Poštnina plačama v gotovini V Ljubljani, sreda 29. Junija 1938 Pod najvišjim pokroviteljstvom N j. Vel. kralja Petra II ob navzočnosti Nj. kr. Vlsočanstva kneza namestnika Pavla in kneginje Olge, ob navzočnosti min. predsednika dr. Milana Stojadinoviča, voditelja Slovencev dr. Antona Korošca, ministrov dr. Kreka, dr. Miletiča, dr. V. Cvrkiča, S. Kulenoviča 15.000 slovenskih fantov in deklet, čeških Orlovi in Orlic ter francoskih gostov v današnjem sprevodu Orlov so se družile 7. elegantnimi skupinami francoskih gimnastov. oddelki slovenskih fantov so samozavestno korakali na zbirališča, na prizorišča sprejemov in na kraje raznih večjih in manjših manifestacij, ki jih je v teh dneh mladinskega tabora toliko, da še tako neutruden pozoren in zahteven obiskovalec izgublja pregled. Ljubljana se je snoči spremenila v taborišče mlade slovenske vojske, ki je prišla vsemu svetu in domačim jecljavim nasprotnikom v brk manifestirat za svoje velike duhovne in narodne ideje. Mladina je prinesla v slovensko prestolnico vihar in navdušenje svoje pomladi in s tem začela manifestacijo, kakršne naše ljudstvo in naša država ue pomnita. Prvič v svobodni državi se je zgodilo, da je slovensko ljudstvo poslalo v metropolo toliko ti-sočev svojega najlepšega cvetja, toliko stebrov svoje velike in, upajmo, lepše bodočnosti. Prvič v naši zgodovini se je tudi zgodilo, da je slovenska in tuja mladina manifestirala v takem ogromnem številu pod visokim pokroviteljstvom svojega vladarja, ob navzočnosti visokega prijatelja naše mladine kneza-namest-nika Pavla in najvišjih državnih voditeljev. To dejstvo daje mednarodnemu mladinskemu taboru, njega najveličastnejši točki, današnjemu dopoldanskemu sprevodu, pečat in značaj, ki bo ostal za vedno na stremljenjih naše mladine in ljudstva, katerega izraz ta mladina je. V prvih minutah po tej silni manifestaciji TT.OO« glave mladinske armade, ki je skoraj dve liri neprenehoma defilirala v strnjenem redu, in v orkanu navdušenja mimo častne tribune na Miklošičevi eesti, kjer so se zbrali najvišji domači in tuji gostje, je še nemogoče podajati prave in pristne vtise. Ljubljana, kjer se je ob ccstah, koder je udarjal sprevod, zbralo .do 100 tisoč ljudi iz prestolnice in iz vse Slovenije, še g^rmi v navdušenem vzklikanju, ko zadnji tisoči izginjajo v ogromne prostore ljubljanskega Stadiona, kjer se bo začela služba božja. Vse ulice so posejane s pisanim cvetjem. Pred tribuno, kjer je sprevod gledal knez namestnik s kneginjo Olgo in vlado ter dostojanstveniki, leži ogromen kup cvetja, ki ga je nametala k nagi estniški dvojici k nogam slovenska mladina. Miklošičeva cesta še vsa dehti v vonju rožmarina, ki se je dvigal s prsi deklet v narodnih nošah, tako da je ta slovenska vonjava prevzela vse mestne predele, koder je šel sprevod. Navdušene množice, ki so jih tisoči in tisoči korakajočih fantov in deklet spravili naravnost v orgijo vzklikanja in navdušenja ter prepričanosti, se nočejo in nočejo kljub silni vročini raziti. Slovenska prestolnica zdaj te nre po sprevodu, ko se pričenja drugi del slovesnosti na Stadionu, grmi v ognjeni razgibanosti, v kateri prihajajo do izraza prava čustva in pravo prepričanje našega ljudstva. Slovenska katoliška mladina je osvojila danes v silnem nastopu Ljuiiljauo in osvojila srca in mišljenje vseh tistih, ki vodijo nsodo naše države in z njo usodo slovenskega naroda. Bog živi slovensko katoliško mladino in njene prijatelje na vodstvu države in njene za>eznike pri bratskih narodih! Del častne tribune s člani vlade. — Mladci v sprevodu. Narodne noie Ilirija oživljena« Začetek sprevoda: Konjenica slovenskih fantov Častna četa prihaja prod tribuno. Mladenko pozdravljajo kueza-uaniostnika P^vla - Francoski telovadci v surevodu ■ td (Nadaljevanje s 1. strani.) Cim je Nj. kr. Vis. knez-namestnik Pavle zavzel svoje mesto na tribuni in ob njegovi desni Nj. kr. Vis kneginja Olga, so takoj začele defi-lirati množice katoliških slovenskih fantov in deklet, dečkov in deklic. Začetek sprevoda Slovenski fanti« na konflH Zadnji udarci osme ure done z ljubljanskih Stolpov in za trenutek preglase nemirno hrumeče mesto. Izpred paviljona na Miklošičevi cesti, kjer stopa na tribuno knez namestnik Pavle s kneginjo Olgo, s predsednikom Vlade, slovenskim voditeljem dr. Korošcem, z ministri, senatorji, poslanci in drugi odličniki, done bojeviti zvoki »Naprej zastava slave«. Ta trenutek že udarijo pri frančiškanih na asfalt kopita fantovske konjenice, katero vodi na elegantem belcu banov tajnik dr. Kovačič. Pred njimi je pridrvela žvenkljajoča kolona kolesarjev. Prvi kolesarji ta trenutek, ko nastopa konjenica, že izginjajo na Masarykovo cesto. Za poveljnikom konjenice jezdijo trobentači. Za temi 57 slovenskih fantov v krojih na orjaških konjih, kakor da so ustvarjeni za kralja Matjaža. Za slovenskimi konjeniki jahajo Francozi v elegantnih jezdnih dresih, za Francozi Čehi. Navdušenje, ki so ga sprožili prvi kroji in konjenica, se vali po nepreglednih množicah ob obeh straneh Miklošičeve ceste naprej in naprej in zajema deset in desettisočglave množice, ki nestrpno pričakujejo začetka sprevoda. Nemir in vihar človeških src prehaja na konje, pre-llepe živali se vzpenjajo in kopotajo, kar daje sprevodu še večjo slikovitost ter razgibanost. Poljaki, Francozi, češki Orli in Orlice Navdušenje, ki se je zdelo, da že ne more biti ▼ečje, se požene še višje, ko začno korakati mimo tuji gostje. Vsak s svojimi zastavami. Prvi so zastopniki Poljakov. Za njimi prihajajo v razmaknjenih vrstah elegantni francoski gimnastiki z mojstrsko godbo na čelu. Ulica se trese pod udarnimi akordi njihovih fanfar. Strumno in elegantno defilirajo mimo knezove tribune v lahnem, naglem, mladostno zagnanem koraku. Njihova godba je prinesla v množice in v ozračje novega ognja, ki se od zdaj noče in noče poleči. Miklošičeva cesta, odkoder z višine gledamo kolone, po kateri korakajo v sprevodu, je eno samo morje pozdravljajočih rok, migitajočih robcev in naravnost divjega vzklikanja. S tlaku in iz silovite gneče razgretih teles udarja vročina in težak vonj po lazhojenem cvetju, toda kolone korakajo dalje. Za Francozi roj čeških orlovskih zastav, voditelji češkega Orla, pestre narodne noše, za temi sinja armada Orlic. Pogled na slovanske brate, množico vrže v nov orkan. Cvetje dežuje z vseh oken, od koder se skianjajo grozdi ljudi. Vsa okna, vsa vrata, ograje, balkoni, vse je posejano z glavami, nikjer na nobenem možnem prostoru ni niti za centimeter prostega mesta. S pločnikov, iz korakajočih vrst, iz zidov, s streh vre krik in vpitje, ki se zliva v eno samo hrumenje opojnega mesta. Med enako odmerjenimi kolonami čeških Orlov in Orlic korakajo godbe. Ko še niso izzveneli akordi ene, že plane v ozračju bojevit« melodija druge... Za. Orlicami in pred češkimi Orli iuhorj , potok pisanih rdečih, zelenih, zlatih in belih čeških, ljioravfkih, banaškib in drugih narodnih noš. Za njimi nove kolone sinjih čeških Orlov, mladcev, naraščaja, civilnih gostov. Njihov nastop v sprevodu je prinesel v deset-tisoče in desettisoče gledalcev slovanskega ognja, tistega, ki se je rodil v pradavnini, ko smo bili slovanski rodovi še neločeni po krvavih današnjih mejah. Vojska slovenskih fantov in deklet Dolg presledek. Za tem svileni prapor ZFO, *a njim predsedstvo slovenskih fantov in deklet, ki je deležno novega morja rož. Za njimi koraka v impozantnem ritmu z vojaško odmerjenimi gibi in z jekleno resnostjo, te dni tako popularna častna četa slovenskih fantov. Visoke atletske postave, strumen korak, brezhibno kritje, armada, ki je je morebiti vesel najvišji vojaški poveljnik, pod čigar pokroviteljstvom današnja manifestacija stoji. Za častno četo godbe, trobentači, potem štirioglato odmerjene, ena-koštevilne kolone sive, rdeče prepasane fantovske vojske. Kolona za kolono, oddeleik za oddelkom, vse en sam korak, disciplinirana volja, prepričanost. Kolone defilirajo mimo kneza namestnika v izbočenem pozoru, pozdravljajo na levo, brezhibno, kakor najboljše vojaške čete. Visoki gostje na tribuni so vzhičeni, od-zdravljanja na fantovski pozdrav ni ne konca ne kraja. Nove in nove kolone prihajajo, vse enakomerno urejene, korakajo čez Miklošičevo cesto v defileju in valove naprej proti Stadionu. Med njimi godbe, vsega skupaj 23 po številu Kdor ni verjel, kako ogromna je slovenska fantovska vojska, se čudi, odkod to ogromno število novih krojev, združeno z velikanskimi žrtvami. Odgovor na to začudenje je lahak: slovenski fantje so zaradi prepričanja in vere v svojo stvar s trdim delom prišli do te množine uniform. Idealizem in požrtvovalnost, kakršne ni sposobna nobena organizacija v naši državi. Prav ta idealizem in vera sta jamstvo, da more temeljiti prava bodočnost našega naroda samo na tej strumni, prepričani in verni armadi. _ Korakanje fantov je tako mogočen prizor, da množice popuščajo z vzklikanjem in samo gledajo in strme. K je so tisti kiaverni defileji in procesije rejenih mlahavih rodoljubarjev, kakršnih je Ljubljana vajena. Ti naj bi se prišli učit k tej mladi vojski, ki je v dveh letih znala postaviti na noge toliko tako strumnih kolon. Zato ima v imenu slovenske mladine pravico govoriti in zahtevati samo ta vojska. *“* Mladci v sinjih športnih krojih in belih srajcah s sinjimi pasovi čez prsa. so morda v vsem sprevodu najlepši, najbolj 6veži in čudovito krasni urejeni oddelek. Mlada, visoka, mišičasta, harmonično razvita zdrava telesa, vsa rjava od našega sonc, elegantnih lahriik korakov: naraščaj bodočega rodu optimistov, bodočih pokolenj srečnih slovenskih ljudi. Dolgo, dolgo traja, preden je fantovskih kolon konec in se za njimi prikaže novi, včeraj blago^ slovljeni prapor slovenskih deklet. Za njim predsedstvo Dekliške zveze v novih krojih, za predsedstvom mladenke v svetlih rožnato obrobljenih krojih: samo zdravje, mladost, ogenj, žuborenje, ki narašča v hudournik. Ko prihajajo do tribune, dekleta kar same od sebe zavijajo bolj in bolj na Kdor si danes zjutraj že na vse zgodaj ni preskrbel skromnega prostorčka ob dolgi poti iz praznično razpoloženega slovenskega središča, vse okrašene in z rožami obsute Ljubljane, do Stadiona, tam daleč za Bežigradom, ni dobil več prostora. Že na vse zgodaj se je nabralo na tisoče ljudi v mestu in ob vsej poti do kraja, kjer bo ob začetku velike narodne katolliške manifestacije daroval najprej sveto mašo prevzvišeni škof mariborski, doktor Tomažič. Ponovila se je danes zjutraj spet slika, kakršno smo videli morda le še ob zadnjem velikem evharističnem kongresu v Ljubljani. Nad Stadionom je migljala kakor ob nestrpnem pričakovanju velikega slovenskega dogodka vročica, ki jo je sam Bog naMonil vernemu slovenskemu narodu za njegov zmagoslavni da. Ob vhodu znotraj Stadiona je vihralo v pozdrav domačim in tujim udeležencem na vsaki strani po sedem zastav na vitkih drogovih. To eo zastave vseh narodnosti, ki so poslale svoja zastop-tva na naš veliki fantovki tabor. Na drugem koncu, na obeh straneh slavnostne tribune pa še dvakrat po trinajst zastav, pet na sredi nad tribuno. Tako je naš edinstveni Stadion v znaku bratstva in spoštovanja do najvišjih narodnih vzorov pričakoval, da se vanj zlije od \eeh strani mogočen val množic. Veličastno ubrani zvoki prve godbe so oznanjali, da 6e sprevod iz niestabliža. Prvi Je prijahal pred Stadion oddelke ’k venskih kmečkih obredih. Nevesta plane pred tm buno z voza in da knezu-namestniku svatovski šopek nageljnov in roženkravta. Cvetja, ki ga no* sijo narodne noše v rokah, oix)jno diši, tako opoj* no, kakor moro samo pomlad slovenske mladine, Skupina za skupino, množica za množico, navdušenje za navdušenjem — poldrugo uro traja naj* večji, najpestrejši, najmogočnejši sprevod, kar sta; ga kdaj Slovenija in Jugoslavija