24 Dokazila in dokazovanje v državljanskih pTa^^lih sporih.
1 §§ 362 do 479 načrta: §§ 366 do 283 avstr. c. pr. r.
2 §§ 416 do 446 načrta: §§ 320 do 350 avstr. c. pr. r.
Dokazila in dokazovanje po načrtu našega bodočega postopka v državljanskih pravnih sporih.
Dr. Edvard Pajnlč.
Načrt enotnega civilnopravdnega reda za celo državo sledi v glavnih potezah popolnoma avstrijskemu civilnopravdnemu redu, veljavnemu sedaj pri nas v Sloveniji in Dalmaciji. Tako so tudi' prevzeti skoro doslovno vsi predpisi o dokazu, dokaziUh in dokazovanju z malimi izpremembami, o katerih tukaj ne govorimo. Vsprejete so sicer tudi določbe avstrijskega civilnopravdnega 'reda^) o dokazu po pričah, zlasti tudi pravilo o oceni svedočbe po kratkem § 327 avstr. c. pr. r. v prvem odstavku § 423 načrta. Ali prav ta paragraf ima nove dostavke, ki nasprotujejo tako silno sedanjim določbam civilnopravdnega reda in tudi načrta o dokazu, da je potrebao te dostavke v njih ločnem besedilu spoZ'ia*.i. T: tiovi dostavki se glase dosloviic v srbskem besedilu.
»I. Ali se neče moči dokazivati svedocima nikakva pravna činjenica, o kojoj je bilo mogučno napraviti javnu ili privatnu pismenu ispravu, na kojoj se činjenici osniva traženje, čija \-rednost prelazi dve hiljade dinara.
Pri utvrdjivanju ove vrednosti neče sc uzimati u obzir spo-redna traženja. kad ona nisu predniet glavnog zahteva (§ 49 nač.).
Oakazila in dokazovanje v državljanskih pravnih sporih. 25
Tako isto neče se moči svedočbom svedoka dokazivati proti v ili izvan sadržine pismene isprave i onda, kada je u pitanju suma ili vrednost i manja od dve hiljade dinara.
Ovi propisi ne primenjuju se u trgovačkim sporovima.
II. Onome, koji je tražio vrednost preko dve hiljade dinara, neče se dopustiti da dokazuje svedocima i kad bi on docnije svoje prvobitno traženje sveo ispod dve hiljade dinara.
III. Isto tako neče se dopustiti dokazivanje svedocima ni o traženju manjem od dve hiljade dinara, ako se utvrdi, da je ono ostatak ili deo traženja, večeg od dve hiljade dinara.
IV. Od gornjih pravila izuzimajo se slučajev!, kad postoji početak pismenog dokaza. Tako se zove svako pismeno, koje proizlazi od onoga, protiv koga je traženje upravljeno ili od onoga, koga taj predstavlja, a koje pismeno spornu činjenicu dovodi do verojatnosti.
V. Od gornjih pravila izuzimaju se svaki put slučajevi, u kojima potražiocu nije bilo mogučno tiabaviti pismenu ispravu o spornoj činjenici.
Ovo se izuzeče najčešče primenjuje:
a) na obaveze, koje proizlaze iz nazovi-ugovora (kvazi- kon-trakta) i iz prestupa (delikata), ili iz nazovi-prestupa (kvazi-delikata);
b) na prinudne ostave, činjene u slučaju požara, brodoloma, poplave, bune i tome podobno, i na ostave, koje putnici čine, stanuijuči u gostionicama — sve prema svojstvu lica i okolnosti dela:
v) slučaji, u kojima je potražilac usled slučajnog dogadjaja iH neprevidnog slučaja, koji potice od više sile, izgubio pismenu ispravu, koja mu je služila kao dokaz.
