar nad-nje!«
Privežeta konja k mecesnu in gresta, dejal bi, kakor Don Quixote in Sancho Pansa, nad dozdevno cigansko tolpo. Bolj, ko se približujeta, bolj zaostaja Prižigovček tiščaje le voznika naprej. Kakih sto korakov pred ognjem pa se ustavita oba h kratu. Ali je mar taka vročina prihajala sem? Ali je morda zadela kar strela z jasnega neba? Ni dosti nedostajalo do tega, kajti približala sta se namestu ciganom le navadnim domačim pastirjem.
Kaj jima kaže drugega, kot vrniti se na voz? »Še malo poskusiva«, nagovori dohtar voznika, »morda jih vendar kje dotečeva.« »»Ko imava že vpreženo in sva že tako daleč, pač ne kaže drugega,«« pritrdi mu voznik.
Za dobre pol ure srečata nekoga, ki ju potolaži tako-le: »0, kje so že cigani ! Bodo že kmalu • na Laškem ali pa na Tirolskem, tako se jim je mudilo!« Dohtar reče prestrašen: »Gotovo beže tako z mojim dragim Fidelnom!«
Vrneta se — brez Fidelna.
Domov prišedšega dohtarja čaka že drugo sporočilo o ciganih. Nekdo je
namreč oddelek istih videl iti »čez Koren« na Koroško, a ona dva sta jim sledila na zapadno stran. Za Prižigovčka je to seveda nova skrb, a tudi upanje se mu poživi novič. Reče torej: »Se proti Beljaku grem jutri. Ako ga pa ne najdem še tam, potem si pa ne želim več dolgega življenja.*
Ko vse to izvedo zarotniki, ki so imeli do sedaj psa zaprtega v neki kleti, sklenejo pomiriti ubogega Prižigovčka.
V tem času pa je že razpisal dohtar nagrado dveh srebrnih tolarjev tistemu, ki bi mu pripeljal psa živega na dom. Zarotniki si mislijo: dobro, ako si jih kdo zasluži. Zmenijo se torej z biričem, naj bo ob gotovi uri pripravljen na pasji lov. In res, ob določeni uri, ko se birič matohä blizu pasje ječe, izpuste Fidelna. Birič ga ujame in prinese na vso moč razradoščenemu dohtarju. Z vso Ijubez-njivostjo ga ljubkuje in poprašuje, kje je bil revež toliko časa. Oni nagajivci so bili pač lahko veseli, da Fidel ni mogel ničesar povedati.
Še hujša se je godila Prižigovčku in Fidelnu, ko jima je Miha eno zagodel, ali pravo za pravo res nabarval.
Dohtar in pes sta bila v navadni krčmi. Kar stopi že bolj v mraku Miha v vežo, v kateri kolje krčmar ravno kozlička. Miha vpraša: »Kdo pa je notri?« »»Prižigovček««, glasi se odgovor; »pa Fidel, kaj-ne?« pomaga Miha odgovoriti. »»Seveda, seveda, saj sta neločljiva««, pritrdi krčmar. Mihi, ugledavšemu kri v posodi, šine nekaj v glavo. Krčmarju reče, naj na tihem izmuza dohtarju psa in pripelje venkaj.
Vse se posreči. Podasta se v klet, privežeta psu rep s tanko vrvico pod životom, da se vsa skrije v gosto in dolgo dlako, in ga do srede života pomočita v kri. Nato izpustita psa skozi vežna vrata na cesto.
Fidel jo vreže kar domov. Miha pa prisede k dohtarju. Mirno se pomenkujeta nekaj časa, kar prihiti, kakor v eni sapi, dohtarjeva dekla in ga pokliče, naj gre nemudoma domov; kaj pa je doma, tega neče povedati.
Prižigovček, navajen v nujnih slučajih iti brez odloga, plača, pa hiti domov. Fidel, ki ga pokliče saboj, neče se mu
oglasiti. Gre torej kar sam. Grozen vik njegove gospe — sedaj že davno umrle —, ki mu priteče naproti, pretrese mu, če tudi vajenemu, vse čutnice. »Kaj pa je, kaj pa je?« hiti popraševati. »»Jem-nasta««, tuguje njegova zakonska polovica, »»Fidel je pritekel domov ves krvav, pa brez repa je!«« »Ni mogoče«, zakriči dohtar, in se zaleti po stopnjicah, da preskakuje kar po tri in štiri. »Joj, joj, joj!« zaječi dohtar, zagledavši Fidelna, ki je bil na prvi pogled res videti še za več, kot samo za rep dolgosti prikrajšan. »Oh, neusmiljeni človek, ne, zver! Ko bi mu bil odsekal le samo rep, bilo bi še, a sedaj še več odbiti in tako trpinčiti žival! Jaz bom kar zdivjal.« In gledaje psa v oči vzdihne milo: »Fi-delček, ne boš dolgo, ne boš!« Nato veli dekli, naj mu ponudi malo vode.
Dekla sklonivša se pred psa, ugleda vozel od vrvice in zakliče dohtarju: »Gospod dohtar, kaj pa je to?« Prižigovček pogleda natančneje in pravi: »»Vrvica je tu, vrvica, oh, tudi zadaviti so hoteli reveža! Daj nož sem, da jo prerežem!««
Nož je hitro pri rokah, vrvica poči in rep — ven skoči. Hvaležno Fidel po-miga z repom proti svojemu gospodu. Sedaj pa nobeden ne ve, ali naj bi se smejal, ali jezil, ali drugemu očital slepoto. Fidelna omijejo in zopet je tak, kakoršen je bil pred pol ure, čil in čvrst.
Drugi dan, ko se Prižigovček in Miha srečata, zagrozi se mu dohtar: »Ko bi te bil dobil jaz sinoči, ne bil bi ti odnesel zdrave kože domov.« — »»Kaj pa ti je danes?*« vpraša Miha nevedno. A dohtarjev kratki odgovor se glasi: »Nihče drugi, kot ti.« In razideta se vsak na svojo stran.
Ker je moral sedaj dohtar že toliko prestati zaradi svojega Fidelna, sklenejo Miha in njegovi prijatelji, da bodo odslej pomagali dohtarju Fidelna le hvaliti in ga spraviti do visoke cene. Ugodna prilika se najde kmalu.
Ko sedi poletnega dne neki agent v Mihovi gostilnici, dohtar pa se igra s svojim Fidelnom zunaj pod košatim kostanjem, naprosi Miha agenta, naj gre venkaj prav zvedavo ogledovat psa, in naj potem izreče kako posebno ugodno
Iz BUEKASTE PRETEKLOSTI MlHE GORENJSKEGA.
219
sodbo o njem. Morda utegne vsled tega dohtar še kaj pri njem naročiti. Agent ga dobro razume, gre venkaj in opazuje Fidelna tako dolgo, da vzbudi dohtar-jevo pozornost. * Ali vam je všeč moj Fidel, kaj ne?« vpraša zadovoljno Pri-žigovček. »»0, seveda, pa še kako!«« odvrne oni. Potegnivši iz žepa neki zapisnik (menda pasji, ali vsaj koledar s pasjimi dnovi), pravi: »»Dovolite gospod, da vam natanko povem ime tiste pasme, h kateri pripada vaš psiček!«« — Dohtar stopi bliže, da vidi, kako agent (na videz) prebiraje imenik in popis od vrha doli po listu vedno hodi Fidelna pogledovat. Kar zakliče: »»To je irski pes, ki lovi kunce. Vsi znaki njegovi se ujemajo s tem-le popisom.«« »Oho!« začudi se Pri-žigovček, »tega pa nisem vedel še do danes. Ali so taki psi zelö dragi po svetu?« »»Zelö, zelö, ker se nahajajo le na Irskem««, pouči ga agent.
