Poštnina plačana v gotovini. Cena 30.- lir Spediz. in abb. post. I. gruppo DEMOKRACIJA Med prvim lelalskim preletom Atlantskega oceana in mojim poletom okoli sveta, ni bistvenih razlik. Ameriški astronavt Scott Carpenter Leto XVI. - Štev. 10 Trst-Gorica, 1. junija 1962 Izhaja 1. in 15. v mesecu Hladna in vroča vojna v Laosu Združene države so preprečile komunistične osvojevalne načrte - Obramba Tajske, ki je vključena v organizacijo SEATO - Položaj v Laosu in njeni igravci Azijska fronta hladne vojne poteka po ozemljih, kjer so idejna nasprostva še nejasno in skoraj prikrito izražena. Prav idejna masprotstva pa pripravljajo in določajo bližnjo ali daljno fronto hladne vojne. Komunizem v Laosu ni našel na primer pogojev, da bi se s pomočjo lažnih doktrin polastil ’ oblasti. Po drugi strani pa tuja zahodna miselnost ni mogla odločilno vplivati na miselnost Azijcev. Združene države Amerike, katerim po drugi svetovni vojni pripada vodstvo svobodnega sveta, so polagoma prišle do spoznanja, da je nevtralno stališče še največ, kar se lahko pričakuje od nerazvitih in zaostalih azijskih držav. To priznanje ie prišlo do izraza v poročilu o dunajskem sestanku, ki sta ga imela Kennedy in Hruščev v avstrijski prestolnici preteklo leto. Po neuspeli ženevski konferenci o Laosu, ki je bila lanskega maja, se je kam-boškemu kralju posrečilo pripeljati k skupni zeleni mizi v Ziirich vse tri laoš-ke prince, ki so obenem voditelji ti eh političnih struj. Ti so: Zahodu naklonjeni princ Bun Um, nevtralistični princ Suvana Fuma in komunistični Sufanovong. Po tradiciji so bila v Laosu tri kraljestva. Vsako je imelo svojo vlogo. Tri sto let je trajala ta razdelitev. Kralj v Luang Prabangu je zastopal vso deželo. (Toda pod Francozi njegova oblast ni segala čez obzidje njegove palače.) Kralj je bil Sisavan Vong. Princ v Vietianu je skrbel za obrambo, upravo in finance. To je bil podkralj in imenoval se je Fetsarat. Princ v Champassacu je skrbel za socialne zadeve. Imenoval se je Bun Um. petsarat iz Vientiana je bil najstarejši sin princa Bun Konga. Sufanuvong je bil njegov dvajseti in zadnji sin. Nekje vmes — v tej dolgi vrsti sinov — je bil princ Suvana Fuma. Bun Um. Sufanuvong. Suvana Fuma. Spočetka so si ljudje po svetu lomili jezike in zamenjavali imena. Toda novice, ki so vztrajno prihajale iz Laosa, so postajale čedalje bolj vznemirljive. In tem trem imenom so se polagoma pridružili trije pojmi: desnica, levica, sredina. Nekoč, pod Francozi, so lahko samo princi študirali v Parizu. Bun Um je študiral književnost na Sorbonni. Sufanuvong je študiral na visoki šoli »Albert Sarraut« v Hanoju in si pozneje pridobil inženirsko diplomo na slavni »Ecole des Ponts et Chaussees« v Parizu. Tudi Suvana Fuma je študiral v Parizu in si prislužil tri inženirske diplome — pomorstvo, elektrotehnika in gradbeništvo. In nobena diploma ni bila podarjena. Oba brata in bratranec Bun Um so bili odlični študentje. Toda Bun Um je bil še nekaj več. Bil je potomec kralja Savana-keta. Zato si je lastil pravico do lao.ške-ga prestola. Ustanovitev vlade narodne enotnosti z vsemi tremi političnimi skupinami bi bil uspeh vseh prizadevanj. Nevtralistični princ Suvana Fuma naj bi postal ministrski predsednik. Posledica tega, kakor se je kmalu pokazalo, je bila borba za ključne položaje v bodočem kabinetu. Zlasti so se vsi trije potegovali za mesto notranjega ministra, ki drži v rokah policijo in obrambnega ministra. Kraljevina Laos Kraljevina Laos je članica Asociranih držav Indokine. Leži v notranjosti Indo-kine poleg reke Mekong, njeno glavno mesto pa je Vientnane. Laos je dolg klin, ki sega od južne kitajske in jugozahodne severnovietnamske meje med Južni Vietnam in Tajland, zaključuje pa se ob Kambodži. Južni Vietnam in Tajland sta bistvena člena zahodne vojaške zveze SEATO, Kambodža pa je navtralna, izvenblokovska država. Malo laoško kraljevstvo šteje tri milijone prebivalcev, ki so znani po svoji miroljubnosti in neborbenosti. V svetovno zgodovino je Laos prišel šele leta 1893, ko je postal francoski protektorat. Sele ko so v drugi svetovni vojni Japonci premagali prebivalce in deželo zasedli, je 'domače ljudstvo spoznalo in občutilo nasilnost politike moči. Leta 1949 je postalo laoško kraljevstvo, ki je bilo pod francoskim vplivom, samostojno in neodvisno. Po francoskem porazu v Indokini je bil Laos na ženevski konferenci leta 1954 vključen v sporazum za premirje. Od takrat dalje se v malem laoškem kraljevstvu vrši stalna podtalna horba in premirje je ostalo samo na papirju. Gonilno silo predstavlja komunistično pod-laln f gibanje Pathed Lao, ki ga z orožjem in denarjem podpirata severni Vietnam in sosednja Ljudska republika Kitajska. Zakonita vlada princa Bun Uma, ki jo je postavil kralj Savang Vathana je tako izrazito zahodnjaško usmerjena, da velja za tamkajšnje razmere za politično nemodro. Tako mišljenje tamkajšnjega prebivalstva nam bo jasnejše, če pomislimo, da naletimo na odpor proti Zahodu v vseh onih pokrajinah, ki so bile dolgo časa podvržene evropskim kolonialnim silam. Zahod, to se pravi ZDA, ki so za obrambo svobodnega sveta na Daljnem Vzhodu pristojne in vojaško sposobne, so do sedaj po eni strani igrale vlogo opazo-vavca in gledavca, po drugi strani pa so poskušale z gospodarsko in vojaško pomočjo utrjevati položaj zahodu naklonjene vlade princa Bun Uma. Istočasno so z vsemi razpoložljivimi diplomatskimi in političnimi sredstvi skušale v Laosu utrditi vlado narodne enotnosti. Komunisti kršijo premirje Sele dejstvo, da so komunisti grobe kršili in prelomili dogovore za premirje in zavzeli obmejno mesto Nam Tha, je privedlo ameriškega predsednika Ken-nedyja do tega, da je poslal oddelek mornariških strelcev v sosednjo Tajsko. S tem korakom je opozoril in posvaril sile, ki stoje za laoškimi uporniki, to sta Sovjetska zveza in Ljudska republika Kitajska in jima je dal jasno razumeti, da ne bo trpel samovoljnega posega v tuje pravice na ozemlju Tajske, ki je vključeno v SE ATO. SEATO pa predstavlja edino resnično garancijo za mir na Daljnem Vzhodu. Po izkrcanju tisoč ameriških mornariških strelcev v Tajski so komunisti Pathed Laoa ustavili svoj pohod, čeravno jim nudijo oborožene sile kraljevske laoške vojske kaj malo odpora. Vojska zakonite laoške vlade princa Bun Uma do sedaj še ni toliko izvežbana in močna, da bi se komunistom lahko uprla. LR Kitajska izrablja svojo revolucionarno družbeno komcepcijO' v državno - politične namene, med katerimi je eden prav gotovo tudi razširjenje vpliva v jugovzhodni Aziji. »Prodor« v Laos pomeni z-Kitajsko očitno bistven udarec proti SE ATO, ki po kitajskem prepričanju ogroža njene zunanje pozicije in tudi neposredno njo samo. Zato je razumljivo, da Kita;- m. >■' mu . , \4 | SEVERNI motnah / SAM V -A’ " "; —^“^5 vv . jb J ' LUANG K5l3lgNG J WUA N r- ' .* f VI3CNT!3A TAK flfcK Tar A J L A H ?'-V| I c ska na vse načine podpira tako Palet Lao kot Vietkong in da je Zen Min Zi Bao ob izkrcanju ameriških čet v Tajlandu reagiral skoraj do stopnje, ki jo Kitajski še dopušča »psihološki pritisk«. . Moskva pa se je s svoje strani, kakor pred časom ob izkrcanju v Libanonu, postavila zadržano in rezervirano na stran. S tem so Sovjeti hoteli napraviti taktično propagandno potezo pred svetovno javnost, ki naj bi videla v Sovjetski zvezi zaščitnico miru na tem nemirnem področju. Sedanje stanje v Laosu Čeravno s temi preventivnimi ukrepi ameriške vlade Laos za svobodni svet še ni rešen in prav tako ni nobenih izgledov, da se v bližnji bodočnosti sestavi koalicijska vlada v Vietianu, predstavlja vsekakor pripravljenost nevtralističnega princa Suvane Fume, da se iz svojega udobnega prostovoljnega pregnanstva v Franciji vrne domov, pozitivno dejstvo. V tem pa lahko vidimo tudi nekaj uspeha. Zanimivo je, da se v britanski Spodnji zbornici celo laburistična vlada ni proti-vila, ko je Macmillan naznanil, da bo Velika Britanija v okviru svojih obveznosti do SEATO premestila svoje čete na Tajsko. O predlogu, ki so ga soglasno poslanci sprejeli, niso Angleži niti prede-batirali. Kennedyjev govor so očividno povsod dobro razumeli. Njegova iniciativa je vzbudila samozavest v državnikih svobodnega sveta in napravila močan vtis tudi. pri nevtralističnih državah, medtem ko je bila Vzhodu mogočno svarilo. PRVI VESOLJSKI KRMAR .»mn m mr .f .n ' n . ^ . .. ' -■ 1 .. Ameriški pilot Malcolm Scott Carpenter je trikrat obkrožil zemljo Prvič v zgodovini astronavtike je človek vodil vesoljsko kabino V četrtek 25. maja so s Cap Canaverala iztrelili na krožno pot okoli, zemlje drugega ameriškega astronavta Malcolma Scotta Carpenterja. Po treh mesecih od kar je poletel v vesolje Glenn in se vmil na zemljo, so Američani poskus ponovili ter ga v marsičem izpopolnili. Carpenter je trikrat obkrožil zemeljsko oblo in to v nekaj manj kot petih urah. Med poletom je opravil vrsto poskusov ter posnel fotografije, ki bodo pripomogli k boljšemu spoznavanju vesoljstva. Tokrat je bilo prvič, da je človek sam vodil in usmerjal let vesoljske kabine. Izstrelitev na floridskem iztrelišču se je izvršila kot so predvidevali znanstveniki. 