VI. Naredjenja ovog paragrafa pod I.. II. i III. neče se pri-menjivati još i u slučaju, kad se parnična stranka, koja nema pismeni dokaz o spornoj činjenici pozove na svedoke, a pro-tivna stranka izrecno izjavi sudu, da na takvo dokazivanje pri-staje i sud nadje, da je utvrdjivanje postoja te činjenice važno za odluku o spornom traženju. Jediiom dati pristanak ne može se opozvati.«
26 Dokazila in dokazcrvanje v državljanskih pravnih sporih.
Potrebno je, da se seznanimo najprej z nagibi, ki so komisijo*') dovedli do tega, da je sprejela v načrt novega postopka gornje določbe (§ 423 načrta razen I. odstavka). Načrtu priloženo obrazloženje obširno razklada potrebnost novih določb o dokazu s pričami in listinami iz zgodovinskih in stvarnih razlogov ter nato podaja tudi avtentično razlago teh, našemu pravnemu življu doslej tujih načel.*
Obrazloženje pobija najprej irazloge, ki baje govore zoper popolno ali delno zabranitev dokazovanja dejstev v spornih stvareh, kjer presega vrednost pravdnega predmeta 2000 Din.
Načelo pravne kontinuitete v krajih, kjer je sedaj dopuščeno neomejeno dokazovanje, da ne more obveljati po tem obrazloženju, kajti da si je stranka, ki si ni preskrbela listinskega dokaza, temu sama kriva. Delna nepismenost naroda v nekterih delih naše države da tudi ne more obveljati, ker se gornjim pravilom prav v Srbiji, kjer je nepismenost največja, nihče ne protivi. Ni baje resnično, da se ix> uvedbi tega pravila utegne pomnožiti število lažnih listin, kajti ponarejanje aU prenarejanje takih listin da je za storilca mnogo opasnejše, nego krivo pričevanje. Zgodovina pravnega postopanja da je dokaz za to, da pravila § 423 nač. ne nasprotujejo modernemu postopku v državljanskih pravnih stvareh. Zgodovinska da je istina, da je neomejeno dokazovanje s pričami preostanek iz primitivne (!) dobe narodov. Starorimsko pravo in srednjeveško da je brez meje dopuščalo to dokazilo — nairavno, ker je bil anafalbetizem splošen. Večina evropskih držav: Francoska, Belgija, Italija, Luksemburg, Srbija, Bulgarija, Grška, Rusija ... je slične predpise o omejitvi (zabrani) dokazovanja s pričami v gotovih primerih uvedla. Nizozemska n. pr. da je celo na novo v letu 1898 opustila v svojem postopku^ sistem neomejenega dopuščenja do-
' Sklep o tem ni bil soglasen, nasprotovala sta tem novim določbam posebno komis. člana univ. prof. dtr. Skumovič in predsednik banskega stola Sova.
*Pobližje v pravno»zgodovinslcem oriiru v »Spomenici« 1. kongresa pravnikov — referat prof. dr. Dtrag. Arandjelovida — str. 63.
"Trditev glede Nizozemske je prešla v obrazloženje načrta bržkone iiz koreferata dr. Sreckota Zuglie (glej »Spomenica« str. 73). a je — ka^ kor bom pozneje omenil — napačna.
Ctoikazila in dokazovanje v državljanskih pravnih sporih.        27
•Prim. § 887 o. d. z. pred novelacijo.
kaza s pričami. Za to pravilo da se je izreklo tudi ministrstvo pravde z razpisom 25. januarja 1925 št. 3951.
Načrt pa se hoče ozirati na dosedanje pravno stanje v tem pogledu v krajih države, kjer predpisi, vsebovani v § 423 nač. doslej niso v veljavi s tem, da v svojem VI. odstavku § 423 nač. dovoljuje neomejeno dokazovanje s pričami v vseh stvareh brez ozira na njih vrednost, ako se pravdne stranke i z -rečno zedinijo na ta način dokazovanja.