Vse to je čul Miha; zato se dogovori s svojimi prijatelji, naj mu prihodnjič naznanijo, kdaj bo dohtar s Fidelnom zopet namenjen k njemu.
Miha ne čaka veliko dnij, da dobi naznanilo, naj v par urah pričakuje dohtarja in Fidelna pod kostanjem.
Lepa družba prijateljev dohtarjevih in poštarjevih se zbere tisto popoludne tam, kjer stoji že toliko let »miza kamnata, na štiri vogle rezana«. Miha kmalu za-suče pogovor na Fidelna in pove, kako ga je opisal oni dan tisti agent. »A,« reče dohtar, »tega pa že ne verjamem, da bi lovil kunce.« Miha se začudi: »»Zakaj bi jih ne? Taki-le ljudje, ki Obredejo veliko sveta, vidijo marsikaj in se nauče takih reči, o katerih mi nikoli ne slišimo. Sicer se pa o tem lahko sam prepričaš še danes. Oni-le sosed ima pod skednjem domače zajce: le zapodi Fidelna malo proti oni strani in pokazalo se bode, če agent kaj ve.««
»Alo, Fidel!« zakliče dohtar in mu pokaže pot proti skednju. In glejte! Fidel hiti s smrčkom se dotikajoč večjih ka-menov naravnost pod skedenj!
Vsa družba kriči enoglasno: »Ali vidite, ali vidite? Kdo bi si mogel to misliti?« Prižigovček pa ugovarja: »»Jožek pod klancem ima tudi kunce, šli smo mimo njegovega skednja, pa Fidel se še
zmenil ni za-nje.«« Miha ga brž spod-bije: »Veter ni vlekel od prave strani.« In dohtar zamišljen obmolkne. To mu pač ni moglo priti na misel, da bi bil Miha pred njegovim prihodom celo vrsto kamenov blizo skednja dal namazati s slanino!
Drugič pride neki glumač k Mihi po-prašat, ali bi on svetoval, da tu razkazuje svoje umetnosti. Miha mu pove, da se tu ne bode izplačalo kaj tacega, pač pa doli, kjer je okrajno sodišče. Posebej mu pa še priporoči, naj pazi na nekega možička, dohtarja, in njegovega psa. Opisavši mu oba, naroči Miha glumaču, naj se kje približa dohtarju ter reče, da njegov pes brezdvomno lovi kunce.
Pripeti se, da drugi dan stoje na cesti štirje prijatelji skupaj. Dva sta naša znanca: Miha Gorenjski in dohtar Prižigovček. Fidel poseda okolo njih. Kar pride glumač mimo, pozdravi gospode spoštljivo, Miha mu pa pomenljivo namigne proti dohtarju. Glumač naredi par korakov in se ozre nazaj, pogleda psa in gre zopet malo naprej, pa že zopet obrne pogled nazaj. »Glej, glej,« reče Miha dohtarju, »kako hodi tvojega Fidelna pogledovat!« Tedaj pa se vrne glumač k družbi in ponižno se poklonivši, iz-pregovori: »Oprostite, gospodje, da sem se drznil tako natanko opazovati tega le psička! Čegar je, temu se more le ča-stitati. Zakaj jaz sem prepotoval vso Nemško, pa našel sem samo dva taka psa, temu-le enaka, ki lovita kunce!« Vseh oči so sedaj obrnjene na dohtarja in on povzame besedo: »Poprej sam nisem verjel, sedaj pa res verjamem, da je Fidel irske pasme.« — »»Koliko smem vendar ponuditi zanj?«« povpraša glumač, poklonivši se dohtarju. »»Ali bi ga dobil za 50 goldinarjev?««— »Tudi za 100 goldinarjev ne!« odreže se dohtar ponosno. In ni čuda! Saj ga pozneje nekemu posestniku iii hotel dati celo za par pitanih volov, katere mu je dotičnik ponujal po Mihovem nasvetu za Fidelna.
Fidel je proti koncu življenja oslepel in ni preživel svojega dobrega gospodarja, dohtar Prižigovček pa ne tega slavnostnega spisa. Bog mu daj večni mir, vsem pasjim služabnikom in služabnicam pa več pameti!

Naročilo.
ipuj, povej mi solnce zlato, • • Kaj se deje v mojem kraju?
v9 •	t	•
«• Oj, pozdravi našo trato, Žitno polje, grme v gaju;
Soro, devo bistrooko, Gor nad njo obraslo četo, In ob njej temačno loko, In krog nje tihoto sveto;
Sevnico, nje hčer, ki živa Lahno čez robide skače, Deci boso nogo vrniva, Ki po njej vriščoč kobače!
Samosrajčni korenjaci Se kotajo pod brvlco, In največji njih jundci Skačejo raz njo v vodico.
Tik brvice so stopnjice, Zraven njih pa dom kamneni; Ko zazreš mu belo lice, Pa se zame ž njim pomeni.
Solnce zlato, tam se vstavi In nasmijaj se trojici: Skozi okence pozdravi Našo mater in sestrici!
In z najlepšim žarkom svojim Ljubko v hišico pokukaj; Združen z vročim srcem mojim Vse poljubi mi ondukaj.
O spiritizmu.
Kritična študija.
(Piše dr. J. Janežič.) (Dalje.)
^tpostavili smo bili spiritizem pred so-"*"?dišče vede in znanstva, pa le profesor Zöllner je spravil nekaj na dan, kar se more imenovati vednostni poskus. Štiriobmerni prostor naj bi razjasnil vse pojave v spiritizmu in rešil težavno uganko.
Reč ni slaba, a ta podmena nima podlage in za razlago vseh prikaznij ne zadostuje. Nekoliko pomislekov smo že izrazili, naj tukaj slede še nekateri.
Kakor more duh po posredniku iz zaprtih prostorov kaj vzeti in zopet tje v četrtem obmeru nazaj dejati brez odpiranja, tako, pravi Zöllner, more tudi v neprozornih prostorih shranjene reči skozi stene, a bolje skozi četrti obmer videti in spoznati. Takim posrednikom
pravijo, da so svetlovidci (clairvoyants).
To je istina; vendar profesor naš si razlaga to reč prav priprosto s pope-njanjem v četrti obmer nekako tako-le: Kdor stoji v jami ali dolini, vidi malo; če zleze na streho, vidi več, z vrha stolpa še več in razgled z visoke gore je jako obširen: vidi obe strani hriba, ko iz doline ni mogel več kot ene videti. Tako se spoznanje širi v triobmer-nem prostoru. Kdor se pa povzdigne v štiriobmerni, ta ima neprimerno večji razgled čez triobmerni svet.
Misel ta je prikupljiva, pa nima podlage. Najprej je popolno neznano, kje in kako se je treba povspeti v četrti obmer. Z vsemi nam znanimi pomočki
se to ne doseže. Ko bi tudi prilezel vrh Triglava, nisi še v četrtem obmeru. Ko bi se v balonu vzdignil nad oblake, ne prideš v četrti obmer.
Spiritisti ne rabijo ničesa, sede mirno za mizo in hodijo ob enem po štiri-obmernem svetu. Izgovor, da se to godi duševno, ne pa telesno, nič ne velja. Kdo verjame, da bi otroci, dekleta in razni neuki spiritiški posredniki bili zmožni, duševno pozdigniti se više, kot profesor Zöllner in njegovi tovariši?
