-----   238    -----
Smešnica.
Dve uri v nemškem taboru.
14. dne t. m. je imelo nemško narodno društva (deutscher Volkgverein) svoj shod (tabor) v Schwend-nerjevem koliseju na Dunaji. Bilo jih je kakih 800 glav; pili in jedli so poprej; ob pol devetih zvečer so se razprave začele. Predsedoval je mestni odbornik Steudel, zapisnikar je bil dr. Schrank. Cesarski komisarje bil policijski komisar Kuz mane k. — Neki gosp. Metali prvi poprime besedo blizo tako-le: „Boj, ki ga danes začnemo (viharni pravoklici!) ni boj zoper katoliško vero; mi nočemo Kristusove podobe s stene vreči, mi se bojujemo le zoper predrznost cerkve. Cerkev je državo ponižala za deklo. Za papeža nam ni mar. Cesar Jožef II. ni bil popoln liberalec; on si je hotel le samo katoliško cerkev podvreči. Mi presegamo Jožefovo geslo. Papežev ogovor je le gnoj na polji svobode. Tako je!" (Gromovit plosk.) — Za njim se sko-bacd na oder realkin učitelj Held. Ta mož je o nezmotljivosti papeževi marsikaj čvekal, kar ni imelo ne glave ne repa. Na vprašanje njegovo: „ali je Kristus kdaj rekel, da se papež nikoli ne moti?" je zarenčalo več debelih glasov: „nikoli, nikoli ni tega rekel." Nekdaj so škofovski zbori — nadaljuje — si prisvojili „pravico nezmotljivosti" in so jo držali 1000 let (in mož, ki tako neumno govori, je profesor realkin!!) Po tem pravi, da on le en sakrament poznd, in ta sakrament je krst; krst pa ne brani civilnega (svetnega) zakona, ker pri krstu se ne obljubuje, da bo kdo krivoverec, ako ne sprejme vseh sakramentov. Nagovor papežev je govor srednjega veka, za kterega se sedanji čas ne briga." In tako je junak (Held) realkin še dalje otrobe vezal, dokler ni odra nastopil neki Masaidek, kije g prav tankim glasom najpred bral nagovor papežev, in prebravši ga zaklical: „Skof rimski je govoril; škof rimski pričakuje odgovora od nas. (Strašno ploskanje.) Kaj smo Avstrijanci dozdaj bili? Črnega Petra smo igrali; prismode smo bili; Rimu se moramo odpovedati." In z besedami: „v imenu kristjanstva, v imenu ljudstva, v imenu Božjem (kajti glas ljudstva je glas Božji) strgam ta papežev nagovor" — raztrga „Wien. Tagebl.", v kterem je bil natisnjen papežev govor. (Divje ploskanje in pravoklici delajo tak hrup, da se kolisej trese] Masaidek odstopi.) Masaidek se še enkrat prikaže na odru, da se zahvali za pohvalo govora njegovega, ter dodd še te-le besede: „Mi gremo z ministerstvom, dokler ono gre zoper jezuite. Pravo ljudsko ministerstvo ne pozna nobenega porazumljenja z Rimom." S tem odide in na oder stopi neki Pfeifer in tako-le govori: „Ce je le en jud med 1000 ljudmi, ima on iste pravice kakor druzih 999. Vera plava po zraku; kar verjamem, tega ne vem. Vera ne osvobodi človeka; le veda ga osvobodi. Mi demokrati stojimo na tleh vednosti." Potem udriha po duhovščini. „Vsakemu svoje! to je pravo, in potem pravu bi morali duhovne sežgati, ker oni so sežgali naše nasprotnike." Vendar jim govornik velikodušno prizanaša. „Vsakemu naj se pusti njegova vera, da izveličan postane po svoji šegi (fagon); le vednost naj je glavarica v državi!" (Gromovito ploskanje.) — Delavec G r o s s, ki potem besedo poprime , n i zadovoljen z novimi verskimi postavami; one so premalo svobodne. Dandanes stojimo tam, kjer smo stali 1811. leta. (Mar tudi v denarnih zadevah tako?) Mi delavci moramo kar naravnost in odkritosrčno reči, da nismo se sedanjim ministerstvom nikakor zadovoljni, al o verskih zadevah ga moramo podpirati." — Za njim je stopil na oder cesarskemu komisarju neznan človek, ki je iz lista bral svoj govor poln psovk na duhovščino. — Komisar skuša izvedeti adreso tega govornika, a v na-
-----    239   -----
glici ne more druzega izvedeti, kakor to, da mu je Fischer ime. Zato zahteva, da debata prestane za 10 minut, da izv6, kdo in kaj da je ta govornik. — Ko se razprava spet začne, stopi na oder neki Becker in sprva nekako zabavljivo cika na cesarskega komisarja, ker je sledil po imenu in stanu neznanega govornika, ter pravi: „jez nisem delavec, tudi o zgodovini nič ne vem; jez sem učenec klasične filologije, in ker sem videl, da gosposka preži po neznanem govorniku, kar naravnost povem, da stanujem v predmestji Marga-retha Nr. 3. Potem poje slavo Husu, Lutru in Urhu Huttenskemu. — Neki Dorsch: „Mi smo socijalni demokrati in gremo v viharnem koraku za ministerstvom našim v Rim. Preč s konkordatom!" — Za njim začne govoriti dr. Kronawetter, dosleden in izveden mož; njegovo stališče je to, naj se cerkev popolnoma loči od države. Heldov abotni govor je dal na rešeto ostre kritike; potem pravi: država in cerkev ne morete rav-nopravne biti, kajti, ako ste dve oblasti v prepiru, ne morete obe imeti prav. Dalje pravi: Kdor hoče biti katoličan, mora tudi papeža pripoznavati za vidljivega namestnika Kristusa; kdor tega ne veruje, ni katoličan. Papež pravo trdi, ko pravi, da stoji nad vsemi kralji. Kdor stoji na katoliškem stališču, ta mora tudi toliko pogumen biti, da pripoznava vse nasledke. Državni zbor je zmiraj rekel: „mi smo dobri katoličani.^ Meni se je ta beseda čudna zdela. Celo Miihlfeld je rekel, da je dober katoličan. To pa ni res. Kdor papeža ne pripoznava za namestnika Kristusovega, ta ni več katoličan, če tudi njegovo ime zapisano stoji v katoliških krstnih bukvah. Papež je moral tako govoriti, kakor je govoril; on nikakor ni mogel drugače govoriti; jez res ne urnem, zakaj se ta ali uni spotikuje, da je tako govoril; on ne bi bil sveti oče, ako bi bil govoril drugače." — Ta govor je osupnil množico; drug druzega je pogledal, ko se je dr. Kronaweter potegoval za papežev nagovor; vendar mu nihče ni drezal v besedo; toliko bolj gromovito pa je bilo spet potem ploskanje, ko so Brusshaver, Ostwaid, Perkopenko in Pfeifer mlatili po papeževem nagovoru. Po končanem besedovanji je prišlo do glasovanja. Enoglasno je bil sprejet protest zoper papežev nagovor. In s tem je bila burka pri kraji.
Mikavno je, da miren človek pokuka enkrat v take skupščine, v kterih brez vsega ozira tako imenovani ^liberalci" plat zvona bijejo, da se vidi, kako se svet meša. Da vladi sami taka razuzdanost ne more po volji biti, to je gotovo; kajti slišati vse to, lahko jej na misel hoai starodavni pregovor: „danes unemu, jutri meni"!