Obrazloženje se peča nato s podrobnostmi določb § 423 načrta. Osnovno pravilo ne ukazuje, da bi se moral dokaz z listinami uporabljati glede vsakega dejstva brez razhke, — meje so dane v naravi dejstev in v vrednosti stvari, kjeir so se taka dejstva trdila. Pač velja to pravilo glede dejstev, ki se tičejo ustvarjanja, prenoGa, izmenjave, utrditve, priznanja ali prestanka pravice ah obveze, ne pa glede dejstev, iz kterih samih po sebi ne izhaja ne obveza sama, ne osloboditev od nje. Kot primeri slednjih dejstev se navajajo fizična dela poedincev kakor setev, žetev, grajenje in popravilo zgradb, prehod čez tuje zemljišče peš, z vozom ali z živino, ter na drugi strani prirodni dogodki (grom, poplava i. dr.). Iz povedanega sledi, da je potrebno stranki, ki nosi dokazno breme, nele da se skHcuje ali predloži kot dokazilo listino o sklenjeni pogodbi, temveč tudi o drugih dejstvih čisto enostranskega značaja n. pr. o izrecnem potrdilu ali priznanju kakšne pravice.
Le tedaj je možno, da se odstopi od osnovnega pravila § 423 nač., ako se dotrdi »fizična« ali »moralna« nemožnost naprave listine '(»isprave«) o kakšnem dejstvu. Sicer pa se more tudi vsebina konsenzualne pogodbe dokazovati ne le z listino, temveč tudi s priznanjem stranke ali njenim zaslišanjem pod prisego.
Drugo, ožje pravilo § 423 nač. je pa ono, da pri o b s t o j u listine ni dopusten dokaz po pričah zoper vsebino te listine ali izven vsebine niti tedaj, ako pravna stvar ni vredna ali ocenjena na več kot 2000 Din*. To pravilo da velja le za obvezo, ki je utrjena s pismeno »ispravo«. ne velja n. pr. glede
28        Dokazila in dokazovanje v dtžavljanskih pravnih sporih.
enostranskega plačila, o kterem velja prvo pravilo, da je dokaz po pričah le tedaj zabranjen, ako presega vrednost pravdnega predmeta 2000 Din. Isto velja o sporednih klavzulah pismene pogodbe ali o modifikacijah, ki so brez pristanka privzete enostransko v listino. Vsaka stranka more dokazovati tudi dejstvene trditve o sih, zmoti, zvijači, prevari, po kteri je prišlo do obveze, s pričami. Isto je možno tudi' drugim osebam, ki niso sodelovale pri sestavi pismene pogodbe, n. pr. če se v izročilni pogodbi med očetom in sinom skriva d a r i-t e v, ki jo drugi sin pobija radi prikratbe na nujnem deležu.
Odstavka II. in III. § 423 nač. vsebujeta predpise, ki naj bi preprečili, da se načela § 423 nač. namenoma kršijo s tem, da tožeča stranka ali nižje oceni pravdni predmet ali zahteva le njega del v vrednosti pod 2000 Din, le da se znebi nadležnega dokaznega bremena, ki mu mora zadostiti le s sklicevanjem na listino.
Obrazloženje našteva potem po besedilu § 423 nač. še izjeme od pravila, izraženega v tej določbi. Že točka I. navaja, da ne velja pravilo o zabrani dokaza s pričami za trgovinske spore, češ da mnogovrstnost in hitrost trgovskih poslov za-branjuje redoma ali dostikrat napravo listin. Sicer pa da je ta trgovski običaj tudi kolikor toliko s»rednjeveškega (!) izvora in se bolj in bolj opušča.
Točka IV. § 423 nač. navaja kot izjemo dokazno pravi 1 o o »početku pismenega dokaza«. Sklicevati se sme tožeča stranka na pisanje, izvirajoče od tožene stranke aH njenega predstavnika bodisi, da je slednja stranka to pisanje spisala ali ga vsaj podpisala. S tem pisanjem mora po prepričanju sodišča biti po tožeči stranki zatrjevano spotno dejstvo overovljeno — takorekoč na p o 1 dokazano in ta dokaz more sc dopolniti s zaslišanjem ponujenih prič.