2e čez nekaj minut se je astronavt prvič javil potom radia in sporočil na zemljo, da poteka vse v redu. Po petinštiridesetih minutah je »Aurora 7«, tako se imenuje vesoljska kabina, katero je Carpenter sam imenoval prešla nad Indijski ocean, to je nad področje, nad katerim je vladala noč. Prvič v zgodovini astronavtike je Carpenter spoznal, da so dovolj skoraj neznatni pregibi telesa in rok za spremembo pozicije vesoljske kabine. S pomočjo malih reaktorjev pa je avstro- navtu vedno uspelo, da je »Auroro 7« obdržal v zaželjeni poziciji. Svojo pravo lego si je točno določil s pomočjo naprav, s katero je svojo kabino lahko vedno u-smeril na ono polovico, ki je zgrajena na tak način, da ne propušča močnega ogrevanja pri hitrem letenju. Toda prav Carpenterjev poskus je dokazal, da v vesolju zadostuje le malenkostna tehnična napaka za neuspeh celotnega podviga. Tokrat se je zgodilo, da je ena izmed najenostavnejših naprav v vesoljski kabini - avtomatični pilot - porabila že na polovici poti skoraj vso zalogo plina in s tem prejudicirala Carpenterjev povratek v ozračje. Avstronavt si je v zaključni fazi svojega podviga moral pomagati z ročnimi in ne avtomatičnimi vzvodi za krmarjenje vozila. Pri tem pa se je zgodilo, kajti človek ne more biti do potankosti tako natančen kot stroj, da je Carpenter zamudil za nekaj sekund trenutek, ko bi moral pritisniti na vzvod za prižig bremznih reaktorjev, ki imajo nalogo, da zmanjšajo brzino kabine ob povratku v zemeljsko atmosfero. Teh nekaj sekund zamude pa bi lahko predstavljalo nepopravljivo in usodno , periskop V zadnjih časih si politični dogodki po vsem svetu sledijo s takšno naglico, da vseh skoraj ni mogoče niti beležiti, kaj šele posvečati jim- večjo pažnjo. Veliko pozornost je vzbudil GOVOR AMERIŠKEGA PREDSEDNIKA KENNE-DYJA, ki je pozval voditelje evropskih zahodnih držav, da ostanejo enotni pri obrambi svobodnega sveta. Poudaril je, da so se ZDA po svojem zgodovinskem poslanstvu in po svobodni izbiri obvezale braniti Evropo. Svoj govor pa je zaključil: »Mi ne smatramo nobene evropske države za samoumevnega zaveznika in upam, da nihče v Evropi ne sodi, da je zavezništvo ZDA samoumevno. Mi se čutimo dolžni, da doprinesemo svoj delež pri obrambi Zahoda«. Iz Amerike obrnimo svoj periskop proti Franciji, kjer je bil general SALAN OBSOJEN NA DOSMRTNO JECO. Veliko začudenje je povzročila razsodba francoskega vojaškega sodišča, ki je obsodilo vodjo teroristične organizacije OAS generala Salana na dosmrtno ječo. Do zadnjega trenutka so bili vsi prepričani, da bo Salan končal pod giljotino. Razsodbo so Francozi sprejeli z občutno nejevoljo, posebno oni del prebivalstva, ki je v generalu videl terorističnega vodjo proti kateremu se je treba z vso močjo boriti. Premila obsodba pa daje marsikomu misliti, da v De Gaullovi Franciji nekaj ni v redu. V Alžiru se oa-sovci veselijo mile obsodbe in trdijo, da je prancija šibka, ker si ga ni upala obsoditi na smrt. Po drugi strani pa so v Alžiriji oasovcem nasprotni krogi zelo ostro nastopili proti obsodbi, ki po njihovem mnenju zagovarja in posvečuje terorizem. Dokaz o tem nam nudijo ponovni številni atentati v celotni Alžiriji, ki so se po razsodbi razdivjali s poživljeno močjo. Prav toliko razburjenje vlada v bližnji ŠPANIJI. Stavke, ki že dali časa vladajo v Španiji zaradi boljših ekonomskih in političnih pogojev se nadaljujejo. Videti je, da je stavkajočih iz dneva v dan več in da nikakor ne nameravajo opustiti svojih zahtev, čeprav je vlada dala že nekaj koncesij. Na strani stavkajočih je tudi cerkvena oblast. Zgodilo se je, da je policija izvedla preiskavo v prostorih združenja španskih katoliških delavcev, od koder pa je policiste pregnal sam nadškof. Tudi v prekomorskih deželah vlada med prebivalstvom razburjenje zaradi ZAPLETENEGA POLOŽAJA V ARGENTINI. Zgleda, da Guidova vlada, ki jo podpirajo vojaške sile ne bo mogla obdržati demokratičnega videza. Ministrski predsednik je namreč pred časom, razpustil parlament, da bi preprečil peronovcem, ki so bili pri zadnjih volitvah izvoljeni, da (Konec na 2. str.) napako. Carpenter, ki je tedaj tedaj letel s hitrostjo nad 28.000 kilometrov na uro, je v nekaj sekundah zamude preletel še nekaj sto kilometrov, ki jih zemeljski elektronski stroji niso računali. Prav zaradi tega je pristal skoraj 300 kilometrov od točke, kjer so ga pričakovale ameriške vojne ladje in letalstvo. Ameriška javnost, ki je poletu sledila potom televizije, je bila v trenutku povratka »Aurore 7« na zemljo do viška napeta. Carpenter se namreč skoraj tri-četrt ure ni oglasil. Znanstveniki na zemlji so sicer predvidevali to možnost, kajti v trenutku, ko pride kabina v zemeljsko ozračje, zažari od toplote in okrog nje se ustvari pas žarčenj preko katerih radijski valovi ne morejo prodreti. Vendar pa si vsi predvidevali samo nekaj minutno prekinitev zveze, ki pa se je podaljšala, kot smo že rekli na tričetrturno vznemirljivo čakanje. Cim so priprave na zemlji zaznale zamudo, s katero je Carpenter vžgal bremz-ne rakete, so strokovnjaki izračunali, da bo astronavt pristal v oddaljenosti od 300 do 350 kilometrov od predvidene točke. Ladje, ki so Carpenterja pričakovale so dobile ukaz, da se nemudoma premestijo v njegovo bližino, ki pa je zanekrat še niso mogli natančneje določiti. Potekli sta skoraj dve uri preden je neko ameriško letalo zaznalo na oceanu »Aurore 7«, ki je ob dotiku z vodo izločila iz sebe rdečo barvo, tako da je bilo iskalcem delo olajšano. Carpenter se je v tem času sam iz-kobacal iz kabine, napihnil gumijasti čoln in pričakoval iskalce. Cim je letalo, ki ga je prvo odkrilo sporočilo vest letalonosilki, je njen poveljnik odredil, da so poslali Carpenterju na pomoč helikopter s tremi zdravniki. Pokazalo se je, da se je, astronavt počutil izredno dobro in da zdravniške pomoči ni potreboval. S helikopterjem so Carpenterja odpeljali na neko bojno ladjo, s katero se bo astronavt pripeljal na otok Velikega Turka, kjer bo opravil vse potrebne zdravniške preglede. Američani so novemu poskusu prisostvovali s strahom v srcu, posebno v onih trenutkih, ki se o astronavtu ni ničesar vedelo. Razumljivo je torej, da je bilo po srečnem pristanku njihovo navdušenje še večje. Tudi drugod po svetu so z nestrpnostjo pričakovali vesti v zvezi s Carpenterje-vim poletom. Na Poljskem je varšavski radio oddajal Carpenterjev glas, ki ga je prenašal »Glas Amerike«, kar se doslej še ni nikdar zgodilo. Prebivalci Varšave pa so priredili manifestacijo pred novo ameriško ambasado v zBak riavdušejija riad novim ameriškim vsemirskim uspehom. Zelo laskavo oceno Carpenterjevega poleta pa je prinesel tudi moskovski radio. Zaščita manjšine in deželni statut Če zasledujemo mnenja in izt jave italijanskih političnih kro= gov imamo vtis, da Fanfanijeva sredinskotlevičaska vlada zares namerava, in to čimprej, spraviti skozi parlament zakon o avtot nomni deželi Furlanija-Julijska Krajina. Pri tem ne smemo spregledati besedice »čimprej«. Ta je namreč lahko nevarna. Kdor hoče, da mu v politiki nekaj hitro steče, mora gledati, da je njegov predlog čim enostavnejši, da vsebuje čim manj takega, kar bi lahko bilo sporno, kar bi tega ali onega net prijetno prizadelo. Kjer naglica narekuje, da se vkljub velikim razlikam, za katere ni časa, da bi se jih razčistilo, vendarle nekaj napravi, pride največkrat do megleno opredeljenih, neredko lepo zvenečih, a praznih kompromisov, ki si jih nato vsakdo lahko tolmači na svoj način. Lep primer takšnega komprot misa so londonski dogovori o ureditvi tržaškega vprašanja. Saj niso poskrbeli niti za to, da bi predpisali, da jih morata prizat deti podpisnici v določenem roku uzakoniti. Osem let bo v kratt kem odkar so bili sklenjeni in v kolikor zadeva ozemeljska dolot čila tudi izvedeni, pa se še vedno zaman sklicujemo na Spomenico o soglasju in na prevideni Posebt ni statut, kajti za pristojne oblat sti niti eden niti drugi nimata ob* vezne zakonite veljave. Splošno in široko določilo o zaščiti manjšin vsebuje tudi ret publiška ustava, toda tudi to ima še vedno samo načelne in nobet ne praktične veljave. Nevarno je iorej, da se nekaj podobnega ponovi tudi v našem pripravljajočem se deželnem stat tulu. Vse kaže, da nameravajo italijanske stranke, od sredine pa do skrajne levice, v deželnem sta, tulu samo načelno opredeliti prat vice narodnostne manjšine. Tudi to bi se verjetno zgodilo na način, ki naj bi desničarjem ne nudil priložnosti, da bi zagot vernike deželne avtonomije zat radi tega lahko napadli kot »izt dajalce nacionalnih interesov«. Z drugimi besedami, ko se že ne more mimo narodnostnih pravic slovenske manjšine, ker je pač to glavni razlog, da je za našo deželo sploh bil predviden posebt ni statut, potem naj bi se v stat tutu o tem vsaj čim manj povet dalo. Takšno je