DR. O. ILAUNIG: 49 TATENBAH ZGODOVINSKA POVEST. »To sodbo,« je končal Dr. Schrott, »je Njegovo Veličanstvo dne 25. novembra potrdilo v polnem obsegu, deželni stanovi pa so vas, gospod grof, in vašega sina izbrisali iz seznama štajerskib plemenitašev za vse vecne čase.« Po teh besedah Dr. Schrotta je nastala grobna tišina. NesreCni obsojenec je začel ibteti in skoro na glas jokati. »Gorje,« je vzkliknil, komaj se držeč po koncu, »prosim premilostljivega gospoda za pet ran božjih, da mi podaljša življenje!« Po toh besedah se ]e zgrudll kakoi' nezaveston na tla. Ko se je zopet zavedel, je stal jezuit o. Saegl poleg njega ter ga tolažil. Zdajci je vstopil grof Brenner. Tudi tega hladnega in trdosrčnega moža je pretresel ta mučni prizor. »Pomirite se, grof Tatenbab,« reZe s tolažilnim glasom, »cesarski komisar pl. Lilienberg, ki je prinesel to žalostno poročilo, vas obvešča, da je še čas, da spišete prošnjo na tajni svet za pomilostitev, četudi je le malo upanja.« »Kaj, pl. Lilienberg,« vpraša začudeno grof Tatenbah ter se počasi dvigne, »on, ki je bil moj najboljši prijatelj ter se je za me potegnil pri ce- j sarju, kadar je bilo treba, on mi je prinesel smrtno obsodbo?« »On stoji zunaj pred celico,« reče grajski stotnik, »govorite z njim, če bočete zvedeti, kako se je zgodilo, da se je važa zadeva na Dunaju tako nepričakovano obrnila v vašo nesrečo.« »Ne, ne,« izjavi grof Tatenbah, »nočem ga videti. On je nekdaj bil moj prijatelj, sedaj pa jo moj sovražnik, ki je prišel me mučit ter mi naznanjat smrtno obsodbo.« »Dobro,« reče grajski stotnik z navadnim hladnim glasom, »sedaj ne morem nič drugega, nego da vas, grof Tatenbab, spromim s Schlossberga na rotovž, kjer vas moram izročiti mestnemu sodniku Petru Volku.« »Kaj,« se zdrzne grof Tatenbah, »k temu možu, ki je poosebljena postava in strogost in ki mi je vedno bil oster nasprotnik!« Piektor Sikuten je stopil k nesrečnežu ter ga tolažil: »Vdajte se v to, kar se ne da odvrniti, gospod grof. Kar je mogoče, se itak dela za vas.« Pater Sikuten je nato prosil grofa Brennerja, naj se spravi jetnika po tajnem hodniku v mesto, da ne bi ljudje leteli skupaj ter zasramovali nesrečneža. Medtem se je grof Tatenbah zrušil, obnemogel od duševnih bolečin, na postelj. Grajski stotnik namigne jetničarju Vamjirehtu, ki je s pomočjo dveh vojakov prijel grofa in ga nesel dol po stopnicab. Hitro so pripravili voz ter so vanj posadil? grofa Tatenbaha. Oba jezuita sta sedla poleg njega, Jurij Vampreht pa je zavzel svoje mesto za njim. Modtcm se je raznesla vest o obsodbi grofa Tatenbaha po mestu Ljudje so se začeli zbirati, da bi videli ncsrečneža, veliko jih je čakalo pri spodnjih vratih Scblossberga. Ko je grof Tatenbah zapazil te ljudi, je zaprosil: »Ugasite vendar luč! Oh, zakaj me ni mati kot otroka v kopeli utopila, bi vsaj Tatenbahovo rodovino ne zadela taka sramota!« Teh besed ni nikdo slišal vsled ropotanja voza, ki je drdral proti glavnemu trgu in rotovžu. Tam je že čakal na obsojenca mestni sodnik Peter Volk ter ga je v smislu danega povelja dal odvesti v določeno celico. XXVII. Slovo od sveta. Žalosti se znebi Predno dan ugasne, Al' spomin ohrani Na trenutke jasne. Jenko. Odbila je enajsta ura dopoldne. Na mestnem rotovžu v Gradcu je sedel v celici na smrt obsojenih kot najrevnejši berač, obsojen in zapisan smrti, bivši. cesarski svetnik, komornik in podpredsednik deželnih stanov, lastnik graščin Konjice, Statenberg, Podčetrtek, Trebnik, Račje, Galhofen pri Slovenjegradcu, Hebenstreit, Golič, Niederpamb ter več posestev v Šleziji, ki ja mogel postaviti v nekaj dneh 5000 mož na bojno polje. Sedel je v obupu ter premišlieval svoio ža- lostno usodo, ki jo je sam zakrivil s svojo omahljivostjo, lahkomiselnostjo in s svojim častihlepjem. Ko je gledal nazaj v svoje življenje, si je moral priznati, da kot oče ni spolnil svojih dolžnosti, da je varal svoje tovariše in dal svojim sovražnikom vsled svoje neodločnosti orožje v roke. Bilo je izgubljeno življenje in moral ga je obžalovati. Ko je bil priveden na rotovž, 3'e takoj spisal prošnjo na cesarja, v kateri je prosil, da bi se spremenila smrtna kazen v dosmrtno ječo. Ali bo ta prošnja imela kakšen uspeh? Ko se mudi v teh mislih, zarožljajo ključi v vratih in v celico stopi Krištof Abele pl. Lilienberg, nekdanji njegov prijatelj, ž njim grof Herberstein in Kellersperg, nazadnje mestni sodnik Peter Volk. Tatenbah je povesil oči, ker ni mogel pogledati v obraz prevaranemu prijatelju. Lilienberg je stal strog in resen pred njim kakor sodnik, ki je pripravljen, vsak hip zlomiti palico nad zločincem. Cez nekaj časa reče: »Grof Tatenbah, nikdar ne bi bil mislil, da bom moral možu, ki sem ga v življenju spoštoval, princsti smrtno naznanilo. Ker pa moram izpol- niti to žalostno dolžnost, mi je tudi treba vam sporočiti, da ni upanja na vašo pomilostitev.« »Torej moram umreti,« zastoče nesrečnež, »ne, ne, jaz ne morem, jaz nočem umreti! Imejte usmiljenje z menoj ter me rešite! Ali me niste takrat, ko sem vas rešil smrti, zagotovili, da morero računati na vas kot prijatelja pri vsaki priliki, zlasti v nevarnosti in stiski?« Lilienberg zmaje z glavo ter reče: »Nesrečnež, saj vas vendar nisem jaz obsodil, ampak postava, ki se ne da upogniti. Četudi bi pozabil na to, kako ste me prevarili, ter bi se potegnil za vas, bi to bilo zaman. Tu ne pomaga nobena prijateljeva beseda ne posredovanje, cesar je odločil in ne prekli.e svoje besede. Da je prišlo tako daleč, je vaša krivda. Odločilni sta bili vaši dve pismi, ki so jih dobili pri Rudolfiju. Ako bi teh pisem ne bili pisali, bi bili danes svoboden mož.« »Gorje meni, usoda me preganja,« vzdihne Tatenbah, »Ce pa že moram umreti, bi vendar prosil, naj me ne usmrtijo z mečem, marveč mi odprejo žile v kopeli.« »Grof Tatenbah,« reče hladno in odločno Lilienberg, »vi boste, tako se glasi cesarjevo povelje, usmrčeni 1. decembra z odsekaniem glave. [\Če se bočete pripraviti na pot na oni svet, je dobro, če pa ne, je to vaša stvar, smrtna kazen se kljub temu izvrši. Imate še dovolj časa za to. Zdaj pa z Bogom! Naj vam bo odpuščeno, ker ste mo varali, ko sem vas smatral za zvestega služabnika cesarja, pa ste bili veleizdajalec. Bog naj vas milo sodi!« Gospod Lilienberg se je hotel odstraniti, nesrečni grof pa ga je zadržal. »Torej ni rešitve, niti usmiljenja,« vzklikne, ;>ali Misem dosti dolgo trpel na Schlossbergu v ozki celici? Ali nima cesar nobene milosti za skesanega, ponižanega in tudi kaznovanega podanika?« Tako je tožil nesrečnež. Lilienberg mu je mirno odvrnil: »Nikdar si nc bi bil mislil, da se bomo vi, grof Tatenbah, častivrodni mestni sodnik in jaz sestali v tej sobici na rotovžu ter da bom jaz imel težko dolžnost, sporočiti vam smrtno obsodbo. Kor pa se nič na svetu ne zgodi, česar Bog noče ali ne pripusti, vdajte se v božjo voljo. Zatorej bodite pogumni kot mož in kristjan, ki ve, kaj in kako je umreti.« »Da,« poseže vmes Peter Volk, »če ste, gospod grof, ravnali v življenju včasih nemožato, na-  stopite sedaj v smrti možato in ponosno. Pokažite, da ste kristjan, ki mirno gleda usodi v oči, ker ve, da se ne da nič spremeniti.« Tudi duhovnik mu je prigovarjal v tem smislu. Nato se dvigne grof Tatenbah ter reče mirno: »Če torej moram umreti, naj bo. Prej se bočera spraviti z Bogom.« »In Bog vas bo milostno sprejel,« reče Abele, »glejte, tudi vaš strogi, a pravični vladar hoče milostno z vami ravnati ter bo dal opraviti za mir vaše duše 2000 svetiii maš.« Tatenbah se je vdano in srčno zahvalil za to milost. Ko so navzoči videli, da se je nesrečnež potolažil, so zapustili tiho celico. Pri obsojencu je samo ostal duhovnik, ki mu je govoril besedo tolažbe, ga bodril k zaupanju v Boga ter ga spovedal. Prišel je popoldan in z njim najbridkejša ura v življenju nesrečnega jetnika. Odprla so se vrata, vstopil je jetničar Jurij Vampreht, za njim Tatenbahov strežnik Tarrody, ki je vodil za roko dvanajstletnega grofovega sina Antona.