Vtožuje se n. pr. posojilo 3000 Din, a se zamore sklicevati tožeča stranka na pismo tožene stranke, ki je glasom pisma prosila za tako posojilo ali ki v pismu obeta plačilo.
Druge izjeme od glavnega pravila navaja § 423 nač. v točki V. in sicer najprej na splošno, potem pa našteva — a nikakor ne taksativno, temveč le eksemplikativno najpogosteje sem spadajoče primere.   Neomejeni dokaz po
Dokazila in dokazovanje v državljanskih pravnih sporih.        29
' Glej čL 1341 db 1348 Oodfe civil in §§ 242 do § 245a zakonika o postiipku sudskdm u gradjansklna pfarnicama 20. februarja 1865 z izme» nami in dopolnili od 8. marca 1881.
pričah je pač dopuščati vselej, kadar po svobodni oceni (!) sodnik najde, da je napravo listine zabranila moralna ali fizična nezmožnost. Opozoriti je treba tudi na mogoči primer, da se zamore ena obeh sCrank pač sklicevati na dokaz s pričami, drugi pa je to zabranjeno, n. pr. nepozvanemu poslovodji pri t. zv. negotiorum gestio. Oni, ki je, recimo, plačal tuj dolg, mora to dejstvo z listino dokazati.
V odškodninski pravdi bo možno dejstvo pogodbe, na koje kršitev .se opira zahtevek, dokazati z listino. Pri izročitvi vrednostnih predmetov po potnikih hotelirju pa je nemogoč-nost naprave listine o njih shrambi moralnega (!) značaja.
Izguba listine se zamore dokazati s pričami, dokazati pa se mora tudi, da je naključni ali nepredvideni dogodek (višja sila) povzročil to izgubo listine, katero je prej stranka imela.
§ 423 načrta je torej razen prvega odstavka, ki ustreza sedanjemu § 327 avstr. c. pr. r. popolnoma nov. Ko smo slišali v izvlečku spremne besede, ki jih dajejo redaktorji novih določb, naj nam bo dovoljeno, da damo duška pomislekom, ki se nam vrivajo že pri pTvem pregledu novega paragrafa.
Naziranja smo, da je s temi novimi določbami načrt v bistvu in v zunanji obliki poslabšan.
Predvsem je treba opomniti, da bi bili predpisi o omejitvah dokaza po pričah pač bolje umestni kot priključek k § 416 nač. in si. (§ 320 avstr. c. pr. r. in si.), ki govore o tem; kedaj ni dopuščeno zasliševati prič in katerih prič sploh ni dovoljeno zasliševati.
Z besedilom novega § 423 nač. si redaktorji niso dali premnogo truda. Izvirno delo je le VI. odstaveik, ki se pa tudi ne odlikuje po jasni enostavnosti. Druge točke (I. do V.) so prav posnete po francoskem in srbskem vzorcu'. To besedilo dela v modernem zakonu s svojo gostobesednostjo in kazulstiko kolfkor toliko anahronističen vtis. Kar je bilo primemo pred več kot sto leti, ne spada več v okvir zakona sedanjosti. S tem
30        Dokazila in dokazovanje v državljanskih pravnih sporih.
seveda nikakor še ni rečeno, da ne bi bil Napoleonov državljanski zakonik velikansko delo v umstvenem in pravnem oziru. Ali prav te določbe prav za prav niso materijalno-prav-nega, temveč procesualnega značaja. Po načelu pravne kontinuitete so prevzeta tu pravila, ki so v francoski državi veljala že scoletja®. Že te določbe po besedilu, kakor je razvidno iz code civil, pa pomenjajo omiljenje v prid dokazu s pričami napram poprejšnjemu pravu. Obrazloženje k načrtu slika izvedbo dokazov po pričah kot nekaj, kar ustreza baje srednjeveški mentaliteti, pri tem pa prezre dejstvo, da prav najnovejši zakoni in načrti te vrste takih določb ne poznajo, ker so se jih znebili.