mnenje it ali jam skih strank. Če obvelja to stališče, potem je jasno, da je slovenska manjšina z deželnim statutom dobila tolit ko kot nič. Pred sebo j bomo zot pet imeli lepo zveneče načelno določilo, čim se bomo pa sklice--vali nanj nas bo deželna uprava pošiljala k vladi, vlada pa se bo zopet izgovarjala na deželo. Pot navijala se bo igra, ki traja na Koroškem že vse odkar je bila sklenjena državna pogodba in je Avstrija zopet postala samostojt na država. Storiti moramo torej vse kar je v naši moči, da ne pride do tega. Ob upoštevanju realnih okolit ščin, s katerimi morajo računati stranke, ki hočejo uresničiti nat šo deželno samoupravo, moramo poskrbeti, da bo slovenskim manjšinskim narodnostnim prat vicam zagotovljeno ne samo nat čelno priznanje, temveč tudi uza; konitev njihovega izvajanja in uživanja. Odločujoče italijanske stranke morajo spoznati, v intet resu miru in sožitja tukajšnjega prebivalstva, kajti ne država ne dežela ne moreta imeti nobenih koristi od trenj, ki bi se nadalje« vala v nedogled. Stran 2 DEMOKRACIJA Leto XVI. - Stev. 10 smo državljani druge vrste Pred cčmi imam tri osnutke deželnega statuta: komunističnega, socialističnega in demokrščanskega. Vsi trije nas omenjajo le površno in ne vsebujejo določil za našo zaščito, ali pa so določil^ tako pomanjkljiva, da ne ustrezajo ustavnemu predpisu in namenu resne in pravične zaščite slovenske jezikovne manjšine na področju treh obmejnih provinc. Socialistični osnutek je tisti, ki prinaša nekaj podrobnih določil. Ta pa so zelo omejena in ne zadoščajo. Pravico občevanja v materinščini z upravnimi in sodnimi oblastmi priznava na primer samo Slovencem, ki tvorijo deset odstotkov prebivali siva kake občine. Dvojezične uradne objave, napise, imena krajev in tako dalje, naj bi po tem statutu prišli v poštev samo v občinah, kjer je slovenskega prebivalstva najmanj ena četrtina vseh občanov in če to zahteva večina (torej nad polovica) vseh volilcev tiste občine. Ze ti dve določili kažeta omejenost takih socialističnih zaščitnih namenov. Zakaj naj bi pravice priznali samo enemu delu Slovencev in ne vsem. Zakaj naj bi v uživanju naših pravic bili mi Slovenci odvisni od volje italijanskih volilcev? Komunistični osnutek se odreže na kratko in pravi, da se manjšinam zagotovijo pravice šolanja, občevanja v materinščini v odnosih z javnimi oblastmi, spoštovanje jezika v javnih aktih in morebitnih dvojezičnih napisov v zainteresiranih občinah«. Demokrščanski osnutek iz leta 1957 pa pravi samo v predgovoru: »Priznanje posebne avtonomije Furlaniji-Julijski krajini je utemeljena ne toliko zaradi prisotnosti na njenem področju ene jezikovne manjšine, omejenega števila, za zaščito katere jamči šesti člen ustave, kolikor zaradi njene geografske lege in njenega gospodarskega položaja.« Ce so socialisti svoje mišljenje do naše zaščite spremenili v boljše mi ni znano. Nenni je govoril v Pordenonu prve dni maja in se ni ustavil pri tem vprašanju kot samo toliko, da je izjavil, da smo se Slovenci že spojili z italijansko večino in da ni misliti, da bi se pri nas godilo to, kar se dogaja v Poadižju. Komunisti so ostali pri svoji gori navedeni izjavi, demokristjani pa so sredi maja izdali svoje pripombe k deželi s posebnim statutom. V pogledu nas Slovencev pravijo, da nas v videmski provinci praktično ni, ker so se prebivalci doline Nadiže popolnoma prilagodili (assimilati) nacionalni tradiciji. Na Tržaškem pravijo, da tvorijo Slovenci deset odstotkov vsega prebivalstva, na Goriškem pa šestodstot-kov. V vsej deželi pa je, pravijo demokristjani, ne več kot petdesettisoč Slovencev, to je štiri od sto (4%) vsega prebivalstva, ki 'šteje 1.235.000 duš, vštevši one iz doline Nadiže.« Demokristjani pozabljajo, da je pred kakimi osmimi leti vlada sama v neki svoji reviji povedala, da je v dolini Nadiže trideset tisoč Slovencev. Koliko jih je pa v dolini Tera in v Kanalski dolini? Nadalje pravijo demokristjani v svojih pripombah, da »če postavi slovenska manjšina upravičene zahteve, ne bo nobene težkoče, da se sprejmejo, če pa bo nastopila z iredentističnimi izgovori, bo naletela na odpor ne samo krščanske demokracije iz Trsta in Gorice, ampak tudi furlanske, ki šteje 250.000 glasov.« Vse to kaže, da bi vsi italijanski odgovorni politični činitelji, kot so tudi navedene tri stranke, radi šli mimo nas. Vsi so prežeti z nacionalističnim duhom, ko gre za našo zaščito in sploh za spoštovanje naših pravic. Navedeni zaključek demokristjanov nas namreč spominja na znanih osem milijonov Mussolinijevih bajonetov: taka sila ni na pravem mestu in predstavlja grožnjo proti slovenski nevarnosti, ki je ni. Dokler se lažejo ekstremistične stranke, prežete s strupenim nacionalizmom in sovraštvom do nas Slovencev, naj še bo; toda kadar nam s takimi izjavami, na primer kar zadeva naše brate iz doline Nadiže in sploh iz vse videmske province, pridejo na dan demokristjani, ki svojo politiko opirajo ria krščanska načela, je naš odpor upravičen in sili na dan. Sili, da spregovorimo in; protestiramo. Pa ne samo zaradi naših bratov iz doline Nadiže in vse videmske province, ampak že zaradi načina, kako se demokrščanske pripombe v pogledu naše zaščite izražajo. Ce na tem področju kdo uganja iredenr tizem, so to določeni Italijanski krogi, ne pa Slovenci; zato je povsem neumestno namigavati na kak slovenski iredentizem. Tako naniigavanje skriva namen okrniti nas za zaščito, ki nam že po ustavi priti-če in nadaljevati z raznarodovanjem naših bratov v videmski provinci, pa tudi na Goriškem in Tržaškem. Tak občutek imamo, ko beremo omenjene »pripombe«. Krščanska demokracija pravi nadalje v svojih pripombah, da je londonska Spomenica glede Trsta le »dogovor med vladama«, ki ga parlament ni potrdil. Zato je to dokument, ki nima veljave zakona. Sicer pa, da bi Spomenca kot taka veljala samo za tržaške Slovence in ne tudi za goriške, v pogledu jezikovnih pravic, ki jih navaja. Demokristjani nasedajo propagandi vseh tistih italijanskih sil, ki so proti uvedbi deželne avtonomije in kričijo na »slovensko nevarnost« nalašč, da bi svoje nasprotnike tej ustanovi holj močno podrli s tem izmišljenim razlogom. Verjamem, da londonska Spomenica ni zaltoii, toda Italija se je vendar v Trst vrnila. Zakaj pa ne spoštuje tam jezikovnih pravic Slovencev in predlogov mirov- ne pogodbe (Svobodno tržaško ozemlje), če londonska Spomenica ni zakon! Italijani uživajo vse človečanske pravice, jezikovne in druge. Ravno tako Nemci v Poadižju, ne glede na njihove posebne pritožbe in zahteve, o katerih tukaj ni govora. Zakaj bi teh človečanskih svoboščin, ki jih republikanska ustava predstavlja vsem državljanom, ne glede na jezik, ki ga gc-govore, ne smeli uživati ravno mi Slovenci? Pravim: vsi Slovenci, italijanski državljani! Ali smo morda mi državljani druge vrste? Ali se tretji člen ustave, ki proglaša, da so vsi državljani enake družabne dostojanstvenosti in enaki pred zakonom, ne glede na jezik, ki ga govore, nas Slovencev ne tiče? Država ne sme deliti svoje državljane v kategorije, v nadvredne in manjvredne, Ne sme priznati, upoštevati pravice po področjih. Take politike ne smejo uganjati niti demokristjani, ko že trdijo, da so kristijani. Izgleda, kakor da bi nam demokristjani bili pripravljeni nekaj nuditi, priznati. Mi trdimo, da ne prosimo nikake milosti, in da se ne zadovoljimo s kako drobtinico. Zahtevamo prav toliko in nič več kot toliko, kolikor imajo drugi državljani italijanske republike, naj bodo italijanskega ali nemškega jezika. Občevanje v materinem jeziku pred politično, upravno in sodno oblastjo, je velike moralne in socialne važnosti in pomena. To pravico smo mi Slovenci nekoč že uživali. Italija je vse to obljubila Slovencem iz doline Nadiže že leta 1886, potem pa ni nikoli ničesar dovolila, pašizem je nas goriške in tržaške Slovence vsega tega oropal in nas sploh hotel uničiti. Pravzaprav smo to krivico začeli trpeti že pred fašizmom. Rimska vlada je poleti 1945 slovesno izjavila, da bomo vse te pravice zopet uživali in ustava jih predvideva. Se danes jih ne uživamo in naši bratje v videmski provinci nimajo niti svoje ljudske šole. Kaj še, niti svojega otroškega vrtca. Ali je to dopustno v republikanski Italiji, ki jo vodijo demokristjani in socialisti? Ali je to človečansko? Slovenci so v Julijski krajini pod fašizmom trpeli vse mogoče vrste preganjanja. Takrat so bili zvesti fašisti tudi mnogi današnji demokristjani, ki so z vso lahkoto prišli celo na stoliček visoke oblasti, čeravno so bili fašisti vse do 25. julija 1943. Mi smo bili žrtev nasilja tudi takih ljudi. Takrat so nas preganjali in raznarodovali v imenu fašizma in so trdili, da nas sploh n\ ali da smo... prašek v morju italijanstva. Danes nas zopet ni, vsaj v videmski provinci... Ali pa nas je tako malo, da ne pridemo niti v poštev za kake pravice in za zaščito. Čudno pa je to, da nas takoj najdejo, ko je treba da plačamo davek, da služimo vojske in drugo... Sam