258
Šolske stvari.
Zagrebška univerza in Slovenci.
(Posebno našim deželnim poslancem v prevdarek.)
Tako žalostno je vedno ee stanje Avstrijskih Slovanov, posebno pa nas Slovencev, da moramo bratom Hrvatom skromno njihovo samostojnost zavidati. Ta zavist je bratska, to je, mi privoščimo Hrvatom iz celega srca srečnejše položje, ki ga imajo pred nami; — pa vendar nas mora boleti in z žalostjo napolnovati misel, da Hrvatje v vsakem obziru tako veselo naprej koračijo, mi Slovenci pa zaostajamo, če ne gremo rakove poti! — Se ve da so Hrvati složni in imajo le en cilj pred očmi, namreč blagor domovine. — kako je pa pri nas, o tem nam ni treba govoriti. V politični teži so nam Hrvatje naprej, in ne d& se tajiti, da se tudi v duševnem obziru na  vse   kraje  bolj   krepko   in
259
živahno razvijajo, nego mi. Dospeli so nekoliko tudi po srečnejših okoliščinah do jezikove ravnopravnosti v šolah in uradnijah, z lastnimi močmi so ustvarili jugoslovansko akademijo in zdaj dobijo še univerzo, katera se bo 19. oktobra t. 1. slovesno odprla.
In mi Slovenci, ki smo v najbližji dotiki z dvema kulturnima narodoma, ki sta nam se ve da sovražna, pa najprvi bi se bili mogli toliko od nju naučiti, da bi se duševno emancipirali; mi, ki bi imeli biti na slovanskem jugu prvi v vedah in umetnostih — nismo si priborili niti srednjih šol, da molčimo o univerzi. Politični vpliv, ki smo ga v političnem življenji imeli, dokler smo bili še složni, smo popolnem zapravili, in naša beseda na blizo toliko odločuje Avstrijsko politiko, kakor ona Lužiških Srbov nemško. Preplašenost in bojazljivost je pri nas tako daleč dospela, da se Slovencem že več sramotno ne zdi, če „malosloven9ka" (mladoslo-venska) stranka prapor federalizma zapusti, orožje oddd in se da vkleniti v jeklene spone centralistične ustave!
Pa ne samo v politični borbi smo povesnili zastavo, tudi v naši duševni emancipaciji smo jeli omagovati; in tudi tukaj je tista „maloslovenska" stranka, katera je v strašnem rešpektu pred učenostjo nemških profesorčkov, ki so srečno iznašli, da je človek opica, obupala nad izvornim in samostojnim duševnim življenjem , in nam z žalostnim pogumom tlači v goltanec neprebavljive duševne izrastke najnovejšega nemškega šovinizma. Ali jim je pa tudi zameriti? Nekoliko se jim mora odpu stiti na ta račun, da so se šolali v nemških mestih, na nemških šolah, v nemškem duhu. Res je, da je mladina v zadnjih časih narodna vkljub nemškim učiliščem, pa preveliko moč bi mlademu duhu pripisovali, ako bi mislili, da ostanejo nemške šole na našo učečo se mladino brez potujčujočega vpliva. Mladeneč, ki ne dobf, ali le težko, v slovanskem duhu pisanih učenih knjig, ampak se mora učiti iz nemških avtorjev, ki so pogosto polni strupenega srda do slovanstva, vedno pa v duhu nam tujem pišejo, — ali se je čuditi, če v njem počasi slovansko mišljenje zamre, to toliko lože, ker biva med tujci, pogosto niti slovenskih časopisov ne bere, in je dostikrat vse, kar ga na prst domačo še veže , vsak mesec eno pismo od starišev, in megleni spomini iz mladosti.