videli. Zmago-i viti pohod slovenske katoliške mladine, ki se kon-i čuje po poldrugi uri, je začetek nove, še lepšej in še zmagovitejše bodočnosti, ki si jo bo ta mla-i dina omogočila s svojo voljo in delom in pa a podporo in blagohotnostjo tistih, pod katerih po* kroviteljstvoin in ob navzočnosti katerih je daneg tako zmagovito manifestirala. Bog živi mednarodni mladinski tabor, Bog živi njegovega visokega pokrovitelja, Bog živi vse prijatelje naše mladine, to je veliko gesla največjega med mladinskimi dnevi v Ljubljani, Stadionu valci obhajate praznik svoje svobode. Svoboda« človeku tako draga, je mlademu človeku še draž* ja. Kdor sam ni svoboden, nikomur svobode dati ne more. Ko se veselimo zunanje svobode, bratje iti sestre, ne smemo biti notranje zasužnjeni. Prava in resnična* svoboda je notranja svoboda, svoboda duha. Je to svoboda, po kateri more človek postati vedno popolnejša podoba božja. Kristus je prinesel človeku pravo svobodo. Brez Kristusa ni svobode. Kogar Kristus ni osvobodil, ta je ostal še vedno suženj. Kdor zanemarja to Kristusovo svobodo, jo je zamenjal s suženjstvom, ki mu prinaša škodo in nesrečo. Le kdor pozna resnico in ima v sebi vso resnico, le tisti je tudi svoboden. Če se boste držali Kristusovih načel, boste spoznali resnico in On vas bo osvobodil. Kjer je Duh Gospodov, tam je vaše pravo osvo* bojenje. Tu je duh resnice, pravice in ljubezni« To je trojna korenina, ki daje človeku pravai svobodo. Po Kristusu smo mi osvobojeni greha« kot sinovi in hčere imamo vso pravico, kot otro* ci v očetovi hiši. Duša, ki ni zasužnjena, nei more kloniti nobeni zunanji sili. Streti in unh čiti more telo. Brez pomena je pa svoboda te« lesu, če je duša v verigah greha. Svobode bres Kristusa’ tirdi”nikdar ne bo in je ne more biti. Bratje in sestrel Če vas Kristus osvofeodf, boste ‘svobodni. Dajte, pustite se osvoboditil Stegnite svoje roke proti našemu duhovnemu osvobojenjul Poklicani ste k svobodi. To svobodni ohranite za vsako ceno. Z vsemi sredstvi, bratjel in sestre, borite se za to svobodo ter z njo ohra« nite svežost in čistost svojega telesa, svobodo božjih otrok, ki ohranijo svoje vzore, kakor Bog od njih zahteva po božjih zapovedih. Telovadec mora imeti pred seboj vedno troje, če naj doseže to, kar hoče: Vedeti mora za svoj cilj, biti mora vztrajen in discipliniran. Tudi človekova: duša ima svoj cilj, ki je podobnost Bogu. In tega cilja ne more doseči, če ni vztrajen in discipli« niran, da mu zrelo sadje pade samo od sebe ji naročje. Svobodo si narodi izvojujejo s krvjo. Svobodo božjih otrok pa si priborimo z vztrajnim de« lom in duhovno disciplino. Bratje in sestrel To spoznanje nesite s tega tabora s seboj domov. Spoznanje, da nam je svobodo Bog ustvaril. Takšne nas hoče imeti, svobodne služabnike božje. Nobene svobode nima, kdor je duševno slep. To je tisti, ki služi svojim nizkotnim gonom in strastem. Svoboda nam je tudi najdražja, kar imamo. To si ohranite zase in za prihodnje rodove. Brez nje za nas ni življenja, ki bi to ime zaslužilo. Srčno željo imam, da bi svobodo Kristusovo . spoznali vsi, ne samo tisti, ki smo danes zbrani tu, pač pa tudi oni, ki stoje ob strani in ne okušajo sreče otrok božjih. Le kogar je Kristus osvo« bodil, je zares svoboden.« Zatem je pristopil k svečano okrašenemu oltarju prevz. škof dr. Tomažič ter daroval mašo ob asistenci kanonikov gg. dr. Mirta in dr. Žerjava ter ostale duhovščine. Zbranim množicam je volil, da lahko prisostvujejo maši pokriti zaradi neznosne vročine, le pri povzdigovanju naj se odkrijejo. Že je zadonela iz tisočev grl kot pobožna molitev pesem »Marija, Mati ljubljena ...« Po sv. maši so »ledili kratki pozdravni govori, ki so jih imeli predsednik ZFO dr. Žitnik, dr. Ba« saj in prof. Bitenc, gdč. Krista Hafnerjeva in rav-< natelj učiteljišča prof. Ivan Dolanec, Odhod posebnih vlakov Posebni vlaki bodo vozili danes zvečer 8 po* staje Ljubljana glavni kolodvor, in sicer vsi vlak} proti Novemu mestu, Kočevju, Vrhniki in Rakeku iz peronskih tirov, iz skladiščnih tirov ob Masa-rykovi cesti pa vsi vlaki proti Zidanem mostu, Mariboru in Zagrebu. Za katere postaje so določeni posamezni vlaki, je razvidno na velikih plakatih po mestu in na kolodvorih. Za kamniška in gorenjsko progo bodo vsi posebni vlaki od-* peljali iz postaje Ljubljana gorenjski kolodvor« Prosimo vse udeležence, da vstopajo brezpogojno v one posebne vlake, ki so določeni za njihove postaje. Nihče naj ne pride na postajo prej kakor pol ure pred odhodom onega vlaka, a katerim se bo odpeljal. UpoStevajte, da je v Ljubljani na tisoče udeležencev, ki se bodo zvečer odpeljali, zato mor® biti pri odhodu naj večji red, mir in upoštevanj® navodil. Železniški uslužbenci bodo imeli težko nalogo in vsaj naj jih pri njihovem delu podpira in brez ugovora sledi njihovim odredbam, da bo mogoče vse vlake odpraviti točno po vozuern redu* 27 Ne brigajo se za drugo, kakor za to, kako posluje šola za propagando.^ Res znajo lepo govoriti, a slabo delati. Po glavi jim roji samo ena misel: kako bodo izpolnili določeni program, malo pa jim je mar, kako bodo delavci pri tem ravnali s stroji. Jaz sem o vsem tem velikokrat obvestil oblasti in Polkina, tajnika stranke. Nekoč sem ga celo peljal v delavnico, da bi mu pokazal, kako se podnožja strojev kar kopajo v olju, osi in ležaji pa škripljejo, ker so tako suhi, da se vnemajo. Do-vodniki za mažo so bili res vsi polni nesnage in kovinskih koscev vseh vrst. Zaradi tega so bili ležaji kar brž nerabni, stroj pa izložen v celoti naglemu in neizogibnemu uničenju. Tajnik me je vprašal po imenu stroja. Ni vedel niti, čemu stroj služi! Ljudje, ki zdaj vodijo delo in posamezne oddelke pri nas, so prišli na svoja mesta samo po zaslugi tega, da so člani komunistične stranke. Nimajo niti najmanjšega pojma o tehniki. Če bi tovarna imela za ravnatelja ljudi, vajene strojev, pa naj že bodo člani stranke ali ne, bi bilo vse skupaj neskončno boljše. Kaj koristi, če Izpolnijo program, ki jim je naložen, če pa »koda, ki iz tega izvira, za veliko presega vrednost izdelkov? S takimi zmotami ne bomo nikdar prišli do tega, da bi se nam posrečilo znižati stroške za izdelovanje. Kaj nam koristi, če razglašamo v svet mogočno število milijard rubljev, kolikor so vredni izdelki, ki prihajajo iz tovarne, če se pa nihče ne zmeni za to, za koliko milijard je šlo pri tem materiala po zlul Ti delovni načini ne koristijo ljudstvu. V propagandi, ki jo širimo zunaj/ previdno molčimo o škodi na strojih. Prav tako tudi z najmanjšo opombo tega ne omenimo v listih. Tudi ne govorimo v tisku o mezdah ruskega delavstva in o cenah, po katerih morajo plačati sleherno stvar, ki jo za življenje potrebujejo. V naši tovarni je osebje uprave veliko številnejše, neskončno večje kakor pa po podobnih zavodih v kapitalističnih državah. Uprava ovira izvedbo programa in prav zaradi nje se nihče ne čuti za delo odgovornega. Če se kaj pripeti, «e vsi izmuznejo. Vsakdo ima izgovor. Nikomur ni do tega, da bi vse dobro potekalo. Kadar kak mehanik svetuje izboljšavo, ščuva tajnik stranke proti njemu druge delavce. Naši propagandisti v tovarni nimajo v ustih drugega kakor tvoje ime in skušajo tako dokazovati, da so zvesti komunisti. S tem hočejo doseči napredovanje, ki naj jih pripelje na najvišja mesta. Tu imamo več amerikanskih delavcev. V Združenih državah so to bili navadni delavci, tu pa so jih napihnili za inženirje. Eden izmed njih na primer, neki Geyer, ki je iz New Yorka, ni do zdaj še nikdar delal v kaki tovarni. V Ameriki je bil potujoč branjevec, ki je s tovorom na hrbtu potoval iz kraja v kraj in prodajal kravate, srajce, nogavice. Tu so ga pa naredili za inženirja, odnosno najmanj za strokovnjaka prve vrste. Pravi razlog za to, da je napredoval, pa je v tem, da zna lepo govoriti, da ve pripovedovati cel koš štorij o strahotnem življenju delavcev v Ameriki in da zna hvaliti čudesa, ki ste jih ustvarili tu v Rusiji. In takih, kakor je ta, je še veliko. Jaz sam sem bil v Ameriki navaden delavec, pa sem tu tudi postal inženir. Dobil sem to mesto zaradi tega, ker sem se veliko pritoževal in ker mi je uprava s tem hotela zamašiti usta. Kaj se ti zdi, tovarišč Stalin, ali more to iti tako naprej? Ruski delavci vidijo vso to sramoto in to pokvarjenost, V delavnici vedo vsi, da njihovi voditelji ne znajo in ne vedo nič, da pa pri vsem tem razkošno žive. Poglej, v tem je razlog, zakaj prihajajo ljudje do tega, da začenjajo dvomiti o bodočnosti socializma v Sovjetski Rusiji in zakaj sabotirajo delo. Ni dolgo tega, kar sem se udeležil sobotnika. Sli smo na kolhoz v Raminskem okrožju, da bi tam okopavali krompir. Tam, na kraju samem, sem lahko ugotovil, da delajo enake napake kakor v tovarni. Bilo je nešteto preddelavcev, ki imajo velike zahteve, in nekaj tisoč delavcev. Vsepovsod so se sprehajali člani stranke in se skrbno varovali, da si ne bi umazali rok, če bi prijeli za delo. Delavci v svoji zagrenjenosti niso zamudili nobene prilike, da ne bi uničevali vsega, kar jim je prišlo pod roke. Pulili so krompir za bili. Zaradi tega je pri pridelku te griže primanjkljaj. Videl sem, ga kako so ozare poljskih poti polne gnoja, polje pa, kjer je bil nasajen krompir, je vpilo po njem. Ko sem se vrnil v Moskvo, sem izpraševal delavce, zakaj so pulili krompir za bili, ko vendar vedo, kako pomanjkanje vlada v državi, pa so mi odgovarjali: »Kaj nas to briga? Saj mi krompirja nedobimo. Najboljši krompir je namenjen za oblastnike in za propagandiste.« Prosim te, da bi skrbno pretehtal vsa ta vprašanja in imenoval preiskovalni odbor. Pošlji ga v tovarno, ali pa k meni, pa ga bom natančno poučil o vsem in mu vse tudi dokazal. Ves tvoj v socializmu Andrej Andrejevič Smith.« Nekako mesec dni potem, ko •em pismo odposlal, se je oglasil pri meni odbor petih ali šestih mož. Razložil sem jil, da so delavci v resnici nezadovoljni zaradi sabotaže, ki jo je deležno orodje v tovarni. Pripovedoval sem jim: »Kadar ‘vam mora delavec zbrusiti kos železa ali jekla, ga ne bo zbrusil najprej za pet milimetrov in potem še za pet, marveč bo pognal stroj takoj na deset milimetrov ali pa še več. Tako uničujejo stroje 100.000 ljudi dopoldne na M delavnico sem tvojo zrl. Prosvetna razstava - dokaz našega dela in napredka ■ ■ Delo, porojeno iz ljubezni in požrtvovalnosti, nesebičnosti in hotenja po nečem lepšem, delo, ki požene iz duše in srca, ima trajno vrednost in ni je sile, ki bi ga mogla porušiti, ali trajno ustaviti kolo njegovega teka. Večni ritmos ne pozna meje, ne pozna konca. Pozna samo eno: naprej brez miru. Koka zgodovine pa piše in ko se za trenutek ustavi in potegne črlo, te ni strah, ker veš, da to, kar bo sešteto, odgovarja božjim in naravnim postavam. In prišel je čas, ko je vse sešteto, ko je račun položen, ki kaže pečat štiridesetletnega dela Dati dobi pečat pa je spomenik, trajnejši od brona. Razstava v frančiškanski dvorani nam kaže dobo tega dela, dela duhovnega otroka naših največjih mož, ki so ga branili in redili dokler ni postal last vsega naroda. Danes pa to ni več nebogljen otrok, ampak orjak, ki je vzel v svoje mogočne roke nas vse, ki z močno vero v njega sto parno lepšemu in boljšemu naproti. In kakor so starogrška mesta sprejemala olimpijskega zmagovalca, tako smo ga sprejeli tudi mi: mesto, ki ima takega moža. ne potrebuje obzidja. Kakor pa se ne da oceniti vrednost nesmrtne in redke umetnine, ravno tako se ne da oceniti delo in trud, ki sta položena v razstavo PZ. Take stvari se ne cenijo, ampak — spoštujejo. Gotovo pa je, da take razstave še nismo imeli in da zasluži že iz tehniškega in arhitektonskega vidika obisk. Saj so jo delali odlični tehnični delavci. Zemljevidi, grafikoni, plastični modeli, zastave so dela, pred katerim se nam ni treba