senator Tessitori nas je nekoč iz-podbujal naj trmasto vztrajamo na svojih zahtevah, tudi za naše brate v dolini Nadiže. Zdaj pravi, da nas Italija vzorno ščiti. Ze prej, leta 1945, pa je dr. Cando-lini, takratni videmski prefekt in sedanji predsednik province, v posebnem pismu zagotavljal, da bodo naši bratje v dolini Nadiže uživali vse jezikovne pravice. Kot prefekt je zagotavljal, da se tam spoštuje kult slovanske kulture. Senator Tessitori in dr. Candolini sta oba demokristjana. Naši goriški demokristjani pa pišejo, da v dolini Nadiže ni Slovencev... Goriški slovenski levičarji so postali člani italijanske socialistične stranke. Ali pa oni sploh zahtevajo, da ta stranka pritisne na vlado in parlament, da bomo Slovenci, enakopravni dr?avl’ani. na panirju, dejanski uživali vse človečanske pravice. Tega glasu do danes nismo še slišali. Dr. Avgust Sfiligoj Iz Gorice in okolice Prihod novega nadškofa V nedeljo popoldne je Gorica sprejeli') svojega novega nadškofa msgr. Andreja Pangrazia. Ta je prišel v škofijsko palačo okrog 16.45 in nekaj minut pozneje je v procesiji šel v stolnico, kjer je bil ob prisotnosti številnih oblasti in vernikov slovesno ustoličen. Po verskih svečanostih je bil na gradu sprejem, ki ga je na čast novemu nad-pastirju priredila občinska uprava. Sprejema so se udeležili tudi naši predstavniki, občinski svetovalec prof. Bratina, msgr. Gregorec, msgr. Močnik, štandreš-ki dekan č.g. Zorž in č.g. Špacapan. Za zaščito naše manjšine Slovenska demokratska zveza za Goriško je prejšnji teden poslala ministrskemu predsedniku Fanfaniju, notranjemu ministru in drugim političnim osebnostim posebno pismo, v katerem poziva osrednje oblasti, naj poskrbijo za zaščito slovenske manjšine v okviru avtonomne dežele Furlanija-Julijska Krajina. Vodstvo SDZ se je odločilo za ta korak, ker je pač spoznalo, da ni mogoče sploh računati na pomoč in razumevanje tukajšnjih političnih krogov. Maša srebrnomašnika V torek 22. maja sta praznovala petindvajseto obletnico mašniškega posvečenja č.g. Mirko Filej in č.g. Bernard Špacapan. Oba slavljenca delata že več let v naši sredi, k nam pa sta prišla po različnih poteh. C. g. Filej, ki ga vsi poznamo kot odličnega pevovodjo, organista in profesorja, je pred svojim prihodom v Gorico služboval v Idriji in v Mavhinjah in TOVARIŠ PRIH Al A IZ CK »Demokracija« je v zadnji številki objavila članek, v katerem je opozorila na krizo, ki jo preživlja Titov režim. Napovedali smo tudi, da vkljub velikim besedam Tito ne bo mogel napraviti velikih in bistvenih sprememb, ker enostavno nima kadra, s katerim bi zamenjal ljudi, ki so odgovorni za sedanjo gospodarsko polomijo. Minil je komaj dober teden in potek je že usmerjen v to smer. Kaj se je zgodilo? Po Titovem govoru v Dalmaciji in ostrih besedah, ki jih je izrekel na račun svojih gospodarskih izvedencev, strokovnjakov, direktorjev in njihovih plač, so namreč delavci v nekaterih podjetjih vzeli zadevo za resno. Tako so v Kranju, v neki večji tovarni, vrgli direktorja fizično skozi vrata V neki veliki tovarni v Slavoniji pa je delavski svet_enostavno odstavil vodilne nameščence. Primeri so se nevarno množili. Delavci_______________so začeli preveč odkrito kazati kaj mislijo in kakšna čustva _______________ gojijo do svojih predpostavljenih. Zagrozilo je, da bo propagandno montirana slika o idilični solidarnosti in zadovoljstvu, ki naj bi vladalo v komunističnem gospodarstvu, tragično razkrinkana. Zato je Tito moral zopet poseči v razvoj, ki ga je sam sprožil, in deloma preklicati to, kar je govoril v Dalmaciji. Na otvoritvi Beograjskega velesejma je namreč Tito imel govor, v katerem je opozoril delavce, da so ga napačno razumeli. Dejal je, da se njegovih, v Dalmaciji izrečenih besed, ne sme vzeti dobesedno. Med direktorji je res nekaj slabih, toda večina je dobra. Zato ne sme biti npioti-direktorske kampanije«. Priznal je direktorjem, da so oni pravi steber gospodarstva. Za svarilen vzgled bo torej predvidoma žrtvovanih kvečjemu nekaj oseb, še to morda samo navidezno. V ostalem pa v gospodarstvu bo vse teklo po starem. Kako, nam najlepše pojasnjuje članek, ki ga ponatiskuje.mo iz v Muenchenu izhajajočega in jugoslovansko usmerjena glasila »Hrvatska Zora«. Tudi najnovejši Kardeljevi ukrepi, ki samo utrjujejo oblast tisi ih, ki so jo že imeli, ne dajejo pa ji novim ljudem, ne bodo stvari bistveno spremenili. Starejšim emigrantom, ki niso živeli v današnji Jugoslaviji, beseda CK ne pomeni dosti. Tudi mlajši emigranti, ki so živeli v komunistični Jugoslaviji, samo deloma razumejo pomen in smisel te besede. Najbolje pa vedo direktorji raznih podjetij v Jugoslaviji, kaj obsegata ti dve besedi. Kadar tajnica obvesti direktorja nekega podjetja, da prihaja »tovariš iz CK«, to deluje prav tako čarovniško na njega, kot kadar mati plaši svojega otroka: »Ce ne boš priden, bo prišel dimnikar in te odnesel.« Po teh besedah direktor popolnoma podzavestno poskoči iz udobnega naslonjača, prične si popravljati kravato in nekoliko sekund premišlja, kaj naj zdaj stori. To je pač najpogostejši refleks strahu, ki ga v takih trenutkih prevzema. Ko ta kriza mine, teče direktor iz sobe, da dostojno sprejme svojega »visokega« gosta. Direktor se zaveda, da od tega trenutka zavisi njegova usoda v mehkem naslonjaču in se zato trudi, da bi se pokazal v kar se da najboljši luči. Tajnica osebno skuha kavo, pripravi sendviče medtem ko direktor odpira omaro za ra-prezentacijo, kar - mimogrede rečeno -ima vsak direktor in direktorček, pa celo tajniki podjetij. Take omare so polne najrazličnejših alkoholnih pijač in cigaret in služijo v to svrho, da morejo v vsakem trenutku napolniti trebuhe raznih »tovarišev«, ki prihajajo zaradi poslov. Toda vrnimo se k našemu direktorju in njegovemu gostu. V direktorjevi sobi se toči slivovka, medtem ko prihajajo drugi »tovariši voditelji« iz podjetja, da jih »tovariš« iz CK« spozna. Najpogosteje teče razgovor o proizvodnji in o povečanju produktivnosti podjetja, kasneje pa se preide na ono najvažnejše: politično stanje tovarišev voditeljev. Tovariš iz CK zapisuje v svoj blok vse, kar prisotni tovariši govore. Po takih razgovorih in pokazanju situacije v podjetju, se prav lahko zgodi, da nekoga odstavijo s položaja in ga vržejo na nižje, morda celo na višje mesto. To je vse odvisno od »visokega« gosta, ki bo referiral v CK, po svoji vrnitvi s terena. Na koncu tovariš CK preda »direktivo«. Ta je navadno vedno ista. Poudarja se potreba po čuječnosti in sicer na tako-imenovane reakcionarne elemente. Toda beseda »reakcionarni element« ima več pomenov. V tem slučaju je reakcionaren vsak delavec, ki odkrito govori da je -slabo plačan. Tak človek je nevaren in mu zato mora partija biti stalno za petami. Ce bo nadaljeval s tako svojo reakcionarno dejavnostjo, če se ne misli poboljšati in se javno kesati, in če ne misli, izjaviti, da je zelo zadovoljen s svojo plačo, ga bo prav lahko čez nekaj časa poslala na razgovor UDBA. Ce tudi po tem razgovoru še vedno ni razumel svojo vlogo in svoje mesto v družbi, predvsem v od-nošajih do tovarišev tajnikov in direktorjev in tovarišev iz CK, v kratkih besedah do komunistične hierarhije, ki vlada v komunistični Jugoslaviji, se mu prav lahko zgodi, da ga bodo poklicali pred sodišče seveda vse po zakonih, ki so tako dobro’ sestavljeni, da lahko kogarkoli obsodijo za katerikoli prestopek, pa tudi za tak, ki ga niti v snu storil. A vrnimo se zopet k tovarišu iz CK in v direktorjevo sobo. Ponavadi taki pogovori tovariša iz CK in direktorja trajajo nekoliko ur. Tovariši so se, kot se temu reče, medsebojno iz-kritizirali in pokazali na šibke strani podjetja. Toda po tem se vse naprej godi -po starem. Proizvodnja se ne veča. Zakaj se ne veča, najbolje pove grenka šala, ki pa kaže resnico. Nekega dne je želel Vukmanovič-Tem-po - to je bilo še tedaj, ko je skrbel za gospodarstvo Jugoslavije - slišati, kaj ljudje govore in mislijo o svojem življenjskem standardu. Hotel je pa to slišati iz prve roke. Tako je šel na sprehod po Beogradu. Na sprehodu si je oprašil čevlje, pa je tako stopil do cigana, da mu jih očisti. Med čiščenjem vpraša Tempo cigana: »Reci mi, Cigo, kako živiš, ti je dobro?« Cigo pa odgovarja: »Gospod, da ti prav po pravici povem, zelo slabo živim. Zdaj moramo celo mi plačati davek, za denar pa ne morem ničesar kupiti, ker ima majhno vrednost...« Tako se Cigo pritožuje svoji stranki in niti od daleč ne sluti, da je ta stranka sam Tempo, Tempo se pa pretvarja kot da vse to razume in tako Ciga tolaži: »Nič ne skrbi, Cigo, pripravili smo čisto nove instrumente, ki bodo prav kmalu prišli v veljavo, pa bo vse bolje.« Cigo pa ni dobro razumel, kaj Tempo misli s temi svojimi »instrumenti«. Komunisti namreč stalno vrše eksperimentiranje v gospodarstvu in to imenujejo - »menjanje instrumentov«. Pa pravi pametni Cigo: »Veste kaj, gospod, mi v svoji ciganski muziki ne menjavamo instrumentov, če kdo ne zna igrati. Enostavno, gospod, mi menjamo - godce.« Evo, v čem obstoja bistvo problema. Tako je stanje v podjetjih, kamor je prišel »tovariš iz CK« in pomagal, da so se izpraznile steklenice slivovke, skupaj z direktorji in tajniki. Godci ostajajo v glavnem isti. Menjajo se samo oblike, samo instrumenti. Godci so pa isti. Ce je kje kdo, ki bi znal bolje igrati, ne more do tega mesta, ker ni »tovariš«. Najvažneje je° da je človek tovariš v partiji. Potrebno pa tudi, da se dobro obnaša pred tovarišem iz CK. Ta tovariš isto dela pred »vrhovnim« CK, ki se spet zvija pred še »vrhovnejšimi« govorniki. Dogodi se, da se nekdo med temi upre in se odloči, da pove nekoliko besed o vsemu, toda tedaj ga parazitska večina izolira (kot je to slučaj z Milovanom Djilasom). Mislim, da zdaj bolje razumete, kaj pomenijo čarobne besede »tovariš iz CK«. Ta beseda pomeni za direktorja - življenje ali smrt. CK pomeni Centralni komite. V Jugoslaviji je mnogo raznih centralnih komitejev. Tako obstoja na primer Centralni komite mladine. Nad vsemi temi nižjimi CK pa stoji vsemogočni in najvišji CK -Centralni komite zveze jugoslovanskih komunistov. Ta CK je tabu. Le malo ljudi v Jugoslaviji ve, kaj se v njemu dogaja. Franjo Katic In sovjetski direktorji? Kominformisti s svoje strani propagandno izkoriščajo jugoslovanske gospodarske težave, pri čemer trdijo, da je to posledica zgrešene Titove poti v socializem. Pri tem pa pozabljajo, da v Sovjetiji ni nič boljše. Tudi tam se kasta direktorjev in gospodarskih strokovnjakov istoveti z režimom in si zato marsikaj privošči. Totalitarizem, ki preprečuje svobodno kritiko, pa omogoča, da zlorabe nekaznovano trajajo dolga leta. Tako pripravljajo zdaj v Sovjetski Ukrajini velik proces, v katerem se bodo znašli na zatožni klopi, poleg tovarniških direktorjev, tudi partijski in državni funkcionarji piše »Pravda Ukrajiny«: »Cemišev je imel več žena, več avtomobilov in hiš, 176 o vratnih rut, ducate oblek in sam Bog ve koliko čevljev. V Harkovu ni bilo konjske dirke, kateri ne bi on prisostvoval. Vedno je stavil in to velike vsote... Neznansko je zapravljal v gostinskih lokalih. Predsednika obratne sindikalne organizacije, ki se mu je upal ugovarjati, je dal zastrupiti. Ko je zvedel, da se je Jerofalov pritožil čez njega, je Cemišev izjavil: »Ce je tako, plačan desettisoč rubljev in Jerofalova enostav-noodpišem«. In kmalu zatem Jerofalova res ni bilo več. Zastrupili so ga,« To beremo torej v »Pravdi Ukrajiny«, ki pred tem opisuje, kako je Cernišev v državni tovarni pohištva, katero je vodil, organiziral pletilnico perila, ki jo je »izrabljal kot kokoš, ki mu je trinajst let nosila sama zlata jajca«. Kominformisti torej nimajo titovcem nič očitati. v prvih povojnih letih poučeval petje na slovenskem učiteljišču v Trstu, č.g. Špacapan pa je prišel za župnika v bližnjo Podgoro po več letih pastirovanja v Brestovici in Jamljah. Gospodu profesorju in č.g. župniku želimo ob tem jubileju, da bi mogla še ve-iiko let delati med našim ljudstvom in skrbeti za njegovo versko in kulturno rast. Srednješolsko prvenstvo v lahki atletiki Pretekli teden se je zaključilo letošnje srednješolsko lahkoatletsko prvenstvo za goriško pokrajino. Prvenstva so se udeležili tudi dijaki slovenskih srednjih šol. Od naših višješolcev so se še odrezali naraščajniki, ki so po zaslugi Jožefa Prinčiča zasedli prvo mesto v metu krogle (m 14.30) z Borisom Tencetom tretje mesto v teku na 80 m (čas 9”9) in z Ivanom Vižintinom šesto mesto v metu diska (m 26.22) in so bili šesti v štafeti (čas 51”), od starejših pa se je odlikoval le Marjan Lavrenčič, ki je skočil s polico m 2.80 in odnesel tako drugo mesto v tej disciplini. Z večjimi uspehi so zaključili letošnje tekmovanje naši srednješolci. O tem nam pričajo že tri prva mesta, ki so si jih priborili, in sicer Ivan Susič v skoku v višino (m 1.45), Andrej Tence v skoku v daljavo (m 5.25) in Vojko Cotič v metu krogle (m 13.56). Poleg teh moramo omeniti še K. Černiča (četrti v skoku v višino), J. Tomšiča (četrti v metu krogle) in I. Vižintina (šesti v metu krogle). Med finaliste pa so se uvrstili tudi Pe-tarin in Devetak (tek na 60 m), Gomišček (tek na 80 m), Pavlin in Meržek (skok v višino), Marušič, Lavrenčič, Klanjšček in G. Devetak (skok v daljavo), tako da sta v skupni lestvici naša Nižja srednja šola osma, Strokovna šola pa deveta. Uspehi „OIympie“ v odbojki Športno združenje »01ympia« se je pred kratkim pomerilo z društvom »Torriana« iz Gradiške za pokrajinski naslov v odbojki. Prva tekma je bila v Gorici dne 12. maja in se je zaključila v korist »01ym-pie« s 3:1 (15:14, 15:5, 11:15, 15:5), v nedeljo 20. maja pa je bila povratna tekma v Gradiški. Zmagala je spet »01ympia«, in sicer s 3:0 (15:4, 15:6, 15:2), in si tako zagotovila pravico, da se bo v soboto 2. junija udeležila deželnega prvenstva, ki se bo letos odigralo prav v Gorici. Smrt č.g. D. Doktoriča Iz Montevidea je prispela vest, da je 12. aprila tega leta tam umrl v 75. letu starosti č. g. David Doktorič. Starejši Goričani se ga prav gotovo dobro spominjajo, saj je v letih pred prvo svotovno vojno in po njej deloval na Goriškem ne samo kot duhovnik, ampak tudi kot narodno zaveden Slovenec. Obvestilo uredništva Ob zaključku lista smo prejeli pripo-čeno pismo rii. A Sfiligoja, ki ga bomo objavili pr!hoc!niic. Pravtako smo prejeli prepozno članek »Delovanje naših svetovalcev« našega goriškega sodelavca. Periskop (Nadaljevanje s 1. str.) bi vstopili v vladno palačo. Poleg tega pa je razpustil vse stranke in zahteval, da se notranja ureditev posameznih strank preuredi. Določil je, da se morajo vsi po-tični tajniki posameznih strank odpovedati svojemu mestu skupno z odbori ter sklicati nove notranje volitve, ki naj prinesejo na površje ljudi, ki mu bodo bolj po godu. Peronisti, ki so v prvem času skušali pi'odreti v parlament, da bi imeli sejo, so morali svojo zamisel opustiti, ker je parlament varovala policija,' ki ni dovolila nikomur vstopa. Zato so se pero-novci odpravili v neko zasebno stanovanje, kjer je bivši argentinski diktator Pero npripravljal svoje orgije in so od tam skušali prepričati parlamentarce drugih strank, da se udeleže seje. Argentinska ustava namreč pravi, da se seje parlament, te lahko vrše tudi v zasebnih stanovanjih, če to zahteva nujnost. Vendar se pero novcem ostali parlamentarci niso pridružili. Obrnimo se še za nekaj hipov na Daljni Vzhod, kjer so komunistične oblasti dokončno ustavile EXODUS KITAJCEV V HONG KONG. Angleške oblasti so bile zaradi prihoda stotine in stotine tisočev Kitajcev v Hong Kong, ki že sedaj šteje tri milijone prebivalcev v velikih skrbeh. Kitajci se v velikih trumah selijo iz svoje matične države proti angleški koloniji,in to iz ekonomskih in političnih razlogov. Očitno je bilo, da komunisti niso na nikakršen način preprečevali izselitve, ker so verjetno sami pripravili exodus, da bi vtihotapili v svobodni svet posebno v Hong Kong svoje vohune. Lačnim in bednim beguncem je prihitela na pomoč tudi vlada ZDA, ki je nemudoma poslala veliko zalogo živeža, Kennedy pa je na tiskovni konferenci izjavil, da bo Amerika sprejela več tisoč beguncev na svoja tla. V nedeljo popoldne je pri avtomobilski nesreči izgubil življenje italijanski minister za pošto in telekomunikacije SENATOR LORENZO SPALLINO. Pokojnik se je s svojim avtomobilom »Lancia-Fla-via« zadel v »FVat 1100« ki je prihajal iz nasprotne strani. Spallino se je rodil pred 65 leti v Palermu ter se je že v mladosti udejstvoval v politiki. Leta 1944 je bil zaprt zaradi svojih antifašističnih idej. Profesorju Ivanu Rudolf v spominu Prvo in poslednje srečanje Prav te dni sta se na mojem vrtu razbohotila s svojimi krvavordečimi cveti dva grma opojno dišečih vrtnic, ki me s svojo živo barvo spominjata na njega, ki ga ni več. Daroval mi jih je Ivan, ko se najin razgovor zasukal kot običajno na njegovo najljubšo temo: cvetlice, ki jih je imel tako rad. Vsako jutro, ko se odpravljam na službeno dolžnost, mi prijateljeve vrtnice privabijo v spomin najino prvo srečanje. Bilo je pred tolikimi leti, ko sem kot sed-mošolec prišel prvič v rudarsko mesto -Idrijo. Idrija je bila takrat poslednje zatočišče slovenskih srednješolcev, ki so po ukinitvi tržaške nemške gimnazije leta 1918 študirali po slovenskih mestih v Ju-■ goslaviji. Toda ko so nam fašistični mogotci z odvzemom potnega lista onemogočili nadaljevanje študija v Ljubljani. Celju, Ptuju in Mariboru, smo se bili prisiljeni zateči na poslednja dva še obstoječa slovenska zavoda, to je na učiteljišče v Tolminu ali pa na realko v Idriji. Zato sem jeseni leta 1921 tudi jaz prišel v oddaljeni kraj. Pravzaprav smo se pripeljali z lojtmicami, na katerih je bila zložena naša več ali manj številna prtljaga. Družba je bila, čeprav trudna od dolge vožnje na trdih sedežih, veselo razpoložena in precej - tudi preveč - glasna. Zato smo bili kaj kmalu obkroženi od radovednih Idijčanov in se bolj radovednih idrijskih deklet. Za od vsega sveta odrezano