Kdor gre v Ameriko, ve veliko povedati, kako je tam: spiritisti pa nič ne vedo, kako je po štiriobmernem svetu.
Pridružuje se pa še druga težava. Svetlovidci vidijo tudi pretekle in bodoče, očite in skrite reči in čine, torej tudi take, katerih še nikakor ni. A tukaj ne pomaga nič štiriobmerni prostor; treba bi bilo še časa zraven preteklega, sedanjega in prihodnjega: a za sedaj nimamo še imena, ne pojma za ta novi čas.
Nič bolje ni Zöllner razložil drugih pojavov po svoji podmeni.
Ker se je nekaterikrat pokazala svetloba pri sejah in so se sveče užgale same pod mizo, videl je tudi razne sence. To opazovanje ni bilo kaj natančno, kar sam priznava, ker se je vršilo vse prehitro in zmedeno, vendar pravi, da je videl senco mizinih nog. Zöllner je živel v tej nadi, da bi se dalo iz gibanja sence sklepati na oddaljenost luči v četrtem obmeru, kakor se izračuni iz paralakse zvezd njihova oddaljenost od nas.
Ta misel se zdi modra, a ni razvidna. Najprej bi bil Zöllner moral dognati, kje je bila luč: ali v tri- ali v štiriobmernem prostoru. Če je bila v našem tri-obmernem prostoru in je stala pod mizo, ali vsaj blizo mize, niso mogle biti sence nog vsporedne. Ker pa so bile sence res vsporedne, morala je biti luč v četrtem obmeru — tako si je mislil Zöllner. Dobro, a iz četrtega obmera se luč ne vidi. Zöllner pravi, da se luč sicer ne vidi, pa vidijo se žarki, ker jih znajo duhovi umetno lomiti. Temu ne moremo ugovarjati, ali četrti obmer je potem čisto odveč, kajti duh lahko tudi v triobmer-nem prostoru lomi žarke po svoji volji, kar napravi lahko še navaden človek. — Poleg teh nedostatkov so nasprotniki
še mnogo težav nagromadili zoper podmeno štiriobmernega prostora, a profesor Zöllner jih ni mogel povoljno zavrniti. Verjel je v spiritizem, v duhove in v pojave, a na drugi strani je hotel zopet vse to čisto naravno si razložiti. To pa je nedoslednost. Ako delujejo v spiritizmu duhovi, močni so zadosti sami, in ni treba iskati drugih pomočkov. Ako pa se da razlagati vse s prirodnimi silami, ni treba duhov in posrednikov, — spiritizem je prevara in profesor Zöllner goljufan.
Slednjič je cela ta podmena protislovna. Kdor privzame k trem znanim obmerom še četrti obmer, sme z enakim pravom privzeti tudi peti, šesti itd. v neskončnost. Kaj pa z njimi začnemo, če nam dela že četrti toliko preglavice ?
Umski pojavi.
Spiritisti se ne bavijo samo s takimi igračami, kakoršne smo gledali do sedaj, marveč uporabljajo svoje duhove za višje namene, za pouk in odkrivanje novih idej.
To ni zadnji namen spiritistov, da, verjetno tiči v tem poglavitno jedro spiri-tizma, in vse drugo je le lupina. Tako govore njihovi glavarji sami.
I. H. Fichte piše1): »Neumno se mi zdi, iskati pravo vrednost spiritizma v takih javnih predstavah s čudovitimi prigodki: glavni pomen so umska razkrivanja.«
Spraviti skušajo vse spiritistiške nauke v celoten sestav, a pri tem imajo težak posel.
Duhovi so čestokrat malo duhoviti in včasih niso prav nič izvirni. Izjave so nedoločne in nejasne, večkrat tudi protislovne. Rade se primešavajo med raz-odevanja duhov tudi posrednikove misli. 0 eni in isti stvari govore drugače pro-testantovski, drugače katoliški posredniki, drugače naobraženi, drugače neizobraženi posredniki.
Zato do danes še nimajo spiritisti enotnega katekizma svoje krive vere, vsak si zavije po svoje, kakor mu ugaja.
V glavnih potezah bodemo ponovili, kar so spiritisti s težavo z raznih stranij znesli skupaj.	(Dalje.)
*) Psychische Studien.

Adolfo Veber-Tkalčevič.
(Črtice. Sestavil Stj. Zagorac). (Dalje.)
§
|o je Veber pozneje videl, da je -pkrenila politika celö v drugo mer, kakor bi jo 011 želel in zagovarjal, in ko je bil priča one nepoštenosti in krivice, ki je bila plačilo hrvatske nedolžnosti in miroljubnosti, umaknil se je z javnega političnega bojišča v zatišje, in tu posveti kot učitelj in pisatelj vse svoje sile moralnemu in duševnemu napredku svojega naroda. Isto tako se je ogibal tudi proti koncu svojega življenja politiki in dasi je mogel, ni hotel vplivati nikakor na javno politiko ter ni stopil na nobeno politično stran. A zato ne smemo misliti, da se je njegovo srce ohladilo in nehalo biti za milo domovino — ne, on je, kakor vedno, tako i sedaj skrbno gledal v bodočnost tožne domovine in čestokrat je bil žalosten zaradi še nesrečne osode; a v svojih spisih je znal tudi tedaj glasno klicati mladini hrvatski, naj si vcepi globoko v srce ljubezen do domovine in naroda, in naj ne neha misliti o njegovem zboljšanju in napredku.
Veber ni ostal dolgo ravnatelj. Njegovim sovražnikom ni bilo prav, da bi bil tako umen mož, tako odločen bra-nitelj hrvatskih pravic, Hrvat z dušo in telesom in prepričanjem, na krmilu vzgo-jevanja mladeži. Zato je bil 1. 1867 za vlade barona Rauch-a brez zadostnih razlogov odpuščen iz ravnateljske službe. Ali isti privrženci tedanje vlade so bili vznemirjeni, zakaj je odpuščen iz službe mož, kateremu ni bilo enakega. Da bi ga zaradi tega nekoliko odškodo-vali, pridelili so ga hrvatski vladi kot perovodjo s profesorsko plačo. Ne dolgo za tem je bil imenovan po pripo-
ročenju Dragotina Poglediča, tedaj načelnika (?) v oddelku za pouk, vladnim tajnikom pri odseku za ljudske šole. To službo je opravljal točno in vestno do 1. 1870, katerega leta je bil imenovan zagrebškim kanonikom. Tudi sedaj ga je bilo treba na vseh straneh, in najprej postane — znan kot dober odgojitelj in učitelj — ravnatelj n a d b i s k u p s k e g a semenišča in ob enem tudi biskupski nadzornik ljudskih šol, a še prej vodja plemiškega konvikta. Kot rektor se-meniški je zapustil najlepše spomine v srcih duhovske mladeži ter je pripomogel z marsikako dobro reformo mnogo k zadovoljnosti sebi izročenih gojencev.
Po smrti tedanjega senjskega vladike (ne spominjam se njegovega imena) leta 1876 ponudi tačasni ban Ivan Mažuranič, ki je Veberja poznal kot velezaslužnega moža in razun tega kot veščega tamoš-njega jezika, njemu izpraznjeno vladi-kovino. A on, ker se je bil deloma odločil posvetiti vse svoje moči hrvatski književnosti, deloma, ker ni ugajalo senj-sko podnebje njegovemu zdravju, — zahvalil se je za ponujeno čast. Od tedaj do svoje smrti je ostal Veber pri prvo-stolnem kapitelju, kjer ga je tudi zatopljenega v književno delovanje našla smrt v 65. letu njegovega velezaslužnega življenja po leto dnij dolgi bolezni dne 6. avgusta ob 9. uri zvečer 1889. leta.