Ne smemo se dati motiti po tem, če taki mladenči iz nemških univerz domu prisedši zagotavljajo, da so še vedno Slovenci. Enaki so bolnikom , ki do zadnje ure na smrt nočejo verjeti. Vedno in vedno so Slovenci, pa polagoma so po nemških knjigah postali tako trdi Slovenci, da pridejo domu s popolnoma tujim duhom, tujimi nazori. To niso fraze, to vidimo vsak dan lahko. Ali niso naši „mladoslovenciu enake sorte Slovenci? Ali ne pravijo vedno, da so trdni narodnjaki, in ali nam ni pri vsem tem njihov duh, njihova pisava, nazori, popolnoma tuje, ali se jim ne očita po pravici, da od slovenstva nimajo nič druzega na sebi , ko slovenski jezik, in še ta po nemškem kroji zasukan? Rodoljubi slovenski, niso to prazne besede, ki se danes pišejo, jutri pa pozabijo? naše ponemčevanje gre vedno naprej, akoravno je obliko nekoliko spremenilo: namesto nemškutarjev v fraku in cilindru imamo zdaj nem-škutarje v surki, ki so toliko bolj nevarni, ker se v ponemčevanje našega mišljenja poslužujejo našega jezika.
In kdo je vsemu temu kriv?
Nemške šole.
Zares, eden največih naših narodnih grehov je popustljivost ali lahkomišljenost. Čehi, Slovaki, Rusini, Poljaci, Hrvati in Srbi imajo svoje srednje in više šole.
Ubogi Slovaki so si ustvarili narodne gimnazije z velikanskimi žrtvami iz lastnega žepa, — le mi Slovenci smo edini slovanski narod, kateri niti ene cele narodne
srednje šole nima! In namesto da bi za to skrbeli in delovali, trosimo svoje moči v neplodnih prepirih in da mladoslovenci kujejo politične in narodne programe po ustavoverskem kopitu ! Ali bomo še dalje gledali, kako nas tujstvo izpodriva? Pa dijaki v naših srednjih šolah niso še toliko potujčevanji izpostavljeni, ker so še vedno v bližnji dotiki s slovenskim ljudstvom , in kolikor se v šoli tudi nemškega duha navzamejo, otresejo se ga izven šole. Pa naši dijaki na univerzah v Gradci ali na Dunaj i morali bi več ko ljudje biti, da bi nemška^ knjiga, nemška druščina ne odtujila jih domovini. Ce kaj slovenskega čitajo, berejo „Slov. Narod", ki je sam že ves v nemškem duhu pisan, in se bere skoraj, kakor v slovenščino prestavljeni „Tagblatt".
Kaj potem pomaga ponosno reči: „mi smo Slovenci", če se vedno zraven pristavlja „pa liberalni (to je ponemčeni) Slovenci"! Zatoraj opominjamo vse prave slovenske rodoljube, naj noč in dan mislijo na osvobod-jenje naše mladine iz krempljev ponemčevalnih šol, naj začnejo resno misliti na slovenske srednje in više šole. Že dostikrat se je pretresovalo vprašanje slovenskega vseučilišča, pa to pretresovanje je bilo le preveč podobno zidanju zračnega grada, kajti na resno doga-njanje se ni mislilo; v državnem zboru so Nemci to misel s krohotom pogreznili; med tem pa deželica Salz-burg in Bukovinski birokrati isto prošnjo z veliko večo nado stavljajo. Mi smo ustavakom, katerim naši ,,maio-slovenciu plajšč nosijo, na milost in nemilost izročeni, od državnega zbora nimamo nič upati, le cesar sam bi nam morda  utegnil   kedaj   to in enake prošenje uslišati.
Za sedaj imamo prav malo upanja. Ce se dalje pomisli, kako težavno bi bilo potrebne moči in pripomočke za količkaj veljavno vseučilišče dobiti, ne more se nikakor imenovati malomarnost, če vprašanje za celo univerzo slovensko s štirimi fakulteti za sedaj opustimo. Bogoslovna in pravna fakulteta bi si pač mogli brez prevelikih težav ustanoviti.
Veliko bliže, ko samostojna slovenska univerza, nam stoji zdaj vprašanje, kako bi se storilo mogoče, da bi se Zagrebško vseučilišče tudi Slovencem odprlo. Zagreb je naravno središče Avstrijskega jugoslovanstva, in daleč prekosivši našo Ljubljano postaja tudi duševno ognjišče in središče. Po akademiji, po vseučilišču se bo širila veda, izobraženost in luč med Jugoslovane, da bodo veselo v pravem slovanskem duhu napredoval?. Kaj bi bilo bolj naravno, ko da se tega napredka bolj vdeležimo tudi mi? Gotovo ne bi se pokazali mi, vdeleživši se tega znanstvenega zavoda, kot duševne reveže, pri Hrvatih vednosti iskajoče , ampak pridobili bi si na vseučilišči kmalo tisto veijavo, ki nam gre po naši tehtni duševni sili.
Vse bi bilo dobro, lahko bi se bile napravile v Zagrebu slovenske stolice, ko bi nesrečnega dvalizma ne bilo, ki nas nenaravno loči od naših bratov.
Vsled dvalizma niso spričala ogersko-hrva-ških učilišč veljavna za Čislaj tanijo, tedaj tudi za nas Slovence ne; Zagrebška univerza bo diplomirana le za Ogersko in Hrvaško. Niti Dalmatinci je ne bodo mogli obiskovati, ako bodo hoteli po študijah v Dalmaciji služeb iskati, — toliko manj mi Slovenci. Se v6 da, kdor je tako premožen, da ne študira iz potrebe do kruha (to je službe), njemu ne bo zabranjeno, slušati predavanja v Zagrebu. Pa koliko je pri nas takih? Morda ne eden.
In kaka zguba je na tem za nas! V Zagrebu bi naši dijaki lože shajali, ker je živež dober kup; imeli bi za kolege brate Hrvate in Srbe, in ne bi bili sovra-ženi in grdogledani, kakor na Dunaji in v Gradcu, kjer oholi Nemci naše dijake s tujci pitajo in jim nobene odločilne besede  ne  dajo;   spoznavali   bi   se Slo-
260
venci z drugimi Jugoslovani, in nase približanje k južnim bratom bi se po tej poti začelo oživljati; in tretjič, kar je največ vredno, naši mladenči ne bi se odtujili domovini, ampak polni domoljubja in ljubezni za slovansko misel prišli bi domu in stopili v svoj delokrog, domovini na blagor in čast.
Ugovarjalo se bo morda, da na Zagrebški univerzi ne bodo iz začetka učni pripomočki tako bogati, ko po drugih starejših vseučiliščih; to se ne da tajiti; a pomisliti je zopet, da kdor ima veselje za uk in za svojo stroko, se iz živih razgovorov in iz malo knjig več nauči, ko oni, ki se uči le zavolj skušnje in knjig na cente požre. Da bi naši dijaki v Zagrebu veče veselje za uk imeli, je jasno: 1. profesorji so narodnjaki in bodo z veseljem iz rodoljubja več za uk storili, ko drugi, ki odberejo svoje ure, ker so plačani, druzega interesa pri stvari pa nimajo; 2. svobodno gibanje slovanskih dijakov, ki se bodo čutili kot gospodarje slovanske univerze, prouzročilo bo tudi svobodno duševno razvijanje v slovanskem duhu, in ponos jim bo branil privezati slovansko vedo in umetnost na triumfatorični voz tujega učenjaštva.    To vse se ne d& ovreči.
Res, nesrečni dvalizem nam je tukaj zelo na kvar, in misliti nam je na pota in sredstva, kako bi ovire odpravili, ki nam zabranujejo vhod v Zagrebško svetišče vednosti.
Kličemo toraj naše rodoljube, in v prvi vrsti naše poslance, naj to stvar v roke vzamejo, in naj poskusijo vsa mogoča sredstva do zaželenega cilja. Pri državnem zboru ne opravimo nič, pri ministerstvu tudi nič, morda nam bodo cel6 Madjari ovire stavljali; najboljša pot se nam še zdi naravnost do cesarja. Pred začetkom ni treba obupati. Vsakako pa bi mi želeli, ko bi prihodnji Kranjski deželni zbor poprijel se te stvari in za resno doganjanje tega, da bi diplomi Zagrebške univerze vsaj tudi veljavo imeli po vsi Avstriji, potrebne korake storil.
Mar morajo tudi vede imeti colno mejo?!