in zaspano mestece je bil to nenavaden dogodek, ki je bil precej podoben pravi viziji pisane in razposajene »nede-budne« mladeži, ki je prihajala - iz velemesta. Hipna dizorjentiranost bodočih maturantov se je takoj izblinila, ko so nas Idrijčani pospremili na razna stanovanja, kjer so oddajali sobe dijakom. Tudi mene so napotili k rudarski družini, kjer me je bila ljubezniva gospodinja zelo vesela, ker je njen »penzioner« po opravljeni maturi ravnokar odhajal. Peljala me je skozi stanovanje v zadnjo sobo, ko so se nenadoma odprla vrata in zagledal sem pred seboj dolgina, suhega kot polenovka, s kovčekom v roki, ki ves presenečen nad našo prisotnostjo z vso silo butne z glavo ob nizek podboj, •sobnih vrat. Prikritemu bolestnemu pri-mojdušanju je sledilo predstavljanje, krepak stisk roke in Ivan Rudolf je stal pred menoj, motreč me od glave do nog s svojimi velikimi sinjimi očmi. Napravil je name vtis bohema, kakor sem si ga takrat predstavljal iz romanov, toda imel sem •obenem občutek, kot da stojim pred rentgenskim aparatom, ki preiskuje mojo notranjost. Toda že mi je ponovno stisnil, desnico s širiko nasmejanim obrazom in mi želel obilo uspeha ter sreče pri maturi in odšel. Sele po koncu druge svetovne vojne sem zopet zagledal markantni obraz, ko sva se ponovno srečala v krogu poslovnih prijateljev v Trstu. Spomnil sem ga na najino prvo srečanje rekel bi skora; trčenje v Idriji in že sva obujala spomine na takratno pestro dijaško življenje. Skupno politično gledanje in njegovo bogato kulturno in politično izkustvo me je navezalo na tega velikega idealista, ki je posvetil vse svoje sile prav do zadnjega svojemu slovenskemu narodu to in on- stran meje. Tudi ko ga je težka operacija neizprosno prikovala na posteljo in je pojemala njegova stalno vzkipevajoča življenjska sila sta bili njegova misel in skrb vedno posvečeni demokratičnemu gibanju, kateremu je pripadal. Ko mi je malo pred smrtjo podajal svojo izčrpano desnico, me je vzpodbujal naj po njegovem vzgledu nadaljujem delo po začrtani poti. Njegove velike sinje oči pa so bile že utrujene in zameglene. Iz ustnic je bil izginil izraz prešernosti prvega najinega srečanja. Toda duh je ostal isti, kot je bil pred tolikimi leti. Dragi Ivane! Tvoje vrtnice se bohotijo na mojem vrtu, omamljajo me s svojim vonjem in ostajajo stalni mememto na tvojo markantno osebnost, ki je izgorela v stalnem dejanju. dr. R. M. Trasparent Na vratih so bile volitve za tržaški občinski svet - kaj to pomeni nihče ne ve, kakor oni, ki se s tem, ukvarja in za organizacijo volitev odgovarja. Napoleon je rabil za svoje vojne denar, denar in zopet denar. Tega pa pri nas nikoli ni bilo v zadostni meri. Pokojni Ivan me je večkrat poiskal, da bi šla skupno do prijateljev in somišljenikov, ki so nam pomagali. To je bila ena tistih poti, po kateri je hodil Kristus na Oljsko goro. »H komu greva?« - »Tega ni, oni se nama izogne, tretji ne more.« Pri tem pa mi je Ivan dokazoval, da bi bil potreben na najvidnejšem mestu Trsta velik - največji trasparent. Pa kaj, ko bi stal ogromno denarja! Hodila sva od vrat do vrat in krpala naš transparent. Prišel je dan volitev in noč nam je prinesla največji, najlepši trasparent )>Slovenske liste«, ki nam ga je marsikdo zavidal. S pokojnim Ivanom pa sva se zadovoljno muzala... čeprav? M. S. Slovenec Svoja načela je imel pokojni Rudolf popolnoma jasna, vklesal si jih je v svojo primorsko dušo kot še zelo mlad fant in tem načelom je sledil vse življenje. Kar sem pri njem najbolj občudoval, je bila ravno tista trdnost, tista neomajna zvestoba izbranemu idealu. Občudoval sem to vrlino, zato ker danes taki ljudje skoro izumirajo. Ivan Rudolf je bil za nas ljudi srednje generacije, živa priča tistih časov, ko se ni vpraša’o, kateri stranki pripadaš, ampak samo. ali si Slovenec ali nisi. Na to vprašanje si je Rudolf odgovoril že v mladih letih in to spoznanje ga je vodilo skozi vse težave in naloge življenja. Bil je trd včasih tudi preveč trd. ampak v svoji odločnosti, je vedno dr.fc-l potrebno energijo, ki mu je omogočila, da je premostil vse težave. Naš Rudolf je bil skromen, za sebe ni zahteval nič. ker je smatral, da s tem. kar lahko da narodu, najde največje zadoščenje za sebe. Vse to vidimo toliko bolj danes, šele ko je odšel, ko nam je zmanjkal sredi dela, smo objektivno pogledali v lik Ivana Rudolfa, ko ga ni več vidimo kaj nam je on vse bil in pomenil. Kot vsak človek je tudi pokojni Rudolf imel nekatere poteze, ki niso vsem odgovarjale. Toda vsi moramo danes priznii\ da ga ni med nami več živega Slovenco. ki bi za primorsko narod to dal in žrtvoval, kar je žrtvoval in dal Ivan Rudolf. B. A. Trideset let S pokojnim prof. Ivanom Rudolfom sva se. spoznala v začetku tridesetih let, kmalu po njegovem prihodu v Ljubljano. On je bil že zrel mož, profesor na šoli, jaz še študent. Srečala sva se v odborih raznih organizacij in ustanov, v katerih je prof Rudolf takoj zavzel vidna mesta, medtem ko sem jaz pravkar končal takrat običajno in neizogibno potrebno dolgoletno pripravljalno šolo društvenega dela. Ta je začenjala v srednješolskih organizacijah in v njej je moral nato vsakdo napraviti usposobljenostni izpit še v akademskih klubih. Zunanji izraz starostne distance, ki naju je tedaj ločila, je ostal do konca. Niso še bili časi, v katerih zadnji zelenec, ki komaj nekoga površno spozna, že misli, da v medsebojnem občevanju lahko pozabi na spoštovanje in na pravila lepega vedenja. Vkljub skoro tridesetletnemu po- znanstvu in petnajstletnemu povojnemu prijateljstvu ter sodelovanju, sem ga jaz vedno klical, spoštljiveje s priimkom, on pa mene, intimne je, s krstnim imenom. Tako je to bilo tudi tri dni pred smrtjo, ko sva se nevede za vedno poslovila. Bil je to najin zadnji razgovor. Kot osvežen in prenovljen je Rudolf v kratkih obrisih preletel obdobja, dogodke in ljudi, ki sva jih sodoživljala in poznala. Povzel je zaključke in izkušnje, ki jih je preteklost narekovala bodočnosti. Se je zavedal, da mu življenje neusmiljeno dogoreva. Ze od. začetka bolezni je računal s to možnostjo, zadnje tedne celo verjetnostjo, toda vsakega upanja ni izgubil. Nikdar pa ni tožil. Vdano in mo- PROF. IVAN RUDOLF MED II. SVETOVNO VOJNO žato je sprejemal neizbežno. Kot vedno je le malo mislil nase, pač pa toliko več na druge. Poleg dragih svojcev so mu bili pred očmi posebno ideali, za katere je premočrtno in brezkompromisno žrtvoval večji del svojega življenja. Zato je ..b zadnjem obisku hotel še posebej govoriti, o bodočnosti, o tem kaj bo in kaj je treba ukreniti, da se delu, s katerim se je čut'.! c!o zadnjega diha povezan, zagotovi rast in razvoj. \ cdel 'je za te’oi.o in p'etrtse, kate'im gredo nasproti slovenske demokratične vrste na Tržaškem. Saj je bil sem že pred poldrugim letom predmet hudih in krivičnih očitkov. Kot star društveni delavec se je zavedal, da brez samodiscipline in spoštovanja načel organiziranega delovanja ni uspeha. Zato je že lansko poletje zahteval, da je treba iz slovenskih demokratičnih vrst, odstraniti tisto, kar jih slabi in hromi. Nismo ga poslušali, ker smo upali na izboljšanje, na to, da bodo povzročitelji sami spoznali svoje napake. Toda ko mi je, po osemmesečnem premišljevanju na bolniški postelji, še enkrat ponovil to svoje mnenje, sem mu vkljub vsem nekdanjim pomislekom moral priznati, da ima prav. Obljubil sem mu, da ga bomo upoštevali. »Drži se trdno, fant« so bile zadnje besede, ki mi jih je izrekel, ko sem odhajal. In potrebne so bile, dragi Rudolf, kajti ob krivicah in raočaranjih, ki jih doživlja kdor se kaj udejstvuje, je treba zares imeti trdno zavest in veliko voljo, da se vkljub vsemu vztraja. Ti sam si to velikokrat izkusil in najboljše vedel. Ko bo vse pozemsko za nami, tako kot je zdaj za Teboj, in se bomo zopet zrli, takrat se bova pa pomenila, ali sva gledala in sklepala prav. B. S. Koroška slovenščina Dr. Martin Wutte je iznašel teorijo o »vindišarjih«. Trdil je, da koroški Slovenci sploh niso pravi Slovenci, marveč »vin-dišarji«, neki poseben narod, ki je bližji Nemcem kot pa izvenkoroškim Slovencem. Hotel je namreč zabiti zagozdo med koroškimi in ostalimi Slovenci. Nam Slovencem to seveda .ne more biti vseeno in o tem vprašanju si moramo priti na jasno. Dr. Martin Wutte trdi, da se koroška slovenščina močno razlikuje od izvenko-roške (kranjske in štajerske) slovenščine. Kakšna pa je resnica? - Franc Uršič je bil železniški uradnik v Ljubljani. Bil je koroški Slovenec, doma v Stebnu - Ma-loščah pri Beljaku. Nekoč je šel iz St. Lenarta pri sedmerih studencih čez Korensko sedlo na Kranjsko, Pride s Koroškega na Kranjsko in začne pogovor s prvo žensko, ki jo sreča. Pa reče: »Vi ste pa Korošica. Govorite, kakor govorijo v St. Lenartu pri sedmerih studencih na Koroškem.« Tedaj mu ona odgovori: »Nikakor ne. Kranjica sem. Tu pri nas vsi tako govorimo!« To je dokaz, da se v St. Lenartu pri sedmerih studencih na Koroškem in v Kranjski gori na Kranjskem govori ISTO slovensko narečje. Pa bo nemški šovinist Wutte trdil, da se koroško slovensko narečje močno razlikuje od sosednjega kranjskega slovenskega narečja. Podobno je s podjunščino, ki ima mnogo sličnosti s štajersko obdravsko slovenščino. Naravno je, da koroško slovensko narečje ni enotno. Saj se govori na ozemlju, ki je v zračni črti dolgo nad sto kilometrov. Ziljsko in rožansko slovensko narečje imata čisto drug naglas kot podjun-ščina. Rožani in Ziljani imajo isti naglas kot Gorenjci, podjunski naglas pa je sličen štajerskemu. Rožan pravi: večir, drve, s’še drve, koze, ovce, noje, roče (noge, roke) itd. Podjunčan pa pravi: večer, dru-ve, suhe druve, koze, ovce, noje... Rožan pravi: vsoče šiše, prosi za nas grešenče, oreše, čihati, činkati, č'peti. Podjučan pa pravi: vsoke hiše, prosi za nas grešnike, orehe, kihati, kinkati, kidati, kipeti. Tudi na Gorenjskem podobno kot v Rožu ponekod črko k pred i in e izgovarjajo kot č, črko h pa kot š. Rožansko narečje ima nekatere besede, ki jih podjunščina ne pozna. Pač pa so v navadi na Gorenjskem. Na pr. spet (Podjunčan pravi: druč); mavha (Podjučan: torba); stric (Podjučan: uje in ujčej); tle (Podjunčan: štu). Rožan pravi kakor Gorenjec: n’č, n't, d’m, m’š,spov’d, t’č, kr’h. Pdojunčan pa v vseh teh besedah i in e jasno izgovarja, torej: nič, nit, dim, miš, spoved, tič, kruh. Rožan pravi kakor Gorenjec: pojo, cvetu. Podjunčan pa te okrajšane oblike ne pozna, on pravi: pojejo, cvetijo. Koroška slovenščina je torej ozko povezana s sosednjimi izvenkoroškimi slovenskimi narečji. Cisto v nasprotju z dr. Wuttejevimi trditvami. POKOJNIK MED MATURANTI NIŽJE T RGOVSKE SOLE V TRSTU !l[![llll!l[l!llll!ll!ll[ll![[|!ll![!!l!!llll!lllllll[jlll!lil[l!llli![!ljlll!l!lll!ll!lllll!ll!l]lll!IIIIHI!![!llira f OSIP ŠEST Pred časom je na Golniku umrl slovenski režiser OSIP SEST v starosti 69 let. Pokojnik se je rodil v Metliki in je že v zgodnji mladosti sodeloval na dramskem področju. Najprej je bil igravec, kasneje pa se je posvetil dramski in operni režiji. Svojo pozornost je predvsem posvetil delom Shakspearea, ki jih je slovensko gledališče prdstavljalo ljubljanski publiki. Poleg tega se je ukvarjal tudi s publicistiko in prevajanjem raznih dramskih tekstov. Ostal bo za vedno v zgodovini slov. dramske umetnosti svetal vzgled, zaradi svojega neumornega dela. POD C B TO IZ LOVČEVIH ZAPISKOV Zadnji svojega rodu Profesor Ivan Rudolf je bil že od mla-o pogosto prav nepopravljive posledice. To velja tudi za prazna obrekovanja in natolcevanja. Zato jih je tre: ba obsoditi in zatreti. To zahte: vajo od nas moralna načela, zah: teva naša čast, zahteva korist de-mokratične stvari in skupnosti, za katero se zavzemamo in žrt: vujemo. Dejstvo, da je SDZ dala AK »Jadranu« nekajkrat na razpolago svojo dvorano, da so akademiki v njej priredili del predavanj in debatnih večerov, ki so jih organizirali z namenom, da bi jim posamezne tržaške stranke, v katerih so Slovenci, obrazložile svoje stališče do slovenske skupnosti na Tržaškem, je vzbudilo precejšnjo pozornost. Postalo je celo predmet javnih namigovanj in obtožb. Nekateri so hoteli videti v tem nič manj kot poskus nekakšnega bratenja s komunisti. V bistvu pa je stvar popolnoma obratna. V enem izmed dokumentov, ki jih je »Demokracija« objavila v zadnji številki, je njen predsednik že povedal, da ne gre za nobeno bratenje temveč enostavno za aktiven poseg SDZ na javni tribuni, na kateri se ji je ponudilo, da v odkritem besednem spopadu s komunisti obrazloži in brani svoja ter podvrže kritiki njihova stališča. Da je bila ta odločitev pravilna in da so rizultati pozitivni, nam dokazuje celo samo »Delo«, glasilo KPI za slovensko manjšino v Italiji, ki je v svoji številki z dne 15. maja tl. zapisalo: »Predvsem nas zanima zabeležili nekatere negativne pojave in izpade ob priliki teh predavanj. Na vseh treh predava- Zadnji svojega rodu (Nadaljevanje s 3. str.) se mu je, da je muc doma. Nekaj sledov je pričalo o njegovi prisotnosti, čeprav jih zaradi oddaljenosti ni mogel zanesljivo dognati. 2e polni dve uri je sedel ata Žvanut za brinovim grmom. Tako rad bi si privoščil požirek tropinovca pa se je premagoval. Mačji smrček je za take duhove prav tako občutljiv kot finančni stražniki, ki vohajo po mejah, ali ne kuhajo kje naskrivaj in brez plačanih taks letošnje tropine. Niti en sam zaostali hrastov list se ni zganil. V daljavi so se oglašale brinovke. Nenadoma pa se je na enem izmed številnih izhodov jazbine nekaj premaknilo. Sokolje oko zakritega lovca tega ni prezrlo. Kot senca neslišno se je stari divji maček zvlekel po skalnem stebru navzgor. Na vrhu je obstal, se usedel in se ogledoval na vse strani. Komaj slišni šum mu sune veliko okroglo glavo proti vrhu globeli. Oba uhlja stojita kot dva ostra trikotnika pokoncu. V tem hipu je zagrmelo. Svinčena toča je udarila po skalnem stebru, po katerem se je skotalil divji muc na dno globeli. Za brinovim grmom je zaropotal prevrnjeni stolček, po strmem pobočju pa se je spuščal ata Žvanut z rdečim, zadovoljnim obrazom in še vedno s puško v rokah proti globeli. Po stebru se je vlekla rdeča nit, na gostem leskovem grmu pa je razkoračeno visela siva gmota. Divji maček, zadnji svojega rodu, je našel svoj mir. Ata Žvanut je muca zagrabil za zadnji šapi, ga dvignil in zamrmral: Danes nanoški muc in nikdar več! Spomnil se je na obrnjeni grb grofa Lantierija, ki so ga nekaj let prej pokopali v polkov-niški uniformi na vipavskem pokopališču! Tudi on je bil zadnji svojega rodu, tudi njegovi nasledniki so na dan pokopa obnovili navado Celjskih grofov. Ata Žvanut je dokazal svoje lovske spo-snobosti svojim domačim nevernikom. Divjega mačka si je lahko ogledal, kdor je plačal dva solda v korist Ciril-Meto-dove družbe. Desetletnica tržaških skavtov Deset let je minilo odkar imamo tudi na Tržaškem Slovenske skavte. Pobudniki, med katerimi je bil tudi sedanji skavtski starešina prof. Ivan Theuerschuh so se tedaj sestali z namenom, da ustanovijo slovensko skavtsko družino na Tržaškem. V začetku so pobudniki, ki se niso ustrašili finančnih težav, organizirali le eno samo četo. Tem prvim začetkom pa so se; iz leta v leto pridruževali m'adi ljudje, tako da je že v nekaj letih postala Slovenska skavtska družina precej številna. Kasneje so ustanovili tudi skavtinje. Poleg številnih izletov, skavtskih pohod, predavanj in drugih podobnih udejstvovanj prirejajo STS vsako poletje tabore-nie. Največkrat smo jih lahko srečali v Kanalski dolini, v bližini Belopeških jezer, ali pa na planoti pod Ojsternikom. Obletnico ustanovitve so Slovenski tržaški skavtje pripravili zelo skrbno. Na-stcr.ili so v Avditorju s pisanim sporedom Prostorno dvorano so prijatelji mladine 17 mosta in podeželja napolnili do zadnjega ketička. Najprej ie nastopil skavtski pevski zbor, ki ga vodi pevovodkinia prof. Manja Zupančič. Nato pa je spregovoril starešina prof Ivan Theuerschuh, ki ;e v klenih besedah podal pomen skavtizma. Dali časa se ie ustaVil pri prikazovanju zgodovine tržaških skavtov. Njegove besede so bile spremljane s prikazanjem skioptičnih slik, ki so prikazovale najvažnejše dogodke iz skavtskega življenja. Za govornikom so nastopili skavti, ki so občinstvu prikazali življenje pod šotori. Nato je ponovno nastopil pevski zbor, ki se je odlično izkazal. V drugem delu programa je bila najprej na vrsti igra z naslovom »Legenda o svetem Juriju«, kateri so sledili šaljivi prizori. Prireditev je zelo dobro uspela, za kar je treba pohvaliti predvsem voditelje, kakor tudi vse mlade skavte, ki se tako skrbno trudijo za svojo skavtsko družinico. njih, zlasti pa ob govoru tov. Siškoviča (ki je bil govornik KPI; Op. ur.) smo opazili, da so nekateri ljudje (bivši člani naše partije in nekaj slovenskih odvetnikov) usmerili vso- svojo pozornost ne na iskanje stičnih točk, ki bi lahko omogočile konkretne ukrepe in korake za dosego tiste akcijske enotnosti med Slovenci, ki bi lahko dovolila dozorelejši in učinkovitejši boj proti sovražnikom slovenskih narodnih pravic, temveč na grobe, demagoške, iz trte izvite in vulgarne izpade proti komunistom in komunistični partiji. V določenem trenutku se je zdelo, da nekateri ljudje menijo, da je glavni V ponedeljek 14. maja je občinski svet v Nabrežini nadaljeval razpravo o raznih točkah dnevnega reda. Najprej je odbornik Terčon predlagal prodajo nekaterih občinskih zemljišč. G. Aldo Sedmak prosi namreč za 1020 kvadratnih metrov, g. Josip Markeran pa- za 1145 kvadratnih metrov zemljišča, ki se nahaja med cestama v Sesljanu pri gostilni Kralj, Prošnji g. Ščuke in Mozetič se je rešilo pogojno s tem, da obe stranki sporazumno s tehničnim uradom določijo natančno mejo in površino zemljišč. Ugodilo se je tudi prošnji Bruna Kralja in Alda Antončiča, za prodajo zemljišč, prvemu v Nabrežini Kamnolomi, drugemu pa v Stivanu. Dalje je odbornik predlagal, da se od župnišča v Sempolaju odkupi 961 kvadratnih metrov zemljišča po 700 lir za kvadratni