Veber je bil vzgled marljivosti in gorečnosti za učenje. Že v dijaških letih, a še bolj za časa kapelanovanja, vzbudila se je v mladem Veberju želja, da se posveti učenosti. Bil je tudi kasneje vedno vedoželjen, — nikdar mu ni bilo
dosti znanja; čital je in se mnogo učil vse do zadnjega časa, dokler ga niso zapustile moči. Skoro že v starosti se je pričel učiti španjskega jezika in proučevati španjsko književnost.
Ko stopi Adolfo Veber na književno bojišče navdušen za prosvetni napredek naroda hrvatskega, uvidi takoj, kako je polje hrvatske književnosti še na vseh straneh pusto in neobdelano. Zato sklene kaj več pripomoči, da se povzdigne knjiga hrvatska.
Ker je bil že tedaj vsestransko omikan in ker je našel mnogo potreb, skušal je obdelovati več strok. Od todi si imamo razlagati plodnost in mnogovrstnost njegovega delovanja. Pa v onem času niti ni moglo biti drugače. Slovstvo še ni bilo tedaj razdeljeno v stroke, kakor dandanes, da si izbere vsak svojo stroko, ampak trebalo je delovati vsestransko. Časnikar je bil h krati novelist, mnogokrat tudi pesnik in kritik, celo zgodovinar in starinoslovec. Tak mentor živi še dandanes v osebi Bogoslava Šuleka, kakor je bil tudi pokojni Kukuljevič pesnik, dramatik, pripovedovalec, znamenit zgodovinar in cenjen starinoslovec itd.
Svoje navdušenje je Veber zajemal iz prijateljskega občevanja, v katerem je živel z vrlimi prvaki ilirske dobe, kakor so bili slavni Preradovič, Trnski, Kurelac, Kukuljevič, a tudi z drugimi književniki
one in pozneje dobe je bil vedno v lepem soglasju. Avgust Šenoa mu je bil učenec, a Veber ga je že tedaj ljubil nad vse druge.
Veber je zelö rad potoval ne samo po tujini, ampak tudi po domovini in spoznaval narod in njegov značaj; tako pa je spoznal tudi narodove napake, kakor njegove kreposti. Uvidevši, da hrvatski narod še ni zrel za resne nauke in strogo znanost, ampak da mu je treba najprej nečesa, s čemer bi se malo poživil, zabaval in, kar je glavna stvar, dobil veselje za čitanje hrvatskih knjig, pričel je najprej prirejati po nekoliko izvirne, po nekoliko prevedene pripovedke in potopise za tedaj izhajajoči »Neven«, a ko je prenehal ta izhajati, za »Vienac«. Hrvatski narod je čital zelö rad njegove leposlovne proizvode, vendar nedoseženih zaslug si je pridobil s tem, da je postavil, kakor tudi sam pravi, umetno hrvatsko pesništvo na znanstveno stališče. Razprave te vrste so: »Hrvatsko stiho-tvorstvo« 1. 1864, »O hrvatskem hexametru« (Književniki., 1. 1864), »Još nješto o hrvatskem stiho-tvorstvu« (Knjiž. II., 1865), »Naj-noviji pojavi našega pjesničtva« (Knjiž. II., 1865), »Nješto o pj e s-ničtvu hrvatsko m« (11. XV. 19) itd.
(Konec.)
Nekoliko drobtinic iz Cigaletovega življenja.

(Spisal J. N.)
§otem ko sva se bila leta 1848 v beli' Ljubljani seznanila s tedanjim a urednikom »Sloveniji«, vrlim Ciga-letom Matejem ali ,Matevžem' (kakor so ga po navadi zvali starejši prijatelji), hodila sva se skupaj šetat zdaj na Rožnik,
zdaj v Šiško itd. Nekega dne, ko sva se razgovarjala o naši »dvojini«1), pravil mi
1) Pa ondaj Slovencem ni še rabila ta beseda. Morda sem bil uprav jaz kriv, da je vele-zaslužni Ant. Janežič pozneje v svojo slovnico druge izdaje (1. 1863) — po Daničicevi knjigi
je, kako sta o šolskih počitnicah kot šestošolca pohajkovala z nekim drugim součencem po milem domačem kraju, in kako je nekdaj pod večer on (Cigale) pripovedoval svojemu očetu: »Danes smo bili v hosti, tam smo ležali dolgo časa pod drevjem, potlej smo pa zopet vstali in kolovratili sem ter tje . . .c
»I, koliko vas je pa bilo? nista li bila sama?« povpraša oča in pogleda sina pisano, kakor bi mu hotel nekaj očitati.
»Izpregledal sem« — veli mi Cigale — »pri tej priči in se domislil, da sem se pregrešil zoper slovenski ,dual', misleč takrat že bolj po nemški, zato ker se nismo tedaj po šolah učili kar nič slovenske slovnice, ampak zlasti nemške in latinske, v katerih ni o dualu ni duha, ni sluha. Res, da smo se, počenši od tretje latinske šole, morali učiti tudi stare grščine, v kateri se nahaja tudi dual, kakor v slovenščini; ali govorili smo vendar največ po nemški ter se navadili naposled tudi — misliti po nemški. Ako se pa ne uči človek poleg drugih tujih jezikov h krati tudi mater-nega jezika po slovnici, misli naposled, da se sme tudi slovenščina na-tezati na tuje kopito.«
Tako je tačas modroval modri Matej.
»Prav pravite« *), velim jaz, »tudi meni in součencem mojim se je v stari dobi godilo iz istega uzroka takö, kakor Vam. Ker smo se v ,malih šolah' morali učiti samo nemške slovnice (a ne h krati tudi slovenske), zato smo izprva, dokler smo še samo za silo lomili nemški (mislili pa še si o v e n s k i), govorili nemški tako : ,Hast du einen Kreuzer bei sich (pri sebi)?' Priučivši se pa s časoma nemščine še bolj po slovnici (ich mir, du dir, er sich), govorili smo potlej tudi slovenski: ,Ali imaš (imaš li) 1 kr. pri tebi?'«
(»Oblici srpskoga jezika«), ki je bila istega leta v Belem Gradu (»u Biogradu«) izšla dvakrat, — vzprejel imena: ednina (jednina), dvojina, množina namesto poprejšnjih neokretnejših: »edino število, dvojno število, množno število«, ali tudi: »edinobroj, dvobroj, višebroj«. Pis.
*) Prav ali pravo imaš itd. ni prav po naše; nego po nemškem kopitu. »Recte dicis« (du hast Recht) pravi tudiLatinec, a ne: »jus habes«.