V pravnozgodovinskem oziru smo že omenlU, da so pravila točk I. do V. § 423 nač. prevzeta iz francoskega prava. Iz francoskega zakona' so prešla kmalu v zakonodaje dežel, ki so prišle začetkom prejšnjega stoletja pod vpliv Prancije. Med temi državami sta bili Nizozemska, pa tudi Švica. Ni resnično, da bi bila te predpise Nizozemska šele v letu 1898 na novo vpeljala, pač pa jih je bistveno obdržala v svojem civilno-pravdnem redu, noveliranem z zakonom od 7. julija 1898."
V državah, kjer so te omejitve v dopuščanju dokaza s pričami še v veljavi, se več ali manj občuti njih neprikladnost v sedanjih, proti onim pred več kakor sto leti silno predrugačenim prometnopravnim razmeram. Kjer so te določbe še v veljavi, cesto skuša praksa secundum, a tudi praeter legem priti do končnega uspeha, kakor ga pač ukazujejo sedanje razmere.
V Franciji n. pr. producirajo pravdne stranke kot dokazne listine pisane izjave dejanskih svedokov pravnega posla, sestavljene pred javnimi bilježniki ali celo pred policijo. Drugje, n. pr. v napredni Švici stremi zakonodajni pokret za tem,
* Glej poročilo koreferenta dr. Zuglie v »Spomenici«: IL kongresa pravnikov v Beogradu (str. 72).
' »Gode civil« in »Gode de procedbre civil«. ji " Novela sloni na prejšnjem zakonu iste vrste z dine 1. oktotra 1838, ki je pa zopet le bistveno francoski Code de procedure civil, vpeljan v Nizozemski že v letu 1811. Prim. razpravo o nizozemskemi postopku v spornih stvareh v knjigi: Die Rechtsverfolgung im intemationalen Ver» kehr. Berlin 1905.
Dokazila in dokazovanje v državljanskih pravnih sporih.        31
da se odstranijo še zadnji preostanki dokaznih predpisov, kakršni naj se pri nas na novo uvedejo."
V § 423 načrta na novo ustavljena pravila nasprotujejo določbam §§ 368, 371, 373 načrta samega, to je posebno načelu svobodne dokazne ocene in prostosti v izberi ponujenih dokazov, ki gre tako daleč, da sodnik niti ni vezan na svoj lastni dokazni sklep in ne na pravno naziranje, ki se zrcah posredno iz tega sklepa^^). Poudarjati je tudi treba, da je sprejeto v načrt tudi pravilo, po katerem zoper sklepe, ki se tičejo dokazovanja, ni dopuščen poseben pravni lek. Opozorim naj na dejstvo, da naj. vsebuje § 423 nač. leprocesualna. ne pa materijalna pravila, kakor bi bilo sklepati morda po zgodovinskem izvoru teh določb. Materijalno pravo ukazuje v mnogih primerih za veljavnost pravnega posla napravo listine o tem pravnem poslu. Ali skoraj brez izjeme ni moči dokazati v s e za razsojo merodajne činjenice, ki se tičejo pogodbe same, z listino izključno. Saj se razmotriva cesto p dejstvih, ki kažejo na pravo voljo obeh stranki^) in ki jih je treba v svrho pravilne razlage besedila listine posebej ugotoviti. Zgodi se pri nas celo, da se zasliši kot priča notar, ki je tako listino sestavil. In zopet je pogost ugovor (posebno kjer sta stranki zakonca) zoper notarski zapis, da je v njem zabelježeni pravni posel le n a vi d e z e n in torej neveljaven"). Po precej širokogrudni avtentični razlagi, ki pa sodnikom ne bo merodavna, bo pač o gornjih dejstvih dovoljeno zasliševati tudi priče, utegnejo se pa pojaviti po tolmačenju golega besedila § 423 nač. p tem tudi dvomi. V načrtu samem imamo določbo, ki predvideva zaslišanje prič o napravi in vsebini listine, pri katere sestavi so bile te priče n a v z o -č e*^). Tu vidimo, da je novi § 423 nač. protiven omenjeni določbi, saj kolikor se tiče vsebine listin.