meter. To zemljišče leži v Sempolaju ob glavni cesti nasproti gostilne Gruden in bo služilo za ureditev trga za parkiranje. Predlog je bil odobren. Nato je občinski svet razpravljal o turistični dejavnosti v občini. Odbornik Drago Legiša je podal obširno poročilo o stanju naših turističnih naprav in o turističnem prometu v preteklem letu. Dalje je nakazal vrsto problemov v zvezi s turizmom v občini, katere bo morala občina preučiti in rešiti. Iz poročila je razvidno, da je bilo lansko leto v Sesljanu in Devinu 79 turističnih objektov (hotelov, gostiln i.p.) s skupno 287 sobami in 1752 posteljami. Poleg tega pa je bilo še nadaljnih 1800 ležišč v taboriščih campingih. Ze lansko leto se je število objektov povišalo, a letos bo to število še večje, ker letos stopita v obrat še dva hotela in dva penziona. Zato predvidevajo, da bo letos 444 sob s 1865 posteljami. Promet turistov od junija do septembra lanskega leta je bil 12.142 oseb s 78.554 nočninami. Seveda je pri tem številu največ tujcev in to čez 80 odstotkov. Iz vsega tega je razvidno, da se turistična dejavnost vsako leto bolj širi ter da se tudi turistični objekti vsako leto večajo in obnavljajo. Občutno pomanjkljiva pa so naša kopališča in to zaradi pomanjkanja prostora na plaži. To je glavni problem, katerega mora občina rešiti, če noče, da nas bodo tujci zapustili in si poiskali drugih kopališč. V občini je še precej plaže, ki pa ni izkoriščena. V nekaterih predelih je bolj dostopna, v drugih manj. Veliko plaže bi lahko izkoristili v Devinu v Cr-ničju, a je last graščine. Nadalje bi bilo treba misliti, da bi ta plaža prišla v korist za javnost. Odbornik Legiša je predlagal, da se sestavi posebna komisija, ki bi vse te probleme preštudirala ter svoje sklepe predlagala občinskemu svetu. Občinski V nedeljo, 20. t.m., se je iv društvenih prostorih, v ulici Machiavelli 22, vršila seja Glavnega odbora SDZ. Predsednik dr. Branko Agneletto. je ugotovil sklepčnost, nakar se je s kratkim nagovorom spomnil preminulega podpredsednika prof. Ivana Rudolfa, katerega spomin so prisotni počastili z enominutnim molkom. Po prečitanju zapisnika prejšnje seje, ki je bil soglasno odobren, je predsednik prešel na prvo točko dnevnega reda, ki je obsegala vprašanje že delj časa trajajoče gonje proti članom izvršnega odbora SDZ in obravnavanje slučaja odbornika Marka Udoviča. V zvezi s tem je prebral soglasni predlog članov izvršnega odbora za izključitev. Po dolgi in živi diskusiji, v kateri je g. Marko Udovič imel možnost, da je obširno iznesel svoje pripombe, je bil predlog izvršnega odbora z veliko večino sprejet. Ker g. Marko Udovič po izključitvi, čeprav se je o njej glasovalo na način kot ga je sam predlagal, seje ni hotel zapustiti, je predsednik dr. Branko Agneletto- sejo prekinil. Napovedal je, da jo bo v kratkem ponovno sklical, ker mora Glavni odbor razpravljati in sklepati še o raznih drugih važnih vprašanjih, ki so bila na dnevnem redu. Marko Udovič izključen iz SDZ Glavni odbor SDZ v Trstu je na svoji seji, dne 20. maja t.l., sprejel naslednji sklep: Ker se g. Marko Udovič kot član Slovenske demokratske zveze v Trstu ni ravnal po čl. 5 društvenih pravil, ki predpisuje, da je »vsak član, dolžan, da po- svojih močeh podpira in brani Zvezo in njeno delovanje ter se ravna po njenih pra- sovražnik Slovencev prav tista komunistična partija, ki se že od svojega nastanka bori za enakopravnost našega življa in ki je dala v tej borbi vse svoje razpoložljive sile.« Komu torej služijo ti večeri, na katerih so se komunisti znašli v neprijetnem položaju, se med seboj prepirali in bili podvrženi ostri kritiki nekomunistov? Odgovor je jasen: komunistom prav gotovo ne. Vsa neosnovanost obtožb in sumničenj proti SDZ je s tem na dlani. Sigurno je tudi. da nimajo prav tisti nekomunisti, ki ne izkoristijo takšnih priložnosti za uveljavljanje in širjenje svojih nazorov. svet je predlog sprejel in takoj imenoval komisijo, v kateri so izvedenci, ki so zainteresirani pri vprašanju turizma v naši občini. # * * V ponedeljek 21. maja so občinski «ve-tovavci nadaljevali s svojim zasedanjem. Najprej je župan poročal, da je prišel v petek 18. t.m. na občino prefekturni komisar, ki je - namesto župana podpisal gradbeno dovoljenje za novo naselje beguncev v Sesljanu. V dovoljenje pa je postavil tudi pogoj, da se bo morala nova gradnja vršiti v sklad z novim regulacijskim načrtom. Vsled temu bo na zemljišču zgrajenih le polovica od predvidevanih stanovanjskih hiš. Zupan je izjavil, da bo občina pazila, da se bodo graditelji pri zidanju držali določil regulacijskega načrta. Dr. Skr k je izjavil, da občina ne more molče mimo tega ukrepa prefekture in da se je treba pritožiti bodisi proti imenovanju komisarja bodisi proti njegovemu dekretu o gradnji. Priporočal je županu, da se posvetuje s pravnikom, ki je vodil dosedaj to zadevo, da se pritožba izvede. Nato je občinski svet razpravljal o povišku vsote dohodkov, ki so prosti družinskega davka. Dosedaj so bili dohodki do 200.000 lir oproščeni davka, odslej datlje pa bodo netaksirani dohodki povišani na 300.000 lir. Odobrili so nato razne poviške k plačam občinskih uslužbencev, Končno pa so imenovali davčno komisijo, ki naj organizira razstavo domačih vin. . vilih in sklepih društvenih organovm, niti se ni, kot odbornik,, ravnal po petem odstavku čl. 13 društvenih pravil, ki do--loča, da )>noben član Glavnega odbora ne more podvzeti nikako nove iniciative brez prehodne odobritve Glavnega odbora«, temveč je potem, ko s svojimi zmotnimi stališči ni mogel prodreti v Zveznih organih, podvzel proti Zveznemu vodstvu pra- -vo gonjo, v kateri se je posluževal celo tiska in obrekovanj, tako, da je bil predsednik SDZ prisiljen proti njemu sodno postopati zaradi žalitev časti. Glavni od--bor pa, na zahtevo prizadetih, imenovati posebno tričlansko komisijo, ki je ugotovila popolno neosnovanost težkih obdol--žitev, ki jih je g. Marko Udovič iznesel proti članom Zveznega vodstva, ker g. Marko Udovič te svoje aktivnos',i ni izvajal samo v okviru Zveze, kjer bi sicer, ob spoštovanju društvenih pravil,-resnice in časti prizadetih oseb, vsaka opozicija bila demokratična pravica, temveč je svojo razdiralno dejavnost razširil tudi na druga društva in organizacije, pri čemer je povzročil velike težave Slovenskemu dobrodelnemu društvu, zavestno izzval incident med SDZ in Slovensko prosvetno matico v Trstu, v odločujoči meri zakrivil, da so se odnosi med SDZ in nekaterimi slovenskimi politično organiziranimi katoličani tako poslabšali, da jih je bilo treba razčistiti z nezaželjeno javno polemiko itd. itd., Glavni odbor Slovenske demokratske zveze v Trstu ugotavlja, da je bilo to delovanje g. Markota Udoviča v nasprotju zr Zveznimi koristmi in načeli, kakor tudi z dolžnostmi, ki jih je imel kot član Slovenske demokratske zveze. Zato Glavni odbor Slovenske demokratske zveze v Trstu, na osnovi 4. in 8. člena društvenih pravil izključuje g. Markota Udoviča iz članstva Slovenske demokratske zveze v Trstu, s čemer imenovanemu obenem zapadejo vse funkcije, ki jih je imel v SDZ. Izključeni ima po čl. 4. društvenih pravil pravico pismene pritožbe na občni zbor. Pritožba mora biti, v smislu čl. 10, dostavljena Glavnemu odboru vsaj 7 dni pred občnim zborom, katerega kraj in datum bosta objavljena na način, kot to predpisuje čl. 15 društvenih pravil. OBVESTILO Slovenska industrijska strokovna šola na Opčinah vabi starše svojih učencev ini vse prijatelje mladine na ’ ZAKLJUČNO SOLSKO PRIREDITEV ki bo v nedeljo 3. junija t.l. ob 17. uri v Prosvetnem domu na Opčinah. Na sporedu so: nastop šolskega zbora, recitacije, plesne točke prizor »Cigani« in veseloigra »Plastika«. DAROVI V spomin prof. I. Rudolfa daruje družina Agneletto 5000 lir za SDD. G. Jožef Perin iz Steverjana daruje 1000 lir za sklad »Demokracije« v spomin na pok. prof. Rudolfa. Stojan Kartelj daruje za sklad »Demokracije« 1 dolar. Prisrčna hvala! Ob desetletnici smrti odv. dr. Josipa Abrama bo dne 10. junija ob 7. uri v cerkvi Sv. Antona novega sv. maša zaduš-nica. Družina ga vsem, ki so ga cenili in radi imeli priporoča v sponrn in molitev. Odgovorni urednik: Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria, d. d. v Tritu Uredništvo i n uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA: posamezna številka L 30.— Naročnina: mesečno L 50.— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90,— — letno L 1000.— Poštni čekovni račun: Trst št. 11-722S S® BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE S. P. A. TRŽAŠKA KREDITNA BANKA GLAVNICA LIR 600.000.000 - VPLAČANIH LIR 180000.000 TRST - ULICA FABIO FILZI ŠT. 10 TEL. 38045 - 38101 BRZOJAVNI NASLOV: BANKRED POZOR! Potujete j Rim? StS'S: ?i“J S™ _== Hotel-Penzion BLED =_ Via Statilia, 19 - Telefon 777-102 - RIM Se priporoča in pozdravlja, Vaš rojak VINKO A. LEVSTIK Izrezite in shranite I - Pišite nam za cene in prospekte I Je to bratenje s komunisti? Turizem v Nabrežini