2.	Ko je Cigaletov oče neko nedeljo v stari propovedni knjigi slovenski doma na glas čital pred sinom M. nekako pro-poved, v kateri so se vsak čas ponavljale te besede: »iz tega dol' vzamem«*). . reče mož naposled šaljivo: »Rad bi vedel, od kod to ta gospod vedno ,dol' jemlje'; ima li kako polico nad seboj, ka-li?«
3.	Cigale je bil preskušnjo za sodnika opravil uže o novem letu 1848 v Celovcu, kjer je bilo tedaj še presodišče (apelacija) za »notranjo Avstrijo«. Rojak njegov in bivši mu součenec dr. H. (isti, ki smo ga imeli v mislih uže poprej) pride pa za njim tja z istim namenom, menda vsaj kake tri mesece pozneje, ko je bila uže obveljala ravnopravnost vseh narodov v našem cesarstvu. Zato sta oba vrla narodnjaka zvečer v neki gostilnici, sedeč sama za posebno mizo in ne meneč se za druge goste, večerjaj e razgo-varjala se na glas, a pristojno po naše. Kar se obrne neki gospod od nasprotnega omizja, polnega Celovške gospode, ter zadere proti njima: »Was grunzen denn da für zwei windische Schwei n' ?«
Cigale, pohlevna duša, pogleda molče samo svojega tovariša, kateremu je bila po teh predrznih besedah šinila krv v obraz, (ker je bil vroče krvi in nagle jeze). Vendar se ni dr. H. ganil z mesta. Glušeč se, kakor bi ne bila slišala ali ne razumela nesramne zabavljice, menila sta se tudi še potlej neprenehoma slovenski; pa jima potlej vendar ni več zabavljal živ krst.
Po večerji plačata in prejdeta iz go-stilnice. Toliko, da sta bila pred vrati, reče Cigale tovarišu: »Slišiš li, rdeč si bil v obraz kot rak; mislil sem si: zdaj, zdaj plane in bode učil kozje molitvice tistega neotesanega predrzneža, ki neče poštovati ljudskih pravic, ter je—kakor mene—, vem, da neizrečeno razžalil tudi tebe. Res, čudil sem se ti na tihem, da si nocoj tako slavno brzdal in srečno obrzdal svojo jezo.«
»Prijatelj!« odgovori mu dr. H., (kije zdaj tudi uže mrtev), »res sem hotel uže planiti na tistega človeka ter ošteti ga
*) Vem, da si je dotični duhovnik - pisatelj mislil nemški: »aus dem entnehme ich, dass« . pa te besede slovenil tako nerodno. Pis.
pošteno; kar se domislim: kaj pa, ako bi bil med öno gospodo kateri gospod, ki me bo morda izpraševal pri jutrišnji preskušnji? — Zato sem se hitro premislil in obtičal na stolu — na videz miren in pohleven kot ovca; ali v prsih mi je vrelo, da je bilo strah.« —
In res se je bilo primerilo, da je bil drugi dan med onimi svetniki, kateri so
izpraševali drja. H., jeden tudi izmed önih gospodov ... Ta je drja. H., ki je bil s Cigaletom vred po vseh šolah (tudi v pravoznanskih na Dunaju) vedno med prvimi, lovil pri preskušnji za sodnika takö, da jo je prebil samo — z ,dobrim uspehom'. — Tako se je po Cigaletovih besedah zgodilo v Celovcu 1. 1848 v prvi dobi po razglašeni ,ravnopravnosti'.
Slovstvo.
^Slovensko slovstvo.
„A. Janežičeva Slovenska Slovnica". Za srednje šole priredil in predelal dr. J. Sket, c. kr. profesor. Šesta predelana izdaja. Cena 1 gld. 30 kr. V Celovcu, 1889. Tiskala in založila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.*)
Janežičeva »Slovenska slovnica«, katera je do leta 1876 doživela pet natisov, priljubila se je omikanim Slovencem zelo, zlasti zaradi svojih res klasiških primerov, katerih si je vsak učenec, ako je učitelj le količkaj pazil na to, lahko vtisnil precejšnje število v spomin; take resnice, kratki reki človeka spominjajo slovniškega pravila, pa tudi lepih dijaških let, mnogokrat ga pa tudi, ker vzete iz narodovih ust, vesele in tolažijo. Zato z veseljem pozdravljamo novo izdajo te priljubljene slovnice, priskrbljeno po gosp. prot. dr. Sketu. Ker v prejšnji obliki slovnica ni zadoščevala novim potrebam in novim zahtevam, zato je g. izdatelj mnogokaj predelal, zlasti oblikoslovje, dodal dva čisto nova odstavka, o tujkah v slovenščini in nauk o stiho-tvorstvu. O novi izdaji smo čitali že precej obširno kritiko g. prof. Lendovška. Mi izvestno ne bodemo povedali nič novega: male opazke, katere hočemo napraviti, rodile so se le iz želje, da bi prišli v dvomnih vprašanjih do stalnih pravil, ali pa da bi vspodbudili slovničarje k še strožjemu opazovanju in preiskovanju. Tako bi bilo morda n. pr. § 10 b) dobro omeniti, da se stsl. on izgovarja po Notranjskem kot kratek u z zaglasnim poluglasnikom, n. pr. puet = pot, muež = mož, gueba = goba, dočim uči slovnica, da se on nadomeščava večjidel s širokim o, in pa, kakor bi bil v njem a vtopljen; izjemo dela beseda roka, ki se izgovarja ruöka. — V tem izgovarjanju stsl. nosnika se mi vidi neka zveza s sosedi Hrvati, ki imajo put, muž itd. — § 11, op. 1, bi bilo morda spomina vredno tudi to, da se ta ü okrog Cerknice ne izgovarja kot nemški ü, temveč nekako kot ui, n. pr. rnüiha, küipiti za: muha, kupiti.
*) Naznanili smo to knjigo v 4. štev. t. 1. str. y8; tu podajemo obširnejšo oceno.	Uredn.
V	§ 23, kjer je govorjenje o menjavi soglas-nikov, izvedel bi bil rad pri točki 4, kako naj se vendar pišo nekateri pridevniki, kakor: afri-kanski ali afričanski, amerikanski ali ameri-čanski, ker so nas nekdaj v šoli učili oboje.
Konec § 35 bi hoteli še to opomniti, da naj se v šoli bolj pazi na pravilno naglaševanje, ker zgodi se često, da učenci pri čitanju vse drugače naglašajo, nego narod govori, in tako potem vedno napačno naglašajo, tako n. pr. v šoli čitajo: storili so, zgodilo se je, bili so, narod pa navadno govori: storili so, zgodilo se je, bili so.
Popolnoma je predelan nauk o sklanji, in sicer bolj znanstveno, kar je hvalevredno. Sedaj stoji na prvem mestu sklanja ženskih samostalnikov na a, II. sklanja moških, III. srednjih samostalnikov, IV. sklanja ženskih i-jevih debel, V. dostavek k sklanji i-jevih debel, VI. sklanja lastnih imen. Tako gimnazijec začenja v latinščini, kakor v slovenščini z a-deklinacijo. Ad § 87 d) bi opomnil, da bi skoro bolje bilo pisati rod. mn. i mesto ij. kakor je to že Cigale v »Novicah« nasvetoval, rod. mn. na ij bi imeli edino le samostalniki srednjega spola na je, n. pr. kopje, predmestje, rod. mn. kopij, predmestij, vsi drugi naj bi se pisali i, torej rod. mn. oči, dni, ljudi, gosi itd. (Pač težko, da bi se uresničilo. Op. uredn.)
Na str. 54 mi neznatna stvarica ne ugaja, namreč beseda kila m. kilogram ali pa kilo, nikakor pa ni v pisni slovenščini pisati ženske končnice. § 132 b) je tudi prav na svojem mestu, ker mnogi mislijo, da bi bila velika slovnična pregreha pisati ga m. je, ali jih m. je za tožilnik edn. sr. ali tožilnik množ.