"V Švici veljavni civilnopravdni red T dne 22. nov. 1850 že nado» niešča vsa ta preobširna in težko umljiva pravila glede razmerja dokaza po listinah z dbkazom s pričami z mnogo enostavnejšo določbo fl. 130, M vsebuje le še predpis, podoben onemu § 423 toč. I. odst. 3. načrta, a še ta le z utesnitvami. Prim. tudi opazko pod' št. 17 tega spisa.
" §§ 368, 371 in 373 nač. soglašajo s §§ 272:, 275 in 277 avstr. c. pr. r.
" § 914 o. d. z. -
" § 916 o. d. z.
" § 418 na. : § 322 c. pr. r.
32 Doikazila in dokazovanje v državljanskih pravnih sporih.
>• § 394 nač. : § 298 c. pr. r.
" § 390 nač. : § 294 c. pr. r. 01. 116 šrvicarskega cMlnopravdnega reda iz 1. 1850 se glasi v nemškemi iaviimilCu.- Die Echtheit einer bestrittenen Ur. kunde wiird festgestellt dbrch Zeugcn, welthe der Unterzeichnung d&r Urkunde l)eigewohnt haben.
•»§ 467 nač. : § 371 avstr. cpr.
Molči 0 tem § 423 nač. kako se naj izvede dokaz o p r i s t-n o s ti listine, ki naj se naprti stranki, sklicujoči se na listino^"). Ore za pristnosi vsebine in podpisa, kar naj bi potrdile lahko priče, navzoče ob sestavi listine, a iz besedila § 423 nač. bi se moglo sklepati, da tudi tukaj ni dopustno vedno dokazovanje po pncati, takrat namreč ne, Kadar je bilo mogoče na listini doseči uradno overovljen podpis obvezanca^').
Po § 423 nač. naj bo vendarle v vseh primerih, kjer je dokazovanje po pričah zabianjeno, dovoljen in mogoč subsidi-jarni doivaz spornih dejstev po zaslišanju strank, kair S 423 nac. ne prepoveduje. Temu naziranju tudi pritrjuje uradno obrazloženje k tem določbam, dasi govori leopreslušanju strankepodprisego. Apo dokazu z zaslišanjem strank se sme seči le tedaj, kadar se ne pride na čisto z izvedbo drugih dokazov, zlasti tudi z dokazom s pričami"). Skoraj v vseh praktičnih primerih zaslišujejo se priče ne le o neposredno odločilnih, temveč tudi o dejstvih postranskega značaja in pomena, ki utegnejo dati sodniku migljaje, kateri od pozneje zaslišanih strank naj da več vere. Dokaz po pričah dovede takorekoč dostikrat do verojetnosti odločilnih dejstev. Ali naj bo odslej po § 423 nač. tudi tako dokazovanje zabranjeno?! Naravno je vedno obveljalo, da je že prizadetim, še bolj pa neprizadetim pričam pripisovati na sebi večja verodostojnost, kakor vsikdar v stvari prizadetim in pristranskim strankam. Važnost dokaza po listinah je tudi sicer po načrru» kakor že v civilnopiavdnem redu veljavnem pri nas zadostno-poudarjena; čemu izključevati dokaz s pričami, ko bi zadostovalo, da se na primernem mestu poudarja (seveda tudi po nepotrebnem!), da so napram dokazu z listinami vsi dokazi druge vrste le s u b s i d i j a r n e narave.
Na pojmovanje in uporabo predpisov § 423 nač. bodo odločilno vplivali ostali predpisi načrta, povzeti povse avstr. civ.
Dokazila in dokazovanje v državljanskih pravnih sporih. 33
pravdnemu redu. Ce se v praktičnem primeru ne bo oziral sodnik na pravila § 423 nač., ko z dokazom z listinami ne bo dosegel povoljnega uspeha ter bo poleg tega dokaza dopustil še dokaz po pričah in končno še dokaz po zaslišanju strank, bo popolnem zadostil zakonu, ako se bo po razsoji v razlogih sodbe oziral le na izid dokazovanja po zaslišanju strank. Na tihem bo pa za oceno slednjega dokaza merodaven vendarle v prvi vrsti izid (sicer po § 423 nač. nepravilnega) zaslišanja prič.
Določbe § 423 nač. so navzlic svojemu izvoru po svojem slogu, razporedbi in besedilu vse prej nego jasne. Sodnik, hoteč vestno to določbo upoštevati, bo moral razpravljati pred naznanitvijo dokaznega sklepa obširno n. pr. o vprašanju možnosti naprave javne ali privatne listine v konkretnem primeru. Tako se utegnejo razviti še pred naznanitvijo dokaznega sklepa pravcati vmesni spori. Zanesljivo se more pričakovati, da se bodo tu in tam stranke posluževale teh določb naravnost v zavlačevanje pravde. Premnogo je pravd, kjer se sedaj sploh ne raz-motriva vprašanje o dejstvu pogodbenega dogovora in o njegovih točkah, ker je sporna n. pr. njegova izpolnitev, način ali pravočasnost te izpolnitve. Toženo stranko posebno bo odslej zapeljavala določba § 423 nač., da bo iz gole hudomušnosti ugovarjala že obstoju pogodbe in potem še pristnosti Ustine o tej pogodbi, samo v namenu napravljati tožeči stranki čim večje težave. Sedaj po civilnopravdnem redu debate o dopustnosti posameznih dokazov sploh ni, sodnik se poslužuje le onih dokazov, ki po njegovem naziranju vodijo najhitreje do cilja.
Čudno in značilno je, da naj se pravila § 423 nač. enakomerno ne uporabljajo na vse pravne stvari. V tem že tiči slabost cele te določbe in jo najbolje kaže v njenih rednemu in hitremu pravdnemu postopanju škodljivih lastnostih. Pravila § 423 nač. imajo premnogo izjem, ki se večinoma umejo same ob sebi. Teh izjem § 423 nač. niti ne more taksativno našteti. Vsa ta naštevanja so sploh odveč z ozirom na sedanje razvite gospodarsko-prometne razmere, ko se pravni posH sklepajo tudi brzojavno ali telefonično med fizično nenavzočimi osebami. Ali je pri takem sklepanju pogodb govoriti o »fizični« ali »m o r a 1 n i« nezmožnosti, nabaviti si listino o pravnem
3
34 Dokazila in dokazovanje v državljanskih praivnili sporih.
poslu?! Saj tudi ni uvideti, zakaj da naj bi bila naprava listine »moralno« nemogoča napram gostilničarju, ki ga pozneje toži njegov bivši gost iz naslova pogodbe na odškodnino po i5 970 o. d. z.
Posebno opasna je določba § 423 toč. I. odst. 2 nač., po kateri sploh (ne glede na vrednost pravdnega predmeta) zoper vsebino pismene isprave ali zunaj nje (»protiv ih izvan sadržine«) ne bo mogoče dokazovati dejstev, po katerih o kakšni pogodbi sploh iz početka naprej ne bi bilo govoriti (n. pr. dejstvo poznejše oporoke, ki se je pa izgubila!). Ako se to pravilo strogo tolmači, ni zoper tako listino mogoče dokazovati s pričami niti opravilne nezmožnosti ali mankajo-čega privoljenja, niti zvijače ali sile.").
Le po daljšem razmišljevanju in po obrazloženju je šele razumljiva IV. točka § 423 nač., ki vsebuje pravcato dokazno pravilo. Razumljiveje bi bilo besedilo, da je dopolnilno dopustno dokazovanje po pričah, ako dejstvo kot pravna podlaga zahtevka sicer ni dokazano po listini, pač pa p o s v e-d o č e n o po pismenem izkazu (posredno priznanje v pismu n. pr.), izvirajočem od nasprotne stranke.