sramovati. Priprave Razstavni odbor je imel nalogo, da zbere material, ki naj pokaže sad štiridesetletnega dela. — Odbor: dr. J. Pirc, abs. arb. S. Kregar, prof. Planina in ravnatelj Zor, ni imel lahkega dela. Prispelo je ogromno materiala in od tega je bilo treba zbrati najboljše ki vse urediti. Poleg tega pa so bili od prosvetnih domov na razpolago samo tlorisi in tako je bilo treba iti na lice mesta ter ski-ciratiin izmeriti vse fasade, da je bilo mogoče domove predstaviti v pomanjšani obliki. Nato je bil ves material oddan ljudem, ki naj bi ga razpostavili. Razstava r Ko vsopim in povem, kaj bi rad, že prileti od nekje, kakor topovska krogla S. Kregar, mojster prostora. On je namreč vse postavil in .razpostavil, da je bilo koristno za prostor in prijetno za oko. Podam se z njim in dr. Pircem po prostoru in od slike do slike, od modela do modela, zemljevida do zemljevida. Karkoli gledaš, vse ti govori o tihem požrtvovalnem delu. »Vi vsi, ki ste seme izkrvavelega naroda< zablesti pri vstopu napis, ped njim miza z majsko deklaracijo, ob straneh lesena stebriča z nastavkom, v enem klasje, v drugem rožmarin. Na sredi pa slika Nj. Vel. kralja, visokega pokrovitelja princa Andreja, ter N j. vis. kneza namestnika. Na nasprotni strani pa slika dr. Korošca, Jegliča in dr. J. Ev. Kreka. Razpredelnica kaže, da je PZ imela od leta 1924—38 v nacionalnem delu: 650 narodnoobrambnih prireditev, 126 zborovanj in taborov, 2120 nacionalnih predavanj, ,y. socialnem :.n^,^ppjai. tečajev, 14o2 soc. tečajev, 16 higienskih tečajev in razstav, v verskem: 2258 verskih iger, 2820 verskih predavanj, v stanovskem: 1680 kmetij, gospodar, predavanj in 130 gospodinjskih tečajev. Knjig je izposodila v enem letu 18.490 s 9810 obiski. Na dan povprečno 34 obiskov. Ljudje najraje berejo povesti, romane, humanistične spise. 20 odst. čita znanstvene knjige. Od domačih pisateljev so najbolj citani: Bevk, Finžgar in Jurčič, od drugih Karl May in Sienkiewicz. Prosvetnih večerov je bilo od 1. 1924—38 povprečno 22 na leto s 50.000 poslušalci in z 102 predavateljema. Pri teh večerih se Je obravnavalo 111 kulturnih, 78 narodnih in 24 praktičnih vprašanj. Članstvo in prosvetni domovi Članstvo PZ od njenih početkov 1. 1903 je Jfravitiralo k naraščanju. Doživela pa je dva udarca, ki sta usodno posegla v njeno življenje. Prvi je bil svetovna vojna, ko je prosvetno delo popolnoma prenehalo. Ko pa je bila svetovna morija končana, je zopet oživela in kmalu krepko zadihala. V 1. 1932. pa je bila razpuščena, domovi zaprti, delavci razgnani. Bil je to madež v naši kulturni zgodovini, ki mu ni primere. Dve leti je ponižana in zavržena, dokler je ni zopet poklicala v življenje in delo sedanja vlada, ker je vedela, Ja j)() njeno delo rodilo trajno korist narodu in državi. Še z večjo ljubeznijo in voljo se je vrgla v delo, ker se dobro zaveda, da je samo v delu rešitev. Danes šteje 11.372 članov im 12.128 clanic. V 1. 1930—31 prične politični pritisk, članstvo pada, prireditve padajo. Višek društev je bil dosežen 1. 1931 s številom 271. Naslednje leto pa Je sledil razpust in danes jih šteje 256. Prosvetni domovi, svetišča in ognjišča naše ljudske kulture so začeli s skromnim številom 13. Danes jih je 122. ??z°rno sliko društev in domov daje zemljevid, ki živo priča 0 krepkem delu PZ. > krepko delovanje ne kaže ZFO. V Vnn J 1 .Je ®tela 2.500 članov in 2.100 mladcev z 19- odseki, 32 okrožji ter 10 akademijami. V letu 1937-38 pa pokaže silen razmah. Šteje 8.500 članov in 4000 mladcev. Ima 380 odsekov in 37 okrožji. Briredila je 210 večjih akademij in 29 večjih telovadnih prireditev. Zemljevidi , Kakor smo že omenili, kaže prosvetni zemljevid Slovenije število prosvetnih domov im društev mr fantovskih odsekov. Imamo pa še dva zemljevida:^ zemljevid družbenih potovanj Pz in zemljevid Slov. straže dr. Žolgerja, delegata na mirovni koniernci. Iz prvega je razvidno, kam in koliko tootovanjje PZ priredila. Najdaljše je bilo eno v -tjipet, drugo v Anglijo. Na drugem pa opazimo, n*nh° s0 se mpIe Sloveniji odločale. S pomočjo raz-nuoarvmh vrvic so predočene meje: Wilsonova, *vWr,t'*e*3'sll1*n'’ ob*l’uba londonskega pakta in z juclo današnja meja. Zve*a ljudskih odrov De ornfRmw-t,elu razslavli» Podkrajšek razne lasu- nV „li!Ur61 l,a ie I)nkaMl ™zne odre, primer- st-iri realni no)iiduhu 1Rre’ Tako 80 razstavljeni: bosimkn s,,: 5' IIOvi ])rePr°sti način, način Dra- mrenrosti’ način ‘?n'l,lil'irani realni način, sodobni preprosti način, alegorični način in dr. Diapozitive aposojn Z Prosvetnim društvom v 500 serijah *ast> omembe vreden pa je v tem delu modei fc r’mari--pi«“' Sevoa Je °')ruvl< Kregar, po napornem delu eda. Osnova sta dna ekscentrična kroga. ,V enem je dvorana, v drugem globok oder s prostorom, da sa morejo shraniti kulise. Prednja stran je zgrajena v arkadah, v podaljšku odra pa so garderoba, društvene sobe in polžaste stopnice. Je to slog, ki ga še nimamo in bo brez dvoma najlepši prosvetni dom. V stranski dvorani razstavlja okrožje Kranj in prosv. društvo Tržič. Kranjski dekanijski odbor je lansko leto priredil razstavo, ki je mogočno odmevala po vsej Sloveniji. Na strani visi velik zemljevid pros. društev Pri vsakemu so postavljene figurice (hišica, fant, igralec) in kažejo, katere odseke ima vsako društvo. .— Svilene vrvice pripenjajo posamezna društva na Kranj, kakor so v resnici povezana. Okrog zemljevida so razvrščene fotografije nekaterih domov. Sredino izpolnjujejo slike lanskega prosvetnega tabora, od katerih ena predstavlja Nj. Vis. kneza Pavla in kneginjo Olgo. Pod steklom so časopisna poročila o taboru. Šmartinsko društvo je poslalo izvleček iz svoje »črne knjige« — odlok o razpustu. Ko so društveni dom zapečatili, je dalo društvo zapečatena vrata fotografirati in te slike vise na razstavi. Razstavljenih je še par slik z Jenkove proslave v Mavčičah ter model šmartiuskega doma iu društveni prapor. Razstava prosv. društva Tržič hoče pokazati tudi temeljno edinico PZ, prosvetno društvo. Na mnogih kartonih se vidi vsa zgodovina društva in vsi podatki o njegove mdelovanju. Vidi se, kako bogato je delo tega društva. Društvenike iz vseh krajev pa opominja, naj pišejo natančno kronike in hranijo važne predmete. Kajti čez vrsto let so najzgovornejši dokaz za kulturno rast ne samo društva, ampak vsega slovenskega naroda. Končno ne smemo pozabiti naših gospodinj. Ker če se tem zameriš, lahko računaš na pokvarjen želodec. Uredile so prav okusno opremljeno razstavo, karton pa pokaže veliko število gospodinjskih tečajev kuharskih večerov in podobno Zlasti pa je lepa razstava domačih vezenin in lahko rečemo: »Prid' zidar se les učit.« To razstavo je priredil šentpetrski odsek, ki je znan po svojem neumornem delu. Vsa razstava naredi enoten in učinkovit vtis. Je brez nepotrebne uavlake, vsaka stvar je na svojem mestu, vse odgovarja svojemu namenu. Za lažje razumevanje so številke statistik, zemljevidi, razpredelnice barvani z laki raznih barv. Kot okras pa visijo izdelki, izledani v narodnih motivih (konjički golobčki in podobno), delo S. Kregarja. Ti izdelki zaslužijo patent. Tako točno predstavljeno delo pa je mogoče samo na podlagi dobrih slatistik. Razstava bo šla v Maribor, katerega delo PZ ni bilo razstavljeno, v Zagreb in Belgrad. Končni svoj dom pa bo razstava dobila v Prosv. domu v Ljubljani. Vsem pa, ki so razstavo obiskali ali jo še bodo, vsem, ki s srcem visijo na delu PZ, vsem, ki so kakorkoli pripomogli da razstave, pa naj bo mogočen dokaz, kaj premore — ideja. Blagoslovitev zastave VDK v marjaniški kapeli Kumovala sta g. ban dr. Natlačen in njegova soproga Ljubljana, 29. junija Včeraj je bila v Marijanišču lepa svečanost blagoslovitve novega dekliškega prapora Vodstva dekliških krožkov. V tem času, ko triumfira naša nadobudna mladina: fantje, dekleta, mladci, mladenke in naraščaj ter ponosno koraka za svojimi zgodovinskimi prapori, se je tem pridružil še nov, krasen dekliški prapor. Pri blagoslovitvi sta kumovala g. ban dr. Marko Natlačen in njegova gospa soproga. Pred vhodom v veliki hodnik je odlična gosta pozdravila gospodična Marija Pogačnikova s temi besedami: »Ponosne smo in zavedamo se odlike, ki nam je dana s tem, da sta blagovolila prevzeti bo-trinstvo našemu praporu. — Vodstvo dekliških krožkov ta svoj prvi prapor dviga kot simbol svoje vere v Boga, svoje zvestobe slovenskemu narodu, svoje ljubezni do lepih dekliških vzorov. Dovolita mi, odlična gosta, da vaju v imenu slovenskih deklet spoštljivo pozdravim in izrazim za izkazano odliko našo odkrito zahvalo. Me pa obljubljamo, da bomo temu visokemu in tako odličnemu .znamenju slovenstva in katoličanstva neomajno zveste.« Gospodu banu in spoštovani soprogi sta dve dekletci izročili dva šopka krasnih rož. Nato sta šla po dolgem hodniku v kapelico. Na obeh straneh hodnika so stala slovenska dekleta. Prvi je spregovoril g. prof. Košir, ki je v svojem do solz ganljivem govoru označil, kaj je in kaj mora biti prapor. Po blagoslovitvi je kum, g. dr. Natlačen izročil prapor dekletom ter imel ob tej priliki tudi krasen in nadvse prisrčen nagovor. Fingirana vlomna tatvina v Tunjicah Kamnik, 28. junija. Že v mesecu marcu t. 1. je bila v Tunjicah izvršena manjša tatvina in je bila tokrat za storilcem zabrisana vsaka sled. Te dni pa je bila istotam fingirana vlomna tatvina, ki pa je bila po naših izkušenih orožnikih kaj kmalu pojasnjena. Pri posestniku Žumru v Tunjicah št. 9 služi Žagar Ivana z Okroglega, ki je imela pri sebi tudi svojega nezakonskega sina. Ž. Fr. je razumljivo razmere v hiši dobro poznal. Ker pa mu je za njegovo veseljačenje po gostilnah vedno primanjkovalo denarja, si je zamislil drug vir dohodkov, katerega j>a se je posluževal le od časa do časa. Ko je čutil, da ima gospodar nekaj denarja, se ga je lotil pohlep po denarju in si zamislil zopet trik, s katerim bi preslepil vse domače in pa še orožnike po vrhu, kar pa mu je topot gladko spodletelo. Ko je bil gospodar Žumer pri svojem stalnem delu v sinodnišnici, njegova mati pa zaposlena na polju, je imel Ž. Fr. dosti časa za vlom, katerega je tudi neoklevaje takoj izvršil. Najprej je vzel ključ gospodarjeve sobe, za katerega je točno vedel, kje se nahaja, vstopil nemoteno v njegovo sobo in začel brskati za plenom; našel je v nekem suknjiču 600 din gotovine. Nato je odprl okno, katerega okvir je malo nalomil, sobo zaklenil in ključ oddal na svoje mesto. Pod okno je prislonil majhno lestvico, s pomočjo katere bi bil pravemu vlomilcu dostop v sobo precej otežkočen, nakar je odšel od hiše kot da se ni nič zgodilo. Ko je gospodar prišel s svojega dnevnega posla domov, je seveda takoj opazil, da v njegovi sobi nekaj ni v redu. Po raziskovanju je končno ugotovil, da mu je nekdo ukradel iz suknjiča prihranek v znesku približno 600 din. Ko je Ž. Fr. prispel domov proti večeru, sta ga gospodar in njegova služkinja seveda takoj obvestila o dogodku, niti najmanj sluffeč, da je pravi storilec on sam. Brez posebnega pomišljanja je začel navajati razna imena, o katerih je- on sumil dejanje ter odšel nato sam zadevo prijavit orožnikom v Kamnik, ki so seveda ovadbo vzeli na zapisnik in po njegovih neenakih izmišljotinah takoj začeli sumiti, da imajo pravega tička pred seboj. Takoj drugi dan se je patrola pod vodstvom orožn. narednika Šerjaka napotila v Tunjice, kjer je ugotovila dejanski stan ter se spotoma oglasila pri bližnjih sosedih in končno še v vaški gostilni. Tu pa so orožniki zvedeli, da je Z. Fr. prejšnji večer poravnal zaostanek svojega oolga okrog 300^ din. Ker pa je šel istega dne Z. Fr. za zaslužkom na košnjo v Domžale, sta orožnika brez oklevanja odšla za njim in ga privedla v Kamnik. Pri zasliševanju se je na vse načine izvijal in obračal sum od sebe, ko pa je končno uvidel, da je le