V	§ 140 naj bi se bil ozir. zaimek hoji čisto opustil. K § 166, op. 2 omenjam, da ima okrog Cerknice glagol derem ves sedanjik po III. vrsti, n. pr. voda deri. Ali bi ne bilo bolje, da slovnica uči pisati dvignen m. dvignjen (§ 168)? § 172 oblika pogoren pač ni v rabi, treba bi jo bilo nadomestiti. V § 175 b) se glasi drugi odstavek: Vendar se dj in tj ne topita pri sledečih glagolih : čutiti — čutjen; začuditi — za-čudjen; netiti — netjen; — postiti — glagolnik : poštenje; razsvetiti — razsvetljen; voditi —
vodjen; napotiti — napotjen; usmrtiti — usmrtjen. Meni se te oblike zde nelepe; težko, da bi kje tako govorili; raje bi pisal: čuten, začuden, neten itd., ker mislim, da bi Slovenec v tem slučaju, ako bi ne topil, vstavljal med t in j l, kakor razsvetljen — govoril bi čutljen, netljen itd.
V	§ 182 bi kaj rad imel glagol spominjati se; pa samo radi pravopisja, ker včasih so nas učili, da Bog obvaruj pisati j, sedaj pa zopet čitamo z j, kar je najbrže pravo; vsaj težko bi bilo sedaj premeniti navadno pisavo.
V § 183 čitam za del. sed. č. obliki: kupuje in kupovaje; kaže se, da bodo pisatelji drugo obliko čim dalje bolj popustili, dasi smo se je dobro privadili.
V	§ 186 bi rad vedel, kake spremembe se vrše pred ujem VI. vrste, ker so nam še v šolah priporočali: opišujem — a ne vem zakaj.
Pri glagolu bi si želel še neko pojasnilo o povračalnih glagolih, ali se namreč sme v deležniku in glagolniku izpuščati zaimek se ali ne, ker čita se oboje; v hrvaščini sem naletel celo na izraz: »naraščaj se«, za to, kar navadno imenujemo samo naraščaj. — Slovnica ima sicer na str. 236 vzgled-. Prevzetovanje in bahanje se samo tepe — vendar ne vem, ali je dovoljeno tudi nasprotno; pri deležnikih sem čital že s tresočim se glasom in: s tresočim glasom.
Kar je bilo precej nedostatno v Janežičevi slovnici, to je prof. dr. Sket popravil, dodavši ob koncu vsake vrste opombe, v katerih uči, ali so glagoli dotične vrste prvotni ali izimenski ali izglagolski. Latinski termini bi tu bili umestni.
(Konec.)	J- D-
„Logaško okrajno glavarstvo." Zemljepisni in zgodovinski spis. Uredil Vojteh Ribnikar. V Logatcu. Izdalo »Društvo učiteljev in šolskih prijateljev okraja Logaškega.« 1889. — 8°. Str. 108. Gena 70 kr., po pošti 75 kr. Dobiva se pri gosp. uredniku, nadučitelju v Dolenjem Logatcu. — Zopet imamo pred seboj plod učiteljskega skupnega delovanja. Sklep, da izda tudi uči-teljstvo Logaškega okraja popis vseh šolskih občin tega okraja, izvršil se je v primeroma kratkem času. Temu se ne čudimo, ako se ozremo na dokaj manjši obseg, nego smo ga videli v »Postojinskem okrajnem glavarstvu«. Pač je tudi opisanih šolskih krajev manj, nego v zadnji knjigi, namreč 23, a v »Postojinskem okr. glavarstvu« jih je 37. Spisi so večinoma kaj kratki, nekateri zgodovinski pregledi nekoliko pičli, zemljepisne poteze večinoma natančne. Vendar se bodisi glede prvega in drugega, bodisi glede pisave spisi med seboj razlikujejo. Odlikujejo se kaki trije. Hvalevredno je, da so pisatelji navedeni imenoma, česar sem želel že v »Post. glav.« Lahko rečem, da sem čital knjigo z veseljem in zanimanjem, ter upam, da jo bodo tako čitali tudi drugi.
A dolžan sem resnici in domovinoznanstvu v prid opozoriti na par nedostatkov in izraziti nekaj želja. Zgodovinski pregled je tudi v onih podatkih nedostaten, kjer bi se bili lahko poiskali z malim trudom. Ne morem si razlagati n. pr., da se imenuje na str. 8 prvi župnik Tomaž Speck leta 1413; a v »Catalogus cleri« t. 1. čitam na str. 185: »Anno 1413 Georgius
Werneker ibidem plebanus extitit.« O župniji v Bovtah čitaš na str. 71, da je »menda nekako od 1. 1708«. Ne vem, od kod ima pisatelj to letnico. V istem »Catal. cleri« nahajamo na str. 213 leto 1694. Kako lahko bi se bilo na take podatke bolj gledalo! K str. 44 pripomnim, da je bil Blaž Korče res (ne samo baje) iz Črnega Vrha doma in je bil velik dobrotnik te soseske. K str. 73 pa to-le: Da bi bile na gričih z imenom Kucelj po mnenju gosp. Pečnika res »zanesljivo keltske naselbine«, to ni tako izvestno. V mojem rojstnem kraju n. pr. je neki griček, ali bolje majhen pomol z imenom »Kucelj«. A tak je, da tukaj ni nikakor mogla biti naselbina. Marveč sklepal bi človek, da izhaja »Kucelj« po najkrajši poti od korena prekucniti se. — Slovničnih nedostatkov je v nekaterih oddelkih dokaj, v drugih je pisava čistejša pa tudi glajša.
Dasi tudi je bilo treba omeniti nedostatkov, vendar s tem nikakor ne tajim cene te knjige. A vrednost bi bila še večja, ako bi se bili gg. pisatelji bolj potrudili za pomoč drugih domo-znancev, n. pr. duhovnikov in porabili vse vire, ki bi se bili pri njih (v arhivu, v farnih knjigah) dobili. Naj bodoči opisovalci drugih naših okrajev nikar ne mislijo, da se tako delo sme kar na-gloma spisati, da ni treba o virih in pomočkih nikogar vprašati. Prav župniki morejo k delu največ pripomoči. Zato je želeti, da bi ti tudi radi pomagali, da dobimo polagoma popolno sliko, nadrobni popis slovenske domovine. Nikar naj pisatelji ne zabijo, da je treba za žive slike tudi živih obrazov. Naj nam torej vestno opišejo narodno življenje, kakor se kaže v posameznih krajih. Koliko bi se dalo o tem pisati!
Nazadnje izrekam še željo, da bi se pred tiskom obrnili izdajatelji do kakega veščaka v domoznanstvu, ki bi hotel stvarno delo opiliti in oblikovno. Več očij več vidi. G. Simon Rutar, profesor na realki, pokazal je že mnogokrat bodisi svoje znanje, kakor tudi svoje zanimanje za enake opise Tudi gosp. Koblar, izdajatelj »Zgodovine farä ljubljanske škofije«, bode gotovo z delom in svetom šel gg. učiteljem na roko.
Naj mi gosp. izdajatelj te knjige ne jemlje v zlo teh opazek. Veselim se iz srca slovstvenega delovanja in napredovanja učiteljev, a to me ne dela slepega za nedostatke, najmanj pa hočem prikrivati pomočke do vedno lepših uspehov.
„Slovenska čitanka za prvi razred srednjih šol. Sestavil in izdal dr. Jakob Sket, c. kr. profesor. Prvi zvezek. Cena 80 kr. V Celovcu 1889. Tiskala in založila tiskarna družbe sv. Mohorja.« 8°. Str. 184. — Dosedaj je rabil učencem v nižjih razredih srednjih šol Janežičev »Cvetnik« I. in II. del. Dasi je »Cvetnik« dobro sestavljen in vrlo opravljal svoj posel, vendar je nekoliko pre-pičel; v primeri z nemškimi berili, ki se rabijo v istih razredih, res je preskromen. Tudi se ne ozira na novejše slovstvo. Te nedostatke v pouku slovenščine na srednjih šolah se je namenil odpraviti g. prof. dr. J. Sket, ter prirediti primerne čitanke za vse razrede srednjih šol. Prvi zvezek nižjim razredom namenjenih čitank imamo tu pred seboj Kakšno si misli sestavljalec nalogo čitanke, pravi nam v »Predgovoru«: »Najvažnejša
knjiga za pouk našega materinskega jezika na srednjih šolah je slovenska čitanka. Slovenska čitanka bodi naši srednješolski mladini ona knjiga, iz katere se uči ceniti svoj materinski jezik in spoznavati cvet domačega slovstva. Tej knjigi pa ni samo namen, mladino le poučevati, temveč tudi vzgojevati jo. Slovenska čitanka naj razširja učencem obzor njihovega znanja, kaže jim milino in lepoto materinskega jezika ter odpira zaklad njegovega slovstva, ali ona naj tudi blaži srce, krepi in določuje mladini značaj ter ji užiga ljubezen do domovine in naroda, do prirode in človeštva sploh. Imenitno nalogo ima tedaj izvrševati čitanka slovenska v roki naše mladeži.« Ta načela podpisujem kaj rad, dostavljam pa, da tudi o Bogu kaj omeniti in to tudi naravnost v načelu izreči — ne utegne biti napačno. Le nikar se preveč tega imena ne bojmo imenovati!
O uravnavi, o posameznih spisih — — kaj naj rečem? Poskušnja bode izrekla sodbo. Slovnične oblike so prikladne pravilom poprej ocenjevane slovnice. Upamo, da bode ta čitanka potrjena za šolsko rabo.
„Narodne pesni koroških Slovencev." Zbral in na svetlo dal J. Scheinigg, c. kr. gymn. profesor v Celovci. Ljubljana. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1889. 12°. Str. 463. Cena gld. l-70. — Z malo besedami se ne da o taki knjigi govoriti in poročati, da bi se smelo poročilo imenovati ocena. Tudi se ne more izpolniti časnikarska naloga s tem, da se reče: knjiga je dobra, morebiti celö krasna, ali pa narobe : knjiga je slaba — ali kaj enakega. Večina časopisov je to knjigo že omenila in sicer skoro na isti način, kakor bi bili zajemali vsi iz enega prvotnega poročila. Da se izognem prenagljenosti in prav poučim čitatelje, obetam, da bodem govoril obširneje o tej knjigi ali boljše o koroškem narodnem pesništvu, o prvi priliki, ko bode dopuščal prostor. Za sedaj samo še to: Nad velikim delom teh pesmic ne bi imeli naši mladi čitatelji posebnega veselja, tudi bi jim kaj malo pripomogel za blaženje uma in srca. Za te čitatelje bodem podal v primerne male šopke povite najlepše cvetice s koroških tal. A ker je taka zbirka natančna slika narodovega mišljenja in hotenja, zanimati mora zrelega preiskovalca narodovega svojstva, narodovega duha. Da, veliko zanimanje imam za narodne pesmi kot opazovalec narodov. O tem opazovanju bodem z ozirom na to zbirko vestno poročal.
„Srbske narodne pesmi o boju na Kosovem."
Iz zapuščine Ivana Mahorčiča. V Ljubljani. Za-ložilD. Hribar. Tiskala »Narodna Tiskarna«. 1889. Str. 47. Cena 30 kr. — Ker so praznovali letos Srbi 500 letnico nesrečne kosovske bitke (dne 15. junija 1389), došla je ta knjiga o pravem času, da oživi tudi v Slovencih oni spomin. Opisuje najprej zgodovinski dogodjaj v nevezani, jako vneti besedi, kaže v kratkih potezah srbsko zgodovino do leta 1817, ko je Srbija sklenila smrtni boj za svobodo. Nadalje označuje pisatelj kratko onih 11 spevov, katere nam podaje od str. 18 — 47 v lepem, gladkem prevodu. Ume-vamo lahko, da nam doni med domačo govorico
mnogokrat izvirna beseda srbska na ušesa, zlasti v naglasu. Zaradi nekoliko težavnega petstop-nega troheja morajo imeti naše besede popolnoma tuj naglas, kakor: »čestitega, sedem (7),
napočilo---«. Sicer pa moramo imenovati
malo knjižico mično delce.
„Ilustrovan narodni koledar" za navadno leto 1890. Uredil, izdal in založil Dragotin Hribar. V Ljubljani. Tiskala »Narodna Tiskarna«. 4°. Vezan trdno stane 45 kr. — Poleg navadne1) ko-ledarjeve vsebine podaje tudi životopise: Vladike Strossmayer-ja, Mateja Cigale-ta, Ant. Mart. Slomška in Dragotina Budež-a; vsi životopisi imajo tudi slike. Pod naslovom »Božja pota Slovencev« popisuje P. pl. Badics Dobrovo pri Ljubljani. Dalje donaša »kazaške slike« z nadpisom »V noči Busalk« in pa »Bazgled po svetu«. Ob koncu nekaj smešnic. Koledar ta ne zaostaja za drugimi enake vrste.
„Knjige družbe sv. Nlohora" za letošnje leto so nam te dni došle. Šestero jih je in sicer:
1.	»Življenje Marije in sv. Jožefa«, VIII. snopič;
2.	»Življenje našega Gospoda Jezusa Kristusa po besedah sv. evangelistov; 3. »Občna zgodovina«, XIII. snopič; 4. »Fizika ali nauk o pri-rodi«, I. knjiga; 5. »Slovenske večernice«, 43.zvezek; 6. »Koledar za leto 1890«. Vse skupaj obsegajo 68 pol.
O gibanju in napredovanju družbe nam poroča »Družbin oglasnik« v Koledarju. Ta nam kaže zelö vesele uspehe. Število družbenikov se je pomnožilo letos za 4490 členov, od lanskih 41.552 do letošnjih 46.042. Večina novih udov je iz Lavantinske škofije, namreč 2251, kar je lepo znamenje za naš slovenski Štajer in nam daje poroštvo, da se tam vzbuja verski in narodni duh.
Naša naloga je, da poročamo o knjigah po njih vsebini in obliki. (Dalje.) (Dr. Fr. L.)
WRVATSKO SLOVSTVO.
'	(Spisal dr. Fr. L.)
Matica Hrvatska je sklenila pred leti, da poda narodu umevno pisano, vendar res ved-nostno dovršeno »svjetsko poviest« — občno zgodovino. Dosedanji štirje zvezki, dasi niso vsi izvirni, lahko zadovoljijo vsakega čitatelja. Bad priznavam, da imam — izvzemši prirodoslovne spise — nad malokatero knjigo Matičino toliko veselja, kakor nad to zgodovino. Letošnja »knjiga četvrta — prvi dio« ima naslov: ,,Poviest car-stva rimskoga. Po najboljših piscih izradio Ivan Bab ar. Prvi dio. Od Augusta do smrti Com-modove. Sa kartom carstva rimskoga.« 8°. Str. 342. Cena 2 gld. 50 kr. — Pisatelj naš, profesor v Osieku, nam podaje izvirno delo, vendar se je »služio vesma izdašno prekrasnim djelom
!) Poleg te „navadne" koledarjeve vsebine je pač tudi precej nenavadna ta, da nam podaje pod nadpisom: „katoliška imena" naše svetnike in praznike (prazniki vsaj niso imena I), potem pa pod nadpisom „Slovanska imena" podaje ne vem kakšne svetnike; na pr.: Rusmir, Slavan, Grdi-mir. Tatomir, Smijan, Pravoslav — možki; Dušica, Čudna, Rusa, Vecenega, Rosanda — Gan-cija — Emina — Jasika (slovansko?), Oika, (Jidala-gana, Perunika (od svetnika Peruna?), Le lik a (Lelj — bog ljubezni) — ženska imena.
Duruy-evim . . .«, kakor je tudi druge pisatelje imel pri roki. V 22 poglavjih nam slika živo in v pravem pomenu zanimivo postanek rimskega cesarstva, njegovo urejevanje in utrjevanje, Augustovo delovanje in življenje, na to zaporedoma druge cesarje do (incl) Commoda (180-—192). A ne riše se nam samo zgodovina —- vrsta dogodjajev, marveč pisatelj nam pred-očuje tedanje življenje vsestransko, bodisi javno, bodisi zasebno; obširno govori o književnosti, znanosti in umetnosti vseh strok, prodira temu življenju tudi v dno, razvija čudorednost ali nravnost ter nam kaže, katere ideje so gibale takrat propalo društvo.
Vse to predočuje pisatelj v živih slikah in v živih bojah. Kaj malo onih splošnih izrazov in rekov, ki se dado rabiti ob vsaki priliki, povsodi so dejanja, fakta. A med njimi lep red.
V	tem se vidi francoski vzor, ki ga je vodil: zgoraj omenjeni pisatelj.
Znano je, da je ta doba glede nravnosti izmed najslabših v celi zgodovini. Nekateri zgo-dovinopisci se zarijejo v to blato — rekel bi — do dna. Naš pisatelj pa ne zamolčuje tega, kar je dolžan zgodovinski resnici, a vodi ga dostojnost in fini okus. Govoreč o »ranah družtva rimskoga« pove, da niti naš jezik ni zmožen izraziti onih ostudnostij, niti naše uho jih slušati (str. 313). A kdor bi menil, da je treba torej vso sprijenost iskati le v oni žalostni dobi, tega takoj poučuje pisatelj, da bi satiriki one dobe mogli tudi v sedanjih velikih mestih dobiti obilnega gradiva. V tem se kaže zgodovinski, izkustveni takt. Rad — da, še raje, nego piše o slabostih — kaže nam pisatelj, kjer more, lepe strani bodisi posameznih mož, bodisi značajev v obče. Kaj umno navaja tu pa tam mesta iz pisateljev, vsled česar je slika toliko resničnejša.
V	svojem prizadevanju, da bi nam kazal dobre strani iz poganstva, seza tu pa tam skoro predaleč. Tako na pr. ako piše: »U mnogih filozofa čitamo čisto krščanske nazore o milosrdju,« je to pač pretirano. Še bolj pretirano je, ako piše, da »učeni Židov Philon razvi u dobe Augusta i Tiberija nauku o trojednom bogu . . .« To pač ni res v krščanskem smislu. Enako ne morem popolnoma odobrovati, kar piše gospod profesor na str. 319 spodaj, iz česar bi človek skoro sklepal, da se je tudi krščanstvo samo po sebi razvilo. Da, istina je vendar, da je krščanstvo »nagel prevrat«, ako tudi ni na mah pridobilo za-se celega sveta. Vendar iz drugih mest izprevidimo dovolj, da ni hotel pisatelj o krščanstvu trditi, da se je rodilo samo po sebi, iz idej, katere so se takrat širile. Pisatelj naš govori večkrat o krščanstvu, nikakor ga ne prezira; omenja tudi smrt sv. apostolov Petra in Pavla v Rimu. A čudno pač, zakaj ni omenil kot zgodovinskega dogodjaja rojstva in smrti našega Gospoda. Tudi v svetovni zgodovini je to največji in najvažnejši dogodjaj. Neradi vidimo tak pogrešek v delu, ki ima toliko vrlin. Pisa-
telj ima vzvišene nazore o zgodovini — učiteljici dobrega; take nazore so imeli o zgodovini tudi Rimljani.
Stara imena so pisana vseskozi v latinskem pravopisu, pridejana so tudi nova imena. Jezik je v tej knjigi lep in res bogat. Pisatelj se tega zaveda: »Nastojao sam . . . sve, da zaodjenem što milovidnijim ruhom iz bogate rizarice jezika hrvatskoga.«
Naposled naj izrečem nekako sodbo in željo ob enem. Med navedenimi, od pisatelja rabljenimi viri nahajam nekatere, ki zlasti glede na krščanstvo niso nepristranski (n. pr. Gibbon). A nahajam tudi I B. Weissa — znamenje, da ne prezira namenoma, kar je pisano v katoliškem duhu. Zato bi si želel, naj bi spretni gospod profesor napisal za Matico Hrvatsko še mnogo zvezkov »svjetske poviesti«, a naj mu bode voditelj ta vrli katoliški učenjak ali vsaj svetovalec v vseh dvomnih slučajih. Kolikor sem se namreč mogel sam prepričati, piše Weiss zajemajoč naravnost iz virov; o cerkvi govori iz lastnih študij, ne pa zajemajoč iz kalnih in motnih virov protestantovskih. V takem duhu pišočega bi želel še mnogokrat srečati vrlega gospoda pisatelja prof. Rabarja na zgodovinskem polju.
Ocenjujoči v zadnji številki »Matico. Hrv.« smo pristavili: »konec«, hoteči končati oceno letošnjih Matičinih knjig. Toda zaradi prostora danes še ni možno končati poročila o letošnjih knjigah v tej številki, in zato naznanjam le še eno knjigo, a izpregovoril bodem o drugi priliki vsaj o dveh izmed njih obširnejše.
„Herodot. Povijest. Dio drugi. Knjiga peta do devete. Preveo i bilješke dodao dr. Aug. Mušič. Nagradjeno iz zaklade grofa Ivana Nep. Draško-viča za godinu 1884. 8°. Str. 307. Knjiž. cena gld. l oO. — To je 6. zvezek v vrsti »Prievoda grčkih i rimskih klasika«. G. Mušič je naš rojak in med Hrvati sedaj jako delaven. On je spisal tudi Slovencem namenjeni »hrv.-slov. riečnik«. Njegov prevod Herodotov hvalijo Hrvati. Izpregovoril bodem h krati o prvem in drugem delu, ko bo demo imeli več prostora.	(Konec.)
Nemško - slovenski slovar.
Te dni je izšel nemško-slovenski slovar Janežičev v novi izdaji: „Deutsch-slovenisches Hand-Wörterbuch von Anton Janežič. Dritte, vollständig umgearbeitete und vermehrte Auflage, bearbeitet von Ant. Bar tel, k. k. Gymnasiallehrer in Laibach, unter Mitwirkung der Collegen A. Kaspret, M. Petelin, J. Pichler, L. Pintar, M.Su-hač, A. Tavčar. Klagenfurt 1889. Druck und Verlag der Buchdruckerei der St. Hermagoras Bruderschaft.« 8°. Str. 841. — Založnica — tiskarna družbe sv. Mohora, kakor tudi gospodje izda jatelji so si pridobili lepe zasluge s tem delom. Sedaj ne moremo izpregovoriti več o njem ; bo-demo pa o prvi priliki. Dobiva se v založbi in v knjigarnah. Cena 3 gld.
Cena: Za celo leto 2 gld.; za pol leta 1 gld. Uredništvo in upravništvo
je v Marijanišcu.
Izdajatelj, lastnik in urednik dr. France Lampe. Tiskala »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani.