Čmrlj in čebela.
Čmrlj:
Mhm . . . V gozdu nabral bom strdi
povabil prijatelje tri:
z mušico bo prišel komar,
in čriček, veseli goslar,
zagodel bo — didal — didaj,
da stresel se širni bo gaj.
In vriskali bomo na glas,
da cula deveta bo vas,
da čul nas deveti bo kralj,
pa prisel, cekin bo nam dal,
zaplesal bo z nami lepo,
da nihče na svetu tako.
Čebela:
Mhm .. . Krasen pač bode zares
tam v gaju veseli vaš ples!
Med sladki vi bodete pili,
mi sline debele cedili
in zrli od daleč na vas,
ko bodete peli na glas.
A v gafu tam kukci trije
za grmom pvikriti preže;
roke so jim dolge da stvah!
In zgrabijo vas vse na mah
in v ječo vas črno zapro,
da jokali boste gorko.
A šleh, šlek! — vam kukci reko,
zakaj ste objestni taho ?
Mhm . . . Kukcev pa čmrlj se bofi,
ker črni, hudobni so vsi.
Pa rajši med sladki nabira
in o hramček ga skriti zapira,
z njim o zimici bo se gostil,
ko veter nad poljem bo bril
in jokal se snežec svetal,
a v hramčku bo čmrlj se smejal. . .
Jos. Vandot