Zadnja, VI. točka § 423 nač. je mišljena kot nekaka koncesija onim pokrajinam naše države, kjer je v civilnopravdnem postopku po tamkaj veljavnih zakonih doslej dopustno neomejeno dokazovanje s pričami. Tudi ta odstavek je popolnem odveč z ozirom na ostale določbe načrta. Že zgoraj je bilo opozorjeno, da zoper sodne odredbe in sklepe tekom dokaznega
ŠTicarski zvezni zakon o postopanju v državljanskih pravnih spo« rih z diie 22. nov. 1850, ki pa se bo kmalu nadomestni z modernejšim za» konom brez nižje navedene določbe, vsebuje v čl. 130 pač še predpis, sli= čen onemu § 423 toč. I. odst. 2. nač. Pa ta čl. 130 se vse preciznejšc glasi v izvirnem besedilu: »Gegen den klaren Inhalt einer von den Beteiligten iiber ein Rechtsgeschaft errichteten Urkunde ist kein Zeugenibeweis zulaessig. — Eine Ausnahme von dieser Regel findet jedbch statt: a) Zum Nachweis der Handlungsfaehigkeit, der mangelnden EinwiUigung, des Betrugs oder der Gcvvalt; h) zum Ersatze einer spacter mit Bjziehung auf das gleiche Rechtsgeschaeft errichteten und verlorengegangenen L'r» kunde; c) zur Ergaenzung spaeterer Urkunden, die dnrauf hinweisen, dass die zuerst errichtete abgeaendert worden sei.«
D-okazila in dokazovanje v državljanskih pravnih sporih. 35
^ § 387 nač. : § 291 avstr. c. pr. r. " § 260 nač. : § 196 avstr. c. pr. r.
22 §§ 624 št. 1 in 632 na6. : §§ 530 št. 1 in 539 avstr. c. pr. r.
3*
postopanja ni pripuščen poseben pravni pripomoček-"). Zamogli se bodo torej taki sklepi in odredbe uspešno pobijati le s pravnim lekom, naperjenim zoper sodbo. Ako bi sodnik torej telcom razprave kršil dokazne predpise § 423 nač., šlo bi prav za prav tu le za kršitev predpisov o postopanju. Kolikor s tako kršitvijo ne bi bila v vzročni zvezi pogrešna materijalna razsoja, bi pogoj poznejše možnosti pobijanja bila izrecna graja morebitne kršitve predpisov § 423 nač. po prizadeti stranki.^^) Ni treba torej izrecne pritrditve nasprotnika dokazovalca k dopustitvi in izvedbi dokaza po pričali, kadar gre za dejstvo, ki bi ga bilo treba dokazati z listino, ker zadošča že opustitev gori opisane graje, ki jo je smatrati kot posredno pritrditev. Opozorim naj še na dejstvo, da kakšne posebne sankcije za točno izpolnjevanje svojih predpisov § 423 nač. ne pozna.
Kakor je napačno umevanje načela svobodne ocene dokazov opasno končni odločbi, tako bo tudi slepo razpravljanje in dokazovanje po predpisih § 423 nač. dovedlo premnogokrat do objektivni resnici povse protivnih ugotovitev in zato do krivičnih sodb. Takih sodb večinoma niti ne bo mogoče popraviti z obnovno tožbo in s to v zvezi se nahajajočim kazenskim postopanjem^^). Redki so namreč primeri, da bi vsebovalo pisanje o pravnem poslu tudi popolno in pravilno vse določbe in točke, ki sta jih stranki izrecno imeli v mislih, a se je pri zapisu zamudila zabelježba.
Končamo z vročo željo, da bi se iz bodočega edinstvenega civilnopravdnega reda novi odstavki § 423 nač. povse izločili. Saj se more to zgoditi z ozirom na vse druge predpise o pripustitvi in vsprejemu dokazov, ki jih tudi načrt vsebuje, brez vsake škode za smoter, ki ga zasleduje nameravano uzakonje-nje omejitve dokaza s pričami.