malo preveč zašel v protislovja, je pod težo dokazov priznal, da je vlomno tatvino on sam fingiral z motivacijo, da mu ni preostajalo drugega, kot da si pomaga na ta način do denarja, ker je bil brez stalnega zaslužka ter je poleg tega imel tudi dolg. Za njegovo rafiniranost ga bo nagradilo kamniško okrajno sodišč. V znamenju stadionskih dni Ljubljana, 29. junija. Danes mineva že četrti dan veličastnega mednarodnega mladinskega tabora. Dolge so bile priprave in težko je bilo čakanje. Od zime do vročega poletja so se vadili naši fantje za te svoje velike dni. Že mesec maj je bil za katoliško slovensko mladino zaznamovan s pečatom tega tabora, junij pa je prevzela ena sama neprestana želja, da bi čimprej prišli težko pričakovani dnevi. Izredno živahni so bili zadnji tedni. V slednji slovenski vasi se je pripravljala mladina že na pot v Ljubljano. V belem slovenskem glavnem mestu pa so tekle pospešene priprave. Končno je le prišel vroče zaželeni zadnji teden. V petek so prišli prvi goitie Pretekli petek so prispeli prvi naši gostje, bratje Čehi in Slovaki. Prišli so prej, da bi se spočili za težke tekme, ki so jih čakale v prihodnjih dneh. Izredno prisrčen sprejem, ki so jim ga pripravili katoliški Slovenci na glavnem kolo-d\oru, je takoj utrl pot k bratskemu zbližanju in prisrčnosti. Ti gostje so nam res vselej dobrodošli, saj se z njimi najboljše in najlepše razumemo. Posebnih simpatij so bili deležni njihovi telovadci, tihi, skromni, disciplinirani in neverjetno prijazni fantje, ki so namah osvojili vsa naša srca. Čeprav niso mogli priti z najboljšimi, jih .1^ zavrla in obdržala doma nepredvidena višja sila, so se v tekmovanju držali prav dobro in res športno. Take goste in prijatelje bomo res vselej sprejeli z največjim veseljem in gostoljubnostjo. V soboto malo pred polnočjo je prišla izredno močna skupina francoskih telovadcev, ki so nam v naslednjih dneh pokazali visoko kvaliteto francoske gimnastike. V Ljubljani je ta skupina doživela sprejem, kakor se ga ni bila nadejala. Še lepše pa je bilo v št. Vidu, kjer so jih sprejeli domačini z godbo in z veličastno bnklado ter jih med navdušenim vzklikanjem pospremili do domovanj, v katerih so bili nastanjeni za časa svojega bivanja v Sloveniji. Toplo so se zahvaljevali in izjavljali, da tako lepo kot pri nas niso bili sprejeli še prav nikjer na svetu. Francozi so bili tudi ves čas, ki so ga preživeli med uatni, dan za duem deležni velike pozornosti. V nedeljo dopoldne so se pripeljali trije dolgi posebni^ češkoslovaški vlaki, ki so pripeljali glavno množico. Tudi pri prihodu teh vlakov se je na kolodvoru zbrala velika množica ljudi, ki so drage brate s severa pospremili prav do njihovega glavnega stana. Na ‘abor se je pripeljal tudi vodja češkoslovaških katoličanov, g. min. msgr. šrainek. . Ta dan je bilo na Stadionu že veliko življenje. Vse dopoldne in popoldne se je trlo občinstva, ki so bili priče hudim borbam za osvojitev mednarodnega prvenstva v mešanem dvanajstero-boju. Posebnega priznanja je bila deležna franco-«a skupina. Vroč dan je bil in tekmovalci so bili od celodnevnega napora zvečer povsem izmučeni, vendar so z zaupanjem in s trdnim namenom, da drugi dan pomerijo znova in z enako odločnostjo v disciplinah, ki so še preostale. Zvečer je bil v veliki dvorani hotela Union slavnostni, v okviru mednarodnega mladinskega tabora spadajoči koncert zborov katoliških akademikov »Moravan«. Koncert je prikazal lepoto češkoslovaške vokalne glasbene tvornosti in razodel visoko kvaliteto češkoslovaškega muzikalno-tehničnega pevskega izvajanja. Kritike, ki so izšle v torek, so vse soglasne v tem, da je zbor ppl odlično in da je koncert uspel v vsakem oziru. Drugi dan, ponedeljek je spet zbral na Stadionu množice gledalcev in množice tekmovalcev. Fantje, dekleta, mladci, mladenke. Najraznovrstnejše panoge so bile istočasno — zaradi obsežnega sporeda — na vrsti. Od jutra do večera ni prenehalo kipeti na Stadionu, v obrodju in v areni, šumeče življenje in pisani vrvež. Zvečer je bila v Unionu prirejena veličastna mednarodna telovadna akademija, ki je uspela v vsakem oziru odlično in sijajno. Na Vidov dan so bile vse dopoldne tekme v lahki atletiki in tekme vrst ter tekma v odbojki. Sploh sta že ponedeljek kakor tudi torek vtisnila tekmovanjem znamenje teh disciplin. Doseženi so bili prav lepi rezultati, ki jih je občinstvo sprejelo z velikim navdušenjem. Dopoldne sta obiskala grob nepozabnega J* E. Kreka oba velika slovanska državnika, jugoslovanski minister g. dr. Anton Korošec in češkoslovaški minister msgr Šramek. Poklonila sta se spominu velikega Slovenca in velikega Jugoslovana. Tudi na grobu slovenskega vladike in učitelja našega naroda, nadškofa dr. A. B. Jegliča sta se ustavila in v zbranem molku pomolila. Popoldne so se na teh dveh grobovih največjih Slovencev zbrali polnoštevilno bratje Čeho-slovaki, ki so ponovili pobožni akt, katerega je bil že dopoldne opravil njihov znameniti voditelj g. dr. Šramek. Zvečer sta bili v Opernem gledališču in v veliki dvorani hotela »Union« češkoslovaška in jugoslovanska akademija. Ti dve akademiji sta bili deležni ogromnega obiska. Tisti, ki so prisostvovali jugoslovanski akademiji, niso mogli prehvaliti jugoslovanske, tisti pa, ki so se udeležili češkoslovaške, pa ne češkoslovaške. Obe akademiji sta uspeli odlično. Po češkoslovaški akademiji so se razvile navdušene manifestacije bratom Cehoslovakom, ki so jih ljudje dvigali na ramena in jih nesli skozi mesto ter ves čas vzklikali bratski češkoslovaški državi. Ta dan so bile kmalu j>o dvanajsti uri končane vse tekme; treba je bilo stadionsko areno nekoliko pripraviti za popoldansko glavno izkušnjo pred nastopom. Ze okrog druge ure jiopoldiio so se zbirali v bližini bežigrajske gimnazije iu meščanske šole na Vodovodni cesti člani, članice, mladci in mladenke, ki so bili določeni za glavno izkušnjo pred nastopom. Generalni pregled znanja Ob treh popoldne so se skozi odprta glavna stadionska vrata vsuli člani kakor mogočna reka. Izkušnja za nastop je obsegala štiri točke, in sicer: skupinske vaje članov, članic, mladcev iu mladenk. Približno 15.000 glava množica je ploskala, kar je le mogla. Vsi izvajalci so svoje vaje obvladali odlično. Iu od vsake skupine je nastopilo na zeleni trati najmanj 2500 ljudi! Jože Hvalo in Ivo Kermavner sta bila glavna dirigenta tega poskusnega nastopa. Pridno sta popravljala pomanjkljivosti, opozarjala in urejala, kadar je bilo potrebno. Krasen je bil pogled na množico črno-belih točk, ki so se sklanjale, dvigale, zasvetile bolj živo, pa spet zamračile. Tudi članice so bile — pray kakor člani — deležne obilnega priznanja. Mladenke^ so se postavile prav dobro, dasi niso bile oblečene enotno, ker jih je precej prišlo šele z opoldanskimi vlaki in se niso utegnile preobleči, je človek dobival dojeni lepe skladnosti^ in enotnosti. Največjega aplavza pa so bili deležni mladci, ki so bili menda med nastopajočimi res najboljši. Sijajno vajo, ki jo je z izredno spretnostjo, sestavil g. prof. Drago Ulaga, ki je izredno efektna, skrbno logično povezana in sposobna, da izzove povsod viharno navdušenje. — Sicer so se mladci tudi v resnici postavili. Odlično so bili uvežbani, delali so izredno skladno in istočasno. Ljudje, ki so se po končani glavni skušnji za skupinske proste vaje, razhajali, so dejali, da bo današnji nastop po svojem sijaju zasenčil celo najbolj rožnate predstave največjih optimistov. Praznično futro 2e ob petih zjutraj so oživele ljubljanske ulice, ki-so ob nedeljah sicer kakor izum rte vse tja do osmih. Narodne noše, fantje v krojih, mladenke, članice, mladci, ljgdj z deželp, godbe, konjeniki in biciklisti. Ob sedmih zjutraj pa je bilo že tako živo kakor ni nikdar niti opoldne. Ljudje, ki so bili namenjeni v sprevod, so odhajali na svoja zbirališča. Vsa Rfesljeva cesta je bila sinja in svetlo *'Ya\.lam s() se. zbirali Čehi in slovenski fantje. Mladi drobiž je preplavil šentpeter.ski nasip (mladci). IS a Poljanskem nasipu so sc zbirale mladenke in članice, druge za drugimi. Narodne noše so se sešle na Vrazovem trgu, godbe pred Mestnim domom; prav tam tudi zastave. Konjenica je bila odrejena v Streliško ulico. Nasproti Alojzijevišča se je razvrstila močna francoska skupina. Še nikdar ni bilo v Ljubljani tako velikega vrveža, kot je bilo to jutro. In vendar nisi nikjer zapazil gneč, ki bi dale slutiti, kako silen in mogočen bo poznejši sprevod. Vse je bilo urejeno z izredno spretnostjo, vse se je razvijalo točno po sporedu: skupine so se natančno po predpisanih navodilih uvrščale v sprevod, ki je kmalu pokazal Ljubljani prizor, kakor ga Jugoslavija še ni videla. Sprevod je bil po svoji mogočnosti in sijaju povsem edinstven. Nihče, ki ga je gledal, ga ne lx> pozabil. Ustanovitev zveze čebelarskih podružnic v Kranju Kranj, 27. junija. Na seji čebelarjev dne 24. aprila, ki je bila v Kranju, 60 sklenili, da bi ustanovili v Kranju Zvezo gorenjskih čebelarskih podružnic pod imenom »Zveza čebelarskih podružnic Antona Janše« in da naj bi bil ustanovni občni zbor 26. junija. Namen društva je, da bi se našemu gorenjskemu čebelarstvu odprla nova pot v boljšo bodočnost. Na ustanovnem občnem zboru, ki je bil v nedeljo dopoldne v kranjski gimnazijski telovadnici, je bilo zastopanih 17 podružnic po svojih delegatih, zborovanja se je udeležil tudi odposlanec kr. banske uprave, čebelarski referent g. Okorn, kot zastopnik Osrednjega društva v Ljubljani pa tajnik g. Dermelj, Zborovanje je otvoril predsednik pripravljalnega odbora za ustanovitev podružnice g. Ivan Japelj. G. prof. dr. Žontar je imel nato zanimivo zgodovinsko predavanje o razvoju čebelarstva na Gorenjskem od Janševih časov do danes. O koristih naprednega čebelarstva, predvsem na Gorenjskem, je kratko predaval čebelarski referent g. Okorn. 1’ri volitvah je bil soglasno izvoljen sledeči odbor: predsednik g. Jan Strgar, čebelar iz Boh. Bistrice, podpredsednik g. Karl Češenj, bančni ravnatelj v Kranju, za tajnika in blagajnika pa g. Janko Ravnik, 6trokovni učitelj, stanujoč v Kranju. Zborovanje gorenjskih čebelarjev je trajalo do 11.30 ter je bilo zanimivo in poučno.'Čebelarji so se pogovarjali, kaj bi bilo treba storiti, da bi se vzbudilo med našimi gorenjskimi čebelarji zanimanje za uvedbo gojenja čebel in to v naših kra-njičih, ki so za eksport najbolj prikladni. Da bi po vsej Gorenjski zavladalo večje navdušenje za gojenje čebel, so bili na občnem zboru sprejeti odborniki iz raznih krajev Gorenjske, kateri bodo eku&ali cim več storiti v razmah čebelarstva v svojem okolišu. Oglašujte v Slov. domu! Množice 3. in 4. Cerar Krista (Domžale) in Bernik Tila (Jesenicc) 46.50 točk (77.5%). Zastave čeških Orlov« Skupina narodnih noš. Tekme vrst (mladenke)t Najboljše posameznice: 1. Pogačar Cirila (Ljubljana-Šempeter) (od dosegljivih 60) 59.50 točk (99.16%). 2. mesto s delita: Škof Zdenka in Velikonja Mija (Ljubljana-Šempeter) 58.50 točk (97%). 3. Mehle Štefka 58 točk (96.66%). Deseteroboj članov ZFOs 1. Natlačen (Jesenice) 129.19 točlc. 2. Varšek (Ljubljana-Vič) 120.185 točk« 3. Železnik (Jesenice) 112.82 točk. Višji oddelek vrst; člani; 1. Jesenice 552.07 točk. Navdušenje .A « ■ _II Krst torpedovke »Ljubljana Včeraj dopoldne je bla v splitski ladjedelnici na slovesen način splovljena tretja velika in moderna vojna ladja, ki je bila zgrajena doma. Krstu in svečani splovitvi so prisostvovali predstavniki najvišjih vojnih in civilnih oblasti. Tretja vojna ladja — torpedovka »Ljubljana« — je iste vrste kot »Zagreb« in »Beograd«, ki sta pred kratkim slovesno splovila v Jadransko morje. Svečanost se je začela včeraj zjutraj točno ob sedmi uri. Ze pred šesto uro je bila ladjedelnica polna ljudi, ki so hoteli prisostvovati svečanemu krstu. Pred pramcem je bila postavljena okrašena tribuna in postavljena častna četa mornarjev. Ob častni četi so bili mornariški in suho-zemski častniki, pomladek Jadranske straže iz Ljubljane in drugih slovenskih mest z zastavami. V Kaštelanskem zalivu pa je bila vsidrana vsa naša vojna mornarica, Svečanost se je pričela s prihodom zastopnika Nj. Vel. kralja, armadnega generala Nediča, načelnika glavnega generalnega štaba, ki je prispel na admiralski jahti »Vila«. V ladjedelnici so ga sprejeli podpredsednik jadranskih ladjedelnic inž. Kargotič, generalni ravnatelj ladjedelnic Roux, ban primorske banovine dr. Jablanič, poveljnik mornarice viceadmiral Polič, poveljnik Pomorske obalne plovitbe kapetan bojne ladje avič z načelnikom štaba. Kraljevi zastopnik general Nedič ie pozdravil vse prisotne, se napotil proti pramcu »Ljubljane«, sprejel pozdrav častne čete mornarjev in odšel na častno tribuno. Na častni tribuni so bili že zbrani zastopnik vojnega ministra divizijski general Marko Mihajlovič, poveljnik mesta Šibenika, kumica Jelena Nedič, soproga generala Nediča, in pa kum ljubljanski župan dr. Jure Adlešič. Za tem sta katoliški duhovnik Niko Ziška in pravoslavni prota Vrčkalo blagoslovila novo vojno ladjo. Po blagoslovitvi je pravoslavni prota vprašal kumico go. Jeleno Nedič, s kakšnim imenom naj krste novo vojno ladjo. Na odgovor kumice so po povelju kapetana | Vučkoviča odgrnili zastore, ki so zakrivali ime. ' Ko so bile izvršene zadnje priprave za splovlje nje, je kumica ga. Nedičeva prerezala simbolični trak, razbila steklenivo šampanjca ob kljunu noi ve torpedovke in splovila ladjo z besedami: »Ljubljana«, pojdi srečno v svoj element. Pluj v, slavo in čast svoje domovine. S tvojo zastavo naj bosta slava in zmaga. Spremlja naj te božji blagoslov. Ko se je torpedovka pričela počasi pomikati v morje, je ogromna množica navdušeno! vzkliknila: »Živel kralj!« »Živela Ljubljana!« Torpedovka »Ljubljana« je zaplula v morje: v popolnem redu med sviranjem državne himne, dočim so vojne ladje pozdravljale svojo novo to* varišico s topovskimi streli. Ob 13 je v hotelu »Ambasador« upravi ladjedelnice priredila banket, na katerem je bilo izrečenih več govorov. Po zastopniku ladjedelnice je govoril župan dr. Adlešič, ki je v imenu ljubljanske mestne občine ter prebivalstva Slovenije izrekel zahvalo Nj. Vel, kralju za visoko odlikovanje, ki ga je izkazal Ljubljani, ko je od* redil, naj se nova torpedovka imenuje po njej. Poudaril je tudi, da bo Ljubljana ostala vedno v tesnih zvezah s prebivalstvom, ki živi na naši jadranski obali. Zatem je govoril načelnik glavnega generalnega štaba general Nedič, ki je po-« udarjal v svojem govoru potrebo izpopolnitve naše vojne mornarice. Nova egiptovska vlada je sestavljena in bo danes prisegla, V njej je tudi nekaj disidentov vafdistične stranke. Mednarodna znamkarska razstava se je začela včeraj v Pragi. Udeležuje se je 21 držav z dragocenimi znamkami, od katerih jih je več vrednih po nekaj milijonov. Silovite nevihte so divjale zadnje dni po Nemčiji in povzročile več smrtnih nesreč. Angleška letalska rekorderka Emmy Johnson ja pri jadralnih letalskih tekmah blizu Londona treščila v svojim letalom na tla, a se ji ni nič hudejf« zgodilo. Dolga vrsta članov se zbira v Stadion Unjalni pohod stave ZFO. Častna deta ZFO. Konjenica začenja sprevod. (IH Slovenska dekleta v sprevodu. Francoski gimnasti. Poskusni nastop članov pri vajah Kolone slovenskih fantov. Slovenska dekleta. Končni rezultati v tekmovanju vrst Srednji oddelek (mednar., vrste, člani): 1. Zupa Velehrad, 552.19 točk. 2. Škofovi zavodi, 506.83 točk. 3. Olomouc, 480 točk. Nižji oddelek (člani): 1. Vodice 355.42 točk. 2. št. Vid nad Ljubljano 348.50 točk. 3. Ribnica 348.39 točk. Nižji oddelek (člani, vrste, mednar.): 1. Kristela Josef (CSR) 57 točk. 2. Kuba Ru-'dolf (CSR) 55.90 točk. 3. Hvastja Franc (Ježica) 54.90 točk. MLADCI: Tekme vrst: 1. Jesenice 421.47 točk. 2. Škofovi zavodi 409.75 točk. 3. Št. Vid nad Ljubljano 386.87 točk. Mešani deseteroboj (mladci): (posamezniki): 1. Burja A. (Škofovi zavodi) 93.70 točk. 2. Dolinar Z. 91.85 točk. 3. Malej T. 91. 75 točk. Mednarodne mladinske tekme so prinesle nekaj prav odličnih rezultatov in pridobile med občinstvom mnogo novih, navdušenih simpatizerjev športno-telovadnega pokreta. Najgloblji pomen pa leži v dejstvu, p in naša nada v naši mladini! KONČNI REZULTATI V TEKMOVANJU VRST Včeraj dopoldne so tekmovale vrste. Komisija je imela zaradi številnih nastopajočih ogromno delo, ki ga je končala šele pozno ponoči. V naslednjem prinašamo rezultate v tekmah posa-jneznh vrst. CLANICE Tekmovanje ▼ panogah: redovne vaje, proste vaje, met krogle (4 kg, obojeročno), skok v daljavo, skok čez kozo in tek na 60 metrov). 1. Dekliški krožek Jesenice (od dosegljivih 380 točk) 298.50. 2. Domžale 284 točk. Tekmovanje v redovnih vajah, v kolebnici, v skoku v daljavo, v teku na 60 m, v skoku čez kozo). Mesta: 1. Mladenke Ljubljana-Šempeter (od 390 dosegljivih) 375 točk. 2. Mladenke Ljubljana-Šempeter II. vrsta: 354.50 točk. 3. Trnovo 354 točk. 4. Jesenice 310.50 točk. Najboljše posameznice t vrstah: 1. Cilka Iskra, Jesenice: od 60 dosegljivih 54.50 točk (90.82%). 2. Torkar Danica, Jesenice, 49 točk (81.66%). Nasa mednarodna vrsta v sprevodu. Ud tu in tam Vas Laznico so obkrožili orožniki in preiskali Tse hiše. Še prej so natančno pregledali ves gozd, v katerem se je skrival hajduk Dokič. Vse iskanje ni rodilo željenega uspeha. Hajduku ee je posrečilo pobegniti iz obroča in se skriti najbrže pri svojih pomagačih. Zato se je poveljnik orožnikov odločil za odločno preiskavo tudi po hišah vseh Lazničanov. Preiskaili so tudi vse kleti, hleve in shrambe. Če ne bodo iztaknili razbojnika v tej vasi, ga bodo šli iskat v sosednjo vas Žagubico. Oblast je odločena, da na vsak način brez ozira na žrtve in nevšečnosti tega dolgotrajnega zasledovanja zatre hajduško zalego. Edini uspeh je do eedaj v tem, da so prijeli več hajdukovih pomagačev. Motorizirano cestno prometno policijo bodo speljali tudi v Dalmaciji na vseh potih, koder vozijo z avtomobili in motorji tujci. Za sedaj izvršuje to nalogo oddelek zagrebške policije. Oddelek šteje 50 policajev na 5 motorjih in na dveh avtomobilih. Najprej so prekontrolirali poti skoz Liko, nato pa odšlli proti Splitu. V Sarajevu se je pred tamkajšnjim sodiščem končala razprava proti pomagačem »vampirja« človeka ki je več tednov strašil ljudi in pri vsaki priliki kradel. Glavni krivec se je umaknil sodbi e tem, da se je v zaporu obesil. Vse ostale sokrivce pa je sodišče obsodiilo na izredno stroge kazni: od štirih let do dveh mesecev težke ječe. Le ena ženska je bila oproščena. 6 kilogramov težko jagnje, 14 jajc in dva kilograma kruha je v dobri uri pojedel Suljaga Rad-šagič iz Novšiča pri Andrijevici. Na vaškem sejmu je bila sklenjena ta stava. Trije kmetje, ki niso verjeli, da more en sam človek spraviti vase kar celo pečeno jagnje, so pripravili gostijo. Su-Ijaga je najprej pojedel jagnje in na začudenje vseh za nameček še nekaj kilogramov druge hrane. To je rekord, ki ga bo težko potolči. Med zagrebško centralo >Merkurja« in med lielgrajsko podružnico je izbruhnil precej oster spor. Kakor znano, so v Zagrebu sklenili, da bodo za več milijonov dinarjev povečali sanatorij in naredili prostora za več kot sto bolnikov. Belgrajski člani so ee pa takoj oglasili in povedali, da imajo oni prav tako pravico do sanatorija kakor Zagrebčani. Sestavili so ostro resolucijo, v kateri odločno protestirajo proti sklepu zagrebške centrale in zahtevajo, da se za denar, ki je namenjen razširjenju zagrebškega sanatorija, porabi za zgraditev novega sanatorija v Belgradu. V znak protesta je odstopila tudi vsa uprava belgrajske Podružnice, ki ima 4500 članov. Življenje si je končala mlada Nemka letovi-searka v Hercegnovem Erika Jaglitz. Erika je bila že več kot mesec dni v Hercegnovem. Predvčeraj-' šnjim so pa njeno truplo potegnili iz morja. Najprej 6i je prerezala žile, toda izteklo ji je prav malo krvi, zaradi česar še ni mogla umreti. Ker je bila dobra plavalka, sklepajo, da je v vodi med ‘kopanjem izpila še strup, čim je videla, da si B poskusom na roki ni prizadejala smrtne rane. Za policijo je dogodek zavit v tajno, ker ni Nemka zapustila nobenega pisma ali kakega drugega sporočila, po čemer bi sklepali, zakaj je šla prostovoljno v smrt. Zaradi majhnega potočka, ki teče med njivami in katerega uporabljajo kmetje v Gornji Banjici za namakanje njiv, je_prišlo do krvavega pretpa. Džemil Asinovič je na svojem travniku (pokosil travo, ko je videl, da so na gornjem koncu travnika zaprti potok. Ko je bila trava skoro suha, je šel sosed Džazim Čauš odpret zapornico, da je voda pritekla na Džemolov travnik. Ko je šel Džemil s svojim bratom zahtevat, naj se potok spet zapre, ga je Džazim pobil z motiko na tla in mu zlomil nekaj reber. Ko je Džemilov brat priskočil v pomoč, je Džazim pobil še njega. Ne da bi se zmenil za žrtve, je Džazim odšel. Ponesrečenca so našli šele pozno zvečer domači, ki so Prišli nakladat eeno in ju prepeljali v bolnišnico. Velik požar je bil popoldne v vasi Jezerane pri. Ogulinu. Nenadoma so je pojavil ogenj v hiši sredi vasi in se z bliskovito naglico razširil na bližnje hiše. Naenkrat so zagorele štiri hiše, med njimi tudi tista, v kateri je bila nameščena pošta. Gasilci so bili proti ognju brez moči, le to se jim je posrečilo, da so obvarovali pred ognjem bližnje hiše. Strahovit« neurje je predvčerajšnjim divjalo nad Medjimurjcm. Po dnevih s silno vročino so ee nenadoma pojavili črni oblaki. Najprej je zapihal silen veter, ki je razkrival strehe, podiral kozolce, in nazadnje porušil tudi več hiš. Potrgane so bile tudi telefonske žice. Še preden se je vihar polegel, pa se je vsula debela in gosta toča, ki je povzročila na posevkih mnogo škode. Nevihta je trajala vsega dobre pol ure. Osem mesecev zapora je prejel pred varaždinskim sodiščem šofer Anton Horvat, ki je bil piv nesreče, ko sta ee zaletela avtobus poln dijakov in vlak v bližini Varaždina. Nesreča je zahtevala dve smrtni žrtvi, več dijakov pa je odneslo trajne in hude poškodbe. Čeprav so dijaki pričevali za Šoferja dokaj ugodno, češ da tudi oni sami niso opazili vlaka, dokler se ni pokazal nekaj metrov pred njimi, je sodišče kljub temu pripoznalo šoferja krivim, ker ee ni držal prometnega pred-pisa, da je treba avtomobil, preden prečka progo, ustaviti in se prepričati, da ni nobene nevarnosti. Poleg zapora je šofer dolžan povrniti tudi 80.000 dinarjev za stroške zdravljenja tistih ponesrečencev, ki so morali iskati pomoči v bolnišnici. , Včeraj so na slovesen način spustili v morje Pri Splitu novi rušilec »Ljubl jana«. Svečanosti ?? se začele ob 7 zjutraj, takoj po prihodu kraljevega zastopnika generala Nediča. Navzoči so »ili tudi francoski admiral Roux, ban dr. Jablano v*. splitski župan, ljubljanski župan dr. Jure Adlešič, ki je v družbi soproge načelnika generalnega štaba ge. Nedičeve kumoval novi bojni ladji. _ Na Velebitu se je včeraj smrtno ponesrečil /ja«*ebčan Dragutin Brahm. V soboto je odšel v Kak tovarišev na goro na daljšo turo. norof \n se Je nesreča zgodila, časopisi ne domov ’ 'iCr so Ponesrečenčevi tovariši poslali v Sl»mo kratko brzojavko, v kateri javljajo fanfn tovariša Brahma. Ždi se, da je a'ra kjer so poleni našli njegovo truplo. Med mladino na Stadionu: Največji atletski in telovadni boj v Jugoslaviji Čez 1000 tekmovalcev se ie borilo pod zastavo ZFO. Ljubljana 29. junija. Saj bi prav za prav tega nihče ne verjel. Zdi se, da še ni dolgo tega, kar je pokojni slovenski vladika dr. Anton Bonaventura Jeglič izpeljal iz hribovite gramozne jame, kamor je ves severni del Ljubljane odmetaval vse nepotrebne stvari, prvo samokolnico in tako postavil temelj osrednjemu športnemu prostoru vse slovenske katoliške mladine. Ko smo stali tedaj ob nabrežju Stadiona in z nevajenimi rokami poizkušali izravnati tla in izpeljavati samokolnice, smo si v duhu želeli videti vsaj samo majhen športni prostor, kjer bodo mladi ljudje lahko vadili in trenirali svoje telo in svojega duha za slovensko katoliško mladinsko skupnost. Tedaj smo bili še maloverni: prevelik in prerobat prostor je bil za prenežne meščanske študentske ročice. Prehitro so se utrudile in prekmalu ožulile. To je bila leta 1923. Tedaj pa je priskočil na pomoč ves slovenski narod, ki je pravilno razumel dalekosežno zamisel svojega slovenskega vladike in svečenika, ki je samo živel za svojo mladino. Vsi do zadnjega so pomagali in zadnja slovenska gorska vas ima svoj delež na današnjem stadionu. Stadion je naš ponos, kajti zgradil ga je ubogi slovenski človek brez vsakih podpor in samo s svojo pridnostjo in s svojimi žulji. Žal je beseda pokojnemu vladiki onemela fn zastala prekmalu. Na lanskem celjskem taboru je še zadnjič izpregovoril in bodril slovensko mladino k vztrajnemu delu za slovensko katoliško skupnost. Stadion je danes, čeprav še ne popolnoma dovršen, najveličastnejši dokaz, kaj zmore ljubezen do organizacije. Stadion je najveličastnejši dokaz, kaj zmore pridnost naših ljudi. Življenje in vsebino so pa Stadionu dali šele zadnji trije dnevi, nedelja, ponedeljek in včeraj. Te dni je Stadion zaživel z vso silo. Ta ogromni prostor, ki je brez ljudi mrtev, je bil te dni skoro premajhen za vso množico temkovalcev, ki so v plemeniti borbi preizkušali v tekmah svoje mlade sile. Od nedelje zjutraj do včeraj zvečer ni bilo najti prostora, ki bi bil prazen. Vsi prostori za tekmovanje: prostori za odbojko, skakalnice, v višino in daljavo, vsi drogovi, bradlje, konj, krogi, plezalna vrv, prostori za kroglo, disk, kopje in kladivo, ter šest metrov širok pas okoli igrišča za tekače, so bili vedno polni. Komaj se je zvrstila ena vrsta, že je nastopala druga. Ko je prvi tekmovalec zapustil svoj prostor, že ga je nadomestil drugi. Ves ta vrvež je trajal neprestano tri dni in utrujeni ter od solnca opečeni sodniki so se veselo oddahnili, ko je ta huda preizkušnja nehala. Nad 150 sodnikov Slovencev, Čehoslovakov in Francozov je komaj zmagalo ogromno delo, ki ga je naložilo sodnikom nad 1000 tekmovalcev. Te tridnevne borbe najboljših slovenskih, češkoslovaških in francoskih tekmovalcev na orodju in lahkoatletskih tekmovalcev do dosedaj največje prireditve te vrste v Jugoslaviji sploh. Vsem tem tekmam je prisostvovalo ves čas izredno veliko ljudi, kar dokazuje, da vlada med občinstvom veliko zanimanje za vse tekme tako na orodju kot v lahki atletiki. Dejstva teh treh dni so močno, močno prekosila najsmelejša pričakovanja. Ves čas teh tekem pa so s pridnim in vztrajnim delom pomagali člani Rdečega križa in pa skavti. Toda v teku vseh treh dni vkljub silovito soparnemu in žgočemu vremenu ni bila potrebna niti ena resnejša intervencija. Tekmovalci so se na te tekme pripravljali dolge mesece in so prišli dobro pripravljeni. Neutrudno pa so člani Rdečega križa in skavti zalagali tekmovalce z limonino vodo, limonado in kavo, ki so kar nosili od tekmovalca do tekmovalca. Red poteka tekem je bil ob takem številu temkovalcev in ob takem vremenu nad vse zadovoljiv. Na kratko bomo še podali majhen in kratek pregled vseh tekem. Med slovenskimi tekmovalci. Po številu je bilo seveda največ domačih slovenskih tekmovalcev. Prvi so začeli že v nedeljo dopoldne ob devetih in nehali komaj včeraj popoldne. V nedeljo je vladalo seveda glavno zanimanje za tekme na orodju. Slovensko tekmovalno vrsto, ki je bila topot z izjemo starega mednarodnega tekmovalca Pavška Ivana sestavljena samo z novimi telovadci je vodil brat Kermavner Ivo — menda prvič odkar telovadi samo vodnik vrste ne pa tekmovalec. V vrsti tudi ni bilo brata Hvaleta Jožeta. Manjkala sta oba, ne morda zato, ker ne bi bila na tekme pripravljena, saj sta se ves čas pripravljala z ostalimi tekmovalci vred in sta vse vaje odlično izvajala, ampak zato, ker jima je bilo to fizično nemogoče. Oba stara borca sta bila te dni takorekoč raztrgana na 1000 delov. Biti sta morala povsod: Kermavner je moral skrbeti za reden potek vsega tehničnega dela in ureditve stadiona, Hvale pa je imel na svojih ramah ves ostali organizacijski del. To delo pa ni bilo majhno. Kermavner in Hvale sta svoje mesto v tekmovalni vrsti odstopila mlajšim ljudem. Ne bosta dobila nobenih daril in nobenih častnih naslovov, toda s svojim dolgotrajnim delom in s sijajnim uspehom teh telovadnih tekem sta si priborila najvišje prvenstvo, kar ga je mogoče doseči. Če se oba danes umakneta iz arene, bosta lahko s ponosom dejala: za nama je velika in dolga vrsta ljudi, ki sva jih vzgojila midva. Prvenstvo, ki sta ga dosegla Kermavner in Hvale se ne da izraziti v številkah in doseženih darilih. Barve naše orodne telovadbe so letos z izjemo Varška Janeza zastopali novi, v mednarodni borbi še neizkušeni telovadci. Novinci, ki so svoj čas za trening utrgali svojemu počitku, so svoj mednarodni ognjeni krst prestali sijajno. To, kar so dosegli naši tekmovalci v dobrem letu, je vredno občudovanja. Ti ljudje, ki so po trudapolnem delu v tovarni, na polju ali pa v hosti, svoj kratko odmerjeni počitek izrabili za trening na drogu, bradlji, konju, krogih in v lahki atletiki, so dosegli v. mednarodni konkurenci presenetljive uspehe. Med našimi je bil najboljši Jeseničan Fric Natlačen, ki je v mednarodni konkurenci zasedel četrto mesto. Natlačen je bil dejansko naš najboljši tekmovalec, kolikor je na orodju zastal za Var-škom, je hitro nadomestil v lahki atletiki. Podoba je, da bomo v Natlačenu dobili našega najboljšega orodnega telovadca. Natlačen je bil v izvajanju vaj eleganten in točen, njegove vaje, zlasti na konju, so bile take, da mu jih zavida vsak Francoz. Takoj za njim je Varšek, ki je zaostal za tri pike. Da bi znal malo bolje teči in metati kroglo, bi se plasiral na boljše mesto. Izredna je bila zlasti njegova poljubna vaja na drogu. Za Jeseničanom Železnikom, ki je v mednarodni konkurenci 9., je kot 11. nadarjeni Janez Hasel, najbrž naš najmlajši telovadec. V poljubni prosti vaji je pokazal neverjetne stvari. Zasluženo je zmagal pred Francozi v tej disciplini. Tudi ostali naši tekmovalci: Kermavner Franc, Turšič Karel in Legan Jože, ki so bili 12., 15. in 16., so bili prav dobri. S potrebno tekmovalno rutino in treningom bodo dosegli še lepe rezultate. Lahkoatleti Nič manj ali pa še bolj so se v mednarodni konkurenci držali naši lahkoatleti. Mladina, ki je tekmam prisostvovala, zlasti v ponedeljek in včeraj, jim je bila morda še bolj naklonjena kot pa orodnim telovadcem. Naše najboljše prav dobro pozna. Vse je hitelo preko igrišča in hotelo videti od blizu odličnega Koširja, ki je v teku na 1500 m po dramatični borbi premagal Francoza Cornuta in Čehoslovaka Haluzo, vkljub temu, da je bil v zadnjih 400 m za obema še skoraj celih celih 50 metrov. Toda ni mnogo časa, da se mladina čudi samo tekačem. Pri skoku v daljavo se kar noče zadovoljiti s Klinarjem, ki je skočil samo 651 cm, vse ga obžaluje, da je pri skoku 675 cm moral za 1 cm prestopiti. Za tek na 400 m vedo prav vsi na betonskih stopniščih, da je domač favorit Skušek. Vse navija zanj, vendar je moral Skušek z dobrim časom 52.8 sek. prepustiti prvo mesto Francozu. Za 800 m hočejo Srakarjeve zmage. Ne pomaga nič: dva Francoza in Čehoslovak so pred njim. Tudi Srakar Ivo ne more uspeti proti Francozu, ki so sploh posla'.i v Ljubljano nekaj prav dobrih tekačev. Zato pa je mladina tem bolj vesela troskoka in skoka v višino. V troskoku sta prvo in drugo mesto z rezultatom 12.83 m in 12.53 m dosegla domačina Smolej in Lozar, pri skoku v višino pa je povsem nepričakovano zmagal junior Lebinger Hinko z višino 175 cm. Program je bil tako pester in tako obsežen, da ga je bilo mogoče zasledovati v celoti. Omejili smo se samo na glavne točke in še te samo površno. Nemogoče je popisati vnetost mladcev in članov pri tekmovanju v vrstah. Preveč jih je bilo in iz vseh krajev so bili. Vendar tudi pri teh je mladina opazila svoje znance. Naša stara zimska znanca in prvenstvena tekmovalca Praček Ciril in Žnidar Emil 6ta tudi med njimi. Močno se jima pozna, da je smučanje njihova posebnost. Oba imata izredno močne noge. Pa tudi na orodju in v lahki atletiki sta dobra tekmovalca. Mladina je imela s tekmovalci svoj praznik. V plemeniti borbi je merila svoje mlade moči, pošteno in zagrizeno. Samo tekme in rekordi niso namen Zveze fantovskih odsekov, njeno delo je drugje. JVendar pozdravljamo tekmovalce in jim na doseženih rezultatih iskreno čestitamo. Število tekmovalcev, njihovi uspehi in doseženi rezultati so viden dokaj uspešnega dela organizacije. Trdno smo prepričani, da bo SK Planina in Zveza fantovskih odsekov vzgojila v svojih vrstah ljudi, ki bodo znali tudi na ostrejših mednarodnih tekmah potrditi delo SK Planine na polju telesne vzgoje. Drugi tekmovalci: češkoslovaški tekmovalci na orodju so za našimi tekmovalci na orodju zaostajali: vendar pa so zaradi svoje discipliniranosti napravili na vse gledalce najboljši vtis. Čehoslovaki so pa imeli s seboj sijajno moštvo za odbojko in nekaj prav dobrih lahkoatletov, med katerimi moramo zlasti omeniti desetferoborca dr. Uršiko. 'Francoski tekmovalci pa so si v najkrajšem času osvojili simpatije vseh gledalcev. V Ljubljano so poslali odlično mednarodno vrsto na orodju s tremi olimpijci. Brata Schwindwei® Jean in Antoine ter Herold Robert so na orodju pokazali izredno lepe in težke vaje. Odkrito je treba priznati, da so na orodju zlasti imenovani trije mnogo boljši kot pa naši. Gledalci pa Francozov niso le občudovali, ampak naravnost vzljubili zaradi njihovega sproščenega in veselega temperamenta. Poleg izbornih telovadcev pa so Francozi s svojimi posebnimi vrstami pokazali svoj način gimnastike in vzgoje v telesno kulturnem oziru. Njihov način izvajanja vaj je bolj sproščen in nekako baletski, vendar pa ne nediscipliniran. Poleg tega pa sta za francoske barve tekmovala dva sijajna tekača: na 400 in 800 m Petit, ter na 5000 m in 10.000 m Poiron. Kdor je te tri dni opazoval na Stadionu ta praznik slovenske, katoliške mladine, je začudeno ostrmel in ni mogel verjeti. Ti trije dnevi in današnji dan so prekosili vsa pričakovanja in mirno lahko rečemo, da je to naivečja prireditev te vrste v Jugoslaviji sploh. Vse kaže, da je dolgoletni prisiljeni odmor še bolj zgostil in prekalil naše vrste. Vnetost, s katero je te fini nastopala naša slovenska mladina, da misliti. Mladina ve, za kaj nastopa, s tekmami krepi svojo samozavest in ti mladi ljudje, ki danes nastopajo za svoje barve, bodo v bodočih dneh pokazali, da ne poznajo samo tihe, pobožne molitve, rožnega venca in discipliniranosti, ampak da so znali samozavestno braniti s trdimi pestmi vsa svoja znamenja, ki so jih te dni nosili pripeta na svojih prsih in ki jih nosijo na svoiih potih. Mladina, naprej po tej poti, za lepšo našo bodočnosti Sprejem v I. letnik učiteljišča Ljubljana, 29. junija. V I. letnik drž. učiteljske šole v Ljubljani bo v šolskem letu 1938-1939 sprejetih 40 učencev. Učenke se to leto ne bodo sprejemale. Sprejemali se bodo učenci, ki so opravili nižji tečajni izpit na kaki srednji šoli ali pa završni izpit na meščanski šoli, in sicer od meščanskošolskih absolventov samo taki, ki so opravili završni izpit z odličnim ali s prav dobrim uspehom. Vsi učenci ki žele biti sprejeti, naj vlože (osebno ali pismeno) v teku meseca julija na ravnateljstvo prošnjo za sprejem, kolkovano z 10 din. Prilože naj izpričevalo o nižjem tečajnem, oziroma završnem izpitu in rojstni list, iz katerega je razvidno, da v tekočem koiledarskem letu ne bodo dosegli 18. leta starosti (da torej niso rojeni pred letorp 1921). če so to 6taroet prekoračili, morajo najprej vložiti na kralj, bansko uprav oprošnjo za spregled starosti. (Kolek 10 din, prilogi kakor zgoraj.) Tudi take prošnje 6e vlagajo preko ravnateljstva učiteljske šole, na kateri želle biti učenci sprejeti. Dne 29. avgusta t. 1. naj se vsi kandidatje za sprejem zglase ob pol 8 zjutraj v ravnateljevi pisarni, da bodo šli na zdravniški pregled In da bodo delali izpit iz petja. Absolventje meščanskih šol bodo nato delali še poseben pismeni in ustni iapit iz narodnega jezika in ustni izpit iz matematike. Podrobnosti o tem izpitu so objavljene v Službenem listu kralj, banske uprave dravske banovine z dne 18, junija 1938 in v Izvestju drž. učiteljske šole v Ljubljani za šolsko leto 1937-1838. Zahtevajte povsod naš list! Koledar Danes, sreda, 29. junija: Peter in PaveL Četrtek, 30. junija: Spomin Pavla. Nožno siuibo imajo lekarne: mr. BakarčiS, Sv. Jakoba trg 9; mr. Ramor, Miklošičeva c. 20; mr. Murmayer, Sv. Petra c. 78. Vremenska napoved: Pretežno jasno in to« plo. Možnost krajevnih neviht. — Splošne, pripombe o poteku vremena v Ljubljani od včeraj do danes: V ponedeljek, 27. ie bilo iz noči močno oblačno. Dopoldne je od 9.21 do 9.40 rosil dež. Po 12 se ie oblačnost zmanjšala in se je polagoma popolnoma zjasnilo. Najvišja toplota zraka je bila ob 16 in sicer 29.0° C. Dežja je padlo 0.8 mm. — Včeraj 28. je bilo iz noči popolnoma jasno. Najnižja toplota zraka je bila zjutraj ob 6.15 17.8° C. Pripekajoče sonce je naglo dvigalo živo srebro v toplomeru. Ob 10 je stalo na 30.0° C, najvišjo stopnjo pa je doseglo ob 15 in sicer 32.8° C. Ob 10.40 so se pojavili na severu in severovzhodu plasti oblakov, ki so se polagoma razširjali, vendar pa je ostalo ves dan pretežno jasno, ob 20.50 se je popolnoma zjasnilo in tako ostalo v noč. Ob 13 in 16.45 je gr-melo. Obvestila Slovenska Ženska Zvesa ia Amerike pride v Ljubljano v petek ob 8.50 zjutraj in ne, kakor je bilo prvotno javljeno, v četrtek. Vljudno vabimo, da ee v petek udeleži sprejema čim več prijateljev naših izseljencev; zlasti pa vabimo vsa naša ženska društva. — Družba sv. Rafaela. Frančiškanska prosveta M. 0. v Ljubljani pen novno opozarja vse svoje člane in članice, da_ na-* merava prirediti v nedeljo, dne 3. julija, društveni izlet v Repnje po sledečem sporedu: Ob 7 zjutraj odhod z avtobusi izpred kavarne Evropa. Po prihodu v Repnje sv. maša z ljudskim petjem, nato piknik pri Sv. Tilnu. Skupno kosilo pri šolskih sestrah v Repnjah. Popoldne v Skeručni litanije s ljudskim petjem, nato južina in prosta zabava. Povratek v Ljubljano z avtobusi okoli 7 zvečer. Stroški za avtobus in celodnevno prehrano za člane z legitimacijami 30 din, za goste in prijatelje naše Prosvete pa 35 din. Prijave sprejema naš predsednik g. Pleničar, Miklošičeva cesta 10 (tet lefon 29—79) najpozneje v 1. julija opoldne. Metodična razstava na Poskusni ljudski šoli v Ljubljani. Ob letošnji zaključni razstavi na naši šoli je pokazalo slovensko učiteljstvo toliko zanimanja, da žal nismo mogli ustreči onim, ki so izrazili željo za podaljšanje razstave. Da ugodimo vsem, ki se zanimajo za naše delo, smo napravili malo razstavo, iz katere je razviden metodični postopek. Ta razstava bo odprta vse počitnice vsak ponedeljek in četrtek od 9—12. Kdor pa bi želel ogledati si razstavo izven tega časa, naj sporoči to po dopisnici na upraviteljstvo, ki mu bo potem na razpolago V vsakem času. S tem bo omogočeno vsakemu, da 6e seznani z našim delom v vsakem času, kadar bo utegnil. Razstava Prosvetne zveze je odprta od 8 zju-i traj do 6 zvečer. Ob 11 je vodstvo po razstavi z razlago, ob 17 je na galeriji predvajanje zvočnega ozkega filma. Temu predvajanju vabimo zlasti zastopnike in delegate društev, da si ogledajo to najnovejšo iznajdbo, ki bo primerna za naše pro« svetne domove. Nu Državni dvorazredni frgovsln loTt v Ljubljani so se vršili završni izpiti pod predsedstvom g. dr. Milisava Lutovca, profesorja Ekonomsko-komercialne visoke šole v Belgradu, v času od 7« do 24. junija 1938. K završnemu izpitu je bilo pri-puščenih 63 rednih učencev in učenk ter dva pri-vatista in dva popravljalca. Završni izpit so napravili: a) z odličnim uspehom: Detela Vida, Pipan Francka, b) s prav dobrim uspehom: Erman Franc, Košmelj Miran, Planina Franc, Kosec Jože, Cedilnik Hedvika, Čemažar Vera, Erznožnik Miroslava, Lebar Marta, Mesec Martina, Pucelj Damjana, Rant Iva, Slapar Nada, Zajc Marija, c) z dobrim uspehom: Bezek Ivan, Drašler Emil, Hribar Franc, Klemenc Boris, Kožuh Janez, Leskovšek Rudolf, Mally Janez, Markočič Stanislav, Marolt Viktor, Peterlin Pavel, Petruša Slavko, Presen Franc, Rozman Stane, Trčič Vilibald, Bavdaž Ivana, Bole Alojzija, Butscher Charlotta, Cerk Marjeta, Jamnik Cirila, Janša Majda, Japelj Katarina, Kerč Alojzija, Korenčan Marija, Kraljič Ana, Kravos Zora, Kveder Marija, Marinč Francka, Praznik Valerija, Slovnik Majda, Škofič Štefka, Tomše Ljudmila, Troha Natalija, Vidmar Cirila, Vrhovec Breda, Vrhovec Nada, Ziherl Milena; č) z zadostnim uspehom: Borko Anton, Curk Viljem, Černe Franc, Grošelj Anton, Markun Anton, Martinec Ivan, Šinkovec Pavel, štrumbelj Anton, Vavpetič Alojzij, Ažman Justin, Šmitek Ervin, Arhar Francka, Porenta Marija, Smola Leontina. Dve kandidatinji sta bili odklonjeni za tri mesece. Zdrav« nog« t9mAnail obrani samo «PCi III Wp»tSU Zahtevajte ga povsod Llubtiansko Kledall&e Opera. Začetek ob 20. Četrtek, 30, junija: »Manon Lescaut«. Red Četrtek. Zaključek operne sezone. Jutri ee zaklljuči operna sezona z uprizoritvijo Puccinijeve opere >Manon Lescaut« za abonente reda Čtrtek. Nosilci glavnih partij so: Vidaldjeva, Franol in Zupan. Vse, ki se zanimajo za to predstavo, opozarjamo na njen učinkoviti libreto, ki je posnet po romanu Abbčeja Pregosta, ter številne krasne pevske točke, ki dajejo posameznim solistom priliko, da uveljavijo vse svoje igralske kakovosti. Dirigent: Niko Štritof. Nagrobni spomenik si je dala postaviti še za svojega življenja 118 let stara Janoka Jere- mič iz Valjeva. Starka živi zapuščena in osamljena ter si kar ne more izprositi smrti. Že lani si je dala postaviti nagrobni spomenik samo zato, ker se ji zdi, da jo bodo njeni vnuki in pravnuki po njeni smrti popolnoma pozabili. Nedavno pa si je sklenila prirediti 40 dnevni »pomen«, kakor ga običajno prirede pravoslavni za 40. dan po smrti svojih sorodnikov ali roditeljev. Znani norveški pisatelj Knui Humsun je včeraj dopotoval v Zagreb. Hamsun ee je več mesecev mudil na našem Primorju, za katerega se je zlo navdušil. Hamsun je iz Zagreba odpotoval naravnost na Norveško. Avtobus, ki vozi iz Kalinovika v Sarajevo, se je s potniki vred prevrnil v prepad. Zaradi silnega naliva so bile ceste razrite in raztrgane. To je bil tudi vzrok težke nesreče, v kateri so zadobili težke poškodbe trije potniki. Dva potnika in šofer pa so bili le lažje ranjeni Hervey Alten: Antonio Adverso Z velike razstave Prosvetne zveze v Ljubljani cesariev Zdelo se ji je, da to komaj verjame. Pogovarjali sta se v okretni toskanščini. To je Mariji ustvarjalo privid, da je spet v Livornu in da jo Fides Paieologos spravlja v posteljo. Kar nehote je sobarici pripovedovala o Fides, o očetovi hiši, o Italiji, o vsem prejšnjem življenju. To vse je bilo za njo prepovedana dežela, zakaj Don Luis ni hotel o tem ničesar slišati. Zdaj pa je lahko govorila, koliko ji je želelo 6rce. Govorila je z užitkom kakor otrok. Kualu je pritegnilo še dekle. Česalo jo je dalje in ji zrlo v lepi nazaj nagnjeni obraz, ki je bil v otroškem zaupanju in ugodju razprostrt pred njo. Med šepetanjem sta zaspali. Opolnoči je Lucija odkrila, da pripoveduje zgodbo svojega življenja gospe, ki spi. Zadnje, podrobnosti njene zaljubljene zgodbe so zamrle v vzdihljaju. V kotu svečnika se je zadnja sveča topila proli koncu in čez čas ugasnila. Zjutraj je prišla Denisova risba. Ni 9e zmotila. Marija jo je dobro razumela. Brez Lucije bi seveda morda ne bila uganke tako hitro rešila. Sporočilo jo je spravilo v veselje, v razburjenje, v žalost in v strah. Vsa ta čustva so se v njej mešala. Dolžnost ee je borilo v njenem srcu s spomini*in z ljubeznijo, ki se ji ni uresničila. Sobarica jo je tolažila. V njenih očph je bilo nekaj čisto razumljivega in dovoljenega, če je gospa imela častilca. Delala je to zaradi tega. ker se ji je gospa smilila, malo pa tudi zato, ker je hotela nazaj v Italijo. Zalo je bilo priporočljivo, da 6e gospe priljubi in se ji čimprej naredi neobhodno potrebno, če človek o kom samo kaj malega ve, pa se mu ni treba bati, da ga bodo odpustili. Toliko se je bila Lucija že naučila v Parizu. Lucija je bila Italijanka, ženska, in vse te reči so se ji zdele tako naravne, kakor sonce, ki sije skozi okno. Duševni boji so bili tej preprosti ženski neznana stvar. Zato je mislila, da mora pomagati svoji novi gospodarici. Tako sta se po premiSljanju in dolgem oklevanju zgovorili za ]»opoldansko vožnjo in na njej vrgli v gostilno sporočilo, ki je stotnika spravilo do brezdanjega razmišljanja. Prav tistega lepega popoldne je ob pol dveh etal pred vrati voz. Vanj je bil vprežen majhen konj. Voz je bil poslikan z venci in s sinjimi trakovi. Bil je preprost, vendar tako prijeten, da si ga je gospodična de Beeance želela na skrivaj celo tiste čase, ko se je po Versaillesu prevažala v očetovi slavnostni kočiji. Ker je gospa mislila sama voziti, so sneli zvonček z vajeti. Lucia je trdila, da bi to bilo prenevarno, ker bi ee ga konj lahko plašili. Moria je zaradi tega holega bili za kratko užaljena, toda pomenljiv pogled tovarišice jo je poučil], da bi to res bilo prenevarno. Konj je bil dobrodušen, a ravno zadosti gibčen. Zadnje čase so ga malo naprezali. Zalo je zdaj kaj hrabro udaril v dir Rdeči čop na biču je leteli po vetru in kolesa so začela izgubljati v naglem gibanju obrise. Maria se je smejala od samega veselja. Sonce je preplavljalo vrste trtja. Ženskama, ki sta vozili mimo, so žarela lica in se svetile oči, kakor da sonce prezgodaj izvablja iz trt sok, ki naj bi ga šele v jeseni spravili v kleti Z gričev krog in krog so se ozirali razpadli stolpi, bele vasi in kapelice,' od katerih je zdaj pa zdaj zadonelo zvonjenje, kakor da hoče soglašati s konjevim dirom. N$d to auvergneeko pokrajino je vedno ležalo nekaj, kar je bilo podobno zvonjenju. Vinogradi so bili že pred tedni opleti in trije obrezano. Zato nista videli po njih žive duše Nenadnd pa ste se znašli v gozdu, tako nepričakovano, kakor da je legel na nju oblak. Bilo je vlažno in hladno. Velike bukve, ki so bile na jug zeleno porasle z mahom, so iztezale vodoravne veje čez pot. Konjevo topotanje se je dušilo v listju in mehki zemlji. Krog in krog je bil molk, ves poln ugank. Po pcvti pred njima so plesale svetle zlate lise, ki so obsevale pot. Vse je bilo kakor začarano. To tišino bi bil smel motiti kvečjemu oddaljen, zapuščen glav lovskega roga. Sem tudi kdo drugi razen lovca ni zašel. Tu sta bili čisto sami. Maria je spustila glavo nazaj. Hotela je vse to molčanje sprejeti vase in se navžiti spomladanskih vonjav, ki so rosile iz bukovega popj. Visoko nad njo se je v vročini širilo vejevje. Zazdelo 6e ji je, kakor da je udeležena pri vsem, čemur se pravi življenje, in to do dna Konj se je gnal, kakor da jo hoče za zmeraj odnesti od Dona Luisa. Zdelo ee ji je, da ostaja v6e tisto mrzlo, kar ji je tesnilo srce, nekje dalej zadač. N asvetli jasi je pridrobila Čez pot taščica. Maria je gonila konja z bičem. Sama sebi se je čudila, kako trdno in zaneeljivo drži vajeti. Voziček je drvel vse nagleje po ozki preseki med drevjem. Lucia je boječe gledala in se močneje prijemala za rob voza. Pot se je zdaj sklanjala v neštetih dolgih plloskijii ovinkih. Vožnja je bila vse hitrejša. Lahko je človek slišal, kako konjiček sopiha. Skozi listje se je posvetil kos vode. Potem sfa zagledali razpadlo zidovje. Privozili sta na odprt travnik. Pot se je vila proti grbastemu, staremu kamenitemu mostu in peljala do kamenite, od kdo ve kdaj zapuščene hiše. Tišino je polnilo mrmranje naglo tekočega potočka, ki se je izgubljal sam vase. Lucia je rekla: ; »To je mlin. Tu —« Pokazala je na nizek obok, pod katerim so stopnice porasle s praprotjo države v zeleno divjino. Ogromna korenina, kačasto zavita, je pred davnim časom legla pred ta prag kot stražnik. Samo z ognjem in mečem bi jo bi;lo mogoče odtrgati od te strani. Maria je podala tovarišici vajeti ni rekla: > ! > »Ti, pazi tu.« Dekle je gledalo za njo skoraj nevoščljivo. Marijino obličje je prefletela svetla rdečica. Ustavila se je in premišljala, potem pa se je obrnila v zeleni senci za vrati. Za trenutek se ji je zdelo, kakor da se potaplja v temo. Stopnice so ee zavile in držale v nasprotno smer naprej. Potem se jo Mariji ob vznožju zasvetilo. Še isti trenutek ji je roka zdrsnila skozi hladno nasekljano praprot, ki je tu še bujneje poganjala iz vlažnega zidu. Ko je spet stopila na prosto, je videla »tari mlinski stortp za seboj, podoben je bil podzemeljski jami, ki drhti v lahnem zelenilu. Samo nekaj nižje je tekel potok. Za njim se je mlin dvigal za nadstroj)je visoko do ceste. Maria je tu videla pred seboj majhno, naravno ploščad. Na eni strani je bila ploščad zagrajena po mlinskem prekopu, ki je bil ves na gosto porasel z lokvami. Na drugi strani pa jo je mejil breg, na katerem eo se gostila mogočna drevesa. Ko je Maria stopila v mehko, nedotaknjeno travo, je imela občutek, kakor da jo je nekdo začaral, da je konec koncev ves svet ostal za njo. Sem zatrdno ni prišel nečlovek, ne žival. Sumotanje (»točka ji je enolično mrmralo v uho. Stala je tam in samo poslušala, ne da bi vedela, kako dolgo. Tu je bil nazadnje kraj, kjer ni šlo 'a čas. To je vedno močneje čutila. Domislila se je stare škotske zgodbe o dekletu, ki ee je izgubilo na takem prostoru in se šefle če* leta vrnilo domov, ne da bi se bilo kaj postaralo. Napisi na nagrobniki« njenih svojcev eo pa že zdavnaj zbledeli, Ta trenutek ga je zagledala. Čakal je na visokem bregu nad previsno borovo vejo. Od tam je on gledal njo. Vse življenje ne bo pozabil, kako jo stala in prisluškovala potoku, pogled se ji je izgubljal nekam v drug svet. Na obrazu marsikatere ženske ee, toda samo zdaj pa zdaj v redkih trenutkih, pokaže izraz, ki docela zavrača nauk o tem, da je človek od vsega začetka slab. To so pogledi v notran jost, ki Jih duša dovoli samo, kadar ne ve, da jo kdo opazuje. Tudi tako dušo, ki n» na njej nič zlla, lahko okoliščine spremenijo. Toda njenega pravega bistva ne morejo spremeniti. Ostane svetla, kakor ostane svetal pl#" men, tudi če gori iz najogabneješga gnoja Tak pogled je bil ta trenutek dovoljen Denisu Mooreju. Pogled na modele mask in nažrt *a Prosvetni dom v Radečah. Angleško ti dve ladji, posebno »Tesemaque«. Številni francoski plemiči so jima zaupali 6voje premoženje. Ta ladja naj bi bila rešila tudi dragocene dragulje Marije Antoinette. Jakobinci pa so kmalu zavohali, kaj nameravajo narediti s svojim dragocenim premoženjem ti francoski plemiči. Takoj so poslali za omenjenima ladjama nekaj svojih ladij. Malo ladjico, ki je spremljala »Teletnaque«, so jakobinci brž zajeli. Na njenem krovu so našli tri sode raznega zlatega in srebrnega denarja. »Telemaque« se je znala izogibati zasledovalcem in je srečno priplula že do iziiva reke .Seine. Tu pa jo je zasačil drug sovražnik, silen vihar. Kapitan Cumming je bil prepričan, da ee mu bo vendar posrečilo kljub silnemu viharju ubežati na Angleško, toda že pri vasi Quillebeuf je pljusknil čez ladjin krov velikanski morski val in zadnjo vso zalil z vodo. Nekaj ljudi iz Quillebeufa je opazovalo ta boj ladje z morskimi valovi. Kmalu pa je »Teleque« že izginila pod vodo, ne več kot 100 m proč od obale. Kolikšen zaklad je ta ladja vozila s seboj, Se danes ni nikomur znano. Iz raznih dokumentov uglednih francoskih plemiških rodbin pa se je kljub tgpiu moglo ugotoviti, da gre za ogromno premoženje. Poleg plemičev in drugih francoskih aristokratov so 6kušali tudi normanski duhovniki rešiti na Aegleško razne dragocenosti, ki so jih nabrali po bogatih cerkvah. V ustnem izročilu je ostal dobro ohranjen ta dogodek Zato tudi ni čudno, da je bila vedno živa tudi misel, kako bi dvignili ta velik zaklad z morskega dna. Prvič so poskušali s tem leta 1830, v naslednjih dvajsetih letih pa še nekajkrat. Vsi poskusi pa so ostali brez uspeha. Potapljačem se tedaj ni niti posrečilo, da bi točno ugotovili, kje je pokopano V6e to veliko bogastvo. Šele moderna tehnika je dala nekaj več možnosti na uspeh. Z modernimi potapljaškimi pripravami so točno dognali, kje leži omenjena ladja. Najvefjo preglavico dela zdaj vprašanje, kako odkopati 10 metrov debelo peščeno plast, ki pokriva »Tele-maque«. Toda, vsak nima pravice, da bi si prisvajal to premoženje potopljene ladje. Danes je tehnika že toliko napredovala, da obstoji upravičen 6trah, da ne bi kar na lepem kdo, magari tudi kak tujec, dvignil to ladjo in odpeljal veliko premoženje. Francija pa se je proti takšnemu poskusu zavarovala ter izjavila, da ima do potopljenih zakladov edino pravico francoska država, komur pa bi 6e posrečilo dvigniti ladjo, bi se pa moral zadovoljiti s 300.000 franki. Za tak denar pa se razne francoske družbe niti ne potegujejo, ker so prepričane, da bi z dviganjem »Telemaquea« morda imele še večje stroške, torej zgubo. Le dve družbi sta danes na Francoskem, ki sla stavili svoje ponudbe in ki sta tudi pripravljeni začeti z reševanjem potopljene »Telemaque«. Iz raznih časopisnih poročil se vidi, da so skoro vsi poskusi, da bi dvignili to ali ono ladjo I iz morja, ostali 6koro brez uspeha. Stari indijski I>omorščaki, ki počivajo v Tafelbaiu na južnem koncu Afrike, špansko »srebrno brodovje«, ki leži ' že od lela 1702 v bližini pristanišča Vigo, Napo- leonovo brodovje, ki ga je potopil angleški admiral Nilson pri Abukirju, bajni zakladi pomorskih roparjev pri Novi Škotski ter prav tako velike dragocenosti, ki si jih je nagrabil vodja španskih jmmorskih roparjev Benito in ki leže pokopane v morju — zaradi vsega tega je človeška pohlepnost po denarju žrtvovala že številne pomorske odprave, ki naj bi dosegle svoj namen. Vendar ' pa se jim je sreča dozdaj še vedno lagala. Kako se bo obnesla modema tehnika Če 6i zdaj na vso moč prizadevajo, kako bi dvignili ob ustju reke Seine potopljeno »Tele-maque«, pri Terschellingu »Lutine« ter ob škotski obali »Florencijo«, spremlja sedanji svet te poskuse z nič manjšim zanimanjem posebno zaradi tega, ker bi rad vedel, koliko se bo obnesla sodobna najmodernejša tehnika. To bi bil res nekak preizkus najmodernejših potapljaških priprav. Gre v prvi vrsti za to, koliko časa more človek zdržali v morskih globinah, kjer počivajo ti zakladi. Če se bo izkazalo, da bo mogel človek 3 pomočjo najnovejših izumov na potapljaškem polju zdržati zadosti časa na dnu morja, potem verjetno ni več daleč čas, ko bodo zagledale beli dan ne samo »Tele»iaque«, »Lutinec in »Florencia« pač pa tudi druge ladje, ki zaradi svojih ogromnih zakladov danes človeka toliko mikajo. Angleži so ocenili vse to potopljeno bogastvo na nič manj kot 430 milijard dinarjev. Programi Radio Ljublfana Sreda, 29. junija: 8..10 Reportaža sprevoda ndolen ženeev mednarodnega tabora in jubilejnega sprevoda Presveta« stveze —■ 9.80 Vesel'jutranji koncert (lladijski orkester —- 11.Pruuufl eluibo božja a tttiulUn«, *xatm javori. 12 Slovenski yokalni kvintet — 12.45 Poročil* — 13 Napovedi — 13.20 Koračnice, valčki In polko (pJo-i sče) — lo Ueportaža javnega nastopa na Stadionu, vrne« plošče — 18.15 Duet bratov Golobov — 19 Napovedi, poročila — 19.30 Nacionalna ura: Pomorska ideologija in vojna mornarica (Nikola Sorokin), Zgb. — 19.50 So-j rok-in: liuski potpuri (zbor uralskih kozakov, plošče) —i 20 V. Parmov večer. Sodelujejo gg-: Jože Gostič, prof. M. Lipovšek (spremljava) in Radijski orkester — 21.30 Cajkovskij: Koncert za violino z orkestrom op. 35 —i 22 Napovedi, poročila — 22.15 Kvartet mandolin (M. An* tunovič). Drugi programi Sreda, 29. junija: Belgrad: 20 Cejo — 20.30 Humor — 21.30 Vok. koncert. — Zagreb: 20 Pestra oddaja —i 20.30 Ljubljana — 22.20 Plesna glasba — Praga: 19.2S Češke koračnice — 20 Kadijski film — 20.30 Filh. koue. — 21.10 Plošče — Varšava: 20 Plesna glasba — 21.10 Chopinove klavirske skladbe — 22.10 Glasba in petje —. Sofija: 19.45 Trio — 20.45 Ork. koncert — 21.15 Lahka glasba — 22 Zab. program — 22.30 Plesna glasba —■ Budimpešta: 20 Igra — 21.50 Ork. koncert — 23.10 Ciff. orkester — Trst-Milan: 21 Igra — 22.30 Klavir — Rim-Bari: 17.15 Vok. koncert — 21 ltimski-Korzakovega opera .Zlati petelin« — Dunaj: 19.10 Zab. glasba — 20 Koncert učiteljiščnikov iz Celovca — 21 Oratorij —. 22.30 Zab koncert — 24 Plošče — Konigsberg-Vratiala-va-Monakovo: 20 Švedska glasba — Hamburg: 19.10 Nordijska glasba — 21 Mladinski zbor — 21.30 Klavir — Kiiln: 19.10 Simfonični koncert — Frankfurt: 19.10 Deželni ork. — Strassbourg: 20.30 Simfonični koncert. Zaklad potopljenih ladij ne da miru Vse to bogastvo so ocenili Angleži na 430 milijard din Morje ne skriva na svojem dnu samo velikih naravnih zakladov, pač pa je na njem v toku dolgih razdobij obtičalo tudi nešteto ladij, ki so se potopile z velikimi dragocenostmi vred. Menda človek v vsej zgodovini ni nikdar opustil prizadevanja, kako bi spet dvignil te potopljene zaklade iz požrešnega morja na površje. Nikdar pa ni s takšno vnemo stikal za njimi kot v današnjem času. Želja po ogromnih količinah zlata, ki so ga na svoji zadnji poti vozile ladje, je človeka zdaj čisto premotila in mu ne da miru.'Vendar bi bilo zaman vse človekovo prizadevanje, da bi spet dvignil na površje morja potopljene ladje, ■če ne bo potapljašlvo doseglo še večjega napredka. Velika „potapl;aška sezona" 7,n potapljače in družbe, ki 6e bavijo s podmorskim raziskovanjem, je zdaj v resnici »velika sezona«. V zalivu Tobermory na zahodni obali Škotske delajo na to, da bi dvignili špansko ladjo »Florencia«, ki je bila potopljena v bojih med Angleži in Španci in časa Filipa II. Že od leta 1588 počiva ta ladja z vsemi svojimi zakladi, ki jih je prevažala, na dnu morja. Od tega časa pa do danes je prekrila »Florencio« že kakih 10 m debela plast finega morskega peska. Posrečilo se je sicer že prodreti do »groba« te starodavne španske ladje, vendar so ostali brez uspeha dozdaj vsi poskusi, da bi odstranili debelo plast peska, pod katerim je pokopana. Zdaj nameravajo poskusiti spet, tokrat znajmodernejšimi potapljaškimi pripravami, da rešijo to bogastvo, ki tiči že več kot cela tr' stoletja na morskem dnu. Ti poskusi se na prvi pogled zde prava pustolovščina. Manj »pustolovski« pa so poskusi, s katerimi so začeli dvigati angleško ladjo »Lutine« v bližini oloka Terschelting ob holandski obali. V zadnjem času pa poročajo, da nameravajo dvigniti iz morja tudi francosko ladjo »Teleinaque«. To je bila ladja, s katero so poskušali za časa velike francoske revolucije francoski aristokratje rešiti evoje veliko premoženje na Angleško na varno. Beg iz francoske revolucije na morsko dno 3. januarja leta 1790 zjutraj je francoska ladja >Telemaque« pod poveljstvom angleškega kapitana Cumminga zapustila pristanišče Rouan. Spremljala jo je neka druga manjša ladja. Le malo ljudi je tedaj vedelo, kakšne zaklade vozita s seboj na Poeled na oddelek s slikami dr. Korošca, t nadškofa Jegliča in f dr. J. E. Kreka. Prosvetni zemljvid Slovenije. »Slovenski dom« Izbaja vsak delavnik ob 11 Mrsr^na naročnina fS